Opredelitve projektivne identifikacije od prvotnih kleinovskih do današnjih pojmovanj
DARJA KOBAL
POVZETEK
Članek obravnava pojav projektivne identifikacije, in sicer kol razvojni in obrambni mehanizem. Uvodni opredelitvi pojma projektivne identifikacije sledi prikaz njegovega diahronega razvoja, ki ga je mogoče razčlenili v tri faze. V pivo se vpisuje izvorna kleinovska koncepiualizacija: Kleinova s pojmom projektivne identifikacije ne zaobseže konjunkcijepomenov, kiju in abstraeto izražata termina "projekcija" in "identifikacija"; projektivna identifikacija tudi ni podvrsta identifikacije, temveč prej posebna oblika projekcije, katere predmet je ravno subjektov self. V drugi fazi se pojem projektivne identifikacije dotakne tudi sfere raznovrstnih medosebnili razmerij, zlasti transferno- kontratransfemega odnosa med pacientom in terapevtom. V zadnji, tretji, fazi pa obravnavani koncept pokrije tudi proces eksternalizacije, t.j. premeščanja delov selfa na zunanji objekt. V nadaljevanju je govor še o manifestacijah projektivne identifikacije pri psihotičnih, borderline in nevrotičnih pacientih.V tej zvezi se poskuša najti odgovor na vprašanje, kdo se pravzaprav poslužuje mehanizma projektivne identifikacije: jo srečamo v psihozah, nevrozah, ali nemara celo pri normalnih osebkih? Večinoma se javlja v psihotičnih procesih, vendar pa se ne sme izgubiti izpred oči dejstva, da je njena funkcija pri različno obolelih pacientih različna. V primeru psihoze projektivna identijikacija oslabi funkcijo preizkusa realnosti in samo močjaza, v primeru borderline pa je učinek povsem drugačen, zakaj s pomočjo interpretativnega posega terapevt začasno okrepi moč pacientovega jaza in izostri njegovo sposobnost preizkusa realnosti.
ABSTRACT
CLASSIF1CA TlON OF PROJECTIVE IDENTIFICA TION FROM BASIC KLEIN TO
CONTEMORARY UNDERSTANDING
The article deals with the phenomenon of projective identification as a developmental and defence mechanism. The introductory classification of the notion ofprojective identification is followed by an illustration of its diachronic development, which can be divided into three phases. In the first, Klein's original conceptualization is recorded:
Klein's notion of projective identification does not embrace the conjunction of meanings, which they express "in abstract o" in the term "projection" and "identification"; nor is projective identification a sub-species of identification, but more a special form of projection, the subject of which is precisely the subject's self In the second phase, the term project identification also touches the sphere of various mutual relations, especially the transfer-contratransj'er relation between the patient and therapist. In the last, third phase, the concept dealt with also covers the process of externalization, which is the transfer of parts of the self to external objects. The manifestation of projective identification in psychotic, borderline and neurotic patients is then discussed. In this connection, an answer to the question of who actually uses the mechanism of projective identification, is attemped: do we meet with it in psyliosis or even in normal persons? It mainly appears in psychotic processes, but the fact that its Junction in differently affected patients is different must not be forgotten. In the case of psychosis, projective identification weakens the Junction of reality tests and the power of the self, in borderline cases, the ejfect is completely different - with the aid of an interpretative probe, the therapist temporarily strengthens the power of the patient's self and sharpens his capacity to eveluate reality.
OPREDELITEV POJMA PROJEKTIVNE IDENTIFIKACIJE
Z razvojem teorije objektnih odnosov je klasična psihoanaliza doživela vrsto pretresov, pri čemer so se prvotni koneepti vseskozi spreminjali in se Sirili iz svojih dotedanjih okvirov, obenem pa so se pojavili tudi povsem novi pojmi, ki jih v Freudovih delih Se ne zasledimo. Vzrokov za to seveda ne manjka, iskali pa jih gre tako v različnih pogledih in interpretaeijah ortodoksne psihoanalize kol tudi v samih paeientih. Ne samo, da se njihova starost pogostokrat ni ujemala s starostjo Freudovih paeientov (Kleinova, Mahlerjeva, Spitz in drugi so se pretežno ukvarjali z. otroei, kar pa zahteva bistveno drugačen pristop), ampak se je razlikovala tudi stopnja njihove patologije.
