Časopis s podobam! za slovensko mladino. Štev. 7. T Ljubljani 1. julija 1877. Leto VII. Poletje. £sjrls.dki otroci, veseli' bodite, Ven iz ozidja hitite sedàj! V Vse so zastave poletja razvite, Z njimi olepšan najbčdnejši kràj. Krasne mej klasjem so zlatim cvetlice : Màk in plavica in kókolj brdàk; V vence spletčno o bregih vodice Cvetje, katero spomina je znak. Kosi pojó, oživljdje dobravo, Krepko vzdiguje skorjanec svoj glis, Hrosti brenče in metulji nad travo, K rožam hité in marjeticam v vas. Plaha, da nihče jej blizu ne more, Jedna se ptica glasi brez miru, Skriva mej drevje se v tàmne prostore, Ter nagajivo tam kliče: „kukü!" Vicfite nežne ovčice prebeief — Pisana trava dehti jim lepó; Ali — oj čudo! iz pašo zletele Gori so. gori na sinje nebó. Runo leskače se kodraste créde, Tamkaj srebrno in žarko blesti; Solnce zahaja in lune svit blede Ovcam meglenim domóv zdaj veli. Mračno, tihotno je. vendar zelčna Ozka za plotom še temna nij pot, Z iskrami živimi vsa razsvetljena, Migetajoč ki smejó se povsod. Iskrice ljube mi, svitle kresnice! Zvezdicam milim podobne ste res; Sevajte jasno na vse nam stezice, Z bleskom spet stari praznujete kresi Lujiza Pegakova, Bog ne zapusti svojih. V nekej rasic-i je živel prileten oče z jedino hčerko, Katarinko. So-pr6ga mu je že davno umrla in Katarinka svoje matere niti poznala nij. Da-si ubožna, živela sta vendar mirno in zadovoljno. Oče, ki so se od sta-rosti čutili vsak dan slabejšega, čutili so tudi to. da jim hode skoraj zapu' stiti ta svet, in kar jim je bilo najbridkejše — tudi svojo ljubo hčerko, Katarinko. Vidčč. da se jim bliža že zadnja ura življenja, pokličejo Kalarinko k sebi ter jej rek6 : „preljuba Katarinka ! ti sama dobro znaš, da mi bode treba kmalu iti z tega sveta in da mi ne moreš nič več pomagati. Poslušaj zatorej poslednje besede svojega dobrega očeta. Bodi vedno, kakor si bila dosilidob, ponižna, krotka in pobožna. Vsacemn človeku stori dobro, ako moreš, pa te bode Bog poplačal in vsi dobri ljudje te bodo imeli radi." Kmalu potem so oče umrli. Mnogo ljudi iz vasi je žalovalo po njem. a to se zna, da najbolj njegova dobra hčerka, Katariuka. Pokopali ga so na farnem pokopališči; pogreb je bil velik in sijajen, ker vse, staro in mlado, spoštovalo ga je in rado imelo, üboga Katarinka je ostala zdaj sama na širokem svetu ; nij imela ne očeta ne matere, a tudi sórodnikov nij imela nobenih. S tem. kar si je z rokama zaslužila, živila se je in oblačila. Njena jedina tolažba je bila, ako je mogla na pokopališče, da je ondu molila na grobu preljubega očeta. Nij ga bilo dneva, da bi ne bila obiskala hladnega počivališča svojega dobrega očeta, ki jej je bil vse na tem svetu, Njegov grob je olepšala z najlepšimi cveticami, ki jih je dobila. Večkrat je bridko jokala na očetovem grobu in po sto in stokrat je poljubila križ, ki je stal na njegovem grobu v znamenje, da je na tem kraji njegova hladna in mirna posteljica. — Otroci, otroci, vi še ne znate, kako je takim otrokom pri srci, ki nemajo preljubih staršev. Sirota Katarinka je to dobro znala. Od same žalosti in bridkosti so jej lica upadla. Ljudje so jo sicer tolažili, a kdo more utoližiti siroto, ki nenia nikogar svojega na tem svetu. Preteklo je nekoliko let, odkar je Katarinka izgubila svojega dobrega očeta. Necega dne zjutraj zgodaj gre