GLOSA O LJUBEZNI SLOVENSKE KULTURNE AKCIUE L. XIII. 11 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 30. 6. 1966 ČEMU II. VATIKANSKI KONCIL Kardinal Wyszynski je v znanih hudih okoliščinah za tisočletnico poljskega pokristjanjenja pokazal veličino naše vere, ko je dejal: „Naša zapoved mora biti ljubezen do sovražnika." Resnično: ljubimo svoje sovražnike, molimo za njihovo spreobrnjenje, odpuščamo jim. A s tem naša ljubezen ni izčrpana. Predvsem smo jo dolžni izkazovati najbližjim: svojim rojakom v emigraciji in svojim razu-žnjenim bratom po krvi in veri v domovini. Ljubezen do njih terja, da neizprosno nadaljujemo boj proti nečloveškemu komunističnemu režimu. Alojzij Kukoviča Koncil je Cerkev presenetil, nihče ga ni pričakoval. Dolgujemo ga pobudi prehodnega papeža Janeza XXIII, ki je odprl okna Cerkve, da bi prišel vanjo nov, svež zrak. > Mnogi teologi so bili mnenja, da je po I. Vatikanskem koncilu (1870) vsak nov koncil odveč. I. Vatikanski koncil je namreč definiral dogmatični nauk o vr-hovni papeževi vodstveni oblasti in njegovi nezmotljivosti. Papež naj bi torej vodil in učil vesoljno Cerkev, škofje naj bi isto delali v svojih škofijah. A čeprav ni bilo v Cerkvi refleksne zavesti o potrebnosti koncila, je pa bila zelo živa v njej zahteva po prenovitvi in aktualizaciji njenih struktur.. Cerkev je s koncilom odgovorila na to pričakovanje, in prav v tem je verjetno glavni razlog, da ima koncil takšen uspeh in tako velik odmev tako v Cerkvi kot izven nje. Namen koncila ni bil dogmatičen, temveč pastoralen - .prenovitev Cerkve, da bi se mogla pokazati v pristnejši podobi zlasti pred ločenimi brati, s katerimi je že prej začela dialog, pa tudi pred nekrščanskim svetom. Prenovitev Cerkve je bila nujna, kajti Cerkev je že več kot 400 let živela v strukturah, katere ji je ustvaril Tridentinski koncil. Te strukture je I. Vatikanski koncil le še ojačil, a danes v precejšnji meri že ne odgovarjajo vec potrebam modernega življenja. Boj proti protestantski reformi in liberalizmu je dal tudi nauku o Cerkvi izrazit apologetski značaj. Poudarjala se je zlasti vidna plat Cerkve in njena hierarhična struktura, manj pa se je govorila o njeni nevidni, duhovni plati. Povzdigovanje papeškega primata je zasenčilo drugo bistveno plat hierarhične strukture Cerkve, namreč njeno kolegialnost. Praktično se je to kazalo v težnji po pretiranem centralizmu, ki je grozil Kristusovo Cerkev spremeniti v latinsko ali rimsko. Pa tudi laikat v dosedanji ekleziologiji ni imel nobenega pravega mesta. Skratka, prevladujoče v nauku o Cerkvi je bilo vprašanje: Katera je prava Kristusova Cerkev, po katerih znakih jo ločimo od nepravih? V 20. stoletju pa začne stopati v ospredje drugo vprašanje: Kaj je .Kristusova Cerkev? Cerkev hoče bolje spoznati sama sebe, da bi se mogla bolje opredeliti in svetu povedati, kdo da je. Odgovor na to je bila vrsta teoloških raziska-vanj, ki imajo svoj izvor v samem I. Vatikanskem koncilu, ki je v prvem poglavju sheme o Cerkvi govoril o njej* kot skrivnostnem Kristusovem telesu. Žal se je moglo obravnati tedaj le 11. poglavje, ki je govorilo o papeškem prvenstvu in njegovi nezmotljivosti, kajti koncil je bil sredi dela nepredvidoma prekinjen in ne več nadaljevan. II. Vatikanski koncil je to delo srečno dopolnil, ko je pokazal Cerkev v širši sintezi, zlasti v njenem odnosu do milosti, odrešenja in zakramentov. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Filozofski odsek Četrti kulturni večer bo v soboto 2. julija točno ob 19. uri pri Bullrichu, Sarandi 41, s predavanjem ČEMU II. VATIKANSKI KONCIL Predaval bo p. Alojzij Kukoviča D J Izšel je lil. del Mauserjeve trilogije LJUDJE POD BIČEM in bo na večeru na razpolago V pokoncilskem vretju pa so se pojavili ljudje, ki se jim zdi prvo (ali celo le eno) potrebno: ustreči komunistični ponudbi koeksistence in dialogizirati z marksisti. Od tebe, ki ti je rast božjega kraljestva toliko pri srcu kot njim, se odvrnejo pri prvem nesporazumu, sladak smehljaj pa stalno ohranjajo za nosiv-ce nauka in prakse, ki imata svoje vire pri očetu laži. Od prebežnikov izpod rdeče tiranije vemo, kaj tam živečim pomeni brezkompromisno zadržanje ljudi v svobodnem svetu in v kakšno tesnobo jih pahne kakršno koli pogajanje ali celo sodelovanje z njihovimi tlačitelji. Za dialog s temi — kakšna bridkost mora biti razgovor z ljudmi, ki jim nobena pogodba ni sveta, nobena beseda častna! — so poklicani edino: vodstvo Cerkve, da reši kako drobtinico za vernike izza železne zavese; vodstva držav, ki bi morala vse storiti, da vrnejo svobodo dobri tretjini človeštva; filozofi (občudujem njihovo potrpežljivost). Razlogov za počenjanje prej omenjenih ljudi je najbrž več. Eden med njimi utegne biti zmaličeno pojmovanje ljubezni in njeno neurejeno razdajanje. V tem so nova izdaja tistih mehkužcev, ki so med revolucijo „iz ljubezni" bili pripravljeni izročiti ves svoj narod komunistom, obrambo pred njimi in napad na te krvave samozvance pa so odklanjali, češ da nasprotujeta ljubezni. A. G. O TARIFA REDUCIDA 2 - ^ Slu 8 g « CONCESION 6221 R. f. 1. 