~~ 1 • ' :~ _______...,_ - -- - 1 trokovne razprave GDK: 149.74Felissilvestris: 15 : (497.12) Divja mačka - skrivna vrsta gozdov Hubert POTOČNIK*. Ivan KOS** Izvleček: Potočnik, H., Kos, 1.: Divja mačka- skrivna vrsta gozdov. Gozdarski vestnik, št. 7-8/200 l. V slovenščini, ci t. lit. 26. Divja mačka (Fe/is silvestris, Schreber 1775) je vrsta, ki poseljuje skoraj celotno Evrazijo ter večji del afriške celine. Podatki o fosilnih najdbah kažejo, da je evropska divja mačka izvorno zelo stara vrsta, ki se je do danes ohranila kljub številnim okoljskim spremembam, ki so se dogajale v tem času. V holocenu je divja mačka verjetno bolj ali manj sklenjeno poseljevala zahodno, srednjo in del vzhodne Evrope, danes pa je območje njene razširjenosti razdrobljeno na posamezne izolirane populacije. V Sloveniji je najpogostejša v submediteranskem in dinarskem krasu do Ljubljane. Življenjski prostor evropske divje mačke je predvsem gozd. Dinarski gozdovi predstavljajo zaradi svoje karbonatne podlage, posledične razgibanosti in specifičnosti reliefa, ki omogočajo veliko mikroklimatsko mozaičnost, ter velike vrstne pestrosti bistveno drugačen ekosistem, kot so ekosistemi, ki jih poseljujejo dmge evropske populacije divje mačke. V Sloveniji so ugotovili pri samicah do 1.200 ha, pri samcih pa do 2.000 ha velike domače okoliše. Osebki so v zimskem času pogosteje izbirali strma jugozahodna, v poznopoletnem in jesenskem času pa tudi severo vzhodna pobočja. Takšni mikroklimatsko ugodni otoki torej omogočajo obstoj divje mačke v regionalni klimi dinarskega sredogorskega območja. Divja mačka je samotarska vrsta, ki je prehransko v veliki meri vezana na manjše število najpogostejših vrst, ki so prisotne na določenem območju (STAHL 1986, SARMENTO 1996).1z delnih prekri vanj domačih okolišev osebkov divje mačke z rastišči divjega petelina na Veliki gori ter delu Goteniške gore v dinarskem gozdu lahko sklepamo, da zaradi manjše pogostosti divjega petelina le-ta ne predstavlja pomembne plenske vrste. Parjenje divje mačke poteka od januarja do marca. V leglu so povprečno 2 do 4 mladiči , izjemoma več. Glede na to da se je številčnost evropske divje mačke v zadnjem stoletju zmanjševala, area! njene razširjenosti pa je razdrobljen na manjše izolirane populacije, je poznavanje biologije in ekologije posamezne populacije ključnega pomena pri določanju ciljev in ukrepov varstva posameznih živalskih in rastlinskih skupnosti ter njihovega življenjskega prostora ter s tem ohranjanje celotne vrste. Ključne besede: divja mačka, Fe/is silvesfl·is, ekologija živali, area! razširjenosti, ogroženost, gozd, Dinaridi, Slovenija. Izvor in razširjenost Divja mačka (Fe/is silvestris, Schreber 1775) je vrsta, ki poseljuje skoraj celotno Evrazijo ter večj i del afriške celine. Kljub njeni široki razširjenosti pa je vrsta, ki jo še vedno zelo slabo poznamo. Podatki o fosilnih najdbah kažejo, da je evropska divja mačka (Felis silvestris silvestris) najstarejša oblika divje mačke (Fe/is silvestris), ki se je razvila iz predniške Martellijeve mačke (Fe/is lunensis) pred približno 250.000 leti . Molekularne analize nakazujejo, da je afriška oblika divje mačke, nubijska mačka (Fe/is sil- vestris lybica), izšla iz evropske oblike šele pred 20.000 leti (RANDI 1 RAGN11991). To potrjuje tudi dejstvo, da so prvi fosi lni ostanki nubijske mačke znani šele s konca pleistocena pred 20.000 leti (SAVAGE 1978). Večina raziskovalcev divje mačke se strinja, da sta evropska divja mačka (Fe/is silvestris silvestris) in nubijska mačka (Fe/is silvestris lybica) le dve obse- žni geografski rasi, podvrsti ene vrste Fe/is silvestris. Genetske razlike med obema skupinama so razme- roma majhne, morfološki znaki, zlasti znaki na lobanji, * H. P., univ. dipl. biol., BF, Oddelek za biologijo, Večna pot II I, 1001 Ljubljana, SLO, hubert.potocnik@uni-lj.si ** l. K., univ. dipl. biol., BF, Oddelek za biologijo, Večna pot JII , 1001 Ljubljana, SLO, ivan.kos@uni-lj.si 328 pa nakazujejo postopen prebod ene podvrste v drugo (K.RYŠTUFEK 1993). Pred 4.000 do 8.000 leti naj bi iz nubijske mačke izšla domača mačka (Fe/is silves- tris catus) (CLUTTON-BROCK 1981, KITCHENER 1992). Ti podatki kažejo, da je evropska divja mačka izvorno zelo stara vrsta, ki se je do danes ohranila kljub številnim okoljskim spremembam, ki so se dogajale v tem času. Evropska divja mačka poseljuje razen Evrope še Kavkaz in Malo Azijo. V holocenu je divja mačka verjetno bolj ali manj sklenjeno poseljevala zahodno, srednjo in del vzhodne Evrope, danes pa je območje njene razšiljenosti razdrobljeno na posamezne izolirane populacije. Najpomembnejši populaciji sta na Pirenej- skem polotoku in v jugovzhodni Evropi (Apeninski in Balkanski polotok). V srednjeevropskem prostoru je divja mačka prisotna v manjših ločenih populacijah le na severovzhodu Francije, delu Belgije, Luksemburga, v Nemčiji na področju meje s Francijo, v južnem delu Hessna ter v osrednji Nemčij i, na območju med nek- danjima Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Razširjenost in številčnost divje mačke v Sloveniji je slabo poznana. Večino obstoječih podatkov lahko dobimo v statistiki Lovske zveze Slovenije, kjer so daljši čas spremljali odstrel in grobo oceno spomladanske številčnosti divje GozdV 59 (2001) 7-8 ] mačke. Ocena spomladanske številčnosti divje mačke v Sloveniji se je gibala okoli 1.000 osebkov. Od leta 1949 do leta 1998 je bilo v Sloveniji evidentiranih 5.145 uplenjenih divjih mačk. lz velikosti odstrela lahko skle- pamo na pogostost divje mačke na določenem obmo- čju. Tako je največja pogostost divje mačke na novo- goriškem, notranjskem, obalno-kraškem, kočevskem, novomeškem območju ter v Beli krajini. Najpogostejša je torej v submediteranskem in dinarskem krasu do Ljubljane. Prisotnost divje mačke je bila ugotovljena na celotnem območju Slovenije, vendar so se na Šta- jerskem, Koroškem, Gorenjskem, Idrijskem, v Prlekiji in Prekmurju pojavljali le posamezni osebki. Življenjski prostor Življenjski prostor evropske divje mačke so pred- vsem listopadni in mešani gozdovi, po čemer se bis- tveno loči od nekaterih