Joža Mahnič
Gimnazija Ljubljana
ŽUPANČIČEVA ABECEDA V VERZIH
Drugo obdobje v ustvarjanju otroških pesmi zajema pri Zupančiču čas, ko je od jeseni 1907 do zime 1910, z enim polletnim in nekaj krajšimi presledki, bival kot domači učitelj groficu Manfredu Attemsu v Kissleggu na Württemberskem, v Bregenzu na Vorarlberškem in v Syrgensteinu na Bavarskem. Tam je proti koncu leta 1907 prevedel besedilo k nemški slikanici Die Wiesenzweige in najbrž tudi verze k slikanicama o Murku in o muckah, v začetku leta 1908 snoval izvirne verze k slikanici Abeceda, julija 1909 pa v nekaj dneh samostojno in dobro obdelal zelo povprečne predloge nemške slikanice Spiel und Scherz und ein wenig Schmerz. V tisku so izšli Kreidolfovi Palčki Poijanci (novembra 1907), ki so jih barvno litografirali kar na Nemškem, da je bila slovenska izdaja cenejša. Za njimi je Schwentner založil le še Caspari-Meisejevo slikanico Lahkih nog naokrog, a je izšla s hudo zamudo (šele o božiču 1912). V tem obdobju je pesnik tudi 1908. leta po spominu zapisal vrsto otroških ljudskih verzov iz Bele krajine, ki so glede na svojo tematiko izšli v Strekljevi zbirki SNP komaj 1911. leta.
Abecedo je Zupančič začel snovati v začetku 1908. leta na Dunaju, kamor je prišel s Kisslegga zaradi študija in kjer je ostal do jeseni tistega leta. V zaporednih črkah je nameraval pesniško označiti razne živali in rastline, kakor nastopajo v otrokovem predstavnem svetu; njegove verze naj bi dopolnjevale podobe, ki bi jih pripravil Saša Santel. Pesnik je svojo namero sporočil Schwentner ju, ki pa mu ni odgovoril; dne 13. marca namreč beremo v Zupančičevem pismu založniku: »In zakaj ne odpišeš nič glede ,Bilderbucha'? Moj honorar ne bo velik, kar bo stroškov, jih bo s slikami. Premisli in odloči se, oziroma odgovori
141
da ali ne, po svetopisemski zapovedi.« (Rokopisni oddelek NUK.) Schwentner o pesnikovi ponudbi ni hotel nič slišati že zato, ker je bil tedaj nanj jezen zaradi denarnih zadev v zvezi s Samogovori, obenem pa se je gotovo bal prehudih stroškov za docela izvirno slikanico. Ko sta se naslednje leto spomladi — Zupančič je tedaj živel s svojim učencem v Bregenzu — pobotala, je namreč Schwentner pesniku dal v delo spet samo tujo slikanico, Spiel und Scherz und ein wenig Schmerz. Tako sta Župančič in Santel, tedaj profesor v Pazinu, še jeseni 1909 zaman iskala založnika za Abecedo; Šantel 11. oktobra sporoča Mešku, kateremu je začel ilustrirati zgodbe Mladim srcem: »Z Zupančičem tudi že dolgo iščeva založnika za projektirano abecedo v verzih s podobami, a ga ni.« (Pokrajinski arhiv v Mariboru.)
Tako je domiselno zasnovana knjiga za otroke ostala žal nedokončana; v pesnikovi zapuščni se je ohranilo besedilo za 18 od 25 črk, in sicer na treh različnih mestih, tudi v variantah. V večji, doslej neopaženi in zato nesignirani beležnici, kjer so sicer poskusi prevodov iz Božanske komedije in Sna kresne noči, so vpisana dvostišja za pet črk, več dvostišij pa hranita beležnica XIV na str. 14—17 in 19—20 ter mapa VIII na str. 20, 21 in 23. Za te verze so značilni tesna navezanost na naravo, vživetje v otrokovo duševnost, tenkočutna liričnost ali duhovita šaljivost, čudovita metaforika in animizacija narave, tako da so nekateri sorodni kasnejšim Sto ugankam, spominjajo pa nas tudi na druga mesta v Zupančičevem opusu. Navedimo zdaj to Abecedo iz njegove zapuščine.
C je čebela — na cvetke brenči, sredi pomladi za božič skrbi.
