120
Slovenske reči.
Častiti gosp. To m še, kaplan v Žireh in ud slovenskima druživa nam pišejo, „de seje tudi v Njih samotni dolini jela vnemati ljubezin za slovenšino, in pravijo, de je ondašnjim kmetam posebno to všeč, de se bo domači jezik v kancelije vpeljal, ter so rekli: „Te-ga je bilo že davnej potreba; to je enkrat pametna." — Tako je prav, pravijo gosp. Tomše, naš jezik ni ciganski ali tatinski, kakor smo ga od Nemškutarjev še pred malo leti imenovati slišali; — cigan se po ptujih deželah klati in tat tame iše, mi pa smo v očetovim domu in očitno govorimo in  delamo".