p R o B^L E M I 1-2, 1983 Vpeljava psihoanalize Ljiljana Popović: Lorenzerjeva teorija interal je Lenin tam uvrstil Bedo fitozofíje, ne vedoč, da so v njej »antici- plrano«ol)javljeni rezultati Nemške ideokigije (iz katere je bil tedaj znan le »Sveti Max«, objavljen 1903 v zbomiku Nachlaß etc.). Slovenski prevod Predgovora je v tem smislu povzdignil tudi samo Marxovo karakterizacijo: »wurde /.. ./ angedeutet- v »sem /.. ./ razvil« (MEID lil: 104) 20 noch aus der sogenannten allgemeinen niti iz tako imenovanega občega razvoja Entwicklung des menschlichen Geistes, človeškega duha, sondam vielmehr in den materiellen Le- marveč da koreninijo v materialnih živ- bensverhältnissen wurzeln, deren Ge- Ijenjskih razmerjih, katerih celokupnost je sammtheit Hegel, nach dem Vorgang der Hegel, po zgledu Angležev in Francozov Engländer und Franzosen des 18. Jahr- 18. stoletja, stmil pod imenom »otjčanska hunderts, unter dem Namen »bürgeriiche družba«, Gesellschaft« zusammenfaßt, daß aber die Anatomie der bürgeriichen da pa je anatomijo občanske družbe iskati Gesellschaft in der politischen Oekonomie v politični ekonomiji, zu suchen sei. Preden preidemo na analizo, najprej nekaj terminoloških pripomb. Te so tembolj po- trebne, ker je dosedanji slovenski prevod" reduciral slovensko izrazje na »standardni je- zik«, se pravi, ga v primerjavi z nemščino osiromašil. To je najbolj očitno pri redukciji izra- zov za raziskovalno delo. V našem tekstu govori Marx o Untersuchung, Erforschung, Stu- dium, torej o preiskovanju, raziskovanju in preučevanju (študiju), v omenjenem prevodu pa o raziskovanju, raziskavanju in študiju, še bolj drastično je osiromašena slovenščina, če zvedemo nemška Beziehung (odnos) in Verhältnis (razmerje) na en sam izraz - »od- nos«.® Potem so tu publicistični prevodi namesto terminoloških: begreifen je le publicistično lahko »razumeti« (= verstehen), sicer pa »pojmiti« aH »zapopasti«. Dalje: razbijanje Marxove metaforike (wurzeln = koreniniti, ne pa »temeljiti«) in nepreciznost (zusammen- fassen je pač »stmiti« in ne »obravnavati«; v našem prevodu smo raje žrtvovali sedanjik - ker ne moremo reči »strnjuje« - kot pa ustrezni glagol). In naposled: jezikovne rešitve, ki siromašijo slovenščino: Gesamtheit ravno ni celota ali »celotnost«, temveč je »vse sku- paj«, in za to je po 19. stoletju ostala le beseda »celokupnost«.^ Preostane nam še en raz- loček: termin »otičanska družba« ali po starem »meščanska družba«. Bralcu Nemške ideologije je znano, da je tam izrecno rečeno, da je ta družba obstajala že zdavnaj, svojo modemo podobo pa je dobila v kapitalistični dobi. Da je prvi vir za Heglovo »die bürgerii- che Gesellschaft« francoska (Rousseau) la société civile in pred njo angleška (Hobtjes, Locke) civil society, je dovolj znano. A pred tem imamo latinsko societas civilis, izraz, kate- rega oče je Cicero, živi pa še skozi srednji vek do renesanse in v njej. Začetnik izraza pa je Aristoteles (politiké koinönia). In da bi Aristotelovo družbo imenovali »meščanska«, bi mo- rali dati meščanstvu tisti večnostni pridih, ki si ga samo tako želi. Vmesni rezultat sestoji torej v tem, da (a) pravna razmerja in državne forme koreninijo v (b) materialnih življenjskih razmerjih = »občanski družbi«, (c) katere anatomijo je iskati v po- litični ekonomiji. Obe bistveni metafori sta podčrtani; s prvo je razmerje med institucijami in " ID I (1950) in MEID III (1968), prevedel Mirko Rupel, v tem odstavku se obe izdaji docela ujema- ta. Citiram: »Moje retziskovanje se je končalo z rezultatom, da pravnih odnosov kakor tudi državnih ot>- lik ni mogoče razumeti niti iz njih samih niti iz tako imenovanega splošnega razvoja človeškega duha, marveč da temeljijo v materialnih življenjskih odnosih, katerih celotnost obravnava Hegel, kakor so to delali Angleži in Francozi 18. stoletja, imenom meščanska družba', da pa je treba iskati anatomijo meščanske družbe v politični ekonomiji.« Prevajalcu ne gre odrekati slovnične korektnosti, vendar se ravno ob njej jasno kaže, da samo ta ni dovolj; če imamo pomisleke ob prevodu tega vidnega stro- kovnjaka za slovenski jezik, so ti pomisleki pač rezultat vmesnega razvoja interpretacije in poglobitve svetovne in domače diskusije. ' Tu interferirà srbohrvaščina, ki nima dveh izrazov. Na njuno razliko pa je opozarjal Engels ob prevajanju Bede filozofije v nemščino: »Namesto 'Beziehungen' /'odnosi'/ za rapports zveöne postav- ljam Verhältnis /razmerje/, ker je prvo prenedoločno in ker je Marx sam nemški Verhältnis vedno poda- jal z rapport in narobe. Ob tem je npr. v rapport de proportionnalité ta rapport kvantitativen, kar se da posneti le s Verhältnis, ker ima Beziehung pretežno kvalitativen smisel.« (Pismo Kautskemu 22/08- 1884, MEW 36:202) ' Starejša slovenska beseda za ta pojem je bila vsi čihemo, ves čiheren (npr. vsa čiherna postava »celokupni zakon« Schönlet)en, vsi čihemi jeziki Škrabec, luna vsa čiherna je postala kakor kri Kaste- lec). Preesedilo navajam po reprintu prvotiska str. 192, slovensko prim. MEID I: 162. 25 Vzporednico prvemu stavku te teze bomo našli denimo na naslednjem mestu Nemške ideologije: »Način, kako ljudje producirajo svoja življenjska sredstva, je najprej odvisen od kako- vosti življenjskih sredstev, ki so jih našli in jih je treba reproducirati. Tega načina ne gre gledati samo po tej plati, da je reprodukcija fizične eksistence individuov. To je marveč do- ločen način dejavnosti teh individuov, določen način, da izražajo svoje življenje, njihov do- ločen način življenja. Kakor individui izražajo svoje življenje, takšni so. Kaj so, sovpada to- rej z njihovo produkcijo, tako s tem, kaj producirajo, kot tudi s tem. kako producirajo. Kaj indiidui torej so, to je odvisno od materialnih pogojev njihove produkcije.«'" Začetek citata iz Nemške ideologije se pokriva z začetkom tretje teze »občega rezul- tata«, saj »način, kako ljudje producirajo svoja življenjska sredstva« očitno ni nič drugega kot »produkcijski način materialnega življenja« ali »način produkcije materialnega življen- ja«. Kot prvi odgovor na vprašanje, ali je ta pojem identičen s pojmom »produkcijski način« v deseti tezi »občega rezultata«, dobimo s tem neko omejitev: ni identičen, če je deseto tezo razumeti v smislu običajnega sociologističnega branja, naštevanja »družbenoekoms- kih formacij«." Nasprotno pa že zdaj lahko domnevamo, da moramo deseto tezo brati kot specifikacijo tretje; v tem primeru pa moramo vanjo v razumevanju vnesti vsebino omenje- ne vzporednice iz Nemške ideologije. Ta vzporednica se, kot vidimo, ne omejuje le na za- četek, temveč se navezuje na neko karakteristično besedo prve in druge teze, namreč »dolbčen« (bestimmt): eine bestimmte Art, ihr Leben zu äußern, eine bestimmte Lebens- weise derselben - »določen način, da izražajo svoje življenje, njihov določen način življen- ja". Ce dodamo še izrecni poudarek, da ne gre le za »reprodukcijo fizične eksistence indi- viduov«, je krog sklenjen; produkcijski način materialnega življenja je obenem produkcijski način duhovnega življenja. Oba stavka obravnavane teze imata vzporednico na nekem drugem mestu Nemške ideologije^^m-, mesto je vzporedno še drugim tezam: »Določeni individui, ki so na določen način produktivno aktivni, stopajo v ta določena družbena in politična razmerja /.../ Družbena členitev in država stalno izhajata iz življenj- skega procesa določenih individuov; toda teh individuov, ne kot lahko kažejo v svoji lastni ali tuji predstavi, temveč kot dejansko so, tj., kot delujejo, materialno producirajo. torej kot so dejavni ob določenih materialnih, od njihove samovolje neodvisnih omejitvah, predpostav- kah in pogojih. Produkcija idej, predstav, zavesti je najprej neposredno vpletena v materialno dejav- nost in materialno občevanje ljudi, jezik dejanskega življenja. Predstavljanje, mišljenje, du- hovno občevanje ljudi se tu še kažejo kot direkten izliv njihovega materialnega obnašanja. O duhovni produkciji, kot se prikazuje v jeziku politike, zakonov, morale, religije, metafizike itd. nekega ljudstva, velja isto. Ljudje so producenti svojih predstav, idej ipd., ampak de- janski, delujoči ljudje, kot jih pogojuje določen razvoj njihovih produktivnih sil in občevanje, ki temu ustreza, tja do najbolj oddaljenih formacij tega občevanja. Zavest nikoli ne more biti kaj drugega kot zavestna bit, in bit ljudi je njihov dejanski življenjski proces « Slede zname- nite besede o ideološkem obračanju na glavo: »Ce se v vsej ideologiji ljudje in njihova raz- merja prikazujejo kot v cameri obscuri postavljeni na glavo, tedaj ta fenomen prav tako izvi- ra iz njihovega historičnega življenjskega procesa kot obrnitev predmetov na mrežnici iz njihovega neposredno fizičnega (življenjskega procesa).« MEID II: 18-19, po »konceptu čistopisa« str. /4/-/5/ " Marx in Engels uporabljata blizu 30 sinonimov za »družbeno formacijo«, med njimi naj nave- dem naslednjih 15: družbena forma (1845-94), ekonomska družbena forma, družba, obravnavana po svoji ekonomski strukturi, družbena formacija (od 1852 dalje), ekonomska formacija družbe, ekonom- ske formacije družbe, formacija družbene produkcije, epoha produkcije/družbena epoha produkcije, epoha družbenega procesa produkcije, epoha ekonomske formacije družbe, forma družbenega pro- dukcijskega procesa = družbena formacija, ekonomska struktura družbe, ekonomska formacija, druž- ba kapitalističnega načina produkcije, družba (t)ez nadaljnjih določil). Značilno je, da med njimi ni »družbeno-ekonomske formacije«, tega logičnega monstruma, primerljivega s »sadno-slivovo marme- lado«' ali pa nasprotka »privatnoekonomskim formacijam«. MEID II: 23-25, začetek pole /5/ »čistopisa«. 26 v citiranem cxJIomku najdemo torej na začetku prvo tezo »občega rezultata«, v kateri se posebej poudarjeno ponavlja beseda »določen« (bestimmt). Nato je razmerje »družtje- ne členitve in države« do produkcije označeno kot »izhajanje«. V drugem odstavku odlom- ka se srečujemo z delom druge teze »občega rezultata«, ki se nanaša na družbene forme zavesti, vendar je glagol »ustrezati« tu oznaka za razmerje med »produktivnimi silami« in »občevanjem«, pa tudi »formacije« so »formacije občevanja«. Mnogopomenski izraz Ver- kehr (v Bedi filozofije mu ustreza commerce) zajema tu očitno vsa družbena razmerja.'® Ker pa je tu glavni poudarek na produkciji zavesti, se glagol »pogojevati« iz prvega stavka tretje teze »občega rezultata« tu nanaša na razmerje »produktivnih sil in občevanja« do ljudi kot producentov predstav. Stavek o »biti in zavesti« je v Nemški ideologiji torej spremljan celo z etimološko pove- zavo: das Bewußtsein = das bewußte Sein. Izbira besede das Sein je bila torej res nareje- na v času Nemške ideologije, ko je imela globoko utemeljenost v neposrednem polemič- nem dialogu z nemško filozofsko tradicijo. (Mimogrede rečeno, navedene vzporednice, ki bi jih z lahkoto pomnožili, nam kar po- lagajo na misel domnevo, da je Marx tik pred tem, ko je pisal obravnavani predgovor, temeljito prebral rokopis Nemške ideologije - ali vsaj njegov najbolj teoretski del l.ad Feu- erbach - in da stavek o »glodajoči kritiki miši«, ki očitno izvira iz avtopsije, ponovljive še danes, ne priča le o zunanjem pogledu na svežnje rokopisa, temveč o ponovnem branju.) Takoj za temi tremi tezami, ki se navidez »mirno« nanašajo na družtx), kot bi bile »so- ciološko« napotilo, pride vrsta tez, ki se nanašajo na revolucijo, na prevrat (Revolution, Umwälzung). Tudi te teze so polne namigov o zavesti in zavestnih formah. Tako imamo v četrti tezi še ostreje uporabljeno besedo »juristisch«, ki smo jo srečali že v drugi tezi, tu še očitneje v pomenu »pravniški«:'lastninsko razmerje je pravniški izraz za produkcijsko raz- merje. Obenem tu prvič v tezah nastopajo »materialne produktivne sile družtie« - izraz, ki je prav tako nastal že do dobe Nemške ideologije in bil uporabljen v pismu Annenkovu in v Bedi filozofije.^* Raziskuje se njihovo »gibanje« »znotraj produkcijskih razmerij«, ki se je zaostrilo v »protislovje«, se pravi, v oporekanje enih drugim.'® Ne kaže prezreti tudi druge- ga stavka: v to oporekanje »pridejo« (gerathen) produktivne sile, potem ko so bila dana razmerja neko dobo njihove »razvojne forme«, a zdaj so njihovi »okovi«. Že iz tega je očit- no, da v produktivnih silah (in tudi, z določnico, v »materialnih« produktivnih silah«) ne ka- že gledati z Buharinom predvsem ali izključno »tehnike«, torej produkcijskih sredstev, tem- več da je tu bistveno udeležen zavestni subjekt (saj sicer bi bil med četrto in sedmo tezo prehod nemogoč!). Peta teza govori o »eine Epoche der socialen Revolution«'® - »neki epohi socialne revolucije«. Že nedoločni člen »eine (Epoche)« nam dà misliti. Očitno je namreč, da ne gre za »tisto« revolucijo, za prevrat, o katerem bo beseda v zadnji tezi »občega rezultata«, za konec »predzgodovine človeške družbe«, temveč za »eno od revolucij«. Ko zdaj iščemo ključ za ta pojem, se najprej ustavimo ob zgodnji izpričani rabi v Engelsovih očrtih za kritiko nacionalne ekonomije in v prvem od Marxovih pariških rokopisov 1844: v prvem govori Engels o globalni krizi sistema (MEID I: 231), ki mora »naposled privesti socialno revoluci- jo, o kakršni šolska modrost ekonomov ne more niti sanjati«; v drugem se Marx sklicuje na Proudhonovo omejeno pojmovanje »smotra socialne revolucije« kot gole »enakosti mezd« V rokopisu imamo kot takoj izločeno varianto tudi »produkcijska razmerja-c bestimmte Individu- ' en (unter t)estimmten Produktionsverhältnissen) die auf bestimmte Weise produktiv tätig sind«, prim, začetek citata. Izraz »produkcijska sila/moč« (Produktionskraft) najdemo že v Engelsovih »Očrtih za kritiko na- cionalne ekonomije in iz njih v Marxovih pariških rokopisih 1844. vendar v pomenu »produktivnost«. V Nemški ideologiji stojita včasih vzporedno dva izraza; Produktivkraft in Produktionskraft (npr. MEID II: 46), vendar z razločevanim pomenom. V francoskem pismu Annenkovu in prav tako francoski Bedi filozofije se prav tako terminološko uporablja force productive, a na koncu Bede filozofije nenadoma nastopijo pouvoirs productifs in kot največja med njimi »revolucionarni razred sam« (MEID II: 539). ® Ko so naši predniki v prejšnjem stoletju vpeljali slavizem »protislovje«, so nam zasuli zvezo med widersprechen-oporekati in Widerspruch-oporèk, kar je danes vir težav. Pravopis se ravna po prvotisku oz. ponatisu v MEGA^ II, 2 27 (MEID I: 260). Nobeno od obeh mest nam dovolj ne pojasni nedoločenega člena. Najob- sežneje pa govori Engels o socialni revoluciji v tistem nadaljevanju Položaja Anglije, ki ga je po zamrtju Deutsch-französische Jahrbücher objavil v pariškem listu Vorwärts! - v član- ku Osemnajsto stoletje. Že na samem začetku najdemo zgovorno mesto: »Revolucija Anglije je socialna (eine sociale) in zato obsežnejša in bolj zajemajoča (umfassender und eingreifender) od katerekoli druge Ni nobenega še tako odmaknjenega področja človeške- ga spoznanja in človeških življenjskih razmerij, ki k njej ne bi prispevalo in spet od nje pre- jelo spremenjen položaj[Socialna revolucija je šele resnična revolucija (eine wahre Revo- lution), v kateri se morata stekati politična in filozofska revolucija; in ta socialna revolucija poteka v Angliji že sedemdeset ali osemdeset let in gre prav zdaj z naglimi koraki svoji krizi naproti." (MEID I: 437 in MEW 1:550). Ves članek je sicer še poln filozofskih izrazov, ki se navezujejo na koncepcijo »resnične revolucije«, vendar je znotraj te terminologije izražena tista specifična nova pozicija, do katere sta prišla z Marxom »vsak po svoji poti«. Ideja »so- cialne revolucije« je eno središčnih sporočil tega članka in je na nadaljnjih straneh temeljito razdelana in pokazana v kontekstu angleškega razvoja. Že iz triadične navedbe »politične, filozofske in socialne revolucije« je razvidna Engelsova (in Marxova) verzija misli, ki ji je Moses Heß dal podobo »evropske triarhije«: »nemški« princip filozofije/teorije, »francoski« princip politike in »angleški« princip industrije. Pri Marxu in Engeisu gre za. troedinost revo- lucije,'' in v navedenem tekstu je angleška revolucija predstavljena kot »socialna« in ne le »industrijska« revolucija: prevrat v vseh ključnih točkah življenja, prehod iz predkapitali- stičnega v kapitalistični socialni red. (S tem je narejen tudi korak čez Heglovo in še Heine- jevo dvoedino podobo »nemško-francoske« istovetnosti »duha dobe«, ki odmeva še v Marxovem uvodu h Kritiki Heglove pravne filozofije v sintagmi »onstranstvo onstran Rena«.) S tem pa smo se že v zadovoljivi meri približali tudi razumevanju nedoločnega člena »eine (Epoche)« - »neka (epoha)«. Takšne »epohe«, takšne »prevratne dobe«, najdemo v zgodovini potemtakem vedno in povsod tam, kjer gre za konec ene »družbene formaci- je« in rojstvo druge. Očitno ne gre za tisti pojem, ki ga je Marx 1844 uporabil v navezavi na Proudhona in ki ga pozneje (1850) stavi v narekovaje (prim. MEID III: 11 in 14); pač pa gre za izraz, ki ni omejen samo na prevrate znotraj »predzgodovine«, temveč meri lahko tudi na izstop iz »prazgodovine« (prim Marxove razredne boje v Franciji - MEID III: 63 - in Engelsovo Revolucijo in kontrarevolucijo v Nemčiji - MEID III: 424). Izraz je koncipiran ta- ko zaobsežno, da je v njem zajeta tako angleška »industrijska« revolucija kot kapitalistič- na preobrazba Indije'® in najmogočnejša socialna revolucija: slovo od »zadnje antagoni- stične forme družbenega produkcijskega procesa«. Bistvena sestavina sintagme »neka epoha socialne revolucije« pa je očitno tudi beseda »epoha«, »doba«. Iz tega je še prav posebej razvidno in očivestno. da ne gre za kratkotrajen, silovito-nasilen poseg, temveč ravno za »epoho«, na pnmeru Anglije jo je Engels do leta 1844 imel v razvidu že skozi se- dem do osem desetletij, torej oo 1764/1774 naprej, ko sta Marx in Engels leta 1850 bila pahnjena v obračun s frakcijo Schapper-Willich, nista pozabila poudariti, da je za (a) »spre- membo razmer«, (b) »spremembo samih sebe in usposobitev za politično oblast« delav- cem potrebnih »15, 20, 50 let državljanskih vojn in bojev med narodi« (Razkritja o komuni- stičnem procesu v Kolnu). Zaradi specifičnega značaja antagonistične družbe sta pričako- vala dolg osvobodilen proces skozi posebno, določeno epoho socialne revolucije, kateri bo preventivno nasilje vladajočega razreda vtiskovalo bolj nasilen pečat kot dosedanjim epo- ham socialnih revolucij. '' Ta troedinost je očitna v pojmu proletariate, čigar določila so teoretična, politična in produkcij- ska revolucionarnost; zelo jasno jo Marx 1870 izrazi v zavrnitvi anarhistov: Angležev ne gre obravna- vati izolirano, ker jim ob materialnih pogojih revolucije manjkata »duh posploševanja in revolucionarna strast« (MEW 16: 386-387). S tem ko je »angleški poseg (English interference) namestil predilca v Lancashire in tkalca v Bengalijo, ali pa je oba, hindujskega predilca in tkalca, spravil s sveta,« je razkrojil indijsko skupnost, s tem da je razgnal njihovo ekonomsko bazo, »and thus produced the greatest, and to speak the truth, the only social revolution ever heard of in Asia« - in s tem proizvedel največjo, v resnici pa edino so- cialno revolucijo, za katero se je v Angliji sploh kdaj slišalo. (MEW 9: pri 128) 28 Kot vse dosedanje teze je bila tudi šesta teza »rezultata« implicirana že v Nemški ideologiji, izoblikovana pa je bila celo že prej: ustreza namreč prej omenjenemu Engelso- vemu članku o Položaju Anglije in vsebinsko povzema nekatere ključne misli Marxovega Židovskega vprašanja. Beseda »nadzidava« je tu opremljena s pridevki, ki posebej karak- terizirajo njeno obsežnost, s katero prekriva »bazo«: »vsa neznanska nadzidava - das ganze ungeheure Ueberbau «. To mesto posebej opozarja na mnogopomenskost metafo- re z »nadzidavo«, saj se tu očitno nanaša na »juristično in politično« nadzidavo, medtem ko se v naslednji tezi govori o bazi »ustrezajočih« zavestnih formah. Kot je bilo že rečeno, je tu metaforika mnogopomenska. Na nekaterih mestih, denimo v 18. brumairu, še bolj pa v prvem osnutku Državljanske vojne v Franciji, se govori o »nadzidavi« nazorov razreda nad njegovim materialnim stanjem; v Anti-Dühringu in v njegovih izpeljavah v nemškem in francoskem Razvoju socializma od utopije do znanosti''^ se navajata dve liniji »nadzidave«; pravne in politične ustanove (rechtliche und politische Einrichtungen/institutions politiques et juridiques) in pa »verski, filozofski in siceršnji predstavni način/načini« (die religiöse, phi- losopische und sonstige Vorstellungsweise/Ies manières de voir religieuses, politiques et juridiques). Tretja verzija metafore je »superstruktura ideoloških stanov«, katere locus classicus je v «teorijah o presežni vrednosti«, tem osamosvojenem delu Kritike politične ekonomije 1861-63,^ katere začetek pa je mesto o »superstrukturi« iz Nemške ideologije (MEID II: 94), če ga beremo v kontekstu z umestitvijo »konceptivnih ideologov« (prav tam: 57-62). V sklepnem razmišljanju bomo poskušali združiti te različne rabe pojma in jih zvesti na skupno točko. Sedma teza ima v nasprotju s prejšnjimi mnogo rahlejše vezi z Nemško ideologijo, se nanjo skratka nanaša t)olj po splošni vsebini kot po dobesednih formulacijah. Tako ustreza sintagma »naravoslovno zvesto ugotovljiv« sintagmi »empirično ugotovljiv« (MEID II: 25), toda vzporednico k nadaljnji vsebini sedme teze predstavljajo mnogo bolj konkretne zgo- dovinske analize iz Svetega Маха kot pa kontekst, v katerem se pojavlja omenjena sintag- ma »empirično ugotovljiv«; na omenjenem mestu (MEID II: 25) se predvsem variira tisto, kar je bilo že povedano v tretji tezi, s posebnim poudarkom, da »zavest« sama zase »nima zgodovine«, temveč da imajo zgodovino delujoči ljudje. Sedma teza »občega rezultata« pa vnaša neko bistveno novo vsebino: da so »določene družbene forme zavesti« v dosedanji družbi ideološki način, na katerega se ljudje »zavedo in izbojujejo« realni konflikt: pod za- stavo »pravniških/političnih/verskih/umetniških/filozofskih« in drugih »ideoloških« koncepcij in vrednot. Realno vsebino bojev moramo torej znati izluščiti iz njihove ideološke zavestne forme. Loci classici takšne analize so Marxove in Engelsove analize revolucijskega doga- janja 1948/49 in pohoda »sil reda« : Razredni boji v Franciji, deli Kampanje za nemško državno ustavo. Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji, Osemnajsti brumaire Ludvika Bo- naparta. V vseh teh delih nenehno srečujemo figuro, kaj »ljudje mislijo, da so«, in njeno zrcalno podobo, kaj »ljudje dejansko so«. Če govorimo v figurah današnjih dni, je Marxovo vprašanje: katera »realna podlaga« (ali po Heglovo: katera »podoba svetovnega duha«) se skriva za brado imama »islamske revolucije«? Kako se ljudje »zavedo« in kako »iztx)ju- jejo« svoj realni konflikt pod znamenjem križa in v boju za mašo po televiziji (kot na Polj- skem)? Kateri realni konflikt se bojuje kot »sveta vojna« med protestanti in »papisti« na Severnem Irskem? In kateri realni konflikt se kako bojuje pod parolami morale, reda, dela in odgovornosti ter parol iz dobe »obnove in izgradnje«? V tem kontekstu najdemo naslednjo Marxovo metaforo: o družbi (dobi) in individuu: kot individua ne presojamo po tem, kaj si sam misli o sebi, tako družbe/dobe ne presojamo Tako so nazori za Marxa »superconstructed« (MEGA^ I, 22: 62) oziroma Ueberbau (MEID III: 486 = izdaja Insel/ponatis izdaje 1852/:42 = MEW 8: 139). Pri EngeIsu najdemo spodaj citirana mesta v slovenski izdaji Anti-Dühringa "1979:63, v MEW 20:25, oziroma v reprintih prvotiskov: nemškega: 26, francoskega: 21. šele z izdajo MEGA^ II, 3.1-6 z njenimi 2384 leksikonskimi stranmi čistega teksta, ne vštevši variant, si lahko ustvarimo vtis o celotnem rokopisu, iz katerega je najprej Kautsky izdal nekaj manj kot polovico pod naslovom Teorije o presežni vrednosti, nato pa je moskovska redakcija pripravila novo verzijo pod istim naslovom, ki je postala tudi del MEW (MEW 26/1-3). Šele zdaj, ko so ti zvezki vključe- ni v serijo (v njej predstavljajo podzvezke II, 3.2-4), funkcionirajo v svojem pravem kontekstu. 29 po njeni zavesti. Konkretnohistorični individuum in personalni individuum sta tu neposred- no vzporejena. Najbližje vzporedno mesto je v 18. brumairu (MEID III: 486, prim. MEW 8: 139). Tudi tam je čisto paralelno obravnava individuum s svojo zavestjo in kolektivni sub- jekt s svojo, obenem pa je še dano posredovanje med obema: »občutki, iluzije, načini mišl- jenja in življenjski nazori«, ki jih »ves razred stvarja in oblikuje iz svojih materialnih osnov (Grundlagen) in iz družbenih razmerij, ki le-tem ustrezajo (gesellschaftlichen Verhältnis- sen, die ihnen entsprechen, piše v izdaji 1852).« Pri tem je »posamezni individuum« dolo- čen z razredno zavestjo: »Posamezni individuum, ki mu [ti občutki, iluzije, načini mišljenja in življenjski nazori] dotekajo (zufließen) skozi tradicijo in vzgojo, si lahko umišlja, da tvorijo tiste prave določujoče razloge (Bestimmungsgründe) in izhodišče njegovega delovanja.« Za socialno skupino - razredno frakcijo ipd. - velja analogno: tudi oni si lahko umišljajo, a zgodovinska analiza mora biti enako kritična do umislekov, kot smo kritični do umislekov individua: »In kot v privatnem življenju razločujemo med tem, kar kak človek o sebi méni in pravi, in tem, kar dejansko je in počne, tako moramo še bolj v zgodovinskih bojih razloče- vati fraze in umisleke strank od njihove dejanske organizacije [tako 1852, pozneje: njihove- ga dejanskega organizma] in njihovih dejanskih interesov, njihove predstave od njihove re- alnosti.« Kolikor je to mesto razdelava idej Nemške ideologije, smo še vedno na njenem terenu. Vendar v tej koncizni in udarni podobi v njej ta prispodoba ni navzoča. Nasprotno velja za osmo tezo, da je s svojim mirom, s katerim govori o propadu in ne- propadu formacij, značilen rezultat porevolucijske dobe in ne otrok predmarčnih pričako- vanj. Zapisati jo je bilo mogoče šele z izkušnjo poraza, potem ko je kapitalizem zacvetel v gospodarski prosperiteti, si začel postavljati arhitektonske spomenike iz železa in stekla in v njih razstavljati svoje blago; na drugi strani pa so za lep čas razpadle organizirane oblike boja delavskega razreda, vštevši Zvezo komunistov. Sele v takšnem stanju duha je mogo- ča formulacija, da stari svet ni propadel in dal mesta novemu, ker je pač bil »dovolj širok« za razvijanje produktivnih sil. Sele tedaj je mogoče reči, da nova produkcijska razmerja niso doživela ure rojstva, ker pač še niso bila donošena. Za tem stavkom je stavek iz Raz- rednih bojev v Franciji: »Revolucija, ki tu ne nahaja konca, temveč svoj organizatorični za- četek, ni nikaka revolucija kratkega diha. Današnji rod je enak Judom, ki jih Mojzes pelje skozi puščavo. Ne le da mora osvojiti nov svet, propasti mora, da bi naredil prostor ljudem, ki so kos novemu svetu « (MEGA^ I, 10: 182, MEID III: 124). Dokler je stari svet dovolj pro- stran in širok za razvoj produktivnih sil - in subjektivna med njimi, »razred sam«, je najpo- membnejša - stara »družbena formacija« ne bo dala mesta novi. Toda to še malo ne po- meni, da ne bi bil »današnji rod« z Mojzesom napoten skozi puščavo in osvajal nov svet, kateremu pa še ne bo kos. V tem kontekstu govori deveta teza: naloga, da si osvojiš nov svet, že s tem, ko je na- stala, priča o nascentnosti »materialnih pogojev za njeno rešitev«. Deveta teza je Marxova variacija misli iz Heglove Pravne filozofije o razmerju med »umom kot samozavednim du- hom« in »umom kot dejanskostjo«, o njuni nujni identiteti; a ta identiteta za Marxa kajpada ni dana v »spokoju zgolj mislečega spoznanja« kot nujna »sprava«, kot »roža v križu vpričnosti«, temveč je dana v dejavnem, revolucionarnem spreminjanju dejanskosti, ki je »donošeno« v dejanskosti sami; ne kot subjektivizem in samovolja, temveč kot razplet realnega oporečja. Sama »naloga« je dozorela do zavesti šele tedaj, ko je doba dozorela za nalogo, ko je razred dozorel za tx)j. In da mora rod naloge propasti, da bi naslednji bil nalogi kos, to niti malo ne oporeka dejanstvu dozorelosti subjekta. OtJenem ko se deveta teza stika z 18. brumairom in njegovo parafrazo Hegla (prim. MEID III: 457), je v njej tudi odločilno vsebovana enotnost teorija-praksa iz Druge teze o Feuerbachu: naloga in njena izpeljava dokazujeta dejanskost in moč, tostranost mišljenja. Po tem emfatičnem delu »občega rezultata« sledi navidez čisto mirna deseta teza, ki navaja »progresivne epohe ekonomske družbene formacije«: štiri »produkcijske načine«; »azijskega«, »antičnega«, »fevdalnega« in »moderno meščanskega«. Ta teza odpira se- veda dolgo razpravo o zgodovinskem poteku. Kaj so npr. »progresivne« epohe? So to »epoche che marcano il progresso della formazione economica della società« - epohe, ki 30 označujejo/zaznamujejo napredek/napredovanje ekonomske formacije družbe^'? Nena- vadna raba pridevnika »progressiv« nam izdaja, da nimamo pred seboj misli iz Nemške ideologije, ker si s čisto nemško rabo ne moremo razložiti paradoksa tega stavka. Če pa se spomnimo, da je Marx v kasnejši dobi pod vplivom svojifi številnih angleških komunikacij uporabljal mnoge očitne anglicizme,^^ se bomo ozrli v angleške besednjake, če nam ti lah- ko kaj pomorejo. In res. Po Shorter Oxford Dictionary ima beseda progressive tri glavne pomene; 1) gibajoč se naprej; 2) napredujoč korak za korakom/nastopajoč drug za drugim/ sukcesiven; 3) napreden/progresiven. Cassell s German-English označuje ratX3 pod 3) za figurativno in politično, kot nemški prevod navaja »progressiv« k pomenoma 1) in 3), med- tem ko za nas najzanimivejšemu pomenu 2) dodaja kot nemške prevode aufeinanderfol- gend (=sukcesiven), laufend (= tekoč), gestaffelt (= naložen drug na drugega). Očitno to- rej edino pomen »sukcesiven«, »zapovrsten« ali kaj podobnega stavku sploh daje smisel, medtem ko bi z iskanjem v smeri »naprednosti« bili takoj v slepi ulici. Kot izraz je torej tudi misel sama iz Marxove »angleške« dobe. Vseh težav se seveda tudi s tem ne osvobodimo. Glavna je pač ta, da si te dobe za- povrstjo slede na tleh rimskega imperija in da si antična in fevdalna družba zagotovo nista v razmerju mati-hči, temveč kvečjemu starejša-mlajša sestra, medtem ko je kapitalistična družba res nastala v »krilu« fevdalne. S tem je logično otežena navezava desete teze na osmo, tako da je sploh vprašljivo, ali se medsebojno nanašata. Nadaljnja težava je v konci- piranju »azijske« (ali »azijatske«) družbe. Vse te težave so, kot znano, spodbudile Wittfo- gla k logični preureditvi teh zapovrstnih (ali »progresivnih«) epoh, in sicer tako, da je iz ar- haične (»azijske«) v dveh vzporednih linijah izpeljal antično in fevdalne družbe, pri čemer je antična zašla v slepo ulico in propadla, evropski fevdalizem pa je bil nov začetek od iste- ga izhodišča, s katerega je razvojno krenila sužnjelastniška antika. Z enajsto tezo se ponovno vračamo na teren Nemške ideologije. Tako koncepcija meščanskega produkcijskega načina kot zadnjega antagonističnega (čeprav brez tega pri- devnika) kot dikcija »družbeni življenjski pogoji individuov« sta bralcu Nemške ideologije dovolj znana. To so misli, ki so bile potem variirane v Bedi filozofije in Komunističnem ma- nifestu. Sklepni del prvega stavka pa je navezava na tematiko osme teze »občega rezul- tata«; osmo tezo aplicira v smislu proletarske revolucije: »produktivne sile, ki se razvijajo v krilu meščanske družbe, ustvarjajo hkrati materialne pogoje za razrešitev tega antagoniz- ma«. Za trenutek je videti, kot da imamo pred seboj filozofa zgodovine, ki je razdelal »za- kon prehoda«: kako priti iz ene »družbene formacije« v drugo »družbeno formacijo«; da bi se mu izšlo brez ostanka, je tudi zadnji »prehod« naredil po simetriji z drugimi. Filozofastri zgodovine, ki so polnili in polnijo kanonične učbenike »zgodovinskega materializma«, so ga razumeli natanko tako. Ampak Marx ne bi bil Marx, ko bi tega logično ne preprečil - z zadnjim stavkom, s sklepnim patetičnim finale: »S to družbeno formacijo se zato zaključuje predzgodovina človeške družbe.« Karkoli že so »družbene formacije« (o njihovem značaju je bilo obilo sporov) - bilo bi nelogično, da bi bile kot pojem za zajemanje »predzgodovi- ne« »človeške družbe« ustrezne tudi za karakterizacijo »človeške družbe» same. Pomemben pa je še en aspekt: pojem »človeška družba« v tem emfatičnem pomenu pri Marxu nikakor ni nov. Ne gre prezreti, da z njim Marx svojo misel navezuje na patetični finale Tez o Feuerbachu: v deveti je stari materializem razkrit kot kontemplativno filozofi- ranje izoliranih individuov v meščanski družbi, v deseti pa je spostavljena diferenca med meščanskim stališčem »starega materializma« in »stališčem novega materializma«; »člo- veška družba ali družbeno človeštvo«. Sklepni apel na spremembo sveta je ravno izraz tega. S tem je krog sklenjen. Sprememba sveta, za katero gre, je totalna, je zamenjava ce- lotnega meščanskega kozmosa z novim, človeškim kozmosom. Za dobami »predzgodovi- Karl Marx - Friedrich Engels: Opere scelte a cura di Luciano Gruppi, Riuniti, Roma 1966, p. 747 - prevodi iz rok eminentnih prevajalcev. ^^ Po mnogoletnem dopisovanju v New York Daily Tribune, delu v British Museumu in angleškem komuniciranju v političnem življenju je Marx celo nemški glagol untergehen (propasti) v Kapitalu rabil s pomenom angleškega undergo (biti podvržen, doživeti); po Marxovi smrti je Engels ta anglicizem za- menjal z erleiden (pretrpeti). 31 ne« pride »človeška družba ali družbeno človeštvo«. A rod, ki bo naredil prve, odločilne korake, mora kot Judje v puščavi propasti in narediti prostor novemu, ki bo novemu svetu kos.. . Potem ko smo si tako ogledali nekatere temeljne določilnice teksta, nam ostane še ena neodložljiva naloga: da se znajdemo v prej omenjenem in zarisanem klobčiču pojmov »nadzidava« pri Marxu. Videli smo, da imamo naslednje variante: a) juristična in politična nadzidava, b) nadzidava nazorov, idej, c) nadzidava ideoloških form, d) superstruktura ideoloških stanov. Na podlagi teh različnih vahant ter njihovih povezav in prehodov v delih samih Marxa in Engelsa je nastala množica interpretacij, med katerimi naj zaradi zanimivosti omenimo Korschevo iz leta 1922, podano v obliki razpredelnice Omenjeno shemo navajamo, ker je blizu Marxovi sliki iz Tez o Feuerbachu in Židovs- kega vprašanja, dasi z njo ne sovpada. Četrta teza o Feuerbachu izhaja iz Feuerbachove ugotovitve »faktuma religiozne samoodtujitve«, ki je »podvojitev sveta v religijskega in posvetnega«. Toda če se Feuerbach zadovolji s tem, da »religijski svet razreši v njegovo posvetno osnovo«, da torej nadzidavo vrne v osnovo (Grundlage), opozarja Marx na teo- retsko-praktično nezadostnost takega podjetja: »Ampak da se posvetna osnova odpne od same sebe in se fiksira samostojno kraljestvo v oblakih, je [nekaj, kar jej mogoče pojasniti le iz samoraztrganosti in sebi-sami-oporekanja te posvetne osnove.« Da se od »posvetne osnove« odpne posebno nebeško kraljestvo v oblakih, ni delo »čiste misli«, temveč ima svoj »pozemeljski« vzrok v (a) razklanosti-v-sebi in (b) samooporečnosti »posvetne osno- ve«, torej tostranstva. Ne samo ideološka forma religije, temveč tudi soobstoj in boj različ- nih religij so sublimna »duhovna aroma« tostranstva; o tem Marx razpravlja v Židovskem vprašanju. Tu imamo najprej razmerje med »občasno družbo« in državo: to razmerje v tostranstvu je analogno razmerju med pozemeljskim in nebeškim: »Politična država se do občanske družbe obnaša (ali: se na občansko družbo nanaša - verhält sich) kot nebesa do zemlje.« Imamo torej podobno podvojitev: tostranska »nebesa« in njihova »posvetna ^ Kari Korsch, Quintessenz des Marxismus. Eine gemeinverständliche Darlegung. Viva, Leipzig 1922, Str. 6 (odgovor na šesto vprašanje). 