A. PAVEL FLORJANČIČ Dolenjske posesti nekdanjega loškega gospostva1 Prispevek posvečam 'častnemu Ločanu«, Marijanu Gabrijelčiču (18. 1. 1940 do 23- 6. 1998), slovenskemu skladatelju, dekanu in profesorju Akademije za glasbo v Ljubljani, kije lani hodil z nami po dolenjskih posestvih loškega gospostva. Dva dni za tem je umrl na svojem domu v Gorenjem Polju pri Anhovem. Ob 60-letnici Muzej skega društva v Škofji Loki nam je skomponiral kantato Glagolite, ki smo jo poslušali ob prvem praznovanju novega občinskega praznika. Med zemljiškimi posestmi, ki so jih imele škofije iz Brixna, Freisinga in Salzburga pri nas, je bila najobsežnejša freisinška. Njihovo loško gospostvo na Gorenjskem s površino okoli 500 km2 je bilo tudi sicer največje strnjeno ozemlje, kar jih je imela freisinška škofija v okviru Svetega rimsko-nemškega cesarstva na teritoriju današnje Nemčije, Avstrije, Italije, Slovenije in Hrvaške. Freisinško loško gospostvo je nasta lo v glavnem z otonskimi darovnicami škofom z Bavarskega ob koncu 10. stoletja, do leta 1030 pa je bilo praktično že v celoti formirano. Freisinška posest v naših kra jih se je leta 1033 razširila še na Dovje in Belo Peč. Ta posest v Zgornjesavski doli ni je bila povezana z loškim gospostvom vse do sekularizacije leta 1803. Vil. stolet ju se je freisinška posest začela širiti tudi na Dolenjsko2, v Istro oziroma na obalo1, nato pa še na Kostelsko oziroma v Loško dolino na Kočevskem1. Do sedaj je o freisinški posesti na Dolenjskem največ dognal Pavle Blaznik že v petdesetih letih. Za večino je to temeljno in tudi temeljito delo praktično neznano, kar velja verjetno tudi za bralce Loških razgledov. Tu je treba pripomniti, da je o freisinških posestvih okoli Šmarjete, torej zlasti o klevevških posestih, za slovenske bralce prvi pisal že Janez Volčič^ leta 1887, uporabljajoč pri tem Schumijeve Re- gestenbuch in Urkunde II ter Zahnove freisinške kodekse, ki so v prejšnjem stoletju izhajali v Mitteilungen des historischen Vereins fiir Krain, glasilu Zgodovinskega društva za Kranjsko, v Ljubljani. Leta 1997 smo lahko zvedeli o tej posesti marsikaj tudi od Staneta Grande na primerjalni razstavi krajev, ki so nekoč tvorili freisinško posest6. Za tokratni prispevek povzemamo nekatere Blaznikove izsledke in doda jamo nekaj še na novo odkritih dejstev. Posebej velja omeniti v letih 1967 in 1968 odkrite arheološke ostanke srednjeveškega mesta Otok na Krki med Dobravo in Dramo pri Šentjerneju, v nadaljevanju Otok ob Krki ali preprosto Otok (Forum Gu- tenwerd, Guotenvverde, Gutenwerth, Heruaski Brod, Guetenwerth Ottok, Hrauaski Wrod), mesta, ki je bilo regionalno središče in je tekmovalo z bližnjo Kostanjevico na Krki. Tu je imel freisinški gospod vsaj od leta 1261 svoj grad. To je bilo pomemb- 129 LOŠKI RAZGLEDI 4% Posesti freisinške škofije v nekdanji Kranjski no gospodarsko in trgovsko središče z mitnico, z razvito železarsko, lončarsko in kožarsko obrtjo, s kovnico denarja, s katerim se je plačevalo vse do Ogrske. Leta 1473 so mesto zavzeli Turki, ga oropali, požgali in porušili do tal, da se nikoli več ni opo moglo. Zanj se je sicer vedelo iz različnih zgodovinskih virov, iz katerih je črpal tudi Blaznik. za krajem samim pa je izginila vsakršna sled. Res