Izjemni in daljnosežni pomen pojma projektivne identifikacije v razumevanju posameznih vidikov problemskega sklopa, ki ga sicer proučuje teorija objektnih odnosov, je moč zaznati že vse od njegove vpeljave v polje psihoanalitične teorije. KronoloSko gledano, bi lahko njegovo spočetje umestili v leto 1946, ko Kleinova v reviji "International Journal of Psycho- Analysis" priobči prispevek z naslovom "Notes on some schizoid mechanisms". Avtorica se je v obravnavi večine razvojnih in obrambnih mehanizmov precej odmaknila od klasičnih psihoanalitičnih pojmovanj. Za Freuda jc, kakor tudi pozneje za Hartmanna, najvažnejši mehanizem, ki sodeluje v razvoju osebnosti, potlačitev. V potlačitvi vidi predvsem mehanizem, ki deluje na predstavni ravni nagonov, se pravi, na ravni reprezentacij nagonov in ne nagonov kot takih, pri čemer jih poskuSa z izrinjenjem v nezavedno zadržati čim dlje od same zavesti. Bistveno je, da se potlačitev nanaSa le na predstavna zastopstva tistih nagonov, katerih zadovoljitev bi utegnila izzvati neugodje zaradi nasprotovanja nekaterim zahtevam, vtkanih v moralno razsežnost posameznikove osebnosti (La planche, Pon-talis, 390). Vse te potlačene nagonske predstave pa se neprestano vračajo v zavest,
tako v obliki spodrsljajev kol v sanjah, v skrajnih primerih pa tudi v obliki nevrotičnih simptomov.
Freud - podobno kot tudi drugi znameniti teoretiki 19. stoletja, naj tu omenimo zgolj Darwina in Marxa - pojasnjuje sedanjost s preteklostjo, v opredelitvi simptoma kot vrnitve potlačenega je tako mogoče povsem jasno razbrati napotitev na določeno točko posameznikovega zgodovinskega časa. Kleinova pa nasprotno - v duhu vodilnih socioloških fenomenologov 20. stoletja - ne izhaja več iz vertikalnih, marveč v prvi vrsti iz horizontalnih odnosov. Ne zanima je torej historični, kronološki čas, temveč predvsem razsežnost - če uporabimo izraz Aristotelove metafizike - virtualne stvarnosti, vprašanje sovpadanja preteklega in sedanjega. V njeni refleksiji postane zatorej pojem regresije nepomemben, problem inlantilne amnezije pušča nerazrešenega, njeni nadaljevalci pa posvečajo vse manj pozornosti kastraeijskemu kompleksu. Za Kleinovo vstopajo tesnobna občutja, fantazmatske vsebine in mehanizmi njihovega delovanja v vsakokratno aktualnost terapevtskega odnosa: prav zato je tudi na najzgodnjejše obrambne mehanizme cga mogoče vplivati tu in zdaj (Mitchell, 2cX).
Naj ob tem opozorimo, da so v teh obrambnih mehanizmih, zlasti pav projektivni identifikaciji, prisotne predvsem psihotične in ne nevrotične prvine, poleg tega pa te obrambe poleg nagonske dopuščajo tudi druge sestavine in so razvojno pred potlačitvijo. V množici zgodnjih mehanizmov, ki zaobsega splitting, projekcijo in introjckcijo, igra najpomembnejšo vlogo prav projektivna identifikacija. Njen nastanek med drugim omogočajo tudi oralno- in analno- sadistični impulzi in je kot taka v tesni povezavi s paranoidno-shizoidno pozicijo.
