— 17 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost dvojinskih oblik v šestih slovenskih narečjih Matic Pa vlič, Artur Stepanov in Penka Statev a Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Kardeljeva ploščad 16, SI 1000 Ljubljana, matic.pavlic@pef.uni-lj.si Center za kognitivne znanosti jezika, Univerza v Novi Gorici, Vipavska cesta 13, SI 5000 Nova Gorica, arthur.stepanov@ung.si, penka.stateva@ung.si Izvedli smo psiholingvistični eksperiment izražanja, in sicer opis slike do - godka s prehodnim stavkom na osnovi treh ključnih besed. Na ta način smo v šestih slovenskih narečjih raziskali rabo dvojinskih oblik samostalnika in glagola. Rezultate smo primerjali s tipologijo narečij glede izgube dvojine v slovenščini, ki jo predstavljajo geolingvistične karte v Jakop (2008) na osnovi podatkov iz Slovenskega lingvističnega atlasa. Ugotovili smo, da raba dvojine ni povezana z ohranjenostjo dvojinskih samostalniških oblik v jezikovnih sistemih slovenskih narečij, ampak le s stavčno funkcijo samostalnika. S slednjim smo prvič eksperimentalno potrdili domnevni vpliv (Tesnière 1925) glagolskega ujemanja na izražanje dvojine v slovenščini. We conducted a psycholinguistic experiment on language production, namely a picture description task based on three keywords. We investigated the use of dual morphology on nouns and verbs in six Slovene dialects. As for the loss of the dual in these dialects, we compared our results with the typol- ogy of Slovene dialects presented in Jakop (2008), based on data from the Slovenian Linguistic Atlas. We could not relate the use of dual morphology to the number of preserved dual forms in a dialect, but only to the sentential function of the noun. The latter experimentally confirmed for the first time the previously suspected (Tesnière 1925) effect of verb agreement on the use of the dual in Slovenian. Ključne besede: dvojina, samostalnik, glagol, ujemanje, slovenščina, psi - holingvistika Key words: dual, noun, verb, agreement, Slovenian, psycholinguistics DOI: https://doi.org/10.18690/scn.16.1.17-34.2023 1.01 Izvirni znanstveni članek – 1.01 Original Scientific Article — 18 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva 1 Uvod 1 Indoevropski prajezik je imel tri slovnična števila, vendar se je dvojina do danes polno ohranila le v treh njegovih potomcih: v gornji in dolnji lužiški srbščini ter v slovenščini. Že Tesnière (1925) je na osnovi diahronih podatkov izdelal posplošitev vrstnega reda poenotenja dvojinskih oblik z množinskimi glede na: – sklon: mestnik, rodilnik, dajalnik, orodnik, imenovalnik/tožilnik; – spol: ženski, srednji, moški; – besedno vrsto: pridevnik, kazalni zaimek, samostalnik, števnik, osebni zaimek. Obstaja več razlag za izginjanje oziroma za ohranjanje dvojinskih oblik. Dvojina je v primerjavi z množino zaznamovana, 2 in sicer glede na več kriterijev: dvojino otroci usvojijo kasneje kot množino (Ravid in Hayek 2003), dvojina je medjezi - kovno gledano manj razširjena kot množina (Corbett 2000) in njena raba se v diahronem razvoju običajno zmanjšuje (Corbett 2000). Dodamo pa lahko tudi oblikoskladenjski kriterij zaznamovanosti, kot ga med prvimi omenja Green- bergova univerzalija 35 (1963: 94): » Ni jezika, ki ne bi imel množine izražene z neničtim morfemom, medtem ko obstajajo jeziki, ki ednino izražajo z ničtim morfemom. Dvojina in trojina skoraj nikoli nista izraženi z ničtim morfemom.« Zaznamovanost lahko sproži spremembe, ki imajo za posledico reinterpre - tacijo oziroma poenotenje zaznamovanega slovničnega števila z nezaznamova - nim (glej na primer hipotezo o krnjenju zaradi zaznamovanosti, Nevins 2011; hipotezo o ekonomičnosti oblikoskladenjskih oznak, Slobodchikoff 2019; ali diahroni model izginjanja dvojinskih oblik v okviru minimalistične skladnje, Stepanov in Stateva 2018). Poleg tega iz raziskovanja usvajanja jezika v ne- optimalnih pogojih (tj. prek kvantitativno in/ali kvalitativno omejenega stika s prvim/maternim jezikom) vemo, da so slovnično število in ujemalni procesi na splošno še posebej dovzetni za spremembe (Polinsky 2018), na primer za poenostavljanje paradigme (Berdicevskis in Semenuks 2022). Dejavnik pri postopnem opuščanju dvojinskih oblik pa bi bilo lahko tudi medsebojno vpli - vanje oziroma izgubljanje drugih slovničnih kategorij, na primer poenotenje določenih sklonskih oblik znotraj posamičnega slovničnega števila, zaradi česar bi govorci intuitivno ohranili le tisto slovnično število, ki razlikuje med več sklonskimi oblikami (Ivanov 1983). Čeprav so v preteklosti jezikoslovci napovedovali izginotje dvojine iz vseh indoevropskih jezikov (Priestly 1993: 448), Jakop (2008: 145) za slovenščino ugotavlja, » da se zemljepisni obseg rabe dvojinskih oblik v slovenskih narečjih ni bistveno zmanjšal in da je dvojina produktivna in živa kategorija«. 