avgust 1998 - Spedizibne in a.p. art. 2 comma 20/c legge 662/96 Filiale dl Trieste - agosto 1998
L. 5000
599801492,7
ISSN 1124 - 657X
MLADIKA 7
IZHAJA DESETKRAT V LETU
LETO XLII.	1998
KAZALO
Razočaranje ali streznitev .	.153
Leda Dobrinja:
Trdnjava slovenstva v kotlu multikulturnosti. .	.154
Marijan Eiletz: Pravljica o Marjetkinem čudežu .	.	.156
Mogoče vas bo zanimalo
zvedeti, da.................157
Zdaj kot nekdaj...............159
Vlrgll Šček v spominih
Pavleta Merkuja .	.	.	.161
Danijela Zupan: Pesmi .	.	.163
Stanislav Simčič: Spomini nekdanjega padalca (III. del) . 166 Bruna Pertot: Plper nigrum .	.169
Bruna Člani Štekar: Ljubezenska plodnost ali sterilnost.	.	.	.171
Antena........................173
a.j.: Hrvaški kardinal Stepinac .178 Martin Jevnikar:
Umrl Stanko Kociper .	.	.179
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Dušan Jelinčič)................180
Ocene: Razstave: Bruno Pon-te; Razstava o zbirateljstvu v Trstu; Enzo Marši; Nova umetnostna galerija (Magda Jevnikar); Knjige: Boris Bandelj: Katoliška socialno politična misel Virglla Ščeka (Neva Zaghet); B. Kuret - S. Žitko: Zastava sveta, bodi tl nam vez (Martin Jevnikar) . 180
Na platnicah: Draga 98; Pisma;
Čuk na Obelisku; Listnica uprave; Za smeh
Priloga: RAST 121-98
Uredništvo in uprava:
34133 Trst. Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - fax 040/633307
E-mall: urednistvo@mladika.com Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze Italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane
5.000	lir. Celoletna naročnina za Italijo 40.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo
40.000	lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države 45.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 55.000 lir.
Tisk In fotostavek:
“graphart sne”, Obrtna cona Dolina Dolina 507/10 - tel. 040/8325009
XXXIII. ŠTUDIJSKI DNEVI
DRAGA 98
PARK FINŽGARJEVEGA DOMA,
OPČINE, NARODNA ULICA 89
Od nujnega sožitja med manjšinci, preko dilem, ki jih Slovencem po svetu in doma še vedno postavljajo problemi asimilacije in preko novega zaupanja v ovrednoteni svet kulture, do sprave kot pospeševalke razvoja državljanske zavesti - skupna nit letošnje Drage je vsestranska rast polnokrvne zavesti slovenske družbe In posameznika v njej.
Petek, 4. septembra 1998
Ob 17.00: dr. Damijan Hlede
IZZIV SLOŽNOSTI - VIZIJA ZAMEJSTVA NA PREHODU V TRETJE TISOČLETJE
Sobota, 5. septembra 1998
Ob 16.30: Zorko Simčič:
BITI (ali ne biti...) TO, KAR Sl?
VPRAŠANJE ASIMILACIJE NEKOČ IN DANES
Nedelja, 6. septembra 1998
Ob 10.30: dr. Rudi Koncilija
HREPENENJE PO SVOBODI - GONILNA SILA KULTURE
Ob 16.00: dr. Jože Pučnik
SPRAVA KOT IZHODIŠČE ZA CIVILNO RAST SLOVENCEV IZ NARODA V DRŽAVO
V nedeljo, 6. septembra, ob 9. uri bo na prireditvenem prostoru za vse udeležence sv. maša.
DSI - ulica Donizetti 3 - 34133 TRST Tel. (040) 370846 - Fax (040) 633307
SLIKA NA PLATNICI: Poletni oddih v Mangartovi senci (foto Maver).
UREDNIŠKI ODBOR: Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Nadia Roncelli, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Dlomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže^ Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužlna, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Mitja Petaros, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Marko Tavčar, Andrej Zaghet In člani uredniškega odbora.
p mi n P ,	■■ -
II1 1 79 86
gBEgl
Razočaranje	ali
V vročih dneh tega poletja smo dobili osnutek zakona, na podlagi katerega naj bi italijanski parlament v bližnji prihodnosti odobril zakon o zaščiti slovenske manjšine. Dokument so dobili v roke najprej posamezniki, kot bi šlo za nekaj zaupnega, v resnici pa, da bi se hitro streznili. Nato je bil objavljen. Nad njim je slovenska manjšina lahko samo razočarana, saj predstavlja naravnost zgleden primer, kako se ne smemo pogajati z Rimom. To smo celo vedeli, pa smo vendarle padli v past. Osnutek, ki smo ga sami pripravili skupaj (potem seje sicer zapletlo, da smo jih predstavili več z manjšimi variantami ločeno), je bil do italijanske države izredno razumevajoč, češ da ne smemo zahtevati preveč, da ne bi dregnili vladi nasprotnih krogov. To strašilo (volilni učinek) je pogojeval skoro vse italijanske vladne koalicije v odnosu do slovenske manjšine. Sedanja, ki je od povojnih najbolj na levi, zapada isti pretvezi.
Ob branju osnutka se nam vsiljujejo samokritične misli, ker je njegov avtor dobesedno prepisal nekatere naše predloge v celoti, ki se danes zdijo že banalni ali samoumevni. To je dokaz, kako je ta osnutek star, pravzaprav že zastarel. Obenem nam to tudi razodeva, zakaj je rimska vlada odločila, da se odpove pripravi lastnega osnutka: kakršnokoli njeno besedilo bi ne moglo biti manj obvezujoče in bolj medlo. Vladni osnutek bi se ne mogel izogniti določitvi okvirnega manjšinskega teritorija, vsaj neki obliki dvojezičnosti in tudi jasneje predvideni politični zastopanosti manjšine v izvoljenih organih. Morda najhujša pa je ugotovitev, da bo za izvajanje zaščitnega zakona odločala vsaka občina posebej, oziroma pokrajine ali dežela. Kako so krajevne uprave slovenski manjšini naklonjene, pa smo lahko otipljivo ugotovili, ko so sprejemale svoje statute in ko je dežela izbirala nov volilni zakon. Dosedaj so se krajevne uprave opravičevale: mi bi že, toda Rim tega ne dovoli. Po novem pa bo Rim iskal izgovore: glejte, saj zakon predvideva vse, toda občine nočejo. Razočarani smo lahko tudi, ker osnutek niti z besedico ne omenja, da bo morala demokratična Italija popraviti krivice fašističnega dvajsetletja in da Slovenci videmske pokrajine niso nikoli bili deležni nobenih narodnostnih pravic. Ali jih bo? Prave pripravljenosti na tako dejanje ni opaziti, niti zadrege zaradi zamude. In sploh, ali je mogoče kaj popravljati po tolikem času? Posledice so prehude.
Naša levica ne kaže znakov vznemirjenosti ob tako ohlapnem osnutku, skrbi jo le, da ne bi delali preglavic vladi. Pripravljena je sprejeti karkoli z opravičilom, da se zakonsko zaščito da kasneje izboljšati. Zdaj poberimo, kar nam ponujajo, karkoli že. Toda nam se zdi, daje tako stališče pogubno, ker ni nikjer zagotovila, da bo ta koalicija večna. Vse dogajanje okoli zaščitnega zakona dokazuje, daje z osnutkom, ki se nam ponuja, zmanjkal temeljni element vsakega zakona, njegov duh, pripravljenost ustvariti nove odnose med državo in manjšino, ki naj bi ji zagotovili dostojanstvo in materialne prvine za njeno preživetje. Ob vsej najboljši volji tega nismo zasledili pri sedanjem osnutku. Med nami prevladuje občutek, da bomo spet potegnili krajši konec, če nam ne bo odločno pomagala Slovenija, ki mora vendarle opozoriti Rim, naj se z nami ne igra in naj nas ne ima za norca. Recipročnost ima le svojo težo.
Istra
Trdnjava	slovenstva
istrske multikulturnosti Leda Dobrinja
Nekaj časa je že, odkar so ideje ohranjanja in razvoja avtohtone slovenske kulture v Istri v okolju multikulturnosti predmet razprav. Razvoj naj gre v smeri multikulturnosti, razvoj pa sledi logiki dobička. Kulture pa naj bo toliko, kolikor ji je mesta v sedanjem času. Razvoj naj se gradi v vinu, novi vinski kulturi, prazniku refoška. Izbrana je bila tudi vinska kraljica, kraljica za bratenje v vinu, prav iz Marezig, prestolnice refoška, kraja, ki so ga prej imenovali trdnjava slovenstva. Avtentični elementi slovenskega kmeta imajo danes mesto v povorki ali na razstavi.
Nekaj pred Novim letom zvem, da bodo snemali v Marezigah. V degustacijskem prostoru bo televizija Koper za svoj program posnela novoletno prireditev. Nastopal bo tudi Boby Solo, italijanski zvezdnik, povejo ponosno.
“Bo v degustacijskem prostoru in bo za Marezige to tudi reklama.”
Menimo se dalje in potem vprašam:
“A bo tudi kaj slovenskega, kaj našega?”
“Ne, slovenskega ne, to je televizija Koper, italijanski program. A za protiuslugo bo televizija Koper posnela video o refošku.”
No, naj bo, tako je v današnjih časih, dobro je, da dobiš reklamo in bodo zvedeli za naše kraje vsepovsod in bo šel turizem naprej. In sploh je bilo potem v reklamni novoletni prireditvi videti en spot z degustacijskim prostorom “e xe in Maresego”.
In tako je prišlo Novo leto. Kot vedno stiska pred televizorjem v pričakovanju veselja, poglejmo v Marezige. Nekaj domačega veje iz ozadja, fugiranega kamna, po njem obešena kolesa z vozov, jarem, volovski nagobčnik, sodi po tleh. Vinska kulisa za prestolnico refoška in tri okrašene jelke. Jezični napovedovalec, trojica kabaretistov in vrsta nastopajočih. In odprem ravno, ko so nastopili Istrske mužikante in odigrali svoji skladbi. Nato grejo z odra in prideta druga dva, ne vem več po vrsti, pevci “di Rovigno” in tako dalje. Kamera se tu pa tam ustavi na publiki in približa kak ženski obraz. Marežganske ženske iz kulinaričnega društva in društva za ohranjanje tradicije, so za dan snemanja pripravile pogostitev.
Nastopajoči se menjavajo, eni pojejo, drugi ploskajo, potem grejo drugi na oder in prvi ploskajo. Tržaške uspešnice, country glasba, španski, mediteranski napevi, tudi jodl. Vmes reklame za pršut, pa kruh, pa vino. Nekje pred polnočjo Boby Solo. V otroških letih, ko smo gledali San Remo, sem si ga izbrala za idol, nekoga je bilo treba imeti dan po fe-
stivalu. In glej ga junaka sedaj, tu sredi Marezig, si misli človek, kaj ga v življenju vse lahko doleti. Zapoje tri pesmi, tudi zadnjo “Mani pulite” in nato, malo pred polnočjo, mora že iti s svojim mercedesom. Gre naš Boby Solo v Lipico. Kmalu nato polnoč, gospa odšteva od dvajset do nič in potem po ničli za trenutek tišine, preden poči šampanjec in polnoč. Publika, to je nastopajoči in ženske v belih bluzah in kamižolinih, si natoči kozarce, trči in se trudi vzbuditi občutek novoletnega vzdušja.
Sledijo polke, skupina petih, kjer prepoznam domačega harmonikaša iz Čenturja, pa duet kitar s seviljskimi pesmimi. Sprašujem se, če bo kdo spregovoril slovensko besedo, če bo kdo rekel, kje so, da tu živijo Slovenci, da imajo svojo kulturo. Med čakajočo publiko vidim pevce z Gradina in ker je čakajočih vse manj, si mislim, oni še niso nastopili. Pa se sprašujem, če bodo povedali, da pojejo tudi slovanske napeve. Ne bodo, me prešine, če niso ničesar rekli
Kubed v slovenski Istri.
Karel Zelenko: Drev v Marezigah, olje 1993.
Istrske mužikante in ne skupina Žluk, kjer je bil moj harmonikaš iz Čenturja.
In ko me vse bolj greje, kaj je narobe s to trdnjavo slovenstva, si dopovedujem, da so novi časi, pravila igre, da je to pač novoletna prireditev “TV Capo-distria” in še sreča, da so prišli v Marezige in se bodo naši muzikanti pokazali in da kažejo degustacijski prostor in uslužne natakarice. In vabijo “a Marese-go” in da bodo naši drugič že pokazali, kdo in kaj so in da končno, ko imaš denar, si lahko privoščiš, da si tudi to, kar si.
In glej ga zlomka, da mi še jezo vzame, predstavijo tri muzikante, ne vem od kje so bili, nekje s hrvaške Istre. Govorili so lepo italijansko in en vic so povedali In nato, meni nič tebi nič, napovejo pesem “Ko smo v kantini”. In ko napovedovalec vpraša, kaj to pomeni, oni ponovijo še enkrat, “Ko smo v kantini” pomeni “Ko smo v kantini”. Spet po slovansko.
Nato dalje po italijansko. Vzdušje se zdi ogreto, gostje se zabavajo, a naši Kantadori se zdijo utrujeni in meni se zdi, da ko zaplešejo, ob taktih z domačimi gospemi, prikrivajo svojo naveličanost.
In si dalje mislim, ampak vsaj nekaj, vsaj nekaj bi lahko povedali. In kot da bi moj protest prišel do odra, vidi jo, kraljico refoška, Selmo Marežganko, na odru. Napovedovalec jo napove, ona se smehlja, zdi se sproščena, kaj bo povedala, naš človek je na odru malo zaprt, a ona se smehlja in ko dobi besedo, ji steče, “...vi auguro un telice, telice anno...”, res je lepo, tekoče govorila, galantno, “eccelente”, vse lepo povedala, o vinskem združenju, “in vino veritas”, to združuje, ni važno, “...non importa se italiano o no...”, ampak Selma Marežganka tudi tokrat ni izgovorila, niti v italijanščini ne, besede o svojem poreklu.
In potem je upor zrastel, glej, niti v Trst ni bilo treba iti, da se uresniči napoved rockerja, “brez svojega boste še dalje tržaški natakarji in dunajski ko-njušarji”. K vragu, sem rekla, še sistemi in razumevanje, ta multikulturni prostor, kjer smo vsi združeni v Istri, vsi istrski mužikanti, s polko, mehom, Sevillo.
Vsi eno, bratsko in demokratično, a samo, če govoriš italijansko. Mogoče še špansko, angleško in nemško.
In naše ženske so dalje stregle tihe in smehljajoče se, ploskale so in se trudile in napovedovalec je pohvalil pridne ženske “de Maresego, da un posto bellissimo”. In čisto na koncu so zakantali še Kantadori. Kantadori “e basta”, niso povedali, da so z Gradina, ne da pojejo tudi “Tamo doli poli morja”, zapeli so “Bella brunetta” In izginili s prizorišča. Pika in konec. Saj za to so cel večer sedeli, jedli, pili, ploskali in plesali. Saj se jih je videlo in še kam jih bodo povabili. Če bodo zatajili del sebe?
K vragu še ta multikulturnost, k vragu še taka kraljica, k vragu refosco in spot, kjer bomo prodajali vino. In sem nato, ko sem dvignila slušalko, da voščim Istranu, dahnila:
“Brat moj, veš kaj sem pravkar videla? Ponovno prizor otroštva, prvih črnobelih filmov in San Rema, ko sem spoznala Bobya Sola in sem sama nemela ob nekem filmu. “Deveti krog” se je imenoval ta film in v njem so ženske plesale, plesale, samo nemo plesale do onemoglosti, naj mi bog oprosti, za prispodobo, da bi preživele tedaj v taborišču smrti.”
Anton Martin Slomšek
Antonu Martinu Slomšku je že zdaj sveti Janez Pavel priznal to, kar je bilo že davno zapisano v nebesih in v srcih vseh vernih Slovencev.
Kdor brska po njegovi zapuščini, odkrije mnogo lepega, ki je še danes hvalevredno in ohranja vso svojo veljavnost.
Takole svetuje:
1.	Pomisli vselej poprej ko zineš. Božje reči zasmehovati drugim za kratek čas, druga zapoved božja prepove.
2.	Rad govori, pa drugim v besedo na vhajaj. Klopotec veliko klopoče, pameten malo pove, pa tisto prav.
3.	Ne govori od drugih slabega, tudi ne sam od sebe dobrega. Druge opravljati boli; sam sebe hvaliti smerdi. Če dobrega v tovarišiji praviti ne veš, pa molči; tudi beseda človeka vbije.
4.	Druge z besedo pikati alj pa srote dražiti je zoper ker sansko ljubezen. Se prepirati je ger-clo, koga razžaliti še gerši, razjeziti pa hudo. Ako ti kaj zamerzi, tiho 10 odštej, prej ko rečeš. Tako se jeza ohladi in sovraštvo vgasne.
5.	Brez potrebe ne baraj, kako se drugi nosijo, kako živijo; opravljivcom uh ne nastavljaj. Kdor za drugimi preveč pozveduje, rad sam sebe pozabi.
novela
Pravljica o Marjetkinem čudežu
Marijan Eiletz
Todas las cosas son palabras del
Idioma en que Alguien o Algo, noche y día,
Escribe esa infinita algarabía
Que es la historia del mundo. En su tropel
Pasan Cartago y Roma, yo, tú, él..
Jorge Luis Borges, Una brújula
Vse stvari so v besedah jezika,
Kjer Nekdo ali Nekaj, noč in dan,
Piše tisti neskončno nori roman,
Ki je zgodovina sveta. V isto smer se izmika Kartagina in Rim, jaz, ti, on.
Jorge Luis Borges, Magnetna igla
Včasih je bilo boljše, včasih je bilo lepše, včasih je bil mir, veselje in spokojnost. Mir in tišina sta vladala nad slovensko zemljo, ljubezen med ljudmi je bila močnejša kot nevoščljivost in sovraštvo. Človek seje čez dan trudil in pehal, za družino, za polje in za hišo, a zvečer, ko je zadovoljno zatisnil oči, se zahvalil Bogu za vse dano, je molil še naprej, delal načrte za naslednji dan in za tedne in mesece. Ni se ustrašil zaprek, vse se je dalo rešiti s poštenim delom, za preživetje v skromnosti in tihi vdanosti v božjo voljo. A v tistih časih se je v Loški dolini in na Cerkniškem polju vse spremenilo. Prišla je vojna, prišla je okupacija. Ljudje so onemeli, v očeh jim je ugasnil ogenj radosti. Zamenjal gaje leden pogled negotovosti in strahu. Niso se mogli privaditi na tuje vojake, ki so se sprva prijetno smejali, kmalu pa začeli loviti piščance in dekleta... A zatem se je izmuznil iz božje prisotnosti angel smrti in dahnil svoj strupeni piš, ki je ljudem posušil ljubeznivost in prijateljstvo in jim vnesel zavist, nezaupanje, sovraštvo. Prihuljeno se je zalezel v srca in prišepetaval le grde stvari, same laži in sumničenja. Naenkrat so se v nočeh pojavili čudni ljudje s puškami in jim govorili o svobodi, o lepši bodočnosti, pa o izdajalcih, ki bodo morali z življenjem plačati svoj greh. Nočni mir so začeli kaliti grozeči streli ta-pum, ta-pum, zjutraj pa so otroci brskali po hosti in njivah za mrliči. Skoraj vsak dan je v okolišnjih cerkvah zvonil navček in nihče ni vedel, koga bo jutri doletelo. Ludje so padli v past
peklenske zarote, ujeli so se v spletke zlih duhov, ki so jih hipnotizirali kot strupene kače, da se nihče ni upal niti ganiti.
Ali je bilo to res, ali niso bile le sanje, zvita laž, ali pa morda strašljiva pravljica s hudobnimi čarovnicami in demoni? Ali je resničnost to, kar sedajle živimo, kar dandanes trpimo in s stisnjenimi zobmi in zaprtimi očmi šepetamo in rotimo Boga in njegovo Mater, da nam odvzameta ta križ?... Tako je premišljevala in stokala Drenškova Marjetka na porodni postelji, tiste hude pomladne dni leta 1944, v domačiji na obronku naselja med Cerkniško in Loško dolino. Stokala je Marjetka in molila, ne toliko zase kakor za dete, ki bi se moralo roditi, a se v njenem telesu nekaj ni prav obrnilo in nihče ji ni mogel povedati, kaj se z njo godi. Groza jo je spreletavala, ko je gledala oba otroka, dvanajstletnega Lojzeka in šestletno Julko, ki bosta ostala sama, ker so ji v glavi rojile temne misli in slutnje, da poroda ne bo preživela. Moža Franceta je izgubila pred dvema mesecema. Skrivaj jih je prišel obiskat iz domobranske posadke na Rakeku, pa so ga odkrili terenci. Ponoči so ga odpeljali, kot toliko drugih, zjutraj so ga našli v sosedovi hosti za bregom s prestreljenimi prsmi. Takrat je začutila čudno bolečino v svojem telesu, kot bi se nekaj zaustavilo, kot da bi se detece uprlo, ker ne bi maralo živeti v takem svetu.
Njene motne oši so se bale srečanja s pogledi okoli stoječih svojcev in babice, ker seje bala, da ne bo mogla povrniti z optimizmom njihovega pogleda, ki je izražal negotovost in strah. Zato je begala s pogledom od stene do stene, po starih stenskih razpokah, preko okenskih zaves, ki jih je s tako ljubeznijo sama sešila, preko razpela v kotu s šopkom ovelih poljskih rož, ki jih je nabrala Julka, in se končno ustavila pri treh fotografijah na polici. V sredi je na častnem mestu stala njuna doprsna poročna slika , kjer stojita s Francetom v nežnem objemu, z blaženim smehljajem in tisto lahkotno sproščenostjo, ld zaznamuje najlepše trenutke v življenju. Motrila je to sliko in se spraševala, le zakaj seje vse njeno življenje tako čez noč sprevrglo v pekel. Njena mladost ni bila najbolj rožnata. Doma je bila z revne kmetije, kjer so se vsi domači, starši in otroci, ubijali v vsakdanjem boju za obstanek. Ni bilo lahko,
a bilo je tudi lepo. Hodila je k petju na cerkveni kolin tam je spoznala Franceta, ki tudi ni bil iz bogve kako močne kmetije. Njemu je bilo všeč petje, še bolj pa igranje v cerkniškem prosvetnem domu. Tudi ona gaje spremljala ob nedeljah na vaje in včasih sprejela kakšno manjšo vlogo. Ozrla se je na drugo sliko, kjer je bila skupina igralcev po igri Kralj na Betajnovi. Kako lepi spomini! Med njimi v sredi poleg Franceta ponosno stoji čokati režiser Jože Štern, s hudo namršenim pogledom, pa z veselim nasmehom na ustnicah. S Francetom sta gojila prisrčno prijateljstvo, ki ga ni kalila Sternova odkrita angažiranost pri Sokolu, saj seje France vsakomur približal ravno zaradi svoje široke krščanske drže. Štern je bil neke vrste čudak, ni se poročil, izstopal je tudi kot dober zdravnik in je kljub svoji strogi zadržanosti zaslovel kot velik dobrotnik.
