901 Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka Cveto Preželj FEBRUARSKA IDILA Brazde, pijane februarskega sonca, so tlakovane z ledenimi zrcali. Mehko perje zglavnika greje naše skrbi. Toplota nam uhaja s hiše. Ljudje poredko ostanejo pri nas. Perjad prebira brazde in išče odtajana mesta. Na večer zakrvavi sonce v trnovi kroni drevja. 902 Cveto Prežel) Brez besed zapremo skrbi. Suho grlo prikliče vino iz kleti. V očeh krvavi sonce. V cvetni kočiji odpeljemo, odpeljemo polno obljub. PO NEBU Po nebu, ki ga menjam, kadar hočem in kolikor ga hočem, se pesem predaja škrjancu. Moja ljubezen ostaja v mestu, ob več dni stari ikebani prisluškuje sosednjemu griču, rada bi kam drugam: po nebu, ki ga menjam, ali med rojstne dneve, poroke, godove, kamorkoli. ZABAVA Sprijene kretnje preoblečejo prosojno luč. Rdeči celofan ti izmozga oči, da se skloniš k človeku, ki ga srečaš pod sabo in ga prosiš, naj ti natoči vina, rdečega za slabotno telo, za slaboumne misli. Zdaj smo tam, kjer je luč pozabila na čas, kjer je strah, da je že dan. BREZ ROJEVANJA Bežim od sveta, ki ne pozna več rojevanja belega krika v čakajoče roke. I. Preklinjam nesrečni videz podoben drugim, mrzel, dvoumen. 903 Pesmi Na Pigallu so najlepši kostanji. . . Geslo, ki so ga ilegalci zaupali nepravemu človeku. Kako, kako radi si šepetamo neumnosti, jasne podobe drugih ljudi in radovednost nam prislanja svoje uho in trave nas vsesajo za vedno ali samo za vsakodnevno opravilo. II. Naše telo se razliva. Ni rojstva ne mučnega kričanja otrok. Oglodani odpadki plavajo v kanalih. Ne moremo trpeti drug drugega. Smrdimo in se stiskamo v zadnji objem. Ko bomo odplaknili nesnago, bomo znova ležali brez otrok. III. Bežim, ker kri in nesramnost bijeta, križata vsakogar. PRIVID Razmetane vžigalice zagori jo, kot da so plamen spomina. Smrt stopi v sobo, da spregovori: samo tebi sem zvesta, zato znova slikaj srečo, vdanost, barve ti osuše kožo, obraz ti ostane zaznamovan na križu.