sorodnih vrst, ki žive v stepah. Največkrat jo zasledimo v naravno razgibanib sre- dogorskih in gorskih območjih, sredozemski makiji (RAGNI 1981), v obrežnih, poplavnib gozdovih veli- kih rek ter v nekaterih pri obalnih območjih (SCOTT et al. 1992). Ragni ( 1991) navaja, da se divja mačka ne pojavlja v območjih, kjer je v zimskem času pokrovnost s snegom večja kot 50 %, kjer je globina snega večja kot 20 cm ter pokritost s snežno odejo daljša kot 100 dni. Skupna značilnost teh območij je tudi nizka gostota prebivalstva ter ekstenziven način izkoriščanja narav- nih virov. Dinarski gozdovi predstavljajo zaradi svoje karbonatne podlage, posledične razgibanosti in speci- fičnosti reliefa, ki omogočajo veliko rnikroklimatsko mozaičnost, ter velike vrstne pestrosti bistveno druga- čen ekosistem, kot so ekosistemi, ki jih poseljujejo druge evropske populacije divje mačke. Sredogorski ~ 200 " <.!:: '§ ·;: "' >o -"' "' ~ 100 5. =~0oo= .E ·s 'č <.> o >N OD "' o. o "C " E "' :'.!! - 100 "N E ravnina N NE E SE s sw w NW strani neba Grafikon 1: Preferenca pri izbiri pobočij glede na strani neba (N=600) GozdV 59 (2001) 7-8 :> -"' 60 <.> <.!:: '§ 40 ·;: ... > o 20 -"' ... >O ·;::: o o. ·= :§ -20 i:i >N -40 "' c. o "C -60 "' E " -80 :'.!! "N 0-9.35 18,7-28.05 37.4-46.75 56,1-65.45 74,8-84.15 !:! 9.35-18.7 28,05-37,4 46,75-56, 1 65,45-74,8 naklon Grafikon 2: Preference pri izbiri naklooov (N=600) gozdovi dinarskega območja predstavljajo gornjo mejo razširjenosti divje mačke. Regionalna klima tega območja ne ustreza pogojem, ki jih omenja Ragni (1991). Na osnovi analize 600 lokacij osebkov divje mačke, določenih z radiotelemetričnim spremljanjem, srno ugotovili preferenco do izbire strmih jugozaho- dnih, v poznopoletnem in jesenskem času pa tudi seve- rovzhodnih pobočij (graf. 1, 2). Na jugovzhodnih pobo- čjih se pojavljajo topla, kopna mesta, kjer je plen pozimi lažje dosegljiv in kjer je hkrati pomemben koti- tveni mikrohabitat (HELLER 1987). Takšni mikro- klimatsko ugodni otoki torej omogočajo obstoj divje mačke v regionalni klirni dinarskega sredogorskega območja (POTOČNIK 1 KOS 2000). Prve ocene velikosti domačega okoliša divje mačke na osnovi neposrednih opazovanj v Karpatih so bile okrog 50 ha (LINDEMANN 1953: v: KRŽE 1988). Z uvajanjem radiotelemetričnih metod v ekološke razi- skave se je izkazalo, da so domači okoliši divjih mačk precej večji, kot so bile prvotne ocene. Tako Fermin ( 1998) navaja velikost domačega okoliša za samice med 350 in 1.200 ha, za samce pa med 1.200 in 4.200 ha. Podobne rezultate smo dobili tudi pri proučevanju divje mačke v Sloveniji, kjer smo ugotovili od 300 do 1.200 ha velike letne domače okoliše pri samicah ter do 2.000 ha velike letne domače okoliše pri samcih. Biologija in ekologija Divja mačka je izrazito samotarska žival (COR- BETT 1979). Do pogostejših srečanj med osebki pri- haja le med januarjem in marcem, v času parjenja (CONDE 1 SCHAUENBERG 1974). Pri proučevanju divje mačke v Sloveniji smo ugotovili, da prihaja do delnega prekrivanja letnih domačih okolišev