v bližnji gozd, da bi tam nabrala lepega cvetja za olepšanje očetovega groba. Ko si že dosti cvetic nabere, vrne se po bližnici domäv, da bi poprej bila na pokopališči. A komaj naredi nekoliko stopinj, zasliši ne daleč od aebe neko stokanje in zdilio vanje. Katarinka so tega zelò ustraši, srce jej nekako hitrejše bije ter sama ne vé, kaj bi storila. Zdajci se spomni besed svojega pokojnega očeta, dobi pogum ter otide za glasom, ki ga je bilo vedno slabejše slišati. Ko pride iz gozda, ugleda ne daleč od ceste mlado gospo ležati v krvi. Katarinka se od straha trese po vsem telesu. Takój pristopi k gospej, privzdigne jo, kolikor je mogla, ter jo z veliko težavo privede do bližnjega potočka, v katerem zmoči svoj robec ter ž njim umije gospejno krvavo lice. Zdaj povpraša Katarinka neznano gospo, od kodi je in kaj se jej je zgodilo. A gospa jej ne more ničesar odgovoriti, ker je bila preveč slaba. Katarinka ne vć, kaj bi storila z ubogo gospó. Na vse strani se ozira, b li ne ugledala kje kakega človeka, da bi jej pomagal bolno gospo odnesti do kake hiše. A T tem trenotku jo obide Se večja groza l Ne daleč od potoka ugleda neznaucga človeka, ki je stegnjen ležal na zemlji. Do njega priäpevsi, malo da se ne zgrudi od straha. Človek je bil mrtev. Poleg njega na zemlji je ležal bič. Katarinka ne vé. ali se jej sanja, ali je vse to resnica. Te žalostne prikazni so jej pretresle vse telo. in zdelo se jej je, kakor da hi bile same posasti okoli nje. Sirota nij znala, ali bi ostaila pri mrtvem človeku, ali Iii stregla ncsrečnej gospéj, ali bi nesla nabrane cvetice na očetov grob ter bi pustila nesrečna človeka njiju osotli, dokler ju lie najde kak drag človek. Že je mislila to poslednje storiti A zdaj sliši nek notranji glas. ki jej pravi: „Katarinka, stori vsaeemu človeku dobro, ako mores." Nehote bila jej je podoba pokojnega očeta pred očmi. Videla je njegovo upadeno lice, njegove temne oči, ter slišala njegov poslednji nauk. V tem hipu se ojnnači ter sklene iti v bližnjo vas. da ondu ljudi na pomoč prosi. Tako je tudi storila. Kmalu pridejo sosedje z vozom, naJože nesrečna človeka nanj ter ju odpeljejo v vas. Mrtvega človeka pokopljejo, kakor se spodobi, a gospó odnesó v Kata-rinkino stanovanje, položč jo v ujeno posteljo ter pošljejo takój po zdravnika. V tem je Katarinka gospéj stregla in jej pridno izpirala rane. Zdravnik pride, ogleda ranjeno gospó, ter reče, da rane nijso toliko nevarne. Predno otide, pove Katarinki, kako naj ravna z ranjeno gospó, kako jej naj rane zavezuje iu streže, da se gospa poprej ozdravi. Katarinka je po dnevi in po noči stregla ubogej gospéj s toliko skrbjó, kakor da bi bila gospi njena lastna mati. Dolgo je ležala tuja gospi, da nij mogla ničesar izpregovoriti. A čez dva tedna si je toliko opomogla, da je začela pripovedovati o svojej nesreči. Mrtvi človek, ki so ga pokopali, bil je njen lcočijaž, a ona je bila namenjena v bližnje mesto, da prejme veliko dedàino, katero jej je zapustil njen bližnji sorodnik. Gospi je bila iz tuje dežele. Ko se pelje po noči skozi gozd, napadejo kočijo roparji, ter zahtevajo denarjev od uje. Kočijaž udari nekolikokrat z bičem po hudobnežih, a v tem trenotji poči puška in kočijaž se zvrne mrtev na tla. Gospa je hotela pobegniti, a tolovaji jo do-hité in neusmiljeno pretepó. Kaj se je dalje