Zdrznila se je Marjetka pri teh spominih in premišljevanjih, ker ni mogla razumeti svoje čudne usode. Ali je to sploh bila usoda ali božja volja? Lažje bi ji bilo prisojati svojo tragiko usodi, ki je hladna in nepredvidljiva, ki nas premetava kakor papirno barčico v potoku, ki se ji ne moremo zoperstaviti, ker je prepuščena divjim zakonom narave... Vendar, si je dejala, je še vedno neka druga sila, božja volja, mnogo močnejša, ki lahko spreminja tokove naše usode, če ne pa nam da moč sprejetja poslednje rešitve na koncu naše življenjske poti. V teh mislih se je Marjetka pomirila in z zaprtimi očmi goreče molila.
Blizu postelje je stala in nemirno prestopala Trčko-va Neža iz Grahovega, edina babica v celem okolišu. Otipavala in božala je porodnico, pa zaskrbljeno gubala čelo in zatiskala oči. Neža je bila izkušena in odgovorna, a je spoznala takoj, da ima Marjetka napačno obrnjenega otročka in ni vedela kaj storiti. Potreben bi bil zdravnik, a najbližji je bil doktor Štern iz Cerknice, nevarno daleč v tistih časih. Neža je dobro vedela, da porodnici ne more nič pomagati in da ji je usojenih samo nekaj ur življenja, če se otrok v telesu ne obme. Včasih so takšne porodnice hitro peljali v bolnico, kjer so z operacijo reševali življenja materi in otroku. A danes tukaj to ni mogoče, nihče se je ne bi upal z vozom prepeljati v Cerknico, prenevarno je bilo.
To je vedela tudi Marjetkina mati, ki je kot zamaknjena stala v kotu in nemo zrla v svojo hčer, njeni prsti so se oklepali rožnega venca in ustnice so se neslišno gibale v goreči molitvi. Zraven je na tleh sedela hčerkica Julka in zadrževala jok, bratec Lojzek pa je stal pri oknu in srepo zrl na polje, ki seje kopalo v popoldanskem soncu. Polje je bilo suho, neobdelano, saj ni bilo moških, ki bi mu dajali življenje. Odkar sta otroka našla v gozdu izkrvavljeno truplo svojega očeta, jima je zamrl nasmeh na licih, pogled njunih oči se je izgubljal v daljavo, v iskanju neizrečenih razlag, za katere sta vedela, da sploh ne obstajajo. Oba sta se prehitro postarala.
V slovenska obzorja in čez...
Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da..,
-	da v Krakovskem pragozdu pri Kostanjevici na Dolenjskem živi okrog 90 vrst ptic in raste okrog 200 vrst gob...
-	da je celjska Mohorjeva družba izdala novo dopolnjeno izdajo avtobiografije bivšega partizana, komunista in miličnika ter današnjega duhovnika in stigmatiziranca Franca Špeliča pod naslovom Vrnil se bom k Očetu...
-	da je imel Trst leta 1719 samo okoli 3.000 ljudi, leta 1850 pa že okoli 117.000...
-	da zagrebške Slovence (po zadnjem popisu iz leta 1991 jih je bilo 7.464) združuje prostovoljno društvo Slovenski dom (Masarykova 13, Zagreb), ki kontinuirano deluje že od leta 1929, in da ima danes registriranih okoli 800 aktivnih članov...
-	da je v rimskem Sloveniku sedež slovenske župnije v Rimu s podružnico pri Loretski Materi Božji na Foro Traiano, kjer že desetletje deluje združenje vernikov v Bratovščini Anton Martin Slomšek, in da ima dve grobnici na rimskem pokopališču Prima Porta...
-	da trenutno oddaja Madžarski radio v Monoštru v Porabju tedensko 25-minutni slovenski program, Madžarska televizija pa 25-minutni spored vsak drugi teden...
-	da je Slovenska kulturna akcija v Argentini doslej izdala okrog 90 knjig, v 43 letih pa imela skupno 540 prireditev (predavanj, predstav, koncertov, razstav)...
Moreča tišina, ki je vladala v izbi, je še posebej mučila Nežo, ker je čutila, da bi ona vendar morala rešiti porodnico in otročka, pa tega ni znala. V obupu si je grizla ustnice in težko sopla, oči so ji begale od enega do drugega in se vedno ustavile na Marjetki, kot da bi pri njej iskala rešitve.
“Potrebujemo zdravnika” je skoraj proseče iztisnila iz sebe Neža. Vsi so vedeli, kako nevarno je bilo tiste dni hoditi po cesti izven vasi, še posebno proti Cerknici. Cesta je bila minirina od partizanov in vsepovsod so bile zasede. Le kdo bi si upal skočiti do Cerknice po doktorja Šterna, kaj šele, da bi si doktor upal priti semkaj! Pa še druga huda stvar je bila z doktorjem Šternom, bil je rdeč! Vsi so vedeli, da hodi stalno naokoli med partizane, da obvezuje in zdravi ra-
njence. Marjetka je molče premišljevala o njem, o tem nekdanjem moževem prijatelju, s katerim so jih vezali tako lepi spomini. Koliko prijetnih uric so prebili skupaj na Prosvetnem odru. Štern je bil odličen igralec in režiser. France ga je zvesto poslušal in ga na tihem občudoval, ker sam ni imel talenta za režiranje. Štern je bil strog pri vajah, po igri pa se je vedno raznežil in razsipaval s prijateljstvom. A sedaj, sedaj se je vse spremenilo. “Sam hudič nas je razdvojil!” je žalostno premišljevala Marjetka.
“Dajte, napravite vendar nekaj” seje Neža obupano obrnila na staro mater in nato na oba otroka. Nikogar ni bilo, ki bi mogel kaj ukreniti, ki bi si upal najti rešitev. Tišina, polna obupa in nemoči je legla na izbo. Tedaj se zdrzne dvanajstletni Lojzek in stopi pred Nežo:
“Skočil bom s kolesom do zdravnika, takoj bova tukaj.” Vsi so vedeli, koliko ljubezni in korajže, pa kako malo verjetnosti je bilo v teh besedah.
“Lojzek, nikamor ne boš šel. Saj ne prideš skozi zasede, pa še cesta je minirana”, je boleče zašepetala Marjetka. Tudi sama je vedela, da ji preti smrt, če je ne bo zdravnik rešil. Pa saj si tudi doktor Štern ne bi upal priti k meni, si je mislila, ker gotovo pozna vse te nevarnosti. In nazadnje, saj najbrž ne bo hotel priti, ker nas pač pozna in nas gotovo ne mara več. Dobro ve, kako je bilo s Francetom in kako smo danes mi vi zapisani. Kaj mu mar moje in detetovo življenje, bo pač dveh belih manj. Raje seje skušala vdati v božjo voljo, saj ji ni bilo več do življenja, če se njeno dete ne reši. Le skrb za Julko in Lojzka ji ni dala miru. Bolečine so se večale in pričakovala je najuhujše. Najprej bo umrl otroček, potem pa počasi še jaz, si je dejala.
A Lojzek se ni hotel vdati. V hipu se je obrnil k materi in jo stisnil za roko.
“Mamica, ne bojte se. S kolesom bom v pol ure v Cerknici, zasede se ne bojim, ker na otroke ne streljajo. Mine pa tudi poznam, saj smo jih pred nekaj dnevi fantje iz vasi vse prešteli. Samo štiri so, tik pred Marofom. Na cesti se pozna, kako so jih zagrebli. S kolesom smuknem vmes, mimo njih. Tudi doktor Štern bo vozil z motorjem za menoj lepo in varno skozi mine. Čez eno uro sva nazaj!” Marjetka je samo zavzdihnila, ker ni imela več moči spregovoriti, ostali pa so vsi onemeli in se vdali v to zadnjo možnost, da se reši dvoje življenj. Neža, ki je bila vajena gledati smrti v oči, se je samo prekrižala in v mislih blagoslovila Lojzka, ki seje zagnal po klancu proti Grahovem.
Doktor Štern ni bil vajen, da se ga moti na domu in je ponavadi dal vsakomur vedeti, da mu to ni všeč. A ko je Lojzek butnil v vhodna vrata in glasno kričal, naj mu odprejo, je bolj radoveden kot nejevoljen pogledal skozi visoko okno.
“Čigav si, poba?” gaje domala nahrulil.
“Drenškov sem” je Lojzek skoraj zajecljal, ker je vedel, da bo zdravnik osupnil, kako si upa tak belček prositi njega za pomoč in se je bal, da ga bo kar nagnal. Zato je prehitel zdravnika in ga malo bolj proseče nagovoril:
“Naša mamica je na porodu, pa je otroček narobe obrnjen. Neža ne more nič napraviti, vas potrebujemo... prosim”
Zdravnik Štern je z namrščenimi obrvmi nemo strmel v Lojzka, kot bi se hotel prepričati, ali je res ta belogardistični mulec tako predrzen, da si upa priti v Cerknico in ga prositi za pomoč Drenškovi Marjetki. Dobro jo je poznal, a še bolj njenega moža Franceta, klerikalca in izdajalca, ki gaje pred nedavnim dosegla roka pravice in so borci storili z njim to, kar mu je pripadalo. Odganjal je misli iz preteklosti, ki go ga prijateljsko vezale na Franceta, ker je bila ta preteklost obsojena kot krivična in lažna. A spomini so močnejši kot zavest. Zagledal seje v tiste lepe večere v prosvetnem društvu, pri ljudskem odru. Več let sta skupaj igrala in se je med njima spletlo kar dobro prijateljstvo, čaprav je bil Štern liberalec, Drenšek pa klerikalec. Kultura ju je družila in ta vez je bila močnejša kot ideološke razlike. Ampak prišla je vojna in okupacija in ta zakleta revolucija. Čez noč se nista več pogledala, prelomilo se je med njima tisto dobro prijateljstvo in nadomestilo gaje absurdno sovraštvo, ločil ju je pohod bratomorne vojne, ki se je začela.
Dolgo je motril Štern mladega Lojzka, ki v svoji nemoči ni utrgal prosečih oči od zdravnika. Strmo sta se gledala in molčala, vsakemu od njiju je divjalo tsoče misli po možganih in se zapletalo skozi srce in spet nazaj v možgane. Štern ni pokazal, kje so se končno njegovo misli zataknile, a nenadoma se je zdrznil in zravnal.
“Takoj grem!” je kar zagrmel in začel basati v torbo razne instrumente in pakete z zdravili. V hipu je bil na dvorišču, vžgal motor in zavozil pred Lojzka.
“Gospod doktor, boste vozili za mano, ker dobro vem, kje so mine na cesti!” mu je dejal Lojzek skoraj prijateljsko. Štern je dobro vedel, daje cesta minirana, čeprav ni vedel točno za njihovo lokacijo, niti ga to ni zanimalo. Vendar je sprevidel, da bo moral kar sprejeti fantovo ponudbo.
Tako sta zavila naglo proti Grahovem. Iz oken so škilili ljudje in sklepali vse mogoče stvari, saj je bilo zares čudno, da se je zdravnik Štern dal zapeljati od tega mladega belčka in celo vozil za njim.
A Štern se ni spraševal, kaj ga je pretentalo, da ga je ta fant spravil na tako nevarno pot. Sploh ni videl v tem nobenega problema, to je spadalo v njegovo notranjost, tako je bil vzgojen in v tem je bil dosleden. V bolezni in pri ranjenih ni delal razlike med belimi in rdečimi in brezbarvnimi, čeprav so ga eni in drugi radi kritizirali, kadar je šel zdravit tega ali onega, češ, naj bi
ga raje pustil “crkniti”. Ta dan je vozil za Lojzkom in v glavi je imel en sam cilj: rešiti je moral dvoje življenj. Izračunaval je okoliščine in čas, ki je kritičen za rojstvo otročka, pa je videl, da ta čas nevarno poteka in je očividno absurd, da mora voziti za tem počasnim kolesarjem, ki je sicer pritiskal na vso moč na pedale, da gaje že spravljal v neko živčno razdraženost.
Štern v hipu požene motor in prehitevajoč zakriči:
“Grem naprej, če ne, bo prepozno!”
“Počakajte, gospod doktor, da prideva skozi Marof, ker jaz vem za vse mine!” mu je nazaj kričal Lojzek, a Štern ga ni maral slišati. Izgledalo je celo tako, kot bi se doktorju zdelo zamalo, da mora poslušati tega smrkavca in se ravnati po njegovih napotkih. A vendar, Štern ni bil lahkomiselen, le dobro je presodil med obema možnostima: tvegati dvoje življenj, kijih lahko on reši, ali tvegati čisto majhno možnost, da zavozi na mine. Tolažil seje, da jih bo gotovo tudi sam opazil. V tej izbiri je bil jasen: njegova sveta dolžnost je bila reševati življenja. Zapodil seje proti Marofu in izginil za ovinkom. Ni slišal Lojzkovih krikov, naj pazi tam blizu Kleškove hiše, malo naprej, tam, kjer so tri breze, tam naj pazi, saj se še kar vidi, kje so zakopane štiri mine...
Lojzek je podil za Šternom kot še nikoli v življenju v nesmiselni dirki, ker se mu je zdelo, da ga mora na vsak način dohiteti, ko je ozračje nenadoma stresla divja eksplozija.
Lojzek je zatulil od groze in obupa.
Tam, kjer je čas negiben, pa vendar trajen, tam, kjer vid ni pogo jen od gledanja, a je vse razvidno, tam, kjer je jasno vse, kar se je zgodilo in kar se bo zgodilo, ali pa se nikoli ni zgodilo in se tudi ne bo nič več zgo-
dilo, tam vlada slutnja poslednje Dimenzije, ki ji je ime Večnost.
Tam nekje, pred vrati Končnega sodišča, se je trla množica ljudi, ki so čakali potrpežljivo in zaskrbljeno, da pridejo na vrsto, kjer jim bo Sodnik odredil njih zadnje bivališče. Prav na koncu vrste se pojavi zdravnik Štern, ves zasopel in nemiren. Hropeče se preriva mecl čakajočimi proti vratom, kjer sta dva lepotca z ožarjenimi obrazi in v blestečih oblačilih klicala čakajoče po imenih. Štern se je zrinil do vratarjev in ju roteče prosil, naj ga pustijo nazaj, da rešijo umirajočo porodnico, samo to bi rad, potem naj ga pa Sodnik sodi, kot si je zaslužil. Zaman so bile te njegove prošnje, ljudje okoli njega so se mu posmihali, kaj si vendar misli, ali ne ve, kje je sedaj? A Štern je vztrajal in vedno glasneje rotil vratarja, naj mu vendar dajo to možnost, le za kratek čas, kake pol ure bi rabil, potem se spet vrne sem. Prijazno in mirno sta mu odkimavala oba angela, saj to res ni mogoče. Tedaj pa se zasliši izza vrat močan glas, kot grom zveneč in pretresajoč:
“Spremite zdravnika na zemljo, naj opravi, kar je mislil”
In že sta ga obstopila dva angela in ga odvedla nazaj.
V Drenškovi izbi je bilo že mračno, a vsem so na obrazih gorele oči kot svečke na parah. Medtem je prišel kaplan iz Grahovega in dal Marjetko v sveto olje. Trčkova Neža je skrušeno ždela v kotu in buljila v porodnico, kot bi pričakovala od nje same kako rešitev. Molk, ta strahotni molk nemoči in človeške bede je prekinjala od časa do časa Marjetka z vzdihi, ki so postajali vedno bolj zamolkli. Kaplan je začel moliti rožni venec, komaj slišno, kot bi se bal motiti bolnico,
Vsa južna Evropa -zlasti Sredozemlje - je julija in avgusta gorela in žarela ne le od sonca, temveč tudi od požarov, ki sta jih netila neprevidnost in neprisebnost. Kjer so se prej košatili bori s pinijami in pinoli, kjer so zelenele brnistre, lovori in oleandri, je ostala počrnela zemlja, v nebo štrle odmrle sohe. Kje je narod ptičev, metuljev, ježev, veveric in preštevilnih živali? Umrli so grozljive smrti. Zaradi enega samega cigaretnega ogorka, ker si je nekdo zaželel prigrizka na žaru ali tudi špektakla goreče pokrajine - ali ker sosedova nevoščljivost ni prenesla pogleda na lepo urejen gozdič ali nasad.
Na svetu je gorelo in gori od zmeraj. Odkar je Prometej ukradel ogenj bogovom, da bi ga podaril človeku...
Nekoč je bilo seveda slabše. Pogorele so cele vasi, hiše, hlevi, polja in cerkve. Leta 1817 je gorelo v mnogih vaseh. Pogorela je Stara Loka. Tudi 1822 je gorelo vsepovsod. Sredi oktobra istega leta je močan topel južni veter raztajal ledenike in stopil snežnike. Brez vsakega dežja so reke silno narasle in zlasti Drava je napravila mnogo škode.
Skorajda ni minilo leto, da ne bi nastajali požari: ponev s pregreto zabelo, neprimerni dimniki, slamnate strehe in drugo.
Pa vendar: vsak požar nastane v človeških glavah: tam tiči neprevidnost, tam se rojeva malomarnost tam tli blaznost, ki vodi roko v dejanje. In potem gori, gori, gori in stotine drugih rok mora gasiti, gasiti, gasiti.
Zdaj kot nekdaj -ali vsaj podobno
navzoči so mu odgovarjali pritajeno in vzdihujoče, kot se moli ob bolnikih na smrtni postelji.
Ko se je zaslišala iz daljave eksplozija so vsi zaječali in se pogledali. Nihče ni spregovoril, saj so trdno vedeli, da so to bile mine. Le solze so se začele lesketati na njih obrazih. Kaplan še ni končal zadnje desetke, ko se vrata izbe odpro in se opoteče med nje Lojzek.
“Doktor Štern... doktor Štern... je zavozil za mino... in ga je razneslo...” je jokaje iztisnil iz sebe.
Zdelo se je, da je zrak oledenel od molka. Nihče se ni zganil niti kaj vprašal. Vse je bilo jasno. Fantje storil, kar seje namenil, a zgodila seje nesreča. Nihče ni niti dolžil partizanske mine, saj bi se lahko tudi kaj drugega zgodilo, lahko bi motorju počila guma in doktor Štern bi se ravno tako ubil. In končno, možnosti za rešitev so bile tako majhne. Polaščalo se jih je tisto bridko občutje nemoči, popolna prepuščenost usodi. Nihče si ni upal podvomiti v božjo voljo, čeprav so se jim od obupa trgala srca.
Tedaj seje nenadoma vsem zazdelo, daje izba postala svetlejša, daje še nekdo drugi stopil mednje. Neža, ki v svojem obupu že več kot uro ni spregovorila, se v trenutku zgane in kot osupla gleda okoli sebe, kot bi hotela razbrati iz obrazov svojcev, kaj se čunega dogaja. Vstane s stola v kotu, kamor seje bila zatekla, in stopi k porodnici, ki je bila kot v omotici.
“Prižgite luč vendar, prižgite takoj !” skoraj zakliči Neža. Vsi so jo gledali kot okameneli, le Lojzek je urno izvršil njen ukaz. Neže se je polastil čuden mir, zravnala se je in začela z neverjetno sigurnostjo ukazovati:
“Prinesite vodo, vročo vodo, takoj! Pa rjuhe in milo hočem!” Osupli so gledali Nežo in se bali, če se ji je zmešalo. Z vso naglico si je umivala roke in dajala navodila Lojzku, ki je bil edini zmožen nekaj ukreniti in edini, ki je bil prepričan, da se Neži ni zmešalo, temveč, dajo je obsedla neka čarobna moč.
Potem je neža popolnoma mirna z golo roko posegla v Marjetkino telo in s čudno zbranostjo in gotovostjo počasi začela obračati živo telesce, ki mu muhasta narava ni dovolila, da bi se izmuznil iz matere. Tedaj so vsi v sobi začeli na glas in goreče moliti, kot bi čutili, da Marjetka in Neža potrebujeta pomoč od tam, kjer človek ne more nič storiti. Marjetka je v podzavesti vzdihovala in stokala, Neža pa je začela kričati:
“Pritiskaj, Marjeta, pomagaj no, saj ga že imam!”
Nekaj trenutkov za tem je Neža že držala v rokah mokro telesce, ki je zakričalo v svet svoj prvi človeški glas. Vsi pričujoči so se zgrnili okrog njiju in jokali od veselja.
“Vidite,” je zmagoslavno vzkliknila Neža, ko je kopala otročka, “deklica je!”
Nato je Marjetki, ki seje blaženo nasmehnila, položila dete v naročje, a zatem so jo začele popuščati moči. Zgrudila se je na stol in se zgrabila za glavo.
“Ljubi Bog, kako sem lahko to opravila, saj tega nisem znala! Kaj seje zgodilo z mano?” Vsa se je tresla in jokala, daje niso mogli pomiriti.
Kaplan se je poslovil in s sklonjeno glavo stopal proti domu. Vedel je, da je prisostvoval čudežu. Le Lojzek je bil popolnoma miren in kot v omotici šepetal:
“Hvala, doktor Štern, hvala vam...“
Štern se je vračal z obema spremljevalcema in se približal velikim vratom, ki so se venomer odpirala in zapirala. Tedaj se zasliši tisti gromoviti glas:
“Doktor Štern, zmagal si v ljubezni in usmiljenosti, zaslužil si mojo milost! Približaj se!”
Odprla so se na stežaj velika vrata in posijala je velika svetloba, ko je doktor Štern vstopal med dvema angeloma in se ves blesteč bližal končni Luči.
Ljudje so še dolgo pripovedovali to zgodbo, ki so jo nekateri postavljali v strog eksistenčni realizem, drugi pa so ji priznavali nadnaravne primesi, tako, kot se to dogaja v pravljicah. A vsem se je ta zgodba počasi odmaknila proti obronku zgodovine.
Na grahovskem pokopališču je bilo še dolgo šaša videti dvoje grobov, popolnoma enakih, drugega ob drugem, s skromnima kamnitima križema. Na enem je stalo zapisano “France Drenšek, naš ljubi oče in mož”, na dragem pa “dr. Jože Štern, naš ljubi prijatelj”.