tako med samci kot tudi med spoloma (graf. 3). Največji delež 329 Potočmk. H., Kos, 1.: Divja ma~ ka- sknvna vr;ta go1dov Grafikon 3: Prekrivanje domačih okolišev (MCP) 7 divjih mačk na območju Velike gore in Goteniške gore prekrivanja sezonskih domačih okolišev (do 97 %) ter njihovih osrednjih območij med spoloma pa je bil v času parjen ja. Opazovanja aktivnosti divje mačke v Hartzu (SCHUH et al. 1971, STAHL 1986) so pokazala, da se nočna aktivnost začne kakšno uro pred sončnim zaho- dom ter se konča kakšno uro po sončnem vzhodu. Do podobnih ugotovitev smo prišli tudi pri spremljanju aktivnosti divjih mačk v Sloveniji. Osebki so bili sicer aktivni tudi preko dneva, vendar predvsem na račun točkovne aktivnosti, to je aktivnosti na mestu oziroma aktivnosti na zelo majhnem območju. V večernem mraku ali kakšno uro pred njim pa se je aktivnost oseb- kov povečala predvsem zaradi premikov po okolici. Potrdilo se je, da je divja mačka v območjih s stal- nimi antropogenimi motnjami pretežno nočna žival, z vrhovoma aktivnosti na začetku in ob izteku noči (STAHL 1986, GENOVESI 1 BOlT ANI 1993). Po teh ugotovitvah ima zelo podoben vzorec aktivnosti tudi belonoga miš (Apodemus silvaticus), ki predstavlja pomemben delež v prehrani divje mačke. Kot vsi predstavniki družine mačk (Felidae) je tudi divja mačka izraziti mesojed in predstavlja najvišji nivo v trofičnem prehranskem spletu. O prehrani divje mačke v Sloveniji ni podatkov. V območjih, kjer ni kuncev, v prehrani prevladujejo predvsem različne vrste miši in voluharic, značilne za gozdni prostor (SLADEK 1970), ptiči in zajci pa so zastopani le v zelo majhnem deležu (STAHL 1986). Rov ke so le občasen, priložnosten plen (SLADEK 1970). V Franciji pred- stavljajo mali sesalci večji del prehrane pri divji mački, ptiči in zajci pa so zastopani le s 3 % (STAHL 1986). Ti 330 podatki kažejo, daje divja mačka v vel iki meri vezana na manjše število najpogostejših vrst, ki so prisotne na določenem območju (STAHL 1986, SARMENTO 1996). Lindemann in Rieck (1953: v: KRŽE 1988) sta ugotovila naslednje deleže plena v prehrani divje mačke v vzhodnih Karpatih: miši in voluharice so pred- stavljale 65 %, veverice in polhi 12 %, večj i delež pa so predstavljali še zajec, kunec, svizec s 5 %, manjši, na tleh gnezdeči ptiči s 6% ter gozdne kure s 6,5 %. Na območju ribniške Velike gore ter Goteniške gore smo primerjali prekrivanje letnih domačih okolišev divjih mačk z območji rastišč divjega petelina. Izkazalo se je, da je prekrivanje majhno in da predstavlja le 16 % površine od skupno 2.162 ha znanih rastišč s prouče­ vanega območja. Do prekrivanja je prišlo predvsem v robnih delih domačih okolišev proučevanih osebkov divje mačke (graf. 4). Prekrivanje z njihovimi osred- njimi območji je bilo zanemarljivo. To potrjuje majhen delež divje mačke kot plenilca divjega petelina, vsaj v obdobju rastitve, ter kaže na naključnost divjega petelina v prehrani divje mačke. m~lišča d Wje ~ a peteline fdiJH-:1 4cruC:i ohtsi hiil rr.Cc - ~t:ICE Lt<.uegoll,l! D lll ~·ičf • IIIMl ()IViiolo Grafikon 4: Prekrivanje rastišč divjega petelina z domačimi oko- liši (95/50% verjetnost po kernel metodi) 7 divjih mačk na obmo- čju Velike gore in Goteniške gore Divje mačke se parij o januarja, februarja in marca (MUNTYANU et al. 1993). Haltenroth (1957) navaja tudi drugo paritev pri škotskih in kavkaških mačkah. Posamezna poletna legla so opazili skoraj v vseh obmo- čjih razširjenosti. Za območje Slovenije podatkov o GozdV 59 (2001) 7-8 Potočnik. 