ž njo godilo, tega nij znala povedati, ker je ležala ves čas v nezavednosti, dokler je nij usmiljena Katarinka našla iu smrti rešila. O kočiji in konjih nij znala ničesar povedati. Pozueje je imela sodnija dosti opravka s to žalostno prigodlio. Tudi Katariuka je morala pred soduijo izpovédati, kje je, naSla ranjeno gospó, kje mrtvega kočijaža i. t. d. Gospa jo na drobno popisala konje. kočijo in hudobneže. zato je pa morala dalj časa ostati v inestn. Kmalo potem dobijo na nekem sejmn konje in kočijo, a gospodar je prisegel, da jih je kupil od neznanih ljudi za zelò majheno ceno. Hudobneži so bili pravi tolovaji, ki so se ravno óno noč priklatili v omenjeni gozd, ali so pa morda nalašč čakali na bogato gospó. Za leto dan pozneje sta bila v mestu dva hudobneža obsojena na vešala, ker sta napadla potujočega župnika in sta ga skoraj ubila. Tajila sta, da óna te gospé ne poznata, a vsa okolica ju jo imela na sumu, da sta ravno ta dva napadla tudi bogato gospó in ubila njenega kočijaža. A vrnimo se zdaj zopet h Katarinki. Sirota Katarioka je gospo ljubila, kakor svojo mater, a gospa njo kakor svojo hčer. Ves čas, dokler je bila gospa v mestu, imela je tudi Katarinko pri sebi. Katarinka je gospćj povedala vse, kako so jej oče pred nekoliko leti umrli in kako je zdaj ona zapuščena sirota, ki nema nikogar na svetu. Pokazala jej je tudi očetov grob in je djala, da ima največjo tolažbo, kadar more olepšati očetov grob s cveticami. Necega dne se gospi poslovi od Katarinke ter otide v svojo domovino, obljubivši jej, da jej bode kmaln pisala in da se lehko k njej preseli in pri njej živi, ako hoče. Katarinki je bilo zelò težko pri srci, ko se je gospa od nje poslavljala. Iiada bi bila šla ž njo v njeno domovino, ali kdo bi potlej sadil in zalival cvetice na očetovem grobu? Očetov grob jej je bil jedino tolažilo! Čez nekoliko dni, ko je gospa odpotovala, dobi Katarinka list, v katerem je bilo tako-le pisano: „Draga moja Katarinka! Ti si me smrti rešila. Nijsi zahtevala za to nobenega plačila, a jaz no morem, da bi ne obdarovala rešiteljice svojega življenja. Dedšino, ki iznosi 20.000 gL, zaradi katere sem prišla v mesto, v katerem si mi bi bila Ti naj' ljubša prijateljica, pustila sem Tebi, da jo vzdigneš pri ondotnej sodniji, kadar izvršiš 24. leto svoje dobe. Tudi sem naročila kamenit spominek za grob Tvojega dobrega očeta. Bodi vedno dobra in pobožna, kakor si bila dosilidob in spominjaj se večkrat namene, kakor se tudi jaz večkrat na Tebe spominjam. Tvoja hvaležna Dragutina K., grofinja." Istega dne dobi Katarinka od svojega skrbnika (jeroba) in od sodnije poročilo, da je grofinja K. za njo pustila 20.000 gld. Grotinja je bila nalašč tako naredila, da se istega dne oba lista izroòé Katarinki. Take sreče se nij Katarinka nikoli nadejala. Bilo jej je, kakor da bi sanjala. Vse jej je čestitalo k tolikej sreči. Vsacemu je dobro storila in pomagala , kolikor je Ie mogla. A to je bil očetov poslednji nauk, katerega je dobro ohranila v spominu. Na očetovem grobu je stal krasen spominek, ki ga je dala grofinja K. narediti. Okoli in okoli spominka je bilo vse polno prekrasnih cvetic, ki jih je Katarinka zasadila. Katarinka nij doživela velike starosti. V 27. letu svoje dobe umrla je na sušici. Žalost po ljubem očetu jo je spravila tako naglo z tega sveta. Pokopali