147147 NOVI PROCESI. . . Sovjetsko sodišče je obsodilo na dolgoletno ječo pisatelja Sinjavskega in Danijela, ker sta tajno pošiljala rokopise svojih del v tujino in so njune knjige pod psevdonimom izhajale v Parizu. Proces je načel načelo svobode literarnega ustvarjanja in je obsodba med krogi, ki zavračajo dvojno moralo koeksistence, izzvala ostre kritike, dočim so pristaši koeksistence izredno malo pisali o zadevi, ali pa šli mimo nje mirno, kakor da so to pač prehodne slabosti komunizma, ki mu je treba kljub temu zaupati, ker je „ustvaril“ toliko dobrega, zlasti na polju tehnične civilizacije. Ponekod se je navajalo, da so veliki evropski listi radi objavljali pozitivne podatke o uspehih komunizma in med takimi listi je bil tudi „Frankturter alle-gemeine Zeitung“; list ima za seboj slavno tradicijo kot najbolj kvaliteten in zanesljiv časopis v Nemčiji. Zato je sledeč takemu slovesu tudi objavil dne 14. junija 1966 dve strani dolgo poročilo pod naslovom: „Die Kirche unter dem Sowjetregime“, kjer je na dveh straneh objavljen in sicer dobeseden prevod pisma, ki sta ga pravoslavna duhovnika N. I. Ešliman in G. P. Jaku-nin poslala predsedniku prezidija Sovjetske zveze Podgorniju, kopije pa predsedniku vlade Kosyginu ter predsedniku najvišjega sodišča Rudenku. Kakor pri Sinjavskem in Danijelu, se je zgodilo tudi sedaj: prepis pisma je prišel čez mejo in bil objavljen že v nemških listih, nakar bo gotovo šel po vsem svetu. Oba duhovnika se torej nista ustrašila groženj in posledic s procesa proti književnikoma, svetu pa je bilo s tem omogočeno, da pogleda vsebini dogodkov globlje do dna. Poglavja nosijo naslove: Nezakonita registriranja, Kazni za krščevanja otrok, Otroci ne smejo v cerkev, Kako oblasti kruto kršijo zakone, Tajna policija na delu. Urednik FAZ je za uvod napisal komentar, kjer najprej ugotavlja, kako zmotno je, ce kdo trdi, da je ruska pravoslavna cerkev svobodna zaradi nekaterih zunanjih določb v sovjetski ustavi. Dalje pravi, da sta oba duhovnika prepis pisma poslala patriarhu Alekseju v Moskvi in vsem škofom pravoslavne cerkve in dodala, „da vodstvo cerkve ne izpolnjuje dosledno svojih dolžnosti". Kmalu nato sta bila izobčena iz pravoslavne cerkve. Kako žalostno je stanje, se vidi iz tega, da je patriarh Aleksej potem »prostovoljno" pojasnil razloge za ekskomunikacijo: nista bila obsojena zaradi navedb v protestnem pismu, pač pa zaradi tega, ker sta se nedostojno obnašala do patriarhata. Seveda je tudi ravnanje patriarha samo še večje potrdilo o tem, kako ravna režim s cerkvijo in kako zgrešeno je naziranje, da koeksistenca prinaša samo dobre sadove. Listi poročajo te dni, da je bil 25. junij določen za podpis pogodbe o »modus vivendi" med Vatikanom in Jugoslavijo. Iz poročil iz domovine pa prihajajo komentarji, ki dogodku ne pripisujejo mnogo pozitivnega pomena. Cerkev je gotovo pokazala mnogo dobre volje v upanju, da se bo versko delo olajšalo, toda poznavavci razmer sodijo, da bo le malo koristilo; pogodba bo cerkvi roke zvezala, režim se pa določb ne bo držal; kar bo belgrajska vlada izvajala, bo samo iz zunanje političnih razlogov. Za Vatikan bo pogodbe podpisal msgr. Ca-saroH, ki ga londonski katoliški tednik »The Tablet" navaja kot kandidata za kardinala poleg nadškofov Samoreja in OB ZAKLJUČKU MAUSERJEVE TRILOGIJE „UUDJE POD BIČEM“ S tretjim delom Mauserjeve povesti Ljudje pod bičem, ki je sedaj izšel, je zaključena prva slovenska trilogija, napisana v zamejstvu. Tudi pisatelj Stanko Kociper je začel svojo trilogijo Na božji dlani, katere prvi del je izšel pred leti pri SKA, pa je ni nadaljeval. Morda ni nezanimivo, če primerjamo litrarni zasnovi obeh, da pride razlika ustvarjalnih temperamentov do veljave. Kociper hoče pisati roman o kelektivni usodi Slovencev v viharnih letih 1941 -1945 v celem. Mauser pa je napravil prav narobe: poiskal je individualnega človeka — v tem primeru dva in njuno ljubezen, ter opisal — ne požar časa, ampak — zgodbo srca. V tej zgodbi je čas samo v toliko zanimiv, v kolikor je ovira tej ljubezni. Zato čas stopa v ozadje, v ospredju pa stoji in se razvija ljubezen, raste, se čisti in dozoreva in premaguje čas in njega zmedo. Taka je njegova povest Ljudje pod bičem, ki v celoti obsega čez tisoč strani. Zadnji III. del sam 436 strani. Zgodba ljubezni. Zdaj, ko imamo celoto pred seboj, laže vidimo nje kompozicijske sestavine. Nastala je iz novele, napisane pred 15 leti, ko na nadaljevanje še mislil ni. Zgodba »progresivnega katoličana", pa Silve, učiteljice iz »liberalne družine" v času dveh okupacij, ki za vsakega pomeni posebni „bič“: Žalar doživlja udarce po taboriščih, Silva pa v Ljubljani, zapeljana od italijanskega oblastnika po sokrivdi slovenskega brezznačajneža. Žalar-Silva-Bregar: v tem trikotu gre zgodba ljubezni in oznaka časa, ko vsi trije s simpatijami spremljajo »osvobodilni" boj, ki naj nju in narod reši biča teh let. Toda ta politična oznaka nima večje pomembnosti kot te, da pokaže izhodiščno orientacijo za poznejše razočaranje in končno odklon od tega, kar je ta »idejni" boj prinesel s seboj. Zato vse preveč čutimo v prvem delu da so s časom dogodki vstavljeni pozneje v novelo ter vplivajo kot kulise, včasih resda naravnost neorgansko vtaknjeni v zgodbo. V ospredju je slej ko prej romantično iskanje harmonije med dvema človekoma, njuno etično očiščenje in dozorevanje v smislu idealističnega svetovnega nazora