Slovenski Pravnik.
Leto XVIII.  V Ljubljani, 15. novembra 1902. Štev. 10. in 11.
Vknjižba rabokupne pravice na posamezni idealni delež solastnine.
Spisal dr. Fr. Mohorič.
Po §-ih 9, 19 obč. zem. zal<ona in 1095 obč. drž. zak. je vknjižba rabokupne pravice nedvomna. Ni pa nedvomna vknjižba rabokupne pravice, kadar se rabokupna pogodba sklene samo med jednim solastnikom in rabokupcem, in če solastnik v pogodbi dovoli vknjižbo rabokupne pravice na svojem solastnin-skem deležu.
Kako je rešiti to vprašanje?
Gotovo je solastnik popolni, izključni lastnik svojega deleža. Vse, sploh lastniku gredoče pravice pristojajo vobče tudi solastniku. On sme torej s svojim solastninskim deležem poljubno razpolagati, ga prodati, podariti, zastaviti (§ 829 obč. drž. zak.).
Toda solastnik je vendar v svojih pravicah glede soiastnin-skega deleža omejen nasproti samolastniku. On sam ne more za svojo- osebo rabiti zemljišča, kakor bi hotel. On je namreč že glede rabe, glede izkoriščanja zemljišča vezan pri redni porabi zemljišča na sklep večine solastnikov deležnikov, pri izvan-redni porabi na soglasje vseh solastnikov.
Solastnik torej ni, kakor samolastnik, absoluten lastnik, nego je vezan toliko, da ne more ničesar vkreniti v škodo drugih solastnikov, in sicer to na podlagi posebnih določeb obč. drž. zakonika o skupnosti (§ 829 obč. drž. zak.). Solastnik sam ne more samovoljno rabiti, izkoriščati, zato tudi ne v rabokup dati celega zemljišča, ampak je vezan v tem oziru pri rabokupu za navaden, kratek čas na sklep večine, in pri rabokupu za daljnji čas na soglasje vseh solastnikov {§ 833, 834 obč. drž. zak.).
Vpraša se, ali more solastnik svoj solastninski delež dati v rabokup?
Oglejmo si v to svrho kak skrajen slučaj.
19
290 Vknjižba rabokupne pravice na posamezni idealni delež solastnine.
Dva innata jezdnega konja v solastnini in sta soglasno določila, da je jezdni konj na razpolago jeden dan jednemu, drugi dan drugemu osebno. Konj je majhen, solastnika sta tudi majhne primerne postave. Naenkrat da jeden solastnik samolastno konja v rabokup rabokupcu, ki je orjak, ali rabokupcu, ki ni jezdec in namerava konja vpregati. Ali je ta pogodba veljavna? Nikakor ne, kajti solastnik ima v tem oziru pravico ježe za sebe, ne za druzega. On bi v tem slučaju neprimerno razpolagal s celo lastnino, a tega ne more brez drugega solastnika.
Drug slučaj. Več solastnikom je lastna velika hiša, ki je sporazumno ali s sklepom večine dana v najem. Sedaj jeden solastnik izroči svoj delež, recimo Vm'"^ v rabokup nesolastniku. Rabokup je po §-u 1090 obč. drž. zak. izročitev neporabne stvari v dejansko porabo za določen čas in določeno ceno. Rabokupu je torej predmet stvarna neposredna raba stvari same, pri najemu: raba s stanovanjem, pri zakupu: z obdelovanjem v svrho dobivanja pridelkov.
Temu nasproti ima vsak solastnik lastninsko pravico do vsake sobe, vsakega drugega prostora, do vsake njive, vsakega gozda, do vsake bilke, vsakega drevesa in lista v dotičnem delu. Kako naj se torej V,(i'na zemljišča, ki taka ni nič stvarnega, ampak je samo nekaj idealnega, dejansko rabi? Kako se naj v idealni \'.,i|ini kake hiše, v Vio'"' kake sobe stanuje? Rabokup idealnega dela kake stvari je torej nemogoč. Saj tudi solastnik ne more dejansko rabiti svojega deleža, ampak ima samo pravico do dobljenega haska ali »in natura« ali v gotovini.
