DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI
KRUH! ČRTICE. ZOFKA KVEDER.
I.
V časopisih čitam teleg-rame ; »Tu ini
tu in tu je imelo več stotin, do tisoč, dva i
tisoč____ pet tisoč... breposelnih delavčevi
svoje zborovanje. Odklonili so podpore z ;
motivacijo, da nečejo miloščine ampaic dela. ]
Vstcp do notranjega mesta sem jim je za- i
branil.« i
Citala sem telegrame. In videla.sem-;
te stotine, te tisoče z bledimi, uvelimi obrazi ;
stati v vrstah. In združili so se in bila jih ;
je nepregledna armada. In iz tisočerih grl j
je zajeknilo k nebu: Daj nam danes naš;
vsakdanji kruh ! In bila je strašna ta mo- '¦
litev glada in bede.
Zatrepetale so razkošne palače v svojih i
temeljnih zidovih in groza je prevzela one,
ki tonejo v obilici.
J)aj  nam  danes naš vsakdanji kruh ! j
Iz vseh kotov in skrivališč je prišla
beda, izstradani obrazi so rastli iz zemlje,
kakor gobe po deževju. Njihove oči so se ;
svetile, kakor lunte v rudnikih predno se j
razspraskne dinamit. Neka tiha, strašna!
groza je izhajala iz njih, pred njimi je tekel I
strah, na čelu pa je jezdilo pomanjkanje. ¦
Imelo je  velikanske, koščane ude, katere j
13
je pokrivala siva, nagubana koža. Njegovi
veliki zobje so se svetili, kakor nabrušeni
meči v mrzli mesečni noči. In mase za njim
so korakale v nemem molku. Ležali so
tedne po kleteh, pod streho. Strmeli so v
prazne stene in njihovi otroci so .se jih bali.
Na čelu so imeli pečat robstva, in njihova
prsa so rohnela v tihih kletvah neskončnega
srda, kakor afrikanski levi, ki so ta čas
zamenili neskončno.st praznih pustin z že-
lezno ograjo tesne kletke. Ležali so na stroh-
nelih klopeh in glad je črtal svoje stražne
poteze v njihova lica. Odpadali so jim žulji
raz delavnih rok in jad njihovih duš je
okamenel.
Danes pa so pri.šli pred ljudi, in dvig-
nila se je od njih molitev : Daj nam danes
naS vsagdanji kruh !
In prišlo jih je nekaj in jim ponujalo
peščico oglodanih kostij.
— Tu !... Jejte ! -
Takrat pa so zletele koščene pesti v
zrak, da so zažvenketala okna  bogatcev.
— Dela! —
— Kruha! --
In tisoči teh trdih, koščenih pesti, raz
katerih so odpadali žulji, je molilo molitev
strašno in grozno: Daj nam danes naš
vsakdanji kruh !
V očeh se je zablistal plamen in raz-
prasknili so se okovi pridušenega srda.
Dela!
Kruha !
In hoteli so pred hiše bogatih...
Dela! Kruha!
Čitala sem v telegramih:
Vstop do notranjega mesta se jim je
zabranil...
...in mnogo njih je bilo zaprtih...
Ha ha!
II.
Globoko doli pod zemljo sede.
Sede in molče. Črne stene rovov se
bliskajo krog njih, nad njimi pa vstajajo
debele   plasti   zemlje  k   belemu   dnevu.
Črni so in zamazani, a bledota njihovih
lic sveti strašljivo skozi sajasti premogov
prah. Roke drže na kolenih, njihove luči me-
lanholično berle v nečisti atmosferi. Čudno
je gledati jih tako tihe, mirne, utrujene v
podzemnih rovili, a brez dela. Tiho je v
rudnikih, nikaki udarci ne odmevajo v pod-
/.emskem svetu.
Osemurni delavnik !
V temi in tišini so ležali prcmogovi
rudniki lani, in delavci so mirovali v svojih
kočah.
Osemurni delavnik !
Otroci so stradali zanj in žene so be-
dovale. Tedne se je lomila v družinah suha,
pičla skorja štrajkovih dni.
Z gorečimi srci so čakali delavci. Beda
se je uselila med nje in oni so jo gledali
s pekočimi očmi. Prinese jim kruha in par
ur dneva...
Da, osemurni delavnik!
In dnevi so tekli in minevali so tedni,
dva, tri... deset !
A delavci so čakali.
Vidite nas, ljudje! Solnca nimamo,
zraka nimamo, globoko pod zemljo nas
popljavlja voda, plini nas duše in strašne
eksplozije trgajo naša telesa v komade !
Smrt nam gleda preko ramen pri našem
delu, a mi molčimo in delamo. Delamo za
kruh ! A boren je naš kruh in malo ga je.
Ljudje, malo kruha hočemo in še par
ur dneva ! Bodi vam dovelj, da osem ur
delamo vsak dan v svojih grobovih.
Osem ur delamo v svojih grobovih za
kos hleba !
In delavci so čakali, da pridejo ljudje
in poreko: Pravično, je kar zahtevate in
dali vam bomo !
A nikogar ni bilo. Sedeli so pri polnih
mizah in čakali in ko ni več bilo otroka
v delavskih družinah, ki bi ne gladoval in
ne žene, ki bi ne bedovala, so šli in rekli :
Delajte !

In delavci so stisnili zobe in z obupa-
nimi dušami so se spuščali v svoje gro-
bove. Dosegli niso ničesar, zaman sta bila
glad in beda.
Robotovali so zopet za kos hleba, za
prokleti kruh !
Delali so in molčali.
To je bilo pred letom!...
Dolgo so molčali. Smrt je zbirala med
njimi. Ubitega in potolčenega so zvlekli na
božji dan mnogega izmed svojih. In v srcih
jim je zavrela grenkoba.
Umiramo v mladosti svoji in staramo
se pred leti, a ta ped življenja, katero nam
mećete pred noge, kaka nam je ? ! Ne vi-
dimo solnca in naše življenje je, kakor živ-
ljenje kaznjencev na galerah ! Osemurni
delavnik !...
Ako ga nam ne daste, izsilimo si ga !
A trebajo kruha za se in svoje žene in-
svoje otroke ! Trebajo ! Prokletstvo jim je
ta kruh ! Drži jih v suženjstvu z verigami
in okovi, ki so močnejši od vseh verig
sveta.
S sklonjenimi glavami jemljejo ta
grozni, prokleti kruh iz rok mogotcev in
molče.
Molče.
A kadar udari ura, kadar so se osem ur
mučili v potu obrazov svojih stotine metrov
v črni zemlji, tedaj posedajo na tla in nji-
hove zmučene roke jim leže na kolenih.
Osemurni delavnik!
Zanj sede sedaj mirno in brez dela v
svojih grobovih. A samo črne stene, mol-
čeča zemlja gleda ta njihov veliki, sveti
protest !
Če bi ga videli ljudje, bilo bi jih strah
pred tiho, molčečo majesteto tega pridu-
šenega, grandioznega odpora...
V Pragi, v januvarju 1901.
15