1 Raziskavo smo izvedli v okviru projekta Jezikovni prenos pragmatičnih prvin: Govorci slovenščine v večjezičnem okolju (ARRS J6-2580), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Za slovenščino Toporišič (2000: 271). — 19 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost … 1.1 Raba dvojinskih oblik v slovenščini Slovnično število je v jezikih, ki ga izražajo pri samostalniku, lahko vkodirano s prostim oziroma vezanim morfemom, krnitvijo oziroma spreminjanjem osno- ve in/ali z nadomestno osnovo. Lahko pa je tudi neizraženo – in v slednjem primeru prepoznavno le po sekundarnih znakih, kot je ujemanje. V sloven- ščini je slovnično število izraženo pri samostalniški besedni zvezi, bodisi pri samostalniku (1a) ali pri izraženem osebnem zaimku (1b). Slovnično število samostalniške besedne zveze pa je neizraženo v zvezi dveh priredno sestavlje - nih samostalnikov, ki vsak zase sicer stojita v ednini (1c), in pri neizraženem osebnem zaimku (1č); v teh dveh primerih je slovnično število samostalniške besedne zveze razvidno šele iz glagolskega ujemanja. Pomembno je poudariti, da je ujemanje med osebkom in povedkom obvezno (Toporišič 2000: 271), in sicer ne glede na narečje oziroma število ohranjenih dvojinskih samostalniških/ glagolskih oblik v tem narečju: v primeru, da je osebek označen za množino, je dvojinska oblika povedka neslovnična (2a–c); v primeru, da je osebek označen za dvojino, pa je neslovnična množinska oblika povedka (3a–c). (1) a. Otroka špricata teto. (2) a. *Otroci špricata teto. (3) a. *Otroka špricajo teto. b. Onadva se špricata. b. *Oni se špricata. b. *Onadva se špricajo. c. Jan in Rok špricata teto. c. *Jan, Rok in Bor špricata teto. c. *Jan in Rok špricajo teto. č. Špricata teto. Le v določenih narečjih, na primer v južnem in severnem belokranjskem narečju ter v nekaterih jugozahodnih primorskih narečijih (kjer se je več dvojinskih oblik poenotilo z množinskimi in je nato verjetno prišlo do reinterpretacije množine), naj bi se za opis dogodka z udeležencem, sestavljenim iz dveh entitet, namesto dvojine (1a–č) lahko uporabljala množina (4a–č); in sicer še posebej pogosto v primerih s sestavljenim osebkom (4c) in z neizraženim osebnim zaimkom (4č), kjer slovnično število ni izraženo v samostalniški besedni zvezi. (4) a. Otroci špricajo teto. b. Oni špricajo teto. c. Jan in Rok špricajo teto. č. Špricajo teto. 1.2 Razširjenost dvojinskih oblik v slovenskih narečjih Pri pregledu razširjenosti dvojinskih oblik v slovenskih narečjih sledimo ugo - tovitvam iz Jakop (2008), ki temeljijo na gradivu Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA, 1946–1999, Benedik 1999: 15). Tjaša Jakop (2008) je uporabila 10 vprašanj, ki so bila uporabna za raziskovanje dvojine. 3 Po njenih ugotovitvah 3 Vprašanja 145, 331, 606, 607, 620, 648, 827, 834, 849 in 853 po SLA (Jakop 2008). — 20 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva so dvojinske samostalniške oblike v slovenskih narečjih najbolj ohranjene v moškem spolu, in sicer imenovalniku (96 %; samostalnik brat, N=275; Jakop 2008: 135) in posledično v tožilniku, ki je enak imenovalniku. Dvojinske oblike ženskega spola so v celoti ohranila le redka narečja, skupno 51 % v imenovalniku (samostalnik krava; N=324 Jakop 2008: 135–136). Samostalniki srednjega spola prehajajo v moški spol (41 %; samostalnik okno; N=237; Jakop 2008: 136), zato dvojinsko končnico srednjega spola ohranjajo le redka narečja (10 %; samostalnik okno; N=237; Jakop 2008: 136). Dvojinske oblike pri glagolu so ohranjene z izjemo nekaterih jugozahodnih primorskih narečij ter južno- in severnobelokranjskega narečja (Jakop 2008: 130). Glede na povzeto stanje neka - tera slovenska narečja torej bolj kot druga težijo k izgubljanju dvojinskih oblik zaradi poenotenja z množinskimi ali zaradi spreminjanja spola samostalnika. Pri tem moramo opozoriti tudi na kontinuiteto tega procesa, saj so najzgodnejši primeri ohranjeni v prvih tiskanih knjigah v slovenščini (16. stoletje), kot med drugimi poročajo Derganc (2006), Jakop (2008) in Orel (2019). 1.3 Pridobivanje in raziskovanje narečnega gradiva Ker jezikovno znanje ni neposredno dostopno, je pri raziskovanju ključno, da upoštevamo, na kakšen način nam metoda omogoča posredni vpogled v jezikov - no zmožnost: bodisi prek jezikovne rabe, jezikovnih sodb, psiholingvističnih in/ali nevrolingvističnih kazalcev. 4 Od raziskovalne metode je deloma odvisen način pridobivanja oz. izvabljanja podatkov (ang. elicitation). Odločimo se za tisti način, ki bo zagotovil zadostno količino podatkovnih točk in hkrati zajel naravno oziroma avtentično jezikovno izražanje v narečju, pri čemer se želimo izogniti vplivom jezikovne norme oziroma prestižnejše standardne različice. Teorija prilagoditve govora (Giles in Smith 1979) namreč opisuje nagnjenost narečnih govorcev, da omejijo uporabo narečnih prvin, saj se (nezavedno) želijo prilagoditi govorcu standardne različice, ki je običajno nosilec višjega social - no-ekonomskega statusa in intelektualne kompetence. Opisano prilagajanje je značilno za interakcijo med raziskovalcem in informantom, kar je Labov (1972: 113, 209) imenoval paradoks opazovalca. Je v izogib paradoksu opazovalca bolje uporabiti strukturiran, polstruktu - riran ali nestrukturiran način? Obstajajo poročila, da nestrukturirane metode omogočajo pridobiti bolj avtentične podatke, ki pa po drugi strani pogosto ne morejo zagotoviti dovolj podatkovnih točk za ciljni pojav, sploh če gre za redke ali celo mejno sprejemljive strukture. Eno redkih neposrednih raziskav različnih metod zbiranja podatkov sta izvedla Kainada in Baltazani (2021), ki sta kvantitativno primerjala štiri metode izvabljanja narečnega govora: (i) polstrukturiran intervju, (ii) opis razlike med dvema slikama, (iii) opis razlike 4 Za natančnejši seznam in razlago različnih metodoloških pristopov k zbiranju (narečnih) podatkov glej na primer pregled Rose idr. 2020. — 21 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost … med dvema slikama kot odgovor na vprašanje, (iv) opis dejanja z napisom poimenovane osebe na sliki. Ugotovila sta, da z vsemi naštetimi metodami lahko izvabljamo narečni govor. Pomisleki, da naj bi bolj strukturirane naloge ne mogle izvabiti narečja, so se izkazali za neutemeljene – pričakovano pa se je z naraščanjem strukturiranosti naloge povečevalo število podatkovnih točk za ciljne pojave. Je v izogib paradoksu opazovalca pridobivanje podatkov bolje izvesti z aktivno ali pasivno prisotnostjo raziskovalca – ali povsem brez prisotnega razis- kovalca? Leemann idr. (2020) so raziskovali jezikoslovno terensko delo med pandemijo COVID-19. Njihovi testiranci so reševali vprašalnik, poimenovali nanosnike v narečju, brali v narečju in standardni različici, ponavljali besede v neznanem jeziku, vodeno pripovedovali zgodbo v narečju in vrisovali narečna območja na zemljevid. Te naloge so opravljali prek aplikacije na mobilni napra - vi, medtem ko jih je raziskovalec spremljal bodisi v živo bodisi prek videoklica. Rezultati kažejo na podobno dojemanje obeh načinov intervjuja, kar je v skladu s predhodnimi ugotovitvami Archibalda idr. (2019), ki so poročali o enako visoki uporabnosti spletnih in osebnih intervjujev za kvalitativne raziskave. Res pa je, da so spletni udeleženci poročali o manj stresa, naloge so zaznali kot lažje in navedli, da so se manj prilagajali govoru raziskovalca. Čutili so se bolj podprte s strani raziskovalca, vzdušje pa ocenili kot bolj naravno in spro- ščeno. Zaključimo, da je pasivnejša vloga raziskovalca v procesu pridobivanja podatkov bolje sprejeta kot aktivnejša. 2 Eksperiment Z raziskavo smo preverjali rabo dvojine v izbranih slovenskih narečjih. Uporabi - li smo eksperiment opisovanja slike in informante pri izražanju dodatno omejili tako, da smo podali tri ključne besede, iz katerih so morali sestaviti prehodni stavek (kar glede strukturiranosti ustreza iv. metodi po Kainada in Baltazani (2021)). S tem smo preverili, ali je izražanje dvojinskih oblik pri samostalniku povezano na eni strani z njegovo stavčno funkcijo osebka oziroma predmeta in na drugi strani z ohranjenostjo dvojinskih oblik v slovenskih narečjih po podatkih iz SLA oziroma analize Jakop (2008). Odločili smo se preveriti zgolj samostalnike moškega spola, ki naj bi bili najbolj stabilna skupina samostalni- kov v slovenskih narečjih. Za skladenjski funkciji osebka in predmeta smo se odločili zaradi večje ohranjenosti dvojinskih oblik v glavnih (tj. v imenovalniku in tožilniku) kot v stranskih (tj. v rodilniku, dajalniku, mestniku in orodniku) sklonih (Toporišič 2000, Jakop 2008, Marušič in Žaucer 2021); hkrati pa skla - denjski funkciji osebka in predmeta omogočata tudi eksperimentalno preverbo domnevnega vpliva glagolskega ujemanja (Tesnière 1925) na rabo dvojine pri samostalniku (saj se s povedkom ujema le osebek, ne pa tudi predmet). Glede na to, da so se v slovenskih narečjih dvojinske oblike v različni meri poenotile z množinskimi, smo sklepali, da je dejanska raba dvojinskih oblik — 22 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva povezana z razširjenostjo oziroma številom različnih dvojinskih oblik v para - digmi. Poudariti moramo, da v vseh izbranih narečjih obstajajo samostalniške oblike za glavne sklone v dvojini, tj. za imenovalnik in tožilnik, ki smo ju preverjali v eksperimentu. Vendar je v nekaterih narečjih prišlo do poenotenja dvojinskih samostalniških oblik z množinskimi v dajalniku (medtem ko so ro - dilniške oblike poenotene tako v narečjih kot v standardni slovenščini). Glede na predstavljene diahrone raziskave izginjanja dvojine v indoevropskih (pra)jezikih domnevamo, da izguba dajalnika v paradigmi danega narečja lahko nakazuje slabljenje rabe obstoječih dvojinskih oblik tudi za imenovalnik/tožilnik. Na ta način torej s hipotezo H1 število ohranjenih dvojinskih samostalniških oblik v jezikovnem sistemu povezujemo s pojavitvami dvojinskih oblik v jezikovni rabi. H1: Več ohranjenih samostalniških dvojinskih oblik v narečju → manj rabe množine pri samostalnikih za nanašanje na dve entiteti v tem narečju. Glede na to, da slovenska narečja (s potencialno izjemo jugozahodnih primor - skih narečij in belokranjskih narečij) v moškem spolu ne dopuščajo nesklad - nosti števila povedka glede na število osebka (Jakob 2008), smo v soglasju z nekaterimi predhodnimi raziskovalci (Tesnière 1925) predvidevali, da glagolsko ujemanje podpira rabo dvojine pri imenovalniškem osebku in potencialno pri- speva k ohranjanju dvojinske oblike v imenovalniku (H2): H2: Bolj ohranjene glagolske dvojinske oblike v narečju → več rabe dvojine pri osebku v primerjavi s predmetom v tem narečju; Manj ohranjene glagolske dvojinske oblike v narečju → bolj uravnotežena raba dvojine pri osebku in predmetu v tem narečju. 2.1 Izbor narečij in informantov V eksperiment smo zajeli 140 odraslih govorcev slovenščine kot prvega jezika (88 žensk, povprečne starosti 37,9 leta, SO = 11,4; mediana= 36,0) iz okolice Maribora, Nove Gorice in Kobarida, med Tržičem in Radovljico ter iz Bele krajine), ki so prostovoljno privolili v anonimno sodelovanje, za kar niso bili denarno ali materialno nagrajeni. Vsi informanti so imeli normalen vid oziro- ma so uporabljali korekcijske pripomočke in niso poročali o diagnosticiranih nevroloških ali nevrodegenerativnih boleznih. Iz analize smo izključili 47 informantov, ki niso: (1) bili govorci slovenščine kot prvega jezika, in sicer enega od ciljnih narečij; (2) dosegli vsaj 50-odstotne uspešnosti pri kontrolnih primerih množine žen - skega oziroma moškega spola. 