MAGIČNA MOČ ODLOČBE IN ZAČARANI KROG SORODSTVA Kaj iinata skupnega magjčna moč odločbe in začarani krog sorodstva? Piaviloma ne, toda v mojem primeru da. To nam zopet potrjuje piavilo, da izjema potrjuje pravilo, ki sicer ni pra-vilo, vendar postane pravilo, če menimo, da naj bo piavilo. V tem mojem primeiu je za-čarani krog sorodstva sprožil magično moč odločbe, ki me je kot raketa odnesla z mesta glav-nega vratarja. Torej vidite, da gresta obe stvari skupaj ali, kot pravijo, da sta v medsebojni vzročni zvezi. A zaradi učinkovi-tosti: k stvari. Nid več nisem vratar pri glav-nem vhodu, temveč pri stian-skem vhodu, ki je namenjen to-vomemu prometu. To je nizko, neodgovorno, podrejeno vratar-sko mesto. Nic več nisem vratai - šef, vratai - general, temveč običajni odpiralec vrat z zama-ščeno depico, brez pravice do paradne uniforme z zlatimi gum-bi. Popolnoma navaden odpira-lec vTat sem, ki odpira težka že-lezna VTata ixi ga vsevprek prekli-njajo brezobzirni šoferji. Vsega tega je kriv začaiani krog sorodstva, ki je sprožil od-ločbo. Se sedaj, deset dni po prejemu, jo imatn pred seboj na mjzi. V njej jasno in nedvoumno piše našlednje: ,,Na podlagi določil pravilnika o ..., pravilnika ..., statu-ta . . ." in tako naprej - na četr-tini strani so našteti piedpisi, ka-ko je lahko prišlo do tako usod-nega izreka, ki se glasi: ,,odločara, da se tovariš Pepe Žabar razreši dolžnosti glavnega vratarja in odiejam da se premesti za vratarja stran-skega izhoda." Ali čutite udamo moč besed ,,odločam . . ., odrejam . .., se razreši..., se premesti.. .". Vsaka posebej je kot dobro mer-jen udarec, ki zadene natanko tja, kamor je tieba. Ne višje, ne nižje, ne levo in ne desno - tem-ved naravnost v sredino. Cloveka te odločne, jeklene in mrzle be-sede naravnost ohromijo, da strmi vanje kot začaran in se jih ne upa ponoviti v bojazni, da se mu bodo zapičile v grlu in ga za-dušile. Kako drugače bi bilo slišati, ie bi te grozeče besede nadome-stili s kakimi blažjimi, kot na primer: priporočam, predlagam, odvezujem, odpokličem, pre-stavljam in podobno. Uradni akti s takimi izrazi bi bili mnogo bolj demokratični in v duhu da-našnjih časov. Kar poglejmo, kako drugače bi se potem glasila odiočba: ,,predlagam, da se tovariš Pepe Žabar odve-zuje dolžnosti glavnega vrataija in priporočam, da prevzame mesto vratarja ..." itn. Z veseijem bi prebraJ tako od-'.očbo, se vsedel in napisal pri-tožbo. V njej bi jasno in glasno povedal, da ,,se s predlogom ne strinjam, ker upoštevam samo tiste predloge, ki jih dajem sam. Prav tako se ne pustim odvezati, ker sploh nisem privezan za glav-ni vhod, ampak sedim tam po-polnoma svobodno. Priporočilo naj si podpisani mirne duše vtak-ne v žep in ga uporabi tam, ka-mor hodi še cesar peš. Niti na misel pa mi ne pride kakišnokoli prevzemanje, razen prevzemanja višje plače." Da, da, tako bi se pritožil! Se-daj pa že deset dni strmiin v od-ločbo. Tisti odstavek tam na koncu ,,.. .ima v 15 dneh pra-vico pritožbe ..." me zapeljuje in potiska svinčnik v roke. A kaj pomaga, ko mi ta pade iz roke, Žim se mi pogled ustavi na be-sedah ,,odločam. . . razrešu-jem .. . odrejam .. ." Proti njim se ni mogoče bojevati, treba se jim je pokoriti. V njih je skiita vsa tisočletna dižavna in diuga prisila. Še več! Prepričan sem, da jih je uporabljal že Ijubi bog, ko je ustvarjal nebo in zemljo. Tedaj prav gotovo ni rekel ,,prediagam, da naj bo svetloba", temveč ,,odločam, da naj bo svetloba", ali na primer ,,pri-poročam, da se prižgo zvezde na nebu", temveč ,,odrejam, da naj se prižgo zvezde". Rad bi videl, katera zvezda bi ob takih be-sedah Ie za hip oklevala prižgati svojo laterno. Nič! Treba je upogniti hrbet in klecniti pred vsemogočnim obličjem odločbe in vdan v uso-do trpeti krivico. Odločba je bila krivična, kot je kiivična vsaka negativna od-ločba. V obrazložitvi piše, da se me razrešiije zato, ker nisem v redu opravljal svojih dolžnosti. Toda, to ni res. Odločbo je spio-žil začarani krog sorodstva. V podjetju je bil zaposlen neki zelcnec Ferdo, ki sem ga nekoč že omenil. Ta grinta je v vse vtikal svoj nos. Pri vsakem je iskal in našel napake, tako da smo ga bili vsi siti. A do sebe je biJ zelo prizanesljiv. Na delo je prihajal, kadar se mu je zljubilo, med delom je brez dovoljenja odhajal iz tovarne in z dela