r ^ IZHAJA VSAK MESEC 1964 leto Vlil. !V. I VSEBINA Nataša Kalanova: Iz žrtev rastejo naši domovi..................101 J. P : Bazovski praznik . . . 102 Lev Detela: Nočna praksa . . 103 J. P.: Tabor — pesem mladosti . 103 V senci petih olimpijskih krogov 105 Janez Belej: Nekaj dni po Afriki 106 LL: Slovenski misijonarji . . 106 Po društvih in klubih na obiskih 107 SKS: Slovenci ob volitvah . . 108 Zora Saksida: Tujci povsod . . 109 Kaj pravite vi? Odgovarja Lojze Škerl..........................110 Saša Martelanc: Pogovor s pisateljem Zorkom Simčičem . . 112 Milena Merlak Detela: Požar v podzemlju, Ognjena vrtnica . 114 Radio............................115 Lev Detela: Procesov komunizmu 116 Marko Ivančič': Osemdeset let arhitekta Ivana Vurnika . . 117 Stanko Zorko: Delo za izvedbo liturgične konstitucije . . . 118 Maks Šah: Nove knjige . . . 120 • U redil JOŽE PETERLIN Zunanja oprema Klavdij Palčič Revijo izdaja uredniški odbor: Stanko Janežič, Franc Mljač, Sergej Pahor, Jože Peterlin, Maks Šah, Lojze Škerl, Drago Štoka, Ceščut Marija in Silvan Kerševan Odgovorni urednik: Dr. Lojze Škerl Uredništvo in uprava: Trst, via Donizetti 3, tel. 23-779 — Poduredništvo v Gorici: SKAD Čekovni račun: 11/7019 Registrirana na sodišču v Trstu št. 193 Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Tel. 29-477 V______________________________________J PISMA NAM IN VAM PISMO PO POČITNICAH Nekoliko dolge so bile počitnice, a smo se vendar vrnili. Oktober je čas dela v šolah, v prosvetnih domovih, povsod . . . Prihaja tudi revija. Želeli bi, da bi bila vedno točna, vendar je to odvisno tudi od Vas. Razširite jo in jo pomagajte vzdrževati. Stroški v tiskarni so veliki in grozi spet podražitev. Vzdržimo in ohranimo vsaj eno revijo naši manjšini! MLADIKA HOTEL BALKAN Marsikdo med nami je že slišal pikre pripombe na račun ljudi, ki prihajajo iz Jugoslavije in so posebno v poletnih mesecih prenočevali kar v parku pred glavno železniško postajo, ležali so na klopeh, obdani z velikimi paketi in kovčki, ja, celo brili so se v parku. Vsakdo je lahko ugotovil, da so bili to samo ljudje iz južnejših krajev sosednje države, preprosti ljudje, ki bi pač želeli s čim manjšimi stroški prebiti tistih nekaj dni v Trstu in si pomagati z nakupi v našem mestu. Človek jim privošči vse to. Obenem pa mu je žal, da si morajo pomagati na tako neroden način. Na vsak način niso tista poležavanja v parku in v čakalnici reklama za nas in za sosednjo državo. Slovencem, ki živimo v Trstu je hudo, ker mnoge opazke lete na naš račun, čeprav nimamo mi nič pri tem in čeprav med temi gosti navadno ni Slovencev. In čeprav ravno ti ljudje prineso marsikateremu Tržačanu svoj trdo prisluženi denar, in z njim vzdržujejo malo tržaško trgovino. TRŽAŠKI SLOVENEC ORGANIZIRANA IN NEORGANIZIRANA MLADINA Mladino, ki se zbira v Slovenskem kulturnem klubu, obiskujejo zadnji čas zelo pogosto dijaki, ki niso člani kluba. Nekaj jih pride v začetku, potem se jih nevljudno pripodi več sredi predavanja ali razgovora. Nekaj časa so tiho prišepetavali, zdaj so začeli, že bolj naglas govoriti, kako bi radi pomagali temu »ubogemu« kulturnemu klubu, kajti, če mu ne bodo pomagali tudi drugi, se bo zadušil in obnemogel, ker bo preveč sam in vase zaprt. Ta prišepetavanja in ta »skrb« je bila nekaj časa otročja, zdaj pa postaja že smešna, ker je prozorno, da te mladeniče nekdo pošilja. Zadnjo soboto je bil general celo pred vrati na cesti, od koder je dajal navodila. Ali je mislil, da bo trdnjavo zavzel ali da se bo prostovoljno predala, kdo ve. V meni in v večini je dozorelo spoznanje, da moraš biti z gosti sicer vljuden, a samo do takrat, dokler ni gost nesramen, ko pa postane le preveč vsiljiv in nadležen, mu pač vljudno poveš, da ni več zaželen. Klub deluje že desetletje. V tem času teh »gostov« ni bilo nikjer in jim ni bilo mar ne za slovenske študentovske, ne druge naše mladinske zadeve; v tem času je Klub vendarle marsikaj pozitivnega napravil na slovenskem narodnem in kulturnem področju — brez pomoči vseh teh, ki prihajajo zdaj na vrata. Če hoče mladinska organizacija kaj ustvariti, mora delati in ne sme zapravljati časa z brezkoristnim debatiranjem. Slov. kulturni klub ni družabno zabavno združenje, ampak je bil ustnovljen zato, da se v njem člani kulturno in duhovno poglabljajo in da potem ponesejo med vso manjšino kulturno in narodno poživljenje. Razen tega je Klub včlanjen v Slovenski prosveti, ki druži organizacije članov s katoliškim svetovnim nazorom. Zdelo se mi je potrebno to povedati. Morda bodo pa le vzeli v roke revijo tudi naši prijatelji. Saj ostanemo prijatelji, le da se mi zdi pametneje delati, ne pa drug drugega motiti. O nas govore, da nas vodijo profesorji in da zato nismo samostojni, pri njih pa pravijo, da zato nikamor ne gre, ker noče tam noben profesor izgubljati časa, ampak da bi ga morali Posamezna številka Mladike stane 150 lir, po pošti 170 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 1500 (1700) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane 4,5 dol. Naročnina^ za ves- Jetnik v Avstraliji 3 funte. NATAŠA KALANOVA IZ ŽRTEV RASTEJO IMAŠI DOMOVI Po zadnji vojni nismo ime!i katoličani na Primorskem enega samega prostora za večje javne prireditve. Zasedbene zavezniške oblasti nam niso omogočile, da ibi pr,šli do preproste društvene sobe za seje, kaj šele do dvorane. Za prvo prireditev leta 1946 smo se morali zateči pod milo nebo na Repentabor. Toda tam so se začele naše velike prosvetne manifestacije, ki so postale osnova našega nadaljnjega narodno kulturnega delovanja. Čez nekaj let smo lahko dobili v najem za en večer avditorij, čeprav so imeli drugi prednost pred nami. Isto kot v mestu je bilo na deželi. Ožje sestanke