ir Prof esor Tone Lenarčič. Tam v domovini Krpana in Oblpšlkega Tpnčka sp ga polpžile 1. 1877. rpjenice v pre« prostp zibelkp, in zato pečata izrazitega Bločana ni zataiil do poslednjega diha. Ppd na videz trdp Tupinp je skrival svpjp mehko nptranjpst, kar so prav dobro vedeli vsi nje* gpvi mnpgobrojni, veliki in mali učenci na učiteljišču in vadnici, pa <tudi tovariši in prijatelji. Tone ni bil človck, ki nosi svpje srce pdprto na stežaj vsakpmur, zatp pa tudi v svpjem življenju ni pkusil toliko razpčaranj, kar mi je priznal sam. V naravi, na gorah, pri Sv. Katarini in v 'krogu svpje družinice se je gibalp njegovo življenje. Šele po krutih udarcih, kp mu je nemila uspda ppbrala dva sina, se je ravni mpžak nekplikp uppgnil, zaprl se še bplj v se in postal navidezno ne« zaupljiv. Z edinp uteho še, ki mu je pstala na tcm svetu, z ljubljenp ženko go. Ivanko, sta hodila redno vsak dan na grpb svpjih miljenčkpv tam pri Sv. Križu. Tp je bil Anton Lenarčič kpt člpvek=za« sebnik in družabnik. Cel rpd učiteljstva pa ppzna Antpna Lenarčiča tudi kat vadniškega učitelja, vzgojitelja in profesprja, saj nas je vpdil po vadnici, pp pripravljalnem razredu in na učiteljišču. Mislim, da ni mc-.l nami nikpgar, ki bi mu sppmin na učitelja Lenarčiča zagrenil tudi sppmin na čas učenja v Ljubljani. Dijaka je smatral vzgojitelj Tpne vednp za člpveka, ki ni zmožcn stpriti zlega dejanja iz hudpbije, temveč le iz nepremišljenpsti in mladpstne zablpde. Zatp ga je zagovarjal ppvspd in na* pram vsakomur, kar mu ni ravnp lajšalp že itak težkega ppklica. MarsJkateri gpjenec, pa tudi učitelj, se ima zahvaliti za svpje bitje in žitje samo Lenarčičevi zunanjpsti in njegpvcmu dpbremu srcu. Njegova krilatica: »Ka= ko pa bi ti stpril, če bi bil na njegpvem mestu,« je razprpžila že marsikaterega neizprosnega profesprja ali učitelja. Enak postppek je zahteval od gpjencev pri vajah v razredih. »Nc primerjajite ptrpk s sebpj in njihoviir glpbpkih odgpvprpv s svpjo ppvršnpstjp. Sle» dite lpgični ppti, ki jp razvija ptrpk, pa se ne bpste v razrcdu razburili nad decp, temvečnajveč'krat rekli — mea culpa«. Od gojencev je zahtcval strpgp pripravljenostT a sam jim je bil z nasveti vednp na razpplagp; vestnim pa je dppuščal dpvolj svobode. Njegovo načelp je bilp, da mpra dobiti vsak gpjenec trdnp osnpvp po preizkušcni metodi, ki naj mu v življenju služi pri iskanju npvih učnih pptpv in samcga sebe; kajti zrelpstna in usppspbljej npstna diploma šc dolgp nista ustvarili uči« tclja. Predvsem je polagal važnpst na psebnost. Učitelja lahkp redujemo že pp prvih dveh stavkih in začctnem pbnašanju, tako je trdil in imel tudi svpj prav, Resnica je, da se m razne kiicc s strani učiteljstva pp preureditvi vadnice na strpgp »novi« podlagi ni oziral, ker vadnica ni poizkusna špla, dpkler v njej vodijp in nastopajo gpjenci. Če bi ppsečalo učiitcljišče izikušeno učiteljstvp, bi bilo sevcda drugače; lc prepsnovi učiteljišč bo sle= dila prcurcditev vadnic. Ne uvažajmp tujega in še manj ustvarjajmo nekakc spačke »npve« in »starc« šole! Vsak učitclj si s svojo osebnostjo ustvari pravo špk>, pa naj se imenuje žc stara ali npva... Ustvariti si moramo predvsem »našo« šplo. Tp je bil življenjski cilj prpf. Lenarčiča. Če je njegpvo seme »naše« šple padlp na rpdpvitna tla, bpdp itak pokazala prihpdnja leta, ko bo mlajši učiteljski rod našel samega sebe ... Dragi Tpne! Ko sem pisal te besede, si mi stal živ pred pčmi. Kaj Ti naj napišem kpt posmrtnicp? — Vem, da bi me ppgledal pri tem vprašanju tako malp postrani in — molčal. Srečcn si! Združil si se s svojim ljub* ljenim Tpnč'kpm, katcrega uspda je zagrenila vsa Tvpja zadnja leta življenja. Mirno spa= vaj in sanjaj v Večni špli, ki bp kpnčno tudi nas vpisala med svpje učence in Tvoje sošolce! Na svidenje! n