O najpomembnejši Kranjski sekciji iz Ljublja- ne smo obširno pisali v Planinskem vestniku 1 , tokrat pa predstavljamo še ostale podružnice DÖAV v ta- kratnem slovenskem prostoru. Njihov vpliv na usta- novitev naše planinske organizacije je bil namreč zelo pomemben. Če nemške oznake, poti in koče ne bi razburjale naših prednikov, bi lahko minila še leta, preden bi se ustanovilo Slovensko planinsko društvo (SPD), katerega naslednica letos obeležuje 130- letnico delovanja. Celjska podružnica DÖAV (Section Cilli 1884−1918) Celje je štiri leta pred ustanovitvijo Celjske podru- žnice DÖAV štelo 5393 prebivalcev in število se je spričo naraščajoče industrializacije dokaj hitro pove- čevalo. Deset let pozneje je v njem živelo že 6264 in 1 Dušan Škodič. Vzpon in propad Kranjske sekcije, Planin- ski vestnik št. 3, 2022. leta 1910 skupaj z okolico nekaj čez 7000 prebivalcev. V mesto je pritekala delovna sila s podeželja, dotok kapitala je rasel, saj sta prometna lega mesta in poceni delovna sila nudila vsakomur, ki je bil pripravljen vložiti kapital, lepe možnosti. Med nižjimi družbenimi sloji so bili v mestu sicer večinoma Slovenci, med meščani jih je bilo sredi sedemdesetih let 19. stoletja le toliko, "da jih je bilo mogoče prešteti na prste". Razmere so se sčasoma močno spremenile, in če so še ob koncu sedemdese- tih let celjski Nemci povsem resno trdili, da je Celje "pranemško mesto", so se po ljudskem štetju leta 1880 nacionalne razmere začele spreminjati v korist slovenstva. Celje, ki so ga nekateri primerjali z nemškim Heidel- bergom ali celo mondenim Bad Ischlom, je nudilo pestro podobo odličnih hotelov, gostiln in kavarn. Gostinski lokali so bili v tistem času središče družab- nega življenje in ne le prostor, v katerem se je jedlo in pilo. Ostra nacionalna razdvojenost v mestu se je od- ražala tudi v njihovem lastništvu, saj so bili vsi boljši lokali v nemških rokah. Večino podatkov o delovanju podružnice je bilo treba poiskati v osrednjem glasilu društva DÖAV in zlasti v lokalnem Deutsche Wacht. Slednji je v začetku marca 1884 objavil poziv k vključitvi v "kmalu usta- novljeno Celjsko sekcijo, ker je bila v mestu že večkrat izrečena želja po ustanovitvi podružnice, ki bi razšir- jala poznavanje alpskega sveta in ga približala širši po- pulaciji". Ustanovni zbor je bil napovedan za 3. marec ob osmi uri zvečer v gostišču Pri zlati kroni. Sestanek je vodil zdravnik in politik dr. Josef Neckermann. Glavni referat je imel dr. Karl Higersperger, ki je dal pobudo ter napravil uvodne korake za ustanovitev. Brez posebne razprave so bila v statut sprejeta dolo- čila Beljaške podružnice DÖAV. Čeprav podružnica formalno še ni bila konstituirana, so se prisotni stri- njali z volitvami in so za predsednika izvolili dr. Ste- pischnegga. ZGODOVINA ORGANIZIRANEGA PLANINSTVA Marija Mojca Peternel Podružnice DÖAV na Slovenskem Nemški vpliv v naših gorah Začetki organiziranega planinstva na naših tleh segajo v drugo polovico 19. stoletja. Poleg manj izrazitega delovanja avstrijskega turističnega kluba ÖTK je naše gore v tistem času zaznamovalo predvsem delovanje nemško-avstrijskih sekcij združenega planinskega društva DÖAV, ki so jih na ozemlju tedanje Kranjske ustanovili nemško opredeljeni ljudje iz vrst