smo morali imeti v privatnih stanovanjih. Tam so bile celo vaje za igre. Vse prošnje na javne oblasti so bile zaman. Vendar zaradi tega nismo obupali. Nismo prenehali s kulturnim in prosvetnim delovanjem. Nismo se zagrenjeni umaknili. Naredili smo realne zaključke: Treba je postaviti lastne mladinske in prosvetne domove. V njih bo mogoče nemoteno razvijati svojo delavnost, možno bo zaživeti polno svobodno kulturno življenje, in se poglabljati v izročila naših dedov: ljubiti materin jezik kot so ga oni, gojiti narodno pesem in jo z vso dušo prepevati, poglabljati in bolj spoznavati svojo narodno kulturo, ki temelji na vernosti našega človeka. Prav v tej vernosti so vso težko zgodovino črpali rodovi moč, da so vzdržali in ohranili podobo svojega doma tako kot so jo prejeli. Prva je menda postavila svojo prosvetno dvorano Bazovica. Potem so zgradili dvorano v Dolini in nekaj let za tem mladinski dom. Iz skromnosti se je izvila dvoranica na Proseku. Boljunec je dobil leseno stavbo, a čeprav »baraka«, je bilo v njej mnogo prelepih večerov. V Sv. Križu so podaljšali prostor in nastala je dvoranica. Na Opčinah je bila zgrajena dvorana poleg Marijanišča. Pri Sv. Ivanu je postal zasilen prostor premajhen, zato bodo kmalu na kupljenem zemljišču blagoslovili temeljni kamen za novi prosvetni dom. V Rojanu so zgradili enega najlepših domov. Boršt ima svojo dvorano. Ne velik prostor, a vendarle zadovoljiv za začetek, je dvoranica v Ricmanjih. Na Skednju so prišli do svojega doma. Na Škorkli stoji dom, kjer imajo središče mladinske organizacije, predvsem skavtske. V središču mesta samega smo v ulici Donizzeti kupili prostore in jih preuredili, da služijo društvenemu in družabnemu življenju. V Gorici so postavili moderen, lep Prosvetni dom. V vseh teh prostorih so se zbirali naši ljudje, vsi ti domovi so bili žarišča prosvetnega in narodnega življenja. S širokih cest so ti domovi vabili našo mladino, da bi ne drvela na vozilih tolikrat v smrt in da bi se ne izgubljala v blodnih vrtincih vabečih mest. V teh domovih je pristno veselje doma, domačnost In narodno prosvetno delo. S slov. tabora v Bazovici. Zgoraj: bazovski otroci z gospo Mahnič Sain Spodaj: Združeni pevski zbori z dr. Harejem na desni. V ospredju dr. Matej Poštovan govori BAZOVSKI PRAZNIK Vsem tem domovom se je pridružil enajstega oktobra nov mladinski »Slomškov dom« v Bazovici. Bazovica se je na otvoritev novega »Slomškovega doma« vneto pripravljala. Kar ponosno so se ozirali vaščani v stavbo, ki je postajala pod tokami delavcev vsak dan lepša. In ko so bila gradbena dela golov i, so prišli fantje in možje, žene in dekleta in seveda otroci in vsak je prijel prvo stvar, ki jo je bilo treba narediti. In tako je bil Dom v nedeljo zjutraj res ves čist in svetal, ko so prišli prvi gostje — predstavniki oblasti, da si ogledajo novo stavbo. Stavbenik Marij Lozej, ki je v rekordnem času štirih mesecev zgradil Dom, je izročil ključe g, župniku živcu, neutrudnemu delavcu, pogumnemu organizatorju; ta je z veseljem sprejel simbolični dar iz ruk stavbenika. Uresničil je veliko in drzno zamisel. Bil je vesel in nekoliko ginjen. Ključe, ki jih je blagoslovil generalni vikar, msgr. Fornasaro, je župnik izročil mladini in s tem pokazal, da je dal zgradili Dom zanjo. Dopoldanske slovesnosti se je udeležil tudi predsednik deželne skupščine, dr. Rinal-dini, predsednik pokrajine, dr. Delise, predstavnik občine, ing. Colautti in slovenski izvoljeni predstavniki, deželni poslanec dr. Škrk in občinski svetovavec, dr. Simčič ter občinski svetovavci iz drugih občin. Udeležili so se tudi popoldanske slovesnosti in slovenskega tabora. Popoldne je Dom blagoslovil namesto odsotnega nadškofa prošt stolnega kapitlja, msgr. Salvadori. Ob tej priliki smo slišali z velikim veseljem, da je poslal sv. oče Pavel VI. poseben blagoslov in pozdrav novemu mladinskemu domu in vsem, ki se bodo zbirali v njem. Nadškof msgr. Santin pa je poslal iz Rima pismo, v katerem vzpodbuja farane, naj se poslužujejo tudi tega sredstva v svojo duhovno korist. Ker nosi Dom ime po prvem mariborskem škofu Slomšku, sta sedanji mariborski škof dr. Držečnik in po-stulator za proglašenje Slomška med blažene, dr. Šegula, poslala čestitke in voščila. Po blagoslovu Doma se je v prvi farni dvorani, ki je bila zgrajena v Bazovici, pričel slovenski tabor. Množice so hitele tja, da bi dobile prostor. Treba je bilo prireditev dvakrat ponoviti, a je kljub temu moralo oditi okoli 400 ljudi, ker ni bilo za vse prostora v dvorani. Tabor je nad vse lepo uspel. J. P. Veseli smo tega dne. To je bil praznik za nas vse. Vemo, da moramo po tej poti dalje. Kajti še vedno smo mačehovsko odrinjeni, kjer je to le mogoče. Ko smo pred kratkim prosili za avditorij, v katerem bi želeli imeti prireditev, so nam odgovorili, da je »zaseden zaradi nepretrganih vaj«. A tisto nedeljo je bil v resnici zaprt in ni bilo nikogar v njem tako smo ugotovili. Ko je vlada delila narodne domove kot »odškodnino za zaplenjeno narodno imetje v preteklosti in za požgani Narodni dom«, je za-čuda pozabila, da živi v Paliji tudi slovenska manjšina, ki ima svoje katoliške organizacije. Pozabila je na to in dala vse domove kar eni sami polit čni skupini. Zato nam ne preostane drugega, kot da pogumno gradimo naprej sami. Grad mo nove domove tam, kjer jih še ni. Hodimo pokončno dalje, kajti v deli smo tudi, da tisto, kar ni podarjeno, ampak zgrajeno z žrtvami in trudom, tudi nekaj velja. V tem je več ljubezni i.H več zvestobe in več toplote in medsebojnega bratstva. Toda pravica, t.sta pravica, ki jo mora imeti tudi slovenski katoličan v Italiji, obstaja. Prej ali slej je bomo morali biti tudi mi deležni, tudi mi — italijanski državljani ! LEV DETELA TABOR - PESEM MLADOSTI NOČNA PRAKSA K bolniku sem prišel šele pozno ponoči. Grbavka s kozavim obrazom, ki se je motno svetlikal v mesečini, mi je pokazala prostor, v katerem se je nahajal. Po lesenem stopnišču sem se povzpel do kraja, Iz katerega je prihajalo bolnikovo sopenje. Ne vem, ali je bil prostor, v Katerega sem vstopil, soba, shramba ali skladišče: zagotovo pa je smiutio po petroleju in plesnivi moki, pa tudi miši so tu in tam zacvilile izza vogiov. Bolnik je menda ležal na nekakšni vreča; pokrit je mogel biti s starim raztrganim plaščem. Nisem pa videl niti bolnika niti miši, ki so tu in tam zacvilile v ozadju. Sredi sobe je menda sopel bolniK, na drugi strani, pri vratih, pa se je stegovalo neko drugo bitje; razločno sem slišal piskanje zraka, ki je strujil po neznanih pljučih, bitje je morato biti veliko: morda je bil to pes ali orjaški maček — vsekakor še danes ničesar ne vem. Grbavka se je zopet pokazala pri vratih. »Torej ste ga našli, gospod!« je reKia s pokvarjenim glasom in imelo me je, da bi jo prav prostaško odpadih Postavila se je k vratom, tako u<* tudi mesec, ki se je sicer močno skrival za oblake, ni več vrgel ozkega skromnega pramena po dnu prostora. »Umakni se.« bi ji bil moral reči, toda ničesar takega nisem storil. Pač pa sem stopil k bolniku, ki je neusmiljeno nropel, da bi mu izmeril pulz. Ugotoviti sem moral diagnozo: človek je mogel tudi umreti. Pravili pa so tudi, da je bolnik priljubljen pri županu, ta pa je bil zopet ljubljenec vojaške oblasti, ki me je ujela. Zdelo se mi je, da moram ugotoviti kar se da natančno in zanesljivo diagnozo; ob spotikljaju sem mogel zaigrati tudi glavo. »Me slišite?« sem mu rekel, oni pa mi ni odgovoril. »Ta je gluh,« je rekla grbavka in se na ves glas zarežala. »Le potresite ga, saj ga ne bo konec!« »Kaj nimate nobene Iaščerbe.« sem ji rekel. »Kje pa,« je odgovorila. »V naši vasi že zelo dolgo ni nobene lešeerbe. Zjutraj se sicer ponavadi posveti sonce, ponoči pa seveda ničesarni.« Umiril sem se in skušal prisluhniti bolnikovemu težkemu dihanju. Prijel sem ga za roko in razločno sem začutil, kako mu utripajo žile: od daleč je udarjalo srce tega, neznanega človeka. Zdelo se mi je, da se sicer utrujeno peha naprej, toda da niti samo ne ve, če bo zmoglo naporno popotovanje. Pač pa je do zadnjega ostajalo na svojem zapovedanem mestu, kot kapitan potapljajoče se ladje je stalo visoko gori na poveljniškem mostu in dajalo poslednja povelja, ki bi mogla uničiti vztrajno prodiranje vedno večjih kužnih valov. Z roko sem zdrsel čez bolnikovo čelo: biTo je razbeljeno; nedvomno je v njem prebivala bolezen. »Skoči po lonec prekuhane vode!« sem rekel grbavemu dekletu, ki je še vedno stalo pred mesecem, tako da sploh ničesar nisem videl. »Ni mogoče,« se je rezko zadrla, mene pa je pograbila jeza. »Kako, da ni mogoče?« sem odsekano dejal. »Nimamo drv. Vojaška oblast jih je zaplenila, Če hočete imeti drva, morate govoriti s polkovnikom. Ta pa spi do sedmih zjutraj in ga je pod smrtno kaznijo prepovedano zbuditi.« »Dobro,« sem rekel. »Pridite, mi boste pomagali.« Sklonil sem se proti bolniku. Nisem pa otipal njegove glave, ker sem zadel na nogo, ki je neenakomerno trzala po prostoru, čeprav me je potreslo, sem se premagal in skušal prodreti do bolnikove glave. Srajco je imel prepoteno, z vso silo sem odrinil nekakšno odejo ali plašč in skušal Slovenska prosveta je letošnji tabor prenesla v Bazovico, da bi dala tako čim večji poudarek novemu domu. Kulturni program je izvedla skoraj v celoti mladina, zato je bila prireditev ena sama pesem mladosti. Program sta napovedovala in predstavljala nastopajoče mlada buzovška študenta: Karel Mezgec in Meri Bercetova, Njun nastop je bil lep in pogumen. Najprej je pozdravil goste domačin, g. Aleksander Mužina. To je bil pozdrav Bazovice vsem, ki so prišli od blizu in daleč. In že je bil oder poln pevcev. Prihiteli so iz vasi in iz Trsta. Blizu 100 pevcev je sugestivno vod J dr. Zorko Harej, da so zapeli ubrano in dovršeno tri pesmi. Pesmi je dirigent zelo posrečeno izbral. Z zborom je pela tako rekoč vsa Tržaška, saj so se zbrali pevci iz mnogih naših krajev. Misel letošnjega tabora je poudaril politični tajnik SKZ, dr. Matej Poštovan, ko je opozoril na izročilo škofa Slomška, po katerem ima novi dom svoje ime. Slomšek, veliki rodoljub, naroča tudi današnjim zamejskim Slovencem, naj jim bo vera luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike. Prvič je na Tržaškem nastopila folklorna skupina Slovenskega kulturnega kluba in zaplesala štiri narodne in narodno stilizirane plese. Nastop je bil siguren, plesavce je bilo lepo gledati v barvitih narodnih nošah, nasmeh in gibanje je bilo ubrana pesem. Skupino vodi g Albert Baračič. Dosegel je v kratkem času zelo veliko, tako, da mu je treba čestitati k uspehu. Ne smemo pozabiti njegove gospe Tanje, ki mu pomaga, posebno pri skrbi za nastop in Nadje Kri-ščak, ki s tankim posluhom igra na harmoniko in tako rekoč daje takt vsakemu ple-savcu posebej. Sveža in topla je bila pesem, ki so jo prisrčno zapeli bazovski otroci pod vodstvom gospe Sonje Mahnič Sain. Dramska skupina Slov. kulturnega kluba je odigrala Šuster-Drabosnjakovo »Igro o izgubljenem sinu«. To pač zato, ker je to delo tako zelo blizu Slomšku. Dom je en sam, dom te sprejme, čeprav si ga zapustil, vračaš se vanj, ko te je vse razočaralo. To je misel igre. Igrali so: Franko Volpi, Stanka Sosič, Učka Strekelj, Danilo Mužina, Marijan Kravos, Boris Fabjan in Pavel Bajc. Vsi so zelo dobro rešili svoje vloge. Igro je pripravil Franko žerjav, ki je igral tudi naslovno vlogo. Ves tabor so očarali koroški »Veseli študentje« iz Celovca. To je vesela mlada skupina, nasmejana in razigrana. Zaigrali so in zapeli. Navdušili