5 5 Večina izločenih ni dovolj natančno razumela navodil – podane ključne besede so zgolj prebrali bodisi povsem nespremenjene bodisi z glagolom v ednini (ker so bili samostalniki navedeni v ednini). — 23 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost … Nadaljnjo analizo smo izvedli na podatkih 93 informantov iz šestih slovenskih narečij, izbranih glede na ohranjenost samostalniških in glagolskih dvojinskih oblik, kot so bile zbrane za SLA in analizirane v Jakop (2008). Kot prikazuje tabela 1, smo pri izbiri narečij uporabili le dve karti, ki se opirata na dve vpra - šanji iz SLA: izbrali smo samostalnik (brat) in glagol (delati) brez posebnosti, saj so samostalniki in glagoli s posebnostmi (kot je podaljševanje osnove (sin) in nadomestna osnova (iti)) bolj nedovzetni za spremembe in posledično lahko dajo neustrezno sliko. Tabela 1: Ohranjenost dvojinskih oblik glede na narečje po Jakop (2008) Kraj 6 Narečje Ohranjenost dvojinskih oblik (Jakop 2008) Število infor- mantov Skupina SAM: m. sp., im./ tož. in daj. GL: 1. in 2. os., sed. Kamnica Maribor Radizel južno - pohorsko brata, bratoma OHRANJENO Zbrano: 1955–65 delama, delata OHRANJENO Zbrano: 1955–65 16 28 Ohranjena glagolska dvojina Ohranjena dvojina dajalnika Idrsko Kobarid Ladra Potoki Svino obsoško brata, bratoma OHRANJENO Zbrano: 1951 delava, delata OHRANJENO Zbrano: 1951 12 Bistrica Kamna Gorica Lesce Loka Radovljica Tržič gorenjsko brata, bratom DELOMA OHRANJENO (ne v dajalniku) Zbrano: 1959 delava, delata OHRANJENO Zbrano: 1959 28 28 Neohranjena dvojina dajalnika Črnomelj Metlika Semič Vinica južno- in severno- belokranj- sko brata, bratom DELOMA OHRANJENO (ne v dajalniku) Zbrano: 1957 delamo, delate NEOHRANJENO Zbrano: 1957 17 37 Neohranjena glagolska dvojina Miren Nova Gorica Opatje Selo Orehovlje Renče Solkan Šempeter Vrtojba kraško brata, bratom DELOMA OHRANJENO (ne v dajalniku) Zbrano: 1954–82 delamo, delate NEOHRANJENO Zbrano: 1954–82 20 6 Kraji v krepkem tisku so zastopani kot točka v SLA. — 24 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva 2.2 Materiali Za stimule smo izdelali 64 barvnih risb z ločljivostjo 300 dpi, velikostjo 373 × 220 pikslov oziroma razmerjem 16 : 9. Vsak stimul je prikazoval en prehodni dogodek, v katerem sta sodelovala dva udeleženca, in sicer vršilec in prizadeto. Na desnem robu so bili navpično poravnani trije okvirji, vsak z enim izpisanim leksemom. Ker nas besedni red ni zanimal, smo položaj leksemov na stimulih razporedili od zgoraj navzdol tako, da so sledili nezaznamovanemu besednemu redu v slovenščini, ki je osebek povedek predmet (SVO): zgornji in spodnji leksem sta bila samostalnika (v imenovalniku ednine), srednji leksem pa je bil glagol (v nedoločniku), kot prikazujeta sliki nad primeri v (5). Informantom je bilo naročeno, naj si glede na sliko zamislijo, izrečejo in posnamejo stavek z uporabo teh treh leksemov: glagola za poimenovanje dejanja in samostalni- kov za poimenovanje udeležencev dogodka. Informanti so lekseme pogosto zamenjali z narečnimi (npr. puobč) ali narečno izgovorjenimi (npr. tetà) izrazi (5a’–b’), kar nakazuje, da je naloga dejansko izvabljala narečje, ne pa pokra - jinskega ali celo standardnega govora. (5) a. a’. Malčka špricata têto. (standard) Puobča špricata tetô. (obsoško) b. Têta šprica malčka. (standard) b’. Tetà šprica puobča. (obsoško) Za eksperiment smo pripravili 32 ciljnih stimulov s 16 različnimi prehodnimi glagoli. Vsak od 16 glagolov iz ciljnih stimulov je bil uporabljen dvakrat z is- tim naborom udeležencev – vendar z obrnjenimi udeleženskimi vlogami (tako da je vsak udeleženec enkrat nastopal kot vršilec in drugič kot prizadeto). Za vsakega od udeležencev v stavku je bil predlagan po en samostalnik, eden je bil ženskega, drugi moškega spola. Samostalnik moškega spola je bil predviden kot označevalec za udeleženca, sestavljenega iz 2 entitet, torej naj bi izvabil dvojinsko obliko. Samostalnik ženskega spola je bil predviden kot označevalec za udeleženca, uravnoteženo sestavljenega ali iz 1 ali iz 3 entitet, torej naj bi izvabil edninsko ali množinsko obliko. Posamični informant je videl polovico ciljnih primerov, torej le eno različico vsakega dogodka. V eksperiment smo dodali 32 kontrolnih stimulov, ki so vsebovali 32 raz- ličnih prehodnih glagolov ter 64 različnih kontrolnih samostalnikov, ki so bili uravnoteženi glede na spol (½ moškega in ½ ženskega spola), glede na število (½ v ednini in ½ v množini) ter glede na stavčno funkcijo (½ v funkciji osebka in ½ v funkciji predmeta). Vsi samostalniki so se v kontrolnih stimulih ponovili natanko enkrat. — 25 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost … m. ed . m . d v. m. mn . ž. ed. ž. mn. 16 sam. moškega spola v ednini 16 sam. moškega spola v dvojini 16 sam. moškega spola v množini 24 sam. ženskega spola v ednini 24 sam. ženskega spola v množini Graf 1: Razporeditev samostalnikov po spolu in številu Informant je torej videl 16 ciljnih in 32 kontrolnih primerov, na osnovi katerih je sestavil in posnel 48 prehodnih stavkov, ki naj bi vsebovali 48 prehodnih glagolov ter 96 samostalnikov, ki so po spolu razdeljeni, kakor prikazuje graf 1. 