32 osnova«. Tudi zdaj moramo ponoviti vprašanje, ki ga Marx formulira v četrti tezi o Feuerba- chu: kaj je »pozemeljski« vzrok tega razcepa? Tudi odgovor je analogen: (a) razklanost-v- sebi in (b) samooporečnost. Svet izpostavljenega občega interesa se vzpostavlja kot po- sebna sfera nad »občansko družbo«, ker je njegova eksistenca v sami družbi fiktivna; s tem je vzpostavljena iluzorična ot»čestvenost, v resnici pa le sankcionirana razklanost, sprtost in konfliktnost interesov, obenem pa je kot domnevni obči interes skozi »enakost pred zakonom« (analogno »enakosti pred Bogom«) sankcioniran ravno snop posebnih interesov (vladajočega razreda in vzdrževanja njegove vladavine) in so diskriminirani drugi posebni interesi in zlasti možnost, da bi se odprava razredne vladavine konstituirala kot obči interes. Institucije »občega interesa« zato vedno nastopajo kot »občečloveške« ali »normalnočloveške«, ustrezne »naravi človeka«, saj je to njihova edina šansa, da sploh lahko nosijo dominacijo vladajočega razreda. S to Marxovo analizo, začeto v Židovskem vprašanju in pripeljano do konca v Nemški ideologiji, dobimo Korschevi prej navedeni she- mi analogno delitev: svet religijskih predstav /se odpne od/ sfera države (iluzorična skupnost) sfera družbe (konflikt interesov razredov) Toda takoj zatem nam Marx pokaže še drugo razmerje: sfera države materialne duhovne predpostavke predpostavke (elementi); (elementi); privatna omika, lastnina etc. religija etc. Poitična sfera se torej pne nad materialnimi in duhovnimi elementi kot svojimi pred- postavkami; duhovni elementi pa so ideološka elalx)racija vseh družbenih razmerij in kot taki ustrezajo (korespondirajo) materialnim predpostavkam in njihovi politični sublimaciji, ne da bi z njimi sovpadli. Svet idej in ideoloških form tako je in ni nadzidava: je, kolikor se boči nad družbo in državo in zadobiva podobo samostojnih obvladujočih principov; ni, kolikor šteje skupaj z »materialnimi elementi« med »predpostavke« države« in je torej konstitutivni del »občans- ke družbe«. Je, kolikor je njegova sankcija dana s političnim aparatom (za moralnimi »prin- cipi« »Ne pričaj po krivem«, »Ne kradi« in »Ne ubijaj« denimo stoji ena od treh temeljnih oblasti meščanske države, in ta je pooblaščena tudi za presojo, kdaj bo upodobitev seksu- alnosti presegla raven »umetniške svobode« in zbudila »javno zgražanje« ter prizadela »zdravi občutek«). A če bi se tu omejili na razcep »struktur« družbe in igro osamosvojenih sfer teh »struk- tur«, pozabili pa pri tem na »delitev dela«, bi svojevrstno deformirali poved Marxove misli. V času, ko se vsak uradnik in vsak biro-, tehno-, polito-, merito-, avto-, oligo-, ohIo- in dru- gačen -krat (sociološka fantazija je brezbrežna, zato imenom ni kraja . . .) prsi s svojim de- lom in delavnostjo, se moramo imperativno vrniti k Marxovi/Engelsovi koncepciji razdelje- nega dela. Osamosvojitev zavesti, njeno umišljanje, da dejansko kaj predstavlja/reprezen- tira, ne da bi predstavljala/reprezentirala nekaj dejanskega (prim, klasično mesto v Nemški ideologiji), je porojeno iz presežnega dela, in možnost bohotenja vseh prakseokratskih in ideokratskih »ustvarjalnih dosežkov« in njihovih akterjev korenini v tistem presežku, iz ka- terega bi morala rasti človeška svoboda. Ali, kot pravi Marx: »Brž ko eksistira družba, v ka- teri eni žive, ne da bi delali (bili direktno udeleženi v produkciji uporabnih vrednost), je jas- no , da ima vsa nadzidava družbe za eksistenčni pogoj surplus delo^" delavcev. Dvoje je, V tem rokopisu Marx uporablja tri izraze: Surplusartseit, Mehrart>eit in Ueberariseit. Prva dva merita na količino »preseženega dela«, tretji na »pregaránje« in »pregaranost«. 33 kar prejemajo od tega surplus dela. Prvič: materialne pogoje življenja, vtem ko so udeleže- ni na produktu in subsistirajo na le-tem in od le-tega, ki ga delavci dajejo (liefern) povrh tistega produkta, ki se zahteva za reprodukcijo njihove lastne delovne zmožnosti. Orugič: Prosti čas, ki ga imajo na razpolago, najsibo za brezdelje, najsibo za opravljanje dejavno- sti, ki niso neposredno produktivne (kot npr. vojna, državne zadeve [Staatswesen]), najsi- bo za razvoj človeških sposobnosti in družbenih potenc (umetnost itn., znanost), ki ne zas- ledujejo nobenega neposredno praktičnega smotra, predpostavlja presežno delo na strani delovne množice, to je, da morajo [le-tij več časa uporabiti v materialni produkciji, kot pa ga terja produkcija njihovega lastnega materialnega življenja.« Potreben je torej neki pre- sežni ali zapovrh delovni čas. To je »antagonizam«, na katerem »bazira vsa dosedanja ci- vilizacija in družbeni razvoj«, vtem ko »prosti čas enih ustreza presežnemu delovnemu ča- su—od dela podjarmljenemu času - drugih«. »Družba se tako razvija z brezrazvojnostjo delovne množice, ki tvori njeno materialno bazo; v nasprotju.« (MEGA^ II, 3.1: 167-168). Iz povedanega je razvidno, da je za Marxa vsa sfera politične nadzidave in vsa sfera civilizacije in kulture, ki jo razredna družba zida na presežnem in zapovrh delu, v bistvu »predzgodovinska« forma. Izhod iz nje seveda ni skok iz razvoja v brezrazvojnost in iz pro- stosti v podjarmljenost, temveč v drugačnem konstituiranju prostosti kot prostosti vseh in sfere nujnosti kot dolžnosti vseh. Pisanost »superstrukture ideoloških stanov« s tem neha biti upravičenje in ikebana za dominacijo in eksploatacijo. Končajmo s stavkom iz Komunističnega manifesta: »Proletariat, najnižja plast zdajšn- je družbe, se ne more vzdigniti, se ne more vzravnati, ne da bi bila pognana v zrak vsa nadzidava plasti, ki tvorijo oficialno družbo.« Božidar Debenjak 34 "KRŠITEV SOCIALISTIČNE ZAKONITOSTI" ITD. Vsak pozoren bralec bo opazil, da ta tekst ne govori o sedanjih "ukrepih" naše države; saj nam je bilo pošteno in prepričljivo pojasnjeno, da pri vsem tem ne gre za nikakršno krši- tev socialističnih zakonov. Obravnava klasični stalinizem. To je prvo predhodno pojasnilo. Drugo je, da je izsek iz nekega obsežnejšega spisa in zato nujno še dodatno enostranski in pomanjkljiv. Ukvarja se z nekaterimi vidiki, ki jih je razvila ali zastavila filozofska kritika stalinizma. Tej praviloma ostaja tuja "napaka naših takoimenovanih objektivnih zgodovino- piscev" (MEW 8, p. 560), prav tako pa napor, da bi raziskala in pokazala, kako je razredni tx)j produciral sovjetsko zgodovino; postopa nekako tako kot Victor Hugo v svojem "Napo- léon le petit" (gl. predgovor k 2. izd. "Osemnajstega brumaira", ib., p. 559). Oziroma: o sta- linizmu govori "s človeškega stališča". Četudi morda ne bi bilo potrebno, velja vseeno reči: kontekst dovoljuje, da se - tako kot siceršnje - tudi Leninove izjave postavljajo abstraktno, "načelno". "Kršitev socialistične zakonitosti" Konstanta vse uradne kritike stalinizma, eno njenih bistvenih določil je obtožba, da je Stalin kršil "socialistično zakonitost". Ponovna spostavitev te zakonitosti - ki jo je znal Brežnev tako lepo opevati kot izpopolnitev prava in zakonodaje, dosledno udejanjanje prin- cipa zakonitosti, povečanje avtoritete zakona, vzgojo ljudi v duhu spoštovanja prava in za- kona (iz referata na XXIV. kongresu KPSZ, cit. po Tumanov, p. 92) - bi bila potemtakem tudi že kar konec stalinizma, zmaga nad njim. Politične konsekvence tega logičnega skle- pa so tako kapitalne, da je treba že zato izprašati premiso konstrukta, analizirati pojem "socialistična zakonitost". Na prvi pogled je jasno, da je stalinizem s tem postavljen v "sfero nadgradnje", v "juri- stično nadgradnjo". S tem je obenem izključeno vprašanje "družbene biti" stalinizma. A napak bi bilo misliti, da se tako odpira kritiki vsaj "ideološka sfera" stalinizma. Ta gesta blokira kritičen spoprijem s stalinizmom. "Kršitev socialistične zakonitosti" je ideološka for- ma, v kateri nosilci destalinizacijskega "prevrata v ekonomskih in produkcijskih pogojih" prihajajo do zavesti o njem in o sebi ter določajo razmerje družbe do njene preteklosti in s tem sedanjosti. Ta "stalinizem", ki je v tako veliki meri izčrpan s "kršitvijo socialistične za- konitosti", je ideološka forma destalinizacije (konstitutivni moment forme), "stalinizem" de- stalinizatorjev, ne "stvar sama" (oz.: že druga "stvar"). Razložiti se ga da iz protislovnosti družbenega materialnega procesa, v celoti katerega tudi igra svojo vlogo. Toda zdaj gre za "stvar samo" in njeno "predstavo o njej", tj. za klasično" stalinistično procesirajočo formo družbenomaterialnih življenjskih razmerij in njihovih form zavesti in specialno ideoloških form. Kakor v destalinizaciji, ki je še bolj ali manj zajeta v negirano, tako tudi v samem stali- nizmu zavzema prav juristična ideologija privilegirano mesto med ideološkimi formami in pravo kot institucija v represivnem aparatu države. Socializem se prikazuje s "pravnim iz- razom" (MEW 13, p. 9), kot da je pravna forma produkcijskih razmerij - "lastninska raz- merja" (ib.): "socialistična lastnina proizvajalnega orodja in sredstev" (Stalin: Vpr. leniniz- ma, p. 562) - temeljno in bistveno določilo teh razmerij, temelj in bistvo socializma. Hkrati se ta družbena razmerja z novo ustavo 1936 še pravno-institucionalno "z zakonodajo posvetijo" (ib., p. 568). Zakonodajno se utrdi "že doseženo"; "zmago socializma", potrdi "uspehe industrializacije, kolektivizacije in demokratizacije" (ib., p. 575, 578). Kljub temu, 35 da Stalin ob tem proti večni "buržoazni kritiki" ustavnega osnutka - s ponesrečenim hu- morjem (ki kljub temu, da diši po smrti, ni črn humor, pač pa humor s črnimi narokavniki) in značilnimi retoričnimi vprašanji, ki jih "odražata" bedast smeh in aplavdiranjeV "dokaže", tj. odloči, da diktatura proletariata z zakonodajno sankcijo ni bila opuščena, stvari same go- vorijo drugače od juridičnega govora o stvareh Za spremembo v teoretskem koncipiranju se skriva spremenjeno razmerje razrednih sil. Lenin ni "posvečal" že doseženega. Kolikor bi morda vztrajal pri t.i. "pridobitvah socia- lizma", to le zato. da bi s teh izhodišč in naskočišč vodil nadaljne razvijanje in udejanje so- cializma, s tem pa branjene "pridobitve" revolucionarno odpravljal. Zakonodaja pri Leninu ni izraz zmagoslavja, kronanje rezultatov boja, marveč sredstvo razrednega boja. Pri Stali- nu pa se - s tega vidika - naleti na absurdno situacijo, da zakonodajno posveti deklarira- no odpravo "antagonističnih" (kakšni pa so še lahko družbeni razredi, če ne antagonistič- ni?!) razredov. Zakonodaja je pri Leninu mišljena v razrednih konceptih, kot vprašanje razredne sile in prisile. Vprašanje je tedaj - nenehno ključno vprašanje: katerega razreda? Čigava oblast? Kdo vlada? Odgovor na ta vprašanja obenem pove, kakšen je značaj oblasti. Mito- logije zakona oziroma zakonitosti ni. Lenin povzema razmerje do vprašanja "zakonitosti" takole: "Diktatura je oblast, ki se neposredno opira na nasilje in ni zavezana nobenim zakonom /ne svja- zannaja nikakimi zakonami/. Revolucionarna diktatura proletariata je oblast, osvojena in vzdrževana z nasiljem proletariata nad buržoazijo, oblast, ki ni zavezana nobenim zakonom. To je preprosta resnica, resnica, jasna kot tseli dan vsakemu zavednemu delavcu /. . ./, resnica, očividna vsakemu predstavni- ku eksploatiranih, bojujočih se za osvoboditev, nesporna vsakemu marksistu" (PSS 37, p. 245). Ta pozicija je kar se da tuja juristični ideologiji: je destrukcija juristične ideologije, de- janska odprava juristične ideologije. Ne zadovolji se s tem - kot reformisti -, da bi juri- stično formo napolnila z "novo vsebino",^ marveč - revolucionarno, s pozicije že presku- šenega, "zrelega" proletariata^ - odpravlja to formo sámo. Kakor Marx v svojih teoretskih spisih sploh ni postavljal nobenih pravnih zahtev kakršnekoli vrste (MEW 21, p. 501), tako Lenin ni prakticiral nikakršnega "juristovskega socializma". Véliko pri njem je, da sicer privzame pravo kot represivno institucijo, kot sredstvo razredne oblasti proletariata, toda kritično, s tem da hkrati zavrne in razdejanja pravno ideologijo. Zakaj je to tako pomembno? Zato, ker se problem premešča s tem na drugačna, nova tla. Pravna ideologija, "juristični svetovni nazor", je - kot pravi Engels zelo jasno - "kla- sični" svetovni nazor buržoazije (ib., p. 492). Ta nazor je klasična, par excellence buržoaz- na ideološka forma, vezana na "izmenjavo blag v družbenem merilu" (ib.)." Predpostavlja individualno formo človeka, "atomizirano" - kot pravi Hegel ob Fichteju (HW 2, p. 87) - razdrobljenost "ljudstva", "svobodnega posameznika", "persono": "osebnost je temeljno določilo prava".® Po definiciji izključuje razmišljanje v razrednih konceptih, mišljenje razmerja sil med razredi, razrednih razmerij ® In s tem ko ima, na drugi strani, "pravni pojem [, . .] samó v državni družbi [Staatsgesellschaft] dejanskost" (HW 4, p. 245) in je "država družba ljudi v pravnih razmerjih, v kateri ti /. . ./ veljajo drug za drugega kot persone" (ib., p. 246), je oprano razrednosti (in zgodovinskosti) ne le pojmovanje "svobodnega posameznika", mar- več tudi države: misli se v mediju pravne ideologije. Lenin to ideološko zajetost prebije s tem, da, nasprotno, ne misli razrednih razmerij ljudi v pravnih ideoloških formah, ki to razrednost in se s tem zgodovinskost brišejo, pač pa misli problematiko prava v neideoloških razrednih konceptih in jo veže na določeno zgodo- vinsko formo države, na diktaturo proletariata, na državo torej, ki jo določa specifična zgo- dovinsko-historična razredna baza in vloga. Pojmovanje prava je tako določeno s koncipi- ranjem diktature proletariata in njegovo funkcioniranje s prakso diktature proletariata.' Pravo kot instrument razredne oblasti proletariata je sredstvo razredne represije. Da proletariat v tem zgodovinskem obdobju revolucije ni zavezan nobenim zakonom, pomeni 36 preprosto to, da zdaj on postavlja zakone. Vendar ne gre za to, da bi se samo zamenjala oblastnika, da bi proletariat prevzel pozicije boržuazije. Gre za to, da se spreminja sama struktura oblasti in njeno funkcioniranje. Bistveno določilo tega spreminjanja - in s tem nove oblasti: da odpravlja razrede in sebe kot razredno oblast, določa tudi formo in funkcijo prava. Pravo kot represivni mefiani- zem diktature proletariata mora v korenini odpravljati razredno represijo in preprečevati njeno rekonstitucijo na drugem nivoju, kar je mogoče le tedaj, če samega sebe odpravlja. To omogoča njegova specifična zgodovinska forma, o kateri govori Lenin: da je pravo brez pravne ideologije. Proletariat ne more odpraviti prava, ne da bi ga prisvojil, in ne more prisvojiti prava, ne da bi razdejanil juristično ideološko formo. Prav to je bila točka ostrih idejnih spopadov v porevolucijski Sovjetski zvezi: naporov marksističnih teoretikov oziroma kritikov prava, na eni strani, in policijske kampanje stalini- stičnih pravnih ideologov proti njim, na drugi: poskusov destrukcije pravne ideologije, pove- zanih s prizadevanji za oblast delavstva, na eni, in restavracije te ideologije kot momenta konstitucije protidelavske razredne oblasti, na drugi strani. Med marksističnimi kritiki prava, ki so posebej opozarjali na potrebo po destrukciji juri- stične ideologije, je bil Pašukanis: "Naloga markstistične kritike ni bila le v zavrnitvi meš- čanske individualistične teorije prava, temveč tudi v analizi same pravne forme." (op. cit., p. 6.) Ko je obravnaval razmerje med pravom in nravnostjo, je zapisal, da "razredna vsebi- na etike sama na sebi ne uniči njene forme" (ib., p. 141), ter - ob morali, pravu in državi - nadaljeval: "Četudi je proletariat prisiljen posluževati se teh form, to še nikakor ne pomeni, da je možno, da bi se razvijale naprej v smeri prežemanja s socialistično vsebino. Te vse- bine niso zmožne vzeti vase in bodo morale odmirati v tisti meri, v kateri se bo ta vsebina realizirala." (ib., p. 142, prim. p. 143.) Stalinizem je, nasprotno, potreboval svojo pravo ideologijo. Zato zagrizena polemika, tx)lje: zadrto diskreditiranje in diskvalificiranje Stučke, Pašukanisa, Rejsnerja in drugih, ki si ga je privoščil menjševiški povzpetnik, Stalinov juristični ideolog Vyšinskjj. V delu, za ka- terega je prejel 1947 Stalinovo nagrado prvega reda, Vyšinskij najbolj zameri Stučki, da je, z revolucionarne pozicije, odklanjal pojem pravne zavesti. Sam je namreč skonstruiral ali vsaj zagovarjal pojem "dejanske pravne zavesti ljudstva", ki ga od buržoaznega pravnega pojma razlikuje samo besedica "dejanska" (gl. Theorie etc., p. 175); se pravi: naj bi ga razlikovala, naj bi zabrisala navezovanje na carske pravne ideologe. Se bolj ustvarjalen je bil s konstrukcijo "socialistične pravne zavesti", ob kateri ne zahteva nič manj od tega, da je treba imeti njene "zapovedi" za "svete" (ib., p. 176). Stučka pa je. piše Vyšinskij, "obravnaval pojem pravne zavesti naravnost kot nam tuj po- jem, ki naj bi ga baje mehanično prevzeli od meščanskega profesorja Petražickega, ter izjavljal, da tedanje marksistično pojmovanje prava ni preseglo takoimenovanega juri- stovskega socializma profesorja Mengerja ali socialnega demokrata Rennerja'. - To je di- rektna potvorba sovjetskega prava, ki je od prvega dne svoje zgodovine dalje socialistično pravo" (ib., p. 181). Za kaj gre Stučki? Najprej: kritika, ki jo apostrofira Vyšinskij, velja za prvo obdobje sov- jetskega prava od treh, ki jih Stučka obravnava, za "fazo razdejanja in takoimenovanega vojnega komunizma". Ob naslonitvi na Engelsov "pozabljeni" spis "Juristovski socializem" Stučka opozarja, da ne zadostuje destruirati starih zakonov, marveč da je treba destruirati tudi juristični svetovni nazor" in ga nadomestiti z "novim svetovnim nazorom" (La funzione rivoluzionaria etc.. p. 450). Stučka ne govori o novem jurističnem svetovnem nazoru, tem- več o novem (drugem) svetovnem nazoru. Po revoluciji pa se je formirala prav "revolucio- narna juristična zavest", in to je Stučka kritiziral: "pod revolucionarno ali socialistično prav- no zavestjo se v pomembni meri skriva ista meščanska pravna zavest". Sledi mesto, ki ga je citiral Vyšinskij: "Sam pojem pravne zavesti, ki prehaja od meščanskega profesorja Pe- tražickega ('intuitivno pravo ) tudi v naše marksistično pojmovanje prava, torej ne presega takoimenovanega juristovskega socializma profesorja Mengerja ali socialnega demokrata Rennerja" (ib., p. 451). Medtem ko je Stučka še 1925 poudarjal, da je "prva stvar, ki jo moramo storiti, ločitev 37 od meščanskih pojmovanj, posebej od njihove leve', tj. socialistične izdaje, od juristovskih socialistov', ki segajo od Mengerja tja do Rennerja " (ib., p. 431), je pod Stalinom zaživel prav "juristovski socializem". Vyšinskij je "jurističnemu svetovnemu nazoru" odkazoval po- membno vlogo v funkcioniranju pravnih institucij, "socialistično pravno zavest" pa je imel za "del občega socialističnega svetovnega nazora" (Theorie etc., p. 191, 195). Še posebej je Vyšinskij obtožil Rejsnerja: "Vrsta marksističnih' profesorjev Rejsnerje- vega tipa se je spustila v obrekovanja, s katerimi je skušala dokazati meščanski značaj so- cialističnega prava, pri tem pa seveda zanikovala, da obstaja socialistična pravna zavest" (ib., p.183). Druga tovrstna stalinistična ideološka trdnjava, ki jo je Vyšinskij predvsem branil, je bil pojem "socialistična zakonitost". "Kasneje," je denunciral, "so našle Stučkove potvorbe posnemovalce in pristaše v saboterski šoli Pašukanisa in Krylenka, katere specialnost je bila prav ta, da je zanikovala socialistični značaj sovjetskega prava" (ib., p. 181). Če po- mislimo, da je "sovjetsko pravo" po Vyšinskem prežeto "z duhom socializma, socialistične zakonitosti" (ib., p. 176) - ob tej socialistični mistiki se ni čuditi, da so morali marksisti za- nikovati socialističnost "sovjetskega prava". No, po Vyšinskem so se marksisti samo "izda- jali za marksiste". In medtem ko jih znanstveno diskvalificira, jih politično kriminalizira: so "vrediteli", "saboterji na področju prava" in pod direktnim vplivom "saboterskih teorij Buha- rina-Zinov eva". Prej omenjeni "šoli" očita, da je z osnutkom zakonika, predloženim 1930 - in zavrnjenim, ciljala na "razdejanje zakonitosti", še prej pa, da so s tem, ker so "ti sabo- terji zanikovali socialističen značaj sovjetskega prava, potvarjali celo pojem socialistične zakonitosti" (ib., p. 181). To da se je izrazilo predvsem v onem osnutku zakonika: "V pojasnilih k temu osnutku," razlaga Vyšinskij, "piše: 'Osnutek dopušča sodišču pravico, da od- stopa od tega seznama prekrškov; dovoljuje mu, da v posameznih primerih koga ne kaznuje niti tedaj, ko je storil prekršek, ki je predviden v tem seznamu prekrškov, in, obratno, zadolžuje sodišče, da koga obsodi tudi tedaj, če je storil prekršek, ki v tem seznamu prekrškov ni naveden.' Tovrstni principi' kazenske politike seveda nimajo ničesar opraviti s socializmom, s socialističnim pravosodjem in socialistično pravno zavestjo. Ce bi bili tovrstni principi' uporabljeni v praksi /kako zna- čilna sintagma, in kako domača!/, bi pripeljali do popolnega uničenja zakonitosti, do tega, da bi dejav- nost sodišč in preiskovalnih organov izgubila trdno podlago zakonitosti, ker bi zakon nadomestila sa- movolja, gola presoja voditelja preiskave, državnega tožilca in sodišča. Oni, ki so postavili tovrstne principe , so razlagali, da je njihov osnutek vzorec marksističnega dela, čeprav v resnici ni imel sploh nič opraviti z marksizmom. Razlagali so, da je njihov osnutek sredstvo za razfetišiziranje dejanskega stanja v zavesti sodelavcev sodišč in državnih tožilstev. V resnici pa ni šlo za poskus razfetišiziranja. temveč za poskus fašiziranja sodne politike in sodne prakse, za poskus spodkopanja sovjetskega pra- vosodja kot enega temeljnih stebrov sovjetske države. Socialistična sovjetska država potrebuje za uspešen boj s svojimi sovražniki zakon, in sicer tudi kazenski zakon in zakon o kazenskem procesu " (ib., p. 181/2.)« Glavni, tako rekoč dedni sovražnik socialistične sovjetske države je seveda sovjetski delavski razred. V revolucionarni teoretski zastavitvi ni šlo za moč zakona, marveč za moč proletariata, ne za oblast zakona, pač pa za oblast proletariata. Nasprotno se pod Stalinom formira moč zakona nad proletariatom, zakonska oblast nad proletariatom. Če praksa re- volucije ni bila stvar zakonodaje, marveč je bila zakonodaja stvar revolucionarne prakse, je kontrarevolucija strogo zakonita. Ko sicer ostaja diktatura, a ne diktatura proletariata, za- kon izgubi protislovno naravo, ki jo je imel, dokler je bil vezan na diktaturo proletariata. Nobenega samoodpravljanja več: proletariat postane zavezan zakonu in zvezan z njim - v meri, v kateri se mu politična oblast odteguje, v kateri je politično ekspropriiran, izrinjen iz odločanja o vprašanjih družbene produkcije in reprodukcije (od obrata dalje). Stalinizem je ideološko misificirano funkcioniranje pravnega represivnega aparata. Razredna razmerja in prakso razrednega gospostva zakriva obča pravna forma. Pravo namreč postane - po definiciji Vyšinskega - "izraz visokih načel socializma": ni več izraz interesov proletariata, marveč "dejanskega sovjetskega ljudstva" (obstaja mar tudi "nedejansko"?) (Vyšinskij: Theohe etc., p. 176). Ponovno zavladanje pravne forme sovpada z individualiziranjem proletariata (se pravi: razbitjem sleherne možnosti njegovega organiziranega nastopanja, kolektivnega odpora in t)oja),® s fiksiranjem blagovne forme producenta, mezdne forme delavca.'" Juristična ideo- 38 loška torma namreč pripenja proletariat pod oblast kapitala, s tem ko sankcionira njegovo razdrabljanje v družbene atome poljubno modifikabilne in eksploatabilne materije, njegovo dezorganiziranost v individualne delovne sile, razkrojenost razreda v množico person. Zato je nujni moment osvobajanja proletariata destruiranje pravne forme (mezdne eksistence delavcev kot materialnega temelja te ideološke forme ter te ideološke forme kot ideelne- idealne dejanskosti mezdnega bivanja producenta, ki izključuje, izriva, blokira formiranje razredne zavesti in organiziranje delavcev) in prava v celoti, kar sovpada z odpravo bla- govne produkcije in države." Stalinska restavracija prava, nova zakonodaja, je najbolj neposredno učinkovala kot delovna zakonodaja - v tem je jedro "socialistične zakonitosti". Procesi in čistke so, na drugi strani, paradno življenje novih zakonskih oziroma sodnih form; vladavina, teror zako- na. Ne gre za oblast "brez sodnih form", o kateri je govoril Hegel, temveč za oblast "sodnih form"; v načelu - in zakoni so prav "v načelu" - je vse zakonito, toda to zakonito je zako- nito diktature, ki ni diktatura proletariata. Stalinizem ni kršitev, marveč je vzpostavitev "so- cialistične zakonitosti".Socializem je zakonsko udejanjen; toda "socialistična zakoni- tost", to "posvečenje" doseženega, ne le da nadomešča proces proletarske revolucije, marveč hkrati zakriva odsotnost prakse diktature proletariata. Stalinizem ni "kršitev sociali- stične zakonitosti", marveč likvidacija diktature proletariata. Diktatura proletariata je pri Stalinu samo še ideologem, ki ideelno sprevrača dejanska razmerja v funkciji omenjene likvidacije. Vladavina ideje Stalinizem je vladavina ideje, abstraktnega principa, doktrinarstvo.'® Ta "ideja" je vedno obča, absolutna, četudi se v historični retrospektivi dozdeva, da se spreminja, da je odvisna od vsakokratne konkretne historične družbene situacije, daje, skratka, zgodovinska, relativ- na, konkretna. Toda kljub temu, da gre historično faktično za različne "ideje", za konkretne "ideje", pač glede na konkretna historična razdobja in situacijo, so te "ideje" kljub temu vedno obče, v sami situaciji nikdar relativne, zmeraj neizprosno absolutne: gre za to, da je Stalin on- tologiziral "vsakokratno taktično situacijo" (Brinkmann, op. cit., p. 32).'" V tej ontologiji "taktičnih situacij", trenutnih potreb in interesov zmagujoče grupe v frakcijskih t)ojih, niso samo te situacije, da bi bile absolutne, absolutno neposredovane med seboj, vsaka svoj svet, ki mu pripada tudi ustrezna svetovna zgodovina (ta prikazhost zgodovinske sposredovanosti deluje ravno v funkciji bhsanja dejanske zgodovine in realnih - zgodovinskih - posredovanj: kaj je drugega Zgodovina VKP(b)?), marveč so odpisana tudi vsakršna posredovanja med vsakokratno "bitjo" in "idejo". "Ideja" je vedno čista, ne- zainteresirana, nepartijna, obča: zato, da jo vladajoča frakcija "uresniči" kot veljavno za vse, za vse obvezno, za zgled pa se ji prva podvrže in preda sama. Od tod črpajo svojo modrost tisti stalinistični apologeti in dobronamerni, razumevajoči destalinizatorji, ki se jim ne zdi ne preplehko ne preneumno razkladati, da je Stalin predano služil "stvari" oz. "ideji socializma" in da je bil prepričan, da dela dobro in prav ipd., da je, skratka, nič manj in nič več kot uresničeval zgodovinsko možno in nujno podobo socializ- ma. Koliko je bila ta podoba res zgodovinsko nujna, je drugo vprašanje, zdaj je vprašanje, kako jo je "uresničeval"; ne, kako so ideje nastajale, marveč kako so funkcionirale; ne idej- na praksa, temveč praksa idej. Ta praksa je človeška praksa (stalinizmu pač ne gre oporekati človeškosti); kakor so "ideje" obče, tako se tudi udejanjajo občečloveško. Model je obča shema človeškega dela: predstava v glavi je avantgardna, predhodni gradnji v vosku, v predrugačenju forme narav- nega se udejani smoter, ki je bil ideelno tu že pred začetkom dela. To je res delo, ki je last- no "izključno človeku", toda nobenemu človeku izključno: ni pa ta pojem dela zgodovinsko lasten izključno Marxu, pač pa vsem mislecem "dejavne plati". Ce se briše konkretna zgodovinskomaterialistična analiza, materialistična analiza do- ločene konkretne zgodovinskohistorične družtjene formacije, tako da ostane človek, v prin- cipu sicer družben, dejansko pa sam nasproti naravi, se izbriše Marxa, oz. Marx, ki ostane, se od Kanta sicer še nekoliko razlikuje, od Fichteja in Hegla pa že ne več.® 39 Stalinizem dela prav to: prav to mora delati. Prisila, da mora vedno nastopati kot nekaj drugega od tistega, kar je, da bi sploh lahko bil, diktira brisanje zgodovinske družbene sub- stance, po kateri je in po kateri je spoznaten. Frakcijsko-politični ontologizem izključuje zgodovino, frakcijska oblast je zgodovinsko neposredovana - zato "obča" -, neposredo- vana je tudi sama vsakokratna absolutna frakcijska politična praksa. Iz abstraktnega princi- pa pikira skozi zgodovinsko prazen prostor direktno v "materijo", "naravo". Subjekt je samo politični subjekt - in politično, iztrgano delavskemu razredu, stvar samó "vladajoče- ga sloja", državnopartijske vrhuške -, vse ostalo družbeno življenje mu leži pred nogami kot brezsubjektna, "mrtva, brezformna masa" (FW I, p. 412), v katero politični Jaz vnaša "red in harmonijo", "razširja" "zakonitost", vtiska svoj pečat. Ne gre za "razmerje med člo- vekom in naravo in človekom", marveč za skrajšano, predmarksovsko razmerje med "člo- vekom" in "naravo". Iz nadzgodovinske nujnosti tega razmerja se dokazuje njunost njegove vsakokratne historične forme.'® Produkcijskih razmerij ni, je samo delovni proces (Arbeitsprozess); ni torej ne delovne sile, ne kapitala, ne produkcije presežne vrednosti, ne eksploatacije. Delovni proces je tu model družbene prakse. Med "človekom" in "naravo" resda ni razredov, toda "narava", proti kateri stopa stali- nistični Jaz, je razredna "narava", "narava" določenih produkcijskih razmerij. "Presnav- Ijanje med človekom in naravo" je posredovano s to "naravo", kar je za stalinistično "ures- ničevanje idej" dvakrat neprijetno: ker se neposredni akciji postavljajo na pot posredovanja in ker je ta druga, družbena narava, narava posebne vrste, "svojevoljna" narava. Rezultat je tudi dvojen: po eni strani spodletovanje "uresničitev idej", po drugi nasilje, ki lomi druž- benočloveški material kot kamenje. In tudi to nasilje je dvojno: stalinisti ne mislijo, da delajo s človeškim in sicer družbenim materialom kot z mrtvo snovjo, marveč tako kar delajo, ne da bi kaj dosti mislili, in iz tega materiala delajo mrtvo snov - namreč: kot prebijanje, pre- lamljanje posredovanj in kot neposredno "udejanjanje smotra". Pri tem se, kot rečeno, "ideja (socializma)" blamira, blamažo "ideje" mora plačevati narava - kolikor večja je bla- maža, toliko tx)lj -, da personifikacij "ideje" ja ne zadevajo nobene konsekvence. Historično podjetje, v katerem se je stalinistična družbena praksa najpopolneje pribli- žala modelu, zato pa tudi doživela popoln polom, je bil "véliki Stalinov plan za transforma- cijo narave" - načrt, da bi se s pogozditvijo milijonov hektarov površin in s preusmerja- njem rečnih tokov spremenilo podnebje (gl. Medvedev: Let history judge, p. 490). Medij, v katerega poseže ta stalinistični herkulizem, material, ki ga gnete, je tu neposredno narava. Ta Stalinov plan je lisenkizem v velikem, makrolisenkizem; stalinizem je v svojem bistvu lisenkizem, lisenkizem je stalinizem kat' exochèn." Ta značilnost družbene prakse stalinizma, da namreč vedno znova "izpade" zgodo- vinski material, tisti "posredni člen" človekovega "presnavljanja narave",zgodovinsko dana produkcijska razmerja, razmerja producentov med seboj, v katerih in skozi katera so v raz- merju do narave, tako da je njegova pozicija vedno absolutna - ta značilnost posebno fa- talno učinkuje, ko je predmet prakse prav ta "izpadli material". Bolj kot "prožektorstvo" pri - zlasti - prvi petletki, ki je seveda onemogočilo izpolnitev planskih postavk, zato pa uspelo v tistem, o čemer ni bilo govora: nadeksploataciji (industrijskega) proletariata, je značilna kolektivizacija kmetijstva.'® Bila je ideja kolektivizacije in treba jo je bilo "uresniči- ti" - ne glede na to, da ni bilo ne subjektivnih in ne objektivnih zgodovinskih sil in pogojev, ne materialno-tehnične baze, ne tehnične usposobljenosti, če bi kmetijska mehanizacija že bila, ustreznih strokovnjakov ne za usmerjanje izvajanja kolektivizacije ne za organiziranje kolektivnega kultiviranja zemlje, niti politične uglašenosti - ne v partiji, ne na vasi, ne med partijo in vasjo - niti ideološke pripravljenosti, niti teh sil in pogojev ne bi bilo mogoče v kratkem času zbrati, preusmeriti, formirati. Bilo pa je najstvo, in bit se je morala ukloniti. Ta politika je zelo načelna, visoko moralna. Ne gre ji za "empirična" vprašanja kon- kretne zgodovinske dejanskosti, za analizo realne situacije v vseh njenih razrednih raz- sežjih in odtenkih (po tem je bil Lenin revolucionarni "Realpolitiker"), marveč za podreditev dejanskosti načelu, realnega idealnemu - ne glede na realno (moralist Stalin je zato "Rea- litätsveriustpolitiker"). Za tako politiko pa je potrebna in je bila potrebna mobilizacija neiz- 40 merne sile, terorja, ki lomi in drobi vse, kar se idealu pri njegovem direktnem spustu v družbeno materialnost postavlja na pot, ki ga ni konec in ki se samo potencira. Etiziranje prava Moralna politična praksa, ki obdeluje družbena razmerja in pelje k destrukciji diktature proletariata, se zakonsko sankcionira; pravna praksa, ki se razcvete na temelju že ukinje- ne diktature proletariata, v družbi množice enakopravnih individuov, pa tendira k temu, da se moralno zakorenini. Pravni ideolog sovjetskega socializma zato nasproti buržoazni kritiki marksizma, ki je v tem konkretnem primeru povzela sovjetsko revolucionarno kritiko prava in njen nauk o "odmiranju" prava, razlaga, da pravo uteleša nekatera "najbolj bistvena občečloveška pra- vila socialnega skupnostnega življenja" in da bodo - "v procesu odmiranja prava" - zgu- bila svojo pravno formo in se spremenila v "družbeno-moralne sankcije". Ta nadomestitev prava z moralo, raztopitev prava v morali da je "globok notranji razvoj prava" (Tumanov, op. cit., p. 88).Pri tem ne gre le za "odvečen posel" - kot bi rekel Marx (Grundrisse, p. 916) - doktrinarja, ki je v apologetski vnemi zamešal pojme: zgodovinska družbeno-mate- rialna baza prava in morale je namreč ena in ista, marveč za ideologijo realnega družbene- ga procesa. S tem ko se skuša preskočiti, če se reče s Kantom, iz pravoznanstva v etiko oz. nauk o krepostih (Tugendlehre), pravne dolžnosti (Rechtspflichten, officia iuris) prikazati kot etične, kot krepostne dolžnosti (Tugendpflichten, officia virtutis), nagib svokX)dne volje (KW XII, p. 607) prepeljati v etično maksimo, torej zgolj vnanje določilo (pogojev) delovanja, "zunanjo prisilo", "zunanjo zakonodajo" ponotranjiti v nagib volje, moralni zakon: pravo, povzdigniti v moralo, legalnost v moralnost, se - ob tem, ko se izvrši operacijo, ki je Kant sam ni izpeljal^ - državno oblast ideelno totalitarizira, pogoj možnosti svobode postavi kot dejanskost svobode, posameznika dejansko zasužnji.Ko se državni zakoni recepirajo kot moralni zakoni, država ni več vprašljiva, zato pa so toliko bolj vprašljivi individui, sploh samo ti. Vsaka "napaka" je čisto subjektivna "napaka", subjektivni odklon od moralnega političnega imperativa. Politični nasprotniki začnejo nastopati kot "moralno manjvredni", "moralno razkrojeni" (Vyšinskij: Gerichtsreden, p. 578). Politično nastopa mistificirano v moralno, politično na- sprotovanje se prikazuje kot prekoračevanje "skrajnih meja moralnega razkroja" (ib:, p. 578/9), negativno zadržanje (lahko zgolj domnevno, toda že to zadostuje) do stalinizma kot "roganje zadnjim ostankom človeške vesti, zadnjim moralnim pojmom" (ib., p. 579). Učinek te mistifikacije je dvojen: Politično je izgnano iz razmišljanja, spodmika se sam pogoj možnosti formiranja politične zavesti. Proti tej nevarnosti se nastopa preventivno, depolitizacija se zaostruje in izpopolnjuje. Po drugi strani so zapletena politična vprašanja prevedena v človeško najbolj, da, kar neposredno razumljivo formo, dostopna vsem in za- devajoča vse, zakaj spolitizirani nikdar niso vsi, moralen pa je po definiciji vsakdo; in pre- vedena so tako, da želene reakcije ne morejo zgrešiti (le kdo ne bi ogorčeno nastopil proti zarotnikom, ki nažirajo in spodjedajo samo srčiko človeškega, proti sovražnikom človeške- ga bistva?). Ko je državni zakon pretopljen v moralni, je sovražnik države nič manj kot sovražnik človeštva in vseh njegovih konkretnih utelesitev. S tem se udejani strahovlada moralnega, ki jo je Stalin anticipiral 1926. Ko je govoril o preganjanju tatov, je opozoril, da jim samo GPU ne bo prišla do konca: "Tu je potreben drug ukrep, bolj učinkovit in bolj resen. Ta ukrep je v tem, da bi okrog takšnih tatičev ustvarili atmosfero splošnega moralnega bojkota in sovraštva občinstva, ki jih obdaja. Ta ukrep je v tem, da bi sprožili takšno kampanjo in ustvarili takšno moralno atmosfero med delavci in kmeti, ki bi izključevala mogočost tatinstva, ki bi onemogočila življenje in obstajanje tatov in plenilcev ljudskega premoženja" (Sočinenija 8, p. 136/7). Na mesto tatov so čez deset let stopili trockisti, ta zapopadek politične nepravšnjosti, na mesto ekonomske akumulacije pa akumulacija politične moči. Grozljivost te realnosti je v dopolnjevanju zunanje in notranje, avtonomne in heteronomne prisile, policije in mora- 41 le.