so gledavce v narodnih nošah in z narodnim značajenl svojih melodij, česar skoraj noben podoben tržaški ansambel ne pozna. Občinstvo jim je ploskalo kar sredi pesmi in jih ni hotelo pustiti z odra. V imenu Goričanov je tabor pozdravil g. Marijan Terpin, v imenu Koroške pa Erik Prunč. Tako so bili ta dan vsi zamejski Slovenci povezani. Na svoje domove smo odhajali srečni, veseli iti z novim pogumom. J. P. POZDRAV MLADINI V NAŠIH ŠOLAH Z učenci, dijaki in visokošolci prihaja s počitnic tudi naša revija. Želeli bi poslati prvi pozdrav vsej mladini, ki se vrača v učilnice in predavalnice, h knjigam in v laboratorije. Izražamo željo vseh Slovencev, do katerih pride revija, da bi ves naš študirajoči rod dosegel v novem delavnem letu čim več uspehov. S skrbjo bomo spremljali tudi novo šolsko leto. Zelo nam je žal, da so bile namestitve in premestitve na slovenskih ljudskih in srednjih šolah izvedene brez globokega čuta odgovornosti in skrbi za čimboljši uspeh naše šole. 0 tem je že obširno pisalo ostalo časopisje. Upamo, da bo šolsko skrbništvo, ki vodi in nadzira šolstvo, popravilo napake in poskrbelo za čimboljši uspeh tudi slovenske šole. Učencem, dijakom in visokošolcem pa bi radi ponovno sporočili, da gledamo na nje vsi z zaupanjem in da od njih pričakujemo vztrajno delo. študij je njih prva in najvišja naloga. Različni »feštini«, pretirano obiskovanje kina, pretirano športno udejstvovanje, prepogosti izleti in podobno naj se umaknejo resnemu delu. Za vse je treba imeti pravilno mero. Vsekakor mora biti študij na prvem mestu. Cas je predragocen in trud staršev za otroke prevelik, da bi smela naša mladina postopati. Od vsakega posebej pričakuje poleg staršev tudi slovenska skupnost celega človeka. S temeljitim delom in nasmejanim pogumom v novo študijsko leto! F. K. DZIRAMD SE V RIM Odkar se je pričelo v Vatikanu novo zasedanje koncila, se obračamo katoličani vsega sveta z zaupanjem v večno mesto. Resno in tako temeljito delo koncilskih očetov bo brez dvoma prineslo novo pomlad v življenje cerkve. Posebej pozdravljamo Slovenci v zamejstvu slovenske škofe na koncilu. Na to zasedanje je prišel prvič kot ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik in škof dr. Janez Jenko. Njima in mariborskemu škofu dr. Držečniku je zaupano najvišje cerkveno vodstvo večine Slovencev. Želimo jim, da bi ob Petrovem grobu našli dovolj moči za težko in odgovorno božjo službo. Zamejski Slovenci se jih bomo posebej spominjali v molitvah. A. S. otipati gumbe. V veliki bližini je zacvilila podgana; začutil sem, kako mi je šinila pod roko in me oplazila z vlažnim smrčkom. Bitje ob vratih je rezko zagrčalo; za, trenutek se mi je zazdelo, da so se zalesketale zelene oči, toda ta občutek je takoj zajela tema. »Stopi no sem,« sem rekel ženski, ta pa se je sedaj zares približala. Skozi vhod je takoj udarila mesečina, vendar je pramen zajel samo ozek pas prostora. »Poslušajte,« sem ji rekel. »Kakšne bolezenske znake pa ste opazili na bolniku?« »No,« je rekla, »dopoldne je bil še čisto zdrav, opoldne pa je tožil, da ga ščipa po želodcu. Ni se nam pa to zdelo prav nič posebnega, saj ga je pod večer vedno ščipalo po želodcu. Takrat — namreč preden je legel — smo mu nanosili ricinusa in druge medicine, tudi smo mu pripravili vodo, toaletni papir in seveda glavnik, da si je v bolečinah česal lase. Končno pa se nam je vse to zdelo neumno; mislili smo, da si je pač ustvaril nekakšen obred in si tako preganja enoličnost življenja. Toda — glejte — danes pod večer se je nenadoma prijel za glavo, nato pa ga je neusmiljeno vrglo po tleh. Ko smo pritekli, smo opazili, da so se mu po koži izpustili neprijetni modrikasti mehurčki in vedeli smo, da to ne more pomeniti ničesar dobrega. Takoj smo ga položili sem gori v kamro, poklicali smo pa tudi vas, da razrešite težki položaj.« »No,« sem rekel, »toda razumite. Prinesite vendar svetilko. Nekje že mora biti svetilka. Moratd jo najti. Morate jo celo ukrasti. Bolnika ne smem odnesti na piano, pa tudi pod brljavim mesecem sem brez moči.« »Ha,« je rekla, »vi ste pa dobri. Nič takega ne bom storila. To je vendar greh.« »Potem bo pač tako,« sem rekel, »da ne morem ničesar storiti. Povejte županu in polkovniku in vsej oblasti da sem njihov vdani suženj. Če hočejo, me lahko celo obesijo, toda gotovo jim bom naslednje dni krvavo potreben.« »Vi pa potreben!« je zaničljivo zinila grbavka. »Glejte,« sem rekel in pokazal proti bolniku. »Po tem, kar ste mi sporočili, prebiva tod smrt.« »Uh,« je zavreščala in šinila iz prostora. »Mate, naš Mate. Mati, slišite. Poslušajte, kaj je rekel.« Nisem poslušal, kaj govori. Tudi bitje v kotu se je zlovešče dvignilo, zelene oči so se prodorno zaiskrile. Gmota se je nejasno premaknila proti vratom in izginila v temni pokrajini, jaz pa sem vedel, da je sedaj odšel poslednji predsmrtni stražar in da bo smrt zato osebno v kratkem spregovorila. Spodaj na dvorišču se je oglasilo topotanje čevljev. Po lesenem stopnišču je zaropotalo krdelo nog, oglašali so se kriki in pretresljivo ihtenje. »Mate, oh Mate,« je klicala neka starka in dvigala pesti. Prišli so do vrat, mesec se je skril v krdelu ljudi kot v zloveščem oblaku, starka pa je pristopila in zinila: »Rešite ga, doktor. Dober človek je bil.« Stopil sem po kovček z inštrumenti, ki sem ga bil pustil ob vhodu, toda tam ga več ni bilo. »Mojega kovčka ni več tukaj,« sem rekel. »Lažete,« je zinil močan možak in me neprijazno pogledal. »Poglejte prosim,« sem rekel in pokazal na mesto, kamor sem ga bil postavil. »Jezus, «je kriknila grbavka, ki jo je spet od nekod prineslo. S prstom je pokazala v temo. »Bog pomagaj,« je divje zakričala starka. »Kovček so odnesli.« »Morda ga še dobimo,« je menil neki moški. »Kje pa,« je rekla starka. »Sedaj je prepozno.