so jo poleg očeta. Vse svoje imetje je zapustila farnej sirotišnici. V miru naj počiva! V. K-k. Kako je potrebno, da zna človek računiti. Bilo je v krčmi pri očetu županu. Sosedje so sedeli okoli dolge mize, iinajič pred sobij vsak po pol litra vina. Zdajci vstane Kovačev Lenart , jedini za mizo. ki je znal čitati ua knjigo in je poznal tudi vse naše navadne in rimske številke, ter bahato reče: „sosedje! ako vam je moje lepo posestvo všeč, pogodimo se zanj, danes vam ga prodam prav po ceni, ker sem posebno židane volje.'' „Nu da slišimo, za koliko ga prodaž," reče Slapnik, sosed izpod Jarka, ki je s pipo med zobmi sedel ravno pod podobo sv. Martina," znabiti da se pogodimo in še danes izpijemo likov." Lenart se nasmehne, ter odgovori: „Tebi Slapnik, ki sva si nže od nekdaj najboljša prijatelja, prodam vse svoje posestvo danes za jeden krajcar." „Kaj? kaj?" začni sosedje drug dražega povpraševati, „bodi Bog z nami in sveti križ božji, ali je Lenart ob pamet, kali?" „Lenart se šali," izpregovori Marko, domačega kovača sin, ki se je pred osmimi dnevi oženil. „Niti sem ob pamet, niti se šalim," reče zopet Lenart. „Ponavljam še jedenkrat ter pravim, da danes dam vse svoje gospodarstvo za jeden krajcar." Sosedje umolknejo in debelo gledajo Lenarta, ki se jim je vedno bolj čuden dozdeval. A Lenart nadaljuje, govorèS: „da ne mislite, da sem ob pamet ali da se i varni morda Jalio), hočem vam razi ožili r -kako da mislim. Jaz namreč dam vso svoje posestvo tistemu, kateri mi di danes jeden krajcar, jutri dva, pojuteršnem štiri in tako naprej vsaki dan po dvojno od poprejšnega dneva, a to skozi tri tedne počemši od deuašnjega dne, t. j. skozi 21 dni. Kadar mi posledujikrat, t. j. jeden in dvajseti dan prinese dotično vsoto, potlej mu takij izročim posestvo. A zdaj, sosedje, kdo pristane na to? Evo vam moje desnice, da ostanem mož beseda." Nekaj časa je bilo vse tiho, a potlej izpregovori zopet Slapnik izpod Jarka, ter reče: „danes tedaj dobiš 1 krajcar, jutri 2, pojuteršnem 4, potlej 8, potem 16 , 32 , 64 i. t. d.?" „Dà, dà, tako mislim," reče Lenart! Pogodbo prav dobro umeješ. Zdaj prosim, da ste vsi drugi za pričo. Slapnik izpod Jarka želi, da bi bil od današnjega dne počemši lastnik mojega posestva! To rekši, podi Lenart sosedu Slapnlku desno roko. „Da se kateri izmed naju ne izpremisli, zatorej hočeva očetu županu izročiti vsak po 50 gl. v zastivo. Kdor ne ostane skozi tri tedne mož beseda, izgubi svojih zastavljenih 50 gl." Na te besede izvleče sosed Slapnik iz svoje listnice iakij petdesetak in ga položi na mizo. Tndi Lenart vzame 5 desetakov ter jih z neko posebno ponosnostjo vrže na mizo. — Krčmar vzame novce in jih spravi v svojo veliko rudečo Ustnico. Sosedje se z glavo majič razidó, a oče Slapnik domov prišedši pripo- veduje yes iz sebe, kako po eeni je kupil Lenartovo lepo posestvo, ki je Daj' manj vredno 8 tisoß goldinaijev. Nu kaj se zgodi? Druzega dne, predno odnese Slapuik 2 krajcarja k sosedn Lenartu, začne infuniti, koliko ga bo vendar stalo Lenartovo posestvo po pretečenih 21 dni, ali o joj — kako se ustraši! Cela vsota čez 21 dni iznosi 20.971 gl. 51 kr. Kdor tega ne verjame, naj poskuša sam izračuniti! Kakor nòr prileti k Lenartu, ter mu izpove, da se je izpremislil, ter da rajše izgubi óuih zastavljenih öu gl. uego ostati mož