POLEMIKA
HINDEMITHOVA TEORIJA  »SKOZI ČITALNIŠKA  OČALA«
Ko je iz mojih citatov iz Hindemithove razprave Untermeisung im Ton-satz spoznal, da je nevzdržna njegova trditev, da temelji Hindemithova tonal-nost (kakor je razložena v omenjeni razpravi) na atonalnosti, in da Hindemith A' tem svojem teoretičnem delu ne utemeljuje atonalnosti, pač pa zavzema jasno in odločno stališče zoper njo in s tem tudi zoper dodekafonijo, se skuša ekspert za moderno muziko Ivo Petrič (ki je to pot odložil »puščico« in zavihtel nad menoj sekiro) izmotati iz pasti, ki si jo je sam nastavil, na ta način, da išče dokaze za svoje trditve v »analizi« Hindemithovega skladateljskega opusa. Ta njegov poizkus, prenesti diskusijo na drugo polje, pa moram odločno odkloniti. V svojem kritičnem poročilu o koncertu od Hindemitha do Stockhausena sem namreč govoril samo o dveh teorijah, ki se med seboj izključujeta: o Hindemith-ovi tonalni in dodekafonski atonalni, ne pa o Hindemithovem kompozicijskem opusu in skladbah dodekafouistov. Pri tem se mi je zdel Hindemithov jasni in odločni zagovor tonalnosti v glasbi toliko bolj pomemben, ker je Hindemith veljal med obema vojnama za enega glavnih predstavnikov atonalne smeri v glasbi. Untermeisung im Fonsatz mi torej nikakor ne pomeni teoretične utemeljitve Hindemithovega skladateljskega opusa, temveč predvsem spoznanje zrelega umetnika o tonalnosti kot naravni zakonitosti v glasbi. »To spoznanje ni bilo doseženo po ravni poti. niti ni šlo pri tem brez zablod,« pravi Hindemith. »Danes pa se mi zdi, kot da je področje postalo preglednejše, kot da mi je uspelo do kraja prisluhniti skrivnostnemu redu zvokov.«
Medtem ko sta obe nasprotni si teoriji popolnoma jasni in precizni in ne dopuščata nobenih samovoljnih razlag in interpretacij (zato Iva Petriča tako razburjajo moji citati), dopušča analiza vsakega umetniškega dela zelo različne, cesto nasprotujoče si ocene, kar je pač odvisno od znanja, razgledanosti in estetske usmerjenosti analizatorja. Tako n. pr. dokazuje Petrič na primeru iz Hindemithovega dela Mathis der Maler Hindemithovo atonalnost, medtem ko Hindemith sam v svoji analizi istega dela, ki jo najdemo na kraju razprave, podčrtava njegov jasni, tonalni potek ... — Meja med tonalnostjo in atonalnostjo vsekakor ni jasno določljiva in je za vsakega poslušalca drugačna. S to rečjo je pač tako kot z disonanco: kakor je nekomu disonanten vsak akord, ki ni čisti trozvok, tako mu je atonalno vse, kar ni v C-duru. Ali kakor pravi Hindemith: »Pustimo vnemar mišljenje mnogih, za katere je vse, kar ne gre takoj v uho in razum, atonalno. Pač poceni opravičilo za udobnost in pomanjkljivo
1050
glasbeno izobrazbo...« Le komu je Hinclcmith s to ugotovitvijo napravil »medvedjo uslugo« ...?
Vsekakor mi bo vsakdo, ki se malo intenzivneje ukvarja z muziko, pritrdil, da v mnogih skladbah, ki so nam bile nekoč nejasne, liarmonsko nepregledne in nerazumljive, disonantne in »atonalne«, danes, ko je prvi šok minil, ko nas še tako rezke in drzne akordne tvorbe več ne presenečajo, zlahka zasledujemo ali pa vsaj slutimo njihovo liarmonsko logiko oziroma tonalni razvoj.
