obzorja stroke - etno izložba
..........................'• - •"••••• •■•••• ■ ■ ■•■	' ' -....... ' - - - -'	., ; „ ........tvli 4 .rotiti:-,, vi-Svib.S¡¿iS. J., J.:. ■.:.:.: J.:..:.■_>-. .' ' 4. v'"- :■:■:■ . ' 'J.. V . S1;; ,
ki so razvile tudi lastno muzikološko vedenju, je bilo lažje "primerjati" z evropsko, medtem ko je prostaška ("primitivna") glasba ostala predvsem kuriozum, na podlagi katerega bi bilo mogoče (kot je to z "živimi fosili") rekonstruirati nekakšno razvojno geologijo glasbe - tiste glasbe, katere kul-minacija sta bila (novoromantieni) simfonični orkester in zahodna opera.
Pomembne spodbude za konceptualno širitev etnomuzi koloških raziskav so pri p e vali antropologi (tudi brez muzi-kološke izobrazbe), kot npr. Doas, Herskovits, Redfiekl ali Kroeber. Pravzaprav ni nič nenavadnega, da je clnomuzi-kologija dobila svoje ime šele v Štiridesetih letih tega stoletja. Takrat, ko je bilo na Stari celini glasbeno narodopisje (oz. folkloristika) že onkraj zlate (zbirateljske) dobe. Navdušenje jezikoslovcev nad ljudsko pesmijo je s spremenjenimi družbenimi razmerami povsod po Evropi plahnelo, zato pa je glasbeni del domačih tradicij postajal vse bolj vznemirljiv, saj si je le malokateri skladatelj lahko izmislil kaj tako nenavadnega in novega, da tega še ne bi bilo v kateri izmed svetovnih glasbenih tradicij. Le matematizacije in alcalorike (ter, kakopak, elektronskih in električnih zvokov) ni bilo najti. Toda zvoki, ki jih najdemo v svetovnih glasbenih tradicijah, zvoki, katerih "barv" (predstavljajmo si zapis melodije luvanskega petja v obsegu dveh ali treh tonov, vendar z ognjemetom ulikvot!) na notnem čitovju ni mogoče zapisati, so pač skupna dediščina človeštva.
Zato so šele izboljšave na področju reprodukcije zvoka dokončno demistificirale "visoko" evropsko glasbo. In še ta proces je tekel tako počasi, da je šele generacijam, ki smo večino glasbe p rep oslu šali prek plošč in drugih nosilcev zvoka, postalo to zvočno bogastvo zares dostopno, in domače. Prav poudarek na pomenu posnetka, zvočne reprodukcije, je tisti, ki nas (prijetno) preseneti ob branju Leydijeve Druge godbe. Če imamo morda slabo vest ali pa na nas preži Adomovo opozorilo, da ljudje dandanes pač ne znajo/mo več
Katarina Hirndk Munda
poslušati glasbe (na "avtentičen" in "naraven" ter "eksperten" način), potem nam je lahko potrditev pomena poslušanja posnete glasbe vsaj v tolažbo. In kaže tudi na nepremostljiv prepad med starejšimi in mlajšimi generacijami. Starejši namreč ne morejo razumeti, da mlajši nimamo posebnih težav pri "preskakovanju" glasbenih kontekstov, da nam je pač (lahko) enako "domača" resna in zabavna glasba, stara in nova, ljudska in eksperimentalna, evropska in zunajevropska itd Pri Leydiju pa nas navdušuje še marsikaj, iskrivost (in mladostna lahkotnost) duha. Izjemen obseg avtorjevega znanja in lucidne komparativne povezave. Uspešno križanje "učbenika", esejističnih vidikov, razprav in polemičnosLi ter sintetičnega pristopa. Čeprav se Leydi še kako zaveda evro-centrizma, pa ne napravi napake, da bi zavrgel svoje evropsko izhodišče kot nevzdržno. Nasprotno. Ob mod(er)nem navdttševanju nad zunaj evropski m i glasbenimi praksami opozarja na izjemno bogastvo evropskih lokalnih, etničnih in ljudskih glasb (med drugim upošteva tudi nekatera dela slovenskih "glasbenih narodopiscev". posebej tistih, ki so raziskovali režijansko glasbeno dediščino), ki jih niso jemali "resno" ne muzikologi ne primerjalni muzikologi.
In, nenazadnje, Leydijevo knjigo je mogoče razumeti tudi kot učbenik, ki na nekaterih mestih dopolnjuje (sicer še zme raj nepogrešljivo in izčrpno) doslej edino tovrstno delo na Slovenskem . Etmmu-zikolopjjo Zmage Kumer, na drugi strani pa se umešča tudi v pestro zbirko prevedenih del o glasbi, ki smo jih dobili v zadnjem desetletju (Adorno, Dahlhaus, Eggebrecht, Pukač, de I a Moite-Haber ter BlaukopO. Ob tovrstnih izdajah nam pač ne more manjkati optimizma glede nadaljnjega razvoja raziskovanja glasb na Slovenskem, Vseh glasb. Se napotek: tisti, ki se z raziskovanjem glasb ukvarjajo/mo resno, bodo/mo najprej skrbno prebrali opombe pod črto. Tako podrobnih napotkov k branju etno-muzikoloških de i (in to v izčrpnem zgodovinskem in "struk-lurnem" preseku raziskovanja glasb) zlepa ne bomo našli.
