SPOMENIK MOŽU. ZMAGOSLAVA. TRST. Pet let jo že, kar je zag-ledala »Slo- venka« beli svet, a nihče se ni spomnil 63 moža, kateri, si je stekel največ zaslug, da se je to zgodilo. Zaman sera čakala, da se vendar kdo spomni Frana Podg^ornika, bi v. urednika in izdajatelja »Slovanskega sveta«. Bodi mi torej dovoljeno, da popra- vim zamudo, dasi ni lahko opisati upliva, ki ga je imel ta odlični rodoljub na pro- bujenje našega ženstva. Morda še Slovenci nismo imeli in še dolgo ne bodemo imeli moža, ki bi tako pazno motril naše obče narodno in zlasti žensko vprašanje kakor Fran Podgornik. On je tako dalekoviden, da mu je jasna tudi naša bodočnost. Njegovo obzorje je tako široko, da mu zlahka ne ostane skri- tega ničesar. Podgornik je vedel, da, dok- ler se slovenska žena ne vzbudi, se nam ni nadejati boljših časov. Slovenska žena se je zdela temu velikemu rodoljubu tudi rešiteljica našega tako zamotanega narod- nega vprašanja. Se slastjo je vsprejemal vsaki spis iz ženske roke ter ga opilil toliko, da ga je mogel priobčiti v svojem listu. Pred mnogo leti — dobro se spominjam tega — poslala sem mu neki spis o ženi ter ga prosila, naj ga priobči. Se strahom sem čakala, kaj mi odgovori v listnici uredništva, da-li sprejme moj prispevek, ali ga vrže v ne- nasitni uredniški koš. A kako sem se zavzela, ko sem vdobila mesto odgovora v listnici - urednikovo lastnoročno pismo, s katerim me je vspodbujal, naj nadaljujem zapričeto delo, naj opisujem ženske težnje in potrebe. Nočem navajati Podgornikovih laskavih besed ; le toliko naj omenim, da se v njegovem pismu zrcali vzvišena lju- bezen do slovenskega rodu in do prosvete. Z veseljem sem ga ubogala. Hvaležna sem mu bila ne zato, ker je priobčil moj spis, pač pa za to, ker me je razumel. On je spoznal, česar drugi niso hoteli vedeti, da je javno delovanje slovenske žene po- trebno. Drugim je bila takrat žena, ki se je bavila tudi samo z narodnim vpraša njem, nekako strašilo. Slovenski ženi so bile meje mišljenja in čustvovanja ozko odmerjene, a gorje ji, ako bi jih presto- pila. Naravno torej, da se je vsaka boječa žena ustrašila javnosti. Le sem in tje je kakšna trepetajé pogledala izza onih mej. katere so ji začrtali možki. Delokrog žene bi naj bil : kuhinja, spalnica otrok ; včasih smo imeli tudi kakšno, ki je znala tolči na klavir ter lomiti nemščino in nekaj fran- coščine. To je bila vsa omika slovenske žene. Podgornik pa, kakor tudi blagopo- kojni profesor Celestin, je izprevidel, da tako ne sme biti nadalje. Ta dva moža sta se trudila, da odpreta v tem oziru sloven- skemu razumništvu oči, da dokažeta, kako je žena v javnem delovanju, pred vsem v narodnem, ravno tako potrebna kakor možki. Podgornik je vedel, da je obstanek našega naroda odvisen od tega, da se vzbudi slo- vensko ženo. Ako se to ne zgodi, mora naš narod poginiti. Odločno in nevstrašeno je ta mož, kakor nihče drug, branil ži-no in njenc! pravice, dočim je drug'im možem bila takrat žena, ki se je zanimala za naše narodne težnje, bitje, kateremu v glavi ni vse v redu, bitje, ki zasluži le posmeh in pomilovanje. Podgornik pa ni sodil tako. On je spoštoval zavedno in razumno ženo. Njemu je bila neka veličastna prikazen. Ako je naletel na tako ženo, vzpod- bujal jo je, da