Za našo organizacijo so nastopili težki, žalostni časi. Mnogo Zavezinega učiteljstva je vpoklicanega ter opravlja a!i v zaledju ali na fronti v strelskih jarkih vojno službo. Vrši se prebiranje in tako se množi tudi število učiteljev vojakov. V nekaterih učiteljskih društvih je več nego polovica društvenikov pod orožjem, med temi marsikateri član društvenega odbora. Vpoklicane učitelje nadomeščajo učiteljice, a te ne pristopajo društvom, ker so v okraju samo od danes do jutri, ali pa tudi iz kakega drugega vzroka. Najhujše se godi učiteljski organiza'ciji na Goriškem. Učiteljsko društvo za goriško okolico, najmočnejše Zavezino društvo s približno 100 člani, je razkropIjeno na vse strani. Hudo se godi tudi tolrninskemu in sežanskemu učiteljskemu društvu. Gotovo pa je v interesu mobiliziranih učiteljev, kakor tudi v interesu organizacije, da se učitelji vojaki ne izbrišejo iz društva in ostanejo še dalje člani organizacije. Večina učiteljskih društev nima premoženja, zato se mora plačevati članarina, tudi odlog se ne more dovoliti. Nekatera društva puste vse vnemar: ne brigajo se za člane, ki so ostali doma, ne za one, ki nosijo vojaško suknjo. Vse delo je prenehalo. Kako naj se temu odpomore? Na delo, nujno delo morajo vsaj cni društveniki, ki so ostali doma. Ti morajo vsaj deloma oživiti društveno življenje in skrbeti za to, da ostanejo tudi učitelji vojaki zvesti svojerau društvu. Vprašanje je, kdo naj plačuje za nje društvene prispevke, ako nima društvo nikakršnega prernoženja. Nevpoklicani učitelji so po večini družinski očetje, kL trpe pomanjkanje na vsem in stradajo sami in njih rodovine. Seveda bi bilo prav lepo in koiegialno, ko bi mogli društveniki, ki so ostali doma vsaj v tem pogledu pomagati svojim hrabrim tovarišem. Toda vsota bi se podvojila, potrojlla in to bi bilo za večino občutna žrtev, in to tem občutnejša, ker ne vemo, koliko časa bodo trajale te razmere. Nikakor se pa ne smejo mobilizirani učitelji izbrisati iz društva. Majhnim društvom in onim, ki nimajo premoženja, svetujemo, da naj oproste članarine one vpoklicane tovariše, ki so jim ustavili plačo, a iz društva naj jih ne izbrišejo, ako so bili društveni člani pred vpoklicem. Oni učitelji pa, ki niso na bojnem polju in dobivajo svojo polno plačo, naj redno plačujejo članarino. Gni učitelji vojaki pa, ki so na bojnem: polju, naj jih društvo oprosti plačevanja članarine, ali pa dovoli odlog, da plačajo zaostanke po vojni. Nihče naj se pa ne izbriše iz društvenega imenika. Zato naj nevpokiicani učitelji vestno iri z vso natančnostjo izpolnujejo dolžnosti napram svoji organizaciji tudi v slučaju, da bi se zahtevala od njih večja požrtvovalnost, kajti vojna je, in v teh težkih in resnih časih mora biti vsakdo pripravljen, da po možnosti podpira stanovsko organizacijo in s tem posreduje svoje hrabro boreče se tovariše. Zvestoba za zvesto mora biti naše geslo. Združimo se tesno in vstrajajmo, da pridejo lepši in veselejši dnevi. Kdor je zvest svoji stanovski organizaciji, živi v prijetni zavesti, da koristi sebi, svojemu sobratu, občemu napredku in da bo prejel za to svojo zvestobo zasluženo plačilo. Naše organizacije tudi ne smejo pozabiti članov, ki so ostali v zaledju. Tudi te tarejo in stiskajo hude nadloge. Za nesramno vlsoke in sto in stokrat pretirane cene ne dobe najpotrebnejših živil in ne kuriva. Staro obleko in obuvalo so ponosili in strgali, nove ne dobe, pa tudi kupiti ne rriorejo. Tu naj poseže vmes organizacija in marsikaj bi se dalo doseči. V tem pogledu naj nam bodo v zgled uradniške in druge slične organizacije. Te so v stiku z aprovizacijskimi odbori in drugimi korporacijami ter izposlujejo, da čiani sploh dobe; življenske potrebščine, pa tudi cenejše in boljše. Pri nas se za to nihče ne gane. Ne znali bi imenovati društva, ki bi bilo storilo le en korak in napisalo le eno črko v ta namen. Brez navodil in pravega cilja tavajo člani temni bodočnosti nasproti. Za to na noge, društveni odbori! Ne držite rok križem in pobrigajte se tudi za svoje člane. Stopite v stik z aprovizacijskimi odbori, potrkajte pri deželnih odborih in drugih tozadevnih korporacijah. Če skrbe za manj potrebne, morajo slušati tudl vas. Saj ne prosite za sc, temveč za ves stan. Če ne poskusite in ne storite vsega, kar je tu sploh storiti mogoče, bodemo v prihodnji zimi sedeli v mrzli, ne razsvetljeni sobi in stopali v malo dostojni opravi pred šolsko mladino, če bo sploh še toliko fizične moči v nas. D.