in človečanskega sožitja. Od retorike (Bregar), do duhovne povezanosti dveh src, je notranja vsebina prvega dela trilogije. Zgodba visi precej v zraku, živo v njej pa je — srce: toplo,_trpeče in iščoče v božji mir. Brefinjeni Mauserjev smisel za duhovni problem je prava vzmet dejanja tega prvega dela, ki ostane vkljub vsemu nasilju, da bi bil podoba časa, vendarle novela dveh ljudi. Če bi Mauser hotel zaključiti zgodbo v svoji maniri večerniške povesti, bi jo končal tu v srečnem zakonu; toda pot očiščenja kaže, da mora trajati še preko mnogih preizkušenj. Zaradi tega duhovnega problema se je pisatelj odločil, da napiše še nadaljna dela. V osnovi trilogije je torej novela o ljubezni dveh src. Z drugim delom je Mauser prelomil s horizontalnim nadaljevanjem zgodbe: segel je nazaj v čas, 'da je osvetlil dobo še od dveh drugih strani: od partizanske in domobranske in pokazal tudi te ljudi »pod bičem". Drugi je predvsem opis tragičnega razmerja partizanske dvojice Razpeta in Nataše; skozi njuno prizmo se pokaže tudi domobranski odpor (Rekar). Dogodek ob Turjaku, ki ga je pisatelj osebno doživel na terenu in ki je dal povod, da je pisatelj vso trilogijo posvetil svojim padlim turjaškim soborcem, je v sredini konflikta v Razpetovi duši; ob njem se budi njegova vest in z njo razmerje do partije. Pa tudi Nataša trpi od krutosti časa, njeni živčni napadi so njen bič. Izmaknil se je biču le Bregar, ki predstavlja Djilasov »novi razred", s čemer poseže Mauser naprej, v povojni čas v domovini in v nadaljevanje zgodbe Žalar-Silva v novih razmerah. Obema ubija življenje misel o idealnih ciljih borbe OF med vojno in s tem tudi njuno politično opredelitev iz prvega dela. Izpod biča se prostovoljno umakne samo Razpet s samomorom. Zgodba Razpetove novele je s tem končana, končan pa ni še bič ostalih oseb. In ta udarja po njih v tem najširšem tretjem delu. Udarja po Silvi, ki gre izpred sodišča za protirevolucionarno delo na prisilna taborišča v Teharje in Kočevje. Na Natašo, ki se je navidezno rešila z Bregarjem v »novi razred", pa v umiranju uhaja izpod moralnega biča s pomočjo nove osebe, ki jo ustvari pisatelj: bolniške sestre Virgine, zdaj gospodinjske postrežnice Neže. Po Žalarju, ki se otresa pritiska OZNE, diktature proletariata in sploh svoje utvare medvojnih let. Najbolj pa bije po Bregarju, čeprav ta najmanj čuti bič, a »se mu ne izogne. Bolj kot Silva in Nataša je Bregar glavna oseba tega dela. Ob njem pisatelj razodeva vso notranjo plehkost »novega razreda", politične intrige OZNE, poneverbe novih mogočnikov. Nesocialnost praktičnega, ne teoretičnega socializma. Bregar se sicer hoče izmakniti biču - toda v novo udobnost, v kateri bi se morda rešil ob lepi Mauserjevi figuri Lidiji. Ta agentka OZNE je nova žrtev biča, ki ji ne da doživeti ljubezen. Usoda hoče, da se izogne biču — v blaznost... Izredno lepa tragična oseba Mauserjevega peresa. Tako je zdaj v tretjem delu vse več notranje prepletenih oseb, ki novelo že razširijo v roman. Zlasti še, ker tudi okolje ni več samo kulisa, ampak resnična zemlja, resnično taborišče, ki ni več papirnato, ampak zaživi obenem z ljudmi (prizor z duhovnikom v Kočevskem Rogu!). Iz prvih dveh delov novel je tukaj Mauser res prešel v roman, kar daje temu zadnjemu delu med vsemi največjo vrednost. Roman o Bregarju je roman o povojni dobi doma: če je takšna, kot jo opisuje Mauser, ne vem; morda je, morda ne, toda umetniško živi in to je estetska vrednost dela. V tem pogledu je Mauser rastel iz dela v delo in dosegel višek ob koncu. Žalarja in Silvo je po tolikih vijugah pripeljal v skupnost, in po tolikih razočaranjih pognal v rešitev izpod biča v svet, v emigracijo. Še dve pripombi naj dodam ob tej trilogiji. Napredni kritiki očitajo zamejski književnosti predvsem njen domačijski, to je idealistični realizem, njeno idejno in stilno nenaprednost, pomanjkanje avantgardizma, in ne vem, kaj še vse, in pri tem mislijo predvsem na Mauserja. Toda, ali ne piše doma Bevk stilno na isti način, kot recimo tu Mauser, in Miško Kranjec kot Kociper? Pa jih tiskajo, in bi mi ne smeli Mauserja? Morda, ker stoji na idealističnem svetovnem nazoru. Res da s stališča razvoja umetnosti ti pisatelji ne pomenijo na- prednega stila, da, so celo reakcionarji, pišejo na slogovnih pridobitvah prejšnjih dob, so, če hočete, epigoni. Mauser v tem pogledu stoji na liniji Finžgar -Jalen-Bevk-Pregelj. Toda: ali ni v času Cankarjeve modernosti, simbolizma in ekpresionizma, prve surrealistične lirike, (ki imajo svojo stalno zgodovinsko pomembnost, objektivno estetske pa manj!) pisal reakcionarni Tavčar Cvetje v jeseni in Visoško kroniko, najlepši prozni umetnini? „Piši tako, kot ti da srce, ne glej, ali bo moderno, ali ne!