meščanske inteligence. Na začetku so sekcije v svoje vrste sprejemale tudi zavedne Slovence, pozneje pa je zaradi vključevanja germanskih idej prišlo do preloma, po katerem so Slovenci spoznali, da bodo morali svojo pot. Prva koča na Korošici je bila postavljena na pobudo Johannesa Frischaufa. Leta 1886 je skrb zanjo prevzela Celjska podružnica DÖAV. Vir Historisches Alpenarchiv 24 Finančno so podružnico, ki je bila v prvih letih bolj speča kot dejavna, poleg dotacij društva DÖA V pod- pirali tudi lokalni privrženci. Celjski knjigarnar Fritz Rasch je denimo podaril vpisno knjigo koči v Logar- ski dolini. Med predsedniki Celjske podružnice najdemo nemška imena različnih poklicev, ki nakazujejo ne le nacionalno usmerjenost, temveč tudi angažiranost v različnih sferah takratnega življenja v Celju. Gre za osebe, ki so delovale na pravnem, medicinskem in šolskem področju ter v gradbeništvu. Tudi pri pre- gledu članov vodstvenega odbora podružnice je bila paleta poklicev precej pisana. Kar je še posebej izstopa- lo pri pregledu imen, je podatek, da je leta 1896 imela funkcijo dama, kar je bil pravzaprav unikum med podružnicami DÖAV v takratnem slovenskem pro- storu. Gospodična Schütz je bila zadolžena za poti in koče, ki so bile pod upravo Celjske podružnice. V skladu s programom je podružnica prirejala pre- davalne večere, ki so potekali v nemških gostiščih: Pri zlati kroni, Pri zlatem levu in od leta 1907 naprej v Nemški hiši. Kot vse podružnice je tudi Celjska skrbela za ozna- čevanje poti, pri čemer ni šlo le za planinske poti, denimo do Kamniškega sedla ali do vrha Ojstrice, ampak tudi za cestne dostope, na primer iz Logarske doline na Pavličevo sedlo. Podružnična skrb je bilo tudi vodništvo in na njenem območju je bilo moč najeti avtorizirane vodnike iz Luč, Ljubnega in Solčave, ki so imeli tudi ključe koč. Med njimi omenimo Johanna Piskernika "vulgo Plesnika" iz Solčave, ki je leta 1894  prejel nagrado dunajskega planinskega društva altenberger. Gre za diplomo, ki so jo dobili posebni avstrijski prebivalci vzpetega sveta, vključno z oskrbniki in gostilničar- ji, "ki so jih v odnosu do turistov odlikovale prijazno svetovanje, pomoč ter vljudnost in dostojno vedenje". Po poročanju časopisov je šlo za tihega in zelo aktiv- nega človek, ki je kot gorski vodnik veliko pripomogel k razvoju Savinjskih Alp, sodeloval pa je tudi pri ure- janju številnih poti. Umrl je po krajši bolezni marca 1915 v starosti 76 let. Podružnica je imela na skrbi tudi nekaj planinskih koč. Okreschel-Hütte (zdaj Frischaufov dom na Okre- šlju) je bila odprta leta 1894. Ko jo je leta 1907 poško- doval snežni plaz z Mrzle gore, so načrtovali gradnjo nove, in sicer tudi zato, ker je konkurenčni SPD v ne- posredni bližini gradil svoje zavetišče. Zgodovina Koroschitza-Hütte (zdaj Kocbekov dom na Korošici) je starejša, saj je objekt na tem mestu leta 1876 na pobudo graškega profesorja dr. Johanna Fri- schaufa in ob podpori Avstrijske podružnice postavi- lo Štajersko planinsko društvo. Leta 1881 je koča po- gorela, a bila že naslednje leto obnovljena s pomočjo Graške podružnice. Leta 1886 jo je v skrb prevzela Celjska podružnica, po 1. svetovni vojni pa jo je pre- vzela Savinjska podružnica SPD. Logar-Haus, ki se je po prvi svetovni