Otrokov ego se poslužuje teh obramb zato, da lahko premošča težave, ki vzniknejo med notranjim svetom in konstantno interakcijo med notranjim in zunanjim. Njegovi lastni destruktivni občutki, ki izvirajo iz nagona smrti, izzivajo v otroku anksiozna občutja, zato se boji, da se mu bo objekt (materina dojka) maščeval (Fairbarn ta nivo tesnobe imenuje strah pred izničenjem). Da bi se izognil temu maščevanju, razcepi sebe in objekt na dober in slab del ter projicira vse negativne vsebine v zunanji svet, tako da ogrožujoča dojka postane polna sovraštva in tudi sama sovraži. Le tako mu namreč nekako uspeva vzdrževati projiciran objekt v okviru omnipotent ne kontrole, saj bi ga v nasprotnem primeru objekt neusmiljeno preganjal. Iz te paranoidno-shizoidne pozicije pa otrok izstopi, ko postane njegov self zmožen uvida, da lahko slabo in dobro obstajata v eni osebi. Ob tem se sicer še naprej jezi na svojo mater, ki ga frustrira, vendar pa sedaj občuti krivdo in anksioznost zaradi poškodb, ki ji jih jc zadal v svoji fantazmi (Mitchell, 19-21).
Približevanje depresivni poziciji je istočasno povezano tudi s slabljenjem projektivne identifikacije. To sicer ne pomeni, da ta mehanizem povsem odpove in da se ga ego nikoli več ne poslužuje oz. se pojavlja le v patologijah, le njegov pomen v nadaljnem normalnem razvoju se bistveno zmanjša. Otrok v tem položaju tako prvikrat doživlja ambivalentna čustva, opuščati pa začne tudi svojo infantilno omnipotence) ter postaja hkrati zmožen integriranih predstav o objektu (Prapcr).
Nadaljncaplikacijc pojma projektivna identifikacija so se, kot poudarja Kcrnbcrg (Sanuler, 93), vseskozi bolj ali manj oddaljevale od prvotne opredelitve. Nekateri avtorji rabijo ta termin povsem izven konteksta kleinovske teorije, drugi (npr. Meissner) pa ga sploh zavračajo in raje preprosteje govorijo o projekcijah in introjek-cijah. Glede na vse te raznotere rabe bi bilo pravzaprav nemogoče izluščiti neko občo opredelitev omenjenega koncepta. Prav zato pa se jc koristno oprijeli Sandlcrjcvcga
prispevka "The Concept of Projective Identification" (Sandler, 13-14), v katerem pisec razčleni razvoj različnih pojmovanj projektivne identifikacije, vse od prvotne opredelitve pa do novejših spoznanj, v tri stopnje.
PRVA STOPNJA PROJEKTIVNE IDENTIFIKACIJE
V	sklopu prvih obravnav projektivne identifikacije (odslej PI) se Sandler omeji na prvotno, kleinovsko pojmovanje koncepta, pri čemer izlušči naslednje bistvene poudarke:
1.	Kleinova uporablja izraz PI v njej povsem specifičnem smislu, ki ni konjunkcija pojmov, ki ju in abstraeto izražata termina "projekcija" in "identifikacija"; PI namrečni podvrsta identifikacije, kol bisc nam nemara utegnilo povsem napačno zazdeli, če bi sledili zgolj označevalnemu registru, temveč prej oblika projekcije. Če se Kleinova odloči za rabo izraza "identifikacija", potem gre to pripisali le dejstvu, da je predmet projekcije ravno subjektov self. Takšna raba se pravzaprav ujema z ožjim smislom psihoanalitičnega termina "projekcija", kolikor z njim denotiramo proces, v katerem subjekt izvrže v zunanji svet tisto, kar v sebi zavrača. Opraviti imamo torej s projekcijo kot projiciranjem nečesa, kar je po svoji naravi bistveno negativno, slabo, nezaželeno: slednje prejme s tem status subjektovega izmečka.
2.	V PI se deli sella in notranjih objektov najprej odcepijo, nato pa projicirajo v zunanji objekt. Ta objekt je tedaj mogoče posedovati, ga nadzorovati in se z njim identificirati na ravni projiciranih delov. Takoseobjekt ne občuti več kol od selfa ločena instanca, temveč kot njegov imanent ni del: razlika med sclfom in zunanjim objektom se s tem zabriše, kar privede do vsaj delne izgube meja jaza (Sandler, 13).
3.	Za Klcinovo je ključnega pomena, da PI deluje na ravni domišljije, in sicer tako, da subjekt v svojih fanlazmalskih konstrukcijah vključi svoj self, v celoti ali deloma, v objekt. Tovrstni fantazmalski procesi so v osnovi listih anksioznosli, ki se na manifestni ravni kažejo kol strah, da bi bil subjekt zaprt ali mučen znotraj materinega telesa, kasneje pa utegnejo privesti tudi do klavstrofobije ali deper-sonalizacije (Laplanchc, Ponlalis, 356).