11.. Kos. 1.. Divja macka - krivna vrsta gozdov poletnih leglih ni. Divja mačka spolno dozori z enim letom, največkrat pa se pari s starim, socialno zrelim samcem. Brejost, upoštevajoč prvi in zadnji zaskok, traja 63 do 69 dni, v povprečju 66 dni (CONDE 1 SCHAUENBERG 1974). V leglu so povprečno 2 do 4 mladiči, izjemoma več. Ob skotitvi tehtajo od 80 do 135 gramov, vendar pa se jim zaradi izredno hitre rasti v petem tednu teža celo potroji. Mladiči iz številčnejših legel se razvijajo počasneje. V prvih šestih tednih med spoloma v teži ni razlike, kasneje pa so telesno moč­ nejše samičke. Šele v četrtem mesecu se teže izenačijo, kasneje pa se samci razvijajo hitreje (KRŽE 1 988). Ko jim v sedmem tednu doraste mlečno zobovje, začno dobivati tudi prežvečene mesne obroke. Ali pri vzreji mladičev sodeluje samec in kako, še ni znano. Opa- zovanja divjih mačk v ujetništvu le izjemoma govore o tem, da je samec po kotitvi sam ici prinašal hrano (KRŽE 1988). V starosti 4 do 5 mesecev samica nasilno odžene mladiče in jih tako prisili k samostojnemu živ- ljenju in vzpostavljanju lastnega domačega okoliša, kar je verjetno gonilo disperzije pri divji mački (DE LEUW 1970: v: KRŽE 1988). Preživetje mladičev je odvisno od številnih dejav- nikov, ki so bolj ali manj posledica naključij. Glede na trofični status, ki ga zaseda divja mačka kot speciali- ziran predator, je njihovo preživetje v začetku bolj ali manj odvisno le od danih abiotskih pogojev ter bolezni, ki povzročajo pogin pri mladih živalih. Skrb za mladiče pri samicah divje mačke je verjetno ključnega pomena pri preživetju mladičev. Kasneje, v obdobju disperzije doraščajočih mladičev ter v času parjenja pa na preži- vetje zaradi neizkušenosti vplivajo predvsem plenjenje drugih plenilcev, intraspecifična kompeticija, v obmo- čjih z večjo gostoto prometnic ter gostim prometom pa predvsem dejavnosti, povezane s človekovo aktiv- nostjo (PIECHOCKJ 1986, CORBETT 1979, RIOLS 1988, RODRIGUEZ 1997). Naravovarstvena problematika Leta 1994 je Svet Evrope v Strasbourgu pripravil strokovne osnove o stanju populacij divje mačke in potrebah po varovanju te vrste v Evropi in v sredozem- skem prostoru. Raziskave iz različnih delov njenega areala so dale zelo različne rezultate, kar je verjetno posledica različnih okoljskih dejavnikov, ki vpl ivajo tako na posamezen osebek kot na dem oziroma celo- tno populacijo. Glede na to, da se je številčnost evrop- ske divje mačke v zadnjem stoletju zmanjševala, area! njene razširjenosti pa je razdrobljen na manjše izoli- rane populacije, je poznavanje biologije in ekologije posamezne