vojni imenoval Aleksandrov dom, je v upravljanje Celjska podružni- ca dobila leta 1896. Objekt ji je tega leta prodal ome- njeni Johann Piskernik, ki jo je tudi oskrboval. Staro kamnito kočo na Uršlji gori, Ursulaberg-Haus, je leta 1910 prevzela Celjska podružnica, pri čemer je šlo pravzaprav za darilo grofa Thurna. V Mežiški dolini so slednji imeli obsežno posest, ki je pred drugo svetovno vojno obsegala več kot tretjino gozdov v okraju Slovenj Gradec. V koči podružnica ni videla koristi od prenavljanja, zato jo je prepustila Celovški podružnici. Celjska podružnica je delovala od leta 1884 do konca prve svetovne vojne, ki je pomenil konec vseh podru- žnic DÖAV na Slovenskem. Njeno delo je sicer na kratko aktiviralo vkorakanje nemške vojske v mesto leta 1941, po propadu rajha leta 1945 pa je bila do- končno ukinjena. Prva koča na Okrešlju leta 1894, kot jo je upodobil slikar Tony Grubhofer, je bila v oskrbi Celjske podružnice DÖAV. Vir Historisches Alpenarchiv Ursula Berghaus leta 1912. Dve leti prej jo je prevzela Celjska podružnica DÖAV. Vir Historisches Alpenarchiv Primorska podružnica DÖAV (Section Küstenland 1873−1920) Družbeno-politično ozadje delovanja Primorske podružnice je bilo precej specifično. Njen sedež je bil v Trstu, ki je bil najpomembnejše mesto v jugo- vzhodnem alpskem prostoru. Tu se Jadran najglobje zajeda v notranjost in tu je morje najbolj neposredno povezano z alpskim svetom. Avstrijska komponenta je bila sicer v prebivalstveni sestavi v manjšini, a sta njen finančni kapital in vlaganje v mesto po velikosti presegala tako slovanske kot italijanske gospodarske iniciative. Zgodovinski razvoj in geografski položaj Trsta sta mestu vtisnila svetovljanstvo, ki se je odra- žalo tudi v življenju in delovanju podružnice. Usta- novna seja je bila 19. junija 1873, kar je dober mesec pred ustanovitvijo društva DÖAV 23. avgusta 1873. Primorska podružnica je bila torej najprej članica D e ut sc he r A l p e n ve re i n in šele nato DÖA V . V vodstvenem odboru in članstvu nasploh je mogoče najti zanimiva imena, večinoma (visoko) izobraže- nih predstavnikov višjega razreda takratne tržaške družbe. Prvi predsednik podružnice je bil pravnik Karl von Czoernig, ki se je po očetovem zgledu prav tako zanimal za zgodovino avstrijskih narodov. Leta 1878 ga je nadomestil August Peter Pazze, ki je podru- žnico neprekinjeno vodil dvajset let (1879−1899). Bil je zelo aktiven in predan društvu, soavtor del o Škocjan- skih jamah in društvene kronike. S slovenskim prosto- rom sta bila povezana v Ljubljani rojeni Viljem Urbas, ki je ves čas članstva (1874−1897) opravljal funkcijo namestnika predsednika, in Julius Kugy, ki je bil med leti 1877 in 1883 zapisnikar, v obdobju 1885−1895 pa član. Ker je o njem znanega in zapisanega že mnogo, omenimo njegovo manj znano "aretacijo" leta 1884. Dunajski Neue Freie Presse je demantiral poročanje videmskih časopisov, da so na področju furlanske- ga vzpetega sveta ujeli avstrijskega vohuna, ki so ga vklenjenega privedli v Trbiž. Izkazalo se je, da gre za Kugyja, ki razen članske izkaznice društva DÖAV ni imel ustreznih dokumentov. Zaradi kolere so bile takrat zaprte ali delno prehodne meje s provincami, a so bile za gibanje zahtevane uradne dovolilnice. Kugy