Še vedno se v spomladnih dnevih vali topel veter z juga in se poigrava z oblaki in drevesi in travo, pa mrši mehke lase razposajenim otrokom, ki se brezskrbno igrajo na robu Cerkniškega jezera, prav blizu loške doline, pa odnaša staro žalost in hude spomine, da jih ne bo nikoli več nazaj.
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpis ujeta
XXIV. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo ameterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1998. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 370-864 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viale XX Settembre 85.
intervju
Virgil Šček v spomi Pavleta Merkuja
6.	julija 1948 je v Ljubljani zapuščen in pozabljen umrl duhovnik, narodnoobrambmi delavec in politik Virgil Šček. Rodil se je 1. januarja 1889 v Trstu. Vse svoje življenje je posvetil Cerkvi in slovenskemu ljudstvu, ki ju je nadvse ljubil. Bilje duhovnik, a tudi dober organizator, pisec in urednik. Leta 1921 je bil izvoljen za poslanca v italijanski parlament. O njegovem bogatem in nemirnem življenju lahko beremo v Primorskem biografskem leksikonu, ki ga je pred leti izdala Goriška Mohorjeva družba, ali pa v “belih priročnikih", kijih izdaja Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček v Trstu, ki po Ščeku nosi ime.
Ob 50-letnici Ščekove smrti so bile vAvberu pri Tomaju slovesnosti, ki jih je priredila župnijska skupnost ob lepi udeležbi faranov in drugih Slovencev s Primorske. Prireditve in sv. maša so bile v soboto, 25. in v nedeljo, 26. julija. V obnovljenem Katoliškem domu zraven cerkve so odprli razstavo o Ščeku, ki jo je pripravil kustos Goriškega muzeja Marko Vuk. O Ščekovem liku so govorili Marko Tavčar, akademik Ciril Zlobec in generalni vikar koprske škofije Renato Podberšič. Po sv. maši je v nedeljo popoldne sledil kulturni program, ki so ga oblikovali združeni cerkveni zbori s Krasa in mladinska skupina Mavrični most.
Na tem mestu ne bomo obnavljali kronike, ki so jo prinesli že drugi mediji, in ne bomo obnavljali življenja in dela velikega Virgila Ščeka, kar je bilo že tudi bogato opisano.
Osvetlili bomo raje lik Virgila Ščeka v dobi, ki je morda najmanj raziskana in na zunaj manj pomembna. Gre za tistih nekaj let njegovega življenja med drugo svetovno vojno, ko se je po letu 1941 poslovil od avberske župnije in se preselil najprej v Trst, nato v Lokev in končno v Ljubljano, kjer je tudi umrl.
Živečih prič, ki so Ščeka poznali, ni veliko. Med temi redkimi pa je tudi skladatelj in jezikoslovec prof. Pavle Merku.
Pavle, kdaj, kje in kako si spoznal Virgila Ščeka?
Avgusta in v prvih dneh septembra 1943. smo bili v Avberu: se pravi, daje naša družina - oče, mama, mlajši brat in jaz - tam preživela nekakšne poletne počitnice in se hkrati umaknila pred vojnimi nevšečnostmi v mestu; pri Francinovem Cirilu smo bili že prej; oče je visoko cenil tega mladega kmeta z malo maturo, jaz sem ga oboževal, ker me je vpeljeval v kmečke veščine; od najmlajših let sem se hotel vsega naučiti, tudi kmečkih veščin, in sem s Cirilom hodil na njive nabirat krompir, pri čemer je on držal plug, jaz pa vlekel vola, kakor me je bil Ciril naučil; z njim sem hodil v gorico škropit trte; po njegovem nalogu sem na dan, ko je stari pastir Janez zbolel (menda se je prejšnji večer napil in ni bil zjutraj sposoben
gnati živino na pašo), gnal šestnajstglavo čredo (“Pavle, - ml je naročil Ciril - ti dobro veš, kod blago hodi: pazi le, da ne uide v škodo in na deteljišče!”); in še in še, kar je bilo na našem Krasu vsakdanje delo in vsakdanji kruh: recimo kidati gnoj v štali in ga peljati na gnojišče na borjaču, molsti krave in kar je še bilo dela v hlevu.
V onih dneh je malokdo prišel maševat v Avber; župnija je bila zapuščena, vojni čas je tod pustošil tudi v tem oziru. Lepega dne (katerega?) zvoni k maši; študent Pavle, ki si je komaj kak mesec prej kupil pri Fortunatu latinske mašne bukve (čemu smo se učili latinščine?), priteče v cerkev. Mašnik stopi pred oltar. Strežnik Pavle Merku je že bil pripravljen. Tako sem se prvič srečal z bivšim avberskim župnikom Virgilom Ščekom, ne da bi
Značilni avberski zvonik.
vedel, kdo je, oziroma ne da bi vedel, da strežem bivšemu slovenskemu rimskemu parlamentarcu. Niti besede si nisva izmenjala, ki bi mi ostala v spominu. Katero besedo naj bi sicer Virgil Šček privoščil mestnemu otročetu, ki se mu je brez bev in mev prikradlo v službovanje?
Po maši me je doma pri Francinovih čakalo razočaranje: oče me je namreč takoj poučil, da bi bilo neznansko boljše, ko bi jaz takemu gospodu ne stregel pri maši. Oče je bil pri takih argumentih karseda redkobeseden. Danes ga razumem; tedaj pa ga nisem. Saj jaz nisem doživel fašizma v Trstu, kakor gaje doživel on, ker se ni hotel iz lagodnosti umakniti iz Trsta v Jugoslavijo, kakor so to storili vsi njegovi prijatelji. Komaj pozneje sem razumel, koliko ga je to stalo; danes sem mu za to hvaležen in sem zato hud na vse one, ki so iz varne razdalje pridigovali in ukazali, kako naj bo in predvsem kako naj bi bilo.
Potem imaš nekaj spominov nanj tudi iz Trsta. To je iz tistega časa med vojno, ko se je umaknil iz Avbera.
Takoj po 8. septembru smo se umaknili v Trst. In tu sem nekaj mescev po mamini smrti (8. oktobra 1943.) spet srečal Virgila Ščeka: redno sem hodil ministrirat v kapelo svete Rite iz Cascie na ulici Franca, tedaj najbližje svetišče našemu domu. Tam sem v času med okto-
brom 1943 in koncem vojske (točno ne morem rekonstruirati datumov) spet večkrat srečal Virgila Ščeka: stregel sem mu in tedaj sem že točno vedel, komu sem stregel. Govoriti z njim se nisem nikdar opogumil: bil je namreč že tako bolan, da sem mu skušal ustreči celo z molkom. Maševal je v nekaj minutah, morda v osmih ali desetih minutah, prebral je le glavne dele maše in molitve, in to z vidno težavo. Potem je presedel nem in negiben pol ure ali celo uro ali še delj v zakristiji, da je prišel k sebi in se pobral domov. Kam, nisem vedel. Doma si nisem upal o njem govoriti. A doma nisem imel po mamini smrti prazaprav s kom govoriti. Oče ni po ženini smrti dve leti sploh spregovoril. Starejši sin sem imel dolžnost, da je hišno življenje steklo. O Virgilu Ščeku nisem v tem času imel z nikomer govoriti.
Kaj pa potem v Ljubljani? Leta 1946 si se vpisal na slavistiko v Ljubljani. Si imel tudi tam kakšen stik z njim? Morda tudi z njegovo sestro glasbenico Bredo?
Ko sem se jeseni 1946. leta vpisal na ljubljansko slavistiko, sem ga do njegove smrti še nekajkrat srečal v hiši njegove sestre Friderike (za nas doma je bila Frida), skladateljice, zborovodkinje in pevke, velike prijateljice moje tete pianistke Gite Bortolotti, ki ji je Fran Šaleški Finžgar svetoval umetniški psevdonim Breda. K Fridi, ki je tedaj postala tudi moja kolegica in prijateljica, sem v Rožno dolino, kjer je stanovala, hodil prav pogostoma na obisk, saj mi je to v odljudni Ljubljani pomenil stik s Trstom in Krasom: poleg zveze z Avberom je stik s Krasom povezoval tudi njen mož Silvester Orel, doma in Dobravelj, sam skladatelj in notograf, ki je v mojih univerzitetnih letih notografiral in tiskal moje prve skladbe v samozaložbi. Pri njih sem večkrat še doživel srečanje z Virgilom: res sem v tem primeru bil deležen varnega domačega in povrhu še prijateljskega okolja, in to mi je dal Virgil pogostoma razumeti; res so bila leta fašizma mimo in smo, vsaj v marsikaterem pogledu, dihali s polnimi pljuči; a za Virgila so se začele drugačne težave, ko ga je komunistična Ljubljana kaznovala kot duhovnika. (Ne morem odmisliti revne kraške otroke, ki jih je on iz svojega žepa dal v času fašizma študirat in so mu pozneje kot dosledni komunisti obrnili hrbet; menda mu je eden teh pred kratkim izrazil solidarnost: s tako solidarnostjo v gospodovem letu 1998. si ne morem pomagati.)
-o-
Dragi Virgil: pet let sem Vas srečal, Vam stregel v Avberu in Trstu pri maši, Vas srečal v domu sestre, kjer sem bil dolgo let domač; potem sem večkrat z ženo romal na avbersko pokopališče na Vaš in Frid in grob. Moja mama, ki je umrla pet let pred Vami, mi je vedno pravila, da bi bila rada pokopana v Avberu, tako je namreč lep kraj, kjer počivate. Premlad sem bil, preveč tuj politiki, ki ste jo Vi po svoje žlahtno živeli za nas vse, preveč zbegan ob Vaši bolezni, da bi si Vas upal vprašati o tem in onem. In vendar sem Vas poznal in se Vas spominjam kot enega redkih velikih Slovencev, ki sem jih imel srečo spoznati in z njimi občevati. Verjetno ste se tudi sami zavedali, kako malo je takih velikih Slovencev. Dovolite mi, da danes to pribijem.
! DflNIJ&fl ZUPilN
Pesmi so prejele prvo nagrado na literarnem natečaju Mladike
pesmi
Na oni strani srebrne črte
Na oni strani srebrne črte
- naslov srednje velike knige, pravzaprav slikanice,
je skrivnostno zableščal pred menoj
na tisti drugi polici šolske knjižnice,
v kateri sem brskala ure in ure, dokler
je ni knjižničarka zaprla.
Na oni strani srebrne črte.
Končno imam, kar sem iskala!
In sem pograbila slikanico, in stekla ven, v sonce, v pomlad.
Zakaj tolikokrat sem se v svojem otroštvu spraševala,
kaj neki je na oni strani srebrne črte:
na oni strani reke Savinje, ki jo je bilo
z vogala naše hiše mogoče uzreti
samo v zgodnji pomladi, takrat, ko so bile veje
spodaj v hosti še gole in nekam nebogljene.
Toliko dni je moralo miniti, da bom zdaj, v drugem razredu osnovne šole lahko izvedela, kaj neki je na oni strani srebrne črte!
Ne, nobena knjiga ne premore lepšega naslova, zagotovo. Včasih sem katero izmed knjig brala spotoma iz šole domov, le tisto o srebrni črti sem nesla domov zaprto, kot svetinjico sem jo nesla: odprla jo bom doma, ja, doma, v zavetju svoje sobe!
Kajti toliko dni sem bodisi posedala, bodisi hodila za hišo in na rob njive, in gledala tja dol, v dolino Savinje, ki se je, oddaljena, kot srebrn trak vila skozi golo drevje; samo pomladi, ko je sonce nemara pod določenim kotom posijalo nanjo, se je čez dan srebrno bleščala, poleti pa le malokdaj; tu in tam pa se je bleščala tudi ponoči - kadar je bila mesečina. Koliko ur sem strmela vanjo, v tisto srebrno črto, in se spraševala, kaj neki je za njo. Lahko sem videla, da se zgoraj nad njo vije cesta, po kateri so vozili avtomobili in tovornjaki in njihov hrup je oddaljeno segal vse do nas.
Kako je tam doli, na oni strani srebrne črte?
Tako zelo sem si želela pokukati tja čez, pa je bilo tako daleč in tako majhna sem bila! - In zdaj imam knjigo: Na oni strani srebrne črte...
In sem jo brala, jo skušala brati. Pa nisem našla ničesar. Za naslovom ni bilo ničesar, kar sem iskala, vsaj zame ne. Kot da bi bila odprla lepo zavito darilo, v katerem ni bilo ničesar.
Na oni strani srebrne črte. Samo naslov je bil lep.
Tako moj.
Kaj neki je na oni strani srebrne črte?
Kaj neki je na oni strani Savinje?
Življenje. Svet.
Nič. Prazen nič.
Večerja je bila mimo in mama je bila vesela, ker smo ravno tistega dne zamenjali topli pod.
Obsedeli smo za mizo: oče, sestra, jaz, ob meni pa tudi plišasti medvedek, ki mi ga je oče kupil prejšnjega dne.
Naenkrat oče pograbi medvedka
in mi ga posadi za vrat. Kakšne mehke šapice!
A se ga vseeno otresem.
Oče pa spet za mano, z medvedkom, nehaj, nehaj, vpijem.
Saj te ne jezim jaz, saj te jezi medvedek, se smeje oče.
Pa ga zgrabim, medvedka, pa ga potisnem naravnost v štedilnik.
Joj, so vsi ostrmeli.
Spet sem odprla vratca štedilnika, ampak medvedek je bil že ves v plamenih, zaobljena.ušeska so bila le še rdečkast obris.
Vlečem ga za tačke, ogenj jih še ni zajel,
nekaj žerjavice pade na topli pod, na mamin ponos.
Vsi so samo strmeli: no, zdaj pa nimaš več medvedka! Solze so me davile v grlu; res, zdaj pa nimaš več medvedka! Žalostni smo legli k počitku.
Nikoli več mi niso kupili nobenega medvedka, pa tudi če bi mi ga, sem vedela, ne bi imel takšnih mehkih šapic, in sploh, še dane me plišasti medvedki gledajo očitajoče.
Devetletna berem knjigo.
Pride Cveto, ki z očetom dela vfabriki.
-	Rada bereš?
-	Če rada bere, se začudi oče. Samo v knjigah tiči!
-	No, potem pa ti bom tudi jaz prinesel knjigo, reče Cveto.
In sem čakala: dva, tri, štiri dni, teden, dva, tri...
Nekega dne pa je oče mimogrede rekel: danes pride Cveto. Knjiga!
Kako počasi se je spuščal večer, kako dolge so bile ure!
Pa saj jo bo pozabil! Saj mogoče sploh ne bere knjig. Mogoče pa jo bo vseeno prinesel, kakšno pravljico... Znenacla hrup motorja, slaboten žaromet na makadamu -Cveto!
Cveto je že v veži., pozdravi mamo, se zasmeje očetu, stopi v mojo sobo: naaa, da boš brala!
In sem, devetletna, brala Shakespeara.
V moje mlado življenje so vstopili Hamlet, Ofelija,
Romeo in Julija, Antonio, Othello; Ofelijo sem celo nekajkrat videla spodaj, ob potoku, Vio ozaljšano s cvetjem. ... Kadarkoli si kakšen star moped utira pot skozi noč, se spomnim tistega čudežnega večera...
Zvezdni utrinek
Bila je že noč in očeta še ni bilo domov;
nemara se je kje zadržal, moški pač, in mama je jokala.
S sestro sva se stiskali v kotu kot dva piščančka in čeprav sva vedeli, da bo najin ata kmalu doma, vseeno nisva prenesli maminih solz - in smo jokale v troje.
Potem je mama rekla:
glejta, zvezdni utrinek! Hitro si moramo nekaj zaželeti!
In je takoj rekla: menda bo ja že prišel domov!
In sestra je lahko povedala kar tri želje naenkrat, da bo ja veljalo.
In jaz, ki sem bila tako osupla in počasna, da si nisem utegnila ničesar zaželeti.
Potem sem začela jokati, ker nisem videla utrinka, pa je rekla mama, saj še bo, kar v nebo glej.
In je rekla sestra: ga vidiš?!
In sem ga videla : svetlo piko, ki je počasi prečila nebo.
No, zdaj si pa nekaj zaželi, je rekla sestra.
In sem si, ker zdaj je bilo časa dovolj: da bo ata prišel takoj zdajle domov, da se mu ni nič zgodilo,
da ga tisti njegov znanec ne bo nikoli več zvlekel v družbo,
da mama ne bo nikoli več jokala,
da bom dobila novo punčko, tako veliiiiko,
da bomo šli na morje za cel mesec in ne samo za deset dni,
da bom lahko
enkrat tudi jaz prebutala sestro, ne, saj je ne bom,
da bom dobila novo oblekico,
da bomo kmalu šli k stari mami v Belo Krajino,
da bom lahko šla na počitnice v Ljubljano,
da se bo znova od nekod pojavil pogrešani maček Miki,
da bi doma imeli račke,
da...
Potem je potrkalo.
Ata je prišel domov, začuden, ker je bila mama objokana: ja kaj si spet jokala? To si otročja! Saj veš, popoldanski šiht, pa ni bilo avtobusa, res.
Nič nisem jokala, je rekla mama, čebulo sem rezala, kako si trapast,
hitro pojej, ker sem ti večerjo že trikrat grela!
...da bi lahko sestrični Vidi za rojstni dan kupila, joj, kaj že...
Kako lepo je naštevati željem zdaj, ko je prišle ata!
- Pa je prišla sestra in rekla: trapa, tisto je bilo vendar letalo!
saj sem vedela,
da bom nekoč napisala pesem o tebi, kot sem tudi vedela že takrat, da bo moralo miniti nekaj časa, da si opomorem. saj sem vedela ,
da se moram navaditi na takšne zamolkle popoldneve, ki tonejo v zgodnjih večerih, na popoldneve, ko ti sonce sije skozi vetrobransko steklo naravnost v oči, globoko spodaj pod cesto pa morje, nemara. ...ne vem, zakaj sem morala biti ravno jaz Hoja usoda,
ti drobni ptiček z jadranske magistrale, ki si priletel zaradi drobtinice kruha, ki so jo odvrgli turisti, in nisem, resnično nisem mogla ustaviti in je tako votlo udarilo ob avto in sem tako zelo začutila tvojo drobno smrt. kako mi je hudo, kako hudo, drobni ptiček, ker si moral umreti, tam na tisti razbeljeni jadranski magistrali, zaradi drobtinice kruha!
jaz pa vem, od kod si ti doma, jaz pa vem, po katerih stezah si hodil: po tistih tako strmih stezah, da lahko gre po njih samo še koza. jaz pa vem, s katerega ovinka si s ceste zrl tja gor, kamor boš hodil skoraj dve uri potem, ko te avtobus vsega prepotenega pusti na prašni cesti, jaz pa vem, od kod si ti doma, ki te je pri dvajsetih življenje že pridno izčrpavalo, te pri tridesetih izčrpalo in si sedaj, pri dobrih štiridesetih, skoraj že starec, ker si, med drugim, tako hudo bolan, jaz pa vem, od kod si ti doma, ti, ki si sedaj ves zlomljen, poln tiste čudne bolezni, kiji pravijo rak. in te vse boli, boli, boli, tako da so ljudje v belem dvignili roke nad tabo, prizanesljivo prijazni, in se nasmehneš, ker misliš, da boš šel domov, tja gor, čeprav si ves zlomljen, jaz pa vem, da ne boš več šel domov, nikoli več. saj do tvoje hiše ni nobene ceste, in je tudi nikoli ne bo, ker je ni mogoče nikjer speljati, zmerja bo do tja vodila
Kalejdoskop
Grad, ne, turška palača. Čudna roža.
Labirint.
Mesto iz trikotnikov in koci Zmajev rep.
Vesolje.
Polž?
Veriga.
Mozaik.
Osmerokraka zvezda. Razsute kocke.
Avion, ne, raketa.
Vrtinec.
Potem znova potreseš... Potem samo slepeč dan.
le tista kozja steza,
morda pa kda j pozneje
žičnica, kaj se ve.
jaz pa vem, kje si doma, kot vem,
zakaj ne boš več mogel domov; pa ne zato,
ker si bolan in poln metastaz in zlomljen,
ampak zato, ker si doma od tam,
iz lahovega grabna nad jurkloštrom.
Na izletu
Popravi si vendar majčko, Tjaša, ji je rekla učiteljica,
-	deklice, kot si ti, morajo biti zmeraj urejene.
Nerodno si je popravila majčko in droben nasmešek ji je smuknil čez obraz.
Čez čas pa spet: nikar ne kaži trebuščka, če si v družbi! Zatlači si vendar majčko za kavbojke, Tjaša! In sije popravila majčko, kiji je silila čez mlade prsi. In se znova nasmehnila, malce zardela, kot da bi jo zalotili pri laži ali kraji.
Stara trinajst let.
Potem so šli mirno neki fantje.
In Tjaša je takoj postala glasnejša, opaznejša.
In fantje so se ozrli. Sošolke so se ozrle.
Potem je prišel mimo pes, velik pes, prava mrcina, pa je bil le še toliko mlad, da se mu je ljubilo igrati; Tjaša ga je izzvala. In pes se je odzval.
In sta se začela prerivati. In sta padla.
In se začela kotaliti. Se igrati.
Se igrati?
Pes se je igral, jasno.
Ona, Tjaša, pa je med kotaljenjem po travi svobodno kazala prsi, ki so ji ušle izpod majčke, pa trebušček
-	tako in na način, ki ji ga prej učiteljica ni pustila.
Vsi so ju gledali, Tjašo in psa.
-	Učiteljica mirno sedi in molči: življenje gre svojo pot;
majhna je bila, Tjaša, zraven je bila, ko se je zgodila nesreča in je ubilo mlajšega bratca; čudna krivda je nekako obležala na njej, ker je ubilo njo in ne bratca, fanta, da bi se rod lahko nadaljeval; in njen oče je kmalu potem še pogosteje zrl v kozarec; in njena mati, o, tudi ona, kot da z olajšanjem, ker prej je pač pila kradoma, skrivaj.
In tako se Tjaša valja in valja po travi, kaže prsi, pes laja, vsi se smejijo.
Učiteljica molči.
So rekli, da divjata z motorjem,
in cla ju bo, brata,
treba dati rejnikom ali, še bolje,
v poboljševalnico ali kakosežeponovemreče,
če bo šlo tako naprej;
najbrž, so rekli, sta onadva ukradla tiste deske, menda tudi kuro, saj sta menda nekoč celo mačka pekla: sta rekla, če jih lahko jedo Italijani, zakaj jih ne bi še midva!