naj dela, da naj piše, dok ler ga dotičnica ni ubogala. Po vsej pra- vici smemo torej reči : on je bil nekak učitelj naših pisateljic in pesnikinj. Njegov list »Slovanski Svet« je bil šola vadnica, kjer so se naše sedanje sotrudnice »Slo- venke« v^adile ter pripravljale na pisate- ljevanje. Dopisovala sva si redno ; dajal mi je nasvete za to in ono, za kar sem mu se- veda bila hvaležna. Njegova pisma hranim kakor dragocenost; iz njih je razviden raz vitek in napredek naših žen, a ker se tesno dotikajo moje osebe, ne morem jih obja- viti. Žal mi je, ker tega ne morem storiti. Iz teh pisem bi slovenski narod razvidel, 64 kako udano Fran Podgornik ljubi svojo domovino. Razvidel bi, kako malo je čislal moža, ki je zaslužil obče spoštovanje in zanimanje. Razvidele bi nase žene iz teh pisem, kako je cenil ženo, kako se je za- nimal za njeno prosveto, kako je izpodbujal in navduševal isto, da naj bode rodoljubka ter naj dela tudi za svoj rod. V nekem pismu sem mu omenila, da naj bi izdajal posebno prilogo »Slovanskemu Svetu« in da bi v tej prilogi naj imele prostor zamo ženske, kjer bi se vežbale in urile v pisateljevanju. Mož je bil vsled teg-a ves srečen ; z veseljem je obljubil. Res je izšla posebna priloga »Slovenskega Sveta«, posvečena samo našemu ženstvu. V tej prilogi so se naše žene urile, ter pripravljale, da stopijo med svet kot pisateljice in pesnikinje slovenske. Priloga »Slovanskega Sveta« bila jim je šola pri- pravnica, in iz iste so stopile kot pisateljice. Lahko torej rečem, da ima Podgornik največ za.slug' za probujenje naših žena. On je prvi uvidel potrebo, da tudi žena mora svoje čute izliti na papir, da spoznamo njene misli in težnje. On je bil prvi, ki je ženo vzpodbujal, naj javno deluje za pro- bujo naroda. On je bil prvi, kateri je sve- toval ženi, naj razširi svoje obzorje izven kuhinjskih mej. Učil jo je, naj se zaveda ne samo, da je žena in mati. pač pa da je tudi rodoljubkinja in človek. Človek, ka- teri sme in mora misliti. Svetoval je ženi, naj usposoblja svoje duševne zmožnosti v blagor naroda in človeštva. Le žal, da ga slovenske žene niso popolnoma umele, da se niso zavedale, da je Bog ženi poveril ve- liko in važno nalog-o, katero je dolžna iz- vrševati v blagor domovine in človeštva. Nekatere žene so ga umele, in to je zadostovalo, da so se zavedle, da si mo- rajo vstvariti lastno glasilo, kjer bodo iz- ražale svoje misli in težnje. Ustanovile so si prvi ženski list slovenski, kateremu so na- dele ime: »Slovenka.« Lepo število so- trudnic nam priča, da nasveti Podgorni-., kovi niso padli na nerodnitna tla. Kadar se »Slovenka« popne do one višine, ka- tera ji pripada med slovenskim ženstvom, se bodo hvaležno spominjale svojega du- ševnega očeta Frana Podgornika. Da ga naše čitateljice bolj spoznajo, naj še omenim nekoliko črtic, ki kažejo značaj teg^a moža. Skromnost njegova presega vse meje. Ko sem bila nekoč slučajno v Trstu, po setila sem ga. Ali kako sem se začudila, ko sem imela pred seboj učenega moža, a na njegovi osebi se je zrcalila samo po- nižnost in skromnost. Ko sem se mu pred- stavila, prijel me je za roko, ter me z ve- seljem vedel v svojo pisarno. Vse je hotel vedeti, in morala sem mu na dolgo in ši- roko razlagati svoje nazore o