Jezik in slovstvo, letnik 62 (2017), št. 2–3
Božena Bednaříková UDK 811.162.3’36
Univerza Palackega v Olomoucu 
Filozofska fakulteta
NOVI PRISTOPI 
V AKADEMSKI SLOVNICI 
KNJIŽNE ČEŠČINE (?)
Eno od ključnih vprašanj današnjih funkcionalno usmerjenih slovničnih opisov jezika je kompetenca 
in obseg oblikoslovja. Posebno podvprašanje v tej zvezi je ugotovitev meje med pregibanjem in 
besedotvorjem. Nova Akademska slovnica češkega jezika (Štícha et al. 2013) uvršča pregibno in 
leksikalno oblikoslovje v eno obširno poglavje z naslovom Slovnica besede. To vzbuja pričakovanja, 
da bodo temu sledili sodobni morfološki opisi, ki dojemajo besedo kot enoto oblikoslovja in 
oblikoslovje kot disciplino o notranji strukturi besede (Lieber-Mugdan 2000; Bauer 2000, 2004). 
Pričakovanja pa niso bila izpolnjena. Prispevek analizira pomanjkljivosti osnovne teorije, nepravilno 
uvajanje ilustrativnih primerov kot temeljnega gradiva, iz katerega naj bi teorija izhajala, in vprašljive 
interpretacije teh primerov, nedosledno in pogosto nejasno uporabo terminologije in nezdružljivost 
različnih delov opisa jezika. Vsi ti vidiki na žalost bistveno znižujejo vrednost nove akademske 
slovnice.
Ključne besede: češčina, akademska slovnica, oblikoslovje, pregibno oblikoslovje, leksikalno 
oblikoslovje, beseda, struktura besede, besedotvorje, derivacija, konverzija 
Z izrazom akademska slovnica se v češki jezikoslovni stroki razume reprezentativna, 
znanstvena, sinhrona slovnica, in ne učbenik, namenjen pouku slovnice na univerzi, 
kot bi lahko domnevali zaradi naslova. Reprezentativnost, s tem pa tudi ugled 
akademske slovnice slonita po eni strani na konkretnem jezikovnem gradivu, ki 
ga prinaša, po drugi strani pa – in to poudarjamo – na teoretični in konceptualni 
osnovi, na katero se opira in ki običajno predstavlja nekakšen konsenzualni vrhunec 
sodobnih teoretičnih prizadevanj na področju slovničnih deskripcij. Za primer 
takšnega premišljenega teoretičnega pristopa v češkem slovničarstvu, preverjenega 
tudi na mednarodni ravni, velja t. i. akademska Slovnica češčine (Mluvnice češtiny), 
ki je izšla v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja (prim. Dokulil, Horálek, 
30 Božena Bednařiková
Hůrková, Kanppová 1986; Komárek, Kořenský, Petr, Veselková 1986; Daneš, Grepl, 
Hlavsa 1987). Predlog zasnove znanstvene sinhrone slovnice knjižne češčine je 
nastal že v sedemdesetih letih 20. stoletja, in sicer na pobudo Mednarodne komisije 
za slovnično zgradbo slovanskih jezikov (prim. Daneš, Komárek 1974, 1975). 
S slovnico sta bila na podlagi zasnove, iz katere so izhajali raziskovalci, razumljena 
skladnja in oblikoslovje (značilno v tem vrstnem redu), ni pa bilo vanjo vključeno 
besedotvorje, in sicer zaradi očitne teoretične in konceptualne nekompatibilnosti 
Dokulilove besedotvorne in Komárekove oblikoslovne teorije (prim. Daneš, Komárek 
1974: II; Komárek 1989: 37; podrobneje tudi Bednaříková 2009, 2014). Poglavje o 
besedotvorju se je nazadnje v tej slovnici le pojavilo, vendar je bilo konceptualno 
in stvarno ločeno: vključeno je bilo v prvi del, in to brez povezave z drugim delom, 
posvečenim fleksivnemu (pregibanjskemu) in funkcionalnemu oblikoslovju. 