Hindemitliova tonalnost tudi ni tako »nova«, tako nasprotna stari harmoniji, kakor zmotno misli Petrič. Ze v samem uvodu pravi Hindemith: »To, kar je ostalo od starega učenja skozi vse stile in čase, kar se torej ne opira na stilne posebnosti in časovne pogoje, je ostalo (v njegovi teoriji — op. U. P.) nedotaknjeno, čeprav so neki pojmi dobili druga imena (»tonalni krogi«, »tonalni eenter« — op. U. P.). Prekoračil bi okvir te diskusije, če bi hotel prikazati vso presenetljivo podobnost starega in Hindemitliovega sistema. Sam Hindemith z občudovanjem ugotavlja, s kakšnim nezmotljivim instinktom so stari mojstri odkrivali zakone tonalnosti. ki so še danes veljavni.
Hindemithu je stari sistem samo preozek, predvsem zato. ker ne pozna oziroma noče priznati harmonskih tvorb, ki niso v skladu s tercnim akordnim sistemom. Le-tem je Hindemith v svoji knjigi široko odprl vrata in jih liarmonsko raziskal in opredelil. Vendar poudarja, da je tonalnost neodvisna od tega. s kakšnim akordnim materialom skladatelj gradi. »Kakor ni nujno, da je skladba, ki je komponirana iz samih rezkih in disonantnih akordov, atonalna. tako tudi ni omejitev na najčistejše trozvoke porok za korektne tonalne odnose.«
Pri Hindemithovi tonalnosti, kakor je prikazana v omenjeni razpravi, gre torej za nadčasovne in nadstilne osnovne harmonske oziroma tonalne principe, ki jih avtor na kraju svoje razprave preizkusi na skladbah iz različnih časovnih oziroma stilnih obdobij, od Guillauma de Machauta preko Wagnerja do Stra-viuskega in Hindemitha. V vseh analizah najdemo jasen prikaz tonalnega razvoja skladbe. Torej gre v osnovi za isti pojem tonalnosti.
Pri takšnem pojmovanju tonalnosti je seveda popolnoma naravno, da zavzema modulacija v Hindemithovi razpravi prav isto važno mesto kot v stari »funkcionalni« harmoniji. Hindemith razpravlja o njej v poglavju, ki nosi naslov Modidiicija. Če torej Petrič trdi. da ta izraz s Hindemithovo novo tonal-nostjo nima nobene zveze in da sodi izključno v področje funkcionalne harmonije, tedaj ga zopet demantira sam Hindemith.
Kar zadeva formalizem, ki ga Hindemith očita dodekafonskim skladateljem, se kajpak ta očitek ne nanaša na uporabo glasbenih oblik, kot sta fuga in kanon, kakor je naivno razumel Petrič. Nanaša se na umetno konstruirano serielno tehniko, ki naj bi bila nadomestilo za naravno tonalno organiziranost v glasbi.
Na kraju naj odločno zavrnem Petričevo namigovanje, da sem nasprotnik vsega novega v muziki. Ne presojam umetnosti s stališča teorij oziroma sistemov, čeprav se mi zdi pogovor o teh rečeh včasih zelo koristen in poučen. V vsakem sistemu je moč napisati dobro muziko. potrebno je samo. da ima skladatelj v sebi dovolj moči in talenta, da zapreke, ki jih predenj postavljajo prav te teorije in sistemi, premaga. Morda je — vsaj v današnjem času — najvažnejše, da se zna odločno upreti vplivu in pritisku vladajoče klike v umetnosti, ki brezobzirno in fanatično preganja vse. kar ne trobi v isti rog.
1051
— Takšno stališče zavzemam v svojih kritikah in ugodne ocene del Srebotnjaka, Weberna, Kelemena ... to samo potrjujejo.
Mislim, da s tem s svoje strani lahko zaključim debato, saj sem spoznal, da tako ni nobenega upanja, da bi se Petrič.u kdaj posvetilo, zakaj sem »vpletel« Lnteriveisung im Tonsatz v svoje poročilo o koncertu od Hindemitha do Stock-hausena, čeprav so bile na sporedu izključno skladbe dodekafonistov.
U ro š   Prevoršek
1052