Zdaj pa v vasi pogrešajo že tretjega mačka!
Menda sta tudi sunila vzvratno ogledalo z avtomobila, pa ne enega, bogve koliko!
Odvila sta tudi anteno, ja.
In menda sta razbila šipo v trgovini, tisto zunanjo, čeprav nekateri pravijo, da jo je veter, ker so pustili okno priprto.
Menda tudi pijeta, že zdaj: tam v grmovju je polno praznih pločevink, vmes tudi precej tistih od Coca-Cole, pa saj je vseeno; pijeta.
In do trde teme se klatita okoli; jasno, saj kradeta kot sraki. Kaj kradeta?
Kradeta pač. Kar jima pride pod roke. Najbrž vse. To bi jih bilo treba pretepsti, premlatiti!
Saj, oče jima manjka, ki je že zdavnaj šel.
Saj imata še mamo. Oh ne, z njo ni nič, pije, reva.
Reva? Kakšna reva!? Saj so jo, bilo je, no, takrat... saj so jo kar trije imeli! Trije? Trije ali celo štirje!
So jo polivali z vinom, vso pijano, in jo poljubljali -in še vse kaj drugega - podolgem in počez!
Ta socialna ga pa res lomi, da ju ne strpa nekam, da bo enkrat mir!
Kako, da ju ne more vzeti?
Menda ona, mati, noče podpisati!
Noče podpisati?! Piti ji naj dajo, piti, pa bo podpisala!
Včasih sem mislila,
da so rdeče strehe spodaj pod okni šolske učilnice zaradi mene
in da so zaradi mene tako koničaste, tako vodoravne, tako navpične, tako položne...
Sem mislila, da so drobne polkrožne opeke (svetlejše in vmes nekaj temnordečih) tako sestavljene zaradi mene;
ne vem, zakaj nisem nikoli pomislila na roke vseh tistih ljudi, ki so nekoč ustvarili vse tiste strehe.
Tudi nisem nikoli razmišljala o hišah pod strehami
- le včasih me je zamikalo pokukati v katerega izmed
strešnih oken, pa so bila vsa predaleč;
večkrat so po strehah stopicljali golobi,
včasih je kdo izmed njih celo strmo poletel nad ulico,
ki je tekla med rdečino kot globoka siva reka.
... Ja, včasih sem mislila, da so tiste opečnate strehe zaradi mene.
So dnevi, ko se z ulice - kradoma - ozrem k tistim rdečim streham,
toda od spodaj vidim samo ozek rdeč rob.
iz arhivov in predalov
Spomini nekdanjega padalca (III. del)
Stanislav Simčič
V	tej številki objavljamo še zadnji del spominov nekdanjega primorskega padalca Stanislava Simčiča iz Bilj.
V	prejšnji številki je pripoved prišla do točke, ko so Simčiča kljub uspešnim sabotažam na Štajerskem odpoklicali, češ da ima nove naloge v partizanskem Glavnem štabu Slovenije.
Po vojni ga je čakala preiskava Ozne. Verjetno si je rešil glavo zato, ker je bil takrat na Hrvaškem, in ne v Sloveniji.
Ivo Jevnikar
Odrinil sem v smeri Kozjak-Faia, kjer sem prečkal cesto, progo in še reko Dravo, ter se povzpel na Pohorje in naprej v štab cone, kjer so mi dali odpustnico ter me po kurirski liniji napotili v Belo krajino. To je bila namera. Uresničiti jo, pa je bil velik podvig.
V štabu cone so mi dali še tri zavezniške pilote, dva Amerikanca In enega Angleža, da bi jih vodil s seboj. V spremstvu sta bila dva partizana. Eden izmed njiju je potoval z Dunaja v Glavni štab. Kot je pripovedoval, je bil sin nekega zdravnika iz Zagorja ob Savi ter študent medicine. Prešli smo Pohorje pa Gornjo Savinjsko dolino ter se povzpeli na Menino planino. Razume se, da to ni bilo enostavno. Zigzagall smo do onemoglosti. Zdaj smo bili v kaki vasici zdaj v samotni hiši. Večinoma smo ždeli kar v gozdu. Dolina pod Menino je bila polna nemške vojske. Ker je dolina zelo ozka, je bilo nemogoče, prebiti se neopaženo, tudi ponoči ne. Slednjič sem pomislil, da bi morda šlo preko Čemšenlka.
Odšli smo v tisto smer. Skrivali smo se v hribih, v dolini pa je bilo polno vojaštva. Slednjič smo se odločili, da se prebijemo za vsako ceno na drugo stran doline, ki je bila široka morda 300 metrov. Počakali smo na noč in se v mraku približali prvim hišam. Slišali smo hrzanje konj ter ropot kopit v hlevih. Hiše so bile oddaljene ena od druge. Vmes so bile njive.
Dogovorili smo se, da gremo posamično - jaz prvi, v presledkih ene minute pa naj mi sledijo najprej partizana, potem pa zavezniki. Veljali naj bi stroga tišina in pozornost na vse strani. Ko sem se prikradel do hiše, sem videl stražarja s puško na rami, kako bulji v nebo. Morda je celo spal. Imel sem brzostrelko “na gotovo”, on pa puško na rami. Mislil sem si: ako me zagleda, ga prerešetam, preden sname puško, potem pa naj bo, kar Bog da.
Korak za korakom sem se po račje oddaljeval od njega. Ni me videl, ali pa me morda ni hotel videti. Bil sem na sredi doline, ko sta eden za drugim prišla oba partizana. Potem so se usuli vsi trije zavezniški piloti in naredili tak šum, da se je slišalo po vsej dolini. Nemci so sprožili preplah in osvetlili dolino s svetlobnimi raketami. K sreči smo vsi prebegli na drugo stran kotline ter začeli plezati strmo navzgor.
Proti jutru smo priplezali na sam vrh. Tam smo našli ležišče, na katerem so prej spali vojaki nemške zasede, ki je čuvala tisto vzpetino, a je odšla malo prej od tam. Počasi smo se premikali proti Trojanam, kjer je bilo treba prečkati glavno cesto Maribor-Ljubljana. Tam je bil velik promet in smo morali počakati na mrak, ki je vedno varen partizanov zaveznik, da smo lahko prešli tudi to oviro.
Zahvaljujoč se tamkajšnjemu terenu smo lahko hodili tudi podnevi do mesta, ki nam ga je priporočil naš vrli študent medicine. Ljudje so ga tam poznali in nam bili naklonjeni. V nekem gozdičku smo naleteli na skupino ranjenih partizanov z eno samo bolničarko, pa še ta je bila neizkušena. Študent medicine jih je vestno previl in jim po svojih močeh pomagal. Kmalu pa je prišla skupina borcev in ranjence odnesla neznano kam.
Tam smo srečali tudi Tomšičevo brigado, ki je hotela prečkati Savo in oditi na Dolenjsko. Ker sem bil dober s poveljnikom (klicali smo ga kap. Džems), sem ga zaprosil, naj prevzame one tri zaveznike, kajti bal sem se, da bi padli v roke Nemcev ali, še slabše, belogardistov. On je to razumel in tako sem se rešil velike odgovornosti in težav.
Preko Save
Po dolgem čakanju smo po zvezi kurirjev pri vasi Sava nedaleč od Litije prešli preko Save in dosegli Dolenjski odred. Tam se je spet zagatilo. Veze za naprej namreč ni bilo. Zaradi pogostih preletov “Titovih zrakoplovov” se Nemci namreč poti niso posluževali več podnevi, ampak so se skrivali v bolj odročnih krajih, kjer smo do takrat mi kraljevali.
Dolgo sem čakal na zvezo v Dolenjskem odredu, in ko sem videl, da ne bo nič, smo se mi trije odločili, da gremo sami naprej. Malo podnevi, še več ponoči smo se približali reki Krki nekje pod Kostanjevico. Zvedeli smo, da tam prečkajo reko po neki traverzi, ki je ostala od porušenega mosta. Ko smo prišli tja (vodil nas je neki Rom), smo videli, da je tudi traverza v vodi. Ukradli smo majhen čoln in brez vesel prešli reko. Pot na Gorjance nam je bila odprta. Še isto noč smo prišli do obronkov Žumberka, potem pa nam ni bilo težko s hitrim korakom v Metliko.
Tam smo zvedeli, da je vojne konec, da pa se še skrivajo po gmajnah ostanki ustašev In belogardistov In je potrebna skrajna pozornost, Glavni štab pa da je v Gorskem Kotarju. Nekaj časa smo se vozili z vlakom, ostalo peš, dokler nisem v Gerovem našel Avtokoman-de, ki ji je poveljeval moj rojak in dober prijatelj Me Frančeškin. Ta mi je povedal, da je štab že v Trstu, in mi našel mesto na tovornjaku, ki je ravno Imel tisto pot.
V Trstu
Drugega dne zjutraj smo bili že v Trstu. Javili smo se vsakdo na svojem odseku. Ko sem se javil poveljniku Dušanu Kvedru ter mu opisal svojo dolgo pot ter se opravičeval za zamudo, je on samo zamahnil z roko: “Saj je vendar vojne konec, nič ne del”
Dva dni sem bil v Trstu, se sprehajal po mestu in srečeval znane In neznane sobojevnike, partizane, Angleže, Novozelandce In druge. Moj predstojnik, referent mi je povedal, da se Glavni štab razpušča in prevzema poveljstvo IV. armada. Mene naj bi premestili v inženir-sko-tehnlčno divizijo v Ljubljano. Dobil sem objavo in rok, kdaj se moram javiti. Ker sem Imel dovolj časa, sem še Isti večer odpotoval s prvim tovornjakom, ki je šel v smeri Gorice, In prišel domov - po toliko mesecih, ko niso vedeli, kje sem.
Nepopisno sem bil srečen v tistih dneh. Čakala me je lepa prihodnost, vsaj tako sem mislil. Referent v Trstu ml je dal spremno pismo, naslovljeno na Inženlrsko-teh-nlčno divizijo v Ljubljani. Obljubil je, da bo dal predlog za povišanje v stotnika in celo “grešto” medalj. A od tega ni bilo nič. V splošni evforiji sem bil zadovoljen, da sem le živ in da so tudi v družini vsi zdravi. Le brat Zoran je padel v borbah za Knin...
Ko se je bližal rok, sem odpotoval In se javil v štabu divizije. Predal sem jim spremno pismo. Ko so brali, so me čudno gledali. Razumel sem, da jim ni prav nič všeč, kar v njem piše. Nisem sl belil glave: morda piše, da sem tako dolgo potoval.
Ker nisem imel nobenega opravila, sem gledal skozi okno na dvorišče vojašnice. Zagledal sem človeka, ki sem ga dobro poznal. Da se pozdraviva, sem mislil in ga poklical. Bil je topniški major Jezernik. Oba sva bila predavatelja v častniški šoli v Metliki. Povedal mi je, da so ga imenovali za poveljnika topniške brigade 14. divizije in da sedaj ne ve, kje bi dobil častniški kader. Partizani so se bolj malo bavlli s topništvom.
Topničar
Povedal sem mu, da sem topničar. V Italiji sem sicer opravil samo podčastniški tečaj, Imam pa mnogo izkustva z libijskih bojišč, sicer pa ve, da so Italijani poznani kot dobri topničarji. No, jaz sem se od njih naučil mnogo veščin. Ves zadovoljen me je takoj pospremil v svoj štab in tako sem postal topniški častnik te brigade. (V čin poročnika sem bil povišan z odlokom Ministrstva narodne obrambe, pov. 157, Službeni list za maj, junij in julij 1945, v stotnika pa, ko sem bil že v “clvilu” leta 1947.)
Moj položaj je bil sicer skromen - namestnik poveljnika baterije, poveljnik pa je bil neki zastavnik, ki o topnl-
TONE POLJŠAK
NEBO IN ZEMLJA ZA SVOBODO
Sodelovanje NOB Slovenije z zavezniki
Kljub vsemu, kurje bilo v preteklih letih objavljenega o primorskih padalcih v Primorskih novicah, knjigi Jožeta Vidica, Mladiki in drugje, lahko še v najnovejši publikaciji, ki je izšla ob nedavnih slovesnostih v Ljubljani in Beli Krajini (tudi kot podlistek v Delu) o njihovi vlogi in tragediji ter krivici, ki jih je doletela, beremo le: “Znan je tudi podatek, da so Britanci že zgodaj poleti leta 1943 s padali spustili na Šentviško planoto na Primorskem v nenapovedani tako imenovani obveščevalni akciji “Livingstone” dva primorska rojaka, ujeta pripadnika italijanske vojske. Oba sta se takoj javila partizanskemu poveljstvu. Takšnih primerov pa je bilo kasneje še nekaj. Vendar seje vodstvo NOV in POS z zavezniki dogovorilo, da na ozemlje, ki ga nadzorujejo slovenski partizani, ne pošiljajo nenajavljenih sabotažnih in obveščevalnih misij.” (Tone Poljšak, Nebo in zemlja za svobodo: sodelovanje NOB Slovenije z zavezniki, Glavni odbor ZZB NOB Slovenije, Ljubljana 1998, str. 12-13.)
štvu ni mnogo znal. No, pa se bo že uneslo, sem si mislil. Ker je 14. divizija dobila halogo, da zasede nekaj vasi v Avstriji, se je naša brigada nastanila v vasi Arvež In tam smo imeli prva urjenja.
Ker Jugoslavija ni bila predvidena kot okupacijska sila v Avstriji, je morala vsa vojska od tam oditi. 14. divizija je odšla na pot v Vojvodino. Brigada je dobila vojašnico v Kikindi in se tam namestila. Sledilo je mirnodobsko življenje, urjenje in učenje vsak dan. Pohajanje po mestu pa ni bilo zaželeno, stik s prebivalci tudi ne. Ostali sta nam le kantina in vojašnica.
Na jesen 1945 je prišel razpis, da se lahko javijo v častniško šolo za poveljnika diviziona vsi, ki bi želeli to postati. Ker sem bil željan znanja, sem se javil in bil sprejet. Dobil sem objavo in odšel v Zagreb. Ker pa tam še ni bilo vse pripravljeno, so mi dali objavo in dopust, da lahko grem domov. Nisem povedal, da so Bilje v coni “A”, temveč le to, da se gre preko Postojne.
Do Rakeka je šlo lepo z vlakom. Tam pa so pregledovali in puščali naprej le tiste, ki so imeli posebna dovoljenja. K sreči sem poznal poveljnika tamkajšnje policije. Ko sem se z njim pogovarjal, sem na vprašanje, kam grem, rekel, da v Postojno. Povabil me je, naj sedem kar k njemu v službeni vagon. Tam ni bilo kontrole. Tako sem prišel v Postojno.
Za prevoz Iz Postojne do Črnič, kjer je bila meja, je poskrbel stari znanec še iz Afrike Alojz Širca, ki je bil tu-
Avtor Stanislav Simčič kot poročnik topniške brigade 14. divizije v Veliki Kikindi prve mesece po vojni.
di padalec. Potem sem šel kar po grmovju na Vogrsko. Na mostu preko potoka je bila rampa z dvema zavezniškima vojakoma, ki sta zahtevala dokumente. Pomolil sem jima svojo častniško knjižico. Ogledovala sta jo, pa sem ju po angleško vprašal, ali znata brati slovensko. Rekla sta, da ne in da gledata samo sliko. Vrnila sta mi knjižico in peš sem se napotil domov v Bilje.
Dopust je hitro izhlapel, In že sem bil zopet v Zagrebu. Začel se je pouk. Ker sem bil željan znanja, sem vpijal vase vse predmete, le matematika mi je delala težave.
Preiskava Ozne
Nekega dne v mesecu februarju so prišli v šolo trije častniki in zahtevali, naj podpišem nalog za preiskavo v mojem stanovanju. Podpisal sem in tudi preiskali so ga, našli pa niso nič. Moral sem z njimi v ulico Proleter-skih brigad, kjer je bilo poveljstvo Ozne lil. armade.
Začelo se je zasliševanje. Vsak večer dolgo v noč. Vedno ista vprašanja: Kako sl prišel v partizane? Kako si se povezal s civilisti? Koliko depeš si poslal zaveznikom? Itd.
Ko se je že njim vse to zdelo neumno, saj so bolje od mene vedeli, kaj je na stvari, je prišel na zaslišanje neki major brez roke, ki so ga imenovali Lazar. Ko sem mu vse ponovno razložil, je nekaj časa molčal, nato pa dejal: “A, to je to!”
Poslal me je nazaj v celico in od tistega dne me niso več zasliševali, ampak sem bil napol svoboden. Lahko sem se sprehajal po dvorišču vojašnice, ker sem obljubil, da ne bom z nikomer govoril. To je trajalo skoraj mesec dni, potem pa so me odpeljali nazaj v šolo in me predali tamkajšnji Ozni.
Dan za tem sem dobil odpustnico iz vojske. Plačali so mi vse mesece brez vsakega odtegljaja. Odpeljali so me na “civilno” Ozno in tam sem zahteval, da mi dajo objavo, da grem domov. “Tam so Amerikanci in ne moreš tja,” je bil odgovor. Jaz pa: “Od nečesa moram živeti, dajte mi kako službo!” Oni pa: “Kaj znaš delati?” “Izučen zidar sem. Domovina je porušena, takih je velika potreba.” Oni pa: “Častnik že ne bo zidar!”
Grenki priokus je ostal
Dogovorili smo se, da mi bodo omogočili, da se zaposlim na Mednarodnem podjetju spalnih vagonov (Wagons-lits), ker znam tuje jezike. Tako je tudi bilo. Ostal sem v tej službi točno 25 let, do upokojitve. Živel sem za tiste čase zelo udobno In pestro, a grenki priokus je le ostal.
Človek, ki res ljubi svojo domovino In je pripravljen zanjo žrtvovati svoje življenje, bo razumel, da se užaljena čast ne da z ničemer poplačati.
S tem svojim zapisom sem le hotel opozoriti na poštenost, požrtvovalnost, rodoljubje in junaške podvige slovenskih fantov, ki so se opredelili za svobodno Slovenijo in so jih zavezniki pošiljali kot padalce v pomoč Narodnoosvobodilni vojski. Pri posameznih faktorjih pa niso nikdar dosegli polnega zaupanja, čeprav se nihče izmed nas ni pregrešil ne proti zakonom ne proti načelom!
Bruna Pertot
Piper nigrum
“Ne, ne,” je dvignil on v obrambo odprto dlan. Luknjičasta steklenička stisnjena v lepo pest je obvisela v zraku, njune oči so se presenečeno preiskovale, vmes pa je temnemu pesku podoben prah neprizadeto padal na kumarce, paradižnik, solato, na vse, kar sta bila z velikim navdušenjem pripravila.
“Si ga dala tudi v omako?” je vprašal on preplašeno zaradi velikodušnosti tistega posipavanja in kihnil glasno in s solznimi očmi, pa ne zaradi žalosti, temveč ker so vse njegove žleze zabeležile dražljaj tistih nekaj atomov, ki so dosegli njegove občutljive sluznice.
Ona je samo kihnila, ni razumela, kaj je sedaj kar naenkrat narobe. Potem je razprla dlani: “Meniš, da bi brez popra? Kakšne pa utegnejo biti kumarice in omaka brez popra?” je gledala razočarano in z mislijo hitela k očetu, ki si je vse, kar je prihajalo na mizo, slastno posipaval s to dražečo razvado.
“Praviš, da ne? Mama ga ne uporablja nikoli,” seje skesal, še preden je zinil, ker ga je mati venomer opominjala: “Da ji ne bi kdaj oponašal in pridigal: mama tako in mama drugače!”
Nato se je zasmejal in ona z njim. Sedla sta in večerjala med vlažnim pobliskavanjem oči, med smehom in dovtipi. Njemu pa je vse migotalo in ščemalo po jeziku in ustnicah, nazadnje gaje zapeklo v želodcu, da je zaprosil: “Samo zame, za božjo voljo, nikar več popra!”
“Kakor je kuhala mamica?”
“Kako kuhala, saj kuha še vedno!”
“Ah, malce te moram podražiti,” mu je nesla grižljaj v usta in v mislih sklenila: “S časom ga bom že še vpeljala!”
On se je spakoval, da bi jo spravil v smeh in tuhtal: “To, da ima rada poper in pikantno, mi ni všeč. Kako, da tega nisem opazil? Kaj, če me bo poprala zdaj vse življenje?” Prej sta večerjala vedno kje zunaj doma.
V nekaj tednih se je njegova lepa polt pokrila z grdimi mozolji, velikimi in majhnimi, ki so na čelu, bradi in licih bili kot rdečkasta ozvezdja. On, njegov lepi, grško izklesani obraz! Kaj je zdaj to?! Zdravniki,
Popravek
Naslov prispevka v Mladiki št. 5-6 se pravilno glasi Cinnamomum Zeylanicum in ne, kot se je
pomotoma zapisalo, Cinnamomum Ceylanicus.
zeliščarji (in mati) so soglasno - vsaj enkrat - dvignilii kazalec in ga naperili naravnost v poper. Poper? Poper!
Koža ve vso resnico o nas: s čim se hranimo in kaj pijemo, če spimo ali ne spimo, če smo srečni ali nesrečni, zdravi ali bolni. Tako je. Pove nam tudi, če smo za poper ali če smo proti njemu, če je poper za nas ali če smo mu nepreklicno antipatični.
Tudi ljubezen gre lahko skozi poper: to drobno preizkusno zmo lahko razodene, če bo v našem srcu prostora za okus, ki ni naš ali ga bomo skušali utesniti v kalup naših najljubših navad.
Naše telo ga ne potrebuje, popra namreč. Brez soli življenje ni mogoče, brez popra pa poteka lepo, mirno in zdravo. Rečeno je: “Bodite sol zemlje”, ne poper zemlje. Kakšna modrost in kakšen pomen! Pa vendar! Privoščimo tudi popru tisti prostorček pod soncem, ki mu pritiče od začetkov sveta. Brez njega bi sangvini-ki, koleriki, sladokusci, ljubitelji pikantnega, ljubimci in južnjaki težko shajali, to so štiri petine človeštva.
Popenjavka “Piper nigrum” zraste do štiri metre visoko, oprijemajoč se opore s svojimi nitastimi prsti, viticami, in z usnjatimi, vodo odbijajočimi listi, rahlo spominja na našo bodičasto “Smilax”, ki krasi devinske in sesljanske pečine.