Deskripcija slovnice je imela sinhroni, ne pa tudi statični značaj, kar je povsem v 
skladu s tradicijo Praškega lingvističnega krožka in njegovim pojmovanjem jezika 
kot dinamičnega sistema. Ker slovnica izhaja iz spoznanj praškega funkcionalnega 
strukturalizma, je glavno metodološko načelo slovničnega opisa izhajanje iz pomena 
k obliki. Raba tega načela je pripeljala do uvedbe pojma propozicije kot semantične 
podstave povedi, ki jo razumemo kot povezavo med jezikovnim izrazom in odsevom 
resničnosti v zavesti. Odločilno vlogo pri organizaciji propozicije ima predikat, 
ki je povezan z določenim številom udeležencev, ti pa imajo značaj leksikalnih 
pomenov. Udeležencem predikat določa stavčno-semantične funkcije ali jih korelira. 
Morfološki znak tako postane izrazna komponenta sintaktičnega znaka. Posledično 
se slovnica pojmuje kot morfosintaksa in je definirana kot »hierarhična struktura 
razmerij med znaki, v kateri je dominantna sintaktična komponenta« (prim. Daneš, 
Komárek 1974: 2).
Celovita zasnova nove akademske slovnice kot znanstvenega opisa slovnične 
zgradbe češčine je bila v javnosti predstavljena leta 1974 na seji Mednarodne 
komisije za slovnično zgradbo slovanskih jezikov v Leipzigu. V knjižni obliki 
(v nekoliko spremenjeni različici) jo je strokovna javnost dobila na straneh češke 
revije Slovo a slovesnost (prim. Daneš, Komárek 1975). Sama slovnica, čeprav 
je iz različnih razlogov (žal pogosto tudi ideoloških) izšla šele več kot desetletje 
pozneje, predstavlja imenitno kolektivno delo, pri katerem so sodelovali člani Češke 
komisije za slovnično zgradbo slovanskih jezikov iz akademskih in univerzitetnih 
bohemističnih in slavističnih ustanov po vsej državi. Vodilni strokovnjaki za 
področje skladnje so bili František Daneš, Miroslav Grepl, Zdeněk Hlavsa in Roman 
Mrázek, za področje nadstavčne skladnje (po tedanjem teoretičnem pristopu) Karel 
Hausenblas, za področje oblikoslovja pa Miroslav Komárek in Jan Kořenský. 
Poudariti moramo, da je bila zasnova te reprezentativne (in doslej nepresežene) 
slovnice večkrat predstavljena in prediskutirana tudi v mednarodnem prostoru. 
Paradoksalno pa to delo ni označeno s prilastkom »akademska«, še več, v kolofonu 
je navedeno, da gre za »visokošolski učbenik za študente pedagoške smeri češkega 
jezika na filozofskih in pedagoških fakultetah«. Kljub tej napaki v naslovu je 
omenjena slovnica obveljala za veliko akademsko slovnico in reprezentativno delo 
češkega slovničarstva. Vsekakor preseneča dejstvo, da na podlagi njene teoretične 
 Novi pristopi v Akademski slovnici knjižne češčine (?)    31
zasnove v devetdesetih letih ni nastala slovnica za šole in širšo izobraženo javnost, 
kot bi pričakovali (več o tem prim. Bednaříková 2014). 
Tudi nova Slovnica sodobne češčine 1 (Mluvnice současné češtiny) (Cvrček et al. 
2010), kot so izjavili njeni avtorji (prim. Kovaříková 2010), naj bi bila namenjena 
za pouk v šolah. Gre za prvi poskus slovnice češkega jezika zgolj na podlagi 
korpusnih podatkov, t. i. corpus-driven grammar. Slovnica samo sebe deklarira za 
slovnico, ki opisuje dejansko stanje češčine. V podnaslovu je celo navedeno, da je 
to češčina, »kakor jo pišemo in govorimo«. Toda v njej le stežka izsledimo osnovno 
oblikoslovno teorijo, iz katere izhaja, saj je kakršna koli oblikoslovna razlaga 
omejena le na statistična naštevanja, informacije o pogostnosti in opise korpusnih 
podatkov (prim. Kosek, Křístek, Osolsobě, Vojtová, Ziková 2011a, 2011b; Čech 
2012, Bednaříková 2014).