« »No, tak zdravnik,« je rekel glas Iz množice. »Saj sem vedela,« je rekel drugi glas. »Sovražniki so samo za sabotažo. Tega je potreba celo ustreliti. Bomo svetovali polkovniku.« Brez moči sem se zgrudil k bolniku, glasovi pa so se zopet oddaljevali. Spodaj na dvorišču se je še tu in tam oglasil kak krik, slišal sem besede obesiti, ta bo še ob glavo, naj ga vrag vzame, ga bomo že naučili, potem pa je vse zagrnila noč. Sklonil sem se k bolniku in nenadoma se mi je zazdelo, da šepeta in me gleda. »Vode,« je zašepetal. »Slišite,« sem planil k vratom. »Prinesite vode.« »Oh,« je slabotno spregovoril bolnik. »T' ne bodo nikoli prinesli vode. Tem gre le za to, da pridejo čim srečn -je skozi gozd, ki se mu pravi življenje.« »Ja,« sem rekel. »Ki se mu pravi življenje.« »Duhovnika bi rad,« je zašepetal. »Sicer do sedaj sploh nisem vedel, da je to potrebno. Celo nasprotoval sem vsej zadevščini. Danes pa si ga želim. Sicer vem, da je tu samo Bolgar. Toda vsaj tega bi rad.« »Ja,« sem rekel. »Sam ga bom poklical.« »Oh,« je rekel. »Ne hodite od tod. Saj bom umrl. Naj ga pokliče grbavka.« »Dobro,« sem spregovoril. »Samo, če bo hotela.« »Bodite zvijačni,« je rekel urirajoči in zdelo se mi je celo, da je pomežiknil. »Prav,« sem rekel. »Pom zvijačen, tudi vodo dobite!« »Ha,« je zinil nenadoma. »Vedno sem mislil, da bom dobil kroglo za smrt, ilegalno delo je bilo težko. No, pa ne bo tako, vodo bom dobil. Kakšna usoda. Z vsemi temi sem sodeloval Polkovnik pa spi, ko umiram.« »Mirujte,« sem rekel. »Ne,« je rekel. »Ne govorite!« »Ja,« sem osramočeno zašepetal. »Kaj pa vi,« je zinil. »Sem slišal, da ste ujetnik. Niste bili na naši strani.« »Ja,« sem rekel. »Jaz sem ujetnik.« »No,« je vzkliknil. »Najbolje bo, da me pustite pri miru. Pobegnite raje. Prosim vas, vsaj to.« »Neumnost,« sem rekel. »Kam naj fudi pobegnem. Sicer razpolagajo z mojim življenjem, toda moj duh vendarle ni njihov.« »Pobegnite vendar,« je ponovil. »Saj niste bili na naši strani.« »Ne,« sem dejal. »Saj tako nisem na nobeni strani. Sem samo zdravnik ljudi. Sedaj mi pa tudi tega ne puste.« »Ja,« je rekel bolnik. »Saj je tako. Vse se je porušilo. Ničesar več ne puste . . . Povejte, doktor! Bom umrl?« »Ne bojte se,« sem vzkliknil. »Grozno se bojim smrti,« je rekel. »Ali boli?« »Nič ne boli,« sem mu odvrnil. Vedel sem, da sem lagal. »Kaj pa mi je,« je nenadoma zinil in njegova razbeljena roka me je krčevito zagrabila. »Povejte, kaj mi je vendar!« »Vročica,« sem rekel. »Nič drugega « Njegova hudobna usta pa so zopet spregovorila. »Ne verjamem,« je rekel. Sedaj sem molčal. »Pokličite grbavko,« je rekel. »Veste, to je moja nezakonska hčerka. Njena mali je bila dekla na našem posestvu; no, umrla je že pred začetkom vojne. Dekletce živi sedaj z mano in mojo sestro, a me sovraži.« »Ja, ja,« sem rekel presenečeno. »Joj,« je nenadoma kriknil. »V prsih me trga . . .« »Pomirite se,« sem rekel. »Vse bo dobro.« Stekel sem proti izhodu in se zazrl v temo. »Grbavka,« sem zakričal s silnim glasom. »Pohiti. Rabim te.« Spodaj so zacvilila težka vežna vrata, dekle se je pokazalo pod pramenom mesečine. Njene hudobne oči so me srepo zadele. Pomaknila se je k stopnicam in proti meni. »Kaj bi spet radi,« je sovražno zagrčala. »Poslušaj,« sem rekel »Pomagati je treba. Bolnik želi vode, pa tudi duhovnika bi rad.« »Ne,« je rekla. »Tega pa že ne. Duhovnika pa ne bom poklicala.« »Prosim te,« sem jo rotil, »Bolniku je zelo slabo. Izpolni njegovo voljo.« »Vodo že,« je zinila. »Duhovnika pa ne. Pa kaj bo tudi z njim, to je pop, naš pa se še ni vrnil.« »Stori!« sem rekel. Njena zverižena postava, podobna črni senci, je šinila v hišo. Nekje v daljavi je zapela steklenka; že se je vračala z lončkom vode. Njene noge so zatopotale po lesenih stopnicah, tu in tam je zaškrtalo v lesu, na strehi je sovražno zaskovikala sova. (Dalje prihodnjič) V SENCI PETIH OLIMPIJSKIH KROGOV 999 V soboto, 10. oktobra, so v nabito polnem olimpijskem stadionu v Tokiu odprli na slovesen način XVIII. sodobne olimpijske igre, na katerih se je začelo boriti za medalje nad 8000 športnikov iz 94 držav. Višek je dosegla otvoritev, ko je japonski cesar Hirohito sredi tišine spregovoril besede: »Pozdravljam XVIII. moderno olimpiado in s tem otvarjam tokijske olimpijske igre.c Medtem ko so dvigali olimpijsko zastavo na na ¡višji drog, se je iz tisočev grl razlegala olimpijska himna, na elektronskem semaforju pa so se pojavile besede: »Fast, high, string, kar je angleški prevod olimpijskega latinskega gesla »Citius, altius, fortius« — hitreje, više, pogumneje. Ko je rimski župan predal olimpijsko zastavo, ki je bila od prejšnje olimpiade v Rimu, tokijskemu županu, so se izza stadiona oglasili topovi in deset tisoč raznobarvnih balončkov se je dvignilo proit nebu. Potem je 19-letni mladenič iz Hirošime prinesel olimpijski ogenj, ki je bil prižgan na Olimpu v Grčiji, na stadion in je nato prižgal ogenj, ki bo gorel vse do zaključka olimpijskih iger, do sobote, 24. oktobra. Na stadionu je zadonela nova olimpijska himna. Medtem so še zastavonoše 94 držav približali odlikovancu z zlato kolajno v telovadbi na rimski olimpiadi Japoncu Takashiju Onu, ki je bil določen za olimpijsko prisego: »V imenu vseh tekmovavcev prisegam, da se bomo kot lojalni tekmeci udeležili olimpijskih iger, da bomo spoštovali pravila z željo nastopa v viteškem duhu za slavo športa in čast naših moštev Osem tisoč golobov je v krogu letelo nad stadionom in se oddaljilo. Vojaška godba je igrala japonsko himno. Na nebu pa so reaktivna letala narisala 5 olimpijskih krogov. Papež Pavel VI, je v poslanici, ki jo je naslovil tokijskemu nadškofu kartinalu Doiu zaželel olimpijskim igram popolen uspeh v upanju, da bi te