^^ Kjer je nemočna policija, vskoči morala, in kjer morala ne zagrabi, GPU. Morala vedno nastopa s policijsko grožnjo, policija pa z moralno avtoriteto in svetostjo. Vladavina subjektivizma Ta objektivna vladavina morale je vladavina skrajnega subjektivizma. Ko vlada kre- post, oprta na grozo, in je prepričanje preskusni kamen pravšnjosti,^^ odloča, katero prepri- čanje je močnejše; policija je sicer moralna, toda moralen je tisti, ki ima policijo; državni zakoni so moralni, moralen pa je, kdor zakone postavlja. Ta subjektivizem se izkristalizira na mestu, na katerem se tiranija prepričanja, strahov- lada morale postavi na ogled, na mestu, na katerem se udejanjanje morale poočividi; na sodnih procesih proti "moralno razkrojenim" političnim nasprotnikom, Subjektivizem je obojestranski; personifikacija morale in zakonodaje odloči, oz. določi, za kaj (in za koga) gre, klasificira dejanski ali domnevni prestopek, odklon od prepričanja, ter s tem diktira, kako naj se ga obravnava in kaj naj se z obravnavanim zgodi. Moralnemu je pridržana pra- vica, da "obče sprejete in veljavne" norme upošteva aH pa se jih, po dopadenju in potrebi, odveže. Vyšinskij tega ne skriva; "Drznem si trditi," pravi, da v takem in takem primeru do- ločene zakonske zahteve ne veljajo (Gerichtsreden, p. 615). Dokler zakone krši zakonoda- jalec, to ni kršenje zakonov, marveč aneks k zakonodaji; vse, kar dela zakonodajalec, je zakonito. Na drugi strani se spostavlja subjektivizem obtoženega: nobena materialnost ni zahte- vana, beseda, izjava obtoženega - pa tožilca in prič - je zadosten in edini material. Da obtoženec je, je najmočnejši dokaz, da je kriv; s svojo golo subjektivno prisotnostjo priča proti sebi. Shachtman se sprašuje, kako so bila priznanja dobljena: "Vsi procesi proti poli- tičnim nasprotnikom, dejanskim ali domnevnim, to je vsi procesi, ki so potekali javno, so bili pod Stalinovo vladavino montone identični: Navedenih nobenih dokumentov, nobenih ma- terialnih dokazov, ničesar napisanega, vsi dokazi omejeni na spontana' in prostovoljna' priznanja nespremenljivo spokorjenih obtoženih. Tako je bilo od dni procesa proti Šahtiju do procesa proti Zinov evu" (Behind the Moscow Trial, p. 53). Vyšinskij je to prakso povzdignil v teorijo: "Nihče z zdravim človeškim razumom" da ne more v primerih zarote proti državi zahtevati materialne dokumentacije. GPU je sicer fabricirala tudi obtožne dokumente, toda četudi jih ne bi bila, "bi bili upravičeni sprejeti ob- tožbo na osnovi izjav in pojasnil obtoženih in prič" (Gerichtsreden, p. 615/6. povzeto v Theohe etc., p. 281). Cinično, kolikor je pač cinizma v stvareh, se da reči, da stalinski procesi radikalno afir- mirajo subjekt; te afirmacije subjekta seveda ne gre gledati mimo udušitve revolucionarne- ga zgodovinskega razrednega subjekta. Subjekt je afirmiran kot nezgodovinski (zgodo- vinskost in razrednost so drugotne oznake, dodatki bitni moralni opredelitvi); če že ne kot individuum, pa kot skupinski individuum (npr. "trockistični center", "protisovjetski blok desnih in trockistov" ipd ). Stalinski procesi sicer niso rojstno mesto stalinistične metafizi- ke, so pa njen paradni oder. Na to je treba posebej paziti. Moralno-pravna diktatura in teror stalinske frakcije se v procesih oz. sploh čistkah poo- čividita. Toda to poočividenje se prikazuje kot skrivnost. Tako se doseže, navaja k temu, da iščemo tisto, česar ni treba iskati: zavede na napačno sled. Na tej sledi marsikdo še danes išče, zbira in odkriva detajle. Več kot najde, bolj utrjuje tisto podobo, s katero se je stalinizem prikazoval in se še prikazuje: kot teror proti individuom, kot moralni problem, kot kršenje zakonitosti in svoboščin ipd.^® Stalinizem sam diktira táko kritiko, da lahko nad njo suvereno zamahne z roko, češ, buržoazna kritika, in se z vsako tako gesto, po drugi strani, kaže kot proletarska pozicija. Dvakratno se prikazuje kot to, kar ni, da se ga ne bi zadelo v tistem, kar je. Uspel mu je ideološki manever, ki je kritiko uročil, da misli, da ga demaskira, vtem ko polira njegovo masko. Teror moralno-pravne diktature, ki se prodaja za teror nad razredno izkoreninjenimi in- dividui, se za tem odrom realizira kot diktatura nad proletariatom: z ukoreninjanjem delov- ne morale, moralnega odnosa do dela in s tem formiranjem delavca kot moralnega subjek- ta ter z uvajanjem delovne zakonodaje, ki se z iztekom "velikih čistk" tako zaostri, da se 42 njena resnica kaže v prisilnem delu. V prvi vrsti gre za teror proti proletariatu, za kršenje proletarske svobode (= neomejene demokracije). Dejstvo, da gre za teror nad proletarci individui, nad delavci kot moralnimi subjekti, priča o radikalnosti destrukcije diktature prole- tariata, o popolnosti diktature nad delavskim razredom. Tomaž Mastnak ' Vranicki že ob kongresni klimi 1927 pikro pripominja: " i tako je jedna partija sa smijehom i aplauzom ulazila u razdoblje staljinizma!!" (L. D. В. Trocki, p. 664). ^ Ko je buržoazija nastopala kot revolucionarni razred in se txjjevala za oblast (tj. za osvojitev oblasti), ni samo preprosto po svoje obrnila fevdalnih institucij, jim dala svoje vsebine, priredila novim razmeram: tudi če bi bila to hotela, "ni šlo" - kot pravi Engels (MEW 21, p 492). Fevdalnemu, teološ- kemu svetovnemu nazoru je postavila nasproti svoj. juristični svetovni nazor, "božjemu pravu" "člo- veško pravo"; ne le ideelno. tudi institucionalno: "Namesto /. . / cerkve državo" (ib , p 491 -92). Pro- letariatu pa naj bi šlo za "socialistično pravo", za "socialistično moralo", za "socialistično državo", za "socialistične" razrede ... in socialistično eksploatacijo?! Nein, danke. ® Oznaka "zrelost" naj nakaže razliko med to in začetno fazo delavskega gibanja: Proletariat je na začetku prevzel orožje svojega nasprotnika, "juristično naziranje, in v njem iskal orožje proti bur- žoaziji." "Prve proletarske strankarske organizacije so prav tako kot njihovi teoretski zastopniki ostale še vseskozi na jurističnih pravnih tleh', le da so si skonstruirale drugačna pravna tla od tistih, ki jih je imela buržoazija." Bistveno pri tem je. da je ostalo "jedro stvari, preoblikovanje načina produkcije", bolj ali manj nedotaknjeno; apelirali so na "občutek" in abstrahirali od "zgodovinskega ozadja". Tako En- gels (MEW 21. p. 493). Ta zveza je pri Marxu in EngeIsu nakazana še večkrat. - Poskus sistematične marksistične analize razmerja med blagovno produkcijo in pravno ideologijo, med blagovno formo in pravno formo je znano Pašukanisovo delo (avtoritizirani nemški prevod 1929 pod naslovom "Allgemeine Rechtsleh- re und Marxismus"). - Zgovorno je. da se Kant pri definiciji pojma prava zateče prav k blagu oz. bla- govni menjavi po primer (gl KW Vili, p 337). ^ "Meščansko/občansko [bürgerliche] stanje je torej, če ga obravnavamo zgolj kot pravno stanje, utemeljeno na naslednjih načelih a priori: 1. Svoboda slehernega člana societete, kot človeka. 2. Enakost le-tega z vsakim drugim, kot podložnika. 3 Samostojnost slehernega člana kake skupnosti, kot meščana/občana." (KW XI, p. 145) Pravo v praksi ignorira' razrede, se pravi zagotavlja perpetuiranje razrednih razmerij, s tem da kodificira in zahteva spoštovanje pravil, ki se naslavljajo samo na individue, svobodne' in 'enake'. Ju- ristična ideologija dokazuje', da družbeni red ne sloni na eksistenci razredov, man/eč prav na eksi- stenci individuov, na katere se naslavlja pravo Njen višek je juristična predstava države." (Balibar: Sur la dictature, p 54) ^ Nasprotno kasneje Vyšinskij prikazuje pravne institucije kot "popolnoma neodvisne", "objektiv- ne", "povsem nepartijne" - podvržene "samo zakonu": da je mistifikacija popolna (gl. Theorie etc., p, 54). ® Pašukanis je bil pod Stalinom "represiran" in njegove knjige zažgane (Medvedev: Let History judge, p. 524). ("Zažiganje knjig je bila nadaljna značilnost Stalinovega kulta. Če so pokončali ljudi, so tudi njihove knjige /. ,/ Milijone knjig so tako umaknili iz javnih knjižnic In le nekaj posameznikov se jih je upalo imeti doma. Uničevali so celo revije in časopise ali jih odstranili v posebne zbirke' ispechra- nenie/. kjer so bili dostopni le parim ljudem Nekatera Izredno pomembna znanstvena dela so bila vze- ta iz študijske uporabe." (ib.)) Stučka je prehitel čistke z naravno smrtjo: "P. I. Stučka. komisar za pravosodje v prvi Leninovi vladi In, konec leta 1918, voditelj Latvijske sovjetske republike, ki je obstajala le kratek čas, je umrl 1932 in je bil pokopan na Rdečem trgu. 1937-1938 pa so ga proglasili za propagatorja škodljive Ideo- logije in za pravega naklepnega sat)oterja na področju pravosodja." (ib., p. 202; prim. "Nota blo-bibllo- grafica" v Stučka, op. cit., p.XLI sqq.) Za Vyšinskega. ki je vodil pogrom nad sovjetskimi revolucionarnimi teoretiki prava, današnji sov- jetski pravni ideolog lakonično pripominja, da je v svoji kritiki sovjetske pravne znanosti poleg zmot ne- giral tudi dosežke ter da je nekoliko enostransko poudaril "pravotvorno vlogo države" (Tumanov, op. cit.. 23, 166). ® Tako Vysinskij razglaša, da "sovjetsko pravo" "zasleduje" "nalogo ščititi interese državljanov ZSSR. njihovo življenje, njihovo osebnost, njihovo svobodo, njihovo premoženje, njihove pravice in dolžnosti." (Theorie etc., p 50) Dejstvenost prisilnega dela tej trditvi ne naprotuje. ker je mezdna forma producenta pogoj možnosti zakonske represije. Prisilno delo je resnica položaja delavskega razreda v "socialistični eko- nomiji" stalinizma Mezdno formo delavca konservira 43 " Stalinovi reviziji marksistične teorije države, predvsem odmiranja države (prim Vpr. leninizma, p. 437, 657 sqq. itd., Sočinenija 12, p. 369 sqq. in drugje), je sledila seveda revizija marksistične teori- je prava. Pravo z vsemi svojimi institucijami naj zdaj postane organ "za utrjevanje državne discipline" (Vyšinskij: Theorie etc., p. 25), aktivno sodeluje "pri izgradnji države" (ib., p.54), pri zagotavljanju in dvigovanju "prestiža, avtoritete države nasploh in avtoritete zakona posebej" (ib., p. 34). Skratka, krepi naj državo in se z njo krepi. "Jasno je, da zahteva utrjevanje državne oblasti tudi utrjevanje socialistične zakonitosti, stabil- nost naših zakonov, ki jo zdaj potrebujemo bolj kot kdajkoli prej" (ib., p 183). Prvi in zadnji, edini inte- res "sovjetskega prava" je interes države, močna državna ureditev. Pravo se angažira, ko je treba bra- niti, ko se je treba tx)riti za "interese države" proti delavcem in kmetom, da delavci in kmetje ne bi izko- riščali države (gl. ib., p. 32-33). Ideološko se temu reče "vzgoja čuta za spoštovanje socialistične države", pri čemer pripada "pomembna vloga sovjetskemu sodišču" (ib.. p 33) Prej je bil uporabljan kvečjemu izraz "revolucionarna zakonitost" (denimo pri Leninu). Prej je bilo vprašanje zakonitosti vezano na diktaturo proletariata, zdaj, v stalinizmu - npr. pri pravnem ideo- logu št. 1 - na "socialistično državo" ali kar "državo"; v tej zvezi se ne govori več o revoluciji, temveč o "državni ureditvi". Doktrinarstvo očitata Marx in Engels bolj ali manj vsem predhodnim ali sodobnim socializmom ter odločno zavračata že misel na to, da bi bil komunizem doktrinären, da bi izhajal iz te ali one doktn- ne ali teorije, ali da bi - kot zapiše Marx ob pariški komuni - udejanjal ideale. (Gl. Engelsovo kritiko Heinzena. MEW 4 p. 321/2.) Rjazanov je povzel to stališče v referatu na V. kongresu kominterne takole: "Marx in Engels nista svojih komunističnih zahtev nikdar utemeljevala na nobeni teoriji, niti na teoriji presežne vrednosti ne" (Protokolle, p. 944). Brinkmann ga imenuje "ontolog birokracije" (op. cit.) Pri Kantu je človek zakonodajalec in urejevalec narave, "razum svojih zakonov (a priori) ne črpa iz narave, temveč jih ji predpisuje" (KW V, p. 189). Če gre tu za teoretsko razmerje, pa Kant sicer ne izpusti praktičnega vprašanja. V razmišljanju o pedagogiki pravi, da ni več narave, ki bi se jo samo opazovalo - kot v raju, da je človek "edina žival, ki mora delati", in ima, ko dela, "pred očmi" "smoter" (gl. KW XII, p. 730^ Pri Fichteju in Heglu je razmerje praktično. "Človek zapoveduje surovi materiji, da se organizira po njegovem idealu in mu daje snov, ki jo potrebuje," piše Fichte. (FW I, p. 413; prim FW VI, p. 298) Hegel: "/.. ./ delo, ki material, ki ga neposredno daje narava, z najraznovrstnejšimi pro- cesi specificira za te mnogotere smotre." (HW 7, p. 351) Kot sicer: "Hierarhiziranje v družbi se ontološko legitimira s hierarhiziranjem v naravi." (Brink- mann, op. cit., p. 56; prim. Negt, op. cit., KrahI, op. cit., p. 311 sq.) " Gl. Žižek, op. cit. Tu ne gre za vprašanje historične geneze, za analizo historičnih procesov, ki so pripeljali do pospešene kolektivizacije kmetijstva. O tem gl. Bronger, op. cit.; Haumann: Die Wende, zlasti p. 379; Medvedev: Let history judge, p.82 sqq.; Britovšek: Carizem, revolucija, stalinizem; Lorenz: Sozialge- schichte, p, 183 sqq.; Bettelheim: Les luttes etc. II., Deuxième partie in p. 543 sqq.; Dobb: Soviet Econ. Developement, p. 208 sqq., idr. '' Ironija zgodovine je, kako mora tu revolucionarna vsebina marksizma preživeti v buržoazni kri- tiki marksizma, medtem ko t.i. marksistična kritika buržoazne ideologije reproducira buržoazne reformi- stične (ali pa še reformistične ne) vsebine, buržoazno ideologijo. Kakšen domet naj pa ima "kritika bur- žoazne pravne ideologije", ki edinole "posplošuje" - ta večna dekla! - "izkušnje pravnega razvoja v socializmu, znanstveno rešitev pravnih vprašanj, ki jih je postavila praksa komunistične graditve", in izhaja (ne le pozitivno, marveč pozitivistično) iz predpostavke "uspešnega razvoja socialistične države, demokracije, prava in zakonitosti" (Tumanov, op. cit. p., 21)? Kar naj bi bilo predmet marksistične kriti- ke meščanske družbe, je njeno izhodišče in argument, s tistim, kar bi morala kritizirati, če že pretendira na marksističnost, kritizira. ^ Tako je bila postulirana relativna svoboda oziroma samostojnost posameznika nasproti državi: moralni imperativ je najvišji zakon, ki ni vprašljiv, medtem ko zahteve države lahko so (npr. KW VIII, p. 467). Ob postavitvi občega principa prava Kant opozarja, "da ni mogoče zahtevati, da bi bil ta princip vseh maksim sam spet moja maksima /. . ./." "Tako, kot ima namreč pravo nasploh za predmet samo to, kar je v delovanju vnanje, tako je striktno pravo, namreč to, ki mu ni primešanega nič etičnega, tisto, ki ne zahteva nobenih drugih nagibov volje razen zgolj vnanjih." (KW VIII. p. 338, 339.) Pravo postane morala, legalnost moralnost Stalinova država zgrabi posameznika z zobmi (kantovske) etike. Ko moralni državni zakon neposredno določa voljo, se ne deluje več po dolžnosti, temveč iz dolžnosti, ne izpolnjuje se samo črka, temveč (tudi) duh zakona (prim. KW VII, p 191/2). ^ Seveda ne le policije, marveč celotnega represivnega aparata države. Pri čemer je treba pou- dariti, da zna biti ta represija zelo prefinjena, če aludiramo na Althusserja: ideološka. V stalinizmu so represivni aparati hkrati ideološki, hkrati tudi ideološki, ne da bi prenehali biti represivni Vzemimo pra- vo: Althusser sicer opozarja, da sodi pravo "hkrati k (represivnemu) aparatu države in k sistemu lAD" (ideologija in estetski učinek, p. 51). Toda v stalinizmu pravo kot represivni aparat deluje ideološko. Sodišče, pravi Vyšinskij, je "šola nove družbene morale", s tem ko organizira javno mnenje (!) in formi- ra določen "odnos do države, do dela, do zadolžitev in dolžnosti, ki jih ima vsakdo" (Theorie etc . p 54). Te posebnosti se stalinistični ideolog zaveda: "to je nakaj, kar za sodišča drugih družbenih obdo- 44 bij in formacij sploh ni značilno ali /. . . / pa je značilno le v zelo neznatni meri" (ib.). Javni procesi so za VySinskega vzgojna institucija par excellence (ib., p. 27 sqq.). Sodišče "združuje v svoji dejavnosti na- loge kaznovanja z nalogami vzgoje", njegovo delo in rezultati njegovega dela, obsodbe, naj prodrejo "v zavest množic" in se polastijo "njihovega srca in možgan" (ib., p. 33). Specifika je, da se sicer vzga- ja, vendar ne obtoženih, marveč občinstvo: "nevzgojijivost" in zato likvidacija obtoženih diktira podvr- ženje "množice vzgoji"; predvsem pa. da pravna institucija sicer producira ideologiji, vendar ne v prvi vrsti pravne ideologije. Sama nima vzgojne funkcije, marveč samo zagotavlja in vliva prepričljivost in avtoriteto posredovalcu družt)enopolitične morale, specifičnemu vzgojitelju, ki ideološko vzgaja, hkrati pa ima vso materialno moč in možnost, da vsak trenutek uporabi surovo silo, če naravnanja in zadrž- anja, ki ju narekuje, ne sprejemajo oz. izvajajo. Vyéinskij ima prav svoje "razumno organizirane procese" za bistveno razliko med stalinizmom in fašizmom, za odliko stalinizma, za družbeni strukturni element, ki ga fašizem nima (g^l. ib., p. 78-9). Hitler, pravi, je vedel, da "okrutnost imponira", da ljudje potrebujejo "zdravilen strah. Želijo se nečesa bati. Želijo, da se jih plaši in da se nekomu trepetaje podrejajo. . Teror je najučinkovitejše politično sredstvo." Vyšinskij bi se s to zadnjo Hitlerjevo trditvijo strinjal, a s pomembnim pridržkom Zanj je teror Ideološka šola, šola politične morale. Ne gre le za to, da se ljudje Iz strahu uklonijo, podvržejo prisili, marveč za to, da se podvržejo iz prepričanja, uklonijo, četudi ni neposrene prisile. ^ "Zdaj vladajo samo abstraktni principi svobode in - kolikor je v subjektivni volji - kreposti. "(HW 12, p. 532.) "Krepost mora zdaj vladati nasproti mnogim, ki so s svojo pokvarjenostjo in s svojimi starimi interesi ali tudi z ekscesi svobode in strasti kreposti nezvesti. Krepost je tukaj enostaven princip in razlikuje samo tiste, ki so prepričani, in takšne, ki niso. Prepričanje pa lahko spozna In presoja samó prepričanje. S tem vlada sum; krepost pa je, komaj postane sumljiva, že obsojena. Sum je dobil gro- zotno oblast /. . ./. Zdaj vladata krepost in groza\ kajti subjektivna krepost, ki vlada zgolj iz prepričanja, prinaša s setxDj najgrozovitejšo tiranijo. Oblast izvaja brez sodnih form In njena kazen je prav tako le preprosta - smrt." (Ib. p. 532.) Se bolj neslane od sramežljivih apologij, ki pripovedujejo, da je Stalin aH kdor si že txxii tak deloval iz "socialističnega prepričanja" ipd., so tiste kritike stalinizma, ki stalinistom, tem ekstremnim moralistom, očitajo nemoralnost, moralno pokvarjenost. Ker manjka analiza razrednega gospostva, izostane tudi razumevanje, da gospod ni gospod, ker bi bil moralen, marveč Je moralen, ker Je gospod: da je praksa gospostva moralna praksa In da Je morala praksa gospostva. Medvedev, denimo, obsoja moralno Izprijenost Berlje: "Berija je Imel navado, da Je v svojem avtu krožil okrog Moskve in Iskal mla- de ženske, ki so jih potlej pripeljali v njegovo dačo." (Let History Judge, p. 368.) Ne gre za moralno izprijenost, temveč za izkazovanje, potrjevanje razrednega gospostva. Medvedevu se zdi, da je po- trebno protestirati proti človeškemu mesu, namesto da bi protestiral proti udejanjanju gospostva na "najoprijemljivejši način" (gl. MEW 4, p. 267), proti udejanjanju gospostva neposredno v človeškem mesu. T.l. destallnizacija to Igro nadaljuje: rehabilitirajo (po možnosti mrtve) individue, namesto da bi rehabilitirali delavsko gibanje, delavski boj. CITIRANA LITERATURA: Althusser, L: Ideologija In ideološki aparati države, v: Althusser, Ballbar in drugi: Ideologija in estetski učinek, CZ, Ljubljana 1980; Balibar, E.. Sur la dictature du prolétariat, Maspero, Paris 1976; Bettelheim, Ch.: Les luttes de classes en USSR II, Seuil/Maspero, Paris 1977; Brinkmann, H.: Stalin - Theoretiker der Bürokratie, Eine Streitschrift gegen den offenen Stalinismus und gegen die verlegenen Entstalinlslerer, Rotdruck, s'Gravenhage 1972; Britovšek M.: Carizem, revolucija, stalinizem, CZ, Ljubljana 1980: Bronger, D.: Der Kampf um die sowjetische Agrarpolitik 1925-1929, Verlag Wissen- schaft und Politik, Köln 1967; Dobb, M.: Soviet Economic Developement since 1917, Routledge and Kegan Paul Ltd., London 1957; Fichte, J.: Werke, Walter de Gruyter & Co., Berlin 1971 ; Kant. /.. Wer- kausgabe, Suhrkamp, Frankfurt 1977; Krahl, H. -J.: Konstitution und Klassenkampf, Verlag Neue Kri- tik, Frankfurt 1977; Lenin, V. I.: Polnoe sobranie sočinenij, izd. pjatoe, Izdatel'stvo polltičeskoj litera- tury, Moskva 1958-1965; Lorenz, R.: Sozialgeschichte der Sowjetunion I, 1917-1949, Suhrkamp, Frankfurt 1976; Marx, K.: Grundrisse der Kritik der politischen Oekonomie, Dletz, Berlin 1974; Marx, K./Engels, F.: Werke, Dletz, Berlin 1958-1969; Medvedev, R. A.: Let History judge. Vintage Books, New York 1973; Negt, O.: Marxismus als Legitimationswissenschaft, v: Bucharin/Deborln: Kontrover- sen über dialektischen und mechanistischen Materialismus, Suhrkamp, Frankfurt 1974; Pašukanis, E.: Allgemeine Rechtslehre und Marxismus, Verlag Neue Kritik, Frankfurt 1969; Shachtman. M : Behind the Moscow Trial, Pioneer Publishers, New York 1936; Stalin, J. V..: Sočinenija, OGIZ, Moskva 1946-1955; isti: Vprašanja lenlnizma, CZ, Ljubljana 1948; Stučka, P. I.: La funzione rivoluzlonaaria del diritto e dello stato e altri scritti, Giulio Einaudi editore, Torino 1967; Tumanov, V. A.: Kritik der bür- gerlichen Rechtsideologie. Pah! Rugenstein Verlag, Köln 1975; Vranicki, P.: Lev Davidovič Bronsteln Trocki. Praxis 5/1971 : Vyšinskij, A Ja.: Gerlschtsreden, Dletz 1951 isti: Theorie der gerichtlichen Be- weise im sowjetischen Recht, VEB Deutscher Zentralverlag, Berlin 1955; Žižek, S.: Družbena razsež- nost "llsenkizma". Časopis za kritiko znanosti 21-22/1977. 45 Prispevki h konceptualizaciji zgodovine umetnosti in literature KAFKA Kako se bo vedla literarno - kritiška vedoželjnost, ko se bo spoprijela s Kafko? Lite- rarna - kritiška vedoželjnost se bo ob tem vedla približno takole: problematiko subjekta bo potisnila v kraj in jo prepisala z drugačnimi, njej prijaznejšimi problematikami: religiozno, simbolično, alegorično in podobno. In zares, ni presenetljivo, če je W. Benjamin že ob de- seti obletnici Kafkove smrti lahko opozoril na dve poti, po katerih bomo zgrešili "bistvo Kaf- kovih del. Ena je v tem, da jih interpretiramo naravno, druga je nadnaravna interpretacija."' Pa tudi povsem brez pomena ni, če je literarna veda v zadregi takrat, ko gre za sodo- bno, avantgardno literaturo, začenši od Kafke, saj lahko predpostavimo, da jo zaznamuje neki drug subjekt - namreč tisti, ob katerem bodo zdrknili mehanizmi, ki so na razpolago identifikaciji kot tistemu priviligiranemu obrazcu sporazumevanja bralca z literarnim tek- stom, kjer ima bralec veselje nad prevzetostjo z varljivimi podobami - učinki teksta. Da smo s tem vseskoz na ravni imaginarnega, ne preseneča; niti ni nenavadno, da je subjekt, ki ga literarna veda najde v njej dostopnih leposlovnih izdelkih, "psihološki" subjekt-jaz kot učinek imaginarnih identifikacij, za katerega bo, med drugim, značilno najprej to, da se bo namestil na mestu manka subjekta gotovosti (predvsem v pomenu, da je kraj manka zagotovo tisti, na katerem je vsaj nekaj malega od subjekta): ravno to zagotavlja literarni vedi prežitek v akademskem univerzumu - kolikor je to strategija, ki naj omogoči, da se ne spotaknemo ob tegobna vprašanja razmerij vladajoče ideologije in literarure kot specifične- ga učinka te ideologije.^ Za zgled v gornjem vidu - in še posebej je hvale vreden, saj gre za eminentni slo- venski poseg - vzemimo prispevek D. Pirjevca na temo "Kafka": "In vendar: ko bralec prebira Kafkova dela in še posebej njegov roman 'Grad' v skladu s skušnjo, ki si jo je pridobil z branjem tistega tipa romana, kakršnega so ustvarili Stendhal, Balzac, Flaubert, Tol- stoj, Dostojevski in drugi mojstri 19. stoletja, mora kljub vsej slavi, ki jo danes uživa Kafka, priznati, da mu njegova besedila niso prav dostopna in ne dovolj razvidna, da se vanje ne more prav vživeti, da jih nikakor ne more doživljati tako živo in neposredno, kot je tega vajen pri Stendhalu ali Tolstoju, in pripravljen je, da zavrne slavo, ki je danes vanjo zavito Kafkovo ime."^ Da ne bo videti kot da gre za osamljen primer, le za elegantno retoriško izpeljavo, ki naj eventualnega bralca potegne "in medias res" kafkovske problematike, navedimo še eno uvodno izpeljavo istega avtorja, ki je nastala ob "Vidcu" A. Robbe-Grilleta: "Bralcu, ki bo vzel v roke pričujoči zvezek iz zbirke Sto romanov', je treba najbrž že kar na začet- ku povedati, da bo ob tem besedilu naletel na nešteto zelo neprijetnih težav. Le z muko in počasi se bo prebijal skozi knjigo in verjetno ne bo malo takih, ki jo bodo prav kmalu nejevoljno in za zmeraj odložili,"" Stilska analiza prispevkov D. Pirjevca bi utegnila ugovarjati in reči: vendarle je sled retohške prevare v tem opozarjanju na težave ob branju kafkovskih tekstov - ker v pri- spevku zastopa opravičilo lastne zadrege in nadaljnega razpleta. D. Pirjevec bo nadaljeval takole: 46 "Brž ko namreč sprejmemo na eni strani misel, da se Kafkov roman bistveno razlikuje od velikiti pripovednih tekstov 19. stoletja, in brž ko se hkrati sprijaznimo z domnevo, da je kljub temu zakoniti plod celotnega razvoja evropskega romana, dobi pričujoče razmišljanje značaj razprave o usodi in zgodovinskem pomenu evropskega romana sploh, ali konkretneje: ugotoviti je potrebno temeljne zna- čilnosti tradicionalnega romana ter prav v njih poiskati tiste sestavine, ki so bile po svoji naravi takšne, da so same po sebi silile in gnale roman proti tistim pokrajinam, kamor jih je slednjič postavil Franz Kafka."^ Že na prvi pogled postopek D. Pirjevca predpostavlja diafironijo sinfironiji. Izpeljava je, v povzetku, takale: najprej imamo prakso, ki je nekakšen roman pred romanom, ali "še ne" roman. Logika zgodovinskega razvoja na neki svoji točki "še ne" roman napravi za roman in zanj bo veljalo, da je "epopeja sveta, v katerem je človek stopil na mesto boga, je torej epopeja humanističnega sveta in humanizma nasploh" ter se realizira le, kolikor vzpostav- lja ravnovesje med življenjem in svobodo, kolikor proizvede "tisto čudovito sintezo", ki je "omogočala svobodnega junaka, ki je bil subjekt akcije, katere nedoseženi cilj je bila identi- teta bistva in bivanja".® Z drugimi besedami: ako roman ne realizira opisanega razmerja identitete, ako ne uprizarja ravnovesja med življenjem in svobodo, potlej "še ni" roman, ali pa "ni več" roman. Ti dve funkciji: "še ne" in pa "ne več" vsaka na svojem kraju tvorita skrajno mejo, na katero roman zadeva. Poudariti velja tole: z vpeljavo funkcij "še ne" in "ne več", med katerimi se nesimetrično vmešča roman, smo dobili razvito polje fiktivnih praks. Ivletoda, ki računa diahrono, mora predpostaviti komplementarnost obeh skrajnih funkcij, tako da se konec romana, v funkciji "ne več", nekako zapogne k začetku, k funkciji "še ne", "realiziran" roman pa bi predstavljal središčno točko tega oboda. S tem dobimo skoz in skoz zaprt krog - točke na njem so med seboj korespondenčne, njihov odnos pa bo vseskoz pozitiven. Prehod od ene točke k drugi bo linearno prevodljiv, kar bo zagotovilo za zgodovinsko kontinuiteto in vselej pozitivno preglednost v vseh točkah ter hkrati na vsa- ki posebej. Težave tega postopka pa nastopijo takrat, ko gre za prevod iz ene točke v dru- go. Vprašanje, ki ga mora rešiti, je tole: kaj je tisto, kar napravi, da roman ni več roman, ali pa obratno, da roman še ni roman? Tu mora zgodovinska metoda pritegniti elemente, ki naj nekako od zunaj prirejajo smisel tega enostavnega prevoda, pa tudi vsake točke pose- bej. Prav tu najdejo v literarno-zgodovinski vedi svoje zatočišče druge prakse, kot so, deni- mo, filozofija, biografija, sociologija in podobno. Če pa vemo, da so te prakse druga na- sproti drugi v negativnem odnosu, kolikor jih zaznamuje neenak razvoj, in toliko lahko go- vorimo o časovni heterogenosti strukture, potlej moramo reči, da tak enostaven prevod iz ene prakse v drugo pač ni možen; in to je že druga past, v katero se ujame literarno- zgodovinska metoda: če želi, denimo, opisati prevod iz faze "realiziranega" romana v fazo "ne več" romana, mora ta prelom zalepiti tako, da vpotegne razlog od drugod - iz polja neke druge prakse. Če potegnemo črto: 1. Enostaven prevod 9d "še ne" romana k "realiziranemu" romanu in od njega k "ne več" romanu ni možen. Te tri fiktivne prakse so med seboj v negativnem odnosu in jih ne moremo imeti za faze v razvoju romana, temveč prej za tri, med seboj relativno neodvisne, fiktivne prakse, katerih tennporalnosti so si heterogene. Predpostavka različnih časovnosti, pa je, kot vemo, že predpostavka na ravni sinhronije. 2. Funkciji "še ne" in "ne več" nista komplementarni, njuno razmerje je neenako. Kon- ca ni moč kar enostavno zapogniti k začetku, niti ne predstavlja "realiziran" roman sre- diščne točke na obodu. Hkrati tri točke v strukturi fiktivnih praks niso več faze v razvoju ro- mana, temveč je treba pojem faze nadomestiti z ustreznejšim. Tu predlagamo pojem stadi- ja, ki implicira: različnost ravni vseh treh fiktivnih praks in zahtevek, ki pravi, da je treba vsako izmed ravni opisati ločeno in ne glede na druge ravni; šele tu najde svoje mesto diahronija: ko gre zato, da se zaznamuje različna temporalnost vsakega stadija posebej. Stadiji so si potemtakem v razmerju, ki je neenako strukturirano. Če ponazorimo to z zgle- dom: fiktivno prakso, ki smo jo zaznamovali s funkcijo "še ne", najprej opišemo na ravni sinhronije, seveda v njenem neenakem razmerju do drugih praks. To hkrati tudi pomeni, da je ta praksa "še vedno tu", da je ni imeti že kar za preseženo. V kafkovskem opusu bi, de- nimo. ta stadij lahko zastopal Dnevnik, ali pa Pisma. In šele, ko smo stadij "še ne" roman 47 tako opisali, lahko vpotegnemo diahrono razsežnost in pristopimo k artikulaciji njegove ča- sovnosti. Isto bi kajpak veljalo tudi za oba druga stadija/ Še na eni ravni lahko zaznamujemo prednost sinhronije pred diahronijo, ki jo paradok- salno zapiše že D. Pirjevec v "Franzu Kafki in evropskem romanu", le da je treba njegovo intervencijo brati nekako vnazaj in proti njemu samemu. Vzemimo za primer funkcijo bist- va, kot jo razvije D. Pirjevec, in njen položaj, enkrat v kafkovskem opusu, drugič v "realizi- ranem" romanu. Pri Kafki imajo vse tri sestavine romana - junak, "svet" in bistvo - "enak položaj: vse tri se pojavljajo neposredno v samem svetu romana in vse tri imajo čutno nazorni način navzočnosti, kar pomeni, da je Kafka bistvu, smislu in biti odvzel njihov abstraktni značaj in jih postavil v sredo življenja".® Pri Kafki je torej funkcija bistva odkrita, neposredno zastopana v tekstu, "utelešena", denimo, v Gradu, v "realiziranem" romanu pa bodi prikrita, abstraktna, neuresničena, a to še ni vse: ". . . ta abstraktnost in neuresničenost nista bili priznani za resnico bistva, kajti samo tako je bistvo sploh ostajalo bistvo, se pravi nekaj, kar bo nekoč uresničeno in za kar je vredno žrtvovati življenje."® Za hip se pustimo izigrati prevari, da je v razmiku, ki loči "realizirani" roman od kaf- kovskega "ne več" romana - ta formulacija je, v navezavi na Kafko, povsem legitimna: o tem nas prepričata tako D. Pirjevec, za katerega kafkovski tekst ne realizira več tistega "čudovitega ravnovesja med življenjem in svobodo", ki zaznamuje "realizirani" roman kot tudi G. Lukács, ki mu je Kafka celo "paradigmatičen za ves, v bistvu alegoričen avantgardi- zem našega časa";'° - da je v tem razmiku prišlo do prevoda bistva iz odsotnosti v nav- zočnost. A že tu nastopi prva težava: kje bomo dobili napotke za to, katere lastnosti so lastne bistvu, kateri atributi so mu pertinentni, če ne prav pri Kafki, kjer naj bo bistvo "utele- šeno", zastopano tako rekoč sredi življenja in v vsej njegovi steki. Če se je, vzemimo, bist- vo "utelesilo" v Gradu, potlej bo prav Grad s svojimi pritiklinami tisto, kar ostaja v tradicio- nalnem, "realiziranem" romanu prikrito, neuresničeno in abstraktno. Naloga interpretacije pa bo prevesti v navzočnost tisto, kar je v tkivu romana zastopano na način odsotnosti - in to s kafkovskim instrumentarijem, če lahko tako rečem. V "realiziranem" romanu je bistvo torej že vseskoz tu, pri čemer mu romaneskna uprizoritev nekako preprečuje, da bi prišel do besede, hkrati pa mora biti vsak element v uprizarjanju "poln" bistva, že zato, ker je vsak element obremenjen s svojo naperjenostjo h koncu, kjer nas bistvo, v funkciji tragič- nega poloma junaka, dobesedno "udari po gobcu"." Kaj bo torej morala storiti interpretaci- ja, ki računa s prednostjo diahronije? Izvedla bo nekakšen dvojni obrat: spregledala bo, da je napotke v zadevah bistva dobila po Kafki. Dobljeno funkcijo bistva bo hkrati pripisala prejšnji "fazi" v njenem razvoju romana, kjer bo bistvo opisano z negativnim predznakom. Prav to bodo potlej tudi tiste sestavine, ki bodo roman pognale tja, "kamor ga je slednjič postavil Kafka". Krog je s tem zaključen, pri čemer pa mu je moralo uiti tole: da funkcija bistva, ki se je prek opisanega kroga vrnila h Kafki, ni več ista funkcija, bistvo se je na tej poti nekako sprevrnilo in razcepilo. Prav to je tisto, kar hočemo poudariti in k čemur bo tre- ba še pristopiti: če subjektu akcije - jazu, tej "ropotarnici imaginarnih identifikacij", v "reali- ziranem" romanu lo različno in nikakor ne komplementarno postavljeno nasproti bistvu, ki K-ja žene v proces, ali v procesu - tja do noža, ki se bo dvakrat obrnil v srcu. Reči moramo torej, da je funkciji bistva, kakršno razvija koncept D. Pirjevca, pri Kafki spodrsnilo in lahko samo deloma pokrije polje svoje problematike. Hkrati pa nam prav njena zgrešitev nemara pokaže pot, po kateri bomo prikazali, zakaj Kafka bralcu "ni dovolj razviden", niti se ne mo- re vanj "prav vživeti", kar je po drugi strani, paradoksalno nujen pogoj za to, da je Kafka sploh še berljiv - tudi za literarno vedo, ali pa, če se hoče, tudi kot obvezno čtivo v progra- mih usmerjenega izobraževanja. 48 "Opisavši pomenljivost židovskega vprašanja' naj omenimo mi- mogrede še nekaj. Moglo bi se trditi, da je razprava o tem pred- metu Slovencem nepotrebna, nezanimiva, ker med nami ni Židov, torej tudi ni vpliva Židov na našega naroda razvoj Zdi se nam pa ravno zategadelj, ker smo majhen narod, dasi nimamo Zidov. Ži- dovstvo silno važno. Kaj bo tisto, kar bo troba izločiti kot določujoče za to, da imamo kafkovski opus za pre- lomni trenutek v literaturi in še več: za prelomni trenutek - ali enega izmed prelomnih tre- nutkov - v zadevah subjekta? Najprej bo to protislovni govorni položaj - mesto, s katere- ga Kafka kaj reče. Ta protislovni položaj z izredno pronicijivostjo zaznamuje opomba D. Pirjevca - zares samo opombe., kajti najdemo jo pod črto, v fusnosti - ki pravi takole: "Franz Kafka se je rodil v Pragi 3. julija 1883 v nemško govoreči judovski trgovski dru- žini češkega izvora."'® V čem je izjemnost tega blestečega prispevka iz razprave D. Pirjevca na temo "Kaf- ka", če ne v tem, da je nesmiselen - pa zato toliko bolj pomenljiv. V enem samem stavku, tako rekoč nepretrganem izlivu, nam navedena izjava pove tole: Kafkov položaj se vmešča na križišču, v katerem se križajo češka "jezikovna sredina", židovska "rasa" ter nemška "jezikovna pripadnost". Se ustrezneje bi bilo reči, da se Kafka vmešča g/ede na to križišče (v pirjevčevski opombi se položaj "glede na" realizira v pridevniku trgovski, ki že na prvi pogled nekako ne sodi zraven v trojni jezikovno-topografski določitvi in ima v opombi vlogo čistega presežka, ki trojno določitev "zveže skupaj"), kolikor je, v odnosu na vse tri določu- joče in križajoče se silnice, postavljen tudi v zunanji položaj: Kafka ne bo samo učinek tega khžanja, hkrati je tudi njegov produkt - v funkciji objekta. V tem drugem položaju bi ga še najbolj ustrezno opisal izraz nemočne žrtve;'" toliko prej, ker ga lahko navežemo na speci- fično kafkovsko razmerje do očeta, ki se v slovitem "Pismu očetu" izrazi takole: "Ti si, na primer, lahko zmerjal Čehe, potem Nemce, potem Žide, in to ne samo po izbiri, temveč v vsakem pogledu, tako da navsezadnje ni bilo prizaneseno nikomur, razen tebi."'