DOMOV. IVAN CANKAR. DUNAJ.
Poleti je bilo, ob tistem času, ko so
bežali ljudje iz mesta kakor iz goreče So-
dome. Po zaprašenih mestnih vrtovih, po
g-ostilniških dvoriščih, v senco sivega zi-
dovja, smo se skrivali mi, ki ni bil za nas
ustvaril Bog-  zelenih  pokrajin  tam zunaj.
Ob tistem času sva sedela na gostil-
niškem dvorišču. Mračilo se je že, zrak je
bil topel in miren.
»Še letos pojdem dol«, je dejal moj
prijatelj. »Zdajle še ne morem, —alimalo
pozneje, čez mesec dni, ali pa še prej . . .
Dolgo že nisem bil doma in zdi se mi,
kakor da bi bila domovina zmirom bolj
daleč — vsako minuto gre za seženj od
mene in bojim se, da mi nazadnje popol-
noma ne izgine izpred oči . . . Zato moram
dol in pojdem še letos . . .«
Sanjal je o domovini kakor o svoji
ljubici in glas se mu je tresel, ko mi je pri-
povedoval, da pojde čez mesec dni. Govo-
ril je in nekaj neizmerno lepega je vstajalo
pred njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa
rosna, ljubezniva lepota njegove mladosti...
zelene pokrajine... bele cerkve na holmih...
in iz stolpov velikonočne pesmi... in vitko
dekletce z rdečimi lici in velikimi očmi. .
in prva otroška ljubezen... Vse je še tam
kakor je bilo ; tisto solnce, ki je takrat ve-
selo sijalo, stoji še zmirom na nebu in beli
oblački lete in pod njimi beže po travnikih
sence kakor sanje . . .
Lica so mu zardela, gledal je motno
in nemirno. Njeg'ovo globoko domotožje,
polno slasti in bolečine, je objelo mene
samega.
Takrat je nosil precej obnošeno suknjo
in ni bil obrit ; redke rumene kocine so
mu poganjale po obrazu. .Slikar je bil, ali
njegova moč ni bila velika in sam je to
čutil. Kadar sem stal pred njegovimi deli,
se mi je zdelo, kakor da sem bil nekaj
enakega že nekje videl. Ozrl sem se nanj
in sem spoznal, da delo ni bilo  izraslo iz ;
68
njegovega srca. Slab je bil in plašen kakor
otrok in si ni upal, da bi pokazal ljudem
lepoto, ki je bila v njegovem srcu. Mi.slil
je tuje misli in ustvarjal tuja dela po tujih
zapovedih.
Takrat sva se ločila in sva šla vsak
po svojih potih in se nisva srečala pet let.
Kakor pred petimi leti je bil, samo
da je nosil dostojno suknjo in skrbno po-
česano, nekoliko redko brado. Dokopal se
je bil do belega kruha. Videl sem njegova
dela — ustvarjena so bila po drugih za-
povedih, ki niso bile prejšnjim čisto nič
podobne. Slab in mehak je bil kakor prej
in čas, ki je prinašal vsako uro nove evan-
gelije, ga je gnetcl kakor test('>. Samo časih,
iz barve, iz črte, je zasijalo nekaj nezna-
nega — zatrepetala je lepota, ki je bila v
njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji
odprl duri.
»Ali si bil kaj doma ?«, sem ga
vprašal.
Ozrl se je z n(;mirnim pogledom v stran
in je zardel.
»Ne še . . .«
In potem je nadaljeval hitro in z istim
trepetajočim glasom kakor pred petimi leti :
J Letos pojdem. Zdajle še ne morem,
ampak čez mesec dni, ali pa .še prej. . .
Tako daleč, se mi zdi, da je domovina že
od mene in bojim se, da mi ne izgine po-
polnoma izpred oči . . . Letos  pojdem. . .«
Na ustnicah sem mu videl in v očeh
in slišal sem iz glasu njegovega, kako je
glodalo v njem globoko domotožje, slasti
in bolečine polno.
In spoznal sem in prestrašil sem se,
ko mi je pripovedoval.
»Nekoč, predlanskim, sem se bil že
čisto napravil. Stanovanje sem bil že od-
povedal, vse sem bil že pospravil in bil
sem že na kolodvoru. Ali ko sem bil na
kolodvoru, sem se vrnil, sam nisem vedel,
zakaj, kakor da bi me bil kdo poklical.
Žal mi je bilo potem in bolan sem bil
nekaj časa . . .«
Toliko trpljenja je bilo v njegovenl
pripovedovanju da mije bilo samemu težko
pri srcu.
Ločila sva se in gledal sem za njim,
ko je šel počasi po široki vroči cesti proti
predmestju.
Privezan je bil z močno vrvjo in se
ni mogel geniti. Ce bi stopil v kupe, bi
ga potegnilo za vrat in za roke vznak
nazaj na peron. In koprnenje je glodalo ne-
prestano v njegovem srcu, zmirom globlje
je glodalo, tako da so se že na obrazu
poznala znamenja velike bolečine in da je
stokal v sanjah.
0^