Drobno, v dolge in ozke grozde stisnjeno cvetje daje trdikaste, okrogle jagode: morale bi se sušiti na soncu, a za okus modemih pridelovalcev je sonce prepočasno, zato jih sušijo umetno; nato posušene jagode zmeljemo ali pa tudi ne. V Boccacciovem Dekameronu so poprova zrna cela, kakor se spodobi, saj izgubijo veliko arome in okusa, čim jih zdrobimo v prah. A to samo, če živimo nekje v Indiji, kjer je poper doma, na Madagaskarju ali pa v Braziliji. Sicer ga moramo kupiti. Nezdrobljeno zrnje ohrani vso svojo moč cela desetletja in, tudi če ne gorimo od ljubezni do njega, je prav, da mu dovolimo na mizo: ima, kot žgoča paprika, nepremagljiv čar, imel je dobo prave in velike slave in ni brez zaslug in vrlin.
Saj ni da bi ga dodajali vinu, kakor so to počenjali srednjeveški graščaki, da bi si podžigali žejo in več pili. Ne ne. Gre “za modus in rebus”, za zmerno zlato sredino, za sredino, v katero bomo postavili dišavnice, začimbe in droge in praške, ki naredijo iz vsake še tako revne hrane nekaj kraljevskega, da privabi k mizi tudi tiste, za katere sta kosilo in večerja deveta briga, pa morajo vendarle živeti.
Dišavnice in droge: da ne bo žalostno kakor so bile žalostne rižote in enolončnice gospe Dane, ki je kuhala riž s krompirjem, da se Bog usmili: voda in olje in zrno soli, le kakor od bolezni načet paradižnik je plaval na površini in se ni hotel spojiti ne z rižem in niti s krompirjem. Če je kdo bil nejevoljen, je zamahala z roko: “Kdo bo toliko pripravljal, ribal in potresal, ko potem v nekaj minutah izgine vse!”
Zalogaji so žalostno romali v usta, ki niso vedela, kaj bi in papile so zaman tipale za kakšnim okusom in dremale, nič jih ni klicalo v življenje, telo je čudno lebdelo in ni razumelo, ali je potešeno in sito ali lačno.
Kjer pa se prično iz kuhinje širiti vonjave po luštreku in majaronu, po česnu in čebuli, po papriki in popru, črnem, belem ali roza, po cimetu, oreščku in rožmarinu, kakšna kuhinjska pesem je to! Pravi pa tole: tu se pripravlja nekaj posebnega (čeravno samo riž in krompir), tukaj ni vojne, ni pomanjkanja, ni nejevolje in nemira, pri tej hiši je vse lepo in prav. Bog bodi zahvaljen. Tudi za poper, ki skrbi, da se vse skupaj prehitro ne skvari, ki ima razkuževalno moč, ko pritiska vročina in greje, ko pride v goste hud mraz.
Ta poprova značilnost je dobro znana v vseh vročih podnebjih sveta in Arabci mu že od nekdaj pripisujejo čarobno moč. Bolj greš v tople kraje (pa ne samo), bolj te posipavajo s poprom, ki razplamteva ljubezen, ki usmiljeno prikrije tudi grobo kuharjevo napako, ki varuje pred okužbami. Nič zato, če loviš sapo in skušaš pohladiti jezik z obilnim zalivanjem.
Se tudi zgodi, da se vrneš domov v cvetu mozoljev. Kdo pa ti je kriv, če imaš presnovo za nič? Lahko pa jo imaš prav čisto v redu, a poper ni zate. Naše stare mame bi nekoč rekle, da ti je bil “skrit”. To je pomenilo, da ko te je mati še nosila sem in tja po svetu, si je hudo zaželela popra, a ga ni imela, zato pa naj bi otrokovo telo za vse večne čase zavračalo to, česar noseča mati ni dobila. Tako so ti lahko bile skrite jagode, čmo vino ali karkoli. Ti bi sicer rad, a tvoje telo zavrača.
Če je tako in se ob vabilu znajdemo pred čudovito ribo, oblito s poprovo omako in okrašeno s poprovo smetano, bo zadeva nadvse pekoča: biti brez ribe in omake - z nasmehom prikrite zamere ali pa ne biti - z mozolji in s slabim počutjem: samo čas bo razblinil vse in odnesel s sabo dragocena eterična olja, dražila in redke encime, s katerimi je narava obdarila poper.
Literarni natečaj “MLADIKE”
1.	Revija Mladika razpisuje XXVII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
2.	Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 15. DECEMBRA 1998. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani, ciklusi poezije pa naj predstavljajo samo izbor najboljših pesmi (največ deset).
3.	Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, prevajalki in kritičarki prof. Diomira Fabjan - Bajc in prof. Ester Sferco ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
4.	Na razpolago so sledeče nagrade:
za črtico ali novelo: prva nagrada 400.000 lir druga nagrada 300.000 lir tretja nagrada 200.000 lir za pesem ali ciklus pesmi: prva nagrada 200.000 lir druga nagrada 150.000 lir tretja nagrada 100.000 lir
5.	Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu - na javni prireditvi in po časopisju. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1999. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Rokopisov ne vračamo!
v iskanju ljubezni
Ljubezenska plodnost ali sterilnost (L del)
Bruna Ciani Štekar
Že večkrat sem omenila, da mora ljubezen fanta in dekleta postati vidna pred poroko, da mora prosevati navzven v njuno bližnjo okolico in postati otipljiva, tako da jo ljudje zaznajo preko vsakdanjega obnašanja in ravnanja zaročencev. Ljudje se zanimajo za novi par, ga opazujejo in skušajo razpoznavati odtenke celostne podobe njunega odnosa. Nekatere pare ta radovednost ljudi moti, vendar je v nekem smislu nujna In pozitivna. Ne živimo namreč na luni ali v kaki puščavi, živimo med ljudmi, ki si s pogovorom izmenjujejo Informacije drug o drugem, in mislim, da ne vedno zato, da bi opravljali, ampak tudi, da bi se med seboj bolje spoznali. Kot se vsak človek zrcali v sočloveku, tako da v razmerju z drugim prepoznava sebe, tako se v ljudeh zrcali zaljubljeni par. Preko raznih odnosov z znanci in prijatelji dobi povratno informacijo o lastnem ljubezenskem razmerju. Še posebno ženske, a čedalje pogosteje tudi moški, zelo radi opazujejo rojevanje nove ljubezni med fantom in dekletom, ki ju poznajo. Ženska skuša na intuitivni ravni dojeti, kako ljubezen tisti dve osebi spreminja In preoblikuje, skuša zaznati, kakšno je ozračje, ki veje iz njunega obnašanja, kaj njuna skupna hoja prinaša s sabo. Nekaterim ženskam je včasih dovolj malo, da “zavohajo”, ali kaka ljubezenska zveza diši v glavnem po lepem in dobrem ali pa “zaudarja” po nečim nejasnim in nemirnim.
Tudi duhovnik, ki bo par poročil, je ali bi moral biti radoveden, kakšen je par, ki se želi poročiti. Navadno želi duhovnik o zaročencih kako informacijo vsaj pri pogovorih ob pripravah na zakon, tako da ima kot priča njune zveze mirno vest pred Bogom. Obdobje zaročeno-sti je nekoč imelo namen, da se z izpričevanjem ljubezenskega razmerja v javnosti preveri odnos med bodočim možem in ženo. Okolica naj bi razbrala, na čem temelji njuna ljubezen. Vemo, da je postalo obdobje za-ročenostl formalnost, tako da je izgubilo svoj globlji duhovni pomen. Zadnjič sem nakazala, kako bi lahko na novo ovrednotili to obdobje. Morali bi mu posvečati veliko več pozornosti, kajti plodnost ali sterilnost kakega ljubezenskega razmerja se pokažeta že v tej fazi. Ravno obdobje zaročenosti je najprimernejše za to, da postavimo nastavke za plodno ljubezensko razmerje in temelje bodočega zakona.
Znamenja, da je nastajajoči par ploden ali sterilen so vidna in zaznavna. Ko govorimo o plodnosti ali sterilnosti, verjetno najprej pomislimo na zmožnost rojevanja
ali nerojevanja otrok, vendar je tako pojmovanje reduktiv-no, ker oba pojma zoži zgolj na telesno območje. Oba pojma pa imata še globlji bivanjski pomen. V duševnem smislu, se pravi čustveno-emocionalni ravni, se plodnost človeka kot posameznika in nato para kaže v sposobnosti globinske komunikacije, deleženja sočloveku svoje “skrite kamrice”, kot bi rekel Cankar. Ali sta sposobna kot posameznika deliti svoja čustva drug drugemu, vendar tako, da jih poimenujeta s pravimi besedami, sta sposobna doživljati drug drugega in občutiti drug drugega ter se o tem, kako se doživljata, tudi pogovarjati? Marsikdaj se je treba takega odpiranja svojega bivanjskega jaza šele počasi naučiti, kar ne gre vedno brez bolečin. Čustveno bolj sterilni so ljudje, ki svoja čustva radi potlačijo, skrivajo, ki jih morda zaradi napačne vzgoje ne pokažejo in ki ne puščajo drugim dostopa do svojega srca. Takim osebam se lahko pomaga, da dojamejo lepoto In skrivnost svoje notranjosti, ki jo lahko podarijo bližnjemu. Brez te podaritve sebe ljubljeni osebi, je ljubezenski odnos skoraj nemogoč ali pa izredno plitek in ne odpira globljih doživljanjskih širin, iz katerih bi lahko zraslo dišeče cvetje.
Plodnost ali sterilnost pa lahko zaznavamo tudi na duhovni ravni. Duhovnost ni isto kot duševnost. O tem nam govori psiholog Viktor Franki. Duševno območje človeka obsega njegovo sposobnost odreagiranja na dražljaje, čustveni in razumski svet. Do neke mere, pravi Franki, je določena oblika duševnosti zaznavna tudi pri živalih, npr. pri bolj razvitih sesalcih. Duhovna razsežnost človeka pa je izvirno človeška In vrstno specifična zanj in se kaže v sposobnosti človeka, da se zaveda sebe, da Išče smisel stvari in svojega početja, da je zmožen samega sebe preseči, se od sebe odmakniti in živeti za nekaj ali nekoga. Tako pojmovanje je zelo blizu krščanskemu pojmovanju duhovnega, po katerem je duhovna razsežnost človeka domovanje Svetega Duha, je srce, ki ga oživlja Sveti Duh. Duhoven človek ima mehko srce in se odpira Duhu, da lahko Duh vanj vnaša življenje, naredi plodne še njegove telesne In duševne razsežnosti. Kdo je torej duhoven človek? Vladimir Truhlar pravi, da duhovnega človeka prepoznamo po njegovi odprtosti v absolutno, v transcendenco, po njegovi zmožnosti, da gre iz sebe in se obrne k drugemu. Duhovnega človeka prepoznamo, ker ima toplo srce in vnaša v svet življenje. Duhoven človek sprejme tudi trpljenje In ga osmisli, za-
to zmore tudi pozdraviti rane zagrenjenosti in potrtosti, v drugem zna prebujati čudenje, lepoto in mir. Duhovno sterilen človek pa je svoje srce zasul z ne-upanjem, tako daje postalo trdo, svoj notranji prostorje naredil votel in absurden. Tak človek lahko vnaša v svet le svojo praznino, skepso in cinizem.
Ali sta zaročenca odprta nakazani plodnosti se kaže že v nagibih, zaradi katerih sta začela hoditi skupaj. Na žalost je veliko primerov, ko se v senci zaljubljenosti skrivajo nepravi ali nezdravi razlogi za partnerstvo in zakon: bivanjska osamljenost in strah pred samskim stanom, klubovanje staršem in beg od doma, želja po posedovanju ali po podrejanju, želja po moči in oblasti, želja po vzponu na družbeni lestvici, želja po poveličevanju sebe preko drugega, želja biti terapevt svojemu partnerju itd.(1) Podobni vzgibi večkrat nezavestno korenini-jo v osebi, ki ni šla skozi osebno prečiščevanje, ki si ni vsaj v glavnem razjasnila pojmov, kaj naj bi ljubezen bila, in ki še ni začela izpodkopavati kali neljubezni (ali sebičnosti), ki so pravzaprav delež vsakega človeškega bitja. Zakaj naj bi bili ti razlogi nezdravi za zakon? Mislim, da če izhajamo iz vizije ljubezni, ki sem jo skušala prikazati v prejšnjih razmišljanjih, lahko rečemo, da človek, ki iz navedenih vzgibov išče partnerja in se z njim tudi poroči, pravzaprav ni svoboden. Rekli bi lahko, da je uklenjen v svoj bivanjski manko, ker je usmerjen zgolj v iskanje potešitev potreb, ki bi mu zagotovile življenje. V krščanskem smislu pa je življenje zagotovljeno le preko odnosa z Bogom. Čovek, ki išče v drugem to, kar njemu manjka, bo partnerja zlahka obravnaval le kot predmet ali sredstvo, s katerim bo zapolnil svoja sebična pričakovanja. Daleč smo od vizije ljubezni, ki se drugemu daruje in mu je glavna skrb, da se drugi razcveti v vsej notranji lepoti. Prepogosto mislimo, da bomo zadostili kaki svoji notranji prikrajšanosti tako, da si bomo pridobili, kar nam manjka, in to skušali obdržati. Dejansko pa nas Kristus uči, da bomo ohranili le to, kar bomo da-
rovali iz ljubezni. Kaka naša življenjska prikrajšanost, sprejeta in ovita v ljubezen, pa lahko postane celo korak v odpiranje novih vrat nesluteni duhovni plodnosti, kot razlaga Elizabeth Lukas: fant, čigar oče je imel ženo kot za služkinjo in sina z grajanjem frustriral, je v svoji duševni stiski zmogel naposled uzreti možnost, da sam postane ljubeč mož in oče, potem ko je vrsto let žensko obravnaval le kot predmet, ki naj zadovolji njegove želje in potrebe.'(2)
Duhovna plodnost pomeni torej rojevati, podarjati, obujati življenje in ga vnašati v kraje smrti in prostore neljubezni. Kaj se lahko poraja iz para, ki drug drugega “izkoriščata”? Prej ali slej se bosta izčrpala in uničila, ker jima bo zmanjkal vir življenja, bistvo, se pravi pristna ljubezen, ki temelji na darovanju sebe, da bi drugi živel. Spominjam se para, ki se je ponašal s svojo lepoto in ugledom, on je bil kapitan ladje, ona pa hči pomembih trgovcev. Uživala je v tem, da je s svojim fantom hodila na križarjenja in se ponašala, da je kapitanovo dekle. Na poroki sta kar blestela v zunanjem blišču, on je žarel v svoji beli visoki uniformi in sablja se mu je lesketala ob boku. Napočil je čas, ko sta začela živeti skupaj. Ona je morala cele mesece prebiti sama doma, kar se ji je naposled uprlo, in je odšla. Ta par svoje ljubezni ni znal ali zmogel pretvoriti v medsebojno darovanje, pred poroko bi bila morala prehoditi strmo pot preobraževanja svoje ljubezni, da bi uvidela, kaj bo pomenilo za njiju živeti skupaj, in se na to življenje pripraviti. Čim je življenje pokazalo svoj pravi obraz, je njuna zveza propadla, kajti moči nista črpala od nikoder in zato sta drug za drugega postala sterilna, njun zakon je počil kot milni mehurček.
111 prim. Paul Hauck, Kako ljubiti in biti ljubljen, MK, Ljubljana 1987 str. 38-41
121 prim. Ellsabeth Lukas, Družina in smisel, Mohorjeva družba, Celje 1993
antena
Spomin na Virgila Ščeka
Prof. Peter Stres pred katoliškim domom v Avberu med otvoritvijo razstave ob 100-letnici Virgila Ščeka.
Ob 50-letnici smrti duhovnika, političnega in javnega delavca Virgila Šče-ka je bilo 25. in 26. julija več spominskih pobud v Avberu, kjer je bil pred vojno župnik in kjer je pokopan. V obnovljenem Katoliškem domu, ki so ga za to priložnost blagoslovili, je Marko Vuk predstavil priložnostno dokumentarno razstavo. Nato je spregovoril akademik Ciril Zlobec, zapel pa je mešani zbor pod vodstvom Matjaža Ščeka. Naslednjega dne je maševal koprski generalni vikar Renato Podberšič. Z razmišljanjem se je oglasil duhovnik Franc Zlobec, slavnostni govor je imel časnikar in zgodovinar Marko Tavčar, mladi pa so oblikovali glasbeni in recitacijski nastop.
IVO KRALJ 70-LETNIK
Dne 14. julija je dopolnil 70 let znani tržaški pevovodja in kulturni delavec Ivo Kralj iz Slivnega. Od ustanovitve leta 1966 med drugim vodi priljubljeni zbor Fantje izpod Grmade. Leta 1986 je kot javni delavec in večkratni kandidat prejel odličje Slovenske skupnosti.
POVOJNA ŠPORTNA POLITIKA
Na Štadionu 1. maj v Trstu so 13. julija predstavili knjigo 88-letnega Miloša Stergarja in pa javnega delavca Alda Rupla iz Gorice Množična in športna gimnastika - fizkulturna organiziranost na Primorskem 1945-53. Stergarje v tistih letih (prej in potem je, čeprav Tržačan, živel v Jugoslaviji) organiziral množične politično obarvane prvomajske in druge telovadne nastope v Trstu.
SLOVENSKI MUČENCI
Slovenska škofovska konferenca je sprejela poročilo o slovenskih mučencih, ki gaje pripravila posebna komisija v okviru narodnega odbora za pripravo na jubilejno leto 2000. Na papeževo željo se namreč po vsem svetu zbirajo podatki o ljudeh, ki so v tem stoletju dali življenje za vero.
V Sloveniji je Cerkev zaenkrat zbrala podatke o 157 domnevnih mučencih iz ljubljanske, 23 iz mariborske in 19 iz koprske škofije.
ŠOLSKE SESTRE
Šolske sestre koroške province so imele 1. junija kapitelj, na katerem so za provincialko izvolile s. Regino Tol-maier.
Na kapitlju tržaške province pa je bila 10. julija izvoljena za novo provincialko s. Doroteja Rupnik.
23.	SENJAM BENEŠKE PIESMI
Na Lesah je bil od 24. do 26. julija tradicionalni festival beneških pesmi. Predstavili so 12 pesmi domačih avtorjev. Občinstvo je svojo prvo nagrado podelilo pesmi Iti an put (besedilo in glasba Hlodal, zapela jo je Chiara). Žirija je za najboljše besedilo nagradila Luciana Faletiga (Spomni), za najboljšo glasbo pa Danieleja Capro (Le tajšan pajac).
V ZDA umrl Jože Butinar
V Milvvaukeeju v ZDA je 17. julija umrl še zadnji izmed udeležencev ustanovnega sestanka Komunistične partije Slovenije aprila 1937 na Čebinah. Jože Butinar, ki se je rodil leta 1904 v Trstu, od koder se je po I. svetovni vojni družina preselila v Ljubljano, je bil zadolžen za tehnično izvedbo ilegalnega srečanja. Dejansko pa je bil že takrat povezan z jugoslovansko vojaško obveščevalno službo in z oddelkom ljubljanske policije, ki je zatiral komunistično dejavnost.
Da je infiltriran v partijo, so tovariši zvedeli šele leta 1942, ko so v OF pristopili nekateri policisti, vendar je bil Butinar takrat v italijanski internaciji. Po zlomu fašizma je ostal v severni Italiji in kot uspešen saboter na območju med Milanom in švicarsko mejo sodeloval s partizani Parrijeve Akcijske stranke. Po vojni se je izselil v ZDA, kjer se je zaposlil v tovarni.
Jože Butinar, slikan leta 1954.
50-LETNICA SMRTI DR. IVANA MARIJE ČOKA
Čiščenje jam na Krasu
Dr. Ivan Marija Čok, fotografiran ob 60. rojstnem dnevu (1946).
Nezapaženo je 17. junija minila 50-letnica smrti tržaškega odvetnika in politika dr. Ivana Marije Čoka. Umrl je sicer pri hčerki v New Yorku, vendar so ga pokopali na Katinari, pod katero spada Lonjer, v katerem se je rodil 21. marca 1886.
Kot viden predstavnik Edinosti je ostal v Trstu do leta 1928, ko se je zatekel v Jugoslavijo. Leta 1931 je bil izvoljen za predsednika Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, kar je ostal do razpusta leta 1940, ko so ga konflnirali. Z Ivanom Rudolfom In drugimi je sodeloval tudi pri podtalnem oboroženem delu proti Italiji in Nemčiji.
Še pred napadom na Jugoslavijo se je umaknil na Bližnji Vzhod in kot predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije delal za priključitev Primorske Jugoslaviji tako v Palestini in Egiptu kot v ZDA in Londonu. Z Rudolfom je tudi zbiral med vojnimi ujetniki po Afriki Primorce, da so lahko stopili v jugoslovansko vojsko. Nekatere izmed njih so Angleži spustili kot padalce v sovražnikovo zaledje, o čemer Mladika že nekaj let objavlja podatke v rubriki Iz arhivov in predalov. Med vojno je dr. Čok izdal dve deli v angleščini o primorskem vprašanju, med drugim opis Tigra kot prve podtalne odporniške skupine med drugo svetovno vojno.
Leta 1945 seje vrnil v Trst. Kljub temu, da je podpiral sporazum Tito-Šubašič, gaje komunistični režim zavrgel.
Sežana - Konec julija so člani Jamarskega društva Sežana, ki je eno najstarejših in največjih jamarskih društev v Sloveniji, z dna Ravbarjeve jame pri Sežani potegnili za osem zabojnikov odpadkov.
Dvodnevno čiščenje brezna, v katerem se je nabralo za kakšnih petdeset kubičnih metrov raznovrstnih odpadkov, sodi v okvir akcije za ohranjanje slovenskih voda, ki jo vodita ministrstvo za okolje In prostor in poslovni sistem Helios Iz Domžal. V Heliosu za akcijo namenjajo po petdeset tolarjev od vsakega prodanega litra vodnih premazov. S tem pomembno prispevajo k ohranjanju kvalitete slovenskih vodnih virov, ki jih v kraških jamah nakopičeni odpadki močno ogrožajo.
Ravbarjeva jama - gre za dvajset metrov globoko brezno, na dnu katerega je široka dvorana s kapniki - je že tretja med petimi jamami, ki so jih slovenski jamarji v okviru omenjene akcije očistili. Letos so bili odstranjeni odpadki Iz Babje jame v občini Trebnje in iz jame Brinščica v občini
Hrpelje - Kozina. Sicer pa so sežanski jamarji očistili že pet jam In zaprli vhode osmih, s čimer preprečujejo nekontrolirane posege v pomemben del slovenske naravne dediščine.
Z očiščenjem petih jam projekt ministrstva za okolje in prostor ne bo sklenjen. V okviru akcije za ohranjanje slovenskih voda naslednje leto sledijo dejavnosti za ohranitev krajevnih vodnjakov.