“ je bil recept Kosovelov, ki tudi svoj čas ni bil stilno najbolj avantgardističen, vsaj ne v svojih najboljših pesmih. In prepričan sem, da bo marsikatera stvaritev Mauserjevega peresa, morda manjše črtice bolj kot večje kompozicije, živela dlje kot kakšen avantgardistični groteskni eksperiment današnje sodobnosti. Stil se bo spremenil, avantgardnost bo izgubila čar, naprednost bo postala reakcija, ostala pa bo na delu človeška toplota, plastičnost oblikovanja in besedni izraz. In še to: Mauser je pripeljal svoja junaka Žalarja in Silvo na prag emigracije. Ali ne bi zdaj tega svojskega para popeljal še skozi taborišča, „lesena mesta", ki jih je začel pisati že na Koroškem, pa ni prišel preko fragmentov. . ., in šal z njima na nove kontinente? Zakaj ne bi iz trilogije, ki se je nekako plašno in negotovo začela, pa se tako uspešno v tretjem delu končala, zdaj šel v tetralogijo in še dlie? Za nadaljevanje usode teh dveh simpatičnih osebnosti v novem okolju angleških, kampovskih in emigrantskih intrig, bi mu bili hvaležni bravci, ki si jih je Mauser s tem romanom pridobil ne samo med mohorjani, temveč tudi med naročniki Slovenske kulturne akcije. Naj misli na to! Tine Debeljak KORČULA IN DUGI OTOK PA JUGOMARKSISTIČNI HUMANIZEM Korčula je najbolj južno ležeči otok srednjedalmatinskega arhipela. Najti ga je mogoče celo na zemljevidih raznih potnih vodnikov po Jugoslaviji, Jadranskem morju ali celo Sredozemlju, saj spada med velike jadranske otoke. Dugi otok je tako majhen otočič, da na kartah izpod 1:400.000 sploh ni označen. Leži v skupini Kvarnerskih otokov, v Velebitskem kanalu, blizu Raba. Znan je postal zaradi nekega dejstva, ki ne zanima fizikalne, pač pa človeško geografijo. Prav zadnja leta je postala tudi Korčula značilen kraj sodobne človeške, lahko bi rekli tudi moralne in celo intelektualne, geografije dežel, ki so pod diktaturo belgrajskega komunističnega režima. Na Korčuli namreč stoji počitniški dom Hrvaškega filozofskega društva in že par let sem se tam vrše dvotedenski počitniški tečaji iz marksistične filozofije. Zagrebško društvo, ki izdaja revijo “Praxis”, vabi tja na simpozije (tudi v prvotnem pomenu) in dialoge profesorje filozofije tudi iz dežel, ki imajo srečo, da so obvarovane pred marksizmom v praksi. Ob kozarcu dobrega dalmatinskega vina — korčulanska vina so zelo cenjena in na otoku povrhu ni žive vode — se zlahka ustvarja baza za nadstavbo — sicer redno meglenega humanizma. Vse diktature načrtno razvijajo šport in zabavo. Dokler namreč ostaneta šport in zabava. Danes v Jugoslaviji med intelektualnimi zabavami najbolj priljubljena „brezobzirna kritika vsega obstoječega". To zabavo goje na Korčuli v toliki meri, da tujci profesorji, povabljenci jugoslovanske državne ustanove, strme nad svobodo izražanja misli v ..liberalizirani" in ,.reformistični" Titovini. Tako ostrih obsodb stalinizma kot na korčulanskih seminarjih ni slišati nikjer drugod. Tisti redki povabljeni gostje, ki razumejo hrvaščino, se morejo čuditi nad s ..humanizmom" natrcanimi članki v reviji „Praxis“, ki odkrivajo ..humanistično jedro" Marxovega mišljenja in razčlenjujejo ..pojave in strahote dehumanizacije" v okviru ,,najbolj humanega sistema." Tudi na Dugem otoku stoji stavba, ki se imenuje dom, namreč „Kazneropopravni dom Rab." Prvi stalnejši prebivavci na tem brezvodnem otoku so bili vojni ujetniki v prvi svetovni vojni. Od 1949 je OZNA revalorizirala ..koncentracijsko" vrednost teh skal in dugootoški dom je zaslovel v času spora z Moskvo, ko je postal za večino komniformistov Dugi otok poslednjo bivališče. V ta ..prevzgojni" zavod sedaj pošiljajo mlade ljudi, ki jih obsojajo na procesih zoper hrvaške nacionaliste. Samo na prvem izmed teh procesov v Zagrebu je bilo trinajst mladih študentov in delavcev obsojeno na skupno 71 let ječe. Njihovo hudodelstvo je bilo v tem, da so z oken svojih stanovanj metali na ulico lističe, kjer so zahtevali za svojo domovino Hrvatsko pravico do samoodločbe. Kje na svetu — namreč izven komunističnega bloka •— je še sodstvo, ki razširjanje letakov kaznuje z desetimi leti strogega zapora? „Hrvatski glas" (glasilo HSS 9. aprila 1966) priobčuje podatke o udbovskih in sodnijskih ..dialogih" s temi mladimi borci za človeške pravice. Samo dva primera. Mladenič prizna, da je njihov krog kritiziral srbske sodnike pri nogometnih tekmah, ker so sodili pristransko v korist srbskim tekmecem, čisto brez zveze — vsaj logične — s tem priznanjem načne udbaš vprašanje: „A što ti ono, Ijepotane, o torne, da su Muslimani Hrvati?" Spremljava udarcev in psovk. Drugi primer: Sodnik vpraša člana partije, zakaj se je pridružil Peterne-ru. Odgovor: „V študentovskih domovih so stanovavci večinoma Srbi in ti se zmirom pozdravljajo: ,Zdravo, brate Srbme!‘ Mi, Hrvati, pa ne moremo dobiti stanovanja in če rečemo ,Bračo Hrvati', smo že šovinisti. Vse to me je nagnilo k temu, da sem se pridružil Peterneru." Na Korčuli marksistična „Praxis“ obsoja stalinizem in stalinistične metode, na Dugem otoku marksistična Praksa ohranja stalinizem in stalinistične metode. (Po nauku marksizma je kriterij resničnosti praksa, zato ji v tem svetu že gre velika začetnica.) Toda v tej praksi ima „Praxis“ svoj zelo marksistično praktični pomen. Profesorjem, ki radi „dialogizirajo“, more pomeniti dokaz, da se komunizem v Jugoslaviji humanizira, da se odpira vedno več skupnih globin tistemu, ki se potrudi za primerjalno - literarne črtice, ki baje rešujejo slo-venslm probleme. Eno je literatura, eno je družbena realnost. Samo med Slovenci je mogoče tiskati tolikšno zamenjavanje črke in življenja. Da, življenja! Felicija in bo konsistorij v septembru 1966. Dodatno poročajo listi prav te dni, da je bil „modus vivendi" v Belgradu podpisan 26. junija in je