Samovoljna rabokupna pogodba jednega solastnika je torej proti določilom lastninske skupnosti in neveljavna. Iz tega pa dosledno izhaja, da tudi vknjižba takega rabokupa na solastninski del, oziroma dovolitev vknjižbe v takem zmislu ni dopustna in ni veljavna iz stvari same.
Vknjižba rabokupa ima v zmislu §-a 1095 obč. drž. zak. ta pomen, da novi lastnik rabokupcu do preteka pogojene dobe ne more odpovedati, dočim sicer novi lastnik ni vezan na rabo-kupno pogodbo svojega prednika in jo sme takoj odpovedati. Toda vknjiženi rabokup še lahko dobi močnejši pomen, če rabo-kupec namreč za več let plača rabokupnino naprej in se to predplačilo objednem vknjiži; kajti v tem slučaju je predplačilo
Vknjižba rabokupne pravice na posamezni idealni delež solastnine.  291
veljavno tudi proti tabularnim upnikom, ki zasežejo zemljišče s prisilno upravo.
Tukaj se pač jasno vidi, kako zdatno sega solastnik, ki da svoj delež v rabokup z dovoljenjem vknjižbe, v pravice drugih solastnikov. Ker pa zakon solastniku posamezniku odreka vsako razpolago, ki prikrajša pravice drugih solastnikov, odreka mu tembolj vknjižbo take samooblastne razpolage. Če solastnik posameznik svoj delež proda, s tem ne sega v pravice solastnikov; kajti razmerja med solastniki ne odločuje oseba, ampak solastninski delež, in novi solastnik je ipso facto podvržen istim omejitvam, kakor prejšnji. Jednako ne sega solastnik posameznik v pravice drugih solastnikov, če svoj lastninski, zemljiški delež zastavi, obremeni z zastavno pravico. Kakor pa on ne more dati idealnega deleža v rabokup, tako ne more glede njega skleniti služnostne pogodbe, ki vsebuje istotako dejansko razpolaganje s tvarino.
S stališča materijalnega prava je torej rabokup glede posameznega idealnega deleža rabokupnega predmeta, osobito zemljišča nemogoč.
Kako je pa v drugem, formalnem oziru reševati to vprašanje ?
Na podlagi navedenih določil obč. zemlj. zakona so rabokupne pravice lahko predmet vknjižbi. In ker obč. zemlj. zakon dovoljuje vknjižbo izrecno, nedvomno na idealni delež, se dozdeva na prvi pogled čudno, zakaj bi tudi ne bila mogoča vknjižba rabokupne pravice na posamezni lastninski idealni delež zemljišča. Nedvomno je taka vknjižba rabokupne pravice na posamezni solastninski delež mogoča in pravnoveljavna, kadar je pravnoveljavno sklenjena rabokupna pogodba. Recimo, da so vsi solastniki sklenili z rabokupcem pravoveljavno rabokupno pogodbo, a samo jeden dovoli vknjižbo rabokupne pravice na svoj delež, — posebno, če to odobrijo drugi solastniki. Pri izvršilni dražbi se potem rabokupna nadomestna hipoteka v tem slučaju nakaže samo iz deleža dotičnega solastnika. Ker pa ima vknjiženi rabokup prej navedene, očitno take posledice, ki segajo, oziroma, ki bi segale v pravice drugih solastnikov (z vknjiženim rabokupom pri jednem deležu bi se zemljišče ne dalo lahko ugodno prodati,
19*
292  Vknjižba rabokupne pravice na posamezni idealni delež solastnine.
kajti novi lastnik bi moral rabokup dopustiti za celo pogodbeno dobo), zato tudi ne gre, da dovoli samo jeden solastnik na svojem deležu vknjižbo rabokupa proti volji ali sploh brez dovoljenja ostalih solastnikov. Ali pa so drugi solastniki, sporazumno dogovorivši rabokupno pogodbo, s tem zadovoljni, da jeden sam da vknjižbeno dovoljenje glede svojega deleža, to je quaestio facti. Sporazumna dogovoritev rabokupne pogodbe brez izrecnega protivljenja proti tej vknjižbi pa je vsekakor konklu-dentno dejstvo za sporazumno vknjižbo.
Po tem takem je pa povsem nedopustna vknjižba rabokupa, če je pogodba sklenjena samo med solastnikom pojedincem in rabokupcem.