igre doprinesle v mirnem tekmovanju k utrjevanju prijateljstva med narodi in ljudstvi. Olimpijski ogenj naj bi bil svete! primer za ko, da morejo tudi športniki vseh ras ne glede na barvo kože storiti m.togo za medsebojno sporazumevanje, socialni napredek in za svetovni mir. Tudi več slovenskih športnikov tekmuje na olimpiadi, pod različnimi državnimi zastavami. JANEZ BELEJ SLOVENSKI MISIJONARJI NEKAJ DNI PO AFRIKI 4. NADALJEVANJE V zgodnjih popoldanskih urah, ko je sonce kar dobro grelo, so pastirčki mirno ležali na odejah, pokriti samo s toplimi sončnimi žarki. V razredu so mi večkrat otroci v domačem jeziku prav lepo zapeli, ko sta me učitelj ali sestra predstavila. Večkrat sq otroci priredili celo domače plese, ki so za nas Evropejce še posebno zanimivi. No, ko sem potem razred ali misijonsko postajo zapustil, so mi večkrat povedali, da velika večina otrok pride tešč v šolo; včasih hodijo več kot deset kilometrov in šele ko se popoldne vrnejo domov, jih čaka v loncu polenta. Sicer moram pripomniti v čast katoliških misijonarjev in v hvaležnost vsem, ki pomagajo misijonom tudi z revnimi prispevki, da skoraj v vsaki katoliški šoli; če jim je le mogoče, dajo mladeži opoldne nekaj toplega. Vendar so afriški otrooi vedno veseli in zadovoljni, nikoli se ne pritožujejo nad pomanjkanjem in lakoto. Plesali so in peli, se prijetno smejali in ploskali, kot bi imeli želodčke polne vseh najboljših jedi, čeprav po borni večerji prejšnjega dneva niso še nič užili. Da bi pa Basutoland postal letoviška dežela, bi bilo treba zasaditi po gorskih planotah in strminah gozdove. Naš bor, kakor tudi smreka, bi prav lepo uspevala v deželi, če bi le domačini pustili drevesa dorasti. V Basutolandu je pozimi dokaj hladno. V višinah nad 2500 metrov sem našel sneg in led, in slike koč, s snegom pokritimi vrhovi v ozadju, so prav lepe. Ni čudno, da so v deželi popolnoma izsekali gozdove. Pašniki in gozdovi, so skupna last in vsak je pač sekal dokler je stalo kako drevo. Danes v vsej deželi, če izvzamemo misijonske postaje, skoraj ni najti drevesa. Pa tudi misijonarji morajo prav skrbno čuvati drevesne nasade, da jih domačini pozimi ne pokradejo. Pomanjkanje gozdov in drevja ima prav neprijetne posledice na gospodarskem področju. Hudourniki in reke v času poletnih nalivov silno hitro narastejo in ker ni prav nobene ovire, voda odnese s sabo v dolino vso rodovitno zemljo. Tudi v dolinah reke in potoki stalno spreminjajo svoje struge in uničujejo polja. Kdor ni na lastne oči videl, si nikakor ne more predstavljati škode, ki jo povzrcči voda po poljih. Basutoland nima nobene hidrocentrale in tudi premog za ogrevanje stanovanj, kolikor jih pač ogrevajo, morajo kupiti v republiki Južne Afrike. Na deželi, pa tudi na nekaterih misijonskih postajah uporabljajo za kurjavo samo kravje odpadke. Sveže kra-vjeke skrbno zbirajo otroci na paši in odrasli doma, jim dajo v posebnih modelih opeki podobno obliko, potem pa jih dobro posuše na soncu. Tako pripravljeno gorivo lepo zložijo v skladavnice, kakor v naših krajih drva, in z njimi Iz različnih razlogov so se izseljevali in. se še izseljujejo naši ljudje iz domovine. Misijonarji so odšli v posebnem poslanstvu: Kot zastopniki našega naroda gredo vero, ki smo jo mi že pred več tisoč leti prejeli, oznanjati tistim, ki je še nimajo. Slovenski misijonarji in misijonarke! KOLIKO JIH JE IN KJE DELUJEJO Štiriinpetdeset jih štejemo danes v svetu. Od tega jih je večina, se pravi 37, v misijonih že iz časa pred drugo svetovno vojno, ostalih 27 pa je odšlo v misijone iz zamejstva, dočim je iz domovine v vseh teh povojnih letih mogla priti samo ena misijonska moč. Ta mala četa slovenskih misijonarjev in misijonark je taikole razkropljena po svetu: Na Japonskem j.ih je 6: 1 misijonar in 5 misijonark. Na otoku Formozi so 4: 1 duhovnik in dve misijonarki, pa en laični misijonar. V Hong Kongu in Makau so 3: dva misijonarja iin ena misijonarka. V Vietnamu je en naš misijonar, v Burmi en misijonski brat, v Siamu dve misijonarki, na Javi ena misijonarka. V Indiji in Pakistanu jih je vsega skupaj 17: 6 duhovnikov, 6 misijonsih bratov in 5 misijonark. V Afriki jih ni dosti -manj: 15, in sicer 4 duhovniki, 4 misijonski bratje in 7 misijonark. Potem imamo na Madagaskarju enega duhovnika in eno misijonarko in med Indijanci Južne Amerike dve misijonarki. Po pripadnosti družbam je 11 jezuitov, 8 salezijancev, trije misijonarji presv. Srca, 3 lazaristi, 2 iz drugih družb, en laik — vsega skupaj 28 moških delavcev v Gospodovem vinogradu. Med redovnicami je 5 uršulink, 4 usmiljenke, 4 oblatinje, 3 pomočnice vernih duš, 2 frančiškanski Marijini misijonarki, 2 mariborski šolski sestri in šest iz drugih redovnih družb, vsega skupaj 26 misijonark. PESTRO IN BOGATO DELOVANJE Delokrogi naših misijonarjev in misijonark so kaj različni : Od duhovnikov eni vodijo obširne misijonske župnije, drugi poučujejo na važnih kolegijih in obrtnih šolah, tretji so vzgojitelji domačega duhovniškega naraščaja, četrti so na pionirskih postojankah, kjer začenjajo takorekoč vse iz nič, in spet drug; iščejo duš med najbolj revnimi cunjarji predmestij poganskih velemest. Misijonski bratje poučujejo po šolah, spreminjajo ledino v rodno zemljo, vodijo gospodarstvo, zidajo cerkve in ostala misijonska poslopja, popravljajo stroje, vodijo strokovne šole . .. In misijonarke? Ljubezen Kristusova jih priganja: Največ jih je zaposlenih po misijonskih šolah in pa po bolnicah ter dispanzerjih. Spet druge obiskujejo bolnike po domovih in reveže po vaseh. Nekatere skrbe za cerkveno perilo, druge gospodinjijo... Med njimi jih je več, ki imajo kot ravnateljice na skrbi tudi do 2.000 mladih, ali ki oskrbujejo na kaki postaji s hrano in obleko več sto