Jože Toporišič
Filozofska fakulteta Ljubljana
MISEL O NAŠEM SLOVENSKEM JEZIKU*
Pred mesecem dni sem bil naprošen, da bi spregovoril o temi, kdo ogroža slovenski jezik. Obljubil sem, da bom to storil. Ker sem imel neodložljivo delo, to obljubo izpolnjujem šele sedaj, po svoji vesti in znanju. Vem, da — kot nihče drug — nisem nezmotljiv in da današnje moje besede ne morejo biti drugega kot pričevanje človeka, ki se več kot eno desetletje zelo intenzivno ukvarja s slovenskim jezikom le znanstveno raziskovalno, ki pa je hkrati tako vraščen v življenje povprečnega uporabnika slovenskega jezika, da do neke mere po pravici izraža tudi njegove poglede na to vprašanje.
Mislim, da je tak srbski pregovor, ki pravi: Gdje ima dima, ima i vatre, tj. kjer se kadi, mora biti tudi ogenj. Vprašanje slovenskega jezika torej je, ob-stajT. To moje priznanje za nikogar ne bo odkritje, saj nam v Sloveniji že leta ne manjka pričevanj o tem, da z našim, slovenskim, jezikom nekaj ni v redu. Spomnim naj samo na. številna taka pisma bralcev v Delu, na dopise radiu in televiziji in uredništvom časopisov, na predavanja v okviru Društva slovenskih pisateljev in prevajalcev, na pismo Socialistične zveze Slovenije iz leta 1965 o nekaterih negativnih stvareh v zvezi s stanjem slovenskega jezika, na lansko oktobrsko zborovanje slovenskih slavistov v Mariboru, na katerem so razprave o teh problemih počastili s svojo prisotnostjo tudi zelo vidni zastopniki Socialistične zveze Slovenije. Nazadnje naj opozorim še na ugotovitve ustavnega sodišča Slovenije, ki precej nadrobno navajajo zelo konkretna dejstva o tem, da je ustavno zagotovljena enakopravnost slovenskega jezika dokaj jasen problem, potreben nujne rešitve. In še to in ono. Vse omenjeno je deloma že zgodovina tudi v tem smislu, da zanjo obstajajo dokumenti, trdna pričevanja, ki jih je po mojem mnenju — mogoče in pametno analizirati in raziskati, ni pa jih mogoče in ne koristno skrivati ali morda celo zanikovati.
Morda gledam na vso zadevo preveč kot znanstvenik, ki nasproti nobenemu pojavu ne reagira z vnaprejšnjim sumničenjem, temveč tudi neprijetna dejstva sprejema kot potrebna pojasnitve, kot predmet svojih raziskav, ki naj mu jih pojasnijo, da jih bo spoznane znal obvladati. Moje mnenje o vprašanju slovenskega jezika torej je, da je za tisto, kar v splošnem rojeva tako široka obrambna prizadevanja slovenskega jezika, objektiven vzrok: je neka neprar vilnost v obravnavanju slovenskega jezika, nenaravno omejevanje njegove življenjske moči in teženj — da se tako izrazim — teženj po popolni odraslosti, po funkcionalni zasićenosti.
Pot slovenskega jezika do funkcionalne enakopravnosti ni nič manj mučna od poti slovenskega naroda do dejanske politične enakopravnosti, ki je bila, kot znano, dosežena šele med narodnoosvobodilno vojno z ustanovitvijo najvišje možne politične samoupravne enote — slovenske države, ki se je nato v lastnem interesu svobodno združila z enakimi enotami drugih jugoslovanskih narodov v skupno državo.
* Govorjeno na RTV Ljubljana, junija 1967.