Matjaž Ledinek
ZAMEJSKI ŠPORT
Na Štadionu 1. maj v Trstu so 3. avgusta predstavili že tretjo, vedno bolj Izpopolnjeno izdajo Zbornika slovenskega športa v Italiji, ki ga pripravlja športni časnikar Primorskega dnevnika Branko Lakovič.
Knjigo sta poleg urednika predstavila gostitelj, predsednik Športnega združenja Bor Aleksander Rustja in pa predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Jurij Kufersln.
Besedila ob bogatem slikovnem gradivu so v slovenščini in italijanščini, delno tudi v angleščini In nemščini.
Koncert Luke Debevca na Opčinah
V župnijski cerkvi na Opčinah je 1. avgusta zelo uspešno nastopil mladi basist Luka Debevec Mayer iz Buenos Airesa, ki ga je pri orglah spremljal Christian Usciatti, ravno tako Iz Argentine. Že lani je opravil turnejo po Evropi in nastopil tudi v Gorici ter na Repentabru.
ZDOMSKI MATURANTI
Skupina 19 mladih Slovencev iz Argentine, 23 iz Kanade in 7 iz Združenih držav, ki so dovršili prostovoljne slovenske tečaje in sobotne šole, je v spremstvu petih šolnikov ter predsednika Izseljenskega društva Slovenija v svetu Boštjana Kocmurja iz Ljubljane med obiskom v Sloveniji obiskala tudi zamejske Slovence. Najprej so bili na Koroškem, od 30. julija do 2. avgusta pa so bili na Tržaškem, Goriškem in na Sv. Višarjah.
Skupina petdesetih študentov iz ZDA, Kanade in Argentine je letos poleti obiskala rojstne kraje svojih staršev in starih staršev v Sloveniji. Ustavili so se tudi na Tržaškem, Goriškem in na Sv. Višarjah. Spominski posnetek je pred srenjsko hišo na Repentabru.
UMRL SLIKAR
FRANCE MIHELIČ
V 92. letu starosti je 1. avgusta umrl slikar, risar, grafik, ilustrator in pedagog France Mihelič. Rodil se je
27.	aprila 1907 pri Škofji Loki, študiral v Zagrebu, poučeval na Ptuju (1936-41 - tam je “srečal” kurente), bil v partizanih, predaval na Akademiijl za likovno umetnost.
Mihelič je bil zelo plodovit in je bil še v času ustvarjanja deležen številnih priznanj, saj je postal član akademije, prejel je Jakopičevo in tri Prešernove nagrade, njegovi stalni zbirki pa sta na ogled v Škofji Loki in na Ptuju.
SREČANJE TREH SLOVENIJ
Na Sv. Višarjah je bilo 2. avgusta že tradicionalno srečanje Slovencev iz izseljenstva, zamejstva in zdomstva. Sprva ga je na pobudo rajnega izseljenskega duhovnika Vinka Žaklja prirejal Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi, po razpustu leta 1995 pa zanj skrbi Rafaelova družba iz Ljubljane.
Aktualno predavanje za udeležence je imel prof. msgr. Marino Oualizza iz Vidma, ki je orisal položaj Benečije. Somaševanje v svetišču je nato vodil koprski škof msgr. Metod Pirih.
Sv. Višarje in župnijo Žabnice, pod katero spadajo, vodi spet slovenski župnik, in sicer donedavni dekan v Špetru Slovenov msgr. Dionizij Ma-teucig.
SLOVENSKI ČETNIKI
Pri Mladinski knjigi v Ljubljani je v kratkem napovedan izid knjige o slovenskem delu Mihailovičeve Jugoslovanske vojske v domovini Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale. Napisal jo je upokojeni urednik slovenskih oddaj Glasa Amerike v Wa-shingtonu Pavle Borštnik. Spremno besedo je prispeval zgodovinar mag. Boris Mlakar z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
UMRL MSGR. JANEZ MOHAR
V Čilu je 24. junija umrl msgr. Janez Mohar. Rodil se je 15. avgusta 1912 v župniji Šmihel pri Novem Mestu, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1937 v Ljubljani. Po vojni se je umaknil na Koroško in se potem znašel v Čilu, kjer je bil od leta 1951 do 1987 župnik v kraju Curacautin, kjer je tudi umrl,
OBITOVA ANTOLOGIJA
Na Mittelfestu v Čedadu so 25. julija, ravno ko je nastopilo hudo neurje, ki se je zapisalo v spomin udeležencev, predstavili antologijo najnovejše slovenske poezije, kot jo je izbral, uredil in prevedel v italijanščino beneški časnikar in književnik Michele Obit. V knjigi, ki jo je izdalo ZTT v Trstu, so poezije objavljene tudi v izvirniku. Spremno besedo je prispeval Miran Košuta.
UMRL PROF. JOŽKO BAŠA
V severni steni Raduhe v Zgornji Savinjski dolini se je med plezanjem 16. avgusta smrtno ponesrečil tržaški šolnik Jožko Baša. Rodil se je 15. junija 1935 v Trstu in postal učitelj. Pozneje je končal še ekonomijo v Ljubljani, nostrificiral In postal profesor na tržaških višjih srednjih šolah. Zadnja leta pred upokojitvijo leta 1993 je bil didaktični ravnatelj pri Sv. Ivanu. Udejstvoval se je tudi v društvenem življenju. Z ženo prof. Majdo Kaučič in prof. Aldom Ruplom je leta 1992 pri Sloriju izdal Priročni slovar bančnega poslovanja.
TIGR
Društvo za negovanje tradicij organizacije TIGR je imelo 4. julija občni zbor v Ilirski Bistrici. Za novega predsednika je bil izvoljen Svito Vižintin iz Nove Gorice. Društvo v kratkem načrtuje odkritje spomenikov prof. Lavu Čermelju v Ljubljani, Tonetu Černaču v Prestranku in prof. Ivanu Rudolfu v Podnanosu. Napredujejo tudi priprave za postavitev velikega spomenika uporu primorskih Slovencev zoper raznarodovanje na griču Veliko Cirje pri Novi Gorici.
V Senožečah je društvo 31. julija predstavilo zvezek o domačem tigrovskem voditelju Danilu Zelenu, ki je padel v prvem spopadu z italijanskim okupatorjem leta 1941. Srečanje je vodil Marjan Suša, brošuro z več referati in govori pa je predstavil domačin, mladi zgodovinar dr. Ervin Dolenc.
FRANČEK KRIŽNIK
Pri Družini v Ljubljani so izdali knjigo v spomin na nepozabnega, prezgodaj umrlega duhovnika, obetavnega filozofa, borca za demokracijo in urednika pri omenjenem tedniku Krančka Križnika (1944-1980). Dali so ji naslov Zaustavljeni David.
UMRLA JELA VILFAN
V	Ljubljani so 5. avgusta pokopali kostumografko in dekoraterko Jelo Vilfan. Leta 1906 se je v Trstu rodila znanemu politiku, poslancu odv. Josipu Vilfanu. Študirala je v Trstu, Ljubljani, na Dunaju in v Berlinu. Po vojni je delala v gledališčih v Ljubljani, Mariboru in na Reki.
UMRL PROF. JOŽE RAJHMAN
V	Mariboru je 25. julija umrl teolog in slavist prof. dr. Jože Rajhman. Veljal je za najboljšega strokovnjaka za slovenske protestantske pisce. Na pogrebu, ki so ga 27. julija vodili mariborski škof Kramberger, pomožni škof Smej in naslovni škof Grmič, se je poleg številnih vernikov zbralo 90 duhovnikov.
Dr. Rajhman se je rodil 17. novembra 1924 v župniji Sromlje pri Brežicah. Maturiral je kot izgnanec v Nišu, se vpisal na slavistiko, nato pa na teologijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1950 v Mariboru. Imel je več služb, dolgo je bil spiritual v mariborskem bogoslovju in profesor na Teološki fakulteti. Leta 1972 je dosegel znanstveni doktorat na filozofski, dve leti kasneje pa še na teološki fakulteti.
10 skavtskih taborov
Slovenska zamejska skavtska organizacija je letos pripravila za svoje člane različnih starostnih stopenj kar devet poletnih taborov. Tri je pripravil goriški, šest pa tržaški del.
Slovenski koroški skavti in skavtinje, ki jim je lani zaradi težav tabor odpadel, so letos taborili na Jezerskem pod vodstvom “starega skavta”, župnika iz Šmarjete Janka Krištofa.
Taborni ogenj na skavtskem taboru v Žirovnici.
Slovensko ribištvo
Kap. Bruno Volpi Lisjak, ki je pri Mladiki izdal zelo odmevni knjigi v slovenščini in italijanščini o slovenskem ribištvu na Tržaškem, je za Tabor 98 v Prosvetnem domu na Opčinah pripravil obsežno dokumentarno razstavo o tem premalo znanem predmetu. Zbral je dokumente in ribiško opremo, kar bi moralo postati osnova za stalno zbirko. Ob odprtju 13. avgusta je spregovoril predsednik pomorskega društva Čupa Marino Košuta, pel pa je moški zbor Vesna pod vodstvom Marjana Pavlice. Razstava je na ogled do 20. septembra.
AMBASADORJI V ZNANOSTI
V Narodni galeriji v Ljubljani je minister za znanost in tehnologijo Lojze Marinček 2. julija proglasil štiri nove “ambasadorje Republike Slovenije v znanosti”. Priznanje so dobili dr. Milica Kacin VVohinz, dr. Andrej Kranjc, prof. Jože Pogačnik in prof. Berta Jereb.
Dr. Milica Kacin VVohinz je posebej zaslužna kot preučevalka primorske novejše zgodovine, o čemer je objavljala tudi v italijanščini.
Na slavnosti je govoril predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. France Bernik.
Černigoj na Repentabru
Nekaj postaj Černigojevega križevega pota v srenjski hiši na Repentabru.
PROF. STANKO JERICIJO 70-LETNIK
Dušni pastir za Slovence pri Sv. Ignaciju na Travniku v Gorici prof. Stanko Jericijo je 20. julija praznoval svojo 70-letnico. Jubilant, ki je bil dolgo tudi profesor glasbene vzgoje na slovenskih šolah, je vse bolj priznan skladatelj, priljubljen pa je še kot dirigent goriških slovenskih in italijanskih zborov.
Ob bližnji stoletnici rojstva tržaškega slikarja Avgusta Černigoja so ob praznovanju velikega šmarna na Repentabru 14. avgusta prvič predstavili javnosti Černigojev križev pot, ki ga je umetnik zasnoval leta 1966, intarzije pa je izdelala njegova takratna učenka in sodelavka Emanuela Ma-rassi.
Na sam praznik Marijinega vnebovzetja je na Repentabru vodil osrednji romarski shod tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, ki je tudi maševal in pridigal v slovenščini.
Vsaka slovenska družina ima na mizi
DAN DRŽAVNOSTI
V	ARGENTINI
Slovenci v Buenos Airesu so imeli praznik slovenske držanosti 27. junija. Najprej je daroval mašo delegat msgr. Jože Škerbec, sledili sta akademija in večerja. Po pozdravih predsednika Zedinjene Slovenije Marjana Lobode in veleposlanika prof. Janeza Žgajnarja je imel slavnostni govor arh. Jure Vombergar.
Sledil je koncert Ivana Vomber-garja. Priznanja Zedinjene Slovenije za leto 1998 so podelili delegatu msgr. Jožetu Škerbcu, dušnemu pastirju iz Slovenske vasi Janezu Petku, CM in glasbeniku ter publicistu prof. Alojziju Geržiniču.
Arh. Marjan Eiletz je nato prisotnim predstavil razstavo, ki jo je pripravil likovni odsek Slovenske kulturne akcije pod vodstvom Andrejke Dolinar Horvat in so jo v Slovenski hiši odprli
13.	junija. Razstavili so približno po deset slik naslednjih slovenskih ustvarjalcev iz Argentine: Ivan Bukovec, Andrejka Dolinar, Helena Klemenc, Tone Kržišnik, Andrej Makek, Tilka Močnik, Adriana Omahna, Veronika Šparhakl in Milan Volovšek.
39. SLOVENSKI DAN
V	KANADI
Na Slovenskem letovišču pri Bol-tonu se je 5. julija kakih 2.000 rojakov iz Kanade udeležilo 39. Slovenskega dneva. Somaševanje je vodil torontski nadškof kardinal dr. Lojze Ambrožič. Po številnih pozdravih in nastopu združenih zborov obeh slovenskih župnij v Torontu pod vodstvom Naceta Križmana je imel slavnostni govor z naslovom Slovenec sem raziskovalec slovenske prisotnosti v ZDA prof. Edi Gobec iz Clevelanda.
Pozneje je bil gost v Boltonu koprski škof msgr. Metod Pirih, ki je maševal za rojake, ki so 25. in 26. julija praznovali 40-letnico Slovenskega letovišča.
MONOGRAFIJA
EVGENA GUŠTINA
Slikar in kipar Evgen Guštin iz Repna, ki živi v Žirovnici na Gorenjskem, je dobil bogato ilustrirano in lepo opremljeno monografijo del, ki jo je uredila Marija Heberle Perat. Sama je tudi napisala spremno besedo, ki je povzeta tudi v nemščini, angleščini in italijanščini.
Hrvaški kardinal Stepinac ali linčanje pravičnega
3.	oktobra bo Janez Pavel II. v Mariji Bistriški na Hrvaškem proglasil za blaženega preganjanega kardinala Alojzija Stepinca. Ta dogodek je že povzročil različne odmeve. Medtem ko so nekateri Judje, ki jih je kardinal rešil smrti, prosili Yad Vashem, naj počastijo Stepinca kot “pravičnega med narodi”, italijanski komunistični list II Manifesto obtožuje kardinala prijateljstva z ustaši, kolaboracionizma s fašistično vlado Ante Paveliča, češ da je vodil politko prisilnega spreobračanja srbskih pravoslavcev in da je rešil Jude samo za to, da bi jih spreobrnil h katoliški veri.
Msgr. Milan Simčič, bivši podtajnik Kongregacije za duhovnike in globok poznavalec svoje domovine je izjavil: “Vračamo se v staro, na enostranski način razlage zgodovinske resnice. ”
V dokaz neresničnosti in zmedenosti članka v omenjenem časopisu, pravi msgr. Simčič, zadostuje že to, da pišejo, da sem bil tedaj ravnatelj Zavoda sv Hjeronima v Rimu, danes pa da sem upokojenec v Zagrebu.
Resnica pa je ta, da nisem bil nikoli ravnatelj tistega zavoda, pojasnjuje Simčič, v tisti dobi sem bil bogoslovec v Lateranu, sedaj pa sem v pokoju v Rimu in ne v Zagrebu.
Kdor prikazuje kardinala Stepinca kot kolaboracionista, ne pozna zgodovine, nadaljuje msgr. Simčič. Že v polovici leta 1930 je mladi zagrebški nadškof ožigosal poguben Hitlerjev nauk in je organiziral pomoč judovskim beguncem iz Avstrije, Nemčije, Češke in Poljske.
Tu sta dve ločeni realnosti: hrvaška država, ki jo je hotel narod v celoti, in ustaški režim, katerega pripadniki niso presegali 3 odstotke prebivalstva.
Obtožbo, da je kardinal Stepinac sodeloval s fašističnim režimom, zanikajo dejstva. Titovi partizani so med vojno večkrat navajali dolge stavke Stepinčevih pridig ali pastoralnih pisem, predvsem tiste dele, kjer je obsojal grozodejstva nemške, italijanske in ustaške vojne. Kot nadškof je v tem času moral neizbežno imeti stike s tedanjo oblastjo, ni pa govora o kakršnikoli kolaboraciji. Kadar so ob koncu vojne komunisti začeli s procesi po Stalinovih metodah, je kardinal odgovarjal tem lažnim obtožbam tako: “S kom sem se lahko pogajal, z vami, ki ste bili v gozdu, ali z zagrebško oblastjo, od katere je bilo odvisno reševanje ali osvobajanje oseb, za katere sem posegal? Med temi osebami so bili komunisti, hrvaški Judje in antifašisti. ”
Komunistične obtožbe proti Stepincu ne držijo in zadostuje dokazano dejstvo, da je Hitler osebno zahteval Stepinčevo glavo, toda Pavelič se je dobro zavedal, da bi se ljudstvo uprlo proti takemu postopku, ker je Stepinac užival izredno popularnost in prestiž.
Resen in podroben pregled zgodovinskih dokumentov odvrača obtožbo, da je Stepinac vsiljeval spreobračanje srbskih pravoslavcev.
Katoliška Cerkev priznava krst, ki ga podeljuje pravoslavna Cerkev, zato tu sploh ne gre za novi krst, kvečjemu za prestop iz pravoslavne v katoliško Cerkev.
Pred nečloveškim nastopom ustaških skrajnežev se je hrvaška Cerkev pod Stepinčevim vodstvom nahajala pred veliko dilemo: na eni strani kanonično pravilo, ki predvideva prestop pravoslavnega človeka v katoliško vero le, če je ta korak svoboden in storjen v polni zavesti; na drugi strani pa življenjska nevarnost tisočev Srbov, ki so prosili za vstop v katoliško Cerkev, le da se rešijo pokola od strani ustašev. Stepinac je prosil Rim za nasvet in tako je prišlo do odločitve, da so sprejeli tiste pravoslavne, ki so bili v/ življenjski nevarnosti, ostala pa jim je svoboda, da se vrnejo v pravoslavje, čim bi ne bilo več nobene nevarnosti. Na ta način so rešili na tisoče življenj.
II Manifesto navaja tudi Paveličev sprejem pri Piju XII. Tudi tu se potvarja resnica. Pij XII. ni nikoli blagoslovil politike spreobračanja pravoslavcev in ni nikoli podpiral tega Paveiičevega režima, znak za to je, da Sv. Sedež ni nikoli priznal ustaške vlade.
Ni bilo diplomatskih stikov s Paveličevo vlado, v Zagrebu ni bilo nuncija Sv. Sedeža, bil je le opat Marco-ne pri hrvaškem episkopatu kot apostolski vizitator.
Ustaška propaganda pa je skušala na vse načine strumentalizirati zasebni obisk kot kolaboracijsko dejanje.
Obstoja nešteto priznanj in poslanic zahvale od strani judovskih združenj kardinalu za vse, kar je naredil v njihovo obrambo med preganjanjem. Prav pred kratkim je izšla knjiga Ljubice Štefan, ki podrobno dokumentira vse, kar je naredil Stepinac v obrambo Judov. Nekateri Judje, ki jih je on rešil, so poslali dokumentacijo Yadu Vashemu, da bi mu dali priznanje pravičnega med narodi.
Zakaj taka ostra gonja proti kardinalu Stepincu? Dejstvo je, da mu ne prizanesejo, da je imel pogum javno ožigosati kratenje svobode in hudo preganjanje Cerkve.
Ze leta 1946je bito ubitih več kor 600 duhovnikov in redovnikov, nešteto pa je bilo preganjanih. Tito je predlagal Stepincu, naj bi se ločil od Rima, od katoliške Cerkve. Stepinac pa se je ostro uprl temu vsiljevanju. Kipar Ivan Mestrovic je med drugim zapisal v svojih spominih: “Potrebno je bilo dati neko zadoščenje Srbom, ki jih je ustaški režim preganjal, in hrvaškim partizanom ki so se borili v istem režimu. Niso prišli do Paveliča, kot žrtvenega kozla so vzeli Stepinca in s tem hudo prizadeli hrvaško Cerkev. Generalni prokurator Jakov Blaževic, kije vodil obsodbo proti Stepincu, je v raznih intervjujih povedal, da so pripravili proces proti Stepincu v Beogradu v najmanjših podrobnostih in vsak večer je poročal Titu in sprejemal navodila."
Današnji naslednjiki tedanjih nasilnežev pa ponavljajo iste laži kot pred leti. Laž pa ima kratke noge. Ob Stepin-cevem grobu v zagrebški stolnici je vsak dan veliko mo-lilcev in svežega cvetja. Najlepši in najbolj zgovoren odgovor na vse te laži daje prav ljudstvo s svojo stalno prisotnostjo pri grobu. Ljudstvo je torej prehitelo to, kar je potem Rim potrdil in bo Janez Pavel II. slovesno proglasil na hrvaški zemlji. Stepinac je blaženi, je mučenec.
a.j.
V Argentini	je umrl pisa
V Buenos Airesu v Argentini je umrl 24. junija 1998 pisatelj in kulturni delavec Stanko Kociper, eden zadnjih velikih besednih ustvarjalcev, ki so se ob izbruhu vojne umaknili iz domovine. Rodil se je 30. aprila 1917 v Pobrežju - Mariboru, študiral v Mariboru in drugod, pravo v Ljubljani in tu je 1942 diplomiral in 1944 doktoriral. Med italijansko okupacijo je bil 12 mesecev (od 14. avgusta 1942 do septembra 1943) v italijanskih taboriščih v Monigu in v Chie-sanuovi pri Padovi. Po vrnitvi se je kmalu pridružil domobranskemu gibanju in sicer propagandnemu oddelku.
1.	januarja 1944 je postal propagandni zvezni oficir (poročnik) pri domobranskem organizacijskem štabu. Kmalu je postal šef domobranskega organizacijskega štaba. Začel je hoditi po Dolenjski in govoriti domobrancem in prebivalcem. Govoril je preprosto, jasno, razumljivo vsem, navadno je govoril kot zadnji, ker so njegovi govori najbolj užigali. Vseh govorov je imel 62, od oktobra 1943 do 13. aprila 1945. Nemci so zahtevali govore v cenzuro, Kociper pa se je izgovarjal, da govori na pamet, brez rokopisa. Zato so ga Nemci 23. septembra 1944 izključili iz slovenskega domobranstva, Rupnik pa ga je 3. oktobra 1944 imenoval za osebnega tajnika in tako je prišel Kociper v središče slovenskega medvojnega dogajanja. Bil je navzoč pri vseh Rupnikovih obiskovalcih in pisal vse, kar so govorili. Tako si je nabral zgodovinskega materiala, ki ni nikjer drugje v Sloveniji shranjen, ker je vse te zapiske in še druge dokumente odnesel s seboj v Argentino. Upajmo, da bodo dediči toliko uvidevni, da bodo zapiske shranili in jih o priliki izročili slovenskim oblastem v domovini, da bodo na razpolago zgodovinarjem, ker jih je že Kociper pokazal zgodovinarju Borisu Mlakarju iz Ljubljane, da jih je pregledal in deloma dopolnil.