® Ima pa gornja "trojna določitev" še eno slabost: da je preveč splošna in zato nevzdrž- na; nedvomno je res, da zadene več kot samo enega izobraženca v avstroogrskem jezi- kovnem kotlu s konca 19. in začetka 20. stoletja; in lahko si predstavljamo, da je bilo pa- berkovanje v tem kotlu, povrh vsega še luknjavem, slej ko prej neznosno in tegobno. Zato je treba prvo križišče dopolniti z drugim, v katerem se križata "velika" in "mala" literatura, ter reči, da je kraj, kamor bomo zapisali kafkovski opus - ali bolje, tisto, kar je videti kot kafkovski opus - prav to križišče. G. Deleuze in F. Guattari sta v svojem "Kafki",'® posebej v poglavju "Qu'est-ce qu'une littérature mineure?", Kafko opisala na strani minorne literature in mu postavila ob bok pisce kot so: Joyce, Beckett, Proust itn.; pisce torej, ki jih je G. Lukács v svoji razpredelnici vpisal na strani avantgardizma. Prva, kajpak še zelo splošna, bo od tod delitev, po kateri Literatura razpade na dva dela: na "veliko" realistično literaturo ter na "malo" avantgardi- stično literaturo. Le da bo Lukács v isti sapi tudi zagotavljal, da Kafke ne moremo kar enostavno uvrstiti v red avantgardistične literature: posvetil mu bo izjemno mesto, paradig- matičen mu bo, kot smo že videli, "za ves, v bistvu alegoričen avantgardizem našega ča- sa". Koncept paradigmatičnosti Kafke za avantgardistično literaturo je seveda lahko velja- ven in poraben, je pa še povsem nezadosten. Velja ga testirati, in sicer tako, da povzame- mo enega izmed konceptov minorne literature in skušamo prikazati, kako se Kafka temu konceptu izmuzne. Deleuze-Guattarijev koncept minorne litarature upošteva tri določila - tri značilnosti - po katerih bomo neko literaturo lahko z vso zanesljivostjo spoznali za minorno; in prva zna- čilnost minorne literature je "na vsak način ta, da jezik prizadeva velika stopnja deteritoria- 49 lizacije".'' Za našo rabo bo zadoščalo, če vemo, da pojem deteritorializacije zaznamuje večje ali manjše osiromašenje glede na vladajočo jezikovno prakso - ker gre za književ- nost. bomo pač rekli, da osiromašenje zadene književno prakso jezika. Drugače rečeno: v tej prvi določitvi minorna literatura ni praksa tega ali onega minornega jezika - češčine, slovenščine, hrvaščine itn., v avstroogrski jezikovni skupnosti - temveč je tisto, kar minor- nost prireja znotraj "velikega", ali bolje, vladajočega jezika. Gre torej za minorni položaj, s katerega neko govorilo govori materin jezik, oziroma, jezik, ki ga govorilo govori, hkrati uprizarja razredni (socialni) položaj, s katerega govori. Nemščina - kot vladajoči in uradni občevalni jezik avstroogrske jezikovne skupnosti - bo tako razpadla na več nemščin; a na splošno lahko rečemo, da poteka ločnica med nemško književno jezikovno prakso vladajočo ali "visoko" nemščino - ter med različni- mi nemškimi pogovornimi jezikovnimi praksami. Ali drugače: na eni strani imamo nemšči- no, ki jo prakticira vladajoči razred in posebej literatura kot privilegirana ideološka praksa vladajočega razreda, na drugi strani imamo nemščino - in dodajmo: hrvaščino, češčino, slovenščino itn. ki jo prakticirajo vladani razredi - kar vključuje tudi viadane nacionalne jezikovne skupnosti in različne druge obstranske skupine znotraj avstroogrske jezikovne skupnosti. Te različne jezikovne prakse bodo deteritorializirale književno, vladajočo nemš- čino. Tu pa pojem deteritorializacije odpove, kolikor predpostavlja neki kraj, kjer se bosta obe jezikovni praksi srečali in se tako ali drugače sporazumevali. To je tisto, kar velja po- sebej poudariti: med obema praksama nemškega jezika ni sporazumevanja. In če pojem deteritorializacije priženemo do njegove skrajne meje ter vzamemo za največjo stopnjo deteritorializacije nemščine enega izmed minornih nacionalnih jezikov avstroogrske jezi- kovne skupnosti slovenščino, na primer - potlej se nam ta nemožnost sporazumevanja, ali raje neberljivost, ki zadene oba jezikovna razreda, prikaže celo na empirični ravni. Ena izmed minornih praks nemškega jezika je tudi t.i. praška nemščina. V socialni ta- beli najdemo nemško govoreči del praškega prebivalstva na strani vladajočega in srednje- ga razreda v svojih rokah drži vse ključne politične in ekonomske položaje. Pri tem pred- stavlja ta del prebivalstva komaj približno 1/20 - če prištejemo nemško govoreči proleta- riat pa 1/13 vseh podložnikov-subjektov habsburške krone na območju Prage.'® In kot navaja P. Eisner, v svojem prispevku "Franz Kafka and Prague" (New York, 1949).'® Odlo- čilno pri tem je, da so Židje za nemško govoreči praški živelj prispevali kar 85 % in prav Zidje bodo tisti, ki v največji meri zakrivijo jezikovni pojav z imenom praška nemščina - že Kafka ga je zaznamoval z izrazom "jezikovni srednji razred", ki ni nič drugega "kot pepel, ki utegne vstati od mrtvih le zato, ker rijejo po njem preveč prizadevne židovske roke".^ Drugo polovico 19. stoletja, zaznamuje tudi migracija češko govorečih Židov s pode- želja v mesta, predvsem v Prago. In v mestih - pač za potrebe temeljnega židovskega po- četja: barantanje - privzamejo za občevalni jezik nemščino namesto češčine. V razmerah, ki so jih pogojevali ruralni odnosi in barantanje v njih, je razločevalna zareza potekala na ravni religijskega diskurza - katolištvo nasproti židovstvu. Eden od učinkov migracije Ži- dov v mesta bo pomik te ločnice, ki po eni strani omogoča P. Eisnerju opombo o tem, da je "socialni geto nadomestil religiozni geto",^' F Weltsch pa v svojem spisu "The bochemian Jew - An attempt characterization" (Czechoslowak Jewry, New York, 1943) pripominja, da je Praga od "nekoč enega najbolj pobožnih mest, postala eno izmed najbolj ireligioz- nih" ^^ Z drugimi besedami: premik ločnice zagotavlja, da se bo poslej določala iz ravni ekonomskega diskurza. Šele od tod bo moč črpati argumente za židovsko neprimernost vsaki izmed socialno-političnih skupnosti, ki se križajo v Pragi na prelomu stoletja. In prav zato se, denimo. Kafkov oče lahko postavi v razdaljo, ne samo do Nemcev in Čehov, tem- več še posebej do Židov: to, da v svojem zmerjanju vsevprek lahko povzame, ali celo mora povzeti tudi in predvsem samega sebe, v razliki do sebe, je tako rekoč bistveno določilo vsakega barantanja, hkrati pa nam dopušča, da v tem smislu priredimo Lukácsovo "para- digmatičnost" Kafke in rečemo, da so Židje paradigmatična "rasa" avstroogrske jezikovne skupnosti, ter izločimo paradigmatičnost Židov kot temeljni vzgib za naraščajoči val antise- mitizma od druge polovice 19. stoletja dalje. Na ravni jezikovne prakse bo učinek migracije Židov v mesta in nadomestitev češčine 50 z nemščino, šel v smeri osiromašenja nemščine - tako na leksikalni kot na sintaktični rav- ni - s hkratno obratno sorazmerno kontaminacijo s strani češčine; odlomki češčine bodo v nemškem jeziku držali funkcijo krpanja diskurza in so - v funkciji zastopništva - njegov šibki člen. A vrnimo se k razdalji, ki smo jo vpeljali poprej: k razdalji, ki loči praškega Žida od Nemcev, Čehov, in kar je še največ vredno, od njega samega. Samo po sebi se razume, da je proces, katerega učinek je ta razdalja, potekal v obe smeri: ni bil samo Kafkov oče tisti, ki je po vrsti zmerjal "Čehe, potem Nemce, potem Žide"; linija zavračanja poteka naj- prej in predvsem od nasprotnih smeri: od Nemcev in Čehov. Tako se praški Židje znajdejo v paradoksalnem položaju: kot socialna skupnost, ali socialni "geto", so v nepremostljivi razdalji do vseh treh določujočih družbenih vezi in hkrati učinek križanja teh treh diskurzov. To razdaljo za naše potrebe najbolj ustrezno ponazarja kafkovski izraz "no man's land" in jo takole opiše: "Večina tistih, ki so začeli pisati nemško, je hotela iti dlje od židovstva, najpogosteje ob nejasnem odobravanju očetov (ta nejasnost je tisto, kar žali); hoteli so to, toda z zadnjimi nožicami so ostali pri- lepljeni na židovstvo očetov, s prednjimi pa niso otipali nobenih novih tal. Obup zavoljo tega je bilo tisto, kar jim je dajalo inspiracijo. Inspiracijo, ki je. kot vsaka druga, vredna spoštovanja, a če pogledamo od blizu, ima vseeno ne- kaj žalostnih posebnosti. Tisto, v kar so izlivali svoj obup, najprej ni mogla biti nemška literatura, kot se je zdelo na prvi pogled. Živeli so med tremi nemožnostmi (ki jih samo slučajno imenujem jezikovne nemožnosti, najbolj preprosto je, če jih tako imenujem, čeprav bi jih mogli imenovati tudi povsem dru- gače): med nemožnostjo, da ne pišejo, nemožnostjo, da pišejo nemško, nemožnostjo, da pišejo dru- gače, in skoraj bi lahko pritegnili še četrto nemožnost, nemožnost, da sploh pišejo, (...), to je bila torej, ne glede na mesto, s katerega jo opazujemo, nemogoča literatura, ciganska literatura, ki jo je nemški otrok ukradel iz zibelke in na hitro nekako scmaril, ker je nekdo vseeno moral plesati po vrvi. (Le da to ni bil niti nemški otrok, ni bil nič, reklo se je preprosto samo to, da nekdo pleše" /prekinjeno/^^ Če se damo nekoliko zavesti Kafki, oziroma navedku iz njegovega pisma f^. Brodu, ki tri nemožnosti nalaga na osebo v tretji osebi množine: na prvi pogled je videti kpt da se Kafka izvzema iz nemožnosti. A najprej in predvsem je treba upoštevati, da gre za pismo, napisano M. Brodu - enemu izmed eminentnih predstavnikov mlade praške generacije ži- dovskih piscev. Kdaj bi torej Kafka "padel ven" iz svojega navedka o treh nemožnostih, če ne takrat, ko bi se do Broda kot zastopnika mladih praških piscev, obrnil v drugi osebi in s tem izgubil v bistvu premaknjeno, ali pa raje spodmaknjeno razmerje med njim in mlado praško generacijo - kot da bi šlo za preprosto vzajemnost členov, za čimer bi se gnal go- vor v drugi osebi. Šele govor v tretji osebi bo na eni strani Kafko potegnil v polje treh ne- možnosti, na drugi strani pa vpisal razdaljo med njim in ostalimi židovskimi pisci - na ravni izjave - če vzamemo, da se prva in druga oseba srečata v polju tretje, "odsotne" osebe; srečata pa se tako, da se zgrešita. Funkcija "no man's land" bo torej najprej v tem, da po- tegne ločnico med Kafko in mlado praško generacijo ter hkrati vsebuje zahtevo po koncep- tualizaciji razlike med minorno izjavljalsko pozicijo in minorno izjavo. Vemo tudi - izvlečki iz gimnazijskega šolskega programa nam dajejo napotke v tej smeh - da je bil Kafka skozinskoz fasciniran z visoko nemško klasiko, prav posebej z Go- ethejem; sled fascinacije lahko preberemo tako v pogostih komentarjih h Goetheju v Dnev- niku kot v njegovem potovanju v Weimar, pa tja do dopisovanja s hčerko vratarja v Go- ethejevi hiši-muzeju v Weimarju. Fascinacije s klasično literaturo kajpak ni bil deželen le Kafka; lahko rečemo, da so ji podlegali vsi pisci praškega kroga. Za zgled bi nam spet lahko služil M. Brod, ki je bil men- da celo iniciator romanja v Weimar - podjetja, ki sta se ga s Kafko lotila skupaj. Poudarek na fascinaciji z visoko klasično književnostjo, ne služi ničemur drugemu kot temu, da kaj doda v prikazu minorne izjavljalske pozicije praškega kroga piscev. Doda pa tole; zahtevek literarne ideologije, ki najde oporo v fantazmi visoke klasične literature, lah- ko konec koncev zvedemo na splošen obrazec, ki pravi "naj se piše, kakor je pisala visoka nemška klasika, s posebnim poudarkom na Goetheju". Razlika med Kafko in mlado praško generacijo bo torej nastopila na ravni izjave in glede na gornji obrazec; dejavnost slednje je dejavnost v funkciji spregleda, spregledati pa mora, da je razdalja, ki jo loči od visoke nemške klasike, in ki jo zaznamuje načinovni prislov v besedici kakor, nezvedljiva. Že na 51 ravni zahtevletta, Babbitta i Cabeta. Ovakva slika ho- lističkog pristupa najčešće se susreće u raspravama o Quineovoj filozofiji. Primjer nas, medjutim, ostavlja na cjedilu, ako se radi o cjelini teorije. U tom slučaju naša početna razmatranja o petljama dolaze u prvi plan. Ako je teorija dovoljno obuhvatna, ona mora objasniti svoju vlastitu genezu, odnosno, da izbjegnemo ovaj grubo refleksivni prikaz, objasniti kako je uopće mogla nastati. Quine s pravom tvrdi da je središnje pitanje teorije spoznaje slijedeće: "ako je naša teorija o vanjskom svijetu istinita, kako smo mogli naletjeti na nju?" /The Roots of Reference, str. 21./. Prihvatimo li njegovu tvrdnju, vidimo da holizam znači više od jednostavne teze da su naša vjerovanja medjusobno povezana. 76 Ona znači da se cjelinu naših vjerovanja mora moći razumjeti iz njih samih /iz nje same/ u strogom smislu riječi - naša vjerovanja su tako povezana da njihova povezanost mora moći objasniti njihov nastanak i - njihovu medjusobnu vezu. Zamislimo Cabeta koji je trenutno izgubio pamćenje. U svojem dnevniku on odvaguje različite pretpostavke o ubojstvu, uključivši i pretpostavke o tome kako je on mogao izgubiti pamćenje, što se prije toga moglo dogoditi, i tako redom. Na kraju dnevnika, već nam je jasno da je Cabet ubojica i još samo preostaje da Cabet sam to shvati - situacija beskraj- no eksploatirana od antičke tragedije do Agathe Christie. Možda bi takva priča bolje pokazala filozofijski smisao Ouineovog holizma, za razliku od usko metodologijskog smisla kojeg ilustrirana primjer iz "Mreže vjerovanja". Zbog čega je bio potreban ovaj uvod u holizmu prije nego li se pristupi pitanju ontolo- gijske relativnosti? Zbog toga što Guineove teze o neodredjenosti i relativnosti počivaju na dva stupa, točnije, više na dvije petlje - na jednostavno, metodologijskom holizmu, i na autoreferencijalnosti cjeline čiji je primat zagarantiran holističkom tezom. U tom smislu je priča 0 zecu i divljaku ujedno i priča o lingvisti: nije samo dovedeno u pitanje razumijevanje i provodjenje, već se postavlja, na kraju, pitanje o jeziku kojim govori sam lingvista. Time smo se vratili na sam početak, na filozofiju koja je ujedno i znanost, na pitanje o nemogućnosti pn/e filozofije. Medjutim, treba prevoditi razlikovanja. Kaže Goodman: "But my pleasure in yielding the platform to Professor Quine arises not because he is a very distinguished philosopher, because he is a very distinguishing one". Popravljati čamac dok još plovi nije nemoguće, izvući se iz vode vukući sama sebe za kosu jest. Quine izbjegava neposredne paradokse autoreferencije, čuvajući ono što je filozofij- ski zanimljivo u njihovoj motivaciji: križanje razina, prividno utemeljivanje A u В koji je ute- meljen u C koji je utemeljen u A, pri čemu se zgrada održava iako bez temelja. Filozof 1 znanstvenik su u istom čamcu. Znanstvenik je teškom mukom izgradio svoj znanstveni aparat. Recimo aparat kvanti- fikacije. I hoće da ga provjeri. Filozof zna da je takva provjera ograničena. Tako dugo dok bude radio s varijablom one će mu prebirati po osjetilnim predmetima. U ideju varijable ugradjeno je odredjeno po- imanje identiteta. To poimanje traži da predmeti budu medjusobno odjeliti i to na odredjeni način. Ono što ne ispunjava taj zahtjev nije predmet. To ne znači da se ne možemo pitati da li "ben" znači svezak nečeg što je po sebi ne- odredjeno, gomila papira, i što prepoznajemo kao ovu knjigu zahvaljujući riječi "ben". U svojim skeptičnijim trenucima filozof kaže: ovdje ne postoji činjenično stanje. Radikalnije nego li neodredjenost prijevoda je ono što Quine naziva ontologijskom re- lativnošću. Počnemo li unutar vlastitog pojmovnog aparata razmišljati o njegovim mogućnostima i granicama /kao što smo počevši od govora o predmetima prošli na pitanje o granicama i uvjetima tog govora/ suočit ćemo se s tim da vlastiti pojmovni aparat ne možemo napustiti. Takodjer s time da o njemu nemamo mnogo za reći. Ztx)g čega? Krenimo redom. Slijedeći poznate postupke, nećemo se odmah pozabaviti cjelinom naših spoznaja. Odabrat ćemo neki dio, neki pravi podskup, i zapitati se kako bismo mogli nešto reći o on- tologiskim obvezama koje taj podskup naših spoznajna sobom nosi. Nećemo se zadovoljiti strukturom, time da, recimo, usporedjujemo način na koji su uzgradnjena dva podskupa skupa naših spoznaja. U potrazi za sadržajnim rezultatima naići ćemo na klasičnu metodu: treba eksplicirati učenje jednog podskupa u nekom širem jeziku, što više u jeziku koji nam je bliži, razumljiviji, uobičajeniji. Drugim riječima, o nekom sustavu spoznaja možemo govoriti sam na fonu nekog drugog znanja, samo zahvaljujući prijevodu u to pozadinske znanje. Posljedice: а/ razumljivost je provedivost u poznato i razumljivo narječje, 77 b/ ekspliciranje je provodjenje u neko poznatije narječje ili neku širu i obuhvatljiviju teoriju, с/ kad smo jednom našli dovoljno široku i obuhvatnu teoriju, više je nećemo moći eks- plicirati u još široj, d/ o onome do čega nam je kao filozofima najviše stalo, o našoj spoznaji u cjelini, teško da možemo reći nešto odredjeno jer nemamo šire teorije u koju bismo je preveli. "Parafraza u nekom ranije poznatom riječniku je naš jedini izlaz. I to je ontologijska, relativnost. Dovesti u pitanje referenciju svih terma naše sveobuhvatne teorije postaje besmislenim, jednostavno jer nam fale termini u odnosu na koje bismo pitali ili odgovarali. /. . ./ Ontologija je, dapače, dvostruko relativna. Specifirati univerzum teorije ima smisla samo u odnosu spram neke pozadinske teorije, i samo s obzirom na neki prevodilački pri- ručnik jedne teorije u drugu /. . ./ Ne možemo znati što je nešto ako ne znamo kako se razlikuje od drugih stvari. Isto- vjetnost spada dakle zajedno s ontologijom. Stoga je ona upletena u istu relativnost. . . ." OR. str. 55./. Ontologijska relativnost je tako rezultat komulativnog djelovanja nekoliko silâ. S jedne strane, razumijevanje je prevodjenje, i stoga konstrukcija; tako mu u dio pada neodredje- nost i neistraživost referencije. S druge strane, ispitivanje teorije i samo je relativno - mo- žemo ispitivati prave podskupove teorije, usporedjivati ih medjusobno, konačno, prevoditi ih u obuhvatni jezik pozadinske teorije - za konačni skup naših znanja nema smisla po- stavljati pitanje. /Quine je tu nasljednik Russella iz teorije tipova, Tarskog, i Gödela./. Magloviti i neodredjeni pojam u eksplikaciji katkad postaju još neodredjeniji. Lekcija iz učenja 0 rasplinutim skupovima: počinjemo sa skupom na kojemu je definiram odnos pri- padnosti elementa skupa funkcijom čija je slika u intervalu od nula do jedan /recimo. Pero je napola propalica. Njegova pripadnost skupu propalica je nula cijelih pet./. Medjutim, presli- kavanjem na interval je još uvijek previše odredjeno. Onda pokušavamo preslikavanjem na rasplinute podintervale inten/ale od nula do jedan. Možemo onda poći korak dalje, i uzeti kao sliku rasplinute podintervale - tako dobivamo hijerarhiju neodredjenosti. Kako spriječiti da se to ne dogodi i našom pojmovnom shemom, da se pojam kvantifi- kacije ne raspline pod višestrukim pritiskom ontologijske neodredjenosti. Izborom fiksnog koordinatnog sistema. "U odnosu na njega moći ćemo smisaono govoriti o zečevima i dijelovima, brojevima i formulama". Treba, drži Quine istodobno biti svjestan toga da je naš koordinatni sistem samo jedan od mogućih /procjenjivati alternative, pokušati ih razumijevati prevodeći ih, koliko je to mo- guće u naš jezik/, i istodobno se njime služiti kao najboljim koji nam je dostupan. Tko smo, medjutim, "mi"? Kao u poučnim pripovjetkama, i ovdje skromnost biva nagradjena. Ako ne budemo su- više strogi u svojim zahtjevima, ako se zadovoljimo praktičnim konsenzusom, možda ćemo uspjeti identificirati zajednicu onih koji govore istim jezikom. Stranac čije rečenice prevodimo u situaciji temeljita prevodjenja ima gotov, izgradjen sustav. U neku ruku, to nam olakšava posao - "procjenjivanje referencije strančeve riječi čeka samo naš sustavni prevodilački .... priručnik za njegov složeni jezik", piše Quine u "Korijenima referencije". Dijete koje uči jezik, medjutim, nema još izgradjen složen sustav referencije. Stoga s njime imamo više posla, ali se posao bolje isplati: možemo ga usmjeriti tako da ono doista nauči naš jezik, da naš jezik postane njegov. Sto onda, inzistira skeptik, ako dijete vidi /bolje/ boje u obrnutom spektaru? Nikakvo učenje tu neće pomoći - on će ono što on vidi kao zeleno nazivati "crvenim" i obmuto, a razliku nikad nećemo uspjeti dokučiti. Ovdje se pokazuje važnost skromnosti. Razlike, kao što su one inducirane obrnutim spektrom su irelevantne za komunikaciju 78 Tako dugo dok dijete naziva crvenim ono što ja vidim kao crveno mi govorimo istim jezikom. Tako je "glatko komuniciranje" dobar znak, a ako smo dovoljno skromni, i dovoljni uvjet za pripadnost istoj jezičnoj zajednici. Time smo se vratili početku: društvenoj kontroli kao temelju jezika. Nenad MIščevič 79 DOMET OUINEOVE TEORIJE MNOŽIC Knjiga, kjer Quine sistematično razvije aritmetiko naravnih števil zgolj iz logičnih te- meljev, je Mathematical Logic (Matematična logika). To je Quineovo najpomembnejše delo na področju teorije množic (poleg Set Theory and its Logic - Teorija množic in njena logi- ka). To je eno redkih del kjer vidimo kako se izgradi aritmetiko takorekoč iz nič. To je po- dročje, kjer mora Quine pokazati "tostranost svoje logike". V delu pa so definirana poleg naravnih tudi racionalna števila, realna števila in kompleksna števila. To pa samo s pojmi teorije množic. Definirane so tudi aritmetične operacije, ki se tičejo teh vrst števil (sicer bi tudi bilo težko drugače definirati števila, saj se najbolje pokaže kaj so, ravno skozi operaci- je nad njimi). Svoj sistem začne graditi pri propozicionalni logiki. Pri tem se ne trudi, da bi dokazal, da je vsaka tautologija teorem (kakor npr. to dela v svoji knjigi Introduction to Mathematical Logic - Uvod v matematično logiko - A. Church), saj bi z dokazovanjem tega autor in bra- lec izgubila preveč energije - temveč enostavno privzame to kot teorem. Vsaka tautologija je torej teorem in s tem je zadeva opravljena. Treba je samo še definirati kaj je tautologija in osnovne pojme iz propozicionalnega računa. Pri tem Quine, kot je to že njegova navada v vseh delih, ne priznava pojma propozicije (kot na primer Carnap in Church) in torej tudi ne propozicionalne variable. Vrednosti propo- zicionalnih variat)el naj bi bile po mnogih avtorjih seveda propozicije. Pri Quineu pa ni tako, temveč so črt^e, s katerimi operira v svojem stavčnem računu samo sheme, ki stojijo na- mesto stavkov. To velja tudi v tem delu. Status stavčnih shem je podotien statusu množic v možnosti. Kakor te ne morejo biti vrednosti kvantificiranih variabel, tako tudi stavčne she- me ne označujejo nobenih entitet (niso imena, ker se tudi nad njimi ne more izvršiti kvanti- fikacija). Quine je proti kvantifikaciji nad stavčnimi shemami, ki jo zagovarjajo nekateri logi- ki, na primer poljski, ker po njegovem ne moremo smiselno trditi, da eksistirajo propozicije. Ta račun stavkov predstavlja običajno dvovalentno logiko in je seveda podvržen matrični verifikaciji, na katero se veže pojem tautologije. Kvantifikacijska togika je podana v mnogih nadrobnostih skozi predikativni račun prve stopnje. Pri razvijanju in dokazovanju njenih teoremov Quine uvede še štiri aksiome poleg omenjenega o tautologiji. Aksiomi so zapisani v grških črttp) ^ (a) 0 (a)V " pomeni to, da se nanaša na neskončno mnogo stavkov. Ce bi ga zapisali kot "(x) (Fx Gx) -*°(x) (Fx) ^ (x) (Gx)" se to nanaša na neskončno mnogo stavkov, temveč samo na končno mnogo, kajti namesto sheme je pač lahko zapisano samo končno drugih stavkov. Zadeva je podobna tisti, ko se ugotavlja, da je neka logična formula iz predikativnega računa prve stopnje veljavna le takrat, ko drži za vsak individuum in za vsako množico (ne pa za vsak individuum in za vsak predikat, ki ga predstavlja predikativna shema). Na podoben način se izraža tudi Church in drugi mo- demi logiki, ko hoče vpeljati v svoj logični sistem aksiome, ki naj veljajo v neskončno mno- go primerih. 80 Quineovo razlikovanje med teoremi in metateoremi v tej knjigi pa pokaže, da je Quine upošteval semantična raziskovanja svojega časa (predvsem raziskovanje Tarskega in Carnapa) in da sistem v tej knjigi loči med objektivnim jezikom in metajezikom. Objektivni jezik predstavlja v našem primeru vrednosti variabel v metateoremih - metajezik pa te va- riable same. Zadnje poglavje te knjige je sploh posvečeno problematiki v zvezi z metajezi- kom. Seveda bi brez metajezika ne bilo mogoče s tako natančnostjo formulirati zakonov in kvantifikacijske logike. To se tiče predvsem substituiranja enih izrazov z drugimi izrazi, po- sebej še takrat, ko imamo opraviti z ekvivalenco in identiteto izrazov. Po drugi strani pa je metajezik potreben tudi za označevanje prostih in vezanih variabel v formulah. Važna je namreč razlika med takoimenovanimi zaprtimi formulami in takimi, ki niso zaprte. Če postavimo pred neko formulo iz predikativnega računa prve stopnje kvantifikator (univer- zalni kvantifikator, ker eksistencialni kvantifikator lahko stalno v obsegu Quineove logike prevedemo na univerzalni kvantifikator - se pa s kvantifikatorjem samo ene vrste močno poenostavi teorija o metajeziku) postane ta formula zaprta ali vezana glede na kvantifika- tor. Če pa postavimo pred neko formulo toliko kvantifikatorjev, da so vse variable, ki nasto- pajo v njej vezane, potem je ta formula zaprta. Zapreti neko formulo, se pravi vezati vse njene proste bariable. Če na primer rečem formula "A" je teorem, pomeni to nekaj popol- noma drugega, kot če rečem "zaprtje formule "A" je teorem. Druga trditev je namreč mno- go bolj močna kot prva in jo implicira, medtem ko prva trditev ne implicira drugo, (če pomi- slimo na teorijo tipov bomo takoj opazili razliko med trditvama. Druga trditev je ravno tista, ki rada vodi v protislovje, ker nekaj trdi o vsej totalnosti). Tudi v Quineovi teoriji je razlika med kvantificirano in nekvantificirano formulo velika, posebno še, če se spomnimo na nje- gov princip neobvezujoče abstrakcije. Ne smemo pa zamenjati tega s tem, da so v okviru predikativne logike prve stopnje, formule s prostimi variablami ekvivalentne onim, ki imajo vse variable vezane. Ta trditev je namreč posledica definicije veljavne formule in tega, da je vsaka veljavna formula teorem. Tretji aksiom govori o tem, da lahko nevezano formulo vežemo s kvantifikatorjem, ki vsebuje samo take formule, ki v tej formuli ne nastopajo. Glasi se: "Če a ni prost v 0, I— (a)0 ."* Namesto tega aksioma imajo drugi logiki, na primer Church pa tudi Carnap precej bolj močen aksiom, ki je sicer podoben temu. Bolj močen je v tem smislu, da manjka pogoj, ki pravi, da ne sme biti variabla s katero vežemo dano formulo v njej prosta. V Qui- neovi formulaciji bi se ta aksiom glasil takole: "I— 0 (a) 0 .** Naslednji aksiom je običa- jen tudi v drugih delih matematičnih logikov. V bistvu ga ni logičnega sistema, ki ga ne bi vseboval, če že ne v tej obliki pa v kaki drugi. To je v bolj komplicirani obliki, ki je prirejena zahtevam matematične logike, povedano staro načelo, da kar velja za obče mora veljati tudi za posamezno. Zadnji, peti aksiom pa se glasi: "Če sta 0 V in 0 teorema, je to tudi V."* To je zopet v drugi obliki povedan modus ponens, ki mora tudi biti prisoten v skoraj vsakem lo- gičnem sistemu (Hilbert je s pomočjo njega definiral proces dokazovanja). Ta aksiom nam pomaga, da se pri sklepanju lahko pomikamo naprej s tem, da odvržemo anticedens. Tako lahko čisto v smislu Descartove zahteve usmerimo svojo pozornost na druge člene skle- panja (zanimivo je, da Church in mnogi drugi logiki dokazujejo tudi obrat tega aksioma, to je tako imenovani teorem dedukcije, ki pravi da lahko nekemu teoremu za katerega veljajo določeni pogoji, ki izhajajo iz kvantifikacije stalno pridružimo nek stavek tako, da bo ta anti- cedens k danemu teoremu). Pri formuliranju teh aksiomov smo lahko videli, da Quine uporablja tudi naravni jezik kot metajezik zraven posebnih variabel (grških črk). Tako uporablja izraz "če---po- tem .. .", "vsebuje", "prost", "vezan", "primerek". Nekateri logiki imajo kake od teh izrazov formalizirane (Carnap in Church) Quine pa hoče ostati čim bližje naravnemu jeziku pa tudi po nepotrebnem noče uporabljati simbolizma (seveda morajo tudi drugi logiki vsaj delno uporabljati vsakdanji jezik, da lahko s pomočjo njega definirajo simbolni aparat). 81 QuiriR postavlja pred stavke, ki so teoremi znak "I—" podobno kot Frege (prvi Fregeju znak "I—" pomeni da je izraz, ki mu sledi sodba, katera je afirmirana. Pri tem pomeni "—" da je izraz spojen v neko misel ali sodtx) "I" pa pomeni, da je ta sodba afirmirana. Russell in Wfiitehead sta ta znak uporabljala v tem smislu, da je stavek, pred katerim stoji ta znak, teorem. Prj Quineu pa ta znak pred stavkom pomeni, da je zaprtje tega stavka teorem, to je rafilo drugačna misel kot pri Russellu in Wfiiteheadu. V zadnjem primeru to pomeni, da latiko vsaki variabli v izrazu, pred katerim stoji znak " « " (katera je svobodna) priredimo kvantifikator, pa bo ostal teorem. Ce je n prostiti variabel, potem je to zaprtje možno na toliko načinov, kolikor je možnifi razvrstitev tefi variabel v ravni črti. Teti načinov je ravno nI. Vsaka od sodb, ki nastane po taki permutaciji kvantifikatorjev je eno zaprtje od dane formule. Že bolj pri začetku izgradnje kvantifikacije v delu ML se Quine loti metateoremov, ki mu omogočajo zamenjavo ekvivalentnih izrazov. Zamenjava ekvivalentnih izrazov je ena izmed najmočnejših sil, ki ženejo gradnjo aksiomatskega sistema. (To ne velja samo za teorijo množic, temveč tudi za druge teorije, ki so zgrajene na aksiomatski način. Pri neak- siomatskih teorijah pa se podobna reč javlja v drugi obliki, in sicer skozi vprašanje koliko lahko pri danem pojmu ali reči abstrahiramo, ne da bi nehal biti tisto, kar je. Ko tako abstra- hiramo, ga lahko zaradi pomanjkanja mnogih konkretnih vsebin, ki smo jih s to abstrakcijo odvrgli, nadomestimo v okviru določenega sistema ali situacije, z drugim pojmom in tako obogatimo vsebino obeh pojmov.) Brez tega teorema si sploh ne moremo misliti dokazo- vanje kake zahtevnejše reči s pomočjo kvantifikacijske logike. Zapiše pa se kot: "če I— 0 0' in V ' nastane iz V s tem, da včasih postavimo 0', kjer nastopa 0, potem I— v V '" * Dokazovanje takih metateoremov (metateorem je to zaradi tega, ker govori o tem, kdaj lahko izraz v jeziku predikativne logike nadomestimo z ekvivalentnim; to govor- enje sámo, pa seveda ni v jeziku predikativne logike, temveč v jeziku, ki govori o njej - je precej zamotano kljub dozdevni trivialnosti. Če upoštevamo, da v predikativnem računu nastopajo vezane in proste variable in da jih formalizacija metateorema in dokaz tega teo- rema mora upoštevati, vidimo, da zadeva ni tako enostavna, kakor se zdi na prvi pogled. Vprašanje zamenjave enih izrazov z drugimi sredi konteksta, kjer nastopajo vezane ali ne- vezane variable (in tudi v izrazih, ki naj bi se medsebojno zamenjali) nikakor ne more biti enostavno. Za dokazovanje takih metateoremov, kjer nastopajo vezane in proste variable, se uporablja matematična indukcija. Ta indukcija se nanaša na logične relacije, ki drže med izrazi (v našem primeru na ekvivalenco In zapiranje izrazov kjer nastopajo proste va- riable). Tako sklepanje pa je zelo zapleteno (podobno kot je treba pri navadni matematični indukciji rešiti bolj ali manj zapleten matematični problem) če se hoče napraviti prehod od F(n) na F(n-i-l) je treba tudi tukaj rešiti določen logičen problem, če se hoče napraviti omenjeni prehod. Zato je treba pri takih sklepanjih temeljito poznati logično problematiko in se zavedati vsake malenkosti pri gradnji izrazov. čas bi bil, da bolj natančno povemo, kaj Quine pojmuje pod izrazom. Izrazi so lahko formule ali pa izrazi v ožjem pomenu te besede, to je termini. Formule vsebujejo sodbe, to je izraze, ki soresnični ali neresnični in matrike, ki postanejo sodbe, ko vežemo vse proste variable v njih (v ML še Quine uporablja izraz "sodba" (statement), ki ga v kasnejših delih več ne najdemo, to pa zaradi asociativne povezave tega izraza s pomenom, ki ga Quine zanika). Termini v ožjem pomenu so variable in abstrakcije. Za abstrakcije velja, kot smo rekli že prej, da so navidezni objekti kvantifikacije, kjer morajo entitete, na katere se nanašajo, postati vrednosti variabel le pod posebnimi pogoji. Abstrakcije se dajo odpraviti po definici- ji: "ß e a0" za "(Ey)(0 e y • (a)(a r y^0)." V tej definiciji predstavlja izraz "e0" abstrakcijo (seveda v metajeziku) v kontekstu. To abstrakcijo tudi v tem kontekstu lahko odpravimo. "0" nam pomeni matriko v kontekstu, katere se javlja abstrakcija. To definicijo Quine poz- neje v ST* poenostavi in sicer v smislu: "Хеју; Fy} = def. = Fx." (Seveda je definicija v ML str. 133 Set Theory And Its Logic 82 striktnem smislu nekoliko daljša, ker mora biti v njej vidno, da je variabla, nad katero poteka abstrakcija, vezana, vendar če upoštevamo to dejstvo, lahko uporabljamo samo "takratno" definicijo. Ta pa je veliko enostavnejša kot v ML, pa še njena formulacija ne potrebuje me- tajzika. Tako definicijo pa omogoča Quineova "neobvezujoča" raba abstrakcij v ST.) Variable imajo v Quineovi logiki in logiki na sploh podobno vlogo kot zaimki v narav- nem jeziku. Kot stoje zaimki namesto samostalnikov, tako stojijo variable namesto abstrak- cij (seveda morajo biti te opravičene s tem, da ubogajo določene pogoje, da lahko spadajo v sistem. Ce bi primerjali možnosti zamenjave znakov za abstrakcije z znaki za variable, bi lahko rekli, da je situacija podobna kot ph zamenjavi zaimka s samostalnikom. Kot lahko stoji namesto samostalnika stalno gotov zaimek, tako lahko stoji namesto variable za ab- strakcijo stalno prava variabla. Toda, kot ne more stati namesto zaimka stalno samostal- nik, tako ne more stati namesto variable abstrakcija, sicer se v obeh primerih pride do pro- tislovja.) Vlogo glagolov in pridevnikov pa igrajo stavčne matrike ali predikati, če abstrahiramo variable, ki v njih nastopajo. Kar se variabel in matrik tiče, je za variable v matrikah po- memben samo njihov vrstni red. Zaradi tega bi lahko namesto variabel pisali tudi številke (le da te ne bi mogle predstavljati nečesa, kar se lahko kvantificira, ker niso imena - ne stoje namesto nečesa drugega. Sicer pa uporablja Quine zamenjavo variabel s številkami, da bi na ta način pokazal kaj je predikat in razložil njegovo substitucijo z drugim predika- tom v knjigah Elementary Logic in v Methods of Logic.) Vrstni red variabel nam kaže njiho- vo mesto v abecedi. Ta je važen pri substituciji matrik z drugo stavčno matriko in pri pove- zavi s stavčnimi matrikami. Ne smemo pozabiti na to, da bi po ekspanziji vseh matrik prišli do tega, da bi nastopali samo lofični znaki, to se pravi, nastopale bi samo variable, kvantifi- katorji in predikat "biti element" (v tem primeru imamo opraviti s takoimenovano razširjeno logiko, to je teorijo množic, ker smo predikat "biti element" šteli k logičnim znakom, česar sicer Quine ne dela.) Za to delo velja namreč isto kot za ST, da so omenjeni termini edini nedefinirani termini v sistemu. (Pri Carnapu in Russelu ni tako. Oba namreč stalno vodita račun o takoimenovanih izveniogičnih terminih. To se že vidi po tem, da ima Rüssel druga- če formulirane aksiome, v katerih nastopajo tudi konstante, na primer: "(x) (Fx) ^ (Fa)" kjer nastopa izveniogična konstanta "a". Pri Quineu bi zastonj iskali princip univerzalne in- stantinacije v tej obliki. V vseh delih, ki obravnavajo logiko na sploh je univerzalna instanti- nacija izražena zgolj s pomočjo variabel, nikoli pa ne s pomočjo konstant (to je v obliki "(x)Fx ^ Fy)". Russell pripominja, ko uvaja gornji princip, da pravzaprav ne spada v logiko oziroma matematiko, vendar ga kljub temu zapiše. Podobno ravna tudi Carnap. Sicer pa zadnjemu mešanje logičnih in ekstralogičriih znakov pride prav pri izgradnji jezikovnih si- stemov, kjer so stalno prisotni kaki predikati, ki niso iz logike in matematike. Ti pa so bist- veni za izgradnjo raznih jezikov na primer predikat "spomin podobnosti" ("Anlichkeitserih- nerung") v fenomenalističnem ali solipsističnem jeziku, ki je podan v delu Der Logische Aufbau der Welt). Po obravnavi substitucije ekvivalentnih izrazov se Quine pobriga za kvantifikatorje. Poda povezavo med eksistencialnim in univerzalnim kvantifikatorjem in dokaže metateore- me, kl se tičejo njune distributivnosti. Po tej temi se posveti še obravnavanju abecedne va- riacije variabel v kvantifikacijskem računu. Vse glede te abecedne variacije lahko strnemo v načelu, da se pri njej moramo držati abecednega reda variabel. Kadarkoli zamenjamo eno vrsto variabel z drugo se moramo pri tem držati notranjega reda te vrste. To pa najlaže dosežemo, če se držimo njihovega abecednega reda. S tem je poglavje o logiki v striktnem smislu končano (Quine namreč ostro loči med teorijo, ker poleg logičnih znakov nastopa tudi predikator " c", ki se da odpraviti v kontekstu (kot se da odpraviti v izrazu: "x e y; Fx" z "Fx") in teorijo, kjer predikator ' £" ne nastopa na tak način, da bi ga lahko odpravili (ka- dar nastopa abstrakcija levo od " t " in kadar nastopa " e " med samimi pravimi variablami - ne pa shemami). Kakor hitro imamo opraviti s predikator ' £ ", ki ga ne moremo odpravi- ti, imamo opravka s teorijo množic ali razredov. Z njo imamo opravka tudi takrat, ko začne- mo kvantificirati predikate iz kvantifikacijske logike, samo da se tega ne zavedajo vsi dovolj močno. 83 Tretje poglavje je posvečeno obravnavanju terminov. Najprej Quine razloži proces abstrakcije. V proces abstrakcije (ko iz matrike dobimo množico) je vnesel dodatni pogoj, ki rezultira iz razdelitve entitet na take, ki so lahko element neke množice (to so množice v ožjem pomenu te besede) in na entitete, ki to niso (to so razredi v ožjem pomenu te bese- de). Ta dodatni pogoj (razen tega da je lahko matrika stratificirana) pomeni, da mora enti- teta, na katero se nanaša variabla, nad katero se vrši abstrakcija, biti element. Nato preide Quine na obravnavanje entitet (množic). Teoremi, ki govore o tem so zelo podobni onim, ki govore o ekvivalenci izrazov. Za vsa ta dokazovanja, vključujoč ona iz poglavja o logiki, pa velja, da morajo biti formule, v katerih nastopajo zamenjave izpisane v prvotni notaciji (vse definicije kot okrajšave morajo biti izpisane). Za identiteto izrazov pridejo na vrsto deskripcije, to je izrazi oblike: "1x . .. x ...)" ali z besedami: "objekt x tak da ... x ...""..." v tem primeru pomeni pogoj nad x, ki določa x oziroma matriko. Teorija deskripcij se uporablja zgolj zato, da se logika rešuje raznih imen, ki se nanašajo ali pa ne nanašajo na določene entitete; tako na primer, če bi hoteli odpravi- ti ime (samostalnik) "Ljubljana", bi ga spremenili v predikat "... je Ljubljana". Tako bi Ljubljana postala lastnost nekega subjekta ali pogoj, ki ga določen logičen subjekt izpolnju- je. Tako bi se vsa teža vpraševanja po eksistenci prenesli na ta subjekt ne pa na "Ljublja- no". 2e Aristotel je trdil, da samostojno bivanje imajo lahko le subjekti, da lastnosti bivajo zgolj skozi njih in ne morejo bivati ločeno od subjektov, medtem, ko poslednji lahko samo- stojno bivajo.) Ce bi nekdo vprašal, zakaj je tako spreminjanje subjekta v predikat potrebno in ali ni to samo neka gramatična posebnost, bi odgovorili, da je to zaradi kvantifikacije. Ce namreč rečem, da nekaj ne biva ali da nečesa ni (v angleščini se to še precej tx)lj čudno sliši kot v našem jeziku, namreč kot: "there iz something which is not"), smatramo ta izraz kontraindiktoren izrazu "da biva nekaj česar ni". Ce bi ga morali negirati bi dobili v skladu s pravili kvantifikacijske logike (oziroma logike, ki spoštuje princip, da je negacija neresnič- nega stavka ekvivalentna njegovi afirmaciji) resničen stavek, namreč, da - "ni res, da biva nekaj česar ni" torej: "vse je". V vsakdanjem načinu govora se ne more reči, da nekaj ne- določenega ne biva, kajti, če za nekaj vem, da eksistira, ali da ne eksistira, že imam neko minimalno vedenje o stvari. Ta primer že sam kaže na to, da je abstrakcija eksistence stvari od vseh drugih lastnosti stvari nekaj dvomljivega. Toda logika ravno vseskozi abstra- hira eksistenco od'drugih lastnosti stvari. Na eni strani je predikacija (govor o lastnosti reči) na drugi strani pa, ali kaka stvar, ki se ji predicira to ali ono sploh je. Težave glede na na- našanje imen se pokažejo kot težave glede na način bivanja objektov mišljenja. To je pri- peljalo do predmetnostne teorije Meinonga in vplivalo tudi na fenomenologijo. Sicer pa so se že srečevali s temi probimi. Znaki za variable naj bi se nadomestili z znaki za imena. Zato se morajo imena nana- šati na določene entitete. Kaj pa v primeru, če se to ne zgodi? Iz sheme "Fa" sledi da (Ex)Fx po zakonih kvantifikacijske logike (pri Quineu, kot smo že omenili ni lastnih imen, so pa abstrakcije, ki podobno fungirajo). To pomeni, da kadar se o neki stvari nekaj trdi, tista stvar je. Zaradi tega zakona bi lahko prišli v protislovje, če bi se lastno ime na ničesar ne nanašalo. Zaradi tega se morajo dati lastna imena parafrizirati, tako, da postanejo predi- kat. Na ta način mora objekt, na katerega se nanaša variabla, nujno biti v skladu s prejšn- jim zakonom. Predikati pa niso imena, ki bi se nanašali na neke objekte in tudi niso pod udarcem kvantifikatorjev, ki pravzaprav govore o eksistenci. Izraz: "1Fx" pa se da stalno prevesti v jezik, kjer je poudarjeno, da objekt na katerega se nanaša variabla x mora bivati. Ce takega objekta ni, potem je stavek, ki trdi, da je, neresničen. Quineov sistem pa je zgra- jen tako, da iz takega stavka dobimo po abstrakciji prazno množico (Д). Lahko bi to bilo tudi drugače in sicer tako, da bi bil stavek, ki bi vseboval tako deskripcijo nesmiselen - ne bi bil izvedljiv iz aksiomatskega sistema. Tako pot sta ubrala Hilbert in Äckermann v svoji knjigi Grundzüge der theoretischen Logik. Sistemi, ki obravnavajo tudi empirične reči - kot na primer Camapov, se nanašajo pri prazni deskripciji na kakšen umetno skovan objekt. Zadeva je podobna tisti, ko se sploh vsak stavek nanaša na objekt - resnico ali na objekt neresnico - kot je to na primer pri Fregeu in Lukasiewiczu (glej prikaz tega v F. Jermanu: Med logiko in filozofijo). 84 Sicer je pri Quineu problematika, ki $e tiče deskripcij, prestavljena tx)lj v drugo sfero, namreč v sfero abstrakcij. Prave variable lahko zamenjamo z abstrakcijami samo takrat, ko so te izšle iz matrik, ki izpolnjujejo določene pogoje (ti pogoji so v ML stratificirana matrika in da je reč, nad katero se vrši abstrakcija element). Tako tudi vidimo, da so tako pojmova- ne abstrakcije prevzele nase del bremena, ki je ležal prej na deskripcijah (Rüssel je kon- struiral množice s pomočjo deskripcij, posebno še funkcije). Quine torej prevede vsako lastno ime na obliko: "1x Fx" to pa dalje na "Ey(x)(Fx «x = = v). V izrazu na levi dobro vidimo, čemu mora zadostiti izraz, ki naj se nanaša natanko na en objekt. Predvsem pa je važno to, da objekt na katerega se nanaša mora biti, kar nam pove eksistencialni kvantifikator na začetku stavka. Russell, ki se je prvi ukvarjal z deskripcijami na podoben način (pred njim se je s tem ukvarjal še Frege in po svoje tudi Peano) je definiral deskripcijo stalno v širšem kontekstu. Izraz "1x Fx" je nastopal v določenem kontekstu, tako da je bilo: "... 1x Fx ..." Da izraz "1x Fx" lahko fungirá zgolj v nekem kontekstu, vidimo že s tem, ker je to izraz v ožjem po- menu te besede, saj igra vlogo samostalnika v luči navadne gramatične analize. Samostal- nik pa nastopa vedno le v stavku, kar je po naše širši kontekst. Russell ga odpravi tako, da odpravi cel stavek, ki ga preformulira. Prevod tega stavka pa je stavek, ki vsebuje prvotni izraz (deskripcijo, ki je bila prej samostalnik) kot stavek. Quine, kot smo že rekli, deskripcij v svojem sistemu teorij množic ne bi potreboval, ker v njem nikjer ne nastopajo lastna imena ali konstante. V kolikor pa nastopajo lastna imena oziroma konstante v smislu abstrakcij, pa mora biti eksistenca entitet (oziroma dejstvo da so element), katere označujejo imena eksplicitno podana s tem, da jih prištevamo k univer- zalni množici (oziroma v množico, ki vsebuje vse elemente). To velja za sistem razvit v ML in ST. Deskripcije moramo prikazati kot množice, sicer nam ostanejo samo kot še en izraz abstrakcije in variabel. Na ta način dobimo množice ne da bi se zatekali k abstrakciji. Tako lahko izraz "U {(y)(x) Fx «^х = y}" zamenjamo z deskripcijo (1x)Fx", ki je veliko bolj eno- staven izraz. Pomagamo si z njo tudi pri definiciji funkcije kot izraza, ki vsakemu argumen- tu priredi natanko eno drugo stvar (vrednost funkcije). Quine rabi tako definicijo funkcije, ker je zelo prikladna za konstruiranje rekurzivnih definicij. Deskripcija je namreč tako tudi določena kot aplikacija funkcije nad danim argumentom. Ta je namreč definirana kot "(ly) (xy) « z" ali z besedami: "natanko en objekt y tak da "(xy)£Z". (xy) označuje urejen par). Z deskripcijo dobimo hiter pogled nad izrazom, ki hoče biti funkcija, ker je kratek. V tem je tudi velika vrednost deskripcij. Zaradi tega jih Quine tudi uporablja, čeravno teore- tično niso potrebne. Stratifikacija v ML je ostanek Russellove teorije tipov. Stratifikacija je formulirana gle- de na formule v prvotni notaciji. Zaradi tega moramo odpraviti vse okrajšave, ki jih prinaša- jo s sabo definicije. To ne velja samo za tiste formule, kjer se okrajšava tiče predikacije neposredno (kot na primer v formuli "x y" ("x je vključen v y"), ki se ekspanzionira kot "(z)(zcx^zcy)", temveč tudi za take izraze, kjer se okrajšava tiče predikacije zgolj pos- redno (kot na primer v izrazu "Ex(x e y)", kjer se ta izraz zamenja z (x) ~ (x e y)". Vendar se ne zahteva, da bi bili vsi izrazi v ML stratificirani (tako kot morajo biti pri Russellu vsi izrazi formirani v skladu s teorijo tipov). To velja samo za tiste, ki pridejo v si- stem skozi sicer na dokaj široko odprta vrata principa abstrakcije. Stratifikacija je samo legitimacija, s pomočjo katere lahko vsaka formula, formirana v skladu z zahtevami Qui- neovega sistema, vstopi vanj (pri tem tudi ni potrebno, da bi morala biti matrika, iz katere nastane abstrakcija, v zadnjem primeru biti teorem v slogu Quineovega sistema, kot je pri Zermelu). Ko je Quine opravil z določanjem stratifikacije se usmeri na definiranje identitete med izrazi abstrakcije in njihove substitucije. Ti metateoremi nam govorijo, kako lahko zamenja- mo identične abstrakcije znotraj formule, ne da bi zaradi tega trpela njena resničnostna vrednost. Pri tem je važno kako fungirajo variable, ki vladajo nad identično formulo, in for- mulo znotraj katere identične formule nastopajo. Quine razčlenjuje posamezne možnosti, ki izhajajo iz različne uvrstitve variabel glede na dele, ki jih zamenjujemo. V bistvu pred- 85 stavljajo ti metateoremi srčil7) pomeni enak nesmisel kot postavljanje x namesto izraza "pet" v terminu "napet" (gl. pr. tam in Quine 1976 a, str. 173). To radikalno stališče izvira iz primerjave modalnih kontekstov s primeri, ko se z nekim stavkom nanašamo na imena, ne na stvari, npr. na imena stavkov. Takrat je resnično nes- miselno kvantificirati v ta imena s kvantifikatorjem, ki je zunaj njih, kot je tudi nesmiselno zamenjavati identične izraze med seboj. Izraz, ki nastopa le preko svojega imena oz. v drugem kontekstu, velja le kot metajezikovni znak, je enota, kjer ni važna notranja členitev. Ime tistega stavka bi lahko napisali tudi s šiframi ali kako drugače, glavno je, da se pouda- ri, kako ne gre za običajno nastopanje imen in stavkov, torej za njihovo uporabo, temveč le za njihovo omenjanje v metajeziku. Ce se da modalne stavke resnično predstaviti kot metajezikovne izraze, potem zgor- nja analogija med nereferenčnostjo v modalnih stavkih in v metajezikovnih kontekstih stro- go drži. Vprašanje pa je, če je to edina rešitev teh problemov. Važno je tudi, da ne zamenjamo stavka: "E(x) Nujno (x>7)" s stavkom "Nujno E(x)(x>7)", kajti prvi vodi v navedene težave, drugi pa ne. V drugem primeru gre za no- tranjo kvantifikacijo, ki se nanaša na nemodalni del stavka, modalni "predikat" pa se nana- ša na ves stavek. Tu bi bile kvečjemu splošne težave v zvezi z interpretacijo modalnosti (ali se nanašajo na stavek, njegovo ime, ali na idealno vsebino stavka, propozicijo). V igri, kjer ne poznamo zmagovalca, vendar vemo, da nekdo mora biti zmagovalec, lahko rečemo: "Nujno je, da obstaja nekdo, ki tx) zmagal", ne pa "Obstaja nekdo, za kate- rega je nujno, da bo zmagal" (Quine, 1963, str. 148). Neprosojnost v zvezi s kvantificiranimi stavki se pozna tako, da zunanja vezava va- riabel v tek kontekstih povzroči spremembo smisla ali celo nesmisel. "Z eno besedo, ne da se razumno kvantificirati v neprosojni kontekst." (pr. tam). Takšni konteksti so tudi stavki, ki zgolj "omenjajo" svoje termine, ne pa rabijo (metaje- zikovni stavki) in stavki, ki izražajo propozicionalne naravnanosti ". . .ve. da . . .", ". . veruje, da . . .", "želi, da . . .", ". . . stremi k . . .", itd. 99 Opredelitev neprosojnosti s pomočjo odpovedi kvantifikacije je po Quineovem mnenju bolj univerzalna kot karakterizacija preko odpovedi substitucije identičnifi terminov v stav- ku. To pa zato, ker je mogoče načeloma ukiniti vsa imena oz. vse izraze, ki pretendirajo na to, da so imena nečesa obstoječega v stavku. To je slavna Quineova teza o popolni reduk- ciji vseh imen v določne opise (deskripcije), kjer je Quine radikaliziral Russellovo teorijo imen in opisov. Kot je znano, je Russell vsa tista "imena", ki se niso neposredno nanašala na čutno dano obstoječo stvar, predstavil kot deskripcijo, tj. kot prikrite predikate in v anali- zi stavka se ta imena povsem izgube; - namesto tega dobimo eksistenčne stavke z veza- vo spremenljivk, deskripcije pa se spremenijo v predikate, ki nastopajo v stavku. Deskripci- je same na sebi nimajo pomena ločeno od konteksta (stavka), kjer nastopajo, od teh kon- tekstov pa so najpomembnejši eksistenčni stavek, običajni predikatni stavek (P(a) ali R(a. b,..., c)) in posebej stavek o identiteti. Znak (tx)P(x) naj bo formalni izraz opisa: "tisti, ki je P"). Stavek "Tisti, ki je P, je Q" se analitično napiše takole: 9. "E(x)(P(x). (y)(P(y) (X = y)). Q(x))" V tem stavku so torej konjunktivno zvezani trije pogoji: da obstaja nekaj, kar je P, da je takšen natančno en sam in da zanj velja tudi Q. O pn/otnem imenskem položaju deskripci- je ni več sledu (gl. npr. B. Russell, 1980). Russellu se kot edina prava imena preostali le tkim. "okazionalni izrazi" (to, tu, tam, on, tisto,...), ki le kažejo na nek čutni predmet v neposredni čutni danosti posameznika in ničesar ne "povedo" o njem. Quine je šel še dlje, ko je ugotovil, da so tudi ta imena odveč, ker je odveč sama delitev na imena in deskripcije. Na predmete se ne moremo nanašati na dvojen način, preko imen in preko kvantifici- ranih (vezanih) spremenljivk. Zato je postavil naslednjo trditev: "Na predmete se nanaša- mo le z vezanimi spremenljivkami, ki imajo te predmete za svoje možne vrednosti", ali kraj- še: "bit je biti vrednost vezane spremenljivke" (o tem piše Quine takorekoč v vsakem svo- jem delu in sestavku, gl. npr. Quine 1963, str. 12, 103 idr.). Ce želimo ugotoviti, kaj nek jezik ali teorija predpostavlja kot "obstoječe", moramo po- gledati, katere so vrednosti njunih vezanih spremenljivk, oz. posebej eksistenčne stavke, ki si jih teorija lahko dovoli. To je znameniti Quineov "ontološki kriterij" teorij (jezikov). Zaradi tega je tudi v primeru modalnih stavkov splošnejša tista ugotovitev o neprosoj- nosti stavkov, ki izvira iz kvantificiranih stavkov, kot pa tista, ki izvira iz običajnih predikat- nih stavkov, kajti te po teoriji deskripcij še lahko spremenimo v eksistenčne stavke, če "imena" spremenimo v deskripcije, npr. tako, da namesto "Pegaz" rečemo "tisti, ki pegazi- ra" ali še enostavnejše "tisti, ki je enak Pegazu" (gl. Quine, 1963, str. 8). Možen bi bil ugovor, da smo si tudi pri izpeljavi paradoksov kvantificiranih stavkov po- magali z "imeni", saj smo končno spet vstavljali vanje nazaj imena in izpeljevali iz njih obi- čajne predikatne stavke. To pa pravzaprav ni potrebno. Vzemimo neko določeno število, ki je večje od 7. Vsako takšno število se da z različni- mi načini enolično določiti, to so potem določitveni pogoji zanj. Eno in isto število se da npr. enkrat enolično utrditi s pogojem: x = V* + V* + V* V*; drugič pa s pogojem: število planetov = X. Toda prvi pogoj ima za svojo nujno posledico (x>7), torej iz njega lahko sklepamo na E(x)N(x>7), medtem ko drugi tega nima za nujno posledico, oz. velja le E(x)(x>7), ne pa E(x)N(x>7). Podobne primere neenoličnosti pogojev in neenoličnosti ustreznih eksistenčnih pos- plošitev, ki izvirajo iz pogojev za določitev enakih stvari, dobimo tudi v ostalih navedenih primerih (gl. Quine, 1971, str. 175). Odtod spet sledi, da je kvantifikacija v modalne kontek- ste irelevantna, kar jo stori podobno ostalim neprosojnim kontekstom. Quine trdi še več, namreč da kvantifikacija privede do nesmislov, ne le do neresnice, kajti stavka E(x)N(x>7) in E(x)N (če je življenje na Večernici, potem je življenje na x) sta zanj celo primerna nes- misla, ne le neresničnosti, saj ni mogoče na not>en način enolično identificirati takšnega x (prav tam). 100 Kakšne bi bile dmge možne rešitve, kot pa je tista, ki jo predlaga Quine (torej odpoved modalnostim v objektnem jeziku in zamenjava modalnih predikatov s predikati "analitično resnično", "analitično napačno" ali "sintetično" v metajezikovnem "omenjanju" stavkov)? Ena najtx)lj "naravnih rešitev" se ponuja s tem, da omejimo množico izrazov, ki jih lah- ko substituiramo namesto danih terminov v modalnih stavkih, ali ki jih lahko vstavimo na- mesto spremenljivk ali jih lahko uporabimo za določujoče pogoje v modalnih kontekstih 2e Frege je v primerih, kjer se je pokazalo, da imena ali stavki niso nastopali s svojim običaj- nim pomenom (referenco), postavil za njihov novi pomen njihov dotakratni smisel. V stavku propozicionalne naravnanosti kot je npr. "A želi p", stavek p in njegovi termi- ni ne nastopajo po svojem običajnem pomenu (tj. stavek po svoji resničnostni vrednosti, imena stvari in predikatov pa po svojih referentih), temveč po svojem smislu, kajti če sta- vek p nadomestimo zgolj z enakoresničnim drugim stavkom, dobimo v splošnem napačen stavek, pač pa (po Fregeju) dobimo spet resničen stavek, če nadomestimo p s stavkom enakega smisla (Frege bi moral dodati, enakega smisla glede na obseg znanja in verovanj osebe A). Podobno bi tudi v modalnih kontekstih, kjer se ukinja običajna ekstenzionalnost in pra- vilo o nadomeščanju izrazov in stavkov z enakim pomenom, morali zamenjati pomene iz- razov in stavkov, tj. tukajšni pomeni so siceršnji smisli. Seveda se pri tem zastavlja vprašanje o tem, kako določiti smisel izrazov. Najbolj obi- čajen je način, da iščemo istosmiselne izraze, ne pa tkim. smisel sam. Tako se izognemo nepotrebnim ontološkim komplikacijam (v katere je padel tudi Frege sam, ko je "smisle" proglasil za idealne entitete tkim. "miselnega kraljestva"). Eden od takšnih kriterijev isto- smiselnosti je logična nujnost enakosti izrazov. Torej: A = sB (A je po smislu enak z B), če in samo če N(A = B). To se zdi posebno racionalno v rešitvi modalnih paradoksov, ki smo jih zgoraj navedli, saj naravnost v oči pada, da bi morali zamenjevati, vstavljati ali s pogoji določati le tako, da bi bile enakosti zamenjanih, vstavljenih ali določenih izrazov tudi same logično nujne, ne pa zgolj akciden- talno (slučajno nujne). V tem primeru bi npr. v stavek 1. lahko vstavili le izraz 3^, ne pa "število planetov", kajti enakost "3^ = 9" je logično nujna, medtem ko enakost "število planetov = 9" ni, ker je le slučajna. Če se držimo tega pravila, bi se izognili vsem težavam s substitucijo in kvantifi- kacijo. Tak predlog sta postavila tudi Church v svoji intenzionalni logiki in Carnap v svoji semantiki intenzij in ekstenzij (Meaning and Necessity). .Church je celo podobno kot Frege predpostavil "intenzije" kot nove predmete poleg običajnih "ekstenzij" (referentov). Ekstenzionalno gledano bi imeli npr. zgornji izrazi: 9, 3^ in "št. planetov" enako ekstenzijo, toda različni intenziji (prva dva enaki intenziji, tretji pa od teh različno intenzijo). Podobno je uvajal intenzije tudi Carnap. "Biti 9" in "biti število plane- tov" sta po njegovem dva pojma, čeprav imeni "9" in "število planetov" označujeta isto šte- vilo (predmet). Podobno so nemara različni pojmi "biti Danica", "biti Večernica", "biti Ve- nera", ker ustrezajo različnim smislom (intenzijam), toda pomeni (referenti, denotati) imen "Danica", "Venera" in "Večernica" so enaki, tj. planet Venera. Toda isto bi lahko izrazili tako, da bi preprosto omejili obseg dopustnih singularnih iz- razov predmetov, npr. tako da dopustimo kot veljavna imena le tista, med katerimi velja nujna identičnost. Po Quineu se v tem relativizmu kaže slabost obravnavanja problemov s stališča imen, ne pa predmetov. Ravno izguba predmeta in koncentracija na njegov naziv je tista površnost, ki zabriše tako pravi pomen imen kot tudi variabel, kvantifikacije in predi- katov (gl. npr. Quine 1963, str. 151). Ravno v tem, da se izgubi predmete, ki izpolnjujejo pogoje (ali stavke) in namesto tega opazujemo njihova imena, je slabost tega stališča. Tato je tudi tu potrebno preiti na kvantificirane stavke. Glavna težava tu je, da isti predmet (število, planet) lahko enolično določimo z dvema določiloma, ki nista medsebojno nujno ekvivalentna (analitično ekvivalentna). Zaradi tega tudi konsekvence teh pogojev niso ved- no logično nujne. 101 Poskusimo tudi tu omejiti dopustne pogoje tako, da sprejmemo le logično nujne pogo- je, npr. "x = Vx + V* + V* Vx", ne pa "x = št. planetov". Recimo tistim izrazom, ki ne- odvisno od načina, kako jih določimo, enolično identificirajo nek predmet "stroga določila" (naš izraz - U. A.). Quine je zato postavil provizoričen pogoj, da le tedaj, kadar imamo na razpolago stro- ga določila, med temi izrazi velja nujna identičnost in jih torej lahko uporabljamo v modal- nih kontekstih (naj bo s pomočjo vstavljanja namesto danih terminov kot v primeru I, bodisi v eksistenčnih posplošitvah kot je to v primehh IV in V. Naj velja pogoj: 10. ((y)(F(yMy = x)).(y)(G(yMy = x)))->N(y)(F(yMy)) Ta pogoj pove, da dva izraza (deskripciji) F in G, ki oba enolično določata nek pred- met (formalno je to naznačeno z obema ekvivalencama v obeh členih konjunkcije na levi strani implikacije) predstavljata tudi nujno ekvivalentni funkciji (stavčni formi). Poenostavljeno ta pogoj lahko zapišemo na naslednji način: 11 • (y){P(y)'^(y = x))-^N(y)(F(y)'M.(y = x)), kajti namesto forme G(y) iz 10. lahko vza- memo poseben phmer, namreč: (y = x). Odtod lahko izpeljemo paradoksalen sklep, da so sploh vsi stavki nujni. Quine je ta dokaz ponavljal v več verzijah, najprej v prvi izdaji svojega sestavka "Reference and Mo- dality" v knjigi "From a Logical Point of View" iz I. 1953 (kjer ga je v nadalnjih predelavah in izdajah te knjige opustil oz. zamenjal z bolj enostavnim dokazom za nujnost vseh identitet), toda uporabil ga je tudi v kasnejših delih, npr. v knjigi "Word and Object" (1960, prva izda- ja). Naj bo p poljubni kontigentno resnični stavek, y poljuben predmet in določilo F(y) naj bo enako ideVititeti (x = y). Takrat pa tudi konjunkcija: p.(x = y) predstavlja enoličen opis predmeta y, saj se z dodatkom slučajno resničnega stavka k identiteti nič ne spremeni na določenosti predmeta y. Zato lahko uporabimo pogoj, izražen v formuli št. 11 in velja: 12. N(y)((p.(x = y))Hx = y)) S pomočjo logičnega aksioma predikatne logike: 13. (y)F(y)^F(x) (vezano spremenljivko v resničnem univerzalnem stavku lahko na- domestimo s prosto spremenljivko, če ta ni vezana v F drugod) dobimo iz 12. naprej: 14. N((p.(x = x)<->(x = x)). Iz izraza, ki sledi N, dobimo p, kajti obadva sta si logično ekvivalentna. Torej iz 14. dobimo N(p), odtod pa sledi, da so vsi stavki nujni. Quine je pri teh pretvorbah izrazov pozabil omeniti, da lahko v modalnih kontekstih za- menjujemo le logično ekvivalentne stavke oz. takšne izraze, ki po zamenjavi z prejšnjimi ne spremenijo značaja stavka, toda pri vstavitvi x namesto y v 12. in pri zamenjavi ekviva- lentnih stavkov v 14. to drži, zato sta obe pretvorbi izrazov korektni. Quine trdi, da bi se lahko tem rušilnim posledicam neomejene kvantifikacije v modal- nih kontekstih izognili tako, če bi ločili med nujnimi in slučajnimi strogimi (določili) istega predmeta (Quine, 1976 b, str. 198). V to možnost se dalje ne spušča, čeprav se mi zdi zelo naravna. Toda Quine najde posredno tudi proti temu ugovor, ko izpelje še en paradoksalen rezultat. Če namreč ločimo med nujnimi in slučajnimi identitetami se pokaže, da končno razlike med njimi izginejo. Za identitete velja znani Leibnizov izrek o identiteti neločljivega: 15. (x)(y)((x = y)^(F(x)<-»F(y)) (če sta dve stvari identični, imati enake lastnosti). Vzemimo tedaj za funkcijo F(...) kar izraz N(x = ...), torej je F(x) enak nujni identiteti N(x = x), ki je seveda vedno veljaven stavek. F(y) je enak izrazu N(x = y). Postavimo to v izrek 15. in dobimo: 16. (x)(y)((x = y)^(N(x = x)-N(x = y)) Po dvakratni uporabi pravila "Modus ponens" dobimo od tod spet "porazen" rezultat: 17. (x)(y)((x = y)^N(x = y)) (gl. Quine, 1963, str. 156). Vsaka običajna identiteta je tudi nujna identiteta. Izhod iz te težavne ugotovitve je bo- disi vnaprejšnja omejitev le na nujne identitete v modalnih kontekstih ali pa iskanje razlage, zakaj so vse identitete nujne. Prvo pot je šla že Marcusova, drugo npr. Kripke. Toda tudi iz splošne definicije "strogih določil", ki smo jo uporabljali v prejšnjem para- 102 doksu sledi enakost slučajnih in nujnih identitet. Ce namreč postavimo v pogoj 11. za funk- cijo F(y) enakost (y = z), dobimo; 18. (y)((y = zMy = z))^N(y)((y = zMy = X)) Če upoštevamo, da je izraz; (y)(y = = x)) ekvivalenten z identiteto (z = x), tedaj dobimo že znani rezultat: 19. (z = x)-^N(z = x). Ker zanesljivo velja tudi obratna implikacija, sledi: (z = ^N(z = X). Torej tudi iz zahteve po nujni identičnosti vseh strogih opisov sledi identičnost slučaj- nih in nujnih identitet. To daje misliti, da se da tudi iz te ugotovitve izpeljati absurd, da so vsi stavki nujni. Tega dokaza Quine sam ni razvil, da pa se da prikazati, če uporabimo postopek, podoben Baldwinovem (T. Baldwin, 1975, str. 88). Vzemimo poljuben določni opis (deskripcijo) (tx)P(x). Tedaj velja enakaost med tem opisom in tistim, ki ga dobimo, če jo razširimo še za konjunktivno pripojeno slučajno res- nični stavek p, torej opis: (tx)(P(x).p). Poleg tega velja še logično nujna ekvivalenca: 20. p ((tx)P(x) = (tx)(P(x).p), saj je zaradi enakosti obeh opisov (kar se tiče določit- ve opisanega predmeta) enakost znotraj oklepaja na desni strani ekvivalenco ekvivalentna kar stavku p, ker le ta odloča, ali bo celotna enakost resnična ali neresnična. Če upošteva- mo ekvivalentnost med slučajnimi in nujnimi enakostmi, dokazano prej, tedaj iz enakosti opisov: (tx)P(x) = (tx)(P(x).p) sledi tudi N((tx)P(x) = (tx)(P(x).p)). Tedaj velja naslednja implikacija: 21. [p ^ ((tx)P(x) = (tx)(P(x).p))].[((tx)P(x) = (tx)(P(x).p) « N((tx)P(x) = = (tx)(P(x).p))] ^ (p ^ N((tx)P(x) = (tx)(P(x).p)) Ta implikacija ima namreč splošno formo tavtologije: Po uporabi pravila "Modus ponens" (saj sta oba člena konjunkcije resnična) dobimo: 22. F>-N((tx)P(x) = (tx)(P(x).p) Toda, ker je ekvivalenca 20. sama tudi logično nujni stavek, lahko izraz ((tx)P(x) = = (tx)(P(x).p)) v 22. zamenjamo z logično ekvivalentnim izrazom "p", torej dobimo: 23. p-^Np, torej ponovno že znani "katastrofalni" rezultat. Kritik bi lahko dejal, da to dokazuje le dejstvo, da si opisa (tx)P(x) in (tx)(P(x).p) nista enaka. Če bi identitete v pogojih 10. in 11. omejili le na nujne identitete, tako da bi dopustili le analitično precizne opise in pogoje za določitev predmetov, bi morali spremeniti smisel identitete sploh. Ne bi se več tikala vseh imen oz. konstantnih terminov in opisov v katerih- koli stavkih, temveč le tistih terminov (opisov), med katerimi velja nujna enakost. Zaradi tega bi morali uvesti nove "relativne identitete", ki veljajo v različnih kontekstih (npr. "nujne identitete" v modalnih kontekstih, "subjektivne identitete" v primerih "propozicionalnih na- ravnanosti" itd ). "Strožja" identiteta bi vključevala "manj stroge", tj. v primerih; ko drži "bolj" stroga identiteta bi držala tudi "manj" stroga identiteta, ne pa obratno. Nekatere pa bi se medsebojno le delno prekrivale (npr. identiteta za propozicionalne naravnanosti in nujna identiteta). Razcepitev identitet nujno potegne za seboj razcepitev spremenljivk in kvantifikator- jev. Tedaj bi morala kvantifikacija postati substitucijska, ne pa referenčna, ker se spre- menljivke ne nanašajo več na isti predmet, kadar so na različne načine medsebojno iden- tične. Opisi: "število planetov", "število med 6 in 8". "število, ža katerega A meni, da je zanj srečno" se nemara vsi nanašajo na število 9, toda ni takšnega "identičnega" objekta, ki bi ustrezal vsem obenem. To pomeni, da ni nobene kvantificirane variable, ki bi se nana- šala (preko nekega predikata) "nanj", kajti če bi uporabili prvi opis bi se nanašali na množi- co planetov, če uporabimo drug opis, se nanašamo na naravno število 9 iz sistema narav- nih števil, če uporabimo tretji objekt pa se nanašamo na "intenzionalni objekt", ki ustreza verovanju subjekta A. V prvem primeru bi shajali z običajno ekstenzionalno identiteto, v drugem bi zadoščala "nujna identičnost" izrazov, v tretjem pa "subjektivna identičnost" opisov (določil). Tu ne bi mogli uporabiti tkim. "mnogovrstne kvantifikacije" kot jo poznamo v običajni predikatni logiki, kjer nastopajo različni kvantifikatorji za različna področja predmetov (ter- 103 minov), torej kjer poznamo več vrst imenskih variat)el. Tu je načelno možna združitev raz- ličnih področij variatjel in kvantifikacije v en sam univerzum in v enotno kvantifikacijo, s tem, da dodamo k predikatom še dodatne opredelitve za specifikacije variabel, ki jim lahko ustrezajo. Tega se ne da storiti v našem primeru, kajti v isti univerzum ne moremo drugega poleg drugega ekstenzionalno postaviti objekte, ki ustrezajo kvantifikaciji, ki se nanaša npr. na zgornje tri "različne" objekte. Tedaj bi se ti objekti bodisi povsem ločili med seboj (a te- daj bi bila nerazumljiva povezava med njimi), bodisi bi ti objekti sovpadli med seboj ali pa bi morali uvesti neko posebno relacijo identitete, ki bi povedala, da so vendarle ti objekti na nek način identični med setxjj. Ta relacija je dejansko neizrazljiva v tem sistemu, kajti naj- bližja ji je tkim. "ekstenzionalna identičnost", tj. "identičnost v ekstenzionalnih (nemodalnih, nesubjektivnih, nedeontičnih idr.) kontekstih", toda ta je le ena od relativnih identičnosti (identičnost glede na kontekst), oz. če to prevedemo na možno unifikacijo variabel, le iden- titeta pri specifičnih predikatih. Tedaj bi imeli le ekvivalence med objekti (ujemanje med nji- mi glede na določene lastnosti oz. predikate), ne pa identičnosti. Posledica teh ugotovitev je torej ne le nujna substitucijska interpretacija kvantifikacije, ki jo Quine zavrača, temveč tudi izguba adekvatnega smisla identitet na sploh. Te rešitve so sicer formalno gledano mogoče, toda vsebinsko ne ustrezajo. One so le formalističen izhod iz težav. Tudi nasprotna možnost, da se v naprej omejimo v modalnih kontekstih le na nujne identitete imen oz. pri objektih le na "intenzije" ima v referenčnem tolmačenju kvantifikacije posledico, da so vsi stavki nujni, torej da modalne razlike odpade- jo, s čemer modalnost izgubi svoj pomen. Ce bi poskušali to eliminirati z zoženjem dopustnih opisov na tiste, ki so si medset>oj- no togično ekvivalentni (torej so njihove identitete logično nujne) vodi v nove težave. Po tej zapovedi bi npr. opis: (tx)(x = pojem topljivosti) ne bil enak opisu: (tx)(x = pojem toplji- vosti. Sokrat je mrtev), kjer je enakosti konjunktivno pripojen poljuben slučajno resničen stavek, npr. "Sokrat je mrtev". Pač pa bi bil prvi opis enak opisu: (tx)(x = pojem topljivosti. (7 je manjše od 9)), zato ker je stavek "7 je manjše od 9" logično nujen stavek.® To se zdi absurdno, saj ravno slučajen konjunktiven dodatek k opisu ne more spreme- niti objekta opisa, če je ta dodatek resničen stavek (gl. Quine, 1963, str. 153). To pomeni, da napravimo imena in opise intenzij odvisne od trivialnih slučajnih dodat- kov, kar seveda ukinja njihov idealni značaj. Tu ima po mojem mnenju Quine docela prav, ko nasproti Churchu in Carnapu ugotavlja, da vpeljava novih idealnih objektov za intenzije ne reši problemov, temveč ustvari poleg teh še nove. Iz Quineovih ugotovitev o tem, kako različni identifikacijski pogoji vodijo do različnih oblik eksistenčnih posplošitev (eni dopuščajo posplošitev z "nujno eksistenco", drugi le z navadno eksistenco), čeprav se nanašajo na ekstenzionalno gledano isti objekt, pridemo do istega sklepa, kot sem ga navedel že pri obravnavi relativizacije identitet, namreč do tega, da se ukinja status identitete objekta. Ali je 3^ identično ali različno od števila plane- tov? Kaj je nujno enako številu planetov? Ta vprašanja vodijo v nove težave in paradokse. Tudi z ločevanjem določil glede na možne oblike eksistenčnih posplošitev se ne izognemo paradoksom izenačitve modalnega značaja vseh identitet in stavkov. Na raspolago nam ostane možnost stroge ločitve nujnih in kontigentnih določil, toda s tem nastopi nevarnost ukinjanja smisla identitete in kvantifikacije, kajti vse identitete spet postanejo le relativne ekvivalentnosti med različnimi predmeti, kvantifikacija pa bi dopuščala le substitucijsko in- 1ефге1асЈјо, kjer ni nrogoča eliminacija imen. Druga možrfost bi bila v tem, če bi imeli za identitete le nujne identitete ali celo vse stavke kot nujne stavke, toda s tem bi padla v vodo razlika modalnosti. Vsak poskus omejevanja identitet, vrednosti variat>el in kvantifikacije se pozna na smislu kvantifikacije. Po Quineu se pri kvantifikaciji ne smemo ozirati na način označevan- ja predmetov, temveč le na predmete same kot nekaj obstoječega. Zato ni "nujnih lastno- sti" objektov, prav tako tudi ne "možnih lastnosti", kajti modalnost se nanaša kvečjemu na načine označevanja, tj. reference izrazov ki jih uporabljamo pri imenovanju ali opisovanju teh objektov (Quine, 1963, str. 44, Linsky, 1971, str 96) Zaradi tega Quine ugotavlja kon- flikt med modalnostjo, kvantifikacijo in prediciranjem, (saj je v objektni interpretaciji eksi- 104 stenćni stavek cxjvisen le od tega, ali obstaja vsaj en objekt, ki ustreza določenemu predi- katu, ne glede na to, kako se na ta objekt nanašamo, s kakšnim terminom ali opisom) Quine s tem zavrača tudi Hintikkove in druge podobne poskuse omejevanja kvantifika- cije v modalnih kontekstih. Hintikka je npr. dopustil eksistenčno in univerzalno posplošitev le tedaj, če obstaja v "vseh možnih svetovih" (dosegljivih npr. z realnega sveta preko fizi- kalnih možnosti) vsaj en, v vseh svetovih, sebi identičen predmet. V modalnih kvantificira- nih stavkih bi lahko zamenjavali spremenljivke ali konstante le tedaj, če so identitete med spremenljivkami ali konstantami logično nujne (tj. da veljajo v vseh možnih svetovih)(Hin- tikka, 1969, str. 60 - 71, 71-84). Féllesdal,ki zagovarja Quineovo kritiko modalnosti se ob tem sprašuje, češ kaj naj po- meni stavek: "Vsaka stvar ima nujno lastnost P", tj. (x)NP(x)? To bi pomenilo, da ima vsa- ka stvar to lastnost v vseh možnih svetovih, toda kako to smiselno trditi, če je možno, da v kakšnem svetu te stvari ni ali da jo ni mogoče identificirati. Kako reči, da kakšna stvar nima te nujne lastnosti? (tj. falsificirati pn/o trditev). Ni nobene zanesljive enolične reference za "to" bitje, kajti ni mogoče podati strogih kriterijev njegove "istosti". Tedaj res ni mogoče de- jati, da to bitje ima ali nima nujno določene lastnosti. Spet moramo zahtevati nujnost vseh identitet, ne pa ločiti med nujnimi in kontigentnimi identitetami (Féllesdal, 1971, str. 58 - 62), kar vodi v prej opisane težave. Drugi kritiki Quineovih kritih modalnosti, npr. A. F. Smuliyan in R. B. Marcuseva so kri- tizirali Quineovo uporabo deskripcij v njegovih dokazih. Za te kritike je skupno, da v modal- nih stavkih dopuščajo le logično nujne identitete imen in spremenljivk, ostali izrazi pa se podobno, kot določni opisi v Russellovi teoriji deskripcij, razpršijo po stavku. V stavek N(9 je večje od 7) ne smemo vstaviti izraza "število planetov", ker je to le opis in po vstavitvi v stavek dobimo logično nedoločen stavek, saj še ni opredeljeno tkim. "področje kvantifikacije" (scope). Ta stavek namreč lahko razumemo bodisi kot "Število planetov je nujno večje od 7", bodisi kot "Nujno je, da je število planetov večje od 7". Prvi stavek je resničen, drug neresničen. To je primer dveh načinov nastopanja določenega opisa v stavku. V prvem primeru imamo primer, da opis "število planetov" nastopa "sekun- darno", v drugem primeru pa "primarno" (Russell). Dokler ni določen način nastopanja opi- sa, ne moremo izpeljati protislovja, kot ga želi Quine. Ce privzamemo primarni nastop opisa, dobimo sledeč Russellovi analizi opisov sta- vek: "Nujno je, da obstaja nekaj, kar je število planetov (in je eno samo) in je večje od 7", to pa je neresničen stavek. Ce privzamemo sekundarni nastop opisa, dobimo po analizi stavek: "Obstaja nekaj, kar je število planetov (in je eno samo) in je nujno večje od 7", ki je tudi resničen stavek (gl. Smuliyan, 1971, str. 35-43). Sekundarni nastop vodi v neko verzijo "de re" modalnosti, pri kateri pa velja, da je substitucija identičnega vedno možna. Marcusova pa svojo teorijo gradi na substitucijski interpretaciji kvantifikacije. Eksiste- čen stavek je resničen takrat in samo takrat, če imamo na razpolago vsaj eno ime, ki po vstavitvi na mesto individualne spremenljivke povzroči resničen stavek, univerzalen stavek pa je resničen takrat in samo takrat, če pri vsaki vstavitvi imena na mesto kvantificirane spremenljivke dobinno resničen stavek. Stavek: "Nujno je, da je Večernica enaka Večernici" brez težav posplošimo v eksi- stenčni stavek: "Obstaja nekaj, kar je nujno Večernica", saj to pomeni le trditev, da obstaja vsaj ena substitucija imena v formo: Nujno je, da je enak Večernici", ki jo pretvori v resni- čen stavek. Takšna substitucija je že kar sam termin "Večernica", saj eksistenčni stavek ne zahteva, da bi morala obstajati več kot ena sama substitucija termina na mesto spre- menljivke, ki povzroči resničen stavek, torej nikakor ne zahteva resničnosti stavka: "Nujno je, da je Danica enaka Večernici" (R. B. Marcus, 1963, str. 89- 90). Tudi Marcuseva nadalje loči med imeni in (določnimi) opisi. Pri imenih velja vedno lo- gična nujnost njihove identitete, pri opisih pa ne. Imena namreč končno naznačujejo le sa- moidentičnost predmetov. Le izrazi, med katerimi torej velja logična enakost so imena in samo ta se lahko vstavljajo v modalne kontekste. Zato ne smemo vstaviti opisa "število planetov" namesto 9 v stavek: "Nujno je, da je 9 večje od 7", ker ne velja logična enakost med izrazom 9 in "številom planetov". 105 Quine je Smuliyanu ugovarjal tako, da je opozarjal na težavnost kvantifikacije v mo- dalne kontekste, ki jo Smuliyan predpostavlja kot neproblematično. Po Quineu je kvantifi- kacija od zunaj v modalni kontekst celo nesmiselna, vodi pa v čisto podobne paradokse kot zamenjava imen. Te paradokse smo prikazali ob primeru različnih težav zamenjave spre- menljivk v kvantificiranih modalnih stavkih in v primeru različnih oblik eksistenčnih posplo- šitev iz različnih opisov istega objekta. Neprosojnost modalnih kontekstov ostane v veljavi tudi takrat, ko so eliminirana vsa imena in preostanejo le vezane variable (Quine, 1963, str. 154). Marcusevi je Quine ugovarjal že z kritiko substitucijske kvantifikacije nasploh, ker ukinja referenco izrazov in s tem možnost kazanja na "obstoječe", ki ostane v veljavi tudi, če eliminiramo vsa imena na račun vezanih vahabel. Ne moremo obenem odstraniti vseh singularnih izrazov in ohraniti substitucijsko interpretacijo kvantifikacije (tedaj bi namreč vsi univerzalni stavki postali trivialno resnični, vsi eksistenčni pa trivialno neresnični, pač zara- di dejstva, da ni več nobenih imen). Čim pa ohranimo singularne termine zaradi zagotav- ljanja substitucije, dobe po mnenju Quinea ti termini zunajlingvistično referenco (Quine, 1963, str. 298, Linsky, 1971, str. 97). Quineov razlog te trditve je po mojem v ugotovitvi, da se da v vsakem stavku ob po- moči opisov izločiti vsa imena, tako dobljeni kvantificirani stavek ima nujno ontološki zna- čaj, kajti njegova verifikacija je mogoča le tedaj, če resnično obstaja nekaj takšnega, kar trdi predikat. Če imen ne izločimo in celo, če poskušamo ohraniti substitucijsko interpreta- cijo kvantifikacije, ne moremo izločiti ontološke relevantnosti imen, saj so ti le phkrite des- kripcije s skritimi vahablami, ki merijo na obstoječe zunaj jezika. Tudi Marcuseva tako kot Smuliyan pozablja na načelno neprosojnost kvantifikacij v modalnih kontekstih, ki ostane v veljavi tudi ph substitucijski interpretaciji kvantifikacije. Ko- nec koncev ostajajo vse te rešitve, skupaj s Carnapovimi in Churchevimi zavezane "esen- cializmu", nauku o obstoju "nujnih lastnosti" stvah (in nujnih relacij, npr. identitete). Tako ločimo med "nujno lastnostjo" števila 9, da je "večje od 7" in "kontigentno lastnostjo", da je "enako številu planetov". Toda Quine pravi, da gre tu le za ontologiziranje različnih nači- nov reference oz. označb objektov, tj. za ontologiziranje lingvističnih "lastnosti" izrazov, ne pa za ontološke kvalitete objektov samih. Toda tako nujnost kot kontigentnost se ne poka- žeta kot neposredni lastnosti objektov (npr, števila 9), temveč le posredno, preko značaja logične zveze med formama (x = 9) in (x je večje od 7) oz. med formama (x = število planetov) in (x je večje od 7). V prvem pnmeru je zveza logično nujna, v drugem kontigent- na (Quine, 1963, str. 149). Seveda je Quine zavračal "ahstotelski esencializem" kot izhod iz težav modalne logi- ke tudi zaradi njegovih metafizičnih implikacij. Drug ugovor proti esencializmu je v tem, da ruši objektni smisel kvantifikacije in napravi kvantifikacijo odvisno od načina reference, ne pa od objektov, ki ustrezajo vahablam. Seveda pa vodi tudi do stališča, po katerem so vse identitete nujne. Morda enega najbolj kompletnih odgovorov na Quineove izzive je dala moderna se- mantična teorija modalne logike kot jo je iniciiral S. A. Khpke (in malo kasneje tudi J. Hin- tikka), ki so jo kasneje povzeli mnogi modalni logiki (npr. D. Kaplan, R. Montague itd ). V teh teorijah gre za oživitev stare Leibnizove ideje "možnih svetov". Nujno resnični stavki so tisti, ki so resnični v vseh možnih svetovih, tj. v vseh pogojih, kontigentni stavki pa le v določenih možnih svetovih. 2e Carnap je izrabil to zamisel v svoji modalni logiki, ven- dar je imel za možne svetove vse logično možne svetove (bolje stanja sveta), medtem ko je Kripke uvedel možne svetove kot semantične modele modalnih stavkov. Množico vseh logično možnih svetov je razdelil po posebnostih notranje povezanosti med njimi, v poseb- nem, glede na njihovo povezanost z dejanskim svetom. Ta povezanost glede na nek svet je relacija "biti možen glede na svet w". Izhodišče semantike sta "modelna struktura" in "model". Prvo predstavlja urejena troj- ka (G, K, R), kjer K predstavlja množico vseh možnih svetov, ki jih obravnavamo v določe- nem semantičnem modelu, G predstavlja dejanski svet in R opisano relacijo relativne možnosti. Če rečemo, da je en svet relativno možen glede na drugega, to pomeni: karkoli 106 je resnično v prvem, je resnično tudi v drugem svetu (ne pa nujno obratno). Relacija R je vsaj refleksivna, ker mora biti vsak svet možen glede na samega sebe. K modelni strukturi v širšem smislu pripada še funkcija f, ki preslika vsak možen svet w v množico njegovifi elementov (individuov). Na osnovi te trojice nato Kripke po znanifi formalno-semantičnifi postopkih definira po- jem predikata in atomskega (predikativnega) stavka v svetu w, dalje njegovo resničnost in resničnost stavčnih zvez (negacije, konjunkcije, disjunkcije) med atomskimi stavki v svetu w. Končno opredeli še resničnostne pogoje za eksistenčni stavek v svetu w. Ker v vsakem možnem svetu v obče nastopajo različne lastnosti in relacije in ker ne veljajo isti predikati v vseh svetovih, se seveda loči semantika za vsak svet. Pomembna je opredelitev resnič- nostnega pogoja modalnega stavka NP(a,, ag, .. . Зп), torej stavek, ki trdi nujnost neke n-terne relacije med elementi a,, аг.....an v svetu w. Ta stavek je resničen, če je nemo- dalni stavek P(a,, Вг.....an) resničen za vsak svet w', ki je možen glede na izbrani možni svet w. S tem je Kripke dobil tkim. "semantični model", ki ustreza modelni strukturi (G, K, R). Vsi možni svetovi so možni glede na dejanski svet, toda niso nujno medsebojno mož- ni. Zato se nudijo različne modelne strukture in modeli, glede na iztx)r svetov w in glede na formalni značaj relacije R. Kripke je dokazal, da npr. tranzitivni relaciji R (tj. takšni, da se možnost prehodno deduje od enega do drugega možnega sveta glede na nek dani možni svet) ustreza Lewisov sistem S4, simetrični relaciji (tj. takšni, da vsaka možnost svetov velja tudi v obratni smeri) ustreza tkim. Brouwerjev sistem (ki nastane iz S4, če mu dodamo še aksiom p ^ NMp), če pa ima R obe ti dve lastnosti, pa dobimo sistem S5 (gl. Kripke, 1971, idr.). Seveda se da vsakemu modalnemu sistemu v obče najti ustrezno podotMJ rela- cije R, ki vodi do modela tega sistema. Tako se je vendarle našla navidezno zadovoljiva semantična interpretacija različnih konceptov modalnosti, ki so jih vsebovali različni sistemi modalne stavčne logike. Za predi- katno modalno logiko je Kripke dokazal, da v nji v splošnem ne velja Barcanova formula in tudi njen obrat ne. Ker je Kripke sprejel za identične le nujno identične termine (tj. termine, identične v vseh možnih svetovih, vsaj glede na določen w), so izginile tudi težave s substi- tucijo identičnega in s kvantifikacijo, o katerih je pisal Quine. Dokazana je bila neprotislov- nost in semantična popolnost teh sistemov. Zanimivo je, da se v njih lahko uvede celo eksistenco kot predikat (gl. pr. tam). Da se ločiti med nujnimi in kontigentnimi lastnostmi objektov (prve veljajo v vseh mož- nih svetovih, druge le v nekaterih). Zdi se, da pademo nazaj v metafizični esencializem, ker objekte lahko identificiramo le preko njihovih nujnih lastnosti (saj bi sicer lahko v drugem možnem svetu dobili drug objekt) T. Parsons je dokazal, da se izognemo esencializmu v običajnem pomenu esencialnih univerzalij, toda ne moremo se izogniti esencialnim singu- larijam (tj. nujnih lastnosti zgolj posameznih stvari) (Parsons, 1971). To pa je po Linskem premalo, da bi lahko "našli" identične individue v vseh možnih svetovih (ali celo v delu teh svetov), ker so zgolj individualne esencialne lastnosti "preveč individualne", da bi nam slu- žile za njihovo iskanje (Linsky, 1971, str. 99). To je vendarle le metafizičen in ne logični problem in v tej smeri je po Linskem modal- na logika zavezana določeni metafiziki, vsaj čim jo poskušamo intuitivno razumeti in jo uporabiti v konkretnih primerih. Toda zaradi tega je še ne srriemo zavreči, kot misli Quine, saj kljub temu, da ne najde- mo jasnega kriterija za "transsvetovno" identifikacijo individuov, te identifikacije niso nes- miselne (pr. tam). Lahko razumemo stavek: "Nisem zamudil jutranje lekcije, toda lahko bi jo", čeprav ne morem nujno identificirati individua v možnem svetu, ki bi zamudil jutranjo lekcijo. Khpke se je tu naslonil na svojo teorijo "trdnih označevalcev" (designatorjev), tj. pra- vih imen, ki označujejo neko stvar z nujnostjo v vsakem možnem svetu. Takšna imena so npr. lastna imena ljudi, ki so jim dana ob rojstvu. S prenašanjem teh izrazov na druge ljudi, ki se ob tem zapovrstjo naučijo tudi realno razpoznati označeni predmet, se z "psevdokav- zalno" zvezo prenaša in ohranja "trdi" značaj teh označevalcev. Ta teorija je dalje vodila 107 Kripkeja v pomembne in interesantne semantično-filozofske teorije, o katerih tu ne morem poročati. "Quineanski" ugovor proti Khpkejevi semantiki je podoben kot smo ga omenili ph Hin- tikki. Ostaja namreč odprto ravno vprašanje identifikacije individuov v različnih svetovih; posebej ne moremo natančno ugotoviti, kaj pomeni, da npr. neka stvar nima določene nuj- ne lastnosti, ker ni enoličnega kriterija identitete za "to" bitje v različnih svetovih. Tedaj ni natančnih kriterijev za to, če nekaj ima ali nima določene lastnosti, s tem se zamaje tudi kvantifikacija v modalnih kontekstih. Čeprav se Kripke izogne redukciji vseh stavkov na nujne stavke (kot kaže npr. Baldwinov dokaz), ker pač ne identificira medsebojno zgolj slu- čajno "enakih" opisov, pa po mojem ostane težava, kako strogo ločiti "trdne označevalce" od določnih opisov in kako opredeliti "ekstenzionalno" enakost teh opisov." S tem nočem reči, da bi Kripke ne našel ugovora proti tem kritikam, toda vprašanja ostajajo odprta in s tem Quineov dvom v modalno logiko. Formalistične rešitve se tu le na zunaj izognejo različnim težavam in paradoksom, toda to niso adekvatne rešitve, ker jim ne moremo dati vsebinski pomen, uporaben v konkretnih teoretskih razpravah. Seveda pa je vprašanje, če zaradi tega velja tudi terapija, ki jo je Quine predpisal, namreč odpoved mo- dalni logiki in njene zgolj metajezikovna parafraza s semantičnim predikati "hec", "kont", itd. m Teh problemov se v tem sestavku ne morem lotiti sistematično, pač pa nameravam podati nekaj zamisli, ki kažejo na drugačen pristop k njihovemu reševanju, kjer se nemara nekateri od njih pokažejo kot navidezni problemi, ne da bi bilo to treba nadomestiti z forma- lističnimi rešitvami in "sumljivo" ontologijo. Večini dosedanjih ukvarjanj z paradoksi modalnosti so skupne nekatere predpostav- ke, ki se mi zdijo vendarle dvomljive. Tako Quine kot njegovi kritiki jemljejo stavek "Nujno je, da je 9 večje od 7" kot stavek, kjer se "nujno" nanaša na ostali del stavka kot določen predikat ali operator, vsekakor pa se nanaša neposredno na ta ostali stavek. Quine tu kriti- zira možnost zamenjavanja identičnih terminov in kvantifikacije. Toda, če Quine upravičeno dokazuje paradokse, ki nastopajo pri neomejeni substituci- ji ali kvantifikaciji, pa ne more razložiti, zakaj uspe omejena substitucija in kvantifikacija, npr. pri omejitvi na nujne identitete terminov ali variabel. Kajti iz metajezikovne preformula- cije nujnosti v "nec" kot semantični naziv določene logične kvalitete analitičnih stavkov se to ne da izvesti, saj tu ni v principu dopustno nobeno substituiranje identičnega ali celo kvantifikacija. Vendarle torej obstaja neka logična zakonitost v teh substitucijah in kvantifi- kacijah. Po drugi strani pa so branilci modalne logike prav ta videz zakonitosti že vzeli za zakonitost samo, ko so v bistvu vsi po vrsti zožili identitete na nujne identitete in tedaj prišli do paradoksalnih rešitev. Toda, kaj je z identitetami običajne logike in jezika (znanstvene- ga in naravnega), ki so vsaj po videzu kontigentne? Rešitve, kot so relativizacija identitet med opisi (imeni) ali dogmatsko vztrajanje le pri nujnih identitetah so v bistvu formalistične, poleg tega pa ne odpravijo vseh težav. Tako se zastavlja vprašanje, ali obstaja še kakšna "tretja pot" v reševanju teh para- doksov in problemov. Poskusil sem najti začetne elemente takšne poti in to v ideji, da mo- dalni stavki, kot npr. "Nujno je 9 večje od 7" predstavljajo pril7), da za vsak (x, y,. .., z) velja f(9>7) (x, y,.. . z)." število variabel je neopredeljeno, saj nikakor ni nujno, da iz stavka "9 je večje od 7" dobimo le formo predikata dveh spremenljivk, temveč tudi formo: "če so x, y, z vsi večji od O, tedaj je (x + y -I- z) večje od (x -t- y)", ki jo dobimo, če dani stavek razumemo takole: "(3 -I- 4 -I- 2) je večje od (3 + 4)". Kot vidimo, za spremenljivke nikakor ne nastopijo že kar variable, dobljene iz abstrak- cije zapisanih konstant samih, temveč tiste, ki jih vsebuje ustrezna splošno veljavna logič- na forma tega stavka, kjer so dane konstante rezultat operacij nad povsem drugačnimi konstantami, postavljenimi na mesto spremenljivk najdene forme. 29. V splošnem lahko postavimo definicijo: Np = (Efp)(x, y.....z)fp(x,y.....z). Za možnost velja podobno (če upoštevamo ekvivalenco: Mp = ~ N ~ p): 30. Mp = def(fp)E(x, У- ■ ■ z)fp(x, y.....z). To pomeni, da mora pri vsak/ formi, dobljeni iz stavka p s posploševanjem konstant v spremenljivke ipd. obstajati nek natrar vrednosti teh spremenljivk, za katere je ta forma res- ničen stavek. Z drugimi besedami to pomeni, da stavek ni kontradiktoren, tj. da ne velja negacija opredelitve v 29. Seveda je trivialno to trditi za že resničen stavek, saj predstavlja on sam primer takšnih vrednosti spremenljivk vseh svojih možnih form, toda ni tako zanes- ljivo za še neverificirane stavke. Nastopanje predikatnih spremenljivk fp bi se seveda zdelo mnogim logikom sporno, ker vsaj formalno vodi v ontološki realizem univerzalij, toda vsekakor se jo da razumeti zgolj kot logični trik, ki naj naznačuje, da se da določen stavek izvesti (ali ne izvesti njego- va negacija) iz izhodnega sistema aksiomov ali pravil, skratka iz bazičnih teoretičnih stav- 109 kov neke teorije. Vendar je ta trik več kot zgolj drugačen zapis teh logičnih dejstev. Ce bi namreč neposredno izenačili stavek Np z izjavo "Stavek je izpeljiv iz AS (aksiomatskega sistema)", formalno "I—p", potem bi nastale težave z možnostjo. Možnost je namreč po- dana z "dvojno" negacijo nujnosti, eno pred in drugo za znakom možnosti. Torej Mp = ~ N ~ p. Ce bi to uporabili na to drugo interpretacijo, bi dobili: Mp = ~ I— ~ p, toda logično ima prva negacija povsem drug značaj kot druga, kajti pn/a (pred znakom izpelja- vanja) se nanaša na sintaktično logično dejstvo izpeljivosti, druga pa neposredno na sta- vek p, medtem ko se te razlike ne pozna niti v tradicionalnih teorijah modalnosti, niti v moji "kvantifikacijski" interpretaciji modalnosti. V predlagani interpretaciji sta v principu obe ne- gaciji istovrstni, nanašati se na stavek. Vrnimo se k našemu primeru, "Nujno je, da je 9 večje od 7 . Iz naše interpretacije sle- di, da imeni števil 9 in 7 zaznamujeta le splošni logični odnos med njima, ki je nujen (oz. aritmetični odnos), ki pa ga v enaki meri lahko zastopa še poljubno mnogo konstant. Tedaj ni dovoljeno sem "vstavljati" le namesto 9 in (4 3) namesto 7, in podobne aritmetične enakosti, temveč namesto 9 lahko mirno postavimo npr. 8, namesto 7 pa 6 itd. (pač glede na predpostavljeno formo stavka "9 je večje od 7". Saj ne zamenjujemo imen, temveč aritmetične odnose med njimi, ki so eventualni primeri splošno veljavnih form. Toda, če predpostavljamo aritmetični sistem aksiomov kot bazo modalnosti teh stav- kov, nikakor ne smemo vstaviti izraza "število planetov" namesto 9 ali "število dni v tednu" namesto 7, kajti od tod po nobeni posplošitvi stavka v aritmetično formo ne dobimo sploš- no veljavne forme, katere en primer bi bil končno stavek "Število planetov je večje od 7" ali "9 je večje od števila dni v tednu". Ce pa bi imeli na razpolago npr. nek fizikalni teorijski sistem, ki bi vseboval takšne ak- siome, iz katerih bi logično sledilo, da je fizilNNp, S5 pa nastane iz S, z dodatkom: MP —Nfvip. Razmerja teh sistemov so naslednja. Ss je strožji od S,, kar se tiče specifiziranja stroge implikacije nasproti običajni implikaciji, in vsebuje v celoti S,. Podobno je S3 strožji kar se tiče modalnosti od S2 in vsebuje vse njegove teoreme, S4 vsebuje S3, S5, pa S4. S,, ¿2, S3 ne poznajo tkim. "pravila necesizaci- je", tj. pravila, da iz izpeljane formule (izjave) p sledi tudi Np, medtem ko ostala dva poznata to pravilo. Sistema S, in S2 poznata neskončno mnogo različnih modalnosti, ki nastanejo, če ponovno "modalizi- ramo" modalne stavke, npr. NNp, NMp, NMNp, MNNp itd. Sistemi S3, S4 in S5 poznajo redukcijo teh "iteriranih modalnosti" na končno mnogo različnih modalnosti:S3 na 42 modalnosti, S4 na 6 modalnosti in S5 na dve modalnosti (na "nujno" in "možno") (gl. npr. G. E. Hughes, M. J. Cresswell, 1968, pog. 12 in 13). Do Lewisovih sistemov se da priti tudi, če izhajamo iz kakšne dnjge aksiomatske osnove. Poseb- no interesantna in enostavna je aksiomatika tkim. T-sistema, ki ga je formuliral Robert Feys I. 1937 in predstavlja enega od standardnih minimalnih modelov modalne logike. Poleg že omenjenih definicij in pravil, pozna še pravilo necesizacije in le dva aksioma: 1. Np—>p in 2. N(p—»q)—(Np—»Nq). Ta dva aksioma dejansko ustrezata minimalnim zahtevam glede "normalnega vedenja" modalnosti, poznanih že od Aristotela dalje. T je močnejši kot S2, toda dobimo ga iz 82, če dodamo k temu formulo: NN(p—»p). Prav tako ni enak S3, med T in S3 ni neke neposredne povezave tako, da bi z dodatkom k S3 dobili T. Toda S5 in S4 vsebujeta T kot del in ju dobimo iz T z dodatkom aksioma: Np — NNp (dobi- mo S4) oz. aksioma: Mp—NMp (dobimo S5) k aksiomoma sistema T. Tudi T pozna neskončno mnogo različnih modalnosti (gl. G. E. Hughes, M. J. Cresswell, 1968, pog. 2, 3, 13). Seveda obstaja še mno- go drugih modalnih sistemov stavčne logike, ki so na različne načine povezani z Lewisovimi in T siste- mom, toda zgornji so najbolj zanimivi. ^ Iz teh klešč se ne moremo izviti tudi tako, da prepovemo tvorjenje opisov vrste "(tx)(P(x).p), kjer bi bil p poljuben resničen kontigenten stavek, češ zato, ker se ga da ekstrapolirati izven opisa. Do ena- kih paradoksov namreč pridenx), če k logično nujnemu opisu dodamo še kakšno pravo, vendar konti- gentno določik) tega predmeta, npr. (b()(x = 9.x je število planetov). Tudi od tod bi sledilo, da so vsi opisi nujni, dodatka pa ne moremo več izvleû iz opisa zato, ker se s svojo spremenljivko nanaša na isti objekt kot nujni del opisa. * J. T. Kearns je nedavno objavil članek, v katerem uvaja popolno semantiko modalnologičnih sistemov brez uporabe "možnih svetov", pomagal si je zgolj z posebno matrično interpretacijo modal- nih stavkov, pri čemer poleg resnice in neresnice pozna še logično nujnost in kontradiktornost. Modal- nim stavkom v splošnem lahko pripišemo dve vrsti resnice ali neresnice, glede na možne kombinacije resničnostnih vrednosti delnih stavkov v sestavljenem stavku. S posebno metodo "T-evaluacije" (se- mantičnega ovrednotenja stavkov) uspe uvesti tudi kvantifikacijo. Tudi ta sistem je neprotisloven in se- mantično popoln (J. T. Kearns, 1981). ^ Sedaj ne smemo več vstavljati oz. zamenjati konstante O v tej formi s kontigentnim, ekstenzio- nalno enakim izrazom, npr. "števik) Venerinih lun", kajti tedaj nimamo več predstavnika splošno veljavnih form v okviru predpostavljenega aritmetičnega teoretskega sistema, temveč stavek, ki bi na- stopal eventualno v fiziki in bi tudi tam predstavljal še ne posplošen stavek. Ce bi spet dovolili poljubno zamenjavo konstant, ki eventualno nastopijo v izrazih splošne logične forme stavka, bi seveda padli nazaj na staro problematiko nemožnosti substitucije identičnega v modalnih kontekstih, ki se jih želimo izogniti. 112 LITERATURA: S. Blackburn (izdaj.), "Meaning, Reference and Necessity", Cambridge, 1975 T. Baldwin, "Quantification, modality and indirect speech", (v: S. Blackburn, 1975) L. Linsky (izdaj.), "Reference and Modality", Oxford, 1971 L. Linsky, "Reference, Essentialism and Modality" (v Linsky, 1971) S. Kripke, "Semantical Analysis on Modal Logic 1", "Zeitschrift für Mathematische Lo- gik und Grundlagen der Mathematik", št. 9, 1963 S. Kripke, "Semantical Analysis on Modal Logic" (v Linsky, 1971) R. B. Marcus, "Modalities and Intensional Language", Dordrecht, 1963 R. B. Marcus, "Extensionality" (v Linsky, 1971) D. Fdllesdal, "Quantifikation into Causal Contexts", (v Linsky, 1971) G. E. Hughes, M. J. C. Cresswell, "An Introduction to Modal Logic", London, 1974 F. Jerman, "Med logiko in filozofijo", Ljubljana, 1971 R. Feys, "Modal Logic", Louvain, 1965 G. Link, "Intensionale Semantik", München, 1976 J. T. Kearns, "Modal Semantics without Possible Worid, JFS, št. 1, 1981 W. in M. Kneale, "The Developement of Logic", Oxford, 1962 C. I. Lewis, C. H. Langford, "Symbolic Logic", New Yori<, 1965 W. V. O. Quine, "From a Logical Point of View, New York, 1963 W. V. O. Quine, "Bezeichnung und Modalität" (nemški prevod prvotne verzije sestav- ka "Reference and Modality", objavljene v prvi izdaji knjige "From a Logical Point of Wiev, Harvard, 1953 v: W. Stegmüller, (izdaj.), "Das Universalienproblem", Darmastadt, 1978 W. V. O. Quine, "The Ways of Paradox", London, 1976 W. V. O. Quine, Word and Object", Cambridge, 1976 T. Parsons, "Essentialism and Quantified Modal Logic", (v Linsky, 1971) J. Hintikka, "Models for Modalities", Dordrecht, 1969 B. Russell, "Filozofija logičnega atomizma", Ljubljana, 1980 J. A. Sllnin, "Die Modalitätentheorie in der modernen Logik" (v. H. Wessel, 1972) H.Wessel (izdaj.), "Quantoren, Modalitäten, Paradoxien", Beriin, 1972 113 POMEN, INTENCA IN DUH v sledečem bi želel prikazati intuitivno jasno teorijo pomena, ki računa na "semantič- na data" /npr.: hipotetična in oporečna identiteta/, z minimalno interpretacijo teh dat, s tem. da se sklicuje na šibkejše ontološke zahteve kot druge teorije. Posebno bi rad poudaril, da je pomen izraza intencionalna deskripcija /čeprav skrita/, glede na katero so vsi predmeti, ki so odgovorni za ekstenzijo tega izraza (to je, vsi objekti na katere naj bi se izraz po mnenju govorečega, nanašal) med seboj identični. S tem, da to pozicijo postavim nasproti drugim angloameriškim filozofom, bi rad pokazal, da je laka teorija pomena sposobna po- dati enostavno in jasno rešitev problema odnosa duha in telesa. Bolj natančno, začel bom z diskusijo okrog esencializma Saula Khpkeja, /ki vodi v neo-kartezijanski dualizem/ pride do "avtonomne jezikovne pozicije", katero zagovarjajo misleci kot Michael Dummett in /evidentno/ Jacques Derrida, in se konča z argumentom, uperjenim proti koherentnosti Quinovske dražljaj-odgovor teorije pomena (ta pelje direktno do striktega fizikalizma). Sledeč tem kritikam bom iskal rešitev odnosa med telesom in du- hom, katera sledi iz moje lastne semantične teorije. Kripke dokazuje v "Imenovanje in nujnost",' "Identiteta in nujnost"^ in tudi drugje, da možni svetovi ne dajejo samo mehlo za odločanje, kakšno bistvo bi bilo, če bi sploh katero bilo, temveč nam dajo dokaz, da taka bistva v resnici so, V odgovor na kritike, ki sta jih dala Zeno Vendler.® David Lewis," je Kripke trdil, da možni svetovi nimajo ontološkega sta- tusa, temveč so samo svetovi, o katerih nekdo govoh, ko omenja navadno hipotetično ali oporečno izjavo.® Moje mišljenje je da 1. enostavne entitete so /ali bolj natančno, svet izkustva je in ne ovira naše indviduali- zacije "entitet", temveč ovira samo deskripcije tistih intencionalno individualiziranih bitno- sti, katerih same bitnosti nimajo nikakršnega privilegiranega ontološkega statusa®/ — to ra- zumevanje entitet ni nujno potrebno za mojo argumentacijo. 2. imajo določeno podobnost nasproti ena drugi, 3. glede na to podobnost se more podati delni opis glede na katerega so identične, čeprav glede na kompletni opis ne bi bilo dveh entitet, ki bi bile enake, 4. te deskripcije konstituirajo naše semantične enote. Kripke mora sprejeti moje prve tri predloge, toda mora dodati nadaljnje zahteve, da bistva so in da vsaj deloma določajo naše semantične enote. Ali bolj natančno, če se dve poziciji vežeta na ista data /hipotetič- na in oporečna identiteta/ je Kripkejevo stališče podrejeno zaradi principa najmanjše inter- pretacije. Najprej, Kripke mora sprejeti, da s tem, ko govorimo o možnem svetu v smislu sveta, ki se ga dobi s hipotetično ali oporečno izjavo, mislimo svet, ki je na nekaterih nivojih speci- fikacije /na vseh/ identičen z resničnim svetom.'' Če bi ne bilo identitete na nekem nivoju /na nivoju fizičnih zakonov ali na nivoju reprezentacije v znanih ali celo konstruktibilnih jezi- kov/ bi bil svet nemogoč ali vsaj nezamišljiv /in tako onstran vsakdanjih hipotetičnih in opo- rečnih izjav/. Medtem pa bi identiteta ne vseh nivojih ostala samo na dejanskem svetu /ne samo na možnem svetu/. Bolj natančno, Kripke bi se moral strinjati, da bi po nekem opisu možni svet bil identičen z realnim svetom, toda ne s svetom za vse opise, za vse urejene trenutke tega sveta. Iz tega sledi, da so vsi opisi možnega sveta lahko identični z odgovar- jajočimi opisi dejanskega sveta za določeno primerjavo urejenih trenutkov, toda ne za ves časovni obseg. 114 Oporečne izjave, lejcev II, 39 - 40; na šabbatni dan je Jeruzalem že padel v Rolemejeve roke; cf. Antiquités XII, 4 "" I. knj. Makabejcev II, 42. II. knj. Makabejcev XII. 14-16. Starine XIII, 257-258. " I. Knj. Makabejcev XIII, II; cf. še ibid. XII, 34 in Vojno I, 50, Antiquités XIII, 180. Histoire politique du monde hellénistique. Il, Nancy, 1967, str. 285 I. knj. Makabejcev VII, 13-16; Antiquités XII, 7-16 in 396. " Starine XIII, 288-298; rabinsko izročilo tega spora ne pozna, prelom postavlja v čas njegovega naslednika Aleksandra Janeja (Talmud B Kidušin. 66 a). Starine XII, 379. Starine XIII, 171-173, povzemajoč Vojno II, 199-166. ^ Starine XIV, 171-173, povzemajoč Vojno II, 199-166. Cf. J. Carmignac, E Cothener, P. Guilbert. H. Lignée, Les textes de Qumran. Pariz 1963, str. 84-91. ^^ Daniel II, 7; cf. moje pripombe v Cl. Nicolet (éd), Rome et la conquête du monde méditerrané- en. 2, Genèse d'un empire. Pariz 1978, str. 854-857. Seton, Klavdij 25. " V Starinah XIV, 116. ^^ Cf. Cl. Préaux, "La signification de l'époque d'Evergéte II" v: Actes du Congrès intemational de papyrologie (Oxford), Bruselj 1938, str. 345-54. Legatio ad Caium, 361. prev A. Pelletier. " Ibid., 194. ^ Philon d Alexandrie, De Congressu eruditionis gratia, uvod in prev. Monique Alexandre. Pariz 1962. Joseph et Aséneth. uvod, prev. in komentar M. Philonenko, Leyden, 1968. Lettre d'Aristide à Philocrate. izd. in prev. A. Pelletier Pariz 1962. Cf. V. Nikiprowetzky. La-Troisième Sibylle, tekst, prev., komentar, Pariz, Den Haag, 1970; J. J. Collins, The Sibylline Oracles of Egyptian Judaism, Missoula 1974. Vojna II, 398-399Х ^ Legatio ad Caium. 281 -283. " Cf. A. Alfoldi. "Redeunt Saturnia regna" v: Chiron, 1973, str. 131-142 (židovski vplivi pn kovanju denarja), nasploh pa H J. Leon, The Jews of Ancient Rome. Philadelphia, 1960. Apostolska dela, 7. ®® Apostolska dela. 8, 26 ss. Besedilo izrablja pomen dveh sorodnih glagolov, prvi Izmed njiju po- meni brati. drugI pa razumeti, in pomen nekega drugega glagola, ki pomeni "voditi" v materialnem In duhovnem pomenu besede Izaija. 53 Janez. 18, 36. 127 Apostolska dela. I. 6. ^ Vojna III. 399-408. " Du bon usage de la trahison, str 86-95. " Cf. S G Brandon. Jésus et les Zélotes. prev. G. in B. Formentelli, Pariz 1975. ta knjiga zasle- duje veliko starejše izročilo. " G. Verms, The Dead Sea Scrolls, Qumran In Perspective. London, 1977, str 125. "Najboljši dokaz za prenagljenost hipoteze, ki povezuje Kumran in zelote, je ta, da je utonila v pozabo po smrti njenih dveh eminentnih, a ekstravagantnih zagovornikov." '' Du t)on usage de la trahison, str. 67-68. " Cf. mojo študijo "Flavius Josephe et fVlasada", Revue historique CCLX, I (1978). str. 3-21. '' Sanhédrin, IX, 6. " E. Renan, L Antéchrist, v: Oeuvres complètes, IV, p. 1421. Citiram po francoskem prevodu g M Davyja, nova izdaja Pariz 1978, str 368 128 Polemika IDEOLOŠKO PACEMAKERSTVO II lo Marxu, marksistih in marksomanih/ V prvem delu odgovora na Kerševanov polemični članek Produkcijska razmerja in razredni boj /Problemi 1981, št. 209- 211/ sem se držal talijonskega načela. Ker njegov članek v času, ko je izšel, ni pomenil le napada name, marveč se je uvrstil v kontekst gonje proti Novi reviji, ki so jo vztrajno spodbujali krogi blizu Kerševana, oziroma krogi, ki jim je bil blizu tudi Kerševan, me je njegovo ravnanje precej pogrelo. V člankih, ki so postali pred- met Kerševanove polemike, nisem napadel nikogar izmed njih, marveč mi je šlo samo za to, da pokažem, kaj dialektični materializem zares je; namreč: filozofski temelj stalinizma.' Če se je Kerševan ob tem čutil prizadetega in me je udaril po enem licu, mu "seveda" ni- sem mogel nastaviti še drugega, temveč sem mu udarec vrnil. Upam, da so ti časi - vsaj za nekaj časa - za nami. Zato v tem drugem delu odgo- vora Kerševanu izhajam iz tistega, v čemer se s Kerševanom strinjava. Oba npr. meniva, da je pojem produkcijskega načina precej nejasen ne le pri teh ali onih marksistih, ampak že pri Marxu samem. Enakega mnenja sva tudi glede teorije blagovnega fetišizma, ki jo nameravam na naslednjih straneh podrobneje obdelati. Najprej pa bi povzel in sklenil raz- pravo o produkcijskem načinu. Marx izraz "produkcijski način" najpogosteje uporablja v običajnem, vsakdanjem po- menu. Produkcijski način mu tedaj pomeni to, kako se nekaj proizvaja, ali se proizvaja npr. na obrtniški ali tovarniški način. V tem kontekstu mu produkcijski način pomeni tudi /celo/ to, s čim se proizvaja, ali se proizvaja npr. z enostavnimi ali strojnimi orodji, če bi Marx hotel biti jasen, bi glede na razliko med tetinično in družbeno delitvijo dela moral tu govoriti o tehničnem produkcijskem načinu. Ter ga natančno razločevati od družtienega produk- cijskega načina, ki je po Marxu vselej eden izmed zgodovinskih produkcijskih načinov, npr. kapitalistični produkcijski način in tako nazaj. Prav kolikor Marx ni natančen pri razlikovanju med tehničnim in družbenim produkcij- skim načinom, obravnava produkcijski način kot enotnost proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov. Podobno je s proizvajalnimi in /ali proizvodnimi silami. Vzemimo tole formulacijo: "Sele ko so se ljudje izkopali /herausgearbeitet: izvlekli z delom/ iz svojega prvega živalskega stanja in je bilo torej njihovo delo samo do neke mere podružbijeno, so nastopile razmere, ko postane presežno delo enega eksistenčni pogoj drugega. V začetku kulture so pridobljene proizvodne sile /Produktivkräfte/ dela neznatne, a take so tudi potrebe, ki se razvijajo s in ob sredstvih njihovega zado- voljevanja. Dalje je v teh začetkih proporc tistih delov družbe, ki živijo od tujega dela, zanemarljivo maj- hen nasproti množici neposrednih proizvajalcev. Z napredovanjem družbene proizvodne sile /Produ- ktivkratt/ dela se ta proporcija absolutno in relativno povečuje." /MEW 23-535/ Proizvodne sile /plural/ dela in proizvodna sila /singular/ dela očitno ne pomenijo nekaj enega in istega. Torej ne gre za en sam, marveč za dva /različna/ pojma. Pridobljene pro- izvodne /proizvajalne/ sile dela pomenijo pravzaprav faktorje proizvodne /produktivne/ sile dela, rečeno na kratko, produktivnosti dela. Družbena proizvodna/produktivna/sila dela pa ni faktor produktivnosti dela, marveč je istovetna s produktivnostjo dela samo, namreč s produktivnostjo dela kot družbenega, natančneje rečeno, družbeno organiziranega dela. Pri obeh pojmih, v obeh sintagmatičnih kategorijah nastopa kot subjekt delo. V tem se 129 navedeni tekst, se pravi, tekst iz Kapitala razlikuje od teksta iz Predgovora k spisu H kritiki politične ekonomije, v katerem nastopajo kot subjekt kar materialne proizvodne /proizvajal- ne/sile same na sebi. Razlika izhaja iz dveh povsem različnih topologij. Medtem ko imamo v predgovoru opravka s tipično materialistično topologijo, temelji topologija Kapitala na de- lu kot delu. Ta pa je po bistvu idealistična topologija, saj po Marxovi definiciji iz 5. poglavja Kapitala na koncu delovnega procesa pride do rezultata, ki je bil ob njegovem začetku že ideelno navzoč v delavčevi predstavi: ideja /Platov eidos/ ni le pred izdelkom, ampak tudi pred procesom izdelovanja. Iz idealističnosti izhaja tudi teleološkost delovnega procesa; človekovo delo ne bi bilo istovetno s smotrno dejavnostjo in človek delovnega procesa ne bi mogel posredovati, upravljati in nadzorovati, če ideelna predstava rezultata ne bi že od vsega začetka funkci- onirala tudi kot smoter. Materialistična topologija razvojnih stopenj materialnih proizvajalnih /proizvodnih/ sil, ki tvorijo infrastrukturo družbe ter obstoječo ekonomsko strukturo /celo- kupnost proizvodnih razmerij/ opredeljujejo kot razvojno ali pa kot zaviralno formo samih sebe, je seveda povsem v nasprotju z idealistično topologijo dela kot teleološkega proce- sa. Medtem ko je glede na idealistično topologijo dela na izhodišču zavest 'ideelna pred- stava, smoter/, so v materialistični topologiji na izhodišču proizvajalne sile v svoji material- nosti, zavesti pa v hierarhiji te topologije phpada šele četrto, tj. zadnje mesto Popolno nasprotje med materialistično /kavzalno/ topologijo materialnih proizvajalnih sil in idealistično /teleološko/ topologijo dela nam prej kot o metodološkem protislovju v Marxovi koncepciji priča o zrcalni zgradbi te koncepcije: topologija materialnih proizvajalnih sil je najpoprej zrcalna in šele potem sprevrnjena podoba topologije dela Sele na osnovi koncepta dela kot posredujoče, upravljajoče in nadzorujoče dejavnosti se dosedanja zgo- dovina razvoja materialnih proizvajalnih sil in njihovih konfliktov s proizvodnimi odnosi lah- ko pokaže oziroma oceni kot predzgodovina. kot zgodovina neupravljanega in nenadzo- rovanega razvoja. Sele z vidika dela kot teleološke. tj. zavestne načrtne dejavnosti se samodejni razvoj materialnih proizvajalnih sil ter bolj ali manj ustreznih proizvodnih odno- sov pokaže prav kot tak in zato kot nekaj - sprevrnjenega glede na bistvo človeka, se pravi, glede na delo. Samo znotraj takšne zrcalne zaobjetosti. popolne konceptualne zanke ali hermeneu- tičnega kroga, se je potem lahko izoblikoval pojem revolucije v specifično Marxovem po- menu. Revolucija ne pomeni le odprave razrednih razlik in s tem razrednega boja. ampak pomeni predvsem uveljavitev "generalnega intelekta", dela v njegovi čisti, idealistični vse- bini. Komunistični produkcijski način je istoveten z delovnim načinom "asociiranega razu- ma", ki je razum /intelekt/ "združenja svobodnih ljudi". S tem je filozofija /metafizika, plato- nizem/ zares odpravljena na ta način, da je udejanjena. Družbeni odnosi so prozorni in enostavni, ostane torej le še razmerje med združenjem svobodnih ljudi kot enotnim Subjektom in naravo, občim delovnim predmetom oziroma de- lovnim sredstvom. Ker pa je delovni proces avtomatiziran, se tudi ta faktično odvija le med delovnimi sredstvi in delovnimi predmeti, medtem ko je tretji Izmed enostavnih momentov delovnega procesa, delo samo kot smotrna /teleološka/ dejavnost, nad neposrednim de- lovnim procesom. Klasičnih neposrednih proizvajalcev takorekoč ni več. kajti to vlogo je prevzela avtomatika kot upredmetenje znanosti /v vlogi neposredne proizvodne sile/. Člo- vek je proizvajalec še samo na posreden način, prek reguliranja in kontroliranja Vse proiz- vajalne /proizvodne/ sile so tako dejansko postale proizvodne sile dela. toda dela kot Smo- tra in Zakona, kot teleološke in nomološke, ne pa fiziološke dejavnosti. Če bi šlo zgolj za delovni ali produkcijski proces, bi bila Marxova koncepcija sprejemlji- va? Navsezadnje se danes prek telematike začrtujejo obzorja, ki jih Marxov pogled še ni dosegel: človek v marsikaterem informacijsko-kibernetskem sistemu neposredno niti kon- trolor ne bo več, marveč bo izvajal le kontrolo nad kontrolo. Spornost Marxove koncepcije je v tem, da je svojo tehnološko podobo komunizma kot produkcijskega načina generalizi- ral v paradigmo: 1. družbe prihodnosti kot take in v celoti ter 2. khtike obstoječe družbe. 130 s takšnim prenosom se Marxova tehnološka podoba komunizma pretvori v tehno- kratsko paradigmo kritike vsega obstoječega in apologije še ne obstoječega. Se ne obsto- ječega v Marxovem času, se pravi, danes že obstoječega: v obliki stalinizma. Že za časa Marxa je bilo dovolj opozoril, da njegova koncepcija družbe prihodnosti vodi v pretvorbo družbe v eno samo veliko tovarno. Vendar se Marx za ta opozorila ni zme- nil, delal se je gluhega ali pa jih brez pravih argumentov ironiziral: "Regulativ, ki se pri delitvi dela znotraj delavnice uvaja a priori in po načrtu, deluje pri delitvi dela znotraj družbe samo a posteriori kot notranja, nema, v fluktuaciji /im Barometerwechsel/ tržniti cen zaznavna naravna nujnost, ki obvladuje iregulativno samovoljo blagovnih producentov. Manufakturna delitev dela predpostavlja brezpogojno avtoriteto kapitalista nad ljudmi, ki so goli členi celotnega mehanizma, ki mu pripada; družbena delitev dela pa postavlja drugega proti drugemu neodvisne bla- govne producente, ki ne priznavajo nobene druge avtoritete kot avtoriteto konkurence, prisilo, ki jo iz- vaja nanje pritisk njihovih vzvratnih interesov, prav tako kakor v živalskem svetu bellum omnium contra omnes spada bolj ali manj med eksistenčne pogoje vseh vrst. Ista buržoazna zavest, ki manufakturno delitev dela, dosmrtno privezanost delavca za delno opravilo in brezpogojno podreditev delnega delavca kapitalu slavi kot organizacijo dela, ki povečuje njegovo produktivno silo, denuncira prav tako naglas zato vsako zavestno družbeno kontrolo in reguliranje družbenega produkcijskega procesa kot poseg v nedotakljive lastninske pravice, svobodo in samo set)e določujočo genialnost' individualnega kapitalista Zelo značilno je, da navdušeni apologeti tovarniškega sistema ne znajo povedati zoper kakršnokoli občo organizacijo družbenega dela nič hujšega, kakor da hoče pretvoriti vso družbo v tovarno." /MEW 23-377/ Marx torej vrača le milo za drago. Brez argumentov. Namesto da bi izpostavil svoje principe, svojo zamisel obče organizacije družbenega dela, samo zmerja. Kajti v resnici nima kakih drugih, svojih principov, V resnici, ko se zavzema za zavestno kontrolo in regu- liranje pri novi in obči organizaciji družbenega dela, zgolj generalizira tovarniške principe manufakturne delitve dela; uvajanje regulativa a priori in po načrtu. Tako naj bi iz družbene delitve dela izginila iregulativna samovolja posameznih producentov, slepo ali nemo delu- joči zakoni družbene reprodukcije in namesto družbene anarhije naj bi zavladalo - kaj? Svoboda? Nemogoče. Ce se kot posledica vnaprejšnje in načrtne organizacije dela v tovarni /manufakturne delitve dela/ uveljavita brezpogojna avtoritarnost in despotstvo, kako naj bi se prek prenosa takšne organizacije dela na raven družbene /re/produkcije to ne zgodilo? Morda so načini, da bi pri prenosu prišlo do razločitve med pozitivnimi in negativnimi ele- menti tovarniške Aehnične/ organizacije dela, toda Marx o njih ne ve povedati ničesar. In odgovorov, ki bi jih bilo treba najti, tudi ne išče. Kajti vse negativno vidi enostavno v kapita- listu, v njegovi brezpogojni avtoriteti nad ljudmi, ki jih je zaposlil /prek kapitalistične kupo- prodajne pogodbe/ v tovarni, katere lastnik je. Marx enostavno spregleda, da kapitalist znotraj tovarne /znotraj tehnične delitve dela/ brezpogojne avtoritete nima zato, ker je kapitalist /lastnik tovarne/, marveč zato, ker je organizator dela. Kot lastnik kapitalist delavce v tovarni lahko le zadržuje /za določen čas/, toda "realna subsumacija" delavcev izhaja iz tehničnega, ne pa družbenega produkcijske- ga načina. 2. Zgodovinska vloga kapitalista Najbrž sem se res zelo pregrešil zoper ideološko čistost, ko sem v spisu Teorija blagovne- ga fetišizma /Anthropos 1980, št. I-II/ vzel v zaščito kapitalista kot organizatorja dela in funkcionarja družbene delitve dela. Kerševan z ideološkega vidika privoščljivo še enkrat povzema, kar sem povedal: "Kapitalist in mezdni delavec kot agenta kapitalističnega produkcijskega načina sta prikazana, ali bolje rečeno pojasnjena, kot posledica specifične delitve funkcije družbene delitve dela in funkcije de- lovne sile. Eksploatacija, proizvajanje in prisvajanje presežnega dela /"v kolikor ta obstaja"/ je gola posledica vodilne funkcije v delitvi dela. Za kapitalistični produkcijski način ni "glavno", da je kapitalist pniaščevalec presežne vrednosti, temveč da je funkcionar kapitala kot oblike družt)ene delitve dela, ki skrbi za ustrezno proizvodnjo, z ustreznim delovnim časom itd. Se pravi, da kapital ni opredeljen po funkciji izžemanja presežnega dela v specifičnih pogojih univerzalizacije blagovne produkcije, ampak 131 po funkciji združevanja faktorjev delovnega procesa." /Produkcijska razmerja in razredni boj, Problemi 1981, št. 209-211, str. 204/ Ce ne bi bilo v tem povzetku čutiti ideološkega karanja, bi bil relativno v redu. Tudi ne vem. kaj naj bi bilo narobe - celo z Marxovega vidika z mojo trditvijo, da mora biti kapi- talist najprej organizator delovnega procesa, če ga fioče splofi izkoristiti kot uvrednotevalni proces oziroma kot proces večanja vrednosti /izžemanja presežne vrednosti in prek nje presežnega dela/. Seveda pa trdim, in tu je glavni vzrok ideološke zamere, tudi to, da je kapitalist predvsem organizator dela in predvsem funkcionar družbene delitve dela in šele potem soudeleženec razrednega boja, namreč kot zbiralec in upravljalec presežne vredno- sti. Kaj je namreč s presežno vrednostjo /presežnim delom/, če se ozremo nanjo z vidika zgodovinsko-civilizatoričnega procesa? Le tisti, ki povsem naivno ali pa iz kakšnega druge- ga razloga verjame, da bo delavski razred kdaj razpolagal /ali da v tako imenovanih sociali- stičnih družbenih ureditvah že danes razpolaga/ s presežnim delom, po več desetletnih iz- kušnjah še lahko razglaša, da je bila odločilna zgodovinska vloga Kapitalista v izžšemanju /zase/ presežne vrednosti. Faktično služi to razglašanje danes le demagoškemu vodenju in obvladovanju delavcev, delavcev ali delavskega razreda, ki slej ko prej gara in dela za dru ge, predvsem pa za razširjeno reprodukcijo. Ker sem izšel iz delavskega razreda in ker sem vse počitnice delal v tovarnah, da bi si zaslužil knjige za naslednje šolske leto (zaradi "revnosti" naše družbe še tudi danes tretjino plače vlagam v knjige), nimam nikakršnega "razrednega" manjvrednostnega kompleksa, zaradi katerega bi potem prepustil demago- škemu /ideološkemu/ pritisku tistih, ki v imenu "razredne" zagnanosti, karieristične partij- nosti, zaslužijo precej več ko drugi, poleg tega pa so za svojo pravovernost še posebej na- grajevani. Delajo se, da so na strani delavskega razreda, dejansko pa so na strani tistih, ki vladajo. Predvsem na strani partijske politbirokracije, ki je izvir vseh drugih birokracij. Zato bojo povsem tiho o stratokraciji, jurišali pa bojo z vso ihto proti tehnokraciji, kadar bo ta - seveda še zmeraj znotraj območja vladajočih - začela dobivati moč, ki ji po oceni vladajo- čega vrha ne pripada. Tega ne govorim z novolevičarske ali ultralevičarske pozicije, kajti največ, kar lahko prinese ta pozicija, je večno vračanje enakega: boj za oblast delavskega razreda, razočaranje nad tem, da je v trenutku, ko je delavski razred /baje/ prišel na oblast, prevzel v njegovem imenu oblast nekdo drug in spet ponovni boj za oblast delavskega raz- reda itn. Kakor da bi bil nastop poklicnih revolucionarjev naključje, njihova oblastniška pro- fesonalizacija po osvojitvi oblasti pa vprašanje morale. Zgodovinski dogodki so nasprotno potrdili logično dejstvo, da oblast delavskega razreda ni nič drugega kot contradictio in ad- jecto. Istočasno delati in vladati ni mogoče. Ce si na oblasti, lahko delaš le v prostem času. In če si delavec, med tem ko delaš /ko si vpet v delovni proces/, neposredno ne moreš biti soudeleženec oblasti. Že ph nekoliko tx)lj razviti delitvi dela se pokaže, da isti človek ne more biti hkrati i delavec i organizator dela. Toliko bolj to velja za družbeno upravo in končno za vrhovne oblastniške položaje. Posamezni delavec se seveda lahko prebije sko- zi vse te ravni, toda ne kot delavec; že ko je postal organizator dela, se je poslovil od svo- jega izhodiščnega /delavskega/ položaja. Dobro se spominjam (iz časov dela v tovarni), kako so "zastopniki delavskega razreda" bili veseli, ko so odhajali na sestanke, kajti čas njihovega zastopanja interesov neposrednih proizvajalcev že ni bil več delovni čas. Zato je povsem razumljivo, da je najtežja mòra funkcionarjev misel, da bi se morali vrniti med de- lavce. Morda za samo funkcioniranje družbe ni dobro, ko poskušamo vsa ta razmerja de- mistificirati. Se ne bojo začeli delavci vesti "neodgovorno", če se bojo soočili z golo resnico svojega položaja? Ne, kajti resnica je še dosti hujša, kot se zdi. Namreč z /dobesedno/ ozkega vidika delavca kot delavca. Ne pa z vidika delavca kot človeka in družbenega bitja. S tega vidika smo resnice lahko prej veseli, kot pa da bi se je morali bati. Za kaj gre, nam tx) pokazala prav demistifikacija ideologema, ki se prikazuje kot pojem presežne vrednosti. Prav tedaj, če izhajamo iz Marxovega pojma presežne vrednosti, se pokaže, da kla- sični proletarci, neposredni proizvajalci kot opravljalci telesnega dela, v znanstveno-tehno- loško visoko razvitih deželah presežne vrednosti ne ustvarjajo več Ker je po Marxu vred- 132 nost določena z družbeno povprečnim /nujnim/ delovnim časom, enostavno delo nepo- srednih proizvajalcev pa je padlo daleč pod povprečje, so klasični proletarci plačevani ne le čez vrednost njihove delovne sile, ampak tudi čez vrednost, ki jo vložijo v "svoje" izdelke oziroma delovna opravila. Za človeka primerno plačevanje /nagrajevanje/ se je potemta- kem treba zavzemati v imenu mehi, ki so onstran klasičnih polit-ekonomskih mehi. Kar ve- lja za proletarce v razvitih deželah /tu jih je le še nekaj procentov/, velja še toliko bolj za delavce v nerazvitih deželah. Ce vzamemo razliko med vrednostjo in presežno vrednostjo oziroma podvrednostjo za edino merilo, potem smo - dolgoročno gledano - vse te ljudi obsodili na smrt. Strahotni cinizem znanstveno-tehnološkega procesa je v tem, da ljudi načeloma sploh ne rabi več. Namreč ljudi kot telesnih bitij, fizičnih delavcev. Nekdanja rezen/na armada dela je zanj odpadni material. Odpadni material tehnike in zgodovine. Zato jih večino lahko pusti umreti. Zelo visoka stopnja gotovosti je, da se tisti, ki je ostal brez dela, ne bo nikoli več vrnil na delo. Kajti med samimi brezposelnimi je večina tistih, ki posla sploh še imeli niso. Naj torej vsi ti ljudje, ki vrednosti, torej tudi presežne vrednosti ne ustvarjajo, ostanejo brez življenjskih sredstev? Naj tx)jo tisti, katerih "cena" /nagrada za trošenje njihove delov- ne sile/ je večja od vrednosti, ki jo ustvarijo, obsojeni na družbeno životarjenje? Kar se tiče razmerja med kapitalisti in presežno vrednostjo, pa se v vzvratnem ogleda- lu zgodovine danes že povsem jasno kaže: kapitalisti so res izžemali presežno delo /pre- sežno vrednost/, a v glavnem nikakor ne zase. Sprva so jo izžemali zaradi prvotne akumu- lacije, nato pa zaradi razširjene reprodukcije. Potrebne bi bile raziskave, ki bi jih morali opraviti zgodovinarji in sociologi ter z njimi ugotoviti, koliko so kapitalisti zares porabili zase /za svojo družino in njen luksuz/ in koliko so vlagali nazaj v produkcijo. Menim, da so vlaga- li nazaj v produkcijo kar 95%, porabili zase torej le 5% "presežne vrednosti" ali pa še manj. Morda bi zagreti "razredni" prvoborci kdaj raziskali tudi to, koliko porabi vladajoči sloj v socializmu. Vsekakor sta razširjena reprodukcija in z njo povezani razvoj proizvajalnih sil značilna tako za kapitalizem kot za socializem. In to je tisto, kar vseskozi tolče po delav- skem razredu. Kar mu je odvzemalo možnost, da bi razpolagal s presežno vrednostjo /pre- sežnim delom/, dokler se nenadoma ni znašel v položaju, ko ga je razvoj proizvajalnih sil prehitel in mu zdaj grozi, da ga bo zavrgel kot izrabljeno cunjo. Mancov pogled je bil prekratek in preplitev. Zato je za subjekt vsega dogajanja v kapi- talističnem podukcijskem načinu razglašal kapital, medtem ko je bil že sam kapital /ne šele kapitalist/ agent nečesa močnejšega od sebe, posrednik temeljne tendence novoveške metafizične subjektivitete. Subjektivitete, kateri služi še tudi Marx, saj se zavzema za njeno čisto in brezpogojno uveljavitev. Kar je za časa Marxa gospodovalo le v tovarnah, naj bi se razširilo nad vso družt». Njegov cilj je v načrtni regulaciji in kontroli družbe, se pravi, v za- vestni družbeni tehno-logiji. Prek nje naj bi bilo konec anarhične družbene delitve dela. Ker Marx vse negativnosti avtomatično pripisuje kapitalistu, se ne vpraša, ali ni že v naravi določene tehnične delitve dela sami, ne pa šele v naravi osovraženih družbeno-pro- dukcijskih odnosov sonavzoča tudi podreditev človeka stroju in celo človeka /delavca/ pod človeka /organizatorja dela/. Vsaka razširjena reprodukcija, vsaka "produkcija zaradi pro- dukcije", pa naj bo kapitalistična ali socialistična, terja "neplačano delo," tj. presežno delo. Moralno-ideološka razlaga nastopi šele postfestno. Analogno velja /manjše razlike seveda obstajajo/ za sam odnos med strojem in delavcem, da ne govorimo o položaju delavca znotraj avtomatiziranih proizvodnih sistemov. Tehnično-personalna hierarhija in avtoriteta norm, ki izhajajo iz programirane, numerično krmiljene kontrole, predstavljata le podsistem znotraj računalniško integrirane celote. Horizontalno in vertikalno računalniško integrirani tehnološki produkcijski način omogoča centralno kontrolo nad enotnim sistemom mode- liranja, konstrukcije in produkcije, ob čemer je lahko center kontrole v povsem ekscentrič- nom položaju glede na decentralizirane oddelke modeliranja, konstrukcije in produkcije / npr. montaže/. S tem je dosežena absolutna razpoložljivost delavca glede na različna, toda v osnovi enaka delovna opravila, nad katero se je Marx tako zelo navduševal: 133 "Toda če se menjanje /Wechsel/ dela uveljavlja sedaj samo kot naravni zakon in s slepim rušil- nim delovanjem naravnega zakona, ki zadeva povsod na ovire, pa sama velika industrija s svojimi ka- tastrofami postavlja kot vprašanje življenja in smrti priznavanje menjanja del in zato najvišje možne vsestranskosti delavcev za obči družbeni produkcijski zakon ter prilagoditve razmerij njegovemu nor- malnemu udejanjenju Kot vprašanje življenja in smrti postavlja nalogo, da se neznanskost bednega, razpoložljivega delovnega prebivalstva, ki je v rezervi za spreminjajoče se eksploatacijske potrebe kapitala, nadomesti z absolutno razpoložljivostjo /Disponibilitat/ človeka za spreminjajoče se delovne zahteve; delni individuum, goli nosilec družbene detajlne funkcije pa s totalno razvitim individuumom, za katerega so različne družbene funkcije samo izmenski dejavnostni načini." /MEW 23-512/ V pripombi Marx zagreto navaja pripoved francoskega delavca, ki se je vrnil iz Ameri- ke. kjer se je srečal s "pustolovci, ki menjajo poklic laže kakor srajco" in kjer je bil potem tudi sam "po vrsti tiskar, krovec, livar svinca itn.", ob čemer je začutil, da je "manj mefiku- žec in bolj človek", saj je spoznal, da je zmožen opravljati različne poklice. Ko si bo delav- ski razred osvojil politično oblast, si bo takšno in še večjo razpoložljivost za različna dela zagotovil, predvideva Marx, s politefiničnim tefinološkim poukom v delavskifi šolafi. Se ena točka torej, na kateri se Marx trudi, da bi dofiitel in prefiitel kapitalizem kot agenta razvoja proizvajalnifi sil, se pravi, tehnike kot tehnologije. Medtem ko si je Marx v Nemški ideologiji kot ideal totalno razvitega in svobodnega in- dividua predstavljal človeka, ki nekaj časa slika, potem lovi, se gre kritika, pa spet slika, se pravi, nekakšen renesančno romantični ideal, zdaj preide k idealu politehnično oziroma tehnološko izobraženega delavca, ki je absolutno razpoložljiv za takšna ali drugačna dela. Značilno je, da Marx mimogrede od delnih delovnih funkcij in absolutne razpoložljivosti /usposobljenosti in pripravljenosti/ v odnosu do njih preide k različnim družbenim funkci- jam, ki naj bi jih totalno razviti individuum (totalni človek) bržkone ravno tako kot tisti ame- riški pustolovci menjal lažje kakor srajce. Spet torej Robinzon, toda tokrat podružbijeni Ro- binzon. Marxov predlog šolske reforme se zaradi svoje utopičnosti, zaradi utopične predstave o totalnem človeku, ki naj bi obvladal vse /delovne/ poklice in bil hkrati oziroma vzvratno za vse poklice zato tudi razpoložljiv /z družbenega vidika/, lahko izteče edinole v študij iz dela, za delo in ob delu. V osnovi gre zgolj za totaliziranje industrijskega delnega delavca. Kakor da bi prehajanje od stroja k stroju in od funkcije k funkciji lahko res pomenilo kaj več kot seštevanje majhnih omejenosti v eno samo veliko omejenost. Kakor da bi bil hlapec /su- ženj/ svoboden že tedaj, če bi lahko poljubno menjal gospodarja, služil npr. vsak dan ph drugem. Marx, ki je kapitalistični produkcijski način neposredno povezal z manufakturno teh- nično delitvijo dela, vidi v industrijskih proizvajalnih silah in industrijski organizaciji dela predhodnico revolucije. Obči produkcijski zakon veleindustrije je po Marxu že sam na sebi revolucionarni ferment. "Prav tako ni nobenega dvoma, da so kapitalistična forma produk- cije in njej ustrezna ekonomska razmerja delavcev v diametralnem protislovju s takšnimi prevratnimi fermenti in njihovim ciljem, odpravo stare delitve dela. Razvoj protislovij dolo- čene zgodovinske produkcijske forme je namreč edina zgodovinska pot njenega razkroja in vnovičnega oblikovanja." /MEW 23-512/ Tehnična delitev dela je torej pred družbeno delitvijo /organizacijo/ dela in to protislovje se po Marxu lahko razreši le tako, da se že ob- stoječi tehniki na stežaj odpro vsa vrata. Edina ovira, ki preprečuje prekritje principa tehni- ke /permenentni progres/ in principa dela /zavestno načrtovanje/, so obstoječi družbeno- produkcijski odnosi, se pravi, vsakršni dejanski družbeni odnosi, saj pravi /prozorni in enostavni/ družbeni odnosi faktično za Marxa niso nikakršni odnosi. So le prozoren medij. Nekakšen eter. Paradigma komunističnega produkcijskega načina, produkcijskega načina brez bla- govno-menjalnih odnosov je enostavni delovni proces. Družba se Marxu kaže kot enoten in edinstven Subjekt in ta je v nekakšnem neposrednem odnosu z naravo kot predmetom družbene, zdaj avtomatizirane, produkcije. V takšno paradigmo spremenjeni enostavni de- lovni proces pa je Marxu tudi sicer izhodišče analiz družbene produkcije. Če je na ravni enostavnega delovnega procesa subjekt človek kot delavec in objekt narava, je na ravni družbene produkcije v vlogi subjekta pač Gesamterbeiter: 134 "Dokler je delovni proces čisto individualen, združuje isti delavec vse funkcije, ki se kasneje loči- jo. V individualnem prisvajanju naravnih predmetov za svoje življenjske smotre, kontrolira sam sebe. Kasneje je kontroliran. Posamezni človek ne more delovati na naravo brez dejavnosti svojih lastnih mi- šic pod kontrolo svojih lastnih možgan. Kakor spadajo v naravnem sistemu glava in roke skupaj, tako združuje tudi delovni proces umsko delo in ročno delo. Kasneje se ločita do sovražnega nasprotja. Produkt se sploh iz neposrednega produkta individualnega producenta pretvori v družben, v skupni produkt skupnostnega delavca, tj. kombiniranega delovnega osebja, katerega členi so rokovanju z de- lovnim predmetom bolj ali manj blizu. S kooperativnim značajem delovnega procesa samega se torej nujno razširja pojem produktivnega dela in njegovega nosilca, produktivnega delavca. Da bi kdo delal produktivno, zdaj ni več potrebno, da opravlja ročno delo; zadošča, da je organ skupnostnega delavca, da izvršuje katerokoli izmed njegovih podfunkcij. Zgornja pn/otna opredelitev produktivnega delavca, izvedena iz narave materialne produkcije same, ostaja vselej resnična za skupnostnega delavca, če ga motrimo kot celoto /Gesamtheit: skupnostnost/. Ne velja pa več za vsakega izmed njegovih členov, če ga vzamemo kot posameznega." /MEW 23-532/ Marx skuša svoj metodološki postopek prikazati kot historično genezo. Kakor da bi ne- koč res živel en sam človek /Robinzon pač/, ki je združeval vse funkcije itn. Ta pratotalni človek naj bi se prek heglovske triade potem spet pojavil kot komunistični totalni človek, tako na individualni kot družbeni ravni. Toda pot v družboslovno analizo smo si že vnaprej zaprii, če izhajamo iz posameznika in če zato o vejah družbene produkcije itn. potem govorimo kot o podfunkcijah skupnostne- ga delavca /singular!/. Na ta način se ne bomo dokopali do strukture družbeno-produkcijs- kih odnosov in če se bomo z njimi že srečali, jih tx)mo neizogibno zagledali kot motnjo. Slejkoprej se twmo gibali znotraj tehnične delitve /organizacije/ dela in medčloveške oziro- ma družbene odnose presojali na osnovi /racionalno instrumentalnega/ odnosa med člove- kom in naravo, med smotrno dejavnostjo in snovjo. In ker je na izhodišču neposredni proizvajalec, ki se sam kontrolira, se pravzaprav vsaka družbena organizacija /delitev/ dela, ki predpostavlja delitev na delavce in organiza- torje dela, že vnaprej kaže kot nekaj negativnega. Tako se izgubi razlika med tistimi nega- tivnostmi, ki dejansko izhajajo iz specifičnega družbenega produkcijskega načina, kakršen je npr. kapitalski, in "negativnostmi", ki so povezane z družbenostjo sploh in se nam torej kot takšne izpričujejo zaradi naše /Marxove/ teoretske fiksacije. Vse, kar se nam potem v horizontu imaginarne predstave /o totalno razvitem individuu/ pokaže kot pomanjkljivo, le še pripišemo določeni kategoriji, npr. kategoriji kapitala, in stvar je sklenjena. Sklenjena v tem smislu, da je teoretik postal ideološki urotxjros in da zato tudi najočit- nejših protislovij ne zmore več videti. Ker so to njegova lastna protislovja. Potem ko je razvil tezo o potrebi po razširitvi pojma produktivno delo /delavec/, postavi Marx za primer produktivnega delavca v razširjenem pomenu učitelja; "Ce smemo primer izbrati iz sfere zunaj materialne produkcije, je učitelj produktivni delavec, če ne otxleluje samo otroških glav, temveč zdeluje tudi samega sebe za obogatitev podjetnika. Ce je ta namesto v tovarno klobas naložil svoj kapital v učno tovarno, razmerja ne spremeni. Pojem produktiv- nega delavca torej nikakor ne obsega samo razmerja med dejavnostjo in koristnim učinkom, med delavcem in delovnim produktom, temveč tudi specifično družbeno, zgodovinsko nastalo produkcijsko razmerje, ki vtisne delavcu pečat neposrednega sredstva za uvrednotevanje kapitala. Biti produktiven delavec zato ni sreča, ampak smola." /MEW 23-532/ Učitelj je torej produktiven delavec. Tako glede na kapital kot glede na svoj neposredni proizvod, tj. otxJelane otroške glave. Učne tovarne so ravno tako produktivne kakor kake druge tovarne. Produktivno delo potemtakem ni vezano na materialno produkcijo. Učitelj je produktiven kot člen skupnostnega delavca. Če to Marxovo misel sprejmemo in znotraj Marxovega teoretskega sistema jo mora- mo, saj je kot taka konsekventna, pa se kot nekonsekventna in zato tudi kot nekoherentna izkažejo druga njegova izvajanja. Če zanemarimo dejstvo, da je tudi klasični kapitalist s ta- ko razširjenega vidika v večini svojih funkcij produktivni delavec /na to v zvezi z manegerst- vom pristane tudi Marx sam/, se postavi predvsem naslednje vprašanje; ali ni glede na ra- zmerje med dejavnostjo in koristnim učinkom učiteljevo delo produktivno že znotraj same zunajmaterialne produkcije, ne pa šele v odnosu do materialne produkcije? 135 Ce je končni cilj totalno razviti individuum, ali ni tedaj produktivno vsako delo, ki pri- speva k temu razvoju? Ne le k razvoju materialnih proizvajalnih sil, marveč tudi k razvoju telesnih, umskih in vsakršnih drugih sil človeka? Ni v tem smislu sreča biti produktiven de- lavec? Sam Marx uvršča med produktivna dela učiteljsko, tj. izobraževalno delo. Kajpada je potem nujno produktivno tudi znanstveno delo, vsako delo, ki je vključeno v produkcijo znanj. Kot učne tovarne bi bile univerze potemtakem ne le delovne, ampak tudi produktiv- ne delovne organizacije. Vendar je ta smer razmišljanja, ki je sicer, kakor smo videli, povsem legitimna prav v okviru samih Marxovih formulacij, v protislovju z MarxovimI določili vrednosti, torej tudi z določili presežne vrednosti. Težava se začne že ob opredelitvi blaga. Na začetku Kapitala pravi Marx, da je blago najpoprej vnanji predmet, kaka stvar, ki zadovoljuje takšno ali dru- gačno človeško potrebo. Ta stavek se zamaje že ph človekovi delovni sili. Kajti delovna sila kot taka (in zato tudi kot blago) ni nikakršna vnanja stvar, nikakršen predmet, marveč šele zmožnost. Uporaba delovne sile je po Marxu delo samo. Torej naj bi bila prav ta upo- raba zadovoljevanje določene človeške potrebe, namreč potrebe po delu. To vodi kajpada v tavtologijo: delo je zadovoljevanje človekove potrebe po delu. Najbrž je v tem smislu pro- duktivno delo potem prva človeška potreba /Kritika Gothskega programa/ in s tem sreča. Vrednost /natančneje: velikost vrednosti/ blaga opredeljuje Marx z družbeno povpreč- nim /nujnim/ delovnim časom, vrednost delovne sile kot blaga torej s povprečnim /liujnim/ delovnim časom, ki je vložen v sredstva za reprodukcijo človeka kot delovne sile. Ph tem izhaja Marx, že vnaprej predpostavljajoč razliko med vrednostjo in presežno vrednostjo, iz najnižje razvojne stopnje delovne sile oziroma iz eksistenčnega minimuma človeka. Teh- nična kvalifikacija družbeno nujnega /povprečnega/ delovnega časa dobi v tem kontekstu zatorej moralni phzvok. Nujno delo pomeni zdaj hkrati tudi za obnavljanje enostavnega življenja pojtrebno delo. In korelat tega pojma je pojem presežnega dela in na tem pojmu zasnovan pojem presežne vrednosti. Z razširjanjem pojma produktivno delo pa se širi kajpada tudi pojem družbeno nujnega /potrebnega/ delovnega časa, ki je potreben za produkcijo oziroma reprodukcijo zmerom tx)lj kvalificirane delovne sile. Kolikor znanje načeloma nima meja, je brez meja tudi delo, ki ga je potrebno vlagati za pridobivanje čedalje večjega znanja. Iz tega izhaja naslednje: Čim bolj se širi pojem produktivnega dela, tem tx)lj se zožuje pojem presežnega dela. In glede na vrednost: Čim večja je vrednost delovne sile. tem manjša je presežna vrednost. Stopnja izkoriščanja ali izžemanja presežne vrednosti postane tedaj nekaj povsem relacij- skega in zato tudi relativnega. Vse je odvisno od družbeno utrjene razširjene reprodukcije.^ Tako po njeni kvantitativ- ni kot po njeni kvalitativni plati. V razširjeno reprodukcijo moramo šteti torej tudi kvalitativno izboljševanje delovne sile, rast oziroma širjenje znanj itd. S tega stališča, ki ga je zakoličil Marx sam s svojim pojmom skupnostnega delavca, tako imenovano kapitalistove /podjetnikovo/ bogatenje v veliki oziroma kar pretežni meri sploh ni njegovo bogatenje. Med presežno delo /vrednost/ v tem primeru lahko štejemo dejansko le tisto delo /vred- nost/, ki je delavcu odtegnjeno za čisti luksuz kapitalistov oziroma vladajočih slojev. Samo zares nepristranske, znanstvene raziskave v pravem pomenu bi lahko pokazale, ali je in za koliko je luksuz na povprečni družbeni ravni v kapitalizmu večji kot pa v socializmu. Ker je razširjena reprodukcija aproksimativnoga značaja, to pomeni, da z njo vred pade tudi znameniti Marxov teorem o tendencionalnem padanju profitne stopnje. In v tem je pravi razlog za trdoživost kapitalizma oziroma blagovnih odnosov. S produktivnostjo dela se zmanjšuje vrednost posameznih vrst blaga, toda s širjenjem produktivnega dela se raztezajo tudi vrste produktov. Zmerom več je produktov (npr. umskih), ki zahtevajo zme- rom več vloženega dela. Znano je. da napredek znanosti ne odpravlja, marveč poraja zme- raj več odprtih vprašanj in s tem predmetov raziskovalne dejavnosti. Samo če se zaustavi- mo na določeni stopnji razvoja skupnostnega delavca (družbe, človeka), imajo izjave o produktivnosti dela, o družbeno povprečnem (nujnem) delovnem času, presežnem delu oziroma delovnem času (Itn.) sploh kakšen smisel. 136 Marxovo protislovje je prav v tem, da izhaja iz določene primitivne stopnje razvoja skupnostnega delavca, jo takoj ocenjuje /kritizira/ z vidika totalno razvitega človeka, obe- nem pa mehla primitivne stopnje /npr. opredelitev vrednosti delovne sile na osnovi eksi- stenčnega minimuma, izenačenje povprečnega dela z enostavnim delom itn / uporablja tudi kot merila razvitejših stopenj. Ključen ob tem je seveda pojem totalno razvitega individuua, ki funkcionira pri Marxu kot vrhovna paradigma vseh analiz, interpretacij in kritik. Čeprav ima Marx pred očmi predvsem ekstenzivno plat /menjavanje poklicev kot srajc/, spada k totalnemu razvoju tudi njegova intenzivna plat. Ce to dejstvo povežemo s konceptom širjenja produktivnega dela čez meje matarialne produkcije, potem si z Marxovo kritiko politične ekonomije ne moremo več dosti pomagati. Ravno narobe. Marxova vizija komunističnega produkcijskega načina se izkaže za grozovito realizacijo principov tehnične delitve dela v kapitalizmu. 3. Fetišizem in transsubstancijacija Kerševan posebej poudarja, kako Balibar obravnava "problem fetišizma in vrednostne forme v funkciji analize kapitalističnega produkcijskega načina kot načina razredne eks- ploatacije /str. 207/". S tega vidika mi potem očita, da omalovažujem problem razredne eksploatacije, s tem pa tudi problem razrednega boja itd. Kar zadeva Balibarja, ima Kerševan povsem prav. Balibar dejansko izhaja iz razre- dnega boja in iz problematike razredne ekspoatacije ter zato fetišizem obravnava kvečje- mu kot "funkcijo" tega in takšnega izhodišča. Vprašanje pa je, če je z vidika Marxovega Kapitala to Balibarjevo izhodišče res pravilno, pravilno v enostavnem smislu strokovne korektnosti. Res je "srce Kapitala teorija o presežni vrednosti in kapitalistični razredni eksploataciji", toda glava Kapitala je in ostaja pn/o poglavje s teorijo vrednosti in k tej teoriji pripadajočo teorijo fetišizma; četudi "je Lenin shajal brez nje", kajti Lenin je shajal še tudi brez marsičesa drugega. In kako je z Marxovim in mojim omalovaževanjem razrednega boja pri analizi blagov- nega fetišizma? Kakorkoli je bil za Marxa najtežji teoretični problem vrednostna forma sama, to še ne zanika dejstva, pravi Kerševan, da je Kapital analiza kapitalističnega pro- dukcijskega načina kot specifičnega načina razredne eksploatacije; še manj tega, da ima Marxov Kapital svoj ključni pomen za delavsko gibanje prav zaradi te svoje središčne pro- blematike /in znotraj nje analiza vrednostne forme/, ne pa zaradi razkritja fetišizma in anali- ze "vrednostne forme same po sebi". Očitno izhajava z dveh različnih koncev. Kerševan izhaja iz praktičnega pomena in praktičnih učinkov Kapitala, sam pa izhajam iz teoretske- ga fundusa Kapitala, iz njegovih teoretskih predpostavk. Teh ne utemeljujem povratno, marveč na njihovem temelju skušam poiskati pot do Marxovih praktičnih predlogov glede razrednega boja itn. Prav zato me zanima "analiza vrednostne forme same po sebi", ne pa šele v funkciji tako ali drugače razumljenega boja proti razredni ekspoataciji. Sicer pa je v teoretski analizi vselej tako, da moramo stvar analizirati najprej zaradi nje same in zato tudi "samo po sebi" in šele potem lahko delamo dedukcije zaradi česa drugega. Analiza ne more biti že vnaprej teleološka. V tem primeru nimamo opravka z znanstveno analizo, tem- več z ideološkim konstruktom. Vendar to razlikovanje med znanstveno analizo in ideološ- kim konstruktivizmom na drugi ravni nikakor ne zanika "ideološke" pogojenosti znanosti; a na tej "drugi ravni" pojem ideologije kajpada nima več istega pomena kot na prvi, pragma- tistični ravni. In če smo že pri razlikovanju ravni, potem je treba razglasiti, da Marxova "analiza vrednostne forme same na sebi", torej tudi analiza fetišizma samega na sebi, na prvi ravni še nikakor ni v funkciji teorije ekspoatacije. Marx v prvem poglavju Kapitala "omalovažuje" problematiko eksploatacije in razrednega boja, ker analizira enostavne, se pravi, predraz- redne in v tem pomenu brezrazredne blagovne odnose. Zato je tudi utemeljitev fetišizma v okviru te analize predrazredna /brezrazredna, ker je že "analiza vrednostne forme same po sebi" brezrazredna /predrazredna Brez tega vpogleda v logiko Kapitala lahko seveda samo strmimo pred zgradbo Kapitala in potihem kolnemo, kolikor se na glas to ne sme ali ne spodobi 137 Ce je šlo Althusserjevi šoli prvo poglavja Kapitala vseskozi na živce in če skuša Bali- bar teorijo fetišizma že na samem začetku spremeniti v funkcijo teorije eksploatacije /oziro- ma jo enostavno zavreči, kolikor je ne more "pokonzumirati/, potem v tem kontekstu nima- mo opravka z intenco Marxa, marveč s tistim, zaradi česar "je Lenin sfiajal brez nje". Gre za premik, ko nam tudi na načelni ravni ne gre več za znanstveno resnico "samo po sebi", marveč le še za njeno uporabo in izrabo Premaknimo se zdaj na drugo raven. Cemu je bil Marxu potreben teoretski konstrukt" predrazrednih /brezrazdednih/ blagovnih odnosov, konstrukt "vrednostne forme same po sebi" in iz nje izhajajoča teohja fetišizma? Potreben mu je bil zaradi histohčnega materia- lizma. zaradi zgodovinskega /genetičnega/ korelata logičnih /analitičnih/ preučevanj. Zara- di potrebe po dokazu o zgodovinskem nastanku - in razvoju - kapitalizma. Zaradi potre- be po korelaciji med logičnim razvitjem in historičnim razvojem. Vendar ta Marxova "he- glovščina" na začetku Kapitala še ne pride na dan; Marx Kapitala ne začne z dedukcijo, temveč z redukcijo. Logična in historična geneza se zato tu še ne ujemata. Pri tem ne gre za nekakšen Marxov strukturalizem. Trhlost marksističnih strukturali- stov je v tem, da podležejo Heglu prav na točki, s katere se mu rogajo. Strukturalisti meni- jo, da Hegel anatomijo človeka izvaja iz anatomije opice. Potem pa mahajo z Marxovo for- mulacijo iz Uvoda k predvidenemu velikemu spisu H kritiki politične ekonomije, da je ključ za anatomijo opice anatomija človeka. Vendar Marx na tem mestu zgolj "preplonka" Hegla iz Enciklopedije filozofski ti znanosti /§ 368, dodatek/: "Pri stopnjevitem poteku razvoja, ki so ga opravili rodovi iz vrste, lahko začnemo z nerazvitimi živalmi, pri katerih razlike še niso tako določne glede na tri sisteme senzibilnosti, iritabllnosti In repro- dukcije. Človek je tedaj, kot najpopolnejši organizem življenjskosti, najvišja razvojna stopnja. Ta oblika delitve na razvojne stopnje se je uveljavila posebno v novejšem času pri zoologiji, kajti naravno je, da napredujemo od nerazvitih k višjemu organizmu Da pa bi razumeli nižje stopnje, moramo spoznati razviti organizem, ker je merilo oziroma pražival manj razvitih: ker se je v njem vse razvilo do svoje razvite funkcije, je jasno, da lahko šele Iz njega spoznamo nerazvito." Torej "pražival" ni opica, marveč človek; "pražival" ni - za Marxa - Rusija, marveč Anglija. Vendar je bil "pravi" strukturalist le Hegel, medtem ko se Marx strukturalizmu od- pove takoj po Uvodu: Kapitala ne začne z "naddo!očeno" vrednostjo, temveč s kategorijo "blago" oziroma z "analizo blaga", te elementarne forme" /ne "praživali"/ bogastva družb, v katerih vlada kapitalistični način produkcije. To "blago" tu - na začetku Kapitala - zato ni izhodišče niti logične niti historične geneze, temveč izhodišče analize kot redukcije. Re- dukcija pripelje Marxa do abstraktnega dela kot substance vrednosti, prek razlike in na- sprotja s konkretnim delom. Že v tej razliki med konkretnim in abstraktnim delom, ki "vla- da" nad konkretnim delom, medtem ko je izvir vsega prav konkretno delo, v tej razliki, ki kajpada ne obstaja niti v naravi niti v družbi, marveč je Marxov teoretski proizvod, je nav- zoč tudi "razredni boj", izvir razrednega boja. Spet gre seveda za pojem razrednega boja; ne za glasovanje o tem, kdo je za razredni boj in kdo ne, za razpravljanje o tem, ali obstaja razredni t)oj ali ne, ob čemer pa se, na pojmovni ravni, sploh ne ve, o čem je govor.