Tu zopet nastane daljnje formalno vprašanje, ali ima zemljiškoknjižni sodnik pravico preiskavati materijalno pravoveljav-nost kake pogodbe, oziroma tukaj rabokupne pogodbe? Nekateri trdijo, da zemljiškoknjižnega sodnika ne sme drugo brigati kakor zemljiškoknjižni predpisi §-ov 26, 27, 31, 32, o. z. z. Toda to oči-vidno ne zadostuje. Vsekakor je tudi zahteve materijalnega prava vpoštevati toliko, ali je dotična pogodba materijalno veljavna, ali je sklenjena med upravičenimi strankami ali ne. Nedopustna pogodba se tudi ne more vknjižiti, na pr. ženitna pogodba, če ni pogojena z notarskim aktom.
V tem oziru zadostuje določba §-a 94' o. z. z., vsied katere sme sodnik vknjižbo dovoliti le tedaj, če ni zadržka iz dejanskega stana zemljiške knjige ali glede osebne zmožnosti pogod-nikov ali glede listin, in če je tudi knjižni zahtevek po naslovnih listinah utemeljen. Nadalje pa tudi obč. zemlj. zakon seveda ne izključuje določil zasebnega prava, ampak temelji na njih in glede »utemeljenosti« knjižnega zahtevka so nedvomno odločilne samo dotične določbe obč. drž. zakonika, na pr. v našem slučaju glede rabokupa.
Seveda zemljiškoknjižni sodnik nima zadržka za predlagano vknjižbo iskati v posledicah, ki nastanejo vsIed dovoljene vknjižbe komu tretjemu (glej tudi vrhovno razsodbo od 20. oktobra 1887 št. 11874), toda v našem slučaju ne gre za tretjega, ampak za stranko, za upravičenost pogodnika samega. Vprašanje je, ali je jeden solastnik upravičen sklepati in dati vknjižiti rabokupno
Vknjižba rabokupne pravice na posamezni idealni delež solastnine.  293
pogodbo na svoj lastninski delež, ali pa večina, ali celo solidarnost vseh solastnikov (pri rabokupu za delj časa).
To vprašanje pa je zemljiškoknjižnemu sodniku presoditi na podlagi: določeb §-a 828 obč. drž. zak., da v nesporazum-nosti nobeden solastnik ne more ničesar predrugačiti na skupni stvari, če bi s tem razpolagal tudi glede drugih deležev; §-a 829 obč. drž. zak., da sme posamezni deležnik, samo kolikor ne posega v pravice sodeležnikov, s svojim deležem poljubno razpolagati, ga zastaviti, voliti, ali kako drugače (zanimivo je pri tem §-u vsekakor to, da ne navaja tudi rabokupa ali služnosti); dalje §-a 361 obč. drž. zak., da ima vsak solastnik (samo tedaj) popolno lastnino svojega deleža, če se mu je ta del, ne da bi bil sicer izločen, (samostojen) prepustil; slednjič §-ov 833, 834 obč. drž. zak., ki določata, kedaj odločuje večina solastnikov, a kedaj popolna sporazumnost; in končno na podlagi ij-a 94^ obč. zemlj. zak. Po nedvomni presodbi tega vprašanja je dovoliti ali zavrniti predlagano vknjižbo rabokupne pravice.
Po §-u 362 obč. drž. zak. ima vsak lastnik praviloma neomejeno pravico razpolagati s svojo lastnino. Solastniku pa je ta pravica v razpravljani meri omejena vsIed posebnih določil o lastninski skupnosti (»Species derogat generi«).
Ugovarjati se da, da obč. zemlj. zakon nikjer ne omejuje vknjižbe rabokupne pravice na solastninske deleže, in da je torej rabokupne pravice anologno vknjiževati, kakor lastnino, tudi na idealne lastninske deleže brez vsake daljnje omejitve (§ 13 obč. zem. zak.).