beseda. — Sosed Lenart mu reče: „ali vidiš, dragi moj, kako se človek lehko prevari, ako ne znd hitro računiti. — Žal mi je, da si izgubil svojih 50 gl., a da ne bodeš mislil, da mi je bilo na tvojem gubitku, izročiti hočem tvojih 50 gl. našemu gospodu učitelju, da jih koncem šolskega leta razdeli jednako med petero učencev, ki so najboljši računarji v našej domačej šoli." — Tako je tudi bilo. Sosed Slapnik je izgubil svojih 50 gl., a bil je odslej mnogo boljši račuuar ! T. Ptići in smokva. (Basen.) Smokva s prelepimi zelenimi in širocimi listi je bila s sladkim ovočjem tako obložena, da jo je gospodar moral podpreti, boječ se, da bi se jej veje ne polomile. V njenih senčnatih vejah so veseli, drobni ptički najrajše prebivali, skrivajoč se pred pekočim soiuceni in živčč se od njenega sor natega ovočja (sadja). Ko pa necega dne ob lin dej nevihti strela razkólje plemenito drevesce, zapuste tudi ptički svoje dozdanje prebivališče ter jim nij bilo več mar smokve, ki nij imela niti hladne sence niti sladkega ovočja. Kadar te zadene nesreča, zapustilo te bode vse in le malokdo se bo še spominjal tvojega imena. Sv. P... ar. Materi. Kdo obleko mi kupuje V Kdo za hrano mi skrbi V Kdo pri meni vedno ću je i* Kdo za mene le živi V Ko sem bila 5e detetce V posteljci se jokajoč, Kdo mi pel je pesni «vete Kdo me zibal dnu in uoč? Kilo po dnevi in po noòi Prosi ljubega Boga, Da rue čuva vsega zlega. In mi srečo, zdravje du V Vi ste bila. ljuba mati, Väruh moj mladostnih lef, Spoxuov&Vi ste učila Zgodaj me hudobni svet. Vse, kar ste me vi učila, Spolno vala bom zvesto, K Bogu bom za vas molila. Slušala *a:- bom lepo. bogovi, slike dveh rimskih cesarjev, Telikanske in zelò nmeteljne slike slo-večih mož in žen. Vse te stvari so nabrane večjidel iz Berkulana in Pompej, dveh mest, ki ju je ogenj bljujoči Veznv zasul ob času vladaija Tita. Na Trsatn se vidi tudi podzemeljsk hram, nekdanja ječa, v katero nij še nikoli solnce posvetilo. V skalo vsekana ječa nij imela nobenih vrat; jetnike so od zgoraj doli vanjo spuščali in skozi ravno to luknjo so jim metali tudi vsakdanji košček kruha in posodico z vodo. Ta ječa je žalostna priča nekdanjih divjih časov. Nad tem hramom si je dal napraviti geueral Nougent lepo kapelico, posvečeno sv. Jožetu. V kapelici je pripravil zase iz lepega kamna izsekan grob, a na drugej strani počiva njegova sopróga. Pred kapelo sta dva stebra z latinskim napisom, spominka iz francoske vojske leta 1800, ki ju je Nougent z dovoljenjem cesarja Franca prinesel na svoj grad. — Preko lepega vrta med zelenimi cipresami se pride k razvalinam starega trsačkega grada. GrSza izpreleti človeka, ko pride med to samotno zidovje, ki se mogočno ustavlja vsem nevihtam vremena. Ako prideš na goro Trsat in se ozreš na okoli. odprè se ti prekrasen razgled, kakoršnega znabiti še nikoli nijsi imel. Tu imaš pred soboj živahno mesto Beko in jadransko moije, na desnej vidiš Istro, a na levej mogočne juliške planine proti Senju. Nehote bodeš izkliknil: lep in velik je svet, in vsemogočen jo njegov Stvarnik ! Zveri v jami. (Ruski spisat Ataausijov, p osi. A. K). Živel je starec in starka. Imela sta vsega skupaj jedrnega narastca (marjaBca). Ta je hodil v gozd želoda jést. Sreča ga volk. „Narastec, kam greš ?" „ „V les, želoda jest." " „Vzemi še mene s soboj." „ „Vzel