Strokovna javnost je zato upravičeno in nestrpno čakala (in še vedno čaka) na 
pripravo in izid nove akademske slovnice sodobne češčine. To je naloga predvsem 
za slovnični oddelek Inštituta za češki jezik Akademije znanosti Češke republike. 
Naj pripomnimo, da to pričakovanje, glede na to, da je zadnja »akademska« slovnica 
izšla pred tridesetimi leti, že kar malo dolgo traja. Kot fazo priprav lahko razumemo 
dva projekta Agencije za raziskovalno dejavnost Češke republike: prvega z naslovom 
Možnosti in meje slovnice češkega jezika v luči Češkega narodnega korpusa (Možnosti 
a meze gramatiky češtiny ve světle Českého národního korpusu; rezultati so povzeti v 
monografski publikaciji; prim. Štícha 2006) in drugega z naslovom Poglavja iz češke 
slovnice, ki ga nosi tudi publikacija z izsledki raziskav (Kapitoly z české mluvnice; 
prim. Štícha 2011). Ta Poglavja so dejansko poglavja, ne pa slovnica kot celota. 
Bolj spominjajo na priročnik, ki niha med zbornikom študij in nepopolno slovnico 
(prim. Štícha 2011: 7). Teorijo, na katero se opirajo raziskovalci, je resnično težko 
oceniti, saj je, kot je zapisal glavni urednik, omejena na minimum. Zelo ustrezno 
recenzijo tega dela je pripravila Miloslava Sokolová (2012). Z njeno oceno se 
lahko v celoti strinjamo in skupaj z njo ugotavljamo, da so posamezni deli precej 
nesorazmerni, da je opis korpusnih podatkov občasno stereotipen, da je slovnica 
terminološko neenotna in da je celo vprašljiva kompatibilnost poglavij, kar je lahko 
posledica premalo jasne in premalo enotne osnovne teorije.
Leta 2013 je pri založbi Academia izšla monografija z zelo obetajočim naslovom: 
Akademska slovnica knjižne češčine (Akademická gramatika spisovné češtiny). 
Toda tudi ta slovnica, čeprav nosi naslov »akademska«, žal ni tista dolgo in težko 
pričakovana akademska slovnica. Prava večdelna velika akademska slovnica bo 
postopoma šele začela izhajati, izid njenega zadnjega zvezka je napovedan za leto 
2025. Po besedah njenega glavnega urednika trenutno pripravljajo prvi zvezek. 
Publikacija Akademska slovnica knjižne češčine, ki je bila prvotno načrtovana kot 
»kratka in jedrnata«, naj bi služila kot praktični priročnik. Njeni uporabniki naj bi 
torej bili širša kulturna javnost, predvsem pa srednje in visoke šole (prim. Štícha 
2013: 15). Tem uporabnikom naj bi ponujala urejen sistem podatkov o naravnih 
pravilih sodobne češke slovnice, in sicer predvsem pisnega jezika. Glede na namen 
32 Božena Bednařiková
te slovnice naj bi bile teoretične razlage (podobno kot v prej omenjenih Poglavjih 
češke slovnice) omejene zgolj na minimum, ki pa ga je po besedah glavnega urednika 
v slovnico treba vključiti (prim. Štícha 2013: 16). Toda tudi to najmanjšo količino 
teorije je zelo težko izslediti in analizirati, ker naj bi funkcijo razlag opravljalo 
sámo podatkovno gradivo. Morebitne teoretične razlage naj bi bile le eksplicitni 
komentar tega, kar izkazuje podatkovno gradivo. 
Glede na diskrepanco med naslovom in dejanskim namenom slovnice je torej dokaj 
težko izslediti obljubljene »nove pristope«, in sicer predvsem zato, ker je bil zamenjan 
vrstni red »akademski opis« in »opis za šole in javnost«. Ni povsem jasno, na čem 
teoretično sloni podlaga slovničnega opisa za širšo javnost. V prispevku se bomo 
osredotočili – tudi zaradi avtoričine strokovne specializacije – na oblikoslovni del, 
torej na t. i. slovnico besede, in na zelo vprašljiv del, posvečen češkemu besedotvorju. 