ženi. Pritrjeval mi je, in morala sem oblju- biti, da bodem pisala o ženi. Le žal, da mi družinska opravila niso dovolila, da bi bila povsem ustregla vrlemu možu. Naj mi oprosti blagi mož. da navedem še nekaj vrstic iz njegovega pisma. Unela se je bila polemika med »Slovanskim Sve- tom« in »Dom in Svetom«. P,sala sem mu o tej priliki, da naj vendar prepreči to ne- prijetno in škodljivo polemiko, ker blagi dr. Lampe je vendar plemenit duhovnik in uzoren rodoljub. Odpisal mi je na to : »Kar se tiče zadeve z dr. Lampetom, jjrišel sem jaz nepričakovano v to. Da bi ustregel posebnemu znamenitemu dopisniku, sprejel sem dopis, dasi ni spadal v naš list. Nekoliko sem ga še celo ogladil. . . . Zal mi je, da je tako prišlo, ker je dr. Lampe uzoren svečenik in rodoljub, kakor je razvidno tudi iz njegovega delovanja. Blagi mož ima težko stališče, ker se mora boriti med sedanjim znanjem in tem, kar ima pred seboj kot svečenik!« — Tako je pi.^al Podgornik o svojem nasprotniku dr. Lamjietu. To dovolj označuje blago nrav njegovo. Tudi kakor politik je Podgornik zna- menita prikazen. Se sedaj se naši politiki 65 opirajo na njegovo globoko znanje in poz- navanje zgodovine in razmer. In vendar je moral umrti »Slovanski Svet« in sicer radi nemarnosti naročnikov. »Škoda, ker se je krog njega zbirala sama inteligenca, katera je hotela čistiti naše tako okuženo ozračje«, tožil mi je v nekem pismu, ko mi je naznanil, da bode list moral prene- hati. Med drugim je rekel : »Slovencem list ne ugaja, ker so postali prepovršni, \n ker je le malo zaresno mislečih rodo- ljubov. Postalo je vse bolj plitvo, lahko- živo, lahkomiselno ; zato jriz tudi pravega veselja nimam več za nadaljevanje o takih razmerah. Preveč sem škodoval sebi in družini svoji. Rad bi pa še deloval, ker sem se upregel v slovanske stvari in občo politiko. Tudi preveč ljubim svojo nesrečno domovino, da bi mogel mirovati.« In vendar je umolknil mož, dasi ga sedaj potrebujemo več, kakor kedaj poprej. — Umolknil je radi naše nemarnosti. Umolknil je, ker ga nismo razumeli, ker ga nismo mogli razumeti. Zdaj mož s krv'avečim srcem gleda naš boj, — gleda, kako se koljemo med seboj, ker ga nismo ubogali. Žrtvoval je vse za domovino : svojo mladost, svojo bodočnost, celo obstanek svoj. Žrtvoval je celo dru- žino svojo, samo da bi osrečil domovino, a ta ga ni razumela. Pustila ga je, da je šel na tuje. Mož. s katerim bi se bili drugo- rodci pona.šali, mora. se takorekoč boriti za obstanek lastne družine. Je li to prav? Kam smo zagazili, da ne vidimo dru- zega, negi) .sovražnika na lastnem bratu! Brusimo si oi-ožje, kako bi bolj ranili tega brata svojega, ker se popolnoma ne strinja z nami, da-si nas ljubi, — globoko smo zabredli! Vrnimo se, poslušajmo može, ki so vse žrtvovali za blaginjo naroda ! Po- kličimo te može na čelo javnega delovanja. Ubogajmo jih, ako hočemo biti srečni. Blagi Podgornik pa mi naj oprosti, da sem skromno njegovo osebo naslikala brez. njegovega dovoljenja. Čeprav so v tem razburjenju in bratskem klanju pozabili na njegove zasluge, ni jih pozabila ona, ki pozna Podgornikove zasluge za narod. Ta narod mu postavi spomenik, a še le takrat, kedar bode že srečen v miru počival. Jaz mu ga pa postavljam s tem skromnim spisom. 66