glavna koncesija titovske vlade v glavnem v tem, da se katoliški cerkvi dovoljuje svoboda bogoslužja, ni pa besedice o tem, da bi vlada priznavala načelo svobode vesti. Sicer pa ravno londonski Tablet stalno navaja dogodke na Madžarskem, v Češkoslovaški in na Poljskem, kjer se ponavlja, da se vlade, ki so že podpisale podobne „dogovore“, potem določb ne držijo. POŽGANA CERKEV V VOLOVICI Tiste dni, ko so se pogajanja z Vatikanom bližala koncu, se je praktično pokazalo, kako mislijo nosivci režima v Belgradu, kadar gre za katoliške ustanove. Volovice veljajo za „divji“ del zagrebškega predmestja (villa miseria). Tam je kardinal Šeper kupil zasebno hišo, ki jo je dal predelati v zasilno cerkev. Ko je potem zagrebška občina sporočila, da bodo hiše naselja, ki niso postavljene po načrtu, porušili, je nadškofijski kapitelj privolil, da se podre tudi stavba za cerkev, če se dovoli zidava nove, kar je bilo odbito. Ko so delavci prišli rušit, so zlasti žene in otroci stavbo obstopili, in klicali: to je cerkev, cerkev. . . Noben delavec se zato ni lotil podiranja. Prišla je pa kmalu milica, ki je demonstrante surovo nametala na avtomobile in jih odvlekla v Zagreb. Stavbo so nato takoj podrli. Zagreb je zajel val ogorčenja: „Smo se vrnili v leto 1945?“, so se vpraševali. — Najbolj brane in kupovane knjige so bile januarja v Sloveniji: Trygve Gulbransen “In večno pojo gozdovi”, ter istega pisatelja “Dediščina gozda”; Oskar von Wertheimer “Kleopatra” (biografski roman); John Knittel “El Hakim” (roman), pa “Jezikovni pogovori” (pravopisni napotki). — Založba Obzorja v Mariboru je letos že devetič podelila Prežihovo literarno nagrado. Za nagrado tekmujejo izvirna slovenska dela, ki izidejo pri omenjeni založbi. Letošnja nagrada je bila podeljena pisatelju Pavlju Zidarju za roman Sveti Pavel. Nagrade za dramski tekst pa niso podelili. — Matej Bor je pri Slovenski matici izdal prevod Shakespearove drame „Troilus in Kresida". Delo je med vsemi bilo dosedaj najmanj igrano in se tudi dvomi, da bi ga bil S. napisal. Med vsemi njegovimi deli je najbolj intelektualno zasnovana in je edini pendant k „Hamletu“, kakor je v uvodu zapisal prof. Kralj. ZALOŽBA SLOV. KULTURNE AKCIJE JE PRAVKAR IZDALA III. DEL MAUSERJEVE TRILOGIJE: »LJUDJE POD BIČEM". TAKO JE V VELIKI MERI ŽE IZPOLNILA OBLJUBLJENI KNJIŽNI PROGRAM.— PROSIMO: IZPOLNITE ŠE VI OBVEZE IN PORAVNAJTE NAROČNINO! kroniko + JAN EZ JALEN Janez Jalen, še vedno eden najbolj branih in priljubljenih slovenskih pisatelje'' res pravi ljudski pisatelj, ki je bil s svojim ljudstvom duhovno popolnoma zraščeJ je umrl v Ljubnem na Gorenjskem, dober poldrug mesec pred dopolnjenimi petins? demdesetimi leti (rojen 26. maja 1891) * O njegovi predsmrtni bolezni in smrti je njegovemu prijatelju-duhovniku prisl1 naslelnje poročilo: „Gospoda Janeza ni več med živimi. Dne 12. aprila ob 19.30 u>' je dotrpel svojo Kalvarijo. Bil je do kraja izmučen in zato smrtni boj ni bil prehu<> S popolno oslabitvijo srca je bilo njegovo življenje kar hitro končano. Pokopali si" ga 14. aprila na Rodinah, kjer je želel biti pokopan v grobu svojih staršev. Skrf men, kot je sam bil vse življenje, je bil tudi njegov pogreb. Njegovih stanovskih pb jateljev je bilo preko trideset. Nekatere druge malenkosti okrog slovenskega pisat« Ija so bile pa le posledica sile razmer in najosnovnejšega bontona. Gospod je dožb’ Ijenjsko ostal ‘Jalenov Janez’. In prav tako. Tudi to ni brez cene. Vse pa po boži volji. Njegovo telo je mrtvo, duh pa ne. Ta bo živel, čeprav premnogim to ni P1 volji. Bog ga je poklical na velikonočno osmino. Srečen, kdor umira tedaj. Bog mu je vzel dar govora za polnih devet mesecev. Dopustil mu je izgovarjaj eno same besedo: ‘O, Marija’. Dopustil mu je izrekati besedo imena Nje, ki jo j1 vse življenje častil, ki ga je rabil, kjerkoli ga je mogel, v svojih literarnih delil, kateri se je vedno priporočal, zjutraj, opoldne in zvečer, in na katero se je zanaša ob svoji smrtni uri, da se bo kot nebogljenec zatekal pod njeno varstvo, da ga pop« Ije pred sodbo božjo. Imeti tako veliko vero v Marijo, to je velika in zagotoV' učinkovita stvar. Bog mu je tudi določil, da je bila Marija Udarjena v Ljubnef njegova poslednja postaja. In tako je človek končno našel svoj ‘zemeljski nič’. Dovolj je bilo preizkušenj in trpljenja, in gospodu nazadnje ni bilo več n J tudi za svoja literarna dela ne. Kdorkoli mu jih je omenil, kajti razumsko ni bj prav nič prizadet do konca, čeprav od kapi zadet, je vedno zamahnil z roko, 2e: to nima „nobene vrednosti." Ob smrti se je Janeza Jalna spomnilo Delo, 14. aprila 1966. Pisec spominskeg8 jr * PS: Zaradi neurejenih poštnih razmer smo članek šele sedaj prejeli! — ZA SKLAD GLASA so darovali: g. dr. M. Benedičič, Castelar, 1000 pesov; g. p. Val. Jenko OFM, Avstralija, 6.50 dolarja; ga. S. B., Buenos Aires, 1000 pesov; g. Rudolf Wag-ner, Moron, 220 pesov; g. Fr. Sekolec, London, 7 šil. — Vsem se najlepše zahvaljujemo! DRUGI KULTURNI VEČER MAHNIČ MED HRVATI Drugi kulturni večer v soboto dne 4. junija 1966 je bil posvečen študiju zgodovine kulturnih vezi med hrvatskimi in slovenskimi katoličani in je o „Mahniču med Hrvati" predaval č. g. provincijal p. dr. Bonifacij Perovič, OFM. Večera se je udeležila