pa je na njegov položaj svojčas že napeljeval lucidni novomeški domoznanec Ivo Pirkovič, ki tudi opozar ja, da ne smemo enačiti Gutenwerta in Hrvaškega broda na drugem, desnem bregu Krke, ki je lahko le -novi« Gutenwert, potem ko so pravega uničili Turki. Torej moramo novoveški Gutenvvert ločiti od freisinškega trga tega imena na Otoku". Za prvo omembo freisinške posesti na Dolenjskem velja pogodba iz leta 1074, v kateri takratni freisinški škof Ellenhart deset kmetij na območju Vinjega Vrha pri Šmarjeti prepušča oglejskemu patriarhu. To pomeni, da je brižinska škofija že pre je dobila od zemljiškega gospoda v last ali fevd to in verjetno še kakšno daigo zemljiško posest. 130 [XJUL\JSKE POSESTI \EKDA.\JEGA LOŠKEGA GOSPOSTIA Samo freisinško urbarialno gospostvo je segalo na obeh straneh Krke (okvirno med današnjo Šmarjeto oziroma Šmarješkimi Toplicami in Škocjanom ter Šentjer nejem oziroma do pod Gorjancev) od Telč na severu do Dolenjega Suhodola in Vrhpolja na jugu, torej v dolžini skoraj 20 km. Po mnenju Sergija Vilfana" leži morda celo današnje Novo mesto na nekdanji freisinški posesti. To je čisto mogoče, saj je bil še grad Zalog na drugi, zahodni strani Novega mesta po fevdni knjigi iz leta 1392 v freisinški lasti. Posamezne oddaljene manjše freisinške fevde so ime li različni lastniki še v Leskovcu, Črmošnjicah, pri Mirni Peči, pri Mokronogu, Trebnjem in še kje po Dolenjski. Freisinški škofi so imeli na primer večjo posest (7 hub in 2 mlina leta 1425) celo v neposredni bližini Ljubljane, v Velikem Mlačevu pri Šmarju. Ta fevd so pridobili od Hermana Celjskega kot nadomestilo za svoje ozemlje, s katerim je mogočni Celjan zaokrožil posest svojim kartuzijanskim varovancem v Pleterjih. Kot vidimo, freisinška dolenjska posest ni bila zanemarljiva. Naj poleg naselij Zbur, Šmarjete, Škocjana, Vinjega Vrha, Bele Cerkve, Šentjakoba, Draškovca, Maha- rovca, Mačkovca, Karteljevega in drugih krajev omenimo samo nekaj, danes bolj znanih gradov: Prežek, Vrhovo, Gracarjev Turn, Struga in Otočec na primer. Oblikovanje freisinške posesti na Dolenjskem v začetku 11. stoletja moramo gledati v luči obnove po uničujočih madžarskih vpadih sesutega karolinškega rim- sko-nemškega cesarstva v drugi polovici 10. stoletja. "Med novostmi, ki jih je prine sel takratni čas, so bile mejne grofije temeljne teritorialne enote, v katere je bil orga- 131 Gradovi in dvorci v območju klevevškega gospostva (prirejeno po Blazniku) LOŠKI RAZGLEDI 45 niziran slovenski prostor, in podlaga, iz katerih so se nato razvile zgodovinske dežele, kot so bile Koroška. Štajerska in Kranjska.' pravi Peter Stih". Da je cesar na daljevanje državne politike otonske »Der Kirchenstaat« v prostoru, skozi katerega so potekali pomembni tokovi med Ogrsko in zahodno Evropo, poverjal svojim pri stašem, med daigim tudi pomembnim freisinškim škofom, je razumljivo. Ta prostor je bil namreč v tistih časih gospodarsko in predvsem vojaško-strateško zelo pomem ben. Tedanje dolenjsko železarstvo, žitna polja in vinogradi ter kontrola poti z vzho da proti zahodu in povezava z regionalnim centrom v Škrljevem oziroma kasneje v Šentrupertu so bili vzrok, da se je tu kar trlo pomembnih gospostev. (Stara rimska cesta je namreč tekla od