Ker je imel smisel za zgodovinsko resnico in odgovornost, je hotel ohraniti tudi Rupnikovo čast, ker so ga nekateri obsojali, da sodeluje z Nemci. Kociper je njegovo sodelovanje dobro poznal, ker gaje spremljal od blizu in bil pri njem navzoč. Vedel je, da je bilo Rupnikovo sodelovanje prisiljeno, saj so bili Slovenci poraženi v vojski, na milost in nemilost prepuščeni Nemcem. Rupniku je šlo samo za to, da pridejo Slovenci čim ceneje iz vojne. Zato se je bilo treba z Nemci vsaj pogovarjati, saj so o vsem odločali sami, ki so imeli vso oblast v rokah. In po Kociprovem pričanju ni šel Rupnik nikoli proti slovenski časti, ničesar ni izdajal, saj je bilo vse na tleh, Nemci so delali, kar so hoteli. Še najbolje so se držali slovenski kmetje na Dolenjskem in Notranjskem, kjer so obdelovali polja in skrbeli za Slovence. Nemce so pustili pri miru in oni njih.
Kociper je prepričan, da bi bili slovenski voditelji lahko rešili Rupnika pred nasilno smrtjo. 28. aprila 1945 so člani Slovenskega narodnega odbora pri Rupniku zahtevali, da odstopi, pri Rosenerju pa naj doseže, da jim prepusti vso oblast. Kociper in Rupnikova družina so skupno živeli v koroških taboriščih, potem so Rupnika ločili in v Italiji spustili na prosto. Prišel je pred Slovensko begunsko taborišče v Serviglianu, toda slovensko vodstvo ga ni sprejelo, češ da je nevaren človek, ker je sodeloval z Nemci. Kociper piše o tem naslednje: “Kako so sprejeli generala Rupnika v taborišče Serviglianu, bo ostalo za večne čase najsramotnejša senca, na časti odgovornih.” Odbor ni nikogar vprašal mnenje, Rupnik je zavrnil sam, ta je odšel potem v taborišče Grot-taglle pri Tarantu, od tam pa so ga 3. januarja 1946 brez zaslišanja izročili Jugoslovanom, ki so ga postavili v Ljubljani pred vojaško sodišče, obsodili na smrt in 4. septembra 1946 ustrelili. Njegovi posmrtni ostanki so končali v neznanem kraju.
Kociper je s svojo in Rupnikovo družino še naprej ostal v angleških taboriščih na Koroškem, zdaj na pol prost, zdaj zaprt v bunkerjih, brez obtožbe in zasliševanj. Zato si je ustvaril o Angležih zelo negativno mnenje.
V Argentino je mogel oditi z Rupnikovo in svojo družino šele 7. marca 1949. Sprva je delal ročna dela, potem je bil knjigovodjev pomočnik v trgovini z.avtomobili in njihovimi deli, po letu 1957 je bil zaposlen v mednarodnem trgovinskem koncernu, kjer je zaradi znanja jezikov in pridnosti stalno napredoval in se povzpel do članstva v direktorjevem nadzornem odboru. Leta 1981 mu je po dolgi bolezni umrla žena, leta 1991 pa je stopil v pokoj. Leta 1993 se je vrnil v domovino na obisk, na materin grob in v odtujeno domačijo.
Stanko Kociper pravi o sebi, da je kronist časa in njegovih razmer. Knjigo Kar sem živel je napisal zaradi Rupnika, toda Kociper je bil tudi eden najuspešnejših slovenskih pisateljev. Začel je že v dijaških letih v revijah, po vojni pa je izdal zbrane črtice Mertil (1954). Tukaj je razgrnil pred bralcem naravne in človeške lepote Prekmurja in njegovih ljudi. Široko platno Prekmurja pa je podal v romanu Goričanec (1942), kjer je naslikal idilično romantično prekmursko zemljo, ki jo ljudje skoraj obožujejo in ki bogato skrbi za svoje ljudi. Nedokončan je ostal In svet se vrti naprej, I. del tetralogije Na božji dlani (1957). Zadnji roman je Kar sem živel, spomini na Rupnika in razmere v povojni dobi. Sem spadajo tudi povojne novel v knjigi Jeruzalemski zvonar (1995). Samostojno je izšla novela Tjašek Gomez počiva v pampi (1992).
Črtice in novele je objavljal v Domu in svetu in Mentorju, urejal je revijo Slovensko domobranstvo. Napisal je drami Zasad (1940) in Šentjurjevski provizor (DS 1941), objavil je tudi obnovljeno dramo iz zgodnjih let Svitanje (1952). V Argentini je objavljal zgodovinske in spominske prispevke v Taboru.
Martin Jevnikar
zamejska in zdomska literatura
MARTIN JWNIKAR
Dušan Jelinčič: Budovo oko
Dušan Jelinčič je eden najuspešnejših sodobnih slovenskih pisateljev na Tržaškem. Rodil se je leta 1953 v Trstu in tukaj je opravil vse šole do sodobne literature in modernih jezikov na Filozofski fakulteti tržaške univerze. Namesto profesorskega poklica pa si je izbral časnikarstvo in deluje pri italijanski RTV - RAI za slovenska radijska poročila. Piše tudi poročila in kritike. Istočasno piše alpinistične novele, črtice in romane. Do zdaj je izdal naslednje romane: Zvezdnate noči, 1990, Biseri pod snegom, 1992, Tema na pomolu, 1995, Budovo oko, 1998, ter knjigo novel Prazne sobe, 1995,
L. 1986 se je udeležil alpinistične odprave Karakorum ‘86 in se kot prvi alpinist iz dežele Furlanije-Julijske krajine povzpel na vrh himalajskega osemtisočaka Broad Peaka. L. 1990 se je z mednarodno odpravo Alpe-Ja-dran lotil naskoka na Mount Everest.
Kot pisatelj je priznan in uveljavljen tudi v Italiji, ker je bil prevod Zvezdnatih noči v italijanščino (Le notti stel-late, 1994) prava uspešnica, saj so ga trikrat ponatisnili in štirikrat nagradili s prestižnimi nagradami, in sicer: nagrada ITAS - srebrni osat za planinsko literaturo v okviru gorniškega festivala v Trentu, nagrada Bancarella Šport, posebna nagrada italijanskega olimpijskega odbora CONI in mednarodna nagrada Acerbi. Pri turinski založbi Vivalda je v najpomembnejši zbirki italijanske planinske literature I Licheni (Lišaji) objavil Bisere pod snegom v italijanščini (Perle sotto la neve, 1997) ter z njimi doživel velik uspeh pri kritiki in bralcih. Njegova proza je vključena tudi v italijansko antologijo sodobnih tržaških pisateljev (Trieste - paesaggi della nuova narrativa, 1997).
V knjigi Budovo oko je pisatelj opisal občutke in notranje nagibe gornika, ki naskakuje Everest. Nastopajo zahodnjaki in vzhodnjaki. Prvi se nanašajo na svojo tehniko in kulturo, prepričani, da zmorejo vse. Zlasti Ameri-kanci so samozavestni.
Pisatelj spremlja z vso skrbnostjo in strokovno pazljivostjo drobnega in žilavega Garyja in orjaškega blondin-
ca Roberta na njuni poti na goro. Bila sta “v res odlični formi. Delovala sta kot popoln stroj in nista ničesar prepustila naključju. Plezala sta natančno po načrtu, brez zastojev in prevelikih zakasnitev.” V podajanju te poti je Jelinčič pravi mojster, videti je, da je te kraje in dogodke sam doživel in preizkusil.
Najbolj dramatično je opisal Jima in Tonyja, ki sta izginila v himalajskih višavah, da nihče ni vedel kako. Vsrta ljudi je skušala razumeti njuno izginotje. Nosač Anga Tembaje napovedoval skrivnosti, dostopne le redkim. Te skrivnosti so svete in gorje, če zavržemo njihov opomin. In še zagotovilo psihiatru in alpinistu Marku, ki se je pridružil odpravi s ciljem, da bi odkril skrivnost izginotja: “Še nisi razumel, da tisti, ki umrejo na Sagarmati, ne umrejo nikoli? So v nebesih večne mladosti, saj bosta Jim in Tony v vaših spominih ostala večno mlada.”
Tako nas Jelinčič ne povede samo proti Everestu, temveč odpre vrata v nepričakovane dimenzije, v Kraljestvo velike poti, ki je prag večnosti. Tu se nahajata mrtva alpinista in med vzponom proti vrhu Everesta ju glavni junak Mark sreča in se z njima pogovarja. Povesta mu, kako sta končala, predvsem pa zakaj. Za Jimom in Tony-jem se pojavita zgodovinska lika Mallory in Irvin, ki sta izginila na Everstu leta 1924. Alpinista potrdita, da sta dejansko prva osvajalca najvišjega vrha, saj sta se ponesrečila in izginila šele pri sestopu. Markova naloga je sporočiti svetu to resnico in s tem omogočiti umrlima dokončni prestop v večnost. Prepuščamo bralcu, da sam odkrije, če Mark opravi svoje poslanstvo.
V knjigi pride do izraza vzhodna duhovnost in gledanje na življenje. Mrtvi in živi skupaj razmišljajo o človekovih osnovnih vzgibih, o željah in strasteh, krivdi in trpljenju, o iskanju sreče. Obesek Budovo oko je pripomoček na poti k razsvetljenju in ga prejmejo razni alpinisti, ki nastopajo v knjigi. Vendar ga nihče izmed njih ni vreden, saj je ta pot za nas zahodnjake pretežka.
Jelinčičeva pripoved je napeta, dogajanje v gorah je opisano zelo verodostojno in doživeto, vpogled v vzhodnjaški svet in njegove skrivnosti je nevsakdanji. Knjiga Budovo oko je zato zanimiva in privlačna.
ocene
...razstave...............
Umetnik Bruno Ponte na razstavi v Gradežu
V ponedeljek, 6. julija, je bilo v Gradežu odprtje razstave, na kateri se je predstavil umetnik Bruno Ponte s svojimi slikarskimi deli iz obdobja 1988-1998.
Gradež je v juliju in avgustu izredno živahno turistično središče medna-
rodnih razsežnosti, zato je za slehernega ustvarjalca lepa prilika, da tu razstavlja prav v tem času. Ustanova za pospeševanje turizma za Gradež in Oglej razpolaga z veliko, središčno dvorano, kjer prihajajo razstave do prave veljave. Sledijo si v hitrem tempu, tako da bo Pontejeva razstava na primer odprta le do 12. julija.
Ob razstavi so tiskali spremni list z besedilom, ki ga je prispeval Tino Sangiglio, in temeljnimi podatki o življenju in delu v italijanščini in nemščini.
Tino Sangiglio je daljše besedilo o Ponteju napisal že za monografijo o umetniku, ki je izšla oktobra lani, in tu gre le za odlomek, v katerem obravnava avtor umetniški svet Bruna Ponteja, njegovo upodabljanje Krasa, kjer se pejsaži spreminjajo v brezčasnost, kjer spregovori tišina in kjer se barve mojstrsko spajajo na belini papirja.
S tako interpretacijo se popolnoma strinjamo. Ponte je občutljiv umetnik, ki išče v naravi lepoto detajla, at-
mosfero in komaj zaznavni dih življenja. Njegovo zanimanje za naravo ga vodi na sprehode, kjer vzljubi kako dolino, kak grm, kup kamnov, skalo, šop bilk ali cvetje. Očitno je, da ga preprosta lepota prevzame in da je ob njej ganjen. In kadar svoje doživetje preliva na papir, je gib njegove roke hiter in natančen pri risanju črt in vijug, počasen in premišljen ob nanašanju barve.
Pontejeva tehnika je sad dolgoletnega študija in dela, a tudi potrpežljivega ustvarjanja v zatišju brez zunanjih pritiskov. Zdi se mi, da je Bruno Ponte med tistimi umetniki, ki bi ustvarjali tudi samo zase, ne da bi računali na publiko in kritike. To mu je omogočilo res svobodno pot in torej poglabljanje lastnega načina izražanja ob namerno zoženem izboru vsebin. Po drugi strani prav zaradi takega organiziranja dela verjetno ni dosegel tistega odmeva, kakršnega ustvarja bolj kot nadarjenost ali resnost posrečena promocijska dejavnost. V resnici pa je med poznavalci likovne umetnosti Bruno Ponte izredno cenjen in predstavlja enega najpomembnejših ustvarjalcev v našem okolju.
Razstava leta 1997 v Cartesiusu v Trstu z antološkim prikazom njegovega ustvarjanja od leta 1960 do leta 1990 in izid barvnega kataloga s čudovitimi reprodukcijami njegovih del sta pomenila nedvomno velik uspeh v smeri ovrednotenja tega slikarja in dejstvo, da ga te dni gostuje gradeška galerija, to trditev samo še potrjuje.
Prav v bližini morja nas slike v galeriji opozarjajo na Kras, na kamnitost in razgibanost površja in bogastvo rastlin. Glasnost valov in smeh na plaži se umikata tišini kraške gmajne in osamljenost zazveni sredi pokrajine kot neprecenljiv dar.
Magda Jevnikar
Zanimiva razstava o zbirateljstvu
V tržaški Palači Costanzi je od 9. julija do 30. avgusta na ogled razstava z naslovom, ki v italijanščini dopušča duhovito besedno igro (Collezio-nare Trieste), v slovenščini pa zahteva daljši prevod oziroma razlago. Gre za zbirateljstvo v zvezi s Trstom, se pravi za reklamo in industrijske proizvode, povezane s Trstom. Razstav-
ljena dela so nastala med letoma 1880 in 1960, torej v času velikega industrijskega in trgovskega razvoja vse do njunega zatona.
Razstavo je pripravil Pietro Egidi, profesor in strokovnjak ne le za arheologijo in rimsko topografijo, ampka tudi za industrijsko arheologijo in odličen poznavalec zgodovine reklame. Uredil je tudi katalog z uvodno študijo in številnimi podatki, ki obiskovalcu razstave nudijo boljši vpogled v obravnavano vsebino.
Avtor že na začetku poudarja, da se je zbirateljstvo izredno razmahnilo predvsem v zadnjih letih, kajti ljudje imajo več prostega časa in gmotnih sredstev. Ne pozablja navajati tudi drugih, mogoče globljih razlogov, npr. pravi, daje zbirateljstvo posledica občutka, da je vse minljivo, da nas čas žre in da je edino v ohranjanju predmetov dana gotovost trajanja. Tako ali drugače, priznati je treba, da je zbirateljstvo pojav velikih razsežnosti in lahko računa na bogato dejavnost s specializiranimi izmenjavami.
Zanimanju za antikvariat, za stare stvari, se je v zadnjih letih pridružila želja po zbiranju novejših predmetov iz polpreteklosti, predvsem gre za reklamne predmete in za industrijske proizvode. To je tako imenovano novo zbirateljstvo ali modernariat, če se poslužimo neologizma. Razglednice, plakati in letaki so že nekaj časa v središču pozornosti, nekaj novega pa je industrijska arheologija. Avtor poudarja, da je Trst glede tega izredno bogato mesto, saj ima v svojem tkivu vrsto stavb, sedežev, tovarn ali delavnic, ki pričajo o nekdanjem živahnem življenju. Teh seveda ni bilo mogoče prenesti v dvorano Palače Costanzi, njihova zgodovina pa zaživi pred nami s pomočjo številnih predstavitev na stenskih panojih. V razstavni prostor je organizator spravil kar sto osemdeset eksponatov, ti pa nam pričarajo vzdušje, način življenja In reklamni jezik naše polpreteklosti zgovor-neje kot še tako zajetna študija. Trst je nedvomno stičišče različnih kultur, in vsaka je nekaj prispevala k razvoju mesta, kjer se proizvaja prav vse: tu so igralne karte, orientalske slaščice, kava, pivo, likerji, brezalkoholne pijače, barvila, lekarniški preparati, papirnati izdelki in raznovrstni reklamni predmeti, npr. plakati, kovinske table in neonski napisi. Nekatere podatke
o posameznih ali družinah, ki so iz roda v rod gojile donosno dejavnost, beremo kot napete zgodbe o blišču in slavi, večinoma pa imajo žalosten konec, kar daje razstavi v bistvu klavrno poanto, pa čeprav je v katalogu tudi namig, da bi nas morala ta svetla preteklost spodbujati k delavnosti.
Razstava ni in tudi ne mara biti sociološko zasnovana, mislim pa, da je ob predmetih, ki tako prepričljivo dokazujejo polpreteklo bogastvo idej in razkošje dejavnosti, nemogoče upreti se trpkemu vprašanju, kaj se je zgodilo, da smo prišli do današnjega mrtvila.
Magda Jevnikar
Slikar Enzo Marši na razstavi v Trstu
7.	julija je bilo v Trstu odprtje razstave, na kateri je predstavil svoja najnovejša dela tržaški slikar Enzo Marši. O umetniku je za spremni list napisal razmišljanje likovni kritik Clau-dio Martelli, ki je poudaril, da živimo v času, ko so umetniki povsem svobodni, tolikšne svobode verjetno niso poznali v nobenem drugem obdobju. Od začetka tega stoletja, ko so se pojavile zgodovinske avantgarde, so se iskanja in tokovi izmenjavali v hitrem tempu in masikateri umetnik je zavrnil svoja izhodišča in krenil v čisto nasprotno smer.
Tako razmišljanje je povsem smiselno ob pričujoči razstavi Enza Mar-sija, ki se je po dvajsetletnem ustvarjanju v območju figurativnega slikarstva odločil za preskok v abstrakcijo. Če prelistamo kataloge in spremne liste k prejšnjim razstavam od leta 1978 dalje, beremo tazlage in opise umetnikovih krajin, besede o mestnih vedutah, o tihožitju, o slikah s socialno problematiko ter o impresionizmu, ekspresionizmu, futurizmu in celo kubizmu. Mislim, da je šlo za iskanje lastnega izraza, ki pa se je moralo meriti z vsem, kar ponuja naše stoletje. V tem je Martellijeva trditev o popolni svobodi današnjih umetnikov sporna. Vtis imam namreč, da se umetniki z veliko težavo in zelo postopno osvobajajo vseh vplivov, da zmorejo izoblikovati svoj likovni jezik.
Od avantgarde dalje se v umetnosti zahteva vedno nekaj novega, še pred nekaj leti pa so se umetniki po-
vezali v skupine In v skupinah so se načrtovale nove stvari In so se kresala mnenja, danes pa je zahteva po Individualizmu potisnila umetnike v osamljenost In ločenost od drugih, zato večkrat tudi v sterilnost In brezizhodnost. Treba je nuditi nekaj novega, nekaj samostojno izdelanega - in to ni notranja potreba, ampak zunanja prisila -toliko o svobodnostl umetnikov.
Toda povrnimo se k razstavi. En-zo Marši je Tržačan, likovno se je izšolal pri Giannlju Rossmanu In Ninu Periziju, ob slikarstvu pa se je posvečal tudi kiparstvu. V javnosti se pojavlja že dvajset let, lani pa je bil deležen posebnega priznanja. Kritik Sergio Molesi je izbral sedem umetnikov, da so v Bruslju zastopali tukajšnjo ustvarjalnost, In tl so bili Enzo Marši, Franko Vekjet, Glorgio Cisco, Rugge-ro Melan, Vlili Bossi, Carmelo Vranlch In Marlanna Accerbonl.
Takrat, še pred enim letom, Marsl-jeva kraška arhitektura v slogu, ki spominja na kubizem, danes pa geometrijski liki v Malevičevem stilu, čiste oblike s poudarjenimi robovi na enobarvnih podlagah iz različnih materialov: na platnu, lesu In žakljevini. Smer je jasna, gre za abstraktno slikarstvo, vendar nekaj podrobnosti namiguje, da ni še vse odločeno. Umetnika očitno priteguje snovnost, mag-matlčna barvnost, zato akrilom dodaja gostejše prvine In tudi podlage skrbno obdeluje, da je videz drugačen. In tudi geometrija ni zgolj nizanje trikotnikov, pravokotnikov in kvadratov, ampak vanjo vdirajo tudi nedoločene oblike s sklenjenimi krivuljami.
Nekatera dela se močno vtisnejo v spomin zaradi doseženega ravnovesja v kompoziciji in barvnih kontrastih, vendar se mi prav ob njih postavlja vprašanje, kaj jih bo moglo preseči v nadaljnjem ustvarjanju.
Umetnik je v pogovoru povedal, da se čuti popolnoma svoboden, ker je pustil za sabo dvajsetletno figurativno slikarstvo in ga zdaj čakajo novi izzivi. Mogoče pa je namigniti, da je ta faza prej zaključek prejšnjih kot pa začetek novih, kajti že prej je bilo očitno, da teži po poenostavljanju oblik in Izčiščenju izraza. Ta proces je potreboval veliko časa do današnjega trenutka, ki se zdi prelomen, a je v resnici le skrajna točka dosledno prehojene poti.
Magda Jevnikar
Nova umetnostna galerija
V petek, 19. junija, je bilo odprtje nove umetnostne galerije, ki se nahaja v Bajti pri Trnovci na domačiji družine Škerk. Otvoritev je bila slovesna, saj je bilo razlogov za praznovanje več: v galeriji je postavljena retrospektivna razstava umetnice Zore Koren Škerk, izšla je monografija o njenem delu, predstavljena pa je bila tudi fundacija, povezana s prej omenjeno galerijo in njeno bodočo vlogo v našem prostoru.
O stavbi in njeni preteklosti je spregovoril pravnuk tistega, ki jo je pred sto petdesetimi leti zgradil. Odvetnik Jože Škerk je poudaril, da je bila domačija kraj srečevanj in da bo to tudi v bodoče.
Župan devinsko-nabrežinske občine Vocci je svoj poseg začel s citatom iz Claudia Magrisa o tem, kako moramo na pragu novega tisočletja živeti z odča-ranostjo in utopijami. In prav poteza zakoncev Škerk mu vliva zaupanje, da so lepi, tudi ambiciozni načrti možni.
Likovni kritik in zgodovinar Zoran Kržišnik je predstavil umetnico in poudaril njeno brezpogojno tehnično dognanost, ki naslikanim stvarem omogoča, da zazvenijo kot izvirna poezija.
Tržaški umetnostni kritik Claudio Martelli je najprej spregovoril o fundaciji, nato o umetniški poti slikarke Zore Koren in končno o Krasu kot neminljivem navdihu s svojimi svojskimi prvinami pristne lepote.
Po blagoslovu je sledil glasbeni recital, ki ga je oblikovala mezzosopranistka Nora Jankovič ob klavirski spremljavi profesorja Aleksandra Rojca.