4.	PI bazira na splittingu predstav selfa in objektnih predstav, tako da otrok (ali pacient) objekt doživlja posebej v dobri in posebej v slabi (fruslrirajoči) "verziji" in ni sposoben dospeti do ravni fuzije (Praper).
DRUGA STOPNJA PROJEKTIVNE IDENTIFIKACIJE
V	okviru druge stopnje Sandler razširja dotedanje pojmovanje PI na vsakovrstne intcrpersonalne odnose, še posebej pa na transferno-kontratransferni odnos med pacientom in terapevtom.
Hcimannova je že nekaj let po predstavitvi koncepta PI (leta 1950) opozorila na pozitivno vrednost kontratransfernih misli in občutij terapevta, saj predstavlja njegov kontratransfer nekakšen "instrument" za raziskovanje pacientovega nezavednega.
Njeni tezi se jc pridružila še vrsla avtorjev, ki jih jc prav tako zanimalo razmerje med kontratransferjem in PI. Da bi razjasnil njun odnos, Rackcr vpelje dva nova termina: konkordantno identifikacijo in komplementarno identifikacijo. Obe se pojavljata v terapevtovem kontratransferju kot odgovor na pacientov transfer. Kot pozitivno značilnost konkordantne (skladne, harmonične) identifikacije bi lahko navedli terapevtovo identifikacijo s pacientovo fantazmatsko predstavo o samem sebi (pacientu) vdanem trenutku. Pri kontratransferju, ki sicer bazira na komplementarni (dopolnilni) identifikaciji, pa se terapevt identificira z objektno predstavo, ki jc prisotna v pacientovi transferni fantazmi. To z drugimi besedami pomeni, da se analitik poistoveti z objektom, ki ga vanj projicira pacient (Sandler, 17). Komplementarna identifikacija jc torej reakcija terapevta na pacientov transfer, v katerem se pacient brani s PI. Najprej v pacientu nastopi splitting: odcepijo sc dobri in slabi deli selfa, fantaz-matske predstave o samem sebi pa dobijo dvojno podobo: podobo slabih notranjih objektov in podobo dobrih notranjih objektov. Ker so slike slabih delov selfa za pacientov ego nevzdržne, jih zato projicira v terapevta, sc pravi v zunanji objekt in se z njim poistoveti. Terapevt pa te slabe dele, t.j. nezaželene fantazmatske samo-predstave sprejme, se s temi "izmečki" identificira in jih v sprevrnjeni obliki posreduje pacientu.Ob soočenju z negativnimi občutji in njihovi neposredni obdelavi pa se, kot poudarja Bras (Bras, 116-122) v knjigi "Izbrana poglavja iz psihoterapije," ne sme posluževati primitivnih obrambnih mehanizmov, ki bi bili podobni pacientovim. Čc bi namreč terapevt na pacientovo PI tudi sam odgovoril s PI - kar pomeni, da bi sc tudi on upiral zadovoljivemu terapevtskemu odnosu - ne pa s komplementarno identifikacijo, bi bilo to za njuno terapevtsko razmerje vsekakor pogubno.
Opredelitve kontratransferja se precej razlikujejo. Med njimi najdemo tako totalistična pojmovanja, ki v terapevtski situaciji priporočajo kontratransferni odnos, kakor tudi poglede, ki ga povsem zavračajo.
Balint, Sandler, Kernbcrg in drugi kontratransfer pojmujejo kot celoto vseh terapevtovih občutij, fantazm in reakcij, ki sc nanašajo na pacienta (Popovič, Jerotič, 126). Seveda sevsi psihoanalitično usmerjeni pisci ne strinjajo s tako Široko opredelitvijo. Freud jc, denimo, v svojih delih le redko omenjal kontratransfer, ki ga jc videl kot rezultat pacientovega vpliva na nezavedna občutja analitika. "Na začetku odkrivanja psihoanalize jc Freud videl v analitiku predvsem interpreta," (Silvestre, 16-17) ki mora dešifrirati pacicntove simptome. "Freudova hipoteza je,...da jc subjekt nekaj potlačil, npr. neko travmo - in da mu zdešifriranjem znakov obupa, kijih oddaja, analitik lahko spet povrne svobodo in hkrati zatre simptom," (Silvestre, 17). "Toda stvari so se odvijale drugače, kot si jc Freud zamislil. Ugotovil jc, da jc delal zaman -da v zdravljenjih, ki jih vodi,...preprosto ne more ostati nepristranski, objektiven, celo znanstveni interpret. Najsi jc Freud to hotel ali ne, toda...pacient...jc gojil do njega najrazličnejše občutke", od ljubezni do sovraštva. Prav ta občutja pa so pomenila problem za analitika - "najprej jc moral iz njih nekaj izvleči, nato pa sc jih obraniti," (Silvestre, 17).