Emone, današnje Ljubljane, mimo nekdanjega Preatoriuma Latobicoruma. današnjega Trebnjega, od tam pa en krak po dolini reke Mirne in Lakovnice mimo našega Klevevža proti Neviodunumu, današnjemu Drnovemu pri Krškem in dalje proti Siscii, Sisku.) Predvsem so bili tu, poleg prišlekov iz Freisinga, navzoči nekdanji ministeriali Heme Krške, kasnejši višnjegorski gospodje, ki so nosili glavno breme obrambe »slovenske marke« do 12. stoletja, ko so odrinili ogrske Hrvate globlje v madžarsko kraljevino, s tedanje meje na Krki na drugo stran Gorjancev. Tu so bili še mejni goriški grofje Andeški, nadalje Babenberžani, koro ška vojvodska rodbina Spanheimov in vedno močnejši Habsburžani. Spanheimi so za svoje dolenjske posesti zgradili meščansko naselbino Kostanjevico na Krki (Landstrass), med drugim tudi kot protiutež freisinškemu trgu Otoku na Krki. Na drugi strani freisinške posesti pa zaradi enakih namenov leta 1365 Rudolf IV. iz habsburške hiše ustanovi »svoje« Novo mesto. Že prej, leta 1227, so Habsburžani dobili v fevd velik del freisinške posesti. Te zadrege, kakor tudi stalni konflikti s se vernimi sosedi, čreteškimi gospodi, in zlasti uničenje Otoka, so začeli proti koncu srednjega veka najedati freisinško dolenjsko posest, jo drobiti in odtujevati. Klevevž (Chlingenuelz, Chlingenvels, Klingenuels. Klingenfels) se nahaja med Mokronogom in Šentjernejem ob potoku Radulja v bližini Šmarjete na nadmorski višini 207 m. Obdajajo ga vinorodne gorice in ravnica Šmarješkega polja. Pod gradom so termalni vrelec ter dve kraški jami, Zgornja in Spodnja Klevevška jama. O izvoru imena meni Janez Volčič takole: »Kedar Radovlja po deževji nabere veliko vode, prišumi po skalovji okoli Klevevža, kije skoraj na polotoka zidan. Že srednje velika dere po skalnatih prerovih pod gradom in dela čudno šumenje, kije dalnemu zvonenju podobno, ter po graščinskih sobah lepo odmeva. Od tega se grad imenuje Klingenfels. popačeno: Klevevž-. Da bi bavarski škofje svoje dolenjske posesti bolje upravljali, so po letu 1265 zgradili grad Klevevž. Ta je postal osrednji upravni center freisinške dolenjske po sesti, ki se zato pogosto navaja kot klevevško gospostvo. Zato si ju bomo ogledali malce izčrpneje. Umestitev gradu nad strmo strugo in kljuko potoka Radulje izpod Grčevja je bila zelo premišljena. Proti jugovzhodu je kontroliral prostor Šentjernejskega polja, vključno z njihovim ravninskim mestom Otokom, in trgovsko pot proti dolini Mirne. Od tod so lahko gradiščani gledali neposredno na strateški grad Prežek pod Gor janci, ki je bil tretje dolenjsko freisinško središče. Najstarejši del klevevškega gradu je bil visok stolp kvadratnega tlorisa. Verjetno nekaj podobnega kot v istem času 132 m >IJLXJSKE POSESTI \EKDASJEGA LOŠKEGA GOSPOSTVA nekdanji Zgornji stolp na Kranclju ali podrti osrednji stolp (donjon, bergfrid) Loške ga gradu v Škofji Loki. V neposredni bližini klevevškega gradu v vasici Slape10 in v Zburah, na Vinjem vrhu in v Beli Cerkvi je imel škof bogate vinograde. Pod gradom so imeli močan vodni mlin in toplovodni izvir ob desni strani struge Radulje, ki jim je omogočal tople kopeli vse leto. (Še danes ima izvirna voda 28°C!) Zato ni čudno, da je bila dolenjska posest zaradi vinskih goric in vina ter