Obsežno poglavje z nenavadnim naslovom Slovnica besede (Gramatika slova) 
glede na število strani obsega skoraj polovico vsebine Akademske slovnice knjižne 
češčine, kar je lahko tudi pokazatelj tega, kako pomembna je za same avtorje 
(Ivana Kolářová, František Štícha in Miloslav Vondráček). Približno 200 strani 
(od 450) je namreč posvečenih besedotvorju. Samo besedotvorno poglavje je 
prineslo ogromno količino gradiva, ki doslej v slovnicah in besedotvornih opisih ni 
bilo upoštevano. Podatkovno gradivo naj bi opravljalo tudi funkcijo razlag, kot je 
navedeno v uvodnih poglavjih. A če uporabnik v konkretnih primerih išče teorijo, 
iz katere slovnica izhaja, bo neizogibno razočaran in zmeden. Opisi dragocenega 
podatkovnega gradiva so kaotični, uporaba jezikoslovne terminologije pri opisih 
pa nedosledna, s čimer se kaotičnost še poveča. 
Za ponazoritev tega pristopa zadostuje, da se ustavimo pri enem od osnovnih terminov 
besedotvorne terminologije, in sicer izpeljava (odvozování). S tem strokovnim 
izrazom se zaplete že takoj v uvodnem poglavju, posvečenem tvorjenju besed (prim. 
Štícha 2013: 90–91). Zdi se namreč, da avtorji izpeljavo razumejo bodisi kot edini 
način tvorjenja besed v češčini bodisi širše, in sicer kot edini način tvorjenja besed 
nasploh (celo to je mogoče, prim. npr. termin derivologija, torej znanost o možnem 
tvorjenju besed, v Furdík 2004). O drugem bi lahko pričala že naslova podpoglavij 
2.1.1 in 2.1.2, ko šele za naslovom Neizpeljanke in izpeljanke; istovetenje izpeljank 
sledi poglavje Splošni načini tvorjenja besed. Da izpeljavo razumejo kot splošno 
oznako za besedotvorje, prav tako kaže način, kako razlagajo termina fundacija in 
motivacija (fundacija naj bi bilo razmerje med obliko izpeljane besede in obliko 
podstave). Če poiščemo konkretne primere, ki naj bi v slovnici opravljali tudi vlogo 
razlage, ugotovimo, da avtorji trdijo, da je beseda strom (‘drevo’) izpeljana iz besede 
strměti (‘štrleti, moleti kvišku’). Na podlagi takšnih primerov lahko sklepamo, da 
izpeljava tu res ni razumljena kot češka ustreznica za derivacijo (kot besedotvorni 
način), kajti beseda strom v tem smislu dejansko ni izpeljana, temveč ustvarjena 
(fundirana, motivirana). Podobno je beseda muž (‘moški, mož’) interpretirana kot 
enomorfemska beseda (avtorji trdijo, da je sestavljena iz enega morfema, in sicer 
iz korena) in predstavlja primer netvorjene besede. Ta primer tudi kaže na to, da 
 Novi pristopi v Akademski slovnici knjižne češčine (?)    33
avtorji ne upoštevajo ničtega slovničnega morfema. Presenečenje pa nas doleti že v 
naslednjem poglavju (Štícha 2013: 91–92), v katerem so kot splošni načini tvorjenja 
besed navedene derivacija, kompozicija, univerbizacija in abreviacija. Ne samo 
tukaj, ampak tudi v drugih obsežnih delih slovnice, posvečenih derivaciji, je govor 
o izpeljavi. Iz tega sklepamo, da se izpeljava razume kot eden izmed besedotvornih 
načinov. Bralec pa se srečuje tako s terminom derivirati kot tudi izpeljati, in oboje 
pomeni isto. Celotna zmeda se stopnjuje z (ne)uporabljanjem termina konverzija. 
Ta pomemben besedotvorni način v uvodnem pregledu splošnih načinov tvorjenja 
besed sploh ni omenjen, v poglavjih, posvečenih derivaciji, pa ga upoštevajo. 