Za Winnicotta pa jc kontratransfer omejen na občutja, ki so posledica potlačenih nerazrešenih odnosov s starši. Povsem drugače pa, kot že rečeno, pojmujejo kontratransfer Sandler, Kernbcrg in drugi, ki, kol meni Hcimannova, predstavlja nekak pripomoček, s katerim terapevt posega in raziskuje pacicntovo nezavedno. Tako zanjo ni samo bistveni del analitičnega odnosa, ampak jc kreacija pacicnta, jc del pacientovo osebnosti (Sandler, 17).
Na podlagi takih stališč lahko analogno transferju, ki ga delimo na po/.itivni in negativni transfer, ločimo tudi pozitivni in negativni kontratransfer. V tem primeru je potrebno sprejeti totalistično razumevanje tega pojava, kjer, po Ba lint ti, "vsi občutki in stališča terapevta do pacienta predstavljajo kontratransfer," (Popovič, Jerotič, 126). Tako potem negativni kontratransfer "obsega vse liste reakcije analitika, ki prikrivajo njegovo razumevanje pacientovega nezavednega" (Bras, 117) in je omejen "izključno na občutja, ki so posledica reprimiranih nerazrešenih odnosov s starši," (Bras, 117). Tako bi lahko kol negativni kontratransfer razumeli tudi Freudovo postavko, da le-ta predstavlja odpor v analitiku. Zdi se tudi, da ob tem prihaja na dan terapevtova morebitna nevrotična struktura in tako kol predstavlja negativen transfer pacienta izvor resnih težav na poti do ozdravljenja, tudi negativen kontratransfer pacientu preprečuje, seveda po terapevtovi "krivdi", vzpostavitev harmoničnega notranjega počutja in uvid v dinamično delovanje njegovih zavrtih teženj ler notranjih in zunanjih zahtev.
Zato pa je pozitivni kontratransfer lisli dejavnik, ob katerem terapevt razvije zdrave prvine svoje osebnosti, tako da mu omogoči boljše doživljanje in pojmovanje samega sebe ter osveščanje njegovih osnovnih konfliktov ob hkratnem omogočanju vstopa nezavednih teženj v zavest. V tem smislu gre razumeli tezo Hcimannove o kontratransferju kol "instrumentu", s katerim terapevl raziskuje pacientovo nezavedno. Pozitivni kontratransfer ne nazadnje vključuje značilnost terapevtovega pristopa, ki v vsakem novem pacientu vidi idiosinkraličnega, specifičnega in edinstvenega individuma, pri čemer vsakič znova integrira vse svoje dotedanje izkušnje, obenem pa se ne ravna po nekakšnem univezalnem modelu ozdravitve pacientov. Tako bi lahko rekli, da je podobno, kot je otroku za njegov razvoj potrebna - nc idealna - temveč povprečno dobra mati - tudi pacientu potreben povprečno dober terapevl, ki se lahko z vsemi njegovimi doživljanji in občutji neposredno sooči in jih lako obdela.
TRETJA FAZA PROJEKTIVNE IDENTIFIKACIJE
Omenili smo že, da je za Klcinovo PI proces, ki se dogaja v svetu domišljije, pri čemer se deli selfa umestijo v fantazmatski, notranji objekt, medtem ko dejanski, zunanji objekt tako ostaja nedotaknjen in ni podvržen nikakršnemu vplivu. Sandler pa nasprotno poudarja, da je tudi zunanji objekt izpostavljen napadom subjektovih fantazmatskih konstrukcij. Izraz v tem primeru označuje cksternalizacijo, premestitev delov selfa ali notranjega objekta na zunanji objekt (Sandler, 18).
