MED  KNJIGAMI
DVE PARTIZANSKI KNJIGI. Mladinski roman Mitje Vošnjaka Onkraj ceste se spet pričenja življenje* je značilen primer zvodenelega teksta s partizansko tematiko. Niti po vsebini, ki je preveč razvlečena in dolgočasna, in niti j)o obliki bi ne mogli soditi, da je to delo, ki bi naj pritegnilo mladega bralca in ga seznanilo z resničnimi napori in prizadevanji mladine med NOB. Popolnoma odveč je tudi pripomba na koncu knjige: : dogodki so takšni, kot so bili v resnici, le nekaj  zgoščeni...    — knjiga nas kljub temu  ne prepriča.
Avtor se je izogibal deskripcije, skoraj vsa zgodba sloni na dialogih med delegati, ki se vračajo s kongresa jugoslovanske mladine v Bosni. Fiktivne fabule skoraj ni, v knjigi je zajet le del naporne poti, ob čemer pa naj bi delegati pokazali tudi svoj pravi partizanski duh. izklesali naj bi se njihovi pravi značaji. Redke osebe v knjigi je avtorju sicer uspelo orisati nekoliko v globino, večina pa nam na koncu še vedno ostane tako meglena in neizrazita kot ob začetku. Seznanimo se z njihovimi imeni, osnovnimi nagibi, ki so jih privedli v partizane, in nič več. Še ljubezen je opisana tako mladostno aktivistično, da v njej ne moremo iskati pravega čustva.
Dinamike, akcij, ki bi bralca pritegnile, da bi knjigo prebral do konca, skoraj ni. Pripoved se razvija premočrtno, osnovna linija le rahlo vzvalovi potem   pa   se  spet.   brc/   resnejših   posledic   za   udeležence   pohoda,   poleže.   Ne
Mitja  Vošnjak:  Onkraj   ceste se spet pričenja  življenje.  Založba Mladinska knjiga, knjižnica NOB, 1963.
655
zanikamo, da bi podrobnejša analiza knjige ne našla v njej drobcev, za katerimi bi morda zaslutili plamcnček, ki bi nas pogreb Vemo pa, da nas knjiga taka, kakršna je v celoti, pusti hladne in neprizadete.
Res, ne želimo, da bi naša književnost z narodnoosvobodilno tematiko, posebno še tista z ambicijami, da bi v resnici bila dokumentarna, realna dejstva poivarjala in ustvarjala literaturo komercialnega značaja. Ne, nikakor. Ne želimo pa si tudi partizanskih knjig za vsako ceno. Prepričani smo. da snovi, zanimhe tako za mlajšega kakor tutli za odraslega bralca, ne bo še kmalu zmanjkalo. Treba pa je zanimive teme. sloneče na resničnih dogodkih, spretno obdelati in pri tem ne zanemarjati niti idejne niti estetske strani. Koliko partizanskih knjig iz preteklega obdobja je samo zaradi takih pomanjkljivosti že prešlo v pozabo!
Predstavimo še drugo knjigo, Ivi pa le deloma sodi v okvir knjig s partizansko tematiko. Sence pod Maiajurjem* Stanke Vilharjeve se lotevajo v naši literaturi manj obra\navanega in manj znanega sveta — Beneške Slovenije. V knjigi je zajet čas od nekaj let pred drugo svetovno vojno pa do konca vojne. V naši književnosti je bilo doslej poznano le eno delo. ki je opisovalo naše ljudi na tej strani meje — Bevkov Kaplan Martin Čedermac. Če se nam ponudi rahla primerjava med obema knjigama, sicer zlahka doženemo. da pričujoča knjiga Bevkove po teži in globini ne doseza, kljub temu pa jo lahko ocenimo in obravnavamo kot delo z resnimi literarnimi ambicijami. Avtorica je s poznavanjem ljudi in dogodkov v Beneški Sloveniji napisala zanimivo delo. ki je hkrati dokument časa in pričevanje o ljudeh, o njihovih osebnih problemih in njihovem boju za priznanje nacionalnih pravic.
Čas pred drugo svetovno vojno je bilo obdobje množičnega izseljevanja Beneških Slovencev. Borna zemlja ni mogla več zadrževati mladih ljudi, ki so svoje moči razsipavali po belgijskih in francoskih rudnikih in se bolni, izčrpani vračali v hiše svojih staršev pod Matajurjem. Mnogi se niso več vrnili, tujina jih je zadržala. Dekleta so iskala zaslužka bliže, služile so kot služkinje v mestu, ki jih je pogosto znalo samo izkoriščati, jemati jim čast, dajati pa malo. V takem vzdušju je tudi Slovence zahodno od Soče zatekla vojna. Domov so prihajale karte s pozdravi vojakov iz Abesinije. Albanije ali drugih italijanskih bojišč. Tisti, ki so ostali doma in se kakorkoli izognili vpoklicu v italijansko vojsko, so se kmalu povezali s partizanskim gibanjem, z gibanjem, ki je hotelo osvoboditi izpod tujega jarma vse Slovence. Ni jim bilo žal žrtev in pomoči. Zato pa je bilo tem huje ob koncu vojne. Namesto slovenske zastave so morali izobesiti spet italijansko.
Pisateljica obvlada situacije, dogodke opisuje objektivno, s skoraj epsko širino, njeni ljudje so nam blizu. Najboljši je lik služkinje Tončke, ki je najprej služila pri bogatih ljudeh v mestu, potem pa se ponižana in osramočena vrnila v domačo vas z otrokom, ki je bil spočet proti njeni volji. Ob njej je dobro orisan tudi Tonac. krepak fant. ki se takoj pridruži partizanom, razume Tonko in se kljub njeni nesreči z njo civilno poroči. Nekatere druge osebe so se avtorici posrečile le v detajlih, jasnega prereza njihovih značajev pa nam kljub resnim prizadevanjem ni znala podati. Vključila jih je v celotno okolje, združila s splošnimi problemi in nam jih prikazala kot členke organiziranih prizadevanj po narodni  osvoboditvi.
* Stanka VUhar: Sence pod Matajurjem. Lipa, Koper 1963.
656
Čeprav so Sence pod Matajurjem prvo obsežnejše literarno delo Stanke Vilharjeve, so že prešle golo informativno opisnost. Sence pod Matajurjem so zanimiv kolektivni roman s snovjo, ki je v slovenski književnosti še vse premalo obdelana, prispevek pa je knjiga tudi kot delo, ki naj pomaga pri čimbolj vsestranski osvetlitvi našega narodnoosvobodilnega boja.
Jože  Prešeren
657