zaradi ugodne klime in »term- tudi Ločanom še posebno pri srcu. Ko so Habsburžani leta 1335 postali deželni knezi, so posegli tudi po freisinški lasti. Leta 1412 je freisinški škof Herman (nezakonski sin Hermana II. Celjskega) za stavil Celjanom klevevško gospostvo za 2000 goldinarjev, vendar ga je naslednik, škof Nikodem, leta 1421 odkupil nazaj za 2000 dukatov. Po letu 1483 je bil nekaj let lastnik gradu tudi ogrski kralj Matija Korvin. Polagoma so škofje dobivali svoja nek danja posestva nazaj, vendar so jih oddajali drugim v zakup in jih tako počasi tudi izgubljali. Največjo škodo klevevškemu gospostvu so naredili Turki. Dolenjske posesti so upravljali različni gradiščani. kot na primer Konrad Loški, Gašper in Baltazar Črnomeljski, Krištof in Andrej Turjaški, Gašper Lamberg. Škof Filip je za oskrbnike nastavljal svoje loške oskrbnike oziroma kaščarje, ljudi iz družine Sigesdorf. Omenimo še nekaj -loških« klevevških oskrbnikov: meščan Jurij Pečaher, Jurij pl. Vertschacher, Jakob Schreiber, leta 1616 pa je klevevški graščak postal Baltazar Papler za letno zakupnino 1400 goldinarjev. Oskrbniki so bolj skrbe li za svoj dobiček kakor za korist freisinških škofov. Klevevško gospostvo, ki je trajalo šeststo let, so škofje leta 1622 končno prodali baronu Juriju pl. Mosconu s Šrajbarskega Turna. Za Mosconi so imeli klevevško po sest Paradeiserji. Nekatere druge graščine z obrobja freisinške dolenjske posesti so priznavale lastništvo škofov še v 18. stoletju. Tak je bil približno klevevški grad. ko je prešel iz freisinških rok k Mosconom (po Topographia Ducatus Carniolae Modernae, J. W. Valvasor, Wagensperg, 1679) 133 LOŠKI RAZCIEDI45 Opis nekdanjega gradu na prehodu iz 17. v 18. stoletje povzemamo po Mli- nariču11. Graščinsko poslopje je bilo tedaj starinsko, z veliko prostori. Imelo je dve nadstropji in močan ter velik stolp, ob katerem je bila grajska kapela. Poleg nje je bila še tako imenovana -Lutrova kapela«. V pritličju je bilo nekaj prostorov za služinčad in različne shrambe. Grad je premogel tudi klet in vodnjak, ki je bil obzi dan s kamenjem Na levi strani ob vhodu najdemo konjski hlev, hlev za vole in svinj sko stajo, ob njih pa prostor za shranjevanje voz. Na desni strani vhoda v graščino je stala velika pristava s stanovanji za služinčad, s kravjim hlevom in skednjem. Za njim so bili senik in sedem kozolcev. Graščina je bila opremljena z različnimi delavnicami, tako na primer z obokano kovačijo in s prostori za sodarskega moj stra. V vznožju gradu ob Radulji je bil velik mlin s slamnato streho in s tremi vod nimi kolesi. H graščini so poleg gradu s pristavo, mlinom in gospodarskimi poslopji sodili še dominikalna zemlja, urbarialne posesti, gorskopravna zemljišča in pravice do desetine. Leta 1693 je Klevevž kupil cistercijanski samostan v Stični, ki ga je nato leta 1719 prodal sestrski opatiji v Kostanjevici za 43000 goldinarjev. Po jožehnskih re formah konec 18. stoletja je klevevško gospostvo prešlo v verski zaklad. Leta 1807 Slika z razglednice pred drugo svetovno vojno prikazuje grad, ko so bili njegovi lastniki Ulmi (Arhiv Andrej Bartelj Novo mesto) 134 i>ou:\rSM- fosLsn \I-:KDA\W<;A I.OSKEGA GosmsnA je bil prodan tedanjemu otoškemu baronu Schweigerju pl. Lerchenfeldu, ki je imel v lasti bližnji grad Zbure, tudi nekdanjo freisinško posest. Leta 1807 je novi lastnik za obe posestvi priredil veliko tombolo. Grad Klevevž s pripadajočim posestvom je zadel Luis Jombart iz francoskega Sedana, odkoder se je umaknil pred revolucionarnimi dogodki. Edini Luisov sin Joseph se je ubil ob padcu s konja, ena od dveh hčera, Gabrijela, se je poročila z imovitim Antonom Ulmom iz Zavrča pri Ptuju. Ta je tam prodal svoje veliko posestvo, izplačal svakinjo in postal lastnik klevevškega imetja. Antonu LTlmu je novomeški kirurg De Fran- cesci odstranil možganski tumor, zato si je klevevški graščak utripajoče možgan sko tkivo pokrival s srebrno ploščo. Po Dolenjskem sta zato postala oba slavna, v tujini pa je še bolj slovel klevevški rulandec. ki je na svetovni vinski razstavi v Barceloni prejel zlato medaljo. Eden od Antonovih sinov, Franc, se je leta 1939 na grajski žagi smrtno ponesrečil, drugi sin, Anton, pa je postal zadnji klevevški graščak. Nemci so med okupacijo Antonu 1'lmu obljubili ustrezno imetje v rajhu, če se izseli iz banditskega ozemlja. Leta 1942 so partizani požgali grad. ki je bil nato pre puščen propadu in odnašanju gradbenega materiala. Na pobočju proti Radulji so še sledi zunanjega zidu nekdanjega mogočnega lepotca dolenj ske freisinške posesti (Joto Florjančič, jesen 1997) 135 LOŠKIRAZGLEDI 45 Po drugi svetovni vojni je zadnji klevevški graščak. Anton Ulm, dobil drugo gra ščino v Avstriji, kjer je kmalu umrl. Njegovi potomci vsako leto obiščejo Klevevž, kjer na bližnjem pokopališču v Slapah vzdržujejo rodbinsko grobnico zadnjih kle- vevških gospodov. V letih po drugi svetovni vojni je Ivan Komelj12 popisal ostanke gradu. Ugotavlja, da je grad požgan in delno porušen. Celoten grajski kompleks se je razvijal posto poma od romanike preko gotike in baroka. Opiše obrambni stolp s pridvižnim mostom, ki je premoščal čelni jarek, in ugotavlja druge arhitektonske in slogovne elemente ohranjenih delov. Nad glavnim vhodom s polkrožnim portalom z rahlo posnetim robom so naslikani trije grbi (srca, lev). Nad ščitki so škofovske mitre. Kasneje dodaja, da je slikano v fresko tehniki. Navajam: '1. grb levo spodaj, rdeč ščitek z žlebasto porezanima stranicama, zgoraj so ogli posneti, spodnji del je srčasto zaključen. .\'a rdečem polju so tri zlata (rumena) srca, postavljena v trikot. 2. grb je zabrisan, nad njim je krona s štirimi rogli. 3- grb je ščitek z rumenim levom s krono, trebušast ščit. 4. nad tretjim grbom je naslednji, ki je zabrisan, pozna se samo mitra. pod njo palica. 5. v ščitku kelib? Vidne šo še tri krone." Poleg portala glavnega vhoda je odprtina za vreteno, ki je bilo v zvezi z pri dvižnim mostom. Tudi robovi te pokončne odprtine so posneti. Na zunanji strani slavoločne stene nekdanje grajske kapele opiše Komelj gotske freske. V prostoru nad kapelo so na stropu vzidani grbi, verjetno sklepniki nekdaj rebrastega obokane ga stropa v kapeli, ki je bil predelan v baroku, še pred Valvazorjem. Opis sklep- nikov navajam: »7. sklepni k je v obliki ščitka z dvema kronanima glavama (zamorca, Freisinški grb!) in rombastima šahovnicama. 2. sklepnik - ščitek z diagonalno postavljenim pravokotnikom s šahovnico 8x3, skupno 24 pol. J. sklepnik- ščitek s horizontalnim pasom. 