bi te," " odgovori narastec, „ „a jama je tam globoka in široka, katero ti ne preskočiš."" „Preskočim." Odpravita se ter korakata po lesu in prideta do jame. „Nu", reče volk, „preskoči!" Narastec skoči, — preskoči; volk skoči, — v jamo pade. Narastec se najé želoda ter se vrne domov. Jutrodan zopet narastec ide v les. Sreča ga medved. „Narastec, kam takó?" „„V les idem, želoda jést. " " „S soboj me vzemi !" „„Vzel bi te, a tam je jama, globoka in široka; ti je ne preskočiš." u „Ne boj se, preskočim." Prideta k jami. Narastec skoči, — preskoči ; medved skoči, — v jamo pade. Narastec se najé želoda, kakor prej, ter krene domov. Tretji dan se narastec zopet spusti z dómu v les. Sreča ga zajec. „Božja pomoč, narastec!" „„Zdrav da si, zajec!"" „Kam si nameril?" „„V les, želoda jést."" „Vzemi me s soboj." „„Ne, zajec! jama je tam široka in globoka; ti je ne preskočiš."" „Kako ne preskočim? Ne boj se !" Prideta k jami. Narastec skoči, — preskoči ; zajec skoči, — v jamo pade. Narastec se najé želoda in otide domov. Četrti dan gre zopet želoda jést. Sreča ga lisica, in tudi poprosi : „vzemi me s soboj !" „ „Ne," " pové narastec, „ „jama je tam, globoka in široka ; ti je ne preskočiš." " „Kako ne ?" začudi se lisica, „preskočim jo !" Puhne za narastcem a pade v jamo. Tako se jih je nabralo v tej jami četvero: volk, medved, lisic» in zajec. Jéli so misliti, kako bi se jesti dobilo. Lisica govori: „dejmo, izbijajmo se vpiti zdržema; kdor poprej opeša, tega snédimo!" Vsi zakrije ob enem. Zajcn prvemn poide sapa, lisici zadnjej. Vzemó zajca, raztrgajo in požrć ga. Zopet ogladné ter se dogovorč vpiti. „Kdor iznemore," izpregovori lisica, „žal nam ga ne bode; glad ne vé milosti" Začnć se dreti in rjuti. Volku se prvemn sapa zapre. Lisica in medved ga vzameta, raztergata in požreta. Zdaj se lisica domisli svojih zvijdč : volkovo meso pojé, a čreva skrije pód-se. Tri dni je potem Se sedéla in po malem dveSfla volkova čreva. Medved je povpraša : „kaj li ješ, kurim ? Daj, da malo poknsim !" „ „Ob, knmček ! iz sebe motam čreva ; tndi ti si razpörji trebnb, izmotaj si čreva ter je pojčj !" " Medved si razpflije trebnh in tako lisici ostane sam v južino in večerjo. Mine teden. Lisica 5e vedno sedi v jami in zopet jo prime lakota. Evo, nad jamo raste drevo, a na dre-vesn drozd vije gnezdo. Lisioa sedi ter ne premakne očesa od njega in ga obgovori : „drozd, kaj Ii delaä ?" „ „Gnezdo pletem." " „Cernii li ? „ „Mladičem."" „Drozd, nakrmi me; če ne, požrem ti mladiče." Drozda zaskrbi, kako bi jo nakrmil. Odleti v selo in prinese kuro. Lisica oglòje kuro ter potem reče: .,drozd, ali si me nakrmil?" „„Nakrmil sem te."" „A sedaj me še napGji!" Drozda zopet zaskrbi, kako bi napojil lisico. Odleti v selo in prinese lonec mleka. Lisica se napije ter dé : „drozd, ali si me nakrmil?" „„Nakrmil sem te."" „Ali bì me napojil?" „„NapojiL"" „Iz-bivi me jame." Drozd misli razmišljuje, kako bi izbivil lisico. Začne zbirati rožja ali dračja in metati v jamo. Toliko nameče, da pride lisica k vrhu. „Nn", reče ona, „ali si me nakrmil, drozd?" „„Nakrmil."" „Ali si me napojil?" „„Napojil."" „Ali si me izbivil jame ?" „„Izbavil."" „Dobro; zdaj stvóri, da se bodem smijala." Drozd premišlja in žaluje, a tega ne zna stvoriti. „Kadar vzleüm," reče drozd, „potéci ti za menój." Drozd zleti v selