—¦*• 205 «— LADISLAVOGOREK: Jakob Dimnik. Ob šestdesetletnici njegovega rojstva. jubljanska okolica!... Bele vasi, zelentv polje, dehteči vrtovi — hej, prelepa slovenska zeniljica! Pozdrav-ijena o«l vsega srca! Koiikokrat sem pctoval po tvo-jih ravuili cestah, dobra volja v duši, mladnst v srcu! ln večje kakor svet do silnih našili gora na ob-zorju ponosne. vesele nade z menoj. sineli načrti pred jasnimi pogledi! Pozdravljena, pozdravljenai davno odbegla leta, vsa v solnino luč potopljena! Zdaj šele veni, zdaj šelc znam, kako lepo ie bilo tisto poto-vanie... Ah, da!... Dostikrat nii je bil spremljevailee prijatelj in tovariš Jakob U i in n i k. sedaj nadučitelj in voditelj 1. mestne šestrazredne Ueškc Ijudske šole v Ljubljani, ki ga iinain živo pred očmi sedaj, ko mu pišem te vrstice v spoinin ob šestde-setletnici njegovega rojstva. ln tani v prejasni, zelenopisani Ljubljanski okolici sloji vas Jarše, kjer je bil Jakob Dimnik rojen dne 3. avgusta 1856. leta od vrlih kme-tiškili staršev, ki so živahnega, radoznalega fantiča poslali v Ijubljanske šole. ln tukaj. v središču slovenskc zeinlie, v naši beli Ljubljaiii, je do-vršil Dimnik leta 1879. učiteljišče ter se je v krogu svojih tovarišev in priiateliev navdušil za svoj bcdoii učiteljski i»klic. Izpit učne uspi>snb-lieiiosti ie napravil leta 1883., stalno p» je bil kot učiteli nameščen leta 1885. Prva leta svojega u&i5«Snega in vnetega, s preinnoghui ndličnimi nsiiehi venčanega učiteljevamja je prcbil v Postojni. <>d koder je prišel za učitelja na 11. niestno deško ljudsko šnto v Liubljani, od Ui pa je bil na sedanje svoje služlicno mesto imenovan pred i>etnai.stimi leti. ln v Ljubljasii razvija tako v šoli kakor tudi izven nje nailepšo de-lavnost ves čas do današnjega dne, ko se more še vedtio veseliti popolne diišne in telesne čilosti. Zaupanje stanovskih tovarišev in ljubljanskih ineščanov gai je poklicalo in postavilo na premnoga častna in odlična inesta, kier Dimnik to zaupanje a- potni meri opravičuje z neumorno de-lavnostjo. Ni treba, da bi navajali vsa ta mesta; predolga vrsta }ih je. Omenimo naj samo, da delnje s posebno ljnbeznijo kot blagajnik v od-boru »Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta« od njega ustanovitve (leta 1895.). To društvo ima namen, da postavi v Ljubljani dom, kjer naj bi liivali in se vzgajali učiteljski otroci, zlasti učiteljske sirote. In le Dim-nikovemu modremu gospodarstvu se nioramo zahvaliti, da šteje imetje tega človekoljubnega društva že nad 100.000 K. Občinski svetnik dežel-nesa stolnega mesta Liubliane je Dimnik nepretrgano že od leta 1896. —-¦ 206 «— V tej lastno&ti )e vedno deloval in skrbel za razvoi in napredek Ljublpne, zlasti njenega šolstva. Ime Jakoba Dimnika ni tuie našiin bralcem. Od prvega letnika nai-prej je ves čas zvesto ixxli>iral naš list in skrbel po svojih najboliših moidi za niegovo napredovanje, priporočajoč ga v Sirokem krogu svajih znancev in prijateljev. Zato izpolnuje »Zvonček« le svojo dolžnost, da se danes spominia svojega sotrudnika in prijatelja! Dimnik je začel pisatefjevati že kot iniad uč/te/j lefa 1879. Predvsem je služil s svojim spretnim peresom raznim učiteljskim listoiti, ki ie ne-katere od njih tudi sam urejeval. Dopisoval je in dopisuje pa tudi drugim —. 207 ¦— neučiteljskim listom, koder se pcsebno zavzema za napredek šolstva in za pravice učiteljskega stanu. Izdal ie tudi nekaj samostojnih del, n. pr.: nomača vzgoja, Avstrijski junaki. Slavoj in Uudmila, Pripovedke iz av-strijske zgodovine. — Profesor dr. Karel Olaser obširno govori o PHm-nikoveiti pisateljskem deiovaiiiu v IV. delu (s(r. M(i in 311) svoje »Zgo-dovine slovenskega slovstva«. Kakor je r>inini,k lepo vzgojil svoje otroke, tako skrbno, liubeče in očetovsko skrbi tudi za pouk in vzuojo sebi in svojetmi zavodu izručene mladine. O njeni pač lahk«; trdinio, da ie učiteli z dušo in teles« .11. ki inu ie lx>lj kakor vse drugo na srcu blaginia in sreča slovenskc mladine! Na tisoče ie učencev. ki so izšli iz njegove šole in ki danes zavzemajo