Tako razširjeni pojem aplicira na analitično situacijo, kjer terapevt (kot zunanji objekt) tolerira in na nevtralen način sprejema vse pacientove fantazme in občutke, ki jih le-ta vanj projicira in jih v procesu interpretacije pacientu vrne v sprevrnjeni obliki (v razvoju otroka je seveda mati tista, kise identificira z njegovimi nezaželenimi občutji in doživljanji, ki se nanašajo na slabo dojko in jih na ta način transformirane "ponudi" otroku, tako da slednji svoje emocionalne izkušnje -sedaj modificirane - t.r. rcintrojicira; v tem kontekstu lahko uporabimo Winnicottov koncept povprečno dobre matere, katere odnos z otrokom Bion imenuje simbiotični; seveda pa bi bilo napačno misliti, da je PI edini mehanizem, ki otroku omogoča razvoj kognitivnega aparata, vendar pa igra pri tem izjemno pomembno vlogo;).
Terapevtova interpretacija mora biti usmerjena v to, da bo pacient sprejel kot vidike samega sebe tiste dele, ki jih jc poprej dojemal kol nevarne, grozljive in tuje. To sprejetje pa nikakor ni možno brez uvida, ki ga seveda spremlja tudi emocionalna sestavina, tako v vsebino njegovih nezavednih fantazm kot v njegov nezavedni odnos zintrojekti. Posebnega pomena pa je prizadevanje, da pacient razume delovanje svojih obrambnih mehanizmov, zlasti PI.
MANIFESTACIJE PROJEKTIVNE IDENTIFIKACIJE PRI PSIHOTIČNIH, BORDER LINE IN NEVROTIČNIH PACIENTIH
Za konec bi se kazalo še vprašati, kdo sc pravzaprav poslužuje mehanizma PI? Ali ga srečamo v psihozah, nevrozah ali pa nemara celo v vsakdanjem življenju? Klcinova razlikuje tri tipe PI:
1.	selfse znebi svojih nezaželenih delov s pomočjo splittinga in tako zniža anksioz-nost ali bolečino, ki je sicer vedno prisotna;
2.	projekcija selfa ali njegovih delov v objekt, da bi nad njim dominiral, ga kontroliral in se ne čutil ločenega ter oddvojenega od njega;
3.	vstopanje ali prehajanje selfa v objekt, da bi ga tako "napravil za svojega";
4.	vdor v objekt, z namenom, da bi ga poškodoval ali uničil (J.Sandler, 13, 65);
Skupna značilnost vseh omenjenih PI pa jc prisotnost psihotičnih prvin.Kernbcrg pa v PI ne vidi le mehanizma, ki sc pojavlja v psihotičnih procesih, čeprav jc res, da jc tu zastopan v največji meri, temveč sega, po njegovem mnenju, poslužujejo tudi border line in nekateri nevrotični pacienti. Glede na to, da je v stanju psihoze močno oteženo vzdrževanje meja med notranjostjo in zunanjostjo - nerazlikovanje med predstavami samega sebe in predstavami predmetov pa lahko in extremis privede celo do izgube lastne identitete - predstavlja PI v ekonomiji psihotičnih pacientov zadnji poskus vzpostavitve ločnice med subjektivno in objektivno razsežnostjo. To jc edini način, da se pacient izogne popolni izgubi selfa in ne zapade v povsem konfuzno stanje, v katerem ni več sposoben dojeti, ali npr. agresija prihaja od zunaj ali od znotraj (Sandler, 95).
Drugačna pa je funkcija PI pri borderline pacientih, ki nimajo težav z razlikovanjem med selfom in objektom, saj so meje med njima dobro diferencirane. Njena vloga jc primitivna disociacija oz. cepitev sella na dobre in slabe dele. PI poskuša zabrisati razlikovanje med selfom in zunanjimi objekti, tako da self pripisuje vsem ogrožujočim in nezaželenim impulzom zunanji izvor, čeprav dejansko izhajajo iz njega samega. To pa vodi, kot povdarja Kernbcrg, k slabljenju "preizkusa realnosti", k razkrajanju mehanizma, ki omogoča subjektu razlikovali med tistim, kar prihaja od znotraj in onim, kar prihaja od zunaj, s čimer se prepreči pomešanje zaznav in domišljijskih predstav (Laplanchc, Pontalis,382). Prav preizkus realnosti ter integracija vseh dobrih in vseh slabih delov selfa pa sta temeljni značilnosti integriranega cga, pri čemer je borderline zmožen lc prve operacije, pri drugi pa odpove (Žižek, 112).