Vrhovno sodišče je v tem zmislu izreklo z odločbo od 6. junija 1893 št. 6640 (Not. Ztg. 1893 št. 31; Cent. BI. 1893 št. 328) splošno dopustnost vknjižbe rabokupnih pravic na idealni solastninski delež zemljišča, čeprav se je rabokupna pogodba sklenila samo med jednim solastnikom in rabokupcem. Za daljnje razloge navaja vrhovno sodišče: da nobeno določilo §-a 94^^* obč. zemlj. zak. kaki vknjižbi ne nasprotuje; da še potrebno ni, da lastnik sam da svojo stvar v rabokup, ampak to lahko stori tudi nelastnik; da se gre samo za obremenitev solastninskega deleža, katero je solastnik zakonito dovolil, in da slednjič ni reševati rekurznim potom, v kolikor rabokupna pogodba pri-krajšuje druge solastnike.
294  Vknjižba rabokupne pravice na posamezni idealni delež solastnine.
Toda iz stvarnega položaja tega slučaja je posneti, da je bila dotična hiša med solastniki v dejansko rabo razdeljena, vsakemu svoji prostori, in je torej solastnik posameznik razpolagal s prepuščenim mu telesnim deležem, ne prikrajšujoč drugih solastnikov; taka rabokupna pogodba je v zmislu §-a 361 obč. drž. zak. in fine (cit. zgoraj) mogoča.
Sicer se pa tej odločbi vrhovnega sodišča ni moči pridružiti. Glede citacije §-a 94'obč. zemlj. zak. se je zgoraj navajala točka §-a 94^ I. c, ki s stališča tega zakona zadostuje. Res lahko da v rabokup kako stvar tudi nelastnik, n. pr. upravnik, rabokupec sam v podrabokup; toda pri lastninski skupnosti veljajo ravno glede upravičenosti in upravičencev do razpolage, v našem vprašanju do rabokupa posebne določbe, in je torej pričujoči razlog goli »circulus«. Res sme solastnik svoj delež obremeniti, toda samo tako obremeniti, da drugih solastnikov ne prikrajša, kakor n. pr. pri obremenitvi z zastavno pravico. Obremenitev z rabokupom ali s služnostjo pa je izključena.
Z odločbo od 6. avgusta 1885 št. 9189 (glej v Manzu pri §-u 94^ obč. zemlj. zak.) je vrhovno sodišče razsodilo, da solastnik posameznik niti ni upravičen, predlagati zaznambe, da se je na solastninski parceli zgradila nova stavba, ampak zahteva predlog vseh solastnikov. In vendar tukaj gre samo za korist solastnikov, in je vpis nove stavbe mogoč celo oficijalnim potom prijave razpreglednega geometra!
Glede nedopustnosti rekurza solastnikov pa je navajati dejstvo, da drugi solastniki v tem slučaju niso »tretje osebe«, ampak vdeležena stranka sama, jednostavna, edino legitimovana pogodbena stranka, in da se torej z rabokupno vknjižbo obremenjujejo pravice te stranke. Protestujoči solastniki torej morajo imeti pravico rekurza.
Iz tega pa izhaja, da je o knjižbi rabokupa na idealni solastninski delež z nadpisom obvestiti vse solastnike, kar je v gotovem slučaju rekurzno sodišče opustilo, očividno vpoštevajoč navedeno vrhovno sodno odločbo.
Ker se je v gotovem slučaju predlagala vknjižba pred-zakupnih pravic, še nekoliko k temu vprašanju. Če je vknjižba rabokupnih pravic na idealni solastninski delež izključena, je izključena istotako vknjižba predrabokupnih pravic. Po §-u 1073
Načrt zakona proti pijančevanju. 295
obč. drž. zak. in tj-u 9 obč. zemlj. zai<. je dopustna vi<njižba predkupnih pravic, o predrabokupnih pravicah pa niti v obč. drž. zakoniku, niti v obč. zemlj. zakonu ni govora. A tudi osebna dogovoritev predrabokupnih pravic že iz stvarnih razlogov ni mogoča, ker se v tem slučaju rabokupni predmet ne da v rabokup vzeti za določen čas in za določeno ceno, a to je predpogoj vsaki rabokupni pravici. Tudi predmet bi ne bil določen. Kajti lastniku je vkljub predrabokupu prosto, prodati rabokupni predmet čeloma ali deloma. Mogoč je samo »pactum de con-trahendo« glede rabokupnih pravic v zmislu ij-a 936 obč. drž. zak., a pomen in vsebina predrabokupa bi morala biti enako predkupu po §-u 1072 in dr. zakonito ustanovljena in določena.