2.3 Postopek Pri uporabljeni metodi pridobivanja podatkov informant vidi sliko, ki se mu na računalniškem zaslonu prikaže hkrati s ključnimi besedami, in mora besede čim hitreje povezati v stavek, s katerim opiše sliko, stavek izgovoriti in se pri tem posneti. Pred eksperimentalnim delom je informant dobil navodilo, naj šteje do pet ter reši en primer za vajo. Tako se je seznanil z navodili in stimuli ter se naučil vključiti in izključiti snemanje. Posnetek štetja in primera za vajo si je namreč lahko predvajal ter s tem preveril delovanje mikrofona, glasnost in razločnost lastnega govora. Eksperiment je potekal v spletnem okolju Ibex Farm (Drummond 2010; na spletu), nadgrajenem z modulom PennController (Zehr in Schwarz 2018), ki je zaporedje primerov ustvarilo kvazi naključno za vsakega informanta posebej, pri čemer je bil med dva ciljna primera vedno vstavljen vsaj en kontrolni primer. Celoten eksperiment je trajal od 20 do 25 minut. Informant je eksperiment rešil z lastno računalniško opremo na poljubni lokaciji, vendar pa je bil v navodilih izrecno naprošen, naj rešuje v narečju, strnjeno in v mirnem okolju. Pred začetkom eksperimenta je informant podal informirano izjavo o anonimnem sodelovanju in rešil kratek demografski vprašalnik. 2.4 Transkripcija, čiščenje podatkov in analiza Posnetki so bili ročno transkribirani v standardno slovenščino, pri čemer so bile lemam dodane oznake slovničnega števila. Kot ustrezne smo obravnavali posnetke, ki so vsebovali prehodni stavek z osebkom, povedkom in predmetom, pri čemer smo upoštevali tudi vse sopomenke oziroma narečne besede, (i) če so se po udeleženski strukturi glagoli skladali s podanimi glagoli (tj. če so — 26 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva bili prehodni) oziroma (ii) če so se samostalniki po spolu skladali s podanimi samostalniki. Kot neustrezne smo izključili: (a) Nedokončane posnetke (zaradi predčasno izključenega snemanja). (b) Nerazumljive posnetke ali dele posnetkov. (c) Posnetke, v katerih so informanti uporabili glagol z neciljno udeležensko strukturo ali so glagol pustili v nedoločniku. (d) Posnetke, v katerih so informanti uporabili samostalnik v neciljnem spolu, sklonu, udeleženski vlogi oziroma stavčni funkciji. (e) Posnetke, v katerih so informanti pustili samostalnik v ednini, namesto da bi ga glede na sliko z udeležencem, sestavljenim iz več entitet, postavili v dvojino/množino. Skupno smo izključili 13,6 % vseh podatkov. Statistično smo obdelali preostalih 1247 ciljnih samostalnikov (tj. tistih, ki so označevali udeleženca, sestavljenega iz dveh entitet). 3 Rezultati Na osnovi podatkov iz Jakop (2008) smo za naše namene med skupinami na - rečij ločili na dva načina, kot je prikazano v tabeli 1 in ponovljeno v stolpcih »glagol« in »daj.« tabele 2. Tabela 2: Razdelitev narečij glede ohranjenosti dvojinskih oblik Ohranjenost dvojinskih oblik Glagol Samostalnik im./tož. daj. južnopohorsko (a1) + + + obsoško (a2) + + + gorenjsko (a3) + + – kraško (b1) – + – južnobelokranjsko (b2) – + + severnobelokranjsko (b3) – + + 3.1 Preverjanje vpliva ohranjenosti samostalniške paradigme (H1) V hipotezi H1 smo predpostavili, da število ohranjenih dvojinskih oblik v samostalniški paradigmi vpliva na izražanje dvojine v našem eksperimentu, in posledično predvidevali, da bo število neciljnih oblik pri samostalniku (tj. množine namesto dvojine) večje, če je ohranjeno manj oblik, in manjše, če je ohranjeno več oblik. Prešteli smo število samostalnikov, pri katerih je bila za nanašanje na dve entiteti uporabljena dvojina namesto množine ter v prvem koraku ugotavljali konsistentnost narečij glede na ohranjenost glagolske dvojine. Tabela 3 povzema rezultate. Odstotek množine namesto dvojine se v narečjih — 27 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost … brez ohranjene glagolske dvojine (kraško – B1, južno- in severnobelokranjsko – B2 in B3) ne razlikuje statistično značilno (χ 2 (1) = 0,813, p = 0,367). Drugače pa je v treh narečjih, ki imajo ohranjeno dvojino pri glagolu, dvojino v dajalni - ku pa imajo bodisi ohranjeno (južnopohorsko in obsoško) bodisi neohranjeno (gorenjsko). Množinskih oblik je bilo v južnopohorskem in gorenjskem narečju približno 5 % in narečji se dejansko nista statistično značilno razlikovali (χ 2 (1) = 0,026; p = 0,87). T o je v nasprotju z našim predvidevanjem, da bomo našli večji odstotek množinskih oblik v gorenjskem narečju, ki nima ohranjene oblike za dajalnik moškega spola v dvojini. Nadalje je bil odstotek množinskih oblik nepričakovano velik v obsoškem narečju, kjer bi glede na našo hipotezo morali najti približno enak odstotek množinskih oblik kot v južnopohorskem narečju (obe narečji imata ohranjen dajalnik moškega spola), a so bile razlike med narečjema celo statistično značilne (χ 2 (1) = 28,971; p < 0,0001). Obsoško narečje pa se je po številu množinskih oblik namesto dvojinskih statistično značilno razlikovalno tudi od Gorenjskega (χ 2 ( 1 ) = 3 7 ,3 1 7 ; p < 0 , 000 1 ) . R e - zultati torej niso v skladu z napovedjo, ki izhaja iz tipologije narečij glede ohranjenosti samostalniških dvojinskih glagolskih oblik po Jakop (2008), in sicer bodisi zato, ker (i) Slovenski lingvistični atlas ni posnel realnega stanja v teh narečjih; (ii) se je realno stanje v narečjih do danes spremenilo; ali (iii) hipoteza ni utemeljena in število dvojinskih oblik v samostalniški paradigmi dejansko ne vpliva na njihovo rabo. Tabela 3: Število primerov dvojinskih in množinskih