je moral na papirje iz Trsta, ki so mu omogočili nada- ljevanje poti, na trbiški policiji čakati šest ur. V vodstvenem odboru naj omenimo še Friedricha Müllerja, ki je leta 1907 prevzel predsedniško funkci- jo. V pisani paleti poklicev društevenikov je bil eden redkih, ki ni bil član visoke tržaške družbe, saj je bil po poklicu mehanik. Njegovim številnim zapisom o Škocjanskih jamah in kraškem svetu nasploh gre zasluga za njihovo poznavanje daleč naokrog. Število članstva podružnice je pred veliko morijo doseglo 498. Med člani so bili gorohodci iz različnih krajev takratnega slovenskega prostora in širšega Vodilni možje Primorske podružnice DÖAV v Trstu, upodobljeni v izredno obsežni kroniki, ki so jo izdali ob dvajsetletnici podružnice. Vir Chronik der section Kűstenland des Deutschen und Österreichishen Alpenvereins 1873-1892 Znana Baumbachova kočica v Trenti je nekoč stala ob današnjem INFO Centru TNP Dom Trenta. Vir Chronik der section Kűstenland des Deutschen und Österreichishen Alpenvereins 1873-1892 26 prostora monarhije. V  njej najdemo precej članov iz Gorice, ki so po ustanovitvi Goriške podružni- ce izstopili in se po njenem zatonu leta 1901 vanjo ponovno vrnili. Med zanimivejšimi člani omenimo alpinista Henrika Tumo, pesnika dr. Rudolfa Baum- bacha ter bivšega predsednika Kranjske sekcije Otto- marja Bamberga. Podružnica je delovala po programu društva DÖAV in je s prirejanjem predavanj, razstav in družab- nih večerov oblikovala družbeno življenje v Trstu. V vzpetem svetu, kjer si je prizadevala urediti vodni- štvo, je delovala na območju severnega dela "Trigla- vske skupine", Jalovca, Mangarta in Alp v Rabeljski dolini, po propadu Goriške podružnice pa tudi v območju Bovca in Kanina. Podružnica je imela v lasti Schneeberg-Hütte, kočo v Leskovi dolini na območju Snežnika, ki je bila odprta kmalu po njeni ustanovitvi. Baumabch-Hütte v Trenti so odprli leta 1881. Baumbachova koča danes ne obstaja več, stala pa je nasproti današnjega Doma Trente. Po zatonu Goriške podružnice so prevzeli tudi kočo na Kaninu. V Trstu so še leta 1884  razmišljali, da bi tudi na območju Brezij (Monte Maggiore) postavili kočo, a so idejo opustili, češ da območje nima "alpskega značaja". Naklonjeni so bili še postavitvi koče v bližini Vele Učke in zanjo že sprejeli načrt. T o se je dogajalo pred ustanovitvijo podružnice Oesterreichische Touristen- -Club, ki je bila ustanovljena v Opatiji in je potem tudi zgradila današnji Planinski dom na Poklonu. Goriška podružnica DÖAV (Section Görz 1888−1901) O notranjem življenju delovanja Goriške podružni- ce ni prav veliko znanega. Ker je na voljo le skromen obseg ohranjenega gradiva, se pri pisanju ni bilo mogoče opreti niti na spominske zbornike niti na gradivo, ki bi ga hranil Archiv Alpenverein v Inns- brucku. Vsebinsko so maloštevilne objave iz Gorice prinesle predvsem nekaj podatkov o vodstvenem odboru ter nekaj zapisov o koči na Kaninu. Če pri Kranjski sekciji zaradi relativno enotnega naci- onalnega ozadja ni bilo treba omenjati tovrstne pro- blematike, je za Gorico vendarle treba zapisati, da so Nemci na Goriškem v primerjavi s Slovenci in Italija- ni predstavljali številčno šibko skupino, ki pa je kljub temu bila politično in kulturno vplivna. V deželnem