ZIMSKO POPOLDNE. ZOFKA KVEDER.
PRAGA. 
Meden, visokosolec, /, malimi l)rćicami, odmerje-
nim ali zelo simpatičnim vedenjem. Vedno pusi cij^aretc.
— Pokašljuje.
Trava, tehničar, z rudečkasto, mršavo brado,
jako borno olileeen ; nervozen govor.
Mal, jako siromašno opremljen kabinet.
Meden sedi v obnošeni zimski suknji na starem
kanapeju in piše; nevoljno: PrO.Sto!... Naprej!...
Kdo pa trka, vraga?! Dalje!
Trava vstopi : Oprosti,, motim   !
Meden : Ti ? ! Dolgo te že nisem videl.
Kaj pa dela.š ? Drugič ne trkaj tako po-
nižno. Kričal sem, da vstopi, a ti le trkaš,
in mene grlo boli. Prehlad !
Trava: Pazi in ne puši vedno.
Meden : Veš, človek je vsaj sit, če puši,
in mene moje cigarete ne stanejo toliko,
kakor obed. Kako je mraz ? No in ti niti
svojeg-a Imveloka nimaš ! To tudi ni pa-
metno, ves zelen si.
Trava : Zastavil sem ga.
Meden : Zastavil ? ! Veš . . . Sicer pa
meni tudi ni mnogo bolje. Na, puši ! . . .
.Sedemkrajcarski je ! Moja večerja danes in
jutri, če ne bo bolje.
Trava : Da, hotel sem te prositi ....
To pismo tukaj imam, daj mi za znamko !
Meden: Niti jednega vinarja nimam,
prav nič !
Trava : Rad bi ga oddal. Očetu pišem.
Denarja mi naj pošlje, da morem domov.
\'se sem zastavil. .Stanovanja že par tednov
nimam svojega. Hodim tako okrog, v ka-
varni spim ali se li kakemu kolegi zavle-
čem čez noč. To ni več življenje !
Meden : In meni se ne godi mnogo
boljše ! Se niti jedenkrat nisem imel za-
kurjeno v sobi vso zimo. Včasih obedujem,
včasih ne. Večerjam šalico mleka v ka-
varni ; človek se vsaj ogreje, in naposled
tudi čitam. Danes niti tega ne bo. . . Pre-
hladil sem .se, nekak katar imam na sopilih,
in želodec imam  slab.  Čuvajte  se, pravi
doktof, pa mi predpisuje nekako dijeto.
Močno hrano, pečenko, vino... Ironija !
Trava: ^"eš kaj, zastavi, če imaš kaj !
Jaz ti ponesem v zastavnico, in potem mi
posodi dve desetici ; strašno bi jih potre-
boval. Obleko, čevlje, kar je . . .
Meden : Ha, ha ! Je že zdavnej vse tam.
Ena letna obleka, celo nekaj boljših srajc
sem odnesel. Glej ! (Odpre omaro, v kateri vise
jedne same raztrgane hlače.) Tojc VSC, kar imam !
Trava \-stane : Mislil sem. da imaš ven-
dar kaj . . . Grem pred univerzo, mogoče
;srečam kakega znanca. Moram koga do-
biti ! (že pri vratih se vrne.) Ali malo še lahko
posedim. Tako sem nekako utrujen ! Saj
te menda ne motim ?
Meden : Kaj bi me motil ! Nad menoj
je učiteljica klavirja, ves dan, vsako uro
same skale, skale, (xlava mi brenči, ali
moti me nič.
Trava : Ti si zadnje leto ?
Meden: Da, še jeden semester, potem
smo svoji. Ce druzega ne, vsaj jesti vsaki
dan. —
Trava : Da, vsaj to ! Glej meni se sploh
vse, tako čudno zdi. Kdor dela, temu ni
treba stradati, pravijo. Kaj ne delam ? !
Kaj ni učenje delo ? Vsaki brivski in čev-
ljarski učenec dobi jesti. A nas jeden je
star dvajset, dvaindvajset, štiriindvajset let,
a nima toliko, da bi si kupil žemljo za
zajutrek.