Kot izhaja že iz tega bežnega zapisa o dogajanju na otvoritvi galerije, je nova kulturna pobuda skrbno načrtovana in resno zastavljena, zato ni dvoma, da smo priča rojevanju pomembne ustanove, ki bo gotovo dala zagona umetniški dejavnosti v naših krajih.
Odprtja novih razstavnih prostorov se je udeležilo veliko ljudi, najbolj pa je izstopalo visoko število prisotnih umetnikov vseh generacij, Slovencev in Italijanov.
Zdaj pa beseda o sami razstavi. Umetnica Zora Koren obhaja štiridesetletnico ustvarjanja, zato se je odločila za retrospektivno razstavo z izborom del iz različnih obdobij. Dela se povezujejo v cikluse, znane so njene ure v vseh možnih oblikah in iz vseh možnih kulturnih okolij, kakor tudi njeni fosili, rastline in predmeti iz vsakdanjega življenja, na primer posode in vaze, tudi med ciklusi pa obstajajo globoke vsebinske vezi, tako da je celota v sebi sklenjena in dorečena.
Mislim, da je rdeča nit, ki se vije skozi vse njeno ustvarjanje, občutena izpovednost lastnega doživljanja sveta. In naj mi bo dovoljena osebna pripomba: prav to iščem v umetnosti tudi jaz, občutljivo odzivanje na stvari, ki so mogoče mnogim neopazne ali tuje. Sredi množice - en sam detajl, sredi nezadržnega minevanja - en sam, a dragocen trenutek. Resničnost seveda obstaja, in njeni zakoni so trdi in neizprosni, toda umetnost ima neizrekljivo moč, da nam dviga pogled onstran vsega, kar nas obdaja, in nam podarja tisti drobec lepote, po katerem smo toliko hrepeneli.
Magda Jevnikar
.. knjige..............■
Boris Bandelj: Katoliška socialno politična misel Virgila Ščeka,
Trst, Krožek za družbeno politična vprašanja Virgil Šček,
1997, 221 strani
V zbirki belih priročnikov, ki jih izdaja tržaški Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, je konec leta 1997 izšla bogata študija o liku in socialnopolitični misli primorskega duhovnika Virgila Ščeka. Avtor študije je Boris Bandelj, ki je Ščekov lik obravnaval najprej v svoji diplomski nalogi iz sociologije, nato je študijo poglobil in jo objavil v Trstu.
Boris Bandelj se je lotil izredno zahtevne naloge, da uokviri Ščekov lik v socialne in politične razmere prve polovice 20. stoletja, obenem pa, da išče vzroke, zakaj je katoliška Cerkev zavrnila nekatere Ščekove teze, kljub temu, daje primorski duhovnik izhajal iz katolicizma. Da bi izčrpno odgovoril na zastavljena vprašanja, Bandelj najprej predstavi Ščekovo življenjsko pot: od rojstva v tržaški delavski družini do odločitve za duhovniški poklic in od političnega delovanja do spora z uradno cerkveno hierarhijo. Nato se Bandelj osredotoči na glavni področji Ščekovega delovanja (In sicer politično in družbeno) ter na njegovo skrb za avtonomijo slovenske narodne Cerkve. Nad vsem tem in pred vsem tem pa je bila Ščekova zavzetost za narod, ki je pogojevala vse njegovo delovanje: duhovniški poklic je namreč izbral, da bi bolje koristil svojemu narodu; bil je izvoljen v rimski Parlament, kljub prepovedi Vatikana, da bi cerkveni predstavniki imeli stike z italijanskimi ustanovami: Šček je namreč bil prepričan, da lahko v Rimu koristi svojemu narodu in je zaradi tega sprejel suspenzijo ‘a divinis’ ves čas mandatne dobe; v času NOB je Ščeka skrbel obstoj naroda, ki sta mu grozili italijanska in nemška oblast, zato se je opredelil za partizanstvo, kar je kasneje plačal z nerazumevanjem cerkvenih oblasti in grenkobnim
odmikom izjavnega političnega življenja. Kaj je torej za Ščeka narod? Narod je živ organizem, ki ohranja svojo posebno kulturno zavest In čutenje ter od osrednje oblasti (cerkvene in italijanske) ne zahteva koncesij, temveč priznanje te posebnosti in izvorne samobitnosti; taka avtonomija narodu omogoča svobodno in enakopravno sodelovanje z večino na vseh področjih življenja, ne vodi pa v asimilacijo (prim. str. 31)
Ščekova socialna misel je temeljila na prepričanju, daje treba ljudstvo rešiti revščine, saj brez kruha, kot sam pravi, “narod je zapisan pogubi, ako ni gospodarsko trden in samostojen. Kjer je revščina, tam ni samozavesti, tam ni odločnosti, tam ni kulture" (str.75). Šček je izdelal načrt, kako pomagati revnejšim slojem: mislil je na zadruge kot na protiutež divjemu, nečloveškemu kapitalizmu in razrednemu boju, na katerega je računal marksizem. Nekateri so Ščeku oporekali, da je zamisel o zadrugah v bistvu že socializem, vendar je on poudarjal, da to je socializem s krščanskim predznakom, ki da bo preobrazil družbo. V tem se je Šček ujemal s socialno mislijo papeža Leona XIII., ki je zavračal kapitalistično uživanje dela drugih, medtem ko je kot ‘pravo’ delo pojmoval samo družbeno koristno delovanje. V svojem prizadevanju, da bi prispeval k Izboljšanju razmer delavcev, je Šček osnoval revolucionarno zamisel: zahteval je namreč splošno zavarovanje delavcev, ki bi obsegalo pokojninsko, invalidsko in zdravstveno območje ter bi delavcu koristilo tudi v primeru brezposelnosti. Bil je namreč prepričan, da je treba “v delavcu in kapitalistu rešiti človeka" (str. 104). Do sprememb v družbi lahko pride po mirni ali nasilni poti: Šček se je sicer bolj zavzemal za prvo, vendar je bil mnenja, da je tudi nasilje večkrat potrebno, da se razmere res spremenijo na bolje; zanimivo je mnenje, ki ga je imel o ruski revloluclji in nasilju, ki jo je spremljalo: Šček je namreč verjel, da bodo ekscesi polagoma prenehali, iz revolucije same pa bo nastala nova kultura.
Šček je bil med tistimi slovenskimi in hrvaškimi duhovniki, ki so zlasti po konkordatu leta 1929 imeli občutek, da Sv. sedež prepušča narodne
manjšine fašizmu In da se s tem v Cerkvi ne uresničuje nezmotljiva volja Boga, temveč ljudi, ki so po naravi zmotljivi: Šček je bil mnenja, da se v takih razmerah slovanski duhovniki v Italiji morajo povezati in nastopiti tudi na področju šolstva, kulture in politike; v ta namen je bil med pobudniki ponovne ustanovitve Zbora svečenikov sv. Pavla, ki se je med drugim zavzemal tudi za cerkveno avtonomijo slovanskega prebivalstva v Italiji ter za rabo staro cerkvene slovanščine, ki bi izpodrinila latinščino - pač po prepričanju, da jezik molitve mora biti obenem jezik ljudstva. Poleg tega se je zavzemal tudi za to, da bi uvedli figuro pomožnega škofa za Slovence, kar bi podčrtalo cerkveno avtonomijo slovanskega prebivalstva v Italiji in ga branilo pred italijanskim nasiljem.
Dvajsetletna Izkušnja nasilja nad Slovenci ga je v času NOB privedla do tega, daje podpiral partizanski boj, pač po načelu, da je obstoj naroda pomembnejši od ideološkega spopada med komunizmom in katolištvom; Primorska mora postati del Jugoslavije: to je bilo zanj bistveno; z OF bi lahko že našli modus vlvendi in krščanski socialni nauk uveljavljali tudi v novih razmerah, sicer pa so režimi minljivi, državne meje pa ostanejo.
Bandelj je v svoji študiji izčrpno podal Ščekovo misel, ki jo je v marsičem podprl Drugi vatikanski koncil, predvsem pa je izpostavil tragično usodo primorskega človeka, ki je vedno deloval v luči krščanskih nazorov, vendar je prišel v tako globok spor s škofom Santinom, Vatikanom, da ga je ta pred Ščekovo smrtjo postavil ‘In statum laicalem’ oziroma mu odvzel duhovništvo, kar še do danes ni bilo preklicano.
Ob koncu bi še omenila žal značilnost Bandljevega sloga in sicer prepogosto rabo oklepajev, kar upoča-njuje in otežkoča branje, ter preveliko število nepotrebnih tujk, saj bi avtor namesto subordlnacije, afirmacije, preciznosti, transformacije, akceptiranja, sekundiranja in drugih lahko gotovo poiskal in uporabil ustrezno slovensko besedo, kar bi samo oplemenitilo sicer izredno zanimivo študijo, prav gotovo pa ji ne bi ničesar odvzelo na strokovnosti.
Neva Zaghet
Boris Kuret - Salvator Žitko: Zastava sveta, bodi ti nam vez -
Društveni prapori na Tržaškem in v Istri pred prvo svetovno vojno
Pred kratkim so izdali Narodna in študijska knjižnica v Trstu, Pokrajinski muzej Koper in Založba Devin v Trstu monumentalno knjigo večje oblike in bogato ilustrirano v barvah z naslovom Zastava sveta, bodi ti nam vez - Društveni prapori na Tržaškem in v Istri pred prvo svetovno vojno. Knjigo sta uredila Boris Kuret in Salvator Žitko, natisnila pa jo je Tiskarna Graphart v Trstu. Vseh strani je 173, med njimi je 23 ceiobarvnih slik, več črnobelih slik pa je med besedilom: zborov, društev, predsednikov, trakov za zastave idr.
V	življenju in delu slovenskih in hrvaških kulturnih društev, ki so pognala pred sto leti po vaseh in mestih na Primorskem in v Istri, je pomenila posvetitev društvenega prapora enega najsvetlejših in najpomembnejših trenutkov. Blagoslovitve in posvetitve praporov so v večini primerov prerasle v prave množične narodne in kulturne manifestacije, ki so izražale visoko narodno zavest in pripadnost lastnemu narodu. Seveda pri tem ne moremo tudi mimo drugih razsežnosti teh manifestacij, zlasti glasbenih, saj je bilo zborovsko petje sestavni del društvenega življenja, široke množice pa je spodbujalo k poživljanju narodne zavesti.
Poglavitno vlogo pri utrjevanju narodne zavesti na Tržaškem in v Istri so imela kulturna in prosvetna društva, ki so jih ustanavljale slovenske in hrvaške stranke.
V	začetku ustavne dobe so se najprej ustanavljale in uveljavljale čitalnice, v katerih se je osredotočil in razvijal ves narodnostni in kulturni boj Slovencev in Hrvatov za narodno, politično in kulturno samobitnost. V čitalnicah sta se zbirala vsa narodno zavedna inteligenca in porajajoče se meščanstvo. Na tako imenovanih besedah, čitalniških prireditvah, se je utrjevala in širila narodna zavest z govori in neštetimi oblikami prosvetnega delovanja, med katerimi je za Primorsko še posebej značilno zborovsko petje. Ni naključje, da je prva slo-
venska čitalnica nastala na primorskih tleh. Tu je bil boj za narodni obstoj še posebej žilav in nenehno prisoten.
Na Tržaškem je do velikega razmaha čitalništva prišlo po letu 1868, ko so nastala številna društva v ožji in širši okolici Trsta, to pa pomeni rahlo zamudo za ostalimi primorskimi področji, kjer je do tega časa nastalo že lepo število čitalnic. Verjetno je bil glavni vzrok za tako stanje v močnih asimilacijskih težnjah in pritiskih, ki so jim bili izpostavljeni predvsem tržaški Slovenci. Po letu 1870 so čitalnice postopno izgubljale vitalnost in le redke so uspešno nadaljevale svoje poslanstvo. Čitalniški pevski zbori, ki so bili pomembni nosilci društvenih programov, so uspešno opravili odgovorno vlogo narodnega in kulturnega buditelja in iz preozkih čitalniških okvirov prerasli v nove organizacijske oblike.
Društveni prapori so se pojavljali že v času čitalnic in taborov, vendar o njihovem razvitju ni poročil. Prinašati so jih pričeli šele Edinost in drugi časopisi, ki so pričeli izhajati v 90. letih prejšnjega stoletja. V Edinosti najdemo poročilo od leta 1898, ko je bil kot prvi razvit prapor pevskega društva Hajdrih na Proseku, pa tja do srede 1912, ko je bil najbrž kot zadnji razvit prapor Šentjakobske čitalnice v Trstu. V teh letih je torej kakih 25 pevskih, bralnih in glasbenih zborov iz Trsta in okolice razvilo svoje društvene prapore. Kot je naglasil dr. Otokar Rybar ob razvitju društvenega prapora Zarje v Rojanu, so prapori imeli izjemno mobilizatorsko in simbolično moč ter so vlivali pogum in zaupanje v lastne vrste.
Zanimivi so tudi podatki o izdelavi in sami podobi praporov. Prapore so v velikem številu izdelovale češke delavnice, pa tudi šiviljske delavnice ali družbenice same. Navadno so bili pravokotne, kvadratne ali trikotne oblike. Barve so bile zelo različne. Skoraj vsak prapor je imel društveni grb, ime in datum razvitja. Prapor so navadno krasile zlate resice. Sestavni
del prapora je bil dvojni trak s pentljo, ki ga je ob razvitju darovala kumica. K praporu je sodil zložljiv drog z medeninastim nastavkom na vrhu. K drogu je sodil še podolgovat usnjen tulec, v katerega so spravili zvit prapor, daje bil zaščiten pri prenašanju in pri shranjevanju. Za nabavo vsega tega je bilo treba odšteti precej denarja. Zato so društva organizirala nabirke denarja, ki so trajale po več let. Tako je npr. pevsko in bralno društvo Slavec iz Ricmanj zbiralo denar na razne načine kar deset let, toda želja, da bi društvo imelo lasten društveni prapor, se ni nikoli uresničila.
Za samo razvitje je veljal udomačen protokol, ki so se ga društva redno držala. Najprej so poslali društvom vabila in ta so se morala prijaviti do določenega roka, če so hotela sodelovati. Sodelovanje je bilo možno “po deputaciji” ali s pevskim zborom, ki je sodeloval na koncertu ali v drugem delu slavnosti. Razvitja so navadno prirejali na prostem, prostor so okrasili z zelenjem in zastavami na visokih smrekovih drogovih. Ob vhodu je stal slavolok, s katerega so goste pozdravljali spodbudni napisi. Dekleta so gostom pripenjala narodne značke. Posebno skrbno so pripravili oder, okrašen je bil z bršljanovimi venci in trakovi v narodnih barvah. Na odru so se razvrstili pevci domačega društva in zastavonoše gostujočih društev s prapori.
Spored slovesnosti je bil običajno naslednji:
1.	otvoritev z nastopom domačega pevskega zbora,
2.	pozdrav predsednika društva,
3.	razvitje prapora in v nekaterih primerih tudi blagoslov,
4.	kumičino voščilo in pripenjanje njenega traku,
5.	pripenjanje drugih trakov,
6.	pobratenje z na odru stoječimi prapori,
7.	osrednji govor,
8.	zabijanje žebljev v drog prapora; samo predsedniki ali zastopniki društev.
To je bil prvi del slovesnosti. Sledil je koncert pevskih zborov, ki so zapeli po eno pesem, nato je bil ples in prosta zabava.
To se je ponavljalo do nastopa fašizma, ki je vse zatrl.
Martin Jevnikar
SLOVENSKA AGENCIJA ZA BOLJŠO VOLJO
I \ Petdesetletnica Resolucije gp Kominforma na onem svetu
(Pusta pokrajina: Babič in Vidali se sprehajata, prijateljsko se držeč pod roko)
Vidali: Pomisli, Branko, kaj bi rekel zdaj naš tržaški delavski razred, ko bi naju videl v takšni prijateljski drži...
Babič: Da sta ga Vidali in Babič imela oba za norca, kakor sva ga res, Vittorio.
Vidali: Kaj vse je pisal o nas vaš Primorsko dnevnik tam na hribu Sv. Jakoba!
Babič: Ste mu vi, kominformovci, ostali dolžni? Z drekom ste pomazali kljuke na uredništvu!
Vidali: Razredna zavest, kaj hočeš. Šlo je na juriš! Borba! Kdo je bolj komunist!
Babič: Ko sem hodil med Slovenci, jih je bilo zabavno poslušati. Če je bi! kdo za Kominform, niso rekli, da je za Vidalija, ampak da je kratkomalo “Vidali”. Na primer: “Pepo/e Vidali.”Če je bil prav zagrizen, pa: “Pepo je grozen Vidali!”
Vidali: Tvojim titovcem pa so rekli Babič. Sem bil v neki ošteriji na Krasu, neki primojdušnik je sedel pred svojim litrom, si stisnil pest v mečkanje in rekel ošteriji: “Takole bi naredil s kakšnim Bebcem (namesto Babičem je rekel Bebcem), če bi ga dobil!”
Babič: Dejstvo je, da si postal idol italijanskega šovinizma, potem ko si nam s svojim Stalinom izpraznil slovenske šole v miljskih hribih.
Vidali: Manj kot je tvoj Tito izpraznil partijske vrste z Golim otokom! In ti, ki si nam vzel /7patrimonio del Partito?
(Stopita narazen)
Babič: Brez jugoslovanskega denarja bi bil tvoj Partito ciganski.
Vidali: Pazi, kaj govoriš, Bebč!
Babič: No, če gre za kaj več kot za besede, vedi, da sem jaz poskusil svoje mišice na Kozari!
Vidali: Jaz pa svoje še pred tabo v Mehiki! Tam v bližini nekega Trockega, če ti to ime kaj pove... Dejstvo je, da ste bili titovci prvi izdajalci komunizma.
(Babič ga udari s pestjo, Vidali mu vrne... Priteče Kardelj z naočniki v roki)
Kardelj: Tovariša, mir! Če gori ne morejo narediti sprave med domobranci in partizani, smo jo mi, titovci in kominformovci, naredili še zdavnaj! V imenu skupne odrešilne zvezde! (Natakne si naočnike in potegne iz žepa list.) Tukaj imate moj elaborat, kako je treba razumeti naš tedanji spopad. Z eno besedo: ne sovjetska ne jugoslovanska Partija se nista zmotili, ker se Partija ne more zmotiti -torej sta imeli dialektično prav obe. Stalin je imel prav tako prav kot Tito. Prav tako vidva. Dajta si roko in smrt fašizmu!
(Priteče razburjen Francko iz Saleža)
Ampak kdo mi bo dal mojo Julko, ki mi je ušla, ker je bila kominformistka? Kloroform me je naredil strica, tovariš Kardelj! Je tudi to dialektično?
Knjigi m Vas... in za Vaše prijatelje
Marija %i8
p£§mi in časi
Obe knjigi dobite v slovenskih knjigarnah
in na upravi Mladike - Trst, ulica Donizetti 3, tel. 370846, fax 633307 E-mail: urednistvo@mladika.com
pisma
ZASEBNOST KOT POSEBNA KVALITETA
V ljubljanskem Dnevniku z dne 18. avgusta dr. Vlado Miheljak s svojim spretno napisanim razmišljanjem skuša podaljševati tranzicijo v Sloveniji s sprenevedavim komentarjem nadškofovega govora na Brezjah. Sprašuje se, ironično seveda, ali ne bi bilo treba “zamenjati (ne)verno ljudstvo”, ki se umika v zasebnost in se ne angažira v javnosti.
Gospodu Miheljaku bi na kratko odgovoril, da ni v tem problem. Ne ljudstva, ampak časnikarje, vsaj lepo število časnikarjev, ki s svojim sprenevedanjem podaljšujejo totalitarizem, bi bilo treba nujno zamenjati. Časnikarji namreč oblikujejo javno mnenje, podaljšujejo v nedogled tranzicijo in s svojim pisanjem odvračajo ljudi od politike, češ da je umazana, da se ni vredno z njo ukvarjati. Zato naj jo kar naprej vodijo tisti, ki se na umazane posle razumejo. (Ljudje prejšnjega režima in njihovi otroci.) Ne gre, gospod Miheljak, za zamenjavo ljudi, ampak za spremembe v njihovih glavah. Te pa so počasne in dolgotrajne. (Samo komunisti so to “znali” opraviti na hitro!)
R.S.
listnicq uprave
DAROVI V TISKOVNI SKLAD Livij Valenčič, Opčine - 10.000 lir; Savica Malalan, Opčine - 20.000 lir.
DAROVI V SPOMIN Boženka in Mario Rustja darujeta 30.000 lir v sklad Mladike v spomin na Justa Lavrenčiča.
Vsem prisrčna hvala!
ČESTITKE
Ravnatelju prof. Tomažu Simčiču, našemu dragocenemu sodelavcu, ki se je odločil za nadaljnjo življenjsko pot v dvoje s prof. Vesno Danieli, iskreno čestitamo.
-o-
Iva, Liljano in Valterja je 20. avgusta osrečila Sara. Z njimi se veselimo tudi pri Mladiki.
Deček vzneseno reče mali prijateljici:
“Ko bom velik, se bom poročil s tabo!”
“To pa ne bo šlo!” vzklikne deklica. “Pri nas je v navadi, da se poročajo med sabo sorodniki. Teta se je poročila s stricem, dedek z babico, oče pa se je poročil z mojo mamo...” -o-
Kadet pomaga kolegu pri učenju matematike. “Povej, koliko je deset manj dvajset plus dva?” Drugi tuhta, tuhta, a mu ne gre. “Ti bom jaz pomagal.”
Predstavljaj si avtobus. Notri je deset potnikov. Dvanajst jih izstopi.
Zdaj pa povej, koliko jih mora še vstopiti, da bo avtobus prazen?”
-o-
Med patruljiranjem se policist po nesreči udari s pendrekom v glavo. Poškodba je huda, zato mu vstavijo stekleno oko, dobi pa tudi odškodnino, s katero si kupi nov črno-beli televizor. Ko ga že nekaj časa gleda, se udari po čelu:
“Se pa res ne znajdem. Če bi se udaril še v drugo oko, bi si lahko kupil barvnega.”
Novo pri založbi Mladika
Zorci Tavčar
ZA DANES
v zdomstvu in emigraciji
Knjiga intervjujev Slovenci za danes v zdomstvu in emigraciji
je pravkar izšla v založbi Družine in Mladike; Istrske pesmi Ferruccia Jakomina pa je Mladika izdala v počastitev spomina pesnika, ki je umrl točno pred 40 leti. Obe knjigi dobite v slovenskih knjigarnah in na upravi Mladike - Trst, ulica Donizetti 3, tel. 370846, fax 633307 E-mail: urednistvo@mladika.com