glavnem mestu je delovalo več nemških kulturnih ustanov, razvilo se je industrijsko središče z delavski- mi domovi in pripadajočo infrastrukturo, s čimer so mesto odprli modernizaciji. Korenine planinske dediščine v Gorici segajo še bolj nazaj. V  mestu je deloval, kot so v tistih časih imenovali alpiniste, naš prvi veleturist Valentin Stanič. Staničeva tradicija se je v Gorici pozneje nadaljevala z odvetni- Koča Schneeberg- Hütte v Leskovi dolini na območju Snežnika je bila v lasti Primorske podružnice DÖAV. Vir Chronik der section Kűstenland des Deutschen und Österreichishen Alpenvereins 1873-1892 Itinerar je izšel v obsegu nekaj več kot petdeset strani. Knjižica je Gorico predstavljala kot izhodišče za eno- ali večdnevne ture v okolico in nudila vrsto uporabnih informacij turistom. Vir Historisches Alpenarchiv 27 april 2023 PLANINSKI VESTNIK kom in politikom Henrikom Tumo (1858−1935), po katerem se danes imenuje koča na Slavniku. T uma je postal leta 1907 − že po propadu Goriške podružnice, član Primorske podružnice DÖA V . Podružnica je imela ves čas obstoja manj kot sto članov, a kljub temu ni sodila med najmanjše. Leta 1897 so denimo tri najmanjše podružnice štele od 12 do 16 članov. Do leta 1894 je članstvo naraščalo in tega leta je s skoraj sto člani doseglo vrh. Verjetno je bil to odraz splošnega navdušenja, saj je bila tega leta odprta koča na Kaninu. Pozneje je opaziti upadanje, dokler v zadnjem letu obstoja leta 1901 ni ostalo le še 47 članov. V obdobju delovanja se je zvrstilo pet predsednikov. Največ podatkov je o prvem, daleč najbolj znanem Johannu Bolletu 2 , ki je podružnico vodil prva tri leta. Sledili so Michael Beyer v obdobju 1891−1894, Alexis Vulliemin v letih 1895–1896, A. Gironcoli leta 1897−1898 ter Ernst Marchesani do leta 1901. Podobno kot v drugih podružnicah v takratnem slo- venskem prostoru so bila v vodilnem odboru opazna večinoma neslovenska imena. Glede na geografski položaj podružnice je bilo po pričakovanjih v njem poleg nemških imen najti tudi italijanska. Nazivi oziroma poklici članov potrjujejo dejstva, da so bili člani tisti, ki so imeli čas in sredstva, do so si prostoča- sne dejavnosti lahko privoščili. Dejavnost podružnice je potekala v skladu s pro- gramom društva DÖAV. Predvsem si je podružnica 2 Johann Bolle je bil po rodu Slovenec iz Proseca, Ivan Bolle. Bil je velik strokovnjak za kmetijstvo. Študiral je v Gradcu in se štel za tipičnega pripadnika večjezične monarhije. Če je pisal strokovno gradivo v italijanščini, se je podpisoval Giovanni Bolle (op. ur.). prizadevala za izdajo Itinerarija za Goriško-Gradi- ško grofijo, kar je bil tudi sklep generalnega zaseda- nja skupščine društva 28. februarja 1890. Poleg tega so izdelali na več listih poseben zemljevid območja, na katerem so bile označene njihove poti. Itinerar je izšel v obsegu nekaj več kot petdeset strani. Knji- žica je Gorico predstavljala kot izhodišče za eno- ali večdnevne ture v okolico. Na koncu so priloženi seznami prometnih povezav z različnimi prevozni- mi sredstvi, cenovniki tur in vstopnine za Škocjanske jame ter seznam vodnikov. Kar zadeva delovanje Goriške podružnice, je njen največji prispevek postavitev koče na Kaninu (Kanin– Hütte) pod Krliščem na nadmorski višini 1814  