tudi skupina hr-vatskih kulturnih delavcev. V imenu SKA je predavatelja in vse navzoče pozdravil predsednik Ruda Jurčec, ki je takoj predstavil g. predavatelja kot iskrenega sodelavca s Slovenci zlasti v dobi študij v Parizu, kjer se je kot sociolog povezal posebno delavno s pokojnim dr. Ivanom Ahčinom; bil je tudi velik prijatelj dr. Al. Kuharja, univ. prof. dr. Fr. Tomšiča, in dober znanec vseh tedaj na Katoliški univerzi študirajočih teologov, (dr. Vilko Fajdiga, dr. Janez Janžekovič in dr.). Tedanje prijateljstvo je bilo zgolj nadaljevanje globoke in iskrene tradicije vezi med Hrvati in Slovenci, ko sta se oba naroda v dobi habsburške monarhije branila proti germanizaciji in madžarstvu predvsem na temelju katoliških načel o narodnem, kulturnem in političnem življenju. Zveze med Slovenci in Hrvati so bile tolikšne, da so hrvatski in slovenski akademiki celo izdajali skupno literarno in kulturno revijo. Če danes glasno govorimo o dialogu, je bil ta v polnem razmahu že tedaj, ko sta Janez Ev. Krek in Anton Korošec prihajala pomagat hrvatskim katolikom ustanavljati prosvetne in zadružne ustanove; njuno delo pa je že šlo vzporedno z nastopom in mogočno akcijo škofa Mahniča s Krka. Obžalovati je le, da se je potem v novi državi toliko lepega zamajalo in se delo rešen ja ter povezanosti danes iz istega središča ruši po idejah in akciji komunizma. Prvič v zgodovini obeh narodov ustvarja in išče komunizem priliko, da bi stare vezi prijateljstva in sodelovanja med obema narodoma kompromitiral. Predavatelj p. Perovič je nato podal pregled Mahničevih posegov v življenje hrvatske-ga naroda. Postal je oče katoliškega preporoda na Hrvatskem in sicer najprej po mladini z zagrebške univerze. Vzrastel je „Doma-goj" in do leta 1925 je životarila še Jugoslovanska katoliška dijaška liga, ki je bila ustanovljena še za časov Avstrije, pa se je potem razšla, ker pač ime ni bilo več uporabno, ko so tokovi bizantinizma trgali hrvatski katoliški narod od njegove zahodne usmerjenosti na verskem in kulturnem polju. Daši je Mahnič umrl 1923, je bil njegov spomin še tako močan, da si je prvi akademski klub orlovske organizacije nadel imel „Mah-nič". Drugo polje je bilo posvečeno rojstvu in rasti hrvatskega katoliškega tiska in je vse res nastalo samo po njegovih zamislih in načrtih; gotovo je večino člankov verske, apologetične vsebine napisal ravno Mahnič. Ko je proučil pomen in nastanek slovanskega o-brednega jezika v nekaterih škofijah hrvatskega Primorja, je postal odločen branivec njegove uporabe v cerkvi, dasi je naraščal odpor italijanašev, ki pa vkljub podporam v Rimu ni uspel. Zvestobo najlepši svetinji hrvatskega katolicizma — glagolici je potem moral poplačati z ječo v Italiji, kjer si je nakopal bolezen, ki je ustavila njegovo delo na pragu nove ,najbolj usodne dobe. NADŠKOF DR. JOŽE POGAČNIK O PISATELJU JANEZU JALNU Verski list Družina, ki izhaja v Ljubljani, je 1. maja prinesel kot osmrtnico za Janezom Jalnom govor, ki ga je pri pogrebu imel ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik: „Jalen je bil izrazita osebnost, pa poglej, s katere strani ga hočeš. Tak je bil katehet, župnik, družabnik in- pisatelj: že v razredu med sošolci, tak kot kaplan, ves živ, zgovoren, z mogočno besedo, nagajiv in oster, je rad ‘prisekal’, kakor pravi sam o svojih osebah, fantovsko prešeren in na zunaj trd, skoraj robat. Vse to srečuješ seveda tudi v njegovem svetu, vendar se tam razodeva še druga poteza, ki je na zunaj pri njem nisi srečal: prava lirična rahločutnost za čustveni in duhovni svet, z globokimi, plemenitimi potezami, polna ljubezni in občudovanja za žrtev. Jalen je bil o svojem pisateljskem poklicu trdno prepričan in je bil ves hud na ljudi, ki bi ga radi odvrnili od tega. Janez Sadar, Janez Pucelj in Janez Jalen so bili iz istega letnika bogoslovja in so se med sabo vnemali za literarno in umetniško delo: Sadar s pesmijo in sliko, Pucelj (Gorenjko) s pesmijo, kasneje s prevodi, Jalen pa z izvirno prozo. Ko se je Sadar po nesrečnem poskusu na praški akademiji z grenkim nasmehom umaknil na Koprivnik in 1926 za slepičem umrl, mu je Jalen postavil lep spomenik v Cvetkovi Cilki. Tam star gozdni čuvaj ob mrtvaškem odru pove zgodbo o učenem mladem duhovniku iz plemiške hiše, Honoriju, kako mu zaradi bolehnosti škof svetuje, naj gre za kako leto med pastirje pod Visokimi Turami. Honorij je brez obotavljanja šel tja, in ‘ker ni imel učenih knjig in ne šolane druščine, je bolj iz dolgočasja ka- kor iz zanimanja prisluhnil govorici go' jancev. Ujel je neoblizano modrost ' pogovorih in lepoto besede.’ To je bili prava literarna smer tistega rodu, zlas*1 v katoliških vrstah (prim. še: A. Erja' vec, L. Turšič, J. Cvelbar). Neoblizai’1’ modrost in lepota besede preprostež* človeka! Ne morem v teh spominskih vrstica!1 ocenjevati Jalnovega dela; vsekakor p* to zasluži v literarnem in morda še boM ( verskovzgojnem delu. Jalen je le težk« -prepričal urednike, da ima pisateljsk j dar. O tem danes nihče ne dvomi. , samo to, da je vse njegovo pisanje j začetka do konca slogovno tako enoth* ; in samosvoje, da ga namah spoznaš, Ž* -prijetno loči od očetov brezosebnega, , dlega, pustega pisanja. Če kaj, pust Ja' . len nikoli ni. Celo preveč na učinek Ž«' ne včasih zgodbo, da je v nevarnosti vet; , jetnost: venomer te grabi za grlo in 41 ■ draži solze. Njegov svet je poln mlad«' ] sti, nlemenitosti in hudobije, požrtvova!' j nosti in sebičnosti, od Doma do Vozaf' ; jev. Koliko Ančk, Cilk, Mine, Pavel, < Ione in tako naprej; koliko Markov, ( nezov, Tinetov, Blažev, Tomažev, Andr6' j jev in tako naprej nas navaja z občuduj | vanjem in voljo, da jih posnemamo. ŠU 1 ka stran Jalnovih povesti je zgodba; ^ se kar trga in zgublja v mikavnih sF s kah, idilah, polnih miline, v samostojni11 zgodbah in pripovedih. Resnična umetniška moč pa je Jaln0' , vo dojemanje narave. Veliki svet vrš3' J cev, planin in gozdov z omotično itf0J , gočnostjo prepadov in sten ga prav t?’ j ko prevzema kakor drobni svet rastbj ^ in živali. Vse je prepleteno s topli11 J! ; ljubezni in občudovanja in povezano^ ' j človekom v tesno enoto. Jalen zna ^ ( dovito opazovati pa tudi veliko drobn^ ] sti ve iz tega sveta; še več: povsod n*} [ de ‘globlje’ pomene, simbolne vrednost11 obra=i in ebserga 'tanka, Jože Snoj, skuša oznamovati Jalnovo pisateljsko bistvo s pojmi, ki so ^tuji talnovemu krščanskemu gledanju na svet in življenje. Označitev “Bobrov” (značilno s< ta, da mu je Državna založba izdala v ponatisu samo to knjigo, to^ pa dvakrat, ^56 in 1965) ni samo nestvarna, ampak tudi nepietetna. Tole piše Jože Snoj: „Ta taezni vitalizem, to idilično kruto poezijo boja za obstoj pa je Jalen do kraja razvil 8'le v drugi izmed svojih pisateljskih izdanj (prva bi bila „slovenska inačica alpske s][ Povesti heimatkunstovskega žanra“) - v “Bobrih”. Nepregledno široke in brezlič-Pe epske snovi se je lotil z utopično domišljijo kakega Wellsa (!) in pogansko pio-,(| lirsko strastjo kakega Hamsuna. Na podlagi arheološkega in zgodovinskega znanja, Poznavanja sedanje barjanske pokrajine in presenetljive dosledne družbeno razvojne dialektike je zasnoval vzpon, vrh in upad mostiščarskega silaka-individualista." Po-tafti pa ta nespoštljivi zlorabnik besed vzklika: »Kakšen trezen, domala materialisti-■e Cen odnos do zagonetnega pojava spiritualizma in religije razkriva na primer Jalen V v Bobrih, in kako agnostično spoštljiv je na obe strani." Zopet pojav vnašanja pi-8atelju tuje misli, ki ga je Jože Snoj že enkrat zagrešil pri Cankarju. Toda tedaj ni ^aj ni pisal nekrologa. Janez Jalen je religijo najstarejšega človeka vestno preučeval, tudi iz razprav Lamberta Ehrlicha, ki je po prvi svetovni vojski znal vzbuditi 'hed slovensko duhovščino veliko zanimanje za zgodovino religije. Tudi v tem oziru ,t ta bila slovenska kultura že nekoč bolj »napredna", kot je sedaj, j Ponarejevalsko prikazovanje Jalnovih misli in namenov v “Bobrih” pa se ^izkaze 1 ^di kot dejanje intelektualnega nasilja, ako se naveže na pritisk, ki mu je že bol-8 Uega pisatelja podvrglo partijsko kontrolirano založništvo. Založba je namreč pred if Ponatisom te v slovenski literaturi tematično edinite kniige zahtevala, da Janez i/i Jalen spremeni v delu prav tista mesta, ki so zvezana z etičnim in religioznim življe-:f Ujem človeka, ki je na koncu mlajše kamene dobe. v enolitiku ali bakreni dobi in v začetku bronaste dobe živel na koliščih Ljubljanskega barja, no trditvah Morga-ji Uovih in Engelsovih, v marksizmu kononiziranih konstrukcij, ki jih .je etnološka veji' Ja že zdavnaj zavrgla. Veliko poguma in tveganja je pokazal pisatelj, ki je kljub te-e U'u, da je živel v gospodarskih težavah, postavil nasproti temu za nekulturno ,,kul-turno politiko" tipičnemu izkoriščanju človeške revščine »socialistične družbe" kre-•I Uienitega gorenjskega moža in popravke odklonil. Društvo slovenskih pisateljev se je dramatika in pisatelja Janeza Jalna spom-Uilo na žalni seji 14. aprila v Ljubljani. f Uaj bo v očnici, preslici, šmarnici ali ' ^tadem vinu (izvirna hvalnica vinu '* * W ‘ ti Uradu) ali v srni. Njegov ‘trop brez juncev’ (divjačina) je skoraj prava 'taveška družba. Včasih se zazdi, da t! Jalen piše zato, da se naslaja ob lepoti :> Uarave. . In Jalnovi junaki! Res niso revolu-) r.'0narji in vojskovodje, pa po vrsti ve-i 'kani plemenitosti po srcu. Marko bo |j JUtadega človeka zmeraj osvojil in nav- 0 ^Ušil, Pavla zmeraj prevzela, Ančke, Poti °Uce in Mince pa zmeraj razveselile in 1 U'enlerlj^i]e. Pavla in Andrej bosta zme-i ral pričala — pa kako! — za Marijo c J* Družine, da se ni rodila prepozno, a Hada ciganka Kati bo za dolgo ostala i- vv®Pominu bralcem. Skratka, njegov svet Uc'nkuje tako sončno in zdravilno, da je - vUedno hoditi v ta visoki višinski svet. Ko ob Jalnovem grobu mislim na nje-i delo in junake, mi je ^rčno žal, da - pisateljevanje tako zamrlo med du- - a°Vniki. Med mlajšimi se je oglašal Ja- • L:z Kmet — pa je že omagal. Res, po - Slh ne more nihče pisateljevati, vendar Sojini, da je v tem ali onem pravi • ^ar bil, pa ga ni spoznal in razvil. Nič ni da je v tem velika škoda. ; , ujtoncu želim, da bi Mohorjeva druž-a čirnprej začela izdajati Jalnove spise, 'akaj ljudje jih bodo brali s podobno lastjo in pridom kakor Finžgarjeve." Janez Jalen. Življenjski podatki. Rodil b 5e 26. 5. 