populacije bistveno za ohranjanje celotne vrste. Pri tem lahko izpostavimo naravovarstveno pro- blematiko v zvezi z varovanjem divje mačke v Slove- niji. Križanje z domačo mačko je največji naravovars- tveni problem populacij evropske divje mačke (STAHL 1 ARTOIS 1994). Prihaja tudi do prenosa kužnih ende- mnih bolezni na divjo mačko, kar je pogost vzrok smrt- nosti predvsem mladih osebkov (RAGN1 1 992). V Slo- veniji podatkov o interakcijah oziroma križanju divje in domače mačke nimamo, zato bi bilo potrebno opraviti ekološke, morfološke in genetske analize populacije ter na osnovi rezultatov sprejeti ukrepe za omejevanje Slika 1: Kotitveno gnezdo divje mačke na Smrekovcu (foto: M. Cerar) Slika 2: Divja mačka -opremljanje z radiotelemetrično ovratnico (foto: M. Potočnik) GozdV 59 (2001) 7-8 331 Potočml-. H .• Ko~. 1. : Dtvja mucb- skm na vrsta gozdo~ penetracije domače mačke v naravno okolje, če bi bilo POTOČNIK, H. / KOS. 1., 2000. Življenjski prostor, razporeja- to potrebno. Drobljenje, zmanjševanje in sp reminja- nje in ogroženost divje mačke (Fe/is silvestris) v območju dinarskega gozda.- V: M. Adamič, Ohranitev ogroženih vrst nje ha bi tata divje mačke je drugi pomemben dejavnik divjadi in drugih prostoživečih živali, Biotelmiška fakulteta, ogrožanja. Zgoščevanj e cestne infrastrukture ter veča- Oddelek za gozdarstvo in obnov lj ive gozdne vire, Ljubljana, nje gostote prometa sta lahko dejavnika, ki negativno 29 s. vplivata na populacijo. Glede na to da je divja mačka RAGNI, B., 1981. Forest Wildcat, Fe/is silvestris, Schreber primarno vrsta, ki je vezana na gozd, je vzdrževanje 1777.- V: Distribution and Biology of22 Mammalian Species vertikalne stratifikacije in mozaičnosti gozdne vege- in Italy, C.N.R., Rome: 105-113. RAGNI, B., 1991. European Wildcat, Fe/is silvestris, silvestris tacije ključno za ohranjanje trofičnih razmerij in pri- group Schreber, 1775.- V: Wild Cats: Status Survey and Con- mero ib mikrohabitatov, kot so zavetišča, počivališča servation Action Plan, K. Nowell, in P. Jackson (ur.), IUCN, in !ovne površine. Gland, Switzerland: 112. Viri CLUTION-BROCK, J., 1981. Domesticated Animals from Early Times.- British Museum, London. CONDE, 8. / SCHAUENBERG, P., 1974. Rcproduction du Chat forestier (Fe/is silvestris) dans le Nord-est de la France.- Rev. Suissc. Zool., 81: 45-52. CORBET, L. K., 1979. Feeding Ecology and Social Organization ofWild Cats (Fe/is silvestris) and Domestic Cats (Fe/is cat us) in Scotland.- Ph. D. Thesis, Aberdeen, 296 s. PERM IN, U., 1998. Distribution, Space Use and Habitat Selec- tion by the Wi ldcat (Felis si/ves/ris, Schreber 1 777) in Navarra, Spain, Euro.- American Mammal Congress, Boo k of abstracts. Spain, 24-17 jul., Santiago de Compostela: 347. GENOVESI , P. 1 BOITAN!. L., 1993. Spacing Pattemsand Activity RJ1ythms of a Wildcat (Fe/is silvestris) in Italy.- V: Seminaire sur la biologie et la conservation du chat sauvage (Fe/is silvestris), Nancy, France, 23-25 sept. 1992, Conseil de !'Europe (ed): 98- 101. HALTENROTH, T., 1957. Die Wildkatzc.