m. Kočo je podružnica zgradila v letih 1893−1894 in je bila odprta 20. avgusta 1894. V pritličju je bilo sedem postelj, na podstrehi pa trideset ležišč. Hrana je bila urejena po Pottovih načelih, ki smo jih že opisali v po- sebnem članku 3 . Koča je bila leta 1898 temeljito obnovljena. Popolno- ma prenovljena je bila kuhinja, v katero so vzidali šte- dilnik. Naslednjega leta objekt ni bil več oskrbovan, kar morda že daje slutiti zaton podružnice. V letu 1901 je Goriška podružnica kočo predala v upravlja- nje Primorski podružnici. Koča je po prvi svetovni vojni prešla v italijansko upravljanje (Club Alpino Italiano) in postala Rifugio Ruggero Timeus Fauro. Objekt so po drugi svetovni vojni prevzeli bovški planinci in ga obnovili ter poime- novali po revolucionarju Ferdu Kravanji - Petru Skalar- ju. Koča je 1. januarja 1972 pogorela in naslednje leto so na drugi lokaciji začeli graditi Dom Petra Skalarja. Mariborska podružnica DÖAV (Sektion Marburg an der Drau 1876−1919) Prebivalstvo Maribora se je najhitreje povečevalo v šestdesetih letih 19. stoletja. Razlog za to je predvsem v migracijah nemško govorečih priseljencev, ki so tu našli nove možnosti za zaposlitev. Štiri leta po usta- novitvi mariborske podružnice DÖAV je po popisu prebivalstva iz leta 1880 v mestu živelo 17.628 ljudi, od tega 1.604 vojaki. Glede števila Nemcev in Slo- vencev v mestu so številke sporne, saj relevantnih podatkov o Nemcih, Slovencih ali drugih narodih ne v Mariboru in tudi drugod ni, vprašalne pole iz leta 1880 pa niso natančne. Športno življenje v Mariboru se je začelo v drugi polo- vici 19. stoletja, sodelovanje v društvih pa je bilo tesno povezano s političnim prepričanjem, zato je bilo za marsikaterega Slovenca nesprejemljivo sodelovati v protislovenskem duhu. Do leta 1918 je bilo v mestu ustanovljenih 25 društev, od tega kar 22 nemških in le tri slovenska. Društvo DÖAV na Štajerskem ni bilo neznano, saj se je v njegovo Graško podružnico, ustanovljeno leta 1870, kmalu vključilo tudi nekaj navdušenih štajer- 3 Marija M. Peternel. Prehrana v planinskih kočah nekoč. Planinski vestnik št. 9, 2022. Naslovnica zbornika, ki je izšel ob petindvajsetletnici Mariborske podružnice DÖAV. Vir Historisches Alpenarchiv 28 skih gorohodcev. Ko se je član Graške podružnice, sodni adjutant dr. Josef von Scheuchenstuel, preselil v Maribor , je dal pobudo za ustanovitev samostojne po- družnice društva. T ako je sredi marca leta 1876 Mar- burger Zeitung že vabil na ustanovni sestanek v jedil- nico Kazine. Ustanovna seja je bila 18. maja. Prisotnih je bilo dvajset mož in izvoljen je bil glavni odbor: dr. Josef Schmiderer (predsednik), dr. Karl Wittermann (namestnik) ter Alois Quandest (tajnik). 15. maja je z najavo centralnemu odboru DÖAV Mariborska po- družnica postala njegova 56. članica. Konec maja je bilo v Kazini prvo zasedanje, po katerem je imel dr. Josef Ritter von Scheuchenstuel predavanje o vzponu na italijanski Monte Christallo. Mariborski društveniki so takoj začeli uresničevati program DÖA V . V skladu z njim so si prizadevali širiti znanje o alpskem prostoru in ga približati širši javnosti, a geografski položaj mesta je dal slutiti, da bo težišče delovanja bolj na razvijanju družabnega življenja. Število članov se