124
Ker smo torej Slovenci v političnem smislu dosegli največjo mogočo samo- j upravnost, te ne more krniti manjša stopnja jezikovne samoupravnosti. In dej- i stvo, da tega in onega ni mogoče doseči v slovenskem jeziku, da tej in oni : potrebi slovensko govorečega ni ustreženo v slovenskem jeziku, četudi bi lahko i bilo, ustvarja upravičen občutek omejevanja. Ta pri ljudeh, ki vedo, da imajo 1 pravico živeti brez nenujnih omejitev, zbuja naravno prizadevanje, da se od- ' stranijo momenti, ki povzročajo to neljubo, nekoristno, škodljivo stanje. \
Ustavno sodišče Slovenije je ugotovilo, da je opisano neugodno stanje \ enakopravnosti slovenskega jezika v veliki meri posledica neizvrševanja naših i ustavnih določil. Podobno so ugotovili tudi drugi. Mislim, da ni moja dolžnost i raziskovati, zakaj je prišlo do paradoksalnega, pravno nemogočega stanja, da I se glede jezika nekaznovano prezirajo ustavna načela. Gotovo pa premoremo ; institucije, ki bodo poskrbele za to, da se take stvari ne bodo več dogajale, i (Pri urejevanju tega vprašanja bi se gotovo bilo dobro zgledovati .po Švici, ki j je v pravilnem urejanju medjezikovnih zadev v okviru ene države prišla na pravi poti še najdalj.)
Toda tudi ko se bodo enkrat naša ustavna določila glede enakopravnosti j slovenskega jezika izpolnjevala, se za slovenski jezik še vedno ne bodo nehali > problemi, saj je znano žalostno dejstvo, da slovenskemu jeziku prostovoljno ; jemljejo pravico polnopravnosti Slovenci sami: ;
slovenska podjetja, ki svojih izdelkov ne oskrbujejo s slovenskimi be- i sedili o tehničnih in drugih lastnostih svojih proizvodov tudi tedaj ne, ko so j namenjeni slovenskemu potrošniku; <
slovenski človek, ki le prerad vsakemu tujcu razkazuje svoje znanje nje- j govega jezika; ¦
ki svojo rahločutnost nasproti vsemu nedomačemu dokazuje tudi s tem, i da od vodilne tujejezične osebnosti v svoji sredi ne zahteva tega, da bi ona i razumela kolektiv, od katerega živi, temveč skuša kolektiv približati jezikovni \ občevalni sposobnosti vodilne osebnosti, kar spominja na neljube navade iz obdobja podrejenosti; \
slovenski človek, ki se sam nekako straši pravic, ki mu jih daje popolna : svobodnost; i
nazadnje slovenski človek, ki se, ne redko, tudi ne zmeni za svoj materni : jezik in utone v večjem tujem slovanskem ali neslovanskem jeziku, tam pač, i kot je povedal že Prešeren, kjer je več »slave, blaga«. !
Ti problemi nam bodo ostali tudi v trenutku, ko se bodo ustavna določila ; o enakopravnosti slovenskega jezika v celoti uresničevala, njih kršitev pa avto- ¦ matično kaznovala. In tu se postavlja vprašanje, kaj lahko storimo proti tem i negativnim pojavom. S čim jih lahko zmagamo? Kako bomo dosegli, da bo | zavest o pripadnosti slovenstvu, tj. posebnosti, dragoceni, kulturni, duhovni, j zgodovinski in politični individualnosti majhnega ljudstva na meji med srednjo \ Evropo in Balkanom, da bo ta zavest prevladala čisti komercializem, grobo ma- j terialno pridobitništvo, rekel bi — čisto biološko potrošniško naturo mnogih j Slovencev, tako da jim bo lastna vest in zavest narekovala ravnati drugače: da j bodo torej izdajali dokumentacijo v slovenščini, uporabljali svoj jezik v več- j narodnostnih zborih, zahtevali spoštovanje govornega okolja od tujejezičnih ] ljudi, ki med nami živijo, itd. j
Ob takih vprašanjih se človek spomni Zupančičevega rotenja slovenskega ] ljudstva pred prvo svetovno vojno: »Boš, rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst?« ;
125]
Mislim, da je rešitev tega vprašanja odvisna od naše resnične kultiviranosti, ] kulturnosti (in ne samo naše), od našega prizadetega in pristnega sodelovanja | pri zadevah človeškega duha in srca. Ce se bomo kulturno dovolj izobrazili, \ bomo nujno postali potrošniki dobrin, do katerih v veliki meri vodi samo ma- | terina, v našem primeru slovenska beseda. (Na mislih so mi besedna in gleda- j liška umetnost in duhovna in nravstvena omika sploh, do katere prihajajo naj- | širši krogi le po materini besedi.) i