ODMEVI O SLOVENSKI RAZSTAVI OSELNIK, DROBNA OBROBNA ODA DELU, ZNANJU, USTVARJALNOSTI, SVOJOSTI, EROSU NA MADŽARSKEM
Slovenski etnografski muzej v Ljubljani je letos gostoval na Madžarskem z razstavo Oselnik, Drobna obrobna oda delit, znanju, ustvarjalnosti, svojosli, erosu, avtorice mag. Ime Smerdel (to razstavo so slovenski javnosti predstavili lani oktobra, v začetku lanskega leta so v prostorih SEM gostili razstavo Tekstil v kmečki hiši madžarskih muzealcev, letos pa se je v okviru mednarodne izmenjave na Madžarskem predstavil SEM). Razstava je bila na ogled od 3. avgusta do 30. oktobra v osrednjem madžarskem etnografskem muzeju (Nčprajzi Muzetim) v Budimpešti. Razstavo si je ogledalo več kot 18 000 obiskovalcev.
Avtorica razstave je v zloženki, ki je spremljala razstavo osel-nikov, na kratko predstavila to pomembno orodje in dodala še nekaj svojih razmišljanj o konceptu razstave: Kaj je osel-
nik^Je za vas neznanka!'Ozrite se po zelenih travah in morda boste uzrli kod samotnega kosca, ki si še v teh dneh opaše leseno ali roženo (pločevinasto ali plastično) posodo, na Loči vanjo vode, ji doda kanček kisa, da v posodo še oslo in se s koso odpravi na travnik. Oselnik je prav ta posoda in je kljub strojem v kmetijstvu orodje, ki ga uporabljajo še marsikod na Slovenskem./.../mikavna bližina, telesni stik med človekom in predmetom - med koscem in njegovim oselnikoin - je bil eden izmed virov razmišljanja o oselnikovi večpomenski povednosti Takšen pogled nanj je raziskavo zbirke usmeril v naslednje: poleg temeljnih vedenj o oselniku kot gospodarski in kulturni prvini - o njegovi zgodovini, o geografski razprostranjenosti posameznih oblikovnih tipov - in poleg eksplicitnih, 'vidnih' pričevanj o njegovi izdelavi, likovnem
27
GLASNIK SED 35/1995, št. 4
obzorja si
oblikovanju in rabi, razkrili Se implicitno», 'skrito' povednosi te* kulttírhe prvine. Ugotovili različna razmerja med človekom (izdelovalcem, uporabnikom, družbeno skupino) In osel-nikom oziroma vlogo in pomen oselnika v posameznem družbenem okolju in času..."
Ponavadi se po vsaki zaključeni dejavnosti, v tem primeru po končani razstavi, naredi ocena, ki poskuša ovrednotiti, če je določena dejavnost dosegla svoj namen, in če je, do kakšne mere. V to oceno boni vključila članke, ki so izšli v času razstave v madžarskem tisku, in vtise obiskovalcev.
Članke v madžarskem tisku laliko razdelimo v dve skupini: 1. članki z. značajem informiranja, 2. članki, ki vsebinsko razčlenjujejo razstavo, V prvo skupino lahko uvrstimo članke iz časopisu v 24 óra in Számadás. Ti članki opozarjajo bralce na pomen razstavljenih predmetov, za katere je značilno, da se danes uporabljajo že v manjši meri kol nekoč in poročajo O Že skoraj izginulem načinu življenja, ki je preizkušalo človeka.
Člankov iz druge skupine je veliko več, kar govori v prid sklepanju, da je tematika razstave vzbudila zanimanje pri madžarskih strokovnjakih.
listi Htrlap je že na dan odprtja razstave objavil članek z naslovom Oda delu, ustvarjalnosti. V tem članku je Imre Grafik, vodja oddelka v budimpeštanskcm Etnografskem Muzeju, kot gostitelj predstavil slovensko razstavo madžarski javnosti. Po njegovem mnenju prihajajo v muzejskih zbirkah v središče pozornosti ponavadi tisti predmeti, ki so večinoma reprezentativni in z umetniškega vidika poudarjeni. Toda obstaja drugo, manj senzacionalno strokovno-znanstveno delo, ki poskuša zbirke razporediti po posameznih oblikovnih tipih, kulturnozgodovinsko. V ta krog spada slovenska razstava. Dobra razstava lahko prek predmetov obudi Življenj-ske oblike, in to je bistvo.