je gibalo od skromnih 23  leta 1876 do največ 95 leta 1913. Kljub relativnosti po- datkov lahko mirno napišemo, da je bila podružni- ca podobno velika, kot sta bili Celjska in Goriška, in ni sodila med najmanjše; v primerjavi z drugimi društvi v mestu Maribor pa je bila vseeno med manj- šimi. V prvem letu obstoja je bilo med člani najti tudi nekaj slovenskih priimkov, v nadaljevanju pa ne več. Med člani najdemo predvsem profesorje, inženirje, trgovce, predstavnike sodstva itd. Predsednik podružnice z najdaljšim stažem je bil dr. Johann Schmiderer, ki jo je vodil od leta 1880 do konca prve svetovne vojne, več kot trideset let. Njegova družina se je uvrščala med najpremožnejše meščanske družine v Mariboru. Po študiju je vstopil v mestno politiko in bil dolga leta podžupan, od leta 1902 župan. Ob zaprisegi je obljubil, da bo varoval nemški značaj Maribora, kar je seveda med Slovenci naletelo na velik odpor. Kljub njegovi podpori pro- tislovenski politiki je v času njegovega županova- nja mesto doživljalo razcvet. Nastali so tovarna mil, mestno kopališče, mestna plinarna v Melju, povečal se je fond šolskih stavb. Po njegovi odstavitvi leta 1919  se je posvečal delovanju nemških društev v mestu in 20. oktobra 1919 je prejel odlok oblasti o ukinitvi Mariborske podružnice. Tako kot Celjsko jo je za kratek čas obudila nemška okupacija med drugo svetovno vojno. Čeprav Mariborska podružnica ni imela v upravlja- nju koč v visoko vzpetem svetu, ne gre pozabiti na njeno angažiranje pri dveh znanih objektih. Prvi je povezan z gradnjo Koroschitza-Hütte (Kocbekov dom na Korošici). Ko je koča leta 1881 pogorela, jo je naslednje leto obnovila sicer Graška podružnica, pri tem pa je pomagala tudi Mariborska podružnica. Drug prispevek podružnice je povezan s precej pri- ljubljeno točko v bližini mesta, Mariborsko kočo na Pohorju. Pobuda zanjo je prišla iz vrst tamkajšnjega pevskega društva, ki je izvedelo za nekega kmeta, da bi bil pripravljen ponuditi kos zemljišča ob razgle- dnem stolpu na Pohorju pri cerkvici sv. Bolfenka. Slo- vesno odprtje koče je bilo na sončno nedeljo v začetku septembra 1913. Dogodka, na katerem je govoril predsednik podružnice, ni zabeležil samo lokalni tisk, ampak je o njem poročal tudi dunajski časopis Gebrigsfreund, kar je bila zagotovo dobra reklama za Pohorje. Kočo, ki še danes stoji na mali planoti na južni strani Pohorja pod Reškim vrhom (1142 m) in Ledinekovim koglom (1182 m), je pozneje prevzela in po preureditvi 14. maja 1922 odprla Mariborska podružnica SPD. Ta prispevek zaključuje pregled podružnic DÖAV na Slovenskem, ki je imelo pri nas osem podružnic: Kranjsko, Primorsko, Goriško, Beljaško, Celjsko, Ma- riborsko, Slovenjgraško in Kočevsko. Zadnjih dveh nismo posebej predstavljali, ker sta bolj kot ne le živo- tarili in nista imeli vidne vloge. m Johan (Ivan) Schmiderer je bil predsednik podružnice in tudi dolgoletni župan Maribora (1902-1919). Čeprav osebno ni bil Velikonemec, je podpiral in izvajal protislovensko politiko, zato je postal med ljudmi nepriljubljen. Fototeka Muzeja narodne osvoboditve Maribor V bližini razglednega stolpa pri sv. Bolfenku je leta 1913 zrasla Mariborska koča domače podružnice DÖAV. Vir Historisches Alpenarchiv 29 april 2023 PLANINSKI VESTNIK