® Lahko si torej še tako vnet pristaš "razrednega boja", pa to še vseeno nima noben^zveze z Mar- xom. Kajti Marxov razredni boj "izvira" iz razlike med konkretnim in abstraktnim delom, iz sprevrnjenosti med abstraktnim delom, ki je "samo po sebi" le predikat, medtem ko je kon- kretno delo subjekt, glede na blago pa ta predikat postane substanca in s tem subjekt. In ta transsubstanciacija je po Marxu tudi pravzrok fetišizma blagovnih odnosov, tj. blagovnega fetišizma. Toda redukcijska pot do abstraktnega dela kot substance vrednosti je le ena, na neki način slepa pot Marxove analize. Druga pot se začne - in to je drugo, z vidika družboslov- ne teorije odločilno izhodišče Kapitala - z analizo razmerja dveh blag, z analizo enostav- nega blagovnega odnosa kot elementarne forme vrednostnega odnosa, vrednostne enač- be in /ali vrednostne forme, te specifične posamične historične forme družbeno-produkcijs- kih odnosov. Torej "analiza vrednostne forme same po sebi" ni nikakršna zgolj "teorija" v smislu "filozofačenja". temveč izhodišče vsakršnje iz Marxa izvirajoče marksistične analize in kritike, ki je v okviru historičnega materializma pač najpoprej kritika politične ekonomije. 138 Teorija fetišizma ne izvira neposredno iz transsubstanciacijske teorije, marveč iz kri- tične analize vrednostne forme kot razmerja med dvema blagoma, se pravi, razmerjema med dvema stvarema. Od tod Marxova definicija fetišizma: "To je le določeno družbeno razmerje med ljudmi samimi, ki tu zanje zadobi fantazmagorično formo razmerja med stvarmi." /MEW 23-86/ Pozorni moramo biti na triadno vsebino te formulacije: to je le do- ločeno 1. družbeno razmerje med 2. ljudmi samimi, ki tu zanje zadobi /v formi transponira- ne zavesti/ fantazmagorično formo razmerja med 3. stvarmi. V tem se formula fetišizma razlikuje od transsubstanciacijske formule, v kateri gre le za dualno relacijo, za "personifi- ciranje stvari in postvarelost person /MEW 23-128/", se pravi, za zrcalno sprevrnitev. Od kod razlika med obema formulama, med formulo fetišizma in transsubstancijsko formulo? Marx vrednostne forme ne definira le kot vrednostnega razmerja, ampak tudi kot vred- nostno enačbo. Kar mu omogoči neka predhodna definicija, da je namreč menjalna vred- nost kot vrednostna forma pojavna forma vrednosti, beri: substance vrednosti, beri nada- lje: abstraktnega dela. Zato Marx tudi fetišizem obravnava kot pojavno formo transsubstan- ciacije. Kakor reducira menjalno vrednost kot menjalno razmerje na substanco vrednosti, tako reducira triadni fetišizem na dualno transsubstanciacijo. Formule fetišizma /stvarna razmerja oseb in družbena razmerja stvari/ pravzaprav kljub vpeljavi kategorije "pojavna forma" ne bi mogli reducirati na formulo transsubstancia- cije /poosebljenje stvari in postvarelost oseb/, kajti družbena razmerja niso samo med- osebna razmerja. Vendar Marx vztraja na redukciji. Na nezavedni redukciji, saj fetišizem in transsubstanciacijo na samoumeven način istoveti. Ob kategoriji kapitala kot "avtomatičnega fetiša" zato pravi: "Transsubstanciacija, fetišizem je dopolnjen." /MEW 26.3-485/ Zakaj torej Mane vztraja na tej nezavedni reduk- ciji? Ker teorija trans-substanciacije najbolj neposredno podpira in utemeljuje teorijo /nasil- ne/ revolucije. "Trans-substanciacija razmerja med osebo in stvarjo, subjektom in objektom, vzrokom in učin- kom terja sprevrnitev sprevrnjenega, vrnitev izvorno substancialnega, torej re-substancializacijo. Ker so znotraj transsubstancializacije osebe zgolj maske elementov ekonomske strukture in njihovega postvarelega nasilja, se revolucija lahko izvede le prek vnovične uvedbe neposrednega nasilja. Zoper posredno nasilje se lahko uveljavi le neposredno nasilje. Revolucionarno nasilje pomeni torej povrnitev starega in znanega nasilja, toda to zdaj ni več parcialno, temveč totalno nasilje, kajti gre za revolucijo totalitete"" Gre za "svetovno gospostvo proletariata", za svetovno novo organizacijo dela, prek katere pride na oblast spet konkretno delo, konkretno delo znova poosebljenih oseb. Med vzpostavitvijo razlike konkretno - abstraktno /delo/ in poistovetenjem fetišizma s transsub- stanciacijo ter zahtevo po revoluciji je torej neposredna zveza. V vseh teh kategorijah pa je sonavzoča tudi kategorija razrednega boja, kajti razredni boj je po Marxu to, kar je le, koli- kor ima končni cilj, namreč prav revolucijo. Gre za teleološkost in eshatološkost Marxove- ga pojma "razredni boj", za pro-jekt osvoboditve odtujenega /alieniranega/ delavskega raz- reda. Vse do zadnjih strani Kapitala. Za vsem tem tiči Marxovo filozofsko poreklo /metafizična podstat razlike med konkret- nim in abstraktnim delom, teološka podstat transsubstanciacije itn /, ki ga je potisnilo v onto-eshatološki redukcionizem. Zato se strinjam s Kerševanom, ko zavrača "fetišiziranje tematike fetišizma": a ne za- radi tega, ker je "Lenin shajal brez nje", še manj zaradi načela "malo tega malo onega", ki ga Kerševan uporablja pri analizi religije, marveč zaradi onto-teološkosti, tj. metafizičnosti teorije fetišizma. Sele z Marxovo izpostavitvijo razlike med konkretnim /realnim/ delom in abstraktnim /imaginarnim/ delom je namreč dovršena tudi onto-teologizacija politične ekonomije. Na podlagi razlike med abstraktnim in konkretnim /imaginarnim in realnim/ delom ter njune transsubstanciacije /imaginarno zadobi prek "kapitala" veljavo realnega, abstraktno velja- vo konkretnega/ identificira Marx blago kot "zelo zapleteno stvar, polno metafizičnih suptil- nosti in teoloških muh /MEW 23 - 85/"; identificiranje blaga kot "čutno nadčutne stvari", kot metafizične stvari par excellence seveda ni bilo naključno, temveč odvisno od kriterija legi- 139 timiranja. 2e pred Marxom so denar razkrivali kot fetiš pravega bogastva, fVlarx pa že sa- mo blago denuncira kot fetiš, kot fetišistično formo delovnega produkta: denar je le vrfiov- no blago, torej fetišistično že blago kot tako. Fetišizem se vzpenja in stopnjuje od blaga prek denarja do kapitala. Kapital kot koncentrat vsefi metafizičnih kategorij je "avtomatični fetiš"; avtomatizem kapitala kot avtomatičnega fetiša je prignan do kraja v obrestnem kapi- talu, ki plodi denar /na videz/ iz denarja samega. V vrednosti, ki se poraja sama iz sebe, je po Marxu fetišizem dopolnjen. Transsubstanciacija je dokončna in dokončana; ne more več naprej, lahko se samo še zgrudi in zaobrne v proces resubstanciacije. Za Marxa predstavljajo blagovno-kapitalski odnosi torej sekularizirano /klasično/ meta- fiziko, "religijo vsakdanjega življenja". V tem je po njem temeljni vzrok zapletenosti in ne- prozornosti, se pravi, neobvladljivosti teh odnosov. Do obvladljivosti družbe lahko pridemo zato zgolj in samo z revolucijo, prek totalne in absolutne likvidacije transsubstacializiranih /fetišističnih/ blagovno-kapitalskih odnosov ter skozi organizacijo družbene produkcije po modelu individualnega /Robinzonovega/ delovnega procesa, v katerem človek nasproti na- ravni snovi nastopa kot naravna moč, tako da sam delovni proces lahko upravlja, posredu- je in nadzoruje glede na svoj idealni zasnutek rezultata, glede na svoj smoter. Nastopi apriorna teleološkost in transparentnost /komunističnega/ produkcijskega načina. Dobimo torej zrcalno podobo klasične metafizike, revolucionarni pozitiv metafizične negativitete. Vzvratno to seveda pomeni, da Marxova kritika Religije /religije vsakdanjega in nevsakdanjega življenja/, katere "realna baza" je kritika politične ekonomije, meče na blago in kapital prav posebno luč. Drugače rečeno: šele v luči Marxove kritike postaneta blago in kapital fetiš oziroma avtomatični fetiš. Sele v tej luči postanejo blagovno-kapitalski odnosi to, kar za "marksiste" običajno so, se pravi, nekaj negativnega, zasužnjujočega itn. Ne gre za blagovno-kapitalske odnose kot take, marveč za Marxovo /in potem našo/ podo- bo teh odnosov. Na tej točki nastane potem največ nesporazumov. Realno izvedene revolucije so prej aH slej kapitulirale glede na Marxovo zahtevo po takojšnji resubstancializaciji, po takojšnji odpravi blagovnih odnosov kot izvira vseh feti- šev.® Vpeljati so morale tako imenovane socialistične blagovne odnose, kar je po Marxu contradictio in adjecto, torej popolni absurd, saj potem, ko so blagovni odnosi postali uni- verzalni in generalni (ko namreč postane blago tudi dosedanja izjema, človeška delovna sila) v formi kapitalskih odnosov, ni za Marxa kot heglovca nobenega koraka ne nazaj ne naprej. Možen je skok /Engels/ iz kraljestva nujnosti /kraljestva blagovno-kapitaskih odno- sov/ v kraljestvo svobode /v kraljestvo zavestno oz. načrtno vodene družbene produkcije/. Za Marxa kraljestvo svobode pomeni sicer nekaj drugega, njegov prostor je /MEW 25-828/ onstran organizacije materialne družbene produkcije, toda znotraj kraljestva nuj- nosti je svoboda tudi po Marxu istovetna z Engelsovim pojmom svobode. S pojmom svo- bode, ki predpostavlja odpravo blagovnih /fetišističnih, transsubstancializiranih/ odnosov. Kolikor obstoječi socializmi torej ohranjajo blagovne odnose, jih z vidika čiste Marxove misli zmerom znova lahko denunciramo kot odtujeno, nepravo realizacijo Marxa. Zmerom znova lahko začenjamo z brezobzirno kritiko vsega obstoječega, kajti vse ob- stoječe je seveda zaznamovano s "prekletimi" blagovnimi odnosi. Pri tem pa se kajpada ne zavedamo, da nimamo opravka z dejanskimi blagovnimi odnosi, marveč z Marxovo po- dobo teh odnosov. Da se torej tudi ne spopadamo z dejanskimi blagovnimi odnosi, temveč zgolj s svojo lastno /po Marxu določeno/ podobo teh odnosov, torej z lastnimi fantazmi, fantazmi, ki izvirajo iz Marxove revolucionarne /prevratne/ metafizike. Ta način obnašanja, to neosveščenost glede lastnih predpostavk kritike /vsega obstoječega/ imenujem markso- manstvo. In marksiste tega kova marksomane. Prvi marksoman, a še to le v prvih letih oktobrske revolucije /do nove ekonomske poli- tike/, je bil Lenin in zato je tudi lahko "shajal brez nje", brez teorije fetišizma, saj je od vse- ga začetka "štartal" na to, da z blagovnimi odnosi ne bo imel nobenega opravka, ker jih bo takoj ukinil, takoj uvedel prozorne in enostavne odnose. Posledice so bile seveda katastro- falne. In danes vemo, da vsaka revolucija /in z njo socializem/ lahko preživi le, če se ne drži Marxovih absolutnih /metafizičnih/ zahtev, če v /zmerom daljšem/ prehodnem obdobju blagovnih odnosov ne odpravi, temveč jih ohrani. Zato je danes za povprečnega marksista 140 značilno, da ne izhaja več samo iz Marxa, marveč se odpira tudi na dognanja drugih misle- cev, recimo na dognanja različnih sodobnih ekonomistov, sociologov, politologov itn. Takšne vrste marksist je tudi Kerševan. In dobro je, da je tako: "Da ne bi bilo nespora- zuma: ne gre za negiranje smiselnosti obravnavanja religije in religioznosti tudi kot simpto- ma odtujenosti, protislovij itd. v družbi, ali celo za zanikanje znane in ph Marxu tako pla- stično opisane funkcije religije, ki so jo funkcionalisti suho in navidezno nevtralno označili kot kompenzacijsko'; gre za to, da presežemo teorijo odtujitve kot edini okvir in hohzont marksističnega obravnavanja fenomena religije." /Religija kot alienacija - religija kot način človekovega prisvajanja sveta, revija 2000, štev. 21-22, str. 51/ Takšno metodološko na- čelo /načelo "to pa tudi ono"/ bi pri Marxu kajpada zastonj iskali. Pri njem "teorija odtujitve" ni le "edini okvir in horizont", ampak tudi edini izvir kritike politične ekonomije, torej tudi teorije /razredne/ eksploatacije in razrednega boja. Seveda je za Marxa religija način čk}- vekovega prisvajanja sveta, "poseben način proizvodnje /prav tam, str. 41/", namreč prav odtujen način prisvajanja oziroma proizvodnje /človekovega/ sveta.® Zato Kerševanova zahteva po tem, da presežemo teorijo odtujitve pomeni v resnici zahtevo, da presežemo Manca, da se ne gremo več marksomanstva. Pristajam na to zahtevo. Čeprav je v temelju manipulativnega značaja /od nas je od- visno, kdaj tX)mo določen izraz religije označili za simptom odtujenosti in kdaj ne/, vendarte pušča več prostora vernikom kot ortodoksna alienacijska teorija religije. Ne samo zato, ker je tolerantnejša in litjeralnejša, ampak tudi zato, ker religioznemu človeku priznava določe- no avtohtonost in avtonomnost. Ker historično zaporedje preslikava v strukturalno vzpo- redje, religiji ne grozi z ukinitvijo na določeni točki zgodovinskega razvoja. Hkrati je tudi sociološko "plodnejša": ker lovi z dvema mrežama /s kategorijami teorije odtujitve pa tudi s kategorijami teorije produkcijskih načinov/, ulovi seveda več vrst rib. Vendar na ravni "filo- zofske" razprave vse to ne zadošča. Na tej ravni navedene poljubnosti ali gibčnosti niso mogoče. Znotraj filozofskih sistemov /četudi so ti nezaključeni, kakršen je ostal Marxov sistem kritike politične ekonomije/ ni poljubna nobena kategorija, kaj šele teorija kot taka. Sistem ni konglomerat različnih teorij, marveč je sistematično izvedena teorija sama. Pri Mančega nevtralnega - razmerja med družbenimi razredi v zgodovinskem materializmu: razrednega odnosa ne more biti, ker manjka posredovalni člen za takšno razmerje - obči nevtralni prostor abstraktne družbenosti. Sleher- no razmerje med družbenimi razredi je že vzpostavljeno z razredne pozicije - razredno pozicijo pa vzpostavlja razredni txij: razredni boj, ki sam ni enosmiselno upostavljiv, ker sam določa člene, med katerimi poteka, in je sleherna razmerskost teh členov zmerom že postavljena, izhajajoč iz enega iz- med njih. Epistemološki status razrednega boja v historičnem materializmu je torej mogoče primerjati s 143 statusom spolne razlike v psihoanalizi." /str. 367/ S katere tretje pozicije? Za primerjavo je potreben tertium comparationis, ta pa ne more biti hibrid členov, ki sta v primerjavi. Močnik in Žižek vesta, da je psihoanalizi mogoče očitati /z marksomanskega vidika/ nezgodovinskost le s stališča, ki predpostavlja "avto-referencialen pojem, takšna avto-referencialna raba je tudi raba pojma spolna razlika. Zato med pojmoma spolna razlika in razredni boj ni mogoče vzpostaviti nikakršne hetero-reterencialne relacije. Ni sinteze med psihoanalizo in marksizmom. A ne zaradi tega, ker je predmet historičnega materializ- ma "zgodovinska totalnost samoposredovanega subjekta, predmet psihoanalize pa Je sam predmet, objekt kot travmatično jedro realnega /str. 378/", marveč že zato, ker psihoanalitični "predmet, objekt" pojmovno ni istoveten s predmetom /objektom/ kot korelatom subjekta v Marxovi teoriji. "Skratka, kon- cept, ki bi historični materializem sparil s psihoanalizo, ni mogoč, ker ne more biti koncepta, ki bi vase posrkal vso' razliko; kolikor Je koncept možen le Iz razlike, pač nI še enega koncepta ob razliki." /prav tam/ Torej Je predstava o tem, da spolnega odnosa ni NATANČNO NA ISTI NAČIN, kakor ni razmerja med družbenimi razredi, fantazem. Spolna razlika nI "proizvod" ne razrednega boja ne boja med spo- loma. če "lahko 1. poglavje Kapitala beremo že skoraj kot razpravo iz logike označevalca, saj se v njem nakazujejo teme ex-sistence enega-lzjeme, ki konstituira celoto vseh' /denar kot posebno blago, ki poleg vseh ostalih blag uteleša njihovo vrednost - kot da bi poleg levov, tigrov Itn. obstajala še 2lval nasploh V, je to zaradi tega, ker tako /Marxova/ logika blagovnega fetišizma kot /Lacanova/ logi- ka označevalca temeljita na metafizični logiki, tj. na onto-teo-logljl. * Valentin Hribar: La violence de la transsubstantiation et le défi du fétichisme, zbornik La violen- ce 2 /Actes du colloque de Milan. 1977/, 10/18, Union générale d'édition, Paris 1978, str. 177. ^ Glej študijo Otok obupa v Novi reviji, v številkah od 3 do 8 ® Seveda tudi to, da se nam ves svet, skupaj z religijo, kaže kot proizvodnja, nI nekaj samoumev- nega, marveč posledica zajetosti pod obnebje postkiasične metafizike. Če pravimo, da je religija 'po- seben način proizvodnje", potem smo le zamenjali tisti način ortodoksno diamatskega izjavljanja, po katerem je svet materija, vse kar obstaja v svetu, pa seštevek oblik materije. Namesto "proizvodnje" vpeljemo lahko kajpada tudi druge kategorije, npr., "užitek "; tedaj ne bomo govorili o "proizvodnih sredstvih", temveč o "sredstvih užitka", itn. Vendar to nI bistveno; bistvena je redukcija bivajočega kot takega In v celoti na bistvo bivajočega, v našem primeru prav na proizvodno oziroma užitkovno bistvo bivajočega. 144 IDEOLOŠKA OČALA In kdo da je brez njih? Hhbar gotovo ni edini, ki se počuti prizadetega, ko mu nekdo pokaže, da tisto, kar oči- ta drugim, počne tudi sam. Ni mu zameriti, da v svojem polemičnem odgovoru ni ovrgel konkretne vsebine moje tovrsne kritike njegove polemike z Althusserjem in Balibarjem. Za- dovolji se s tem, da spomni na otroški izvor formule: "to kar ti praviš meni, da sem, nisem jaz, temveč si to ti sam". No, ni čisto res, tudi brani se ravni primerno s tipično otroškim - pri odraslem seveda otročjim - zagovorom: "... ko mi Kerševan podtika /diamatske teze - M.K./ /.. ./ bi bilo to glede /. . ./ na moje nenehno izpostavljanje diamatskih poljubnosti, samovolje oziroma voluntarizma, smešno, če . . ." /Problemi 1982/4-6, str.247/. Torej: kako morete trditi, da se motim, ko nenehno zatrjujem, da se motijo drugi. . . Žal, a ne gre drugače. Tudi v svojem odgovoru je Hribar ob vseh nenehnih očitkih dru- gim /pa najsi gre za Althusserja, Balibarja, Kerševana, ali Kirna, Grmiča itd. v drugih tek- stih/, da ne razlikujejo in da mešajo kategorije in ravni - sam tako pomešal ravni razprave, da moram tokrat začeti prav s tem. Ne zato, da bi komu dokazoval, kar je dovolj očitno, ampak da bi za tem lahko prišli do nekoliko resnejše razprave o strokovnih razlikovanjih in pojmovanjih. Najprej: Hribarjeve kombinacije z Novo revijo in okrog nje me prav malo zanimajo. No- bena skrivnost pa ni, da sem se med prvimi v Sloveniji, in tudi v Jugoslaviji, "ogrel" za Althusserjevo in Balibarjevo interpretacijo Marxove družbene teorije. Tako sem že leta 1971, pred davnimi desetimi leti, polemiziral z Majerjevo ostro kritiko Althusserja in "struk- turalnega marksizma" v reviji Anthropos in tako je na primer poljska revija Czlow/iek i šwia- topoglgd v letu 1977 v tematski številki posvečeni "sporu o Althusserju'objavila kot primer struktualno-marksističnega pristopa pri tujih avtorjih Godelierovo razpravo in moj referat "Marksistična koncepcija družbene formacije in religija" na mednarodnem kongresu za so- ciologijo religije. Ko je Hribar v Časopisu za kritiko znanosti in Anthroposu objavil svojo "uničujočo" kritiko Althusserja in Balibarja - in to kot obrambo Marxa pred strukturalistični- mi izkrivljanji - sem čutil izzvanega. /V toku polemike se je Hribarjeva prvotna obramba Marxa v mnogih postavkah pokazala sicer le kot navidezna in prešla v kritiko Marxa samega, toda o tem kasneje. Dalje: Ne vem, čemu tokrat služi in komu je namenjeno Hribarjevo sklicevanje na to, da je "izšel iz delavskega razreda" in da je "vse počitnice delal v tovarnah, da bi si zaslužil knjige za naslednje šolsko leto" itd. Naj na to odgovorim, da smo sošolci med počitnicami delali pri rudniku in ko smo bili dovolj stari tudi v rudniku: ne da bi zaslužili knjige ali za potovanja in podobne ekstravagance, ampak da bi prispevali pričakovani delež k družin- skemu proračunu. Ne govorim slučajno v množini: ni šlo zato, da sem delal jaz, zaradi ne- kih posebnih svojih razmer in razlogov, ampak da smo delali, ker je bilo to v določenem delavskem okolju določenega časa stvar kolektivne nuje in kolektivnega etosa. In slednjič še grotesken primer, ki naj bi sicer bil že bliže teoretskih diskusij: Hribar je tekst "prebral trikrat, preden se je v njem stišalo vprašanje: je to mogoče?" In citira - s komentarjem - dva moja citata iz Kapitala: "'Če torej nastopa kapitalistični način produkcije po eni strani kot zgodovinska nujnost za spre- minjanje delovnega procesa v družbeni proces, nastaja po drugi strani družbena oblika delovnega pro- cesa /kooperacija/ kot metoda, ki jo uporablja kapital zato, da bi dajal delovni proces s povečanjem 145 svoje produktivne sile več profita.' /Kapital I, CZ, str. 382; vstavek izraza kooperacija' po ne po na- klučju izbranem mestu je Keršovanov/ Z razčlemtio rokodelske dejavnosti, s specializacijo delovnih instrumentov, z ustvaritvijo delnih delavcev, z njihovim grupiranjem in kombiniranjem v skupni mehanizem ustvarja manufakturna delitev dela kvalitativno razčlenitev in kvantitativno proporcionalnost družbenih produkcijskih procesov, torej določeno organizacijo družbenega dela in obenem razvija novo, /pri Kerševanu vejica manjka/ družbe- no produktivno silo dela. Kot specifično kapitalistična oblika produkcije ... je moderna manufakturna delitev dela samo posebna metoda za proizvajanje relativne presežne vrednosti ali za večanje vredno- sti kapitala... na stroške delavcev.' /Kapital I, CZ, str. 415; Marxov tekst izpustil Kerševan/ Kerševan iz teh dveh Mane. Ko sem se okoli poldneva vrnil v hotel, mi je vratar vidno šokiran sporočil, da so zjutraj videli mojega pacienta, kako je vriskajoč, v kratkih irhastih hlačah in z zelenim klobučkom na glavi veselo marširal proti slapu Savice. Peter Mlakar Teološki kotiček SANCTA SIMPLICITAS Lacanove sentence, da so edino teologi zares ateisti, ni še nihče ovrgel, zato pa se lahko vsak dan znova in na različne načine srečujemo z njo. Tako pri Weyergansu, ko daje odgovor na vprašanje, zakaj se Mati Božja najraje pri- kazuje na katoliškem Zahodu: "Ce se je Devica prikazovala predvsem v Franciji in (če upoštevamo zadnja prikaza- nja v Belgiji in na Portugalskem) v zahodni Evropi, je tako bržkone zato, ker se je tam poro- dil tisti polet k njej, ki je pozneje osvojil cel svet" (F.Weyergans; Mystiques parmi nous). Natančnejša teologova odgovora pa sta taka, kot sledita: 1. "Celotno tisto obdobje, ko je Devica tako često govorila, bo priča stalnih napadov scientizma in ateističnih filozofij na katolicizem. Literati se txxlo rogali njegovemu verova- nju Seveda jim bodo pritrjevali veliki duhovi in ugledni pesniki. Toda Devica takoj zaplava proti toku. Obrača se na preproste, kajti ti preprosti - katerih preproščina se bo kot pri bru- šenem diamantu utrjevala in rafinirala skoz njihovo udeležbo pri prikazanjih - so jo spo- sobni razumeti. Stvari, ki presegajo zmožnost razumevanja oholih vzvišencev, bodo razo- dete malim ljudem, in sicer prav najbolj malim med najbolj malimi, v La Salette, v Lourde- su, v Fatimi" (Op. cit ). 185 2. "In prav to je ena značilnosti tistega obdobja: vse bolj Izostrena percepcija Kristu- sa, ki prihaja, apokalipse, ki se je že pričela. No, Devica odgovarja tej tesnobi, vendar ne tako, da bi jo blažila ali odstranjevala, temveč tako, da jo sublimira , , , Bolj ko so mistiki skoz očiščujoče trpljenje, skoz noč in tesnobo napredovali v približevanju Kristusu, bolj so čutili to potrebo, da vzamejo Devico za vzor in da se ji pustijo pomihti glede poti, ki so jo ubrali" (op. cit.). Da ni Devica nič drugega kot pomirjujoča beseda v čisti obliki, je tedaj potrebno opozoriti kvečjemu preproste. A tudi to ni gotovo, saj se izvoljenci še malo ne sramujejo garancij. Tiste pa, ki se pritožujejo zaradi vsesplošne razpoložljivosti stvari, bi bilo potrebno opozoriti, da se ta "Zuhandenheit" vsaj pri eni stvari še prehitro neha. To lekcijo jim bo dal feminizem, ko se bo spomnil Matere Božje. P. S. Glede apokalipse, ki se je že pričela, pa bi se sicer morali vprašati, katero je tisto jagnje, ki zna brati knjigo, ki je povrh še zaklenjena s sedmimi pečati, tj. knjigo, v kateh je zapisano prav to, da se je apokalipsa pričela. Temu ustrezno bi morali odgovoriti, da v času reformirane šole takega jagnjeta ne bo, da torej obstoji nevarnost da bo apokalipsa šla mimo nas neopažena. Toda odgovor je že zdavnaj pred nami, že v 12. stoletju postavil prerok in svetnik Malahija: apokalipsa bo in bo vsem na očeh. Malahijeva prerokba se gle- de datacije dogodka presenetljivo točno ujema z Weyergansovim branjem "knjige sveta" in današnji cerkveni možje in žene tudi sicer frekventno ponavljajo, da je čas blizu (toda to izgovarjajo diskretno in kot mimogrede, brez citatov iz Razodejta in brez ekstatičnega vzklikanja). V Malahijevi prerokbi piše, da je bil sedmi pečat odprt leta 1978, in ko je bilo to storjeno, "je v nebesih nastala tihota kake pol ure" (Raz 8,1). Tiste suspenzivne pol ure nemogoče tihote iz Razodetja pa se po novem podaljša do konca. Odpravljene so trombe in odpravljen je tudi dantejevski pekel, ki se je po blondelovski koncepciji preobrazil v muke betežnega očesa, ki se ne more akomodirati na bingljanje neslišnih nebeških zvonov. To, da imajo oči zato, da ne bi videli, se nanaša tudi na apokaliptično razdejanje. Nehote bi že pomislili, da se bo zaradi te notranje nuje afirmacije branja morala Cerkev upreti šolski re- formi, toda te pomisli ni mogoče podpreti z ničemer drugim, Razumneje bo pomisliti, kako otroško je Pija X fasciniral nemi kino in kako je bil Pij XI obseden s kinematsko podobo ne- bes (gl, encikliko Vigilanti cura). Novodobno katoliško podmeno o razdejanju lahko skuša- mo formulirati takole: razdejanje sicer vidimo, toda vidimo ga kot v nemem filmu (to pa po papeževi besedi pomeni: v poisnu in v hipnotični ujetosti "kinogledišča"), B. B. ŠTETJE PAPEŽEV Leta 1595 je izšla v Benetkah knjiga z naslovom Lingnum vitae izpod peresa benedik- tinskega redovnika Amolda Wiona, Belgijca, ki se je bil pred nemih na Nizozemskem zate- kel v Italijo, v opatijo sv, Justine v Padovi, Kot je možno uganiti, je to bil spomenik benedik- tinskemu redovnemu drevesu, to se pravi, panegirik za odrešitev, dobre besede, ki jih je Wion zastavil, da bi bili odrešeni vsi benediktinci. Slovesa, kolikor ga je imela, pa knjigi ni prinesel sam ta namen, temveč nek vložek, ki je bil vsaj navidez povsem digresiven. Temu vložku je bilo usojeno, da se je iz knjige izdvojil in zaživel svoje življenje. Sv. Malahija, rojen leta 1094, je bil škof v več irskih mestih. Naneslo je, da je enkrat potoval v Rim, kjer ga je papež Inocencij II menda zadržal poleg sebe cel mesec, Malahija je izrazil željo, da bi smel preživeti ostanek svojih dni v Clairvauxu poleg sv, Bernarda, ven- dar mu papež ni ustregel, saj je bil Malahijev apostolat na Irskem preveč uspešen in potre- 186 ben. Ko se je naslednji papež, Evgen III, odpravljal v Francijo, je sv. Malahija še enkrat po- hitel v Clairvaux. da bi se tam sestal z njim, ki je bil tudi sam bivši redovnik tega samosta- na. Toda do potrebnega srečanja ni phšlo. Malahija je v samostanu zbolel in izročil dušo Bogu v naročju svojega svetega prijatelja 2. novembra 1148. Sv. Bernard je napisal njegov življenjepis. Arnold Wion je, govoreč o mestu Down, spregovoril o Malahiji (kajti Malahija je tam nekaj časa škofoval), à propos Malahije pa je priložil prerokbo o papežih, ki jo je položil v njegova usta s tako obrazložitvijo: "Pravijo, da je (Malahija) spisal tudi nekaj knjižic, ki pa jih nisem videl, razen ene z neko prerokbo o suverenih papežih. Ker je kratka in je, kolikor vem, še nenatisnjena, pa tudi zato, ker bi jo mnogi želeli videti, jo tu postavljam pred vas."' Sledi prerokba, ki vsebuje 111 deviz, na koncu pa še stavek o Petru Rimljanu, ki za časa poslednjih preganjanj sv. Rimske Cerkve pase svoje ovce v številnih nadlogah, o uni- čenju mesta na sedmerih gričih in o strašnem sodniku, ki sodi ljudstvu. Poleg deviz - vsaka deviza kakopak zaznamuje enega papeža - so navedena še imena papežev in pod njimi kratka pojasnila, ki razlagajo realizacijo prerokb. Na primer: Abbas Suburranus Anastasius IV De familia Suburra Za stavkom o poslednjih preganjanjih stoji še opomba, da eksplikacija deviz seveda ni Malahijeva, temveč da je delo dominikanca Chacona (oz. Ciaconiusa), ki je Wionov sodob- nik. Eksplikacija izpolnitve prerokb se tako ustavi pri Urbanu VII, ki se njegov pontifikat zaključi leta 1590 (trajal je le nekaj mesecev), medtem ko so za naslednje tri papeže še dana imena (Gregor XIV, Inocencij IX, Klement VIII), od Klementa VIII dalje, ki umre leta 1605, pa sledijo samo devize. Prva deviza v prerokbi pripada papežu Celestinu II (1143 44), zadnja stoenajsta, pa je prihranjena za zadnjega papeža pred Petrom Rimljanom. Slabih petdeset let po izidu Lignum vitae so se začeli slišati glasovi, da je Malahijeva prerokba falsifikat. Prišlo je do dolgotrajnih polemik, ki se niso popolnoma izčrpale niti v naslednjih stoletjih, prevladalo pa je stališče, da je prerokba avtentična in da je Malahijeva. Na eni strani so se tako množili komentarji ter študije doktorjev, na drugi strani pa poskusi ovržbe, difamacija in zasmehovanje. Izmed slednjih so si morali prvi najbolj zapomniti je- zuita P. Menestriera, ki je približno sto let po izidu knjige postavil trditev, da je bila prerokba sfabricirana na konklavu, na katerem je bil izvoljen Gregor XIV (1590). Leta 1902, t j. malo pred koncem ponfitikata Leona XIII, pa je izšla knjiga sicer nepo- membnega dijonskega duhovnika Josepha Maitrea z naslovom Les papes et la papauté de 1143 à la fin du monde. Zadevni Joseph (kl ni isti kot Joseph de Maistre, čeprav je tudi slednji pisal o papežih in jih ljubil) je leto prej poslal papežu hommage, in sicer primerek svoje knjige Étude historique, ki se ukvarja z isto materijo kot omenjena; ta je bolj ali manj nadaljevanje one. Odgovor, ki ga je dobil nazaj, je napisal državni tajnik kardinal Rampolla (tisti, ki je na naslednjem konklavu računal na izvolitev, pa sta mu račune prekrižala avstrijski cesar in Giuseppe Sarto alias Pij X); sporočeno mu je bilo, da je knjiga bila izro- čena v roke svetega očeta, da pa je sveti oče zaradi prezaposlenosti ni utegnil prebrati, jo je pa vseeno samoiniciativno blagoslovil in se lapo zahvaljuje zanjo. Knjiga o papežih in papeštvu do konca sveta je komentar k devizam, njihovim realiza- cijam in eksplikacijam, ki pod zastorom kritično-historične študije plete dalje že začeto mre- žo. Toda predenj se postavlja težka naloga: treba je zaceliti razpoko, ki zeva med dvema blokoma deviz (razpoko, ki jo beležimo z letom 1590). Ce primerjamo oba bloka, takoj vidi- mo, da devize iz prvega bloka, realizirane in eksplicirane, označujejo bodisi kraj papeževe- ga rojstva (porekla, predhodnega službovanja itn.), bodisi rodbinsko ime, bodisi njegovo he- raldično ali numizmatično ikonografijo, v redkejših primerih pa tudi kak pomemben dogo- dek iz papeževega življenja in delovanja, tako da se prerokba za slehernega papeža povsem zadovoljivo in popolnoma očitno izpolni že na ravni "dobesednega pomena". To delo je. kot rečeno, opravil že Chacon; preostane torej, da komentatorji najdejo še ostale 187 pomene (alegoričnega, moralnega, anagoškega), ki se pri Maitreu sicer reducirajo na ene- ga samega, ki jih nekako skuša povzeti: imenuje se "simboličen" oz. "historičen", včasih pa tudi "globlji". Interpretacija deviz iz drugega bloka pa povsem spremeni svojo ekonomi- jo, Navajam th primere: 1, Pia civitas in bello Inocencij IX Eksplikacija: Inocencij IX je bil iz Bologne, To mesto se je vedno odlikovalo s pobož- nostjo. ki ga je privedla do tega, da je izročilo svoje orožje v službo papežev, 2, Undosus vir ("mož z valovi") Leon XI Eksplikacija: Leon XI je umh samo nekaj dni po izvolitvi zaradi hudega znojenja, ki mu je sledila nenadna ohladitev^, 3, In tribulatione pads Gregor XV Eksplikacija: Abstraktnost te devize izključuje simbolizem, V papeževem svetnem imenu (Alessandro Ludovisi), v njegovi domovini, v njegovem grbu ali v drugih okoliščinah prerok brez dvoma ni mogel najti take posebnosti, ki bi mu omogočila označiti tako razgi- bano in tako bleščečo vladavino kot je bila Gregorja XV. Poleg te očitnosti še pripomba k stilu. Joseph Maitre meni, da devize stilno ustrezajo dvanajstemu stoletju (relativno pogoste besedne igre), medtem ko se nephmerno bolj pri- legajo manirističnemu duhu Wionove epohe. Pavel IV (1555-59), s svetnim imenom Gian Pietro Caraffa, ima devizo De fide petri. Maitrova eksplikacija "dobesednega pomena", ki prevzema Chaconovo, ne more spregledati prerokovega manirizma: "Pavel IV je pripadal rodbini Caraffa (ali Carata), katere ime je nastalo s skrčenjem besed cara fede oz. fè. Ime Pietro dopolni legendo (t.j, devizo - op, B, B,)", Predvsem pa je manirističen oz- načevalec "Petrus" v njegovi dvoumnosti, s katero se je poigral že evangelij ("Tu es Pe- trus, et super hane petram aedificabo ecclesiam meam"), V tem reku so maniristi opazili Kristusovo argutezze in jo registrirali kot eno redkih humornih odrešenikovih invencij, Balthasar Gracian npr, ji pravi delicadeza sacra^. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je sta- vek Tu es Petrus . . . "nosilni kamen" papeške avtolegitimacije, ki so ga zato vedno skušali spodbijati tisti, ki so spodbijali papeški monopol. Ker je Cerkev sezidana na skali (na skali vere, kot pravi ortodoksna eksegeza), je po tej skalnati retoriki hereza reprezentirana kol odlomljen kamen, Bonifacij IX je označen z devizo Cubus de mixtione: kamniti blok, ki se je odlomil od celote, tx) antipapež Benedikt XIII, ki je bil za njegovega pontifikata izvo- ljen v Avignonu (razlikovati ga je treba od legitimnega papeža Benedikta XIII iz prve polovi- ce 18, stoletja). Skalnata retorika se izkaže tudi za meteoritsko: tu sta dva shizmatska pa- peža, ki ju v prerokbi zaznamuje lunatični označevalec: Luna cosmedina (antipapež Bene- dikt XIII, katerega ime je prav zadeto: Pedro de Luna) in De modicitate lunae (antipapež Felix V, ki je izbran v Avignonu za časa pontifikata Nikolaja V: Felix V je pozneje "abdici- ral" in priznal Nikolaju V papeško oblast). Reference na luno so drugače starega datuma norci so nestanovitni kot luna, "stultus sicut luna mutatur" (Eccl 27, 12). Po tej verziji je luna odlomljen meteorit, ki sveti s sposojeno svetlobo, sam na sebi pa je tema (nelegitimer papež lahko blesti le v senci pontifikalne institucije). Za časa turške ekspanzije proti Zaho du, kar je trda realnost Wionove epohe, začne luna hkrati označevati mohamedance. Pa- pež, ki ima v devizi luno, je zato, alternativno, bodisi shizmatik bodisi priča mohamedan- skih malverzacij. De modicitate lunae označuje pri Nikolaju V hkrati srečen dogodek na Zahodu, ko se je lunasti antipapež premislil in pokoril, in nesrečnega na Vzhodu, ko je Konstantinopel padel v roke Turkom, Nesrečni Janez Pavel I, ki je nedavno tega tako hitro pohitel k Bogu. je bil zaznamovan s samim rastočim polmescem, z De moedicitite lunae, drugo polovico dvajsetega pa z De medietate lunae (smisel prerokbe, kot kaže, še ni bil proizveden). Prerok, ki je drugo polovico petnajstega stoletja markiral z De medietate lu- nae, je po vsem videzu predvideval dolgotrajno rast mohamedanskega polmesca in se v tem pogledu ni razlikoval od laičnih profetov njegovega časa. Pn vsem tem pa vendahe ne gre za to, da bi dokazovali, da je prerokba nastala okoli leta 1590. Ce navedeni detajli sicer dajejo trditvi o poznem nastanku prerokbe potrebno oporo, pa je še toliko bolj res, da prerokba sploh ni prepozna. Četudi bi bilo dokazano, da je recentnejša, ne bi bilo s tem nič dokazano. Kajti: 188 I. Prvi nasprotni dol