Časopisi Magyar Nemzet, EXPRRSSZ Keres - Kiiál. Délvilág, Elet és Tudomány in Múzeitmi HrlevéKMuzejski poročevalni list) so razstavi namenili daljše članke. Za le članke je na eni Strani značilno, da se opirajo na podatke, ki so bili objavljeni v zloženki, ki je spremljala razstavo, na drugi strani pa poudarjajo, izpostavljajo liste vidike razstave, ki so drugačni od madžarskih oziroma od dosedanjih. Med te pozitivne vsebine razstave sodijo mnenja, kot so: "S tem majhnim, toda samo na v'dez obrobnim predmetom je slovenskim strokovnjakom uspelo predstavili en del ljudske umetnosti in poljedelske kulture, in s tem seveda en delček slovenske kulture"; /.../ "a postavitev razstave je značilno, da je zelo pregledna, besedilo, ki spremlja razstavo, je sicer jedrnato, vendar kljub temu razumljivo"; /.../ "Posebnost razstave se kaže v okrašenih,
roke - etno izložba
BHHBHHHHMHHIHShNHNHHHHHM
rezljanih lesenih osclnikih, saj takih v madžarskih zbirkah ne najdemo"; /.../ "Poleg predmetov je veliko fotografij, risb, lesorezov, ki ilustrirajo delo in nošo kosca, prijetne slike pa predstavljajo tudi današnje delavce".
Poleg madžarskih medijev soo razstavi poročali tudi slovenski manjšinski mediji na Madžarskem. V časopisu Porabje je bil objavljen članek z naslovom: Oselnik, po nase "vodeji". Iz članka zvemo, da je tudi v Porabju košnja (bodisi trave ali žita) veljala za kmečki praznik, na katerem se je zbrala vsa družina in sorodniki. Zaradi geografske lege še danes marsikje kosijo s koso - predmeta, ki sta povezana s koso, sta "vodejr" (oselnik) in "brus" (osla).
Avtorica članka meni, da je s to razstavo avtorica razstave prispevala pomemben delež k spoznavanju slovenske ruralne kulture in da bodo strokovnjaki (tako slovenski kot madžarsko širili vedenje o Slovencih, o slovenski kulturi, pa čeprav s takim majhnim (toda samo na videz obrobnim) predmetom, koi je oselnik. O razstavi so poročali tudi v televizijski oddaji Slovenski utrinki (slovenska oddaja na 2, programu madžarske televizije, ki jo predvaja tudi 1. program RTV Slovenija).
Ker so razstave namenjene predvsem obiskovalcem (tako strokovnjakom kot laikom), niso zanemarljivi vtisi obiskovalcev. Navedla bom nekaj mnenj iz knjige vtisov:
"Razstava je preprosta, toda teži k predstavitvi bistva. Je zanimiva mešanica predmetov v povezavi z delom, človekom in načinom življenja."
"Človek si ne bi mislil, kakšna odkritja ga čakajo. Veseli me, da so iz pozabljenega vsakdana narediti praznik. Dobro bi bilo, če bi tudi iz drugih sosednjih držav prišle take razstave." "Hvala za to razstavo. Razstava je obudila moje spomine na starega očeta, ki je bil vodja koscev v Porabju. Pozimi je delal v mo no sirski tovarni kose, poleti pa je kosil na Alfoldu."
"Razstava je zelo lepa. Realno predstavi 'umetnost košnje' in predmete, ki so jih uporabljali. Obudil je moje spomine na srečno otroštvo na deželi,"
Avtorica razstave je z oselnikoni, s tem drobnim predmetom pritegnila pozornost tako strokovnjakov, obiskovalcev kot tudi medijev v osrednjem mestu Madžarske. V marsikaterem človeku, posebno pri starejših, je razstava obudila spomine na otroštvi), na preteklost, na takratni način življenja. Mlajši pa so spoznali predmet (v njegovi večpomenski po vednosti), s katerim so njihovi predniki večkrat služili kruh in tako preživljali družino. Za slarejšo generacijo ostajajo oselniki cenjeni kol predmet zaslužka, preživetja, kot spomin na listo obdobje, medtem ko dobijo za mlajšo generacijo nov pomen, pomen "spominka".
Darja Skrt___
VINARSKE PODOBE
V Goriškem muzeju so v sodelovanju z Agroindom Vipava rta gradu Kromberk 21. marca 1995 odprli razstavo o vinarstvu v 19. stoletju z naslovom Vinarske podobe.
Na današnjem slovenskem ozemlju se je vinogradništvo raz vilo povsod, kjer so bile dane za to ustrezne možnosti. Deloma se je ohranilo tudi po naselitvi naših prednikov. Prvi Podatki o tem so iz leta 977, ko se v listinah omenjajo vinogradi okoli Ptuja, Najstarejši ohranjeni vir z območja
Goriške, kjer so omenjeni vinogradi, je računska knjiga goriških grofov iz leta 1398, v kateri določajo, da morajo kmetje vinsko in žitno desetino sami zvoziti v Gorico, za kar je vsak kmet dobil hlebec kruha. V srednjem veku se je vinogradništvo v slovenskem in s tem seveda tudi v primorskem prostoru dodobra utrdilo in postopoma precej napredovalo. Že v 17. stoletju Valvasor hvali vina Kraševcev in Vipavcev kot posebno izvrstna. Vinograde Kraševcev in Pivčanov
GLASNIK SED 35/1995, 51. 4
29