4. sklepnik- na ščitku plastično oblikovan motiogram Marije. Nad monogramom triroglasta gotska krona. 5. sklepnik- na ščitku spodnji del konjske noge s kopitom. 6. sklepnik - le fragmentarno ohranjen. Okrogla plošča, verjetno je bil to sklepni(k), glavni, temenski. Pod črto v obliki vilice letnica 1449. Torej sklepnik, ki govori za čas postanka kapele in z njo zvezanega trakta. K temu sklepniku z letnico verjetno spada fragment sklepnika z napisom (ki je za enkrat za mene nerazumljiv).- Komelj opiše tudi zahodni trakt na koncu skalnega pomola s hlevom na severnem delu in gotskim stanovanjskim poslopjem, kapelo ter z vhodnim stolpom. -Na za- padni trakt prislonjene stopnice so vodile na arkadni hodnik, kije vezal v celoto po nastanku različne objekte in ustvarjal tako na videz enoten značaj". 136 DOLE\fSKE POSESTI NEKDANJEGA LOŠKEGA GOSPOSTVA Takšno je nekdanje grajsko notranje dvori šče danes (foto Florjančič, junij 1998) -Merkatorjevo gospostvo Klevevž-. Namesto gradu so na klevevškem griču danes zapu ščeni hlevi nekdanje k/evevške graščine in povojnega državnega kmetijskega posestva. V enem od starih gospodarskih objektov so se naselili delavci posestva, enako v enonad- stropni novogradnji, v kateri so tudi upravni prostori nekdanjega posestva oziroma KZ Krka. Namesto s trto kot svojčas so griči danes posajeni s plantažnimi jablanami Kmetijske zadruge Krka Novo mesto, PE Lastna proizvodnja, DE Klevevž, velepod- jetja Mercator (foto Florjančič, september 1998) Podružnično cerkev Karmelske matere božje v Slapah. streljaj od Griča pri Klevevžu. je dal v dvajsetih letih 17. stol. na novo po zidati Jurij pl. Moscon, na osnovi starejše, morda še romanske cerkve, na kar bi kazal sfxjdnji, čokati del zvonika". Na nekdanje lastnike nas morda spomni Sv. Jurij v atiki glavnega oltarja, ki je bil freisinški škofiji še posebno povšeči. Njemu sta posvečeni stol nica v Freisingu in starološka župna cer kev na Fari. Za župno cerkev sv. Margarete (v Šmarjeti) je leta 1879 naredil v Rimu po dobo sv. Margarete v glavnem oltarju Janez Šubic, doma iz Poljan nad Škof jo Loko, za 160 goldinarjev. Tudi v tej cerkvi je na enem stranskih oltarjev upodobljen sv. Jurij (foto Florjančič, september 1998) 137 LOŠKI RAZGLEDI 45 Izlet Muzejskega društva Škofja Loka v letu 1998 je bil 20. junija. Šli smopopoteh dolenjskih posesti nekdanjega loškega gospostva. Skupaj s člani kluba Stare mame nas je bilo 50. Najprej smo si ogledali grad Gracarjev Tu m (Tolsti Vrb - Faistenberg). Ime Gracarjev Tu m je dobil po rodbini Graz oziroma Grazer, ki so bili njegovi lastniki od leta 1328 do 1540). Leta 1821 je grad prišel v posest rodbine Rudež iz Ribnice na Dolenjskem V notranjosti grajskega stol pa so bile znamenite freske iz 16. stoletja. Prikazovale so posvetno tematiko s prizori troben tačev, Heraklejevega boja z levom. Samsonom zgodbo, motiv s čarovnikom Vergilom in druge motive. Freske so bile uničene med drugo svetovno vojno, ko je bil grad požgan, ohranjeni po so zapiski in fotografije konservatorja Franceta Mesessnela. V Gracarjev Turu je v 2. polovi ci prejšnjega stoletja rad zahajal pisatelj Janez Trdina, ko seje klatil za svojimi bajkami in povestmi po bližnjih