Npr. v poglavju o poimenovanjih lastnosti (Štícha 2013: 138–143) je navedeno, 
da pri nastajanju poimenovanj lastnosti nekateri pridevniki konvertirajo, tj. se 
tvorijo brez pripone, samo s pomočjo sklanjatvene končnice (teplo ‘topló’, krása 
‘lepota’, čerň ‘črnina’). Kako je potem mogoče interpretirati primere z besedama 
strom in muž, ki naj bi demonstrirala temeljno teorijo? Beseda strom naj bi bila v 
nasprotju z besedo muž izpeljana, toda izpeljava ni sopomenka za tvorjenje, temveč 
za besedotvorni način. Sodeč po razlagi pojma derivacije (izpeljave) beseda strom 
ne more biti izpeljana, ker se upošteva tudi konverzija (v dani razlagi tvorjenje 
s pomočjo sklanjatvene končnice). Za katero končnico pa gre v primerih strom 
(in čerň), če se v uvodnih poglavjih ne upošteva ničta končnica? Drugje pa se 
uporablja izraz ničti besedotvorni sufiks, s čimer prihaja do še enega alternativnega 
opisa popolnoma istega pojava. Kot primer služi interpretacija nastanka besede postih 
(‘pregon’) v poglavju o poimenovanjih dejanj in posledicah dejanj (Štícha 2013: 
143–147). V teh odlomkih ostaja bralec, pa naj je izobraženi lingvist, strokovno 
nepodkovani uporabnik, študent ali učitelj, popolnoma zmeden.
Podobnih nepravilnosti in nedoslednosti, kaotičnega uporabljanja terminologije 
in ilustrativnih primerov, ki naj bi imeli še razlagalno funkcijo, in neskladnosti v 
temeljni teoriji je žal v tem delu veliko (prim. tudi Faltýnek, Martinková, Kosta, 
Bednaříková, Musilová 2017). Poleg tega lahko opazimo visoko nekompatibilnost 
besedotvornega dela z oblikotvornim delom, čeprav sta se oba znašla skupaj v 
istem poglavju. Kot smo že pojasnjevali v drugih člankih (prim. npr. Komárek 
1989; Bednaříková 2009, 2014), zasnova češkega besedotvorja trpi zaradi precejšne 
nekompatibilnosti z zasnovo oblikoslovja. Zadnja resnična akademska slovnica 
češkega jezika besedotvorje in oblikoslovje konceptualno in tudi fizično ločuje 
(prim. Dokulil, Horálek, Hůrková, Knappová 1986; Komárek, Kořenský, Petr, 
Veselková 1986). Nova akademska slovnica – ki sicer nosi naslov akademska, 
značaja akademske slovnice pa zagotovo nima (kar glavni urednik v uvodnih 
poglavjih ne samo dopušča, temveč celo razglaša kot cilj) – je obetala, da bo to 
mejo v skladu z močnim tokom morfološkodeskripcijskih pristopov, pri katerih 
je beseda enota oblikoslovja in cilj morfologije opisati njeno notranjo strukturo 
(prim. npr. Lieber, Mugdan 2000; Bauer 2000, 2004), uspešno presegla. Če pa 
podrobneje pogledamo poglavje Slovnica besede, ki mu je kljub manjši razumljivosti 
naslova uspelo združiti tako leksikalno kot fleksivno (pregibanjsko) morfologijo, 
nas čaka razočaranje. Ne le da nekompatibilnost ni bila presežena, marveč se je na 
več mestih v knjigi in ob pomanjkanju enotnega deskriptivnega načela to neskladje 
34 Božena Bednařiková
med oblikoslovnim in besedotvornim konceptom še povečalo. Vprašaj v naslovu 
naše razprave, katere namen je bil opozoriti na morebitne nove pristope v opisu 
češke slovnice, je torej potreben. 
Prevedla Jana Šnytová
Literatura
Bauer, Laurie, 2000: Word. Booij, Geert, Lehmann, Christian, Mugdan, Joachim, Skopeteas, 
Stavros (ur.). Morphologie / Morphology. Ein Internationales Handbuch zur Flexion und 
Wortbildung. An International Handbook on Inflection and Word-Formation. Volume 1. 