poganskih in krščanskih otrok. OLAJŠAVE IN TEŽAVE... Slovenski misijonarji imajo marsikako prednost: Ker so pripadniki malega naroda, jim nihče ne more očitati, da so v službi te ali one kolonialne velesile; silno lahko se tudi prilagodijo tako sodelavcem različnih narodnosti kot domačinom; domačinski jezik jim dela manj težav kot mnogim drugim ... L. L. C. M. po društvih in Mnbih na oliskih POSVET MLADINE NA TRŽAŠKEM Preden bodo naša prosvetna društva razvila v letošnji sezoni svojo delavnost, smo čutili potrebo, da se prosvetni delavci snidemo. Naš prvi posvet je bil 4. oktobra. Povabili so nas fantje iz Doline. Pregledali smo svoje načrte v posameznih 'krajih, razmislili, kaj zmoremo in česa ne moremo, govorili smo o igrah, slovenskih večerili in drugih prireditvah, (ki jih imamo v načrtu. Sklenili smo, da se bomo videli na taboru Slovenske prosvete v Bazovici ob otvoritvi »Slomškovega doma«. Res smo držali besedo. Bili smo sko-ro vsi v Bazovici. V nedeljo, 18. oktobra pa je bil naš drugi posvet, tokrat v Borštu. Če je bilo naše prvo srečanje bolj temu namenjeno, da sploh vidimo, kaj želimo v naprej, je bilo v Borštu že bolj konkretno. Videli smo, za katere igre so se v posameznh krajih odločili, dobili smo gradivo za »slovenske večere« in smo trdno sklenili, da bomo v naprej zelo sodelovali, če bo vsaka skupina izvedla svoj načrt, ne bo treba, da bi bile kdaj naše prosvetne dvorane brez programa. Najprej bomo nastopili doma, nato pa bomo gostovali. Posveta so se udeležili zastopniki iz Rojana, Barkovelj, z Opčin, iz Bazovice, Boljunca in Doline. Poleg razgovora o prosvetnem delu, so podali predstavniki Slovenske prosvete poročilo, kako je z osrednjim slovenskim kulturnim domom. Navzoči so enodušno odobrili stališče, da so narodni domovi last vse manjšine in ne samo ene stranke in da tega dejstva ni mogoče zamenjavati samo s frazo, da se teh dvoran lahko vsi poslužujejo. Nadaljni posveti so v načrtu za ostale slovenske prosvetne skupine, ki niso bile zastopane v Dolini in Borštu. Za 29. november pa smo določili skupni izlet mladine vseh naših prosvetnih organizacij v okviru Slovenske prosvete. Odpeljali sc bomo v Vittorio Veneto. Na to opozarjamo že zdaj našo mladino. Oba posveta sta bila zelo prisrčna in smo odhajali domov vsi zadovoljni in dobre volje. ŠTUDIJSKI DAN V GORICI Na povabilo Zveze Slov. Kat. Prosvete je bil dne 10. 9. 1964 v Gorici 1. študijski dan. Ob 9. uri zjutraj se je zbralo v prostorih Alojzijevišča približno 40 ljudi, največ študentov, pa tudi nekaj članov naših prosvetnih organizacij. Namen študijskega dne je bil ta, da bi mladina spoznala probleme sodobnega življenja v luči krščanskih izročil. V ta namen je bilo kot prvo na sporedu predavanje g. Oskarja Simčiča o temi »Naravni moralni zakon«. Predavanje, ki je bilo zelo globoko in temelijto, je seznanilo udeležence z živi jen jsko-filozofskimi vprašanji. Drugi del študijskega dne pa je bil posvečen problemu organizacije. Najprej je dr. Anton Kacin podal kratko zgodovino slovenskih organizacij od dobe čitalnic do današnjih dni. Nato nas je prof. Martin Kranner seznanil s teorijo organizacije. Vsa ta vprašanja so zelo obširna, zato smo bili vsi mnenja, da bo treba o tem še razpravljati na prihodnjem študijskem dnevu. Prvi je vsekakor lepo uspel in bo morda temeljni kamen naslednjim. Marija češčut kurijo. Na misijonski postaji sem videl kmeta, ki je z vozom pripeljal »drva«, seveda za plačilo, in skrbno zložil kurivo v drvarnico. Rekli so mi, da govno ne greje nič manj kot slab les. Ima pa ta navada tudi svojo slabo stran. Basutske njive, plitko orane in dokaj slabo obdelne, skoraj ne vidijo gnoja; saj hlevskega ni, za umetna gnojila pa ni denarja. Zato so poljski pridelki, v glavnem koruza, grah in fižol, zelo revni in nezadostni. Basutci vse prevečkrat stiskajo pasove in moški morajo za delom v tujino, predvsem v rudnike Južnoafriške republike. Na misijonski postaji Roma v šolah veliko predavajo o umnem kmetovanju. Univerza, ki so jo do letos vodili očetje oblati, ima poleg jezikoslovja in sociologije tudi poljedelsko fakulteto. Vendar šole same ne bodo dosti pripomogle h gospodarskemu podvigu dežele, čeprav zelo lepo delujejo in so res lahko Basutci ponosni nanje. Angleške Oblasti, ki že nad sto let gospodarijo v deželi, niso skoraj nič storile za gospodarski napredek. Basutci so zvesti podaniki angleške kraljice in skoraj v vsakem razredu katoliških šol visi na steni poleg slike svetega očeta tudi njena podoba. Nikakor pa nisem dobil vtisa, da bi bili Angleži dobri in širokogrudni gospodarji. V govorih sem to tudi odkrito povedal. V vsej deželi nisem namreč videl prav nobene tovarne ali kakšnega večjega podjetja, čeprav so prebivavci Basuto-landa nad 80% pismeni, in bi prav radi delali v tovarnah. Misijonske šole so prav dobro obiskane; civilne oblasti res plačujejo učitelje v katoliških šolah, vendar morajo šolska poslopja misjonarji sami z lastnimi sredstvi zgraditi. Po drugi svetovni vojni so cerkvene oblasti odprle novo katoliško univerzo v Romi in škofje so prepustili vodstvo univerze očetom oblatom. Rimska kongregacija za širjenje vere je dala precejšnje vsote za omenjeno univerzo in sami oo. oblati so nabrali velike vsote v Kanadi in Ameriki v ta namen. Zadnja leta so priskočili na pomoč tudi nemški katoličani z precejšnjimi zbirkami. Ne bom navedel vseh ogromnih vsot denarja, katere je Cerkev dala za katoliško univerzo, čeprav bi mi to ne bilo težko, saj jih imam pri roki. Vendar angleška vlada ni imela nikoli nobenega fonda za omenjeno ustanovo, vse je slonelo le na ramenih cerkvenih oblasti. Zadnja leta pa so univerzitetni prostori postali vse pretesni. Zgraditi bi bilo treba tudi nove študentovske