1891 na Rodinah, župnija beznica. V duhovnika posvečen 22. ju-ijja 1915. Kaplan v Srednji vasi v Bo-^'aju , v Črnomlju, Stari Loki, Trnovem Ljubljani: Katehet: Ljubljana - Mo-od leta 1921. Upokojen 1933 zaradi P^ateljevanja. župnijski upravitelj v j’jahovcm pri Cerknici od leta 1948, v . lahnem na Gorenjskem od leta 1957. uttirl je 12. aprila 1966 v Ljubnem, po- kopan 14. aprila v rojstni vasi. V Ljubnem je vodil pogreb in mu govoril ljubljanski nadškof. — Glas je v 9. številki poročal o dialogu na otoku Herreninsel na Chiem-skem jezeru med katoliškimi intelektualci ter zastopniki marksističnih, zlasti komunističnih skupin. Izvleček smo posneli iz pariškega »Le Monde". Navedli smo, da je bil med udeleženci tudi Karl Rahner S J. Pred dnevi pa smo brali, da je n. Rahner poslal protest Osservatoru Romanu, ker da o njegovih izjavah na dialogu ni pravilno poročal. Po pariškem listu je tudi Oss. Rom. ponovil, da je p. Rahner izjavil: „. . .Boga ni mogoče spoznati." Toda sedaj p. Rahner popravlja, da se ni izjavil v tem smislu, »ker bi to bila navadna herezija", ki pa je ne bi mogel zagrešiti, saj je bil trideset let profesor dogmatike. Trdil je pa, da Boga ne moremo doumeti in to je dogma za katoliško vero. Urednik Oss. Rom. odgovarja p. Rahnerju, da se je pri pisanju naslanjal na poročilo v »Mondu", ki je edini poročal o dialogu dobesedno, vendar je dodal, da je »Mondov" dopisnik take besede p. Rahnerju »pripisoval". — POLJSKI PRIMAS KARDINAL WYSZYNSKI je praznoval maja 20-let-nico škofovanja. V Lublinu je vodil s podobo Čentohovske Marije, (ki roma zdaj po Poljski v proslavo tisočletnice) procesijo, ki je bila dolga 2 km in se je zbralo na njej čez stotisoč oseb. Procesija ni bila ne naznanjena in ne dovoljena, ampak se je zbrala sama od sebe, čeprav so tisti čas komunisti imeli kolesarske dirke, filmsko predstavo na javnem trgu in še drugo prireditve. Te procesije delajo režimu težave ter je direktor za verske zadeve pri vladi izjavil, da bo »izvajal pravne posledice". Po predavanju se je razvila živahna debata z opozorili, kako se je prešnja nevarnost bizantinizma povečala z akcijo mednarodnega komunizma, ki ima za središče Moskvo. Za konec se je vodja večera zahvalil predavatelju, opozoril pa na nujnost takih in podobnih srečanj ter večerov, saj je v duhu sodobnega ekumenizma, da se tak dialog nadaljuje in poglobi. TRETJI KULTURNI VEČER O ZMOTI Tretji kulturni večer je bil v soboto 18. jm nija in je privabil v letošnji sezoni doslej največje število poslušavcev; prišlo je tudi mnogo novih prijateljev, kar je bilo res zelo razveseljivo in jih prav iz srca pozdravljamo. Večer je začel Ruda Jurčec, ki je pozdravil navzoče, zlasti pa predavatelja prof. dr. Vinka Brumna z ugotovitvijo, da se s tem nadaljuje vrsta predavanj v okviru filozofskega odseka, ki je prav po zaslugi dr. Brumna skozi dosedanje sezone dajal največ večerov in že nocojšnji drugi v tej sezoni in je napovedan že četrti. Gre mu torej že vnaprej iskrena zahvala. Predavatelj je povedal, da je njegovo predvajanje le eden od sestavkov, ki jih je lansko leto predložil za Velikonjevo literarno nagrado. Mnenja je, da imajo člani in prijatelji Slovenske kulturne akcije pač pravico zvedeti, za kaj se je nagrada podelila. Ker je mogoče in verjetno, da se bo natis celotne zbirke še zakasnil, čeprav je v rokopisu pripravljena, uporablja to priložnost, da jo vsaj v enem odlomku predstavi poslušavcem. Zmota je parazitski privesek ali nadomestek resnice; nima lastnega bitja in življenja. Zato moramo o njej govoriti le v vzezi z resnico. O resnici pa govorimo v ontološkem pomenu besede, ko mislimo na resničnost stvari samih, ali pa v logičnem smislu, ko menimo resničnost naših sodb o stvareh. Naše sodbe, kadar niso le prevzete od drugod, so naši spo-znatki. Kot taki so ali naša spoznanja (resnične sodbe) ali naše zmote napačne, neresnične sodbe. Zmote so torej napačni spoznatki. Zagrešimo jih, najprej, ker je stvarnost, ki jo raziskujemo, tako bogata, zapletena in globoka, da ji naš um ni povsem kos. Tudi vsi človeški umovi skupaj in v zaporedju rodov ji ne morejo do dna. Še po skupnem in dolgotrajnem naporu se le bolj ali manj približamo resnici. A zmote se rodijo tudi iz slepil, ki razisko-vavce motijo, da ne vidijo dovolj jasno, da včasih vidijo, česar v njih ni. Med temi slepili so tista, ki jih je našteval že Fr. Bacon (idola). Pridati bi mogli še dve: Prvo je prevelika vera v učitelje in v njihovo nezmotljivost, posebno pri komentatorjih velikih mojstrov. Drugo in v obratnem smislu pa je pretirana skrb za originalnost, ki hoče vedno začeti iznova in zavrača vsako izročilo. Kadar govorimo o zmotah, moramo razlikovati tudi med zmotnimi sestavi in posameznimi zmotami. Prvi lahko poleg zmote vsebujejo tudi kake resnice in so ravno te, ki jih delajo privlačne in sprejemljive. Ko one odklanjamo, ne smemo prezreti teh drobnih resnic, ki jih utegnejo vključevati. Radi govorimo o preganjanju zmot. Že sv. Avguštin nas je opozoril, da s tem ne smemo preganjati tistega, ki se je zmotil ali se moti. A tudi o zmotah bi bilo pravilneje reči, da jih moramo popravljati ali čistiti, ne pa preganjati. Ne smemo pozabiti, da je popolna zmota nemogoča, je le privesek resnice. Zato bolj poudarjajmo resnico, kakor pa preganjajmo zmoto! Do neke mere so zmote neogibne, če tudi še tako vestno in vneto iščemo le resnico. Mar- (Dalj e na 6. str.) SPOTOMA