oblik pri samostalniku (za vkodiranje dogodka z udeležencem, sestavljenim iz dveh entitet) glede na narečja z (ne)ohranjenimi glagolskimi oblikami in (ne)ohranjenim dajalnikom dvojine za moški spol Ohranjena glagolska dvojina Neohranjena glagolska dvojina Ohranjena dajalniška dvojina Neohranjena dajalniška dvojina Narečje južnopohorsko (A1) obsoško (A2) gorenjsko (A3) kraško (B1) J in S belokranjsko (B2 in B3) Dvojina 216 (95,6 %) 90 (75,6 %) 375 (94,9 %) 220 (83,3%) 194 (79,8%) Množina 10 (4,4 %) 29 (24,4 %) 20 (5,1 %) 44 (16,7%) 49 (20,2%) 3.2 Raba dvojine glede na skladenjski položaj samostalnika: osebek oziroma predmet V luči hipoteze H2 nas je zanimal vpliv dvojinskih glagolskih oblik na obliko osebka. Kot je razvidno iz tabele 4, obstaja močna soodvisnost med ohra - njenostjo množinskih oblik pri glagolu in rabo množinskih oblik pri ciljnem — 28 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva samostalniku v skladenjskem položaju osebka. Statistično značilen rezultat testa odvisnosti spremenljivk to potrjuje, preverili pa smo ga tudi s Cramerjevim koe- ficientom V, s katerim na intervalu [0, 1] opišemo stopnjo povezanosti dveh ka- tegoričnih spremenljivk, v našem primeru dvojinske/množinske samostalniške oziroma glagolske oblike, in posledično ocenimo moč statistične značilnosti. Za položaj osebka je Cramerjev koeficient V blizu 1, kar pomeni skoraj popolno povezanost med obliko samostalnika in glagola. Nasprotno pa je za položaj predmeta Cramerjev koeficient V blizu 0, kar pomeni skoraj popolno odsotnost povezanosti med obliko samostalnika in glagola. Oba izračuna pričata, da je izbira oblike samostalnika res odvisna od njegove skladenjske funkcije, kakor smo predvideli v hipotezi H2, in da je ta odvisnost močna. Tabela 4: Opisna statistika in statistična analiza za preverjanje hipoteze H2 Osebek Predmet Glagol ciljna dv. neciljna mn. ciljna dv. neciljna mn. Ciljno dvojinsko ujemanje 1175 3 1091 87 Neciljno množinsko ujemanje 7 62 66 3 Statistični testi χ 2 (1) = 1041,1 p < 0,0001 Cramerjev V = 0,9216 χ 2 (1) = 0,50 p = 0,47 Cramerjev V = 0,0268 Da bi bolje razumeli, kaj je vzrok za razliko, smo opisano povezavo preverili posebej za narečja z ohranjeno in posebej za narečja z neohranjeno dvojino pri glagolu, kot prikazuje tabela 5. Tabela 5: Analizirani ciljni samostalniki glede na stavčno funkcijo in narečno skupino (Prva številka v celici beleži število pojavitev množinskih oblik pri ciljnih samostalnikih, druga število ciljnih samostalnikov, tretja pa njuno razmerje v odstotkih.) Ohranjenost dvojine Glagol Narečje Osebek Predmet + južnopohorsko (A1) obsoško (A2) gorenjsko (A3) p < 0,025 p < 0,0001 15/353 (4 %) 45/386 (12 %) p > 0,05 – kraško (B1) severnobelokranjsko (B2) južnobelokranjsko (B3) 50/260 (19 %) 42/248 (17 %) p > 0,05 Statistično značilna je razlika med številom množinskih oblik namesto dvojin - skih pri osebku glede na ohranjeno (4 %) oziroma neohranjeno (19 %) dvojino glagola (p < 0,0001), medtem ko razlika med številom množinskih oblik name - sto dvojinskih pri predmetu glede na ohranjeno (12 %) oziroma neohranjeno (17 %) dvojino glagola ni statistično značilna ( p > 0,05). V narečju z ohranjeno — 29 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost … dvojino glagola je razlika med številom množinskih oblik namesto dvojinskih pri osebku (4 %) oziroma predmetu (12 %) statistično značilna ( p < 0,0001), medtem ko v narečju z neohranjeno dvojino glagola razlika med številom množinskih oblik namesto dvojinskih pri osebku (19 %) oziroma predmetu (17 %) ni statistično značilna ( p > 0,05). Nazadnje smo rezultate modelirali. Ciljni odziv (dvojina pri samostalniku, ki se nanaša na dve entiteti) smo nastavili kot referenčno vrednost v modelu in jo uporabili za oceno verjetnosti neciljnega odziva (množina pri samostalniku, ki se nanaša na dve entiteti). Ker je bil izid binaren (bodisi dvojina [1] bodisi množina [0]), smo z logističnim linearnim modelom mešanih učinkov (Jaeger 2008, Winter 2020) za binarne izide prek funkcije glmer znotraj paketa lme4 v različici 4.0.2 odprtokodnega računalniškega okolja R (R Core Team 2020) preverili njihovo odvisnost od linearne kombinacije neodvisnih napovednih spremenljivk ob upoštevanju naključnega šuma. Neodvisni spremenljivki v našem modelu sta bili skladenjski položaj (samostalnik v položaju osebka ozi - roma predmeta) in vrsta narečja (narečja z ohranjeno glagolsko dvojino oziroma narečja z neohranjeno glagolsko dvojino). Ker nismo mogli izključiti možnosti, da so odzivi informantov na različne pogoje odvisni od narečja, ki ga govorijo, smo v model vključili tudi preverjanje soodvisnosti med skladenjskim polo - žajem in narečjem. Kakovost statističnega modela (tj. stopnjo skladnosti med izmerjenimi vrednostmi in vrednostmi, pričakovanimi v okviru modela) smo potrdili z Akaikejevim informacijskim kriterijem: v primerjavi z alternativni- mi modeli, ki bi vključevali iste neodvisne in odvisne spremenljivke, je model z izbrano funkcijo najbolj ustrezal našim izmerjenim vrednostim. Intervali zaupanja (IZ) in p-vrednosti so bili izračunani s pomočjo Waldovega testa. Tabela 6: Povzetek statističnega modela Dejavniki RV IZ p Skladenjski položaj [osebek] * Skupina [+glagol] 0,01 0,00–0,07 < 0,001 Skladenjski položaj [predmet] 6,31 0,69–57,33 0,102 Skupina [+glagol] 0,11 0,01–0,99 0,049 Skladenjski položaj [predmet] * Skupina [+glagol] 10,11 