domove. Biološka, fizikalna in kemična fakulteta niso zadostno opremljene z modernimi aparati. Treba bi bilo nastaviti nove profesorje in jim povišati plače. Denarna sredstva, ki jih je imela na razpolago univerza, nikakor niso več zadoščala, novih virov pa tudi ni bilo mogoče dobiti. Samo dve možnosti sta bili: zapreti katoliško univerzo ali pa jo izročiti proti malenkostni odškodnini civilnim oblastem. Kot zrelo jabolko je padla v naročje angleških oblasti lepo začeta univerza, ki bo v bodoče odprta študentom angleških protektoratov Basutolanda, Stvazilanda in Bechua-nalanda. Ne morem opisati občutkov, ki so me navdajali, ko sem si v Romi ogledoval univerzitetna poslopja. Vsak kamen, vsaka opeka je dar katoličanov vsega sveta. Poleg univerzitetnih poslopij so mi razkazali dva velika domova za fante in za dekleta; kuhinja in obednica sta skupni. V kuhinji so nastavljene sestre, domačinke in Ev- ropejke. Enako je redovnicam poverjena skrb za snago v vseh poslopjih. Vendar bo še' v bodoče dobro poskrbljeno za vzgojo in izobrazbo katoliških akademikov. Cerkvene oblasti so si namreč v neposredni bližini univerze pridržale velik kos zemljišča, kjer bodo zgradile kulturno središče z lepo cerkvico in domove za študente obeh spolov. Tako se bodo na lepi misijonski postaji Roma, zibelki vsega misijonskega delovanja, še naprej oblikovali v katoliškem duhu mladi izobraženci. Omenil sem že, da v Basutolandu ni nikakih tovarn, čeprav bi to bilo mogoče. Saj se po gorskih planotah pase nad milijon ovac in predelovanje volne bi lahko prineslo domačinom lep zaslužek. Pa vendar do tega ne pride. Skoraj vso volno izvozijo in iz tujine pridejo potem nazaj volnene odeje, ki jih uporabljajo Basutci v zimskem času, kakor tudi druga oblačila in vse morajo domačini prav mastno plačati. Volneni izdelki so predragi za tako revne razmere. Že sam prevoz volne v Anglijo in potem izdelkov nazaj v Basutoland je združen s precejšnjimi stroški, ki pa gredo vsi v korist gospodarja in v škodo domačina. Ni torej prav nič čudnega, da so otroci večkrat brez vsake prave obleke in da se tudi odraslim nič kaj boljše ne godi. V šoli in v cerkvi so otroci prav čedno, čeprav zelo preprosto oblečeni; vse drugače je pa doma. Naletel sem na pastirje in tudi na pastirice na paši, lepo zavite v tople odeje; ko je pa bilo treba živino vračati, je mladež odvrgla odejo in potem kar v Adamovi obleki urno ugnala živad. V zgodnjih popoldanskih urah, ko je sonce kar dobro grelo, so pastirčki mirno ležali na odejah, pokriti samo s toplimi sončnimi žarki. Povprečni Evropejec, ki nc pozna razmer in ne zna misliti, bi kaj lahko govoril o nekulturnih in napol nagib domačinih. V resnici so pa vse graje vredni le tisti, ki tem ljudem nc priskdčijo na pomoč, čeprav bi to prav lahko storili. Pač nc privoščijo revežem niti drobtinice, ki padajo z njih bogato obloženih miz. Pred leti je misijonar, kateremu je bil posebno pri srcu socialni dvig domačinov, nakupil v Evropi lepo število kolovratov z namenom, da bi se basutške žene in dekleta navadile najprej preje in potem še tkanja. Vendar kolovrati niso nikoli prekoračili meje Basutolanda. Misijonarja so po nekaj mesecih obvestili, da se je pošiljka izgubila; seveda tega nihče ni verjel, najmanj pa misijonar sam. Ko-lonijalno gospodarstvo je zelo brezobzirno. Basutci ljubijo misijonsko postajo Roma tudi zaradi tega, ker so se tam vzgajali vsi njihovi izobraženci, civilni in cerkveni. Očetje oblati vodijo veliko semenišče za svetne duhovnike in za oblate. V dijaškem semenišču je nad 15U rantov. V Romi sta prejela mašniško posvečenje oba škofa domačina in nadškof Mabathoana je v že omenjeni stolnici bil posvečen za škofa. Skoraj vseh 33 domačih duhovnikov je tu prejelo mašniško posvečenje. Obiskal sem tudi bolnišnico, v kateri je prostora za 50 postelj, vendar je bilo takrat nad 90 bolnikov v oskrbi. Postelje so stale po vseh hodnikih in nekaj bolnikov je ležalo kar na tleh. Organizacija nemških katoličanov »Misereor« gradi na misijonski postaji novo moderno bolnišnico, v kateri bo prostora za več kot 200 bolnikov. Po otvoritvi nove bolnišnice bodo pa v stari zgradbi odprli šolo za bolničarke. Pokazali so mi tudi lepo srednjo šolo Kristusa Kralja, ki jo vodijo bratje Presvetega Srca Jezusovega. Isti šolski bratje imajo tudi lep noviciat v bližini šole. Sestre Svete družine pa vodijo veliko gospodinjsko in srednjo šolo za afriška dekleta. (Dalje1 SLOVENCI OB VOLITVAH A'a Tržaškem bodo 22. novembra spet volitve. V tržaški mestni občini bomo volili samo pokrajinske svetovuvce, v okoliških občinah pa pokrajinske svetovavce in občinske svete. V tržaški občini bo torej vsak volivec dobil samo eno glasovnico, v okoliških občinah pa dve. Slovenci v Italiji živimo na važni prelomnici. Gre za odločitev, ali sc kot narod ohranimo, ali z vključevanjem v italijanske stranke počasi kot narod izginemo. Ključ za to zgodovinsko odločitev je v naših rokah. Južni Tirolci so narodnostno in politično združeni ter enotni. Ravno tako Francozi v dolini Aosta. Zato se bodo kot narod brez dvoma ohranili, čeprav ne živijo v matičnih državah. Ohranili se bodo, ker so se dokopali do dragocenega spoznanja, da je njihovo mesto v lastni politični organizaciji. Slovenska manjšina je v dosti večji nevarnosti, ker je razklana. Znaten del Slovencev je organiziran v italijanski komunistični partiji ter italijanski socialistični stranki. Sc več naših rojakov za ti in nekatere druge neslovenske stranke glasujejo pri volitvah. Ti ljudje postavljajo stranko ter ideologijo nad narodnost, s tem pa sebe in našo manjšino v Italiji izpostavljajo nepreprečljivi nevarnosti potujčevanja in raznarodovanja. Proti tej nevarnosti so se dvignili zavedni rojaki in se Z