D — to je detelja —¦ rekel bi: gneča turških fantičkov na polju rdeča.
G, to je grozdek; on trtin je sinček, dedek ga gleda in misli na vinček.
H — to je hmelj — že je splezal na drog, rad bi pogledal po svetu okrog.
J, to je jurček — dež mu je rednik, on pa le nosi odprt svoj dežnik.
K je kalin, ves pisan in svetel, s pirhi se kuhal, iz lonca izletel..
L, to je lan — kakor voda, zares, če bi bil Ribničan, plaval bi čez.
M je metuljček — kot da je potresel vejico veter, pa cvet ji odnesel.
N je netresk — on, pa sveti Florjan in strelovod — pa je dom varovan. ,
O je omela: na jablano sela, jabolka, jabolka nam je odjela.
P, to je palček — predroben je ptiček, v svojem grmiču pa le je kraljiček.
R, to je resa — vsa gora se sveti. Kaj se je vnelo? Nič, resa je v cveti.
S, to je slavček; od mraka do zpre pesmic se milih napeti ne more.
S, to je sipek — on slavca posluša, v petju razcvete se v rožo mu duša.
T, trepetlika — saj veter ne vleče —¦ kaj pa ti je, da ves vrh ti trepeče?
U, to je urh — sem li žlahte njegove? Grem mimo luže, »kum-kum« mi zazove.
V je vijolica, ljubica maja —
le se nam skrivaj, saj vonj te izdajal
2e smo pri že? Z abecedo je slabo; kaj bo zdaj z žužkom in žolno in žabo?
142
Za črko m ima pesnik v nesignirani beležnici drugo podobo iz narave:
M, to je miška. Ubožica, beži: mucka potuhnjena čaka na preži!
Netresk (sempervivum tectorum) spada med mesnate debelolistnice, raste po gorskem skalovju in ima rdeče zvezdaste cvetove; vraževerni ljudje so ga včasih presajali na slamnate strehe, da ne bi vanje treskalo, od tod tudi izraz. Za črko p imamo v nesignirani beležnici in v beležnici XIV še eno zanimivo dvostišje, in sicer v dveh variantah:
a) P je postovka — na sredi neba melje in melje, a moke ne da.
b) P — kdo je ta mlinar? — na sredi nebä melje in melje, a moke ne da.
Prva varianta imenoma navaja ptico, druga je v celoti metafora-uganka, na las podobna sedemnajsti od Sto ugank (1915):
Lejte ga mlinarja; sredi nebä melje in melje, a moke ne da.
Pri Abecedi je pesnik ob tem dvostišju zapisal tole razlago, ki je močno sorodna razlagi za pesem-razgibalno igro Postovka v prvi in drugi izdaji Cicibana (1915, 1922):
Ali si opazoval postovko, kadar kroži nad poljem? Potem veš, da se naenkrat v letu ustavi in trepeče zelo naglo s perotmi. Vidiš, in takrat pravimo pri nas, da melje. Zato imenujemo Belokranjci postovko .malenka'. Na Štajerskem ji pravijo .mokosejec'; ja/ pa jo poznam dobro in vem natanko, da samo melje, kako bi sejala, saj nima moke! Kaj pa melje, me ne smeš prašati,
Nič manj mikavno kakor v Abecedi navedeno ni pri črki r dvostišje za drugo rastlino, ki ga beremo v beležnici XIV:
R je repinec — kedo ga pogreša? On pa, vsiljivec, na vse se obeša.
Obličasti plodovi navadnega repinca (arctium lappa) obvise človeku na obleki in laseh, ker so obdani s kljukasto zakrivljenimi luskami; po navadi ne obvise sami, ampak vas z njimi obmečejo nagajivi otroci.
V isti beležnici naletimo še na tretji motiv za črko r; to dvostišje pa je pesnik prečrtal in nam tako olajšal izbor;
R, to je riba, v potoku se kreče, bliska se v soncu, nad vodo se meče.
Druge variante za dvostišja iz Abecede bo zainteresirani bralec našel v opombah k peti knjigi Zupančičevega Zbranega dela; prinesla bo vse njegove izvirne in prevedene otroške pesmi, med njimi precej neznanih.
Lastno Abecedo v obliki štirivrstičnih ugank je po zadnji vojni ustvaril Pavel Golia; izhajala je v Cicibanu 1954/55, štev. 1—5.
143