1,33–76,60 0,025 Št. informantov 93 Št. stimulov 32 Št. podatkov (sam.) 1247 Robni R 2 / Pogojni R 2 0,137/0,856 Statistično značilno razmerje verjetnosti (RV) za neciljni odziv ob pogoju samo - stalnika v položaju osebka pri narečni skupini A je 0,01, kar ustreza 1-odstotni verjetnosti. Razmerje verjetnosti (RV) za neciljni odziv ob pogoju samostal - nika v položaju osebka v primerjavi s samostalnikom v položaju predmeta za obe narečni skupini skupaj je 6,31 in se je izkazalo kot statistično neznačilno. — 30 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva Obenem je učinek skupine narečij statistično značilen, saj je razmerje verjetno - sti za neciljni odziv pri narečjih z ohranjeno glagolsko dvojino (v kateremkoli skladenjskem položaju) 0,11, kar pomeni, da je neciljni odziv manj verjeten pri narečjih z ohranjeno glagolsko dvojino kot pri narečjih z neohranjeno glagolsko dvojino (10-odstotna v primerjavi z 90-odstotno verjetnostjo za neciljni odziv). Tudi součinkovanje narečne skupine in skladenjskega položaja je statistično značilno: razmerje verjetnosti 10,11 nakazuje, da so neciljni odgovori za skladenjski položaj predmeta v primerjavi s skladenjskim položajem osebka statistično značilno pogostejši v narečjih z ohranjeno glagolsko dvojino, ne pa tudi v narečjih z neohranjeno glagolsko dvojino. Še bolj jasno je ta razlika razvidna z grafa 2. Graf 2: Primerjava verjetnosti izbire neciljnega odziva (množine namesto dvojine) pri součinkovanju skladenjskega položaja z vrsto narečja glede na narečje z oziroma brez ohranjene glagolske dvojine Da bi dodatno raziskali to součinkovanje, smo izvedli parne primerjave z uporabo paketa emmeans v R ob upoštevanju T ukeyevih prilagoditev za več primerjav. Te primerjave so ponovno potrdile, da je v narečjih z ohranjeno glagolsko dvojino verjetnost neciljnega odziva glede dvojine v položaju osebka statistično značilno višja v primerjavi z dvojino v položaju predmeta (približek = –4,15, SE = 1,37, z = –3,03, p = 0,01). Z drugimi besedami: informanti so z — 31 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost … večjo verjetnostjo uporabili dvojino pri ciljnem samostalniku v položaju osebka kot dvojino pri ciljnem samostalniku v položaju predmeta. To pa se ni potrdilo za narečja, kjer glagolska dvojina ni ohranjena; v teh narečjih se verjetnost za rabo dvojine ni bistveno razlikovala glede na skladenjski položaj oziroma stavčno funkcijo samostalnika (približek = 1,84, SE = 1,12, z = 1,63, p = 0,36). Informanti te narečne skupine so torej enako verjetno nadomestili dvojino z množino v katerem koli skladenjskem položaju. 4 Diskusija Z eksperimentom opisovanja slike smo preverili, ali je izražanje dvojinskih oblik pri samostalniku povezano (i) z ohranjenostjo dvojinskih oblik v izbranih šestih slovenskih narečjih in (ii) s stavčno funkcijo tega samostalnika. V prvi hipotezi smo predpostavili, da bo v narečjih z več ohranjenimi dvojinskimi oblikami dvojina manjkrat zamenjana z množino (H1). Rezultati so jo ovrgli: število ohranjenih dvojinskih samostalniških oblik v jezikovnem sistemu torej verjetno ni povezano s pojavitvami dvojinskih oblik v jezikovni rabi tega sistema. Možno pa je tudi, da je bodisi Slovenski lingvistični atlas zajel napačne podatke ali so se ti do danes tako zelo spremenili – nadaljnjim raziskavam prepuščamo, da razčistijo to vprašanje. Druga hipoteza je bila v celoti potrjena. V narečjih z ohranjenimi dvo - jinskimi oblikami pri glagolu je bilo število dvojinskih oblik za nanašanje na dve entiteti odvisno od skladenjskega položaja (večje v položaju osebka kot v položaju predmeta), v narečjih brez ohranjenih dvojinskih glagolskih oblik pa ne, saj so se pri glagolu izgubile dvojinske oznake, zato osebek gle- de ohranjanja dvojine ni v prednosti pred predmetom. Na tej osnovi lahko napovemo in hkrati razlagamo, zakaj do nadomeščanja dvojine z množino v slovenskih narečjih najprej prihaja v kontekstih, kjer samostalnik ni označen z dvojinsko morfologijo, saj gre za sestavljeni osebek ali fonološko neizraženi osebni zaimek. Ob tem moramo poudariti, da je enotnost oznak pri osebku in povedku (tj. ujemanje) na našem vzorcu izredno močna, saj nismo zabeležili niti ene - ga primera, kjer bi osebek stal v dvojini, glagol pa v množini – ali osebek v množini in glagol v dvojini. Če torej v moškem spolu prihaja do opuščanja dvojinskih oblik v korist množinskih, se hkrati opusti dvojina pri osebku in glagolu. Razlika med skupinama narečij glede števila izraženih dvojinskih oblik na stavčno funkcijo osebka oziroma predmeta pa je zanimiva tudi glede na to, da sta dvojinski obliki za imenovalnik in tožilnik moškega spola enaki; sklepali bi lahko na možen »tranzitiven« podporni vpliv ujemanja v smislu več rabe dvojine pri osebku (zaradi ujemanja s povedkom) → več rabe dvojine pri predmetu (ki je po obliki enak osebku). Naši rezultati takega vpliva ne kažejo in torej pričajo o tem, da sta obliki za imenovalnik in tožilnik moškega spola v dvojini, dasiravno enakozvočni, morfološko obravnavani vsaka zase. — 32 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva 5 Zaključek V raziskavi smo ugotovili, da na samostalniško dvojino v slovenskih narečjih prek ujemanja vpliva glagolska dvojina. Natančneje: bolje ohranjene glagolske dvojinske oblike so povezane z večjo rabo dvojine in manjšo rabo množine pri osebku (ne pa tudi pri predmetu). Večja raba dvojine pri