Berlin – New York: Walter de Gruyter. 247–257.
Bauer, Laurie, 2004: A glossary of morphology. Edinburgh: Edinburgh University Press.
Bednaříková, Božena, 2009: SLOVO a jeho KONVERZE. Olomouc: Univerzita Palackého.
Bednaříková, Božena, 2014: O Komárkově teorii morfologie. Slovo a slovesnost 75. 200–219.
Cvrček, Václav et al., 2010: Mluvnice současné češtiny 1: Jak se píše a jak se mluví. Praga: 
Karolinum.
Čech, Radek, 2012: Několik teoreticko-metodologických poznámek k Mluvnici současné 
češtiny. Slovo a slovesnost 73. 208−216.
Daneš, František, in Komárek, Miroslav (ur.), 1974: Vědecká synchronní mluvnice spisovné 
češtiny (Základní koncepce a problémy). Praga: Komise pro studium gramatické stavby 
slovanských jazyků ČKS, rotaprint.
Daneš, František, in Komárek, Miroslav (ur.), 1975: Teoretické základy synchronní mluvnice 
spisovné češtiny. Slovo a slovesnost 36. 18−46.
Daneš, František, Grepl, Miroslav, Hlavsa, Zdeněk (ur.), 1987: Mluvnice češtiny 3: Skladba. 
Praga: Academia.
Dokulil, Miloš, Horálek, Karel, Hůrková, Jiřina, Knappová, Miloslava (ur.), 1986: Mluvnice 
češtiny 1: Fonetika Fonologie – Morfonologie a morfemika – Tvoření slov. Praga: Academia.
Faltýnek, Dan, Martinková, Petra, Kosta, Peter, Bednaříková, Božena, Musilová, Květoslava, 
2017: Nahlédněme do výkladní skříně Ústavu pro jazyk český. F. Štícha (ur.): Akademická 
gramatika spisovné češtiny. Praga: Academia 2013. (Naše řeč, v tisku.)
Furdík, Juraj, 2004: Slovenská slovotvorba. Prešov: Náuka.
Komárek, Miroslav, Kořenský, Jan, Petr, Jan, Veselková, Jarmila (ur.), 1986: Mluvnice češtiny 
2: Tvarosloví. Praga: Academia.
Komárek, Miroslav, 1989: Nad 1. svazkem akademické Mluvnice češtiny. Slovo a slovesnost 
50. 32−42.
Kosek, Pavel, Křístek, Michal, Osolsobě, Klára, Vojtová, Jarmila, Ziková, Markéta, 2011a: 
První korpusová mluvnice češtiny. Naše řeč 94. 142−152.
Kosek, Pavel, Křístek, Michal, Osolsobě, Klára, Ziková, Markéta, Vojtová, Jarmila, 
2011b: Mluvnice současné češtiny (recenze). Bohemistyka, 1. 56–63.
 Novi pristopi v Akademski slovnici knjižne češčine (?)    35
Kováříková, Dominika, 2010: Mluvnice současné češtiny. ˂http://www.jtpunion.org/spip/
IMG/pdf/Mluvnice_soucasne_cestiny.pdf˃. (Dostop 25. 11. 2015.) 
Lieber, Rochelle, in Mugdan, Joachim, 2000: Internal structure of words. Booij, Geert, 
Lehmann, Christian, Mugdan, Joachim, Skopeteas, Stavros (ur.). Morphologie / Morphology. 
Ein Internationales Handbuch zur Flexion und Wortbildung. An International Handbook on 
Inflection and Word-Formation. Volume 1. Berlin – New York: Walter de Gruyter. 404–416.
Sokolová, Miloslava, 2012: Kapitoly z české gramatiky. Korpus – gramatika – axiologie 
6. 18–32.
Štícha, František (ur.), 2006: Možnosti a meze české gramatiky. Praga: Academia.
Štícha, František (ur.), 2011: Kapitoly z české gramatiky. Praga: Academia.
Štícha, František (ur.), 2013: Akademická gramatika spisovné češtiny. Praga: Academia.