- Die neue Brehm Buc- herei, A. Ziemsen Verlag-Wittenberg, Lutherstadt: 232 s. HELLER, M., 1987. Die Wildkatzc (Fe/is s. silvestris) in Baden-Wtirttemberg.- Veroffentlichungcn Naturschutz und Lanschaftsplfege Baden-Wiirttemberg 62: 307-323. KJTCHENER, A. C., 1992. The Scottish Wildeat Fe/is Silvestris: Declineand Recovery.- V: Conf.oftheAssociation of British Wild Animal Keepers and Redgeway Trust for Endangered Cats, Ridgeway Trust, U.K., Hastings: 21-41. KRYŠTUFEK, B., 1993. Kako je z evropsko divjo mačko.­ Lovec, 76 (3), 117-122. KRŽE, B., 1988. Zveri Il.- LZS, Zlatorogova knjižnica, 17. MUNTYANU, A. l. 1 VASIUEV, A. G. 1 CHEGORKA, P. T., 1993. Distribution and Number of European Wild Cat (Fe/is silvestris Scbreber, 1777) in R. Moldova.- V: Seminaire sur la biologie et la conservation du chat sauvage (Fe/is silvestris), Nancy, France, 23-25 sept. 1992, Conseil de !'Europe (ed): 59 - 61. PJECHOCK.l , R., 1986. Scbutz und Hege der Wildkatze (Fe/is si/ves/ris, Scbreber 1777).- V: Buch der Hege 1, Berlin: 424 -456. 332 RAGNI, B., 1992. Status and Conserarion of the Wild Cat in Italy.- V: Serninaire sur la biologie et la conservation du chat sauvage (Fe/is silvestris), Nancy, France, 23-25 sept. 1992, Conseil de !'Europe (ed): 36-37. RANDI, E. / RAGNI, B., 1991. Genctic Variabil ity and Bioche- mical Systematics of Domestic and Wild Cat Populations (Fe/is silvestris: Felidae). J. of Marnm. 72: 79-88. RJOLS, C., 1988. Sudy of the Diet of the Forest Wildcat (Fe/is sil- vestris) in Eastern France.- Bull. Mens, O.N.C. 121 : 22-27. RODRIGUEZ, A. 1 CREMA, G. 1 DEL!BES, M., 1997. Fac- tors Affecting Crossing of Red Fox es and Wildcats Through Non-wildlife Passages a High-speed Railway.- Ecograpby 20: 287-294. SARMENTO, P., 1996. Feeding Ecology of the European Wildcat Fe/is silvestris in Portugal.- Acta Theriologica 41 (41 ): 409-414. SAVAGE. R. J. G., 1978. Camivoeres.- V: Evolution ofAfriean Mammals, Maglio, V. J. in Cooke, H. B. S. (ur.), Harvard Univ. Press, London: 249-259. SCHUH, J. 1 TIETZE, F. 1 SCHMIDT, P., 1971. Beobachtun- gen zum Aktivitatsverhaktender Wildkatze (Fe/is silvestris).· Hercynia 8: 102-107. SCOTI, R. / EASTERBEE, N. / JEFFERIES, D., 1992. A Radio- tracking Study of Wild Cats in Western Scotland.- V: Semina- ire sur la biologie et la conservation du chat sauvage (Fe/is sil- ves/ris), Nancy. France, 23-25 sept. 1992. Conseil de !'Europe (ed): 90-93. SLADEK, J., 1970. Auswertung der Westkarpaten - Population der Wildkatze (Fe/is silvestris) vom Blickpunkt Lhrer Unterscheidungskriterien zur Hauskatze.- Folia Venatoria, 9: 12-15. STAHL, P. , 1986. Le Chat forestier d'Europe (Fe/is silvestris Schreber, 1777).- Exploitation des ressources et organisation spatiale, Tbese Universite Nancy!, 357 s. STAHL, P. / ARTOIS, M., 1994. Major Problems and Lmpliea- tions for Conservation.- V: Status and Conservation of the Wildcat (Fe/is si/ves/ris) in Europe and around the Naditer- ranean rim, Stahl, P., in Artois, M. (ur.), Council of Europe Press, Strasbourg: 57-60. GozdV 59 (2001) 7-8