Gorjancih. Skozi zgodovino so grad spremljali zla sreča in krvavi dogod ki. Ne še dolgo tega je bila v njem umorjena graščakinja Eva Hotzl, ki je prihajala občasno na obisk iz Ljubljane. Njeni sorodniki, zdajšnji lastniki, živijo v Avstriji. Fotografirani smo pred vhodom v grad Prežek (Preisseg) pod Gorjanci. Ta je bil eno od upravnih središč freisinškega dolenjskega gosjH>stva. O njegovi zgodovini nam je spregovoril dr. Branko Berčič. Nastanek gradu je povezan s prodiranjem Spanheimov na takratno hrvaško ozemlje, prvi gradiščanipa so bili ministeriali višnjegorskih gospodov, ki so kasneje, od srede 13. stoletja dalje, postali tudi ministeriali freisinških škofov. Leta 1833 je lastnik gradu postal Andrej Smole, ki je v njem rad popival s prijateljem Francetom Prešernom. Zad nji gospodarji Prežka so bili Langerji. O Francu Viktorju Langerju piše Trdina. 'Po babjih računih je bilo 93 kranjskih in 16 nemških kristjanov in kristjauj. kateri ne bi bili brez njega tega sveta nikoli gledali in tlačili." Možaku so bile vse ženske dobre in pobiral je vse od kraja, naj so bile mlade ali stare, žlahtne ali najnižjega stanu. Sam cesar mu je menda pisal, da ima samo še enega takega prašiča nekje na Štajerskem. Leta 1942 so grad zažgali parti zani". Grad je v občinski lasti, je sicer prekrit, vendar zapuščen. I stat 'Hi smo se v Kartuziji Pleterje. kjer smo si v samostanski eksklavi ogledali staro samostan sko cerkev, ki jo je leta 1420 posvetil že omenjeni freisinški škof Herman. V zgledno restav- rirani gotski cerkvi smo opazovali 'štimanice-. posebne lončene glasbene zvočne posode. vzidane na določena mesta v ladji zaradi izboljšanja akustike. O najvzhodnejši evropski kartuziji in o kartuzijanih smo se poučili na multivizijski predstavitvi. Pred cerkvijo sv. Miklavža na Otoku pri Dobravi nam je arheolog in direktor Zavoda za na ravno in kulturno dediščino Novo mesto. Danilo Breščak. predstavil zgodovinske razmere tega kraja v začetku 2. tisočletja, prikazal razvoj srednjeveškega mesta Gutenivert, njegov propad, ponovno arheološko odkritje, odkopavanje, najdbe in njihovo restavriranje. 138 DOL?.\fSKE POSESTI \fXI)A\!i:(,A LOŠKEGA GOSPOSTVA Odkopani iti restavrirani temelji starokrščanske cerkve iz 12. in 13- stoletja so nadkriti s posebno, s slamo krito streho. Po kosilu v zidanici \ ešče na vrhu Grčevja smo se odpel/ali v dolino. Po zahtevni vožnji, bili smo pni avtobus, ki je prišel tja gor. mogoče pa tudi zadnji.', se nam je vozilo pokvarilo. Ko smo čakali v Šmarjeških Toplicah na drugega, nam je umetnostna zgodovinarka Marinka Družemerič iz novomeškega Zavoda za naravno in kulturno dediščino predstavila podrob no zgodovino Klevevža. Sam Klevevž smo si kasneje ogledali na povratku domov. Vračali smo se skozi Šentrupert v Mirenski dolini mimo mogočne enoladijske gotske cerkve iz leta 1497. mimo gradu Skrljevo in baročne cerkve na Veseli gori. v kateri je stranski oltar sv. Ivana Nepomuka leta 1872popravil slikar in podobarJanez (Martin) Šubic iz Škofje Loke. Za ta oltar je izklesal tudi sobi sv. Antona Padovanskega in sv. Frančiška de Regis Zanimivo je. daje cerkveno kupolo poslikava! še en loški umetnik, in sicer Anton Tušek. Opombe in viri 1 Povedati je potrebno, da freisinške dolenjske