V nevrozah skorajda ni zaslediti PI, ker jo nadomešča projekcija. Ta je namreč zrelejši obrambni mehanizem kot PI, saj vključuje potlačitev določenih nesprejemljivih vsebin, kar predpostavlja vsekakor večjo moč jaza kot pri splittingu (ki pa je osnova za razvoj PI).
Spričo tako različnih funkcij PI pri psihotičnih in borderline pacientih tudi terapevtova interpretacija na tc paciente različno vpliva. V prvem primeru (psihoze) PI pacientovo zmedo začasno poveča, hkrati pa oslabi preizkus realnosti in moč jaza, v drugem primeru (borderline) pa je učinek povsem obraten: z interpretacijo namreč terapevt začasno okrepi moč pacientovega jaza in tako tudi izostri njegov preizkus realnosti.
Delovanje PI in moč jaza sta si v obratnem sorazmerju. Zato mora terapevt interpretirati tako, da bo hkrati skušal odpraviti PI in okrepili moč jaza pri borderline pacientih. To pomeni, da bo pacient spet zmožen opravljati naslednje funkcije:
1.	razlikovali med selfom in objekti;
2.	s fuzijo in nevtralizacijo obvladati svoje impulze in torej ponovno integrirati dobre in slabe dele selfa;
3.	biti zmožen, kot meni Jaeobsonova, selektivne identifikacije, kar pomeni, da lahko subjekt istočasno rahlja in ohranjuje kontakt z objektom, pri čemer intro-jicira v slike selfa tiste lastnosti objekta, ki jih občuduje;
4.	sublimirati svoje nagone (Žižek, 121, Prapcr).
UTliHATUIlA:
t. Blanck, Gertrude in Rubin (1985;: ligo-psihologija, Uibliolcka psilw, Zagreb
2.	Bras, Stanislav (1978): Izbrana poglavja i/, psihoterapije, Mladinska knjiga, Ljubljana
3.	Bregant, Leopold (1986): Psihoterapija 14, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana
4.	Freud, Sigmund (1987): MctapsiholoSki spisi, Škuc, filozofska fakulteta, Ljubljana
5.	Klein, Melanie (1983): Zavist i zahvalnost, Biblioteka psiha, Zagreb
6.	KondiC, Ksenija (1987): Psihologija ja, Nolit, Beograd
7.	Laplanchc, J., 1'ontalis, J.H. (1985): The language of Psycho- Analysis, The Ilogharth Press and the
Institute of Psycho-Analy sis, Ixindon
8.	Mannoni, Octave (1986): Freud, Cankarjeva založba, Ljubljana
9.	Mitchell, Juliet (1988): The Selected Melanie Klein, Penguin Books, London
10.	Mitchell, Juliet (1987): Psychoanalysis and Feminism, Penguin Books Ltd., I larmondsworth, Middlesex,
England
11.	Popovič, Milan: Jcrotič, Vladeta (1985): Psihodinamika i psihoterapija neuroza, Nolit, Beograd
12.	Prapcr, Peter: opiram sc na zapiske s predavanj v okviru predmeta 'Teorije nevroz", poslušanega v Sol.
letu 1989/90
13.	Psihiatrija (1986) DZS, Ljubljana
14.	Sandler, Joseph (1988): Projection, Identification, Projective Identification, Karnac Books, l^ondon
15.	Silvestre, Michel (1987): O ljubezni, v Razpol 3, Problemi 9-10/1987,281-282, letnik XXV, Ljubljana
16.	Stritih. Bernard (1975): Ncoanalitična teorija osebnosti Schultza-I tenckeja, v Teorije osebnosti, Cankar-
jeva založba, Ljubljana
17.	Zi/.ek, Slavoj (1987): Jezik, ideologija, Slovenci, Delavska enotnost, Ljubljana