od-hajal, kadar se mu je zdelo. SpotikaJ se je nekaj tudi ob-me. Ni mu bilo všeč, da v vratar-nici berem časopis, da nimam zapetih vseh gumbov in med de-lovnim dasom kadim. Le kje ste že videli in dišali kaj takega? ! Zato sem sklenil, da se mu od-dolžini. Za vsako njegovo za-mudo in za vsak predčasen od-hod sem napisal poročilo in ga poslal sekretarju, da bi mu dal vetra. Poročila so se kopičila, a zgodilo se ni nič - kot bi mu jih ne pošiljal. Uspeh je bil samo ta, da me je zelenec vsak dan gledaJ bolj pisano. Sprva sem mislil, da sekretar mojih poročil ne pre-jema in jih zadržuje ali uniči nje-gova tajnica. Snažilka pa mi je povedala, da v sicer ponavadi praznem sekretarjevem košu vsak dan najde moje prijave -raztrgane. Resnično sem pobesnel. Sel sem k direktorju, mu vse po-vedal in priporočal, naj on na-pravi red. A tudi sedaj ni bilo nobenega odmeva. Postal sem radoveden, a obenem tudi za-skibljen. Tu nekaj ni bilo v redu, zaslutil sem nevarnost. Zato sem nekega jutra ustavil direktorjevo ¦tajnico in se previdno pozani-mal, kako je z ,,mojo zadevo". ,,Ne vem, če bo kaj, tovariš Pepe", se je nasmehnila tajnica, ,,tovariš Ferdo je vendar izredno perspektiven član našega kolek-tiva. S svojimi sposobnostmi in prizadevnostjo bo še daleč pri-šel. Zato res ne gre, da ga prega-njamo zaradi malenkosti. Pustite ga na miru. On in vsi vodilni že vedo, kaj lahko dela. Ali mislite, da stno ga zastonj osem let šti-pendirali in za dve leti poslali v inozemstvo na specializacijo. Vse skupaj lahko škoduje samo vam." Ta je pa dobra! Nisem ga še videl, da bi delal kaj pametnega, ona pa „ ..% sposoben, prizade-ven .. ." Jasno mi je^ postalo tudi, kako je prišel do sportnega avtomobila popolnoma neznane znamke. Seveda, ,,prišpeciali-ziral" si ga je na naš račun. Ne, to ne gre, sklenil sem, da grem do konca. Poprosil sem prijatelja Jožeta, člana delavskega sveta, da sproži vprašanje na seji delavskega sve-ta. Jože me je pazljivo poslušal, potem pa je preplašen zakrilil z rokaini. ,,Kai vendar počndf, človek božji! Ce hočeš že sam napraviti samomor, potem ne vleci še drugih v tolmun. Vse drugo, kar hočeš, napravim zate, samo tega ne zahtevaj. Ali sploh veš, kdo je ta grinta? " Začuden sem ga pogledal. ,,Ne! Zdi se mi, da je navaden cepec in to še len povrhu." ,,Poslušaj! Ali si poznal tisto črnolaso Maro, ki je bila prej za-postena v našem podjetju? Vidiš, Ferdo je njen sin." ,,In kaj zato? Samo zato, ker je sin neke črnolase Mare, ki je bila nekoč pri nas, menda še ne sme počenjati, kar bi hotel? " ,,To je res. Toda ta Maia je obenem tudi sestra personalčeve zene." „0!" sem se začudil. ,,Nič, o! Kar poslušaj, ti, ki misliš, da vse veš, vendar kakor vidim, najvažnejšega le ne veš. Personalec pa je bratranec direk-torjeve tajnice." ,,Višga, hudiča!" Počehljal sem se za ušesi. ,,Da, da! Toda mož direktot- jeve tajnice je obenem tudi se- kretarjev nečak." ,,Ne, ne? Nemogoče!" Sedaj me je pa res že pošteno zaskr-belo. Toda Jože je bil ne-usmUjen. ,4n sekretar se misli drugič potočiti z Marino sestro, to je s Ferdovo teto." ,,Zbogom kariera! Pokopalo me bo neko sorodstvo z ničetom na čelu!" Zastokal sem in se se-sedel za mizo. Ko sem bil že čisto na tleh, me je Jože še dotolkel. Najbrž tudi ne veš, da je Marin mož, to je obenem tudi Ferdov oče, di-rektor podjetja, v katerem je za-poden sin našega direktorja, nje-gova hči pa prejema tam štipen-dijo. Če bi rad še kaj, ti lahko povem še to, da je žena našega direktorja sorodnica Ferdovega očeta." To jje konec, tu se ne da nič napraviti! Kako naj se jaz, Pepe 2abai, brez sorodstva uprem in razbijem ta začarani krog? Ne, za to je sto in tisoč Žabarjev premalo. Kar poglejte! Tu je neki Fer-do, sin Mare, ki je sestra perso-nalčeve žene, a personalec je obenem tudi bratranec direktot-jeve tajnice, katere mož je ob-enem še sekretarjev nečak; in da bi bil krog res popoln, se name-rava sekretai potočiti z zelen-čevo teto. Na koncu pa ti ta venec utrdi še direktorjeva žena, ki je sorodnica Ferdovega očeta. Nič nc pomaga, vztrajati bo treba na stranskem izhodu. Toda ko bodo dorasli moji otroci, bom tudi jaz začel vezati začara-ni kiog sorodstva z vsemi vrataiji v mestu, potem bodo že videli! A pritožba? Saj res! Ne kaže je napisati. Predsed-nik delavskega sveta je brat Fer-dove zaročenke.