osebku ne vpli - va na večjo rabo dvojine pri predmetu (čeprav sta v moškem spolu obliki za imenovalnik in tožilnik enaki). Glede na zajeti vzorec ne prihaja do deljenega ujemanja (tj. osebek v množini in povedek v dvojini ali obratno). LITERATURA Mandy M. ARCHIBALD, Rachel C. AMBAGTSHEER, Mavourneen G. CASEY in Michael LAWLESS, 2019: Using Zoom videoconferencing for qualitative data collection: Perceptions and experiences of researchers and participants. IJQM 18, 1–8. Francka BENEDIK, 1999: Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA). Ljubljana: Zalo žba ZRC. Aleksandrs BERDICEVSKIS in Arturs SEMENUKS, 2022: Imperfect language lear - ning reduces morphological overspecification: Experimental evidence. PLoS ONE 17/1, e0262876. Greville G. CORBETT, 2000: Number. Cambridge: Cambridge University Press. Aleksandra DERGANC, 2006: Nekatere značilnosti dvojine v slovenščini. Slavistična revija 54/1, 415–434. Howard GILES in Philip SMITH, 1979: Accommodation Theory. Language and Social Psychology. Ur. Howard Giles in Robert N. St. Clair. Baltimore: Basil Blackwell. Joseph H. GREENBERG, 1962: Some universals of grammar with particular reference to the order of meaningful elements. Universals of language 2, 73–113. V. V. IVANOV, 1983: Istoricheskaja grammatika russkogo jazyka. Moscow: Prosve- schenie. Florian T. JAEGER, 2008: Categorical data analysis: Away from ANOVAs and towards logit mixed models. Journal of Memory and Language 59/4, 434–446. Tjaša JAKOP, 2008: Dvojina v slovenskih narečjih. Ljubljana: Založba ZRC. Evia KAINADA in Mary BALTAZANI, 2021: Evaluating methods for eliciting dialectal speech. Modern Greek dialects and linguistics theory 5/1, 1–23. William LABOV, 1972: Sociolinguistic patterns. Uuiversity Pennsylvania Press. Adrian LEEMANN, Peter JESZENSZKY, Carina STEINER, Melanie STUDERUS in Jan MESSERLI, 2020: Linguistic fieldwork in a pandemic: Supervised data collection combining smartphone recordings and videoconferencing. Linguistics Vanguard 6/3, 20200061. Franc MARUŠIČ in Rok ŽAUCER, 2021: Case study: Slovenian dual. The Oxford Handbook of Number in Language. Oxford: Oxford University Press. — 33 — Raba dvojine glede na stavčno funkcijo samostalnika in ohranjenost … Andrew NEVINS, 2011: Marked targets versus marked triggers and impoverishment of the dual. Linguistic Inquiry 42/3, 413–444. Irena OREL, 2019: Ženske dvojinske glagolske oblike v starejšem slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 67/2, 273–280. Matic PAVLIČ in Artur STEPANOV, 2020: Psiholingvistični vidiki procesiranja oziral - nih odvisnikov v slovenščini. Slavistična revija 68/4, 543–561. Maria POLINSKY, 2018: Heritage Languages and their Speakers. Cambridge: Univer- sity Press. Tom PRIESTLY, 1993: Slovene. The Slavonic Languages. Ur. G. Corbett in B. Comrie. Routledge. David RAVID in Lubna HAYEK, 2003: Learning about different ways of expressing number in the development of Palestinian Arabic. First Language 23/1, 41–63. Heath ROSE, Jim MCKINLEY in Jessica BRIGGS BAFFOE-DJAN, 2020: Data Col- lection and Research Methods in Applied Linguistics. London: Bloomsbury. Tatyana G. SLOBODCHIKOFF, 2019: The Evolution of the Slavic Dual: A Biolinguistic Perspective. Rowman & Littlefield. Arthur STEPANOV in Penka STATEVA, 2018: Countability, agreement and the loss of the dual in Russian. Journal of Linguistics 54/4, 779–821. Lucien TESNIÈRE, 1925: Les formes du duel en Slovène. Pariz: Ancienne Honoré Champion. Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Marcin WĄGIEL in Mojmír DOČEKAL, 2021: Number in natural language from a formal perspective. Formal approaches to number in Slavic & beyond. Ur. M. Dočekal in M. Wągiel. Berlin: Language Science. 1–26. Bodo WINTER, 2020: Statistics for linguists: an introduction using R. New York: Routledge. Jérémy ZEHR in Florian SCHWARZ, 2018: PennController for Internet Based Experi- ments (IBEX). Dostop 22. 3. 2023 na https://doi.org/10.17605/OSF.IO/MD832. DISTRIBUTION OF THE DUAL IN RELATION TO SENTENTIAL FUNCTION OF THE NOUN AND PRESERV ATION OF DUAL MORPHOLOGY IN SIX SLOVENIAN DIALECTS: PICTURE DESCRIPTION TASK Using a picture description task based on three given keywords, we tested whether the actual use of the dual form of a noun is related to the preservation of dual forms in Slo- vene dialects and the sentential function of that noun. We hypothesised that in dialects with fewer preserved dual forms, the dual is more likely to be replaced by the plural, and that this is more likely for a noun in object position and less likely for a noun in subject position. The results confirmed only the latter: speakers of dialects with more preserved dual forms do not necessarily use the dual more often, while speakers use the dual form of the noun in subject position more often than in object position. In the dialects with preserved dual forms of the verb, the number of non-dual nouns in subject — 34 — Slavia Centralis 1/2023 Matic Pavlič, Artur Stepanov, Penka Stateva position was lower than in object position because this dialect group preserved the dual forms of the verb, and verb agreement seems to play a supporting role in preserving the dual morphology of the subject. In the dialect group where the dual forms of the verb were not preserved, the number of dual forms of the noun did not depend on its syntactic position because the dual morphology of the verb was lost.