Mislim, da tisti, ki branijo polnofunkcionalnost kakega jezika, delajo to ^ iz najvišjega kulturnega razloga. Potegujejo se torej za edino pot, ki jo imajo i najširše množice, da se resnično kultivirajo in v največji možni meri počlovečijo, humaniziraju. To velja tudi za take duhovne velikane, kot sta med nami j Prešeren in Cankar. Oba sta odlično znala tuji jezik, h kateremu bi jima sicer | bilo koristno preiti, pa sta slovenščino branila proti ilirščini in novoilirščini | prav iz prepričanja, da svojo človečnost v največji meri lahko dokažeta in jo j izrazita le v svoji materinščini. \
Ni torej nikaka kaprica slovenskih velikih duhov, ko so bili trdni Slovenci, i temveč volja po polnosti in obramba le-te jih je postavljala na znana stališča, j
Realna vrednost (koristnost) materine govorice se kaže tudi v negativnih posledicah, če se zanemarja. Za Vraza, ki je namesto slovensko pisal ilirsko, je veliki Cankarjev sodobnik, hrvatski pesnik A. G. Matoš zapisal, da bi bile i njegove pesmi več vredne, ko bi jih bil pisal slovensko, in o Prešernu je Matoš ; upravičeno menil, da bi ne bil pesnik evropskega, prvega ranga, ko bi ne bil ; pisal slovensko, tj. v materinem jeziku. ;
V materinem jeziku so videli najuspešnejši pripomoček kultiviranja vsi ' veliki Slovenci. Žive priče tega so soočenja, ki jih ponazarjajo dvojice kot ! Trubar — Vergerij, Prešeren — Vraz, Cankar — Ilešič, da se zaustavim na i tem mestu. In prav Cankar je imel tako čudovito prav, ko je ob neki taki pri- \ liki vzkliknil: vprašanje o zamenjavi slovenskega knjižnega jezika s katerimi drugim postavljajo zmeraj tisti, ki nobenega jezika prav ne znajo. Ki so jim —¦ j bi dostavili — torej vrata k najvišji srčni izobrazbi dejansko zaprta. i
Če si sedaj še enkrat zastavimo izhodiščno vprašanje, tj. kdo ogroža slo-; venski jezik, lahko odgovorimo, da tisti, ki jim manjka dejanske kulture. \
Sestavni del splošne kulture pa je tudi kultura jezika. Rekel bi, da nepo- \ grešljivi sestavni del. In tu moram, žal, ugotoviti, da ni vse storjeno, da bi bila j kultura slovenskega jezika našemu času primerno dognana. i
Jezikovna vzgoja bi morala na stežaj odpreti mlademu človeku vrata, ki \ vodijo na polje kulturnih vrednot. Danes žal tega ne dela dovolj, kot sem za s najrazličnejša področja sproti ugotavljal v svojih radijskih pogovorih o jeziku. \ Oglejmo si zbrane te negativnosti: \
tu je nepravilen odnos do knjižne slovenščine na slovenski univerzi med; vojnama in pomanjkljiva personalna politika na univerzitetni slovenistiki tudi j po drugi svetovni vojni; ;
tu so neodgovorni profesorji slovenščine na naših srednjih šolah, ki se' mnogi knjižnega jezika ali nikoli niso učili ali pa nimajo smisla zanj in zato ne izpolnjujejo svoje dolžnosti, ko slovenskega jezika sploh ne poučujejo; '
tu so z urnikom zožene možnosti za proučevanje slovenščine na večini j naših srednjih šol; !
tu je nerazumna (?) odsotnost splošnega učnega načrta za slovenščino na \ srednjih strokovnih šolah (vključno tehničnih), ki dovoljuje direktorjem, inže-j
126
nirjem in posameznim slavistom, da krojijo obseg in podobo učenja slovenščine po svoji mili volji in pameti;
tu je dejstvo, da ves neslavistični profesorski in predmetni učiteljski kader vseh šol v Sloveniji sploh nima slovenistične jezikovne izobrazbe;
tu je končno dejstvo, da naš jezik deloma ni dovolj raziskan, je deloma napačno razlagan in posiljen od napačnih jezikovnih nazorov, pogosto vklenjen v železno srajco predsodkov in razvojno oviran od varuhov teh predsodkov.
To niso majhne grožnje slovenskemu jeziku, ni jih mogoče na hitro zavrniti, toda nekaj je že, če se jih zavedamo in začnemo boj proti njim.
Toliko in tako vem o ogroženosti slovenskega jezika povedati jaz. '