Meden : Res je ! Ali vendar mi je ne-
kako neprijetno, kadar mislim na svojo
prihodnjost. Tako strašno pač ne bo, kakor
doslej, a tudi lepše ne bo, gotovo ne. Ztli
se mi, da se imam pogrezniti v strašno
prozo. Tako nekaj navadnega, vsakdanjega
ima priti nad me. Kakor da bi v jednem
dnevu postal star. Nič sanj, nič projektov,
nič fantazij, nič gradov v oblakih, samo
pametna, trezna, suha gotovost. Sedaj si
suplent, potem boš profesor, oženiš se pa-
metno, prilepiš se na kak kraj in tam sediš,
dokler si živ. In tudi tvoji ideali se počasi
izjalove, postanejo navada in dolžnost. Sedaj,
1.19
je vendar še nekaj drugače. Zabavljam čez
ves svet, iz duše zabavljam; če sedim
Tcakikrat v kavarni in čitam imeniten čla-
nek, sem vesel, kakor da sem ga -am
napisal, in če gori na zadnji galeriji po-
slušam opero, sem bolj navdušen, kakor
bom morda poznejC; ko bom čestitljivo
sedel v parterju. Jaz mislim, da me tisto
solidno življenje, za katerim se toliko pe-
hamo, ne osreči. Sedaj sem nezadovoljen !
nezadovoljen, nezadovoljen ! In pravico
imam zato. Pozneje ne bodem imel nobe-
nega pravega, tehtnega vzroka. Za svojo
osebo namreč. Kaj praviš ?
Trava : Nič. Z menoj je že tako daleč,
da nič ne misli.Ti, da mi je vse tuje, tako-
rekoč bedasto, vse naše poganjanje za ideali
in osnovami in cilji — ali s kakimi imeni
že vse tiste stvari našemljamo. Kaj pa mi
vse pomaga ? Vsa kultura in vsa naobrazba !
\'se tisto ! Obed hočem imeti in večerjo in
]iosteljo za spanje !
Meden : Na, to je pa vendar nekoliko
premalo, dovoli. Zadovoljnih ljudi nisem
mogel nikdar trpeti. Kaj je na svetu, česar
bi ne hotel imeti ! Zadovoljni ljudje ničesar
ne dosežejo, in skromni še manj. Ne zase
in ne za druge. Poznam kolego socijalista,
ki pravi, da bi bil srečen in zadovoljen,
da ima 30 gl. na mesec vse svoje življenje.
Zato menda, ker je toliko stotisočev, ki
imajo še manj. Neumnost ! Kaj pa moreš
ustvariti, koristiti, doseči s tridesetimi gol-
dinarji ! Trideset milijonov naj imam, potem
bi se že videlo ! .S tem b- se delalo, dragi,
delalo ! Vsi kričimo proti kapitalu, ali ka-
pital je potreben. Razloček je le ta, kako
se ga uporablja. Da imamo mi tam doli
pri nas kapitala ! Malo drugače bi bilo.
(rlej, zakaj sem jaz bolan in lačen in na
pol zmrznjen. Zaradi par borih goldinarjev!
Morda nekoliko let mojega življenja pojde
za deset, dvajset, sto goldinarjev. Nekaj
let življenja! In ti! \'es zelen si od mraza
in morda niti sit. Pisma ne moreš oddati,
ti, naobražen človek, ki nisi tepec ali jeden
od ducata. Jeden groš, jeden groš!   In če
te jeden groš tako poniža, osramoti in ti tako
rekoč v obraz pljune, kaj bi bril norce iz
tisočev. Utopije nam nič  ne pomagajo in
vsa razjašnjivanja ravno tako nič. Fakta so
tu! Fakt, da je kapital moč, prebita moč !
Moj poklon pred kapitalom ! Ne pred vsa-
kim   tepcem   ali   kramarjem,   ki   čepi na
zlatu, kakor koklja na jajcih. Ali v rokah
človeka je kapital nekaj ! Ali bi se zavr-
telo, da   imajo  nekateri   kaj  srebra  pod
palcem ! Bi videl !   Ali  tako  stradamo in
se potikamo po tih vražjih mrzlih luknjah,
kjer se dobi jetiko in smrt, in če res kdaj
pripelezamo na zeleno vejo, smo tako zmu-
čeni,   izsesani  in izmozgar.i,   da  bi samO
spali in počivali, če ne znonmo in se nam
naenkrat ne zdi potrebno, valjati se v bla-
gostanju, jesti in piti, voziti se  na  gumi-
jevih kolesdi in spati na svilenih blazinah
v belih palačah. Sednj   bi nekaj   bilo,  ko
smo še navdušeni in mladi, ko imamo še vere
v sto ciljev in idealov, a sedaj smo berači,
in še več kakor berači. O kapital, kapital !
Kaj pa ti je, za Boga !
Trava omaluije :  Hudo  mi je.   Že dva
dni nisem ničesar jedel. . . .
120