posesti niso nikoli spadale upravno neposredno pod loško gospostvo, zato bi bil morda primernejši naslov prispevka: Dolenjska freisinška posest, ali pa že kar uveljavljeno Bla/nikovo poimenovanje: Klevevško gospostvo. Res pa sta bili obe gospostvi, tako loško kot klevevško, dobro povezani in so prihajali številni upravitelji in klevevški gradiščani iz Škofje Loke. Loeani so še posebno eenili vino iz klevevških vinogradov in verjetno tudi radi namakali proti- našle sklepe v topli klevevški vodi. Zato. pa tudi zaradi programa in naslova strokovne ekskurzije, smo ohranili delovni naslov. 2 Pavle Blaznik. Zemljiška gospostva i območju freisinške dolenjske posesti. Razprave SAZU 1, IV/6, Ljubljana. 1958. > Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. tretja knjiga (1001.-1100.) Ljubljana, 1911, 150-151. 5. marca 1067 podeli kralj Henrik IV. freisinški cerkvi več vasi v Istri in marki mejnega grofa Uldarika, in sicer Kubed, Predloko, Osp, Rozarijol in Truške na Koprskem ter Šterno in Št. Peter v bujskem okraju. 139 LOŠKI RAZGLEDI 45 ' NVilhelm Baum. Die Kircben n»i Freising und Brixen, die Grajen von Gorz und die Entstehung der deutscben Spracbinseln in FriaulundSloivenien Der Schlern, Jg. 54, Klagenfurt. 1980. sJanez Volčič. Zgodovina Šmarješke /ure na Dolenjskem, A. Koblar, Zgodovina fara ljubljanske škofije Novo mesto. 1887. " Peter Hawlina. Katalog k razstavi Loka in zamorc s krono. Klevevž. Muzejsko druStvo v Škofji Loki. Škofja Loka, 1997. "Ivo Pirkovič. K topologiji freisinškib [Kisesli na Dolenjskem. Kronika. X. 3, Ljubljana. 1961. 8 Sergij Vilfan, lage in Struktur der freisingiseben Herrscbaften in Krain. Hubert Glaser. Hochstift Frei sing. MUnchen, 1990. 351-365. " Peter Havvlina. Katalog k razstavi Kranjska in zamorc s krono. Slovensko rodoslovno druStvo. Ljub ljana, 1998. "Slape omenjam zato. ker je bil ta kraj napačno lociran pri citiranju najstarejše omembe vasi Slap pri Vipavi kot donacija freisinški škofiji iz leta 1265 v katalogu razstave: Slap pri Vipavi in gorske bukve. Stane Bačar. Ajdovščina. 1997. "Jože Mlinaric, Kostanjeviška opatija 1234-1786. Kostanjevica na Krki. 1987. 12 Ivan Komelj, Klevevž. Tipkopis iz arhiva Zavoda za naravno in kulturno dediščino Novo mesto, 8 strani. Novo mesto, 1946, 1947, 1948. " Marjan Zadnikar, Romanika v Sloveniji. Ljubljana, 1982. " Ivan Stopar. Gradovi na Slovenskem. Ljubljana, 1986, str. 288. IS Klevevž boste zaman iskali v telefonskem imeniku Slovenije, tudi ga ni v imenskem kazalu Atlasa Slovenije. Pri prvem morate iskati pod Grič pri Klevevžu, torej kraj pri kraju, ki ga ni. No. v Atlasu ga vendarle lahko najdete v imenskem kazalu pod Grad Klevevž. Vil. zvezku Enciklopedije Slovenije pa vas pod geslom Klevevž napotijo na Slape, kjer mu je namenjenih 15 vrstic in reprodukcija gradu Kle vevž. iz Valvazorjeve Sodobne topografije Vojvodine Kranjske. Tudi ni Klevevža v najnovejšem Velikem splošnem leksikonu DZS, Ljubljana 1997, v osmih knjigah (dejansko izšla letos, 1998), pač pa je na nje govem mestu nemško mesto Kleve ?, kateremu je za slovenske bralce posvečenih 15 vrstic! Sic transit gloria mundi! et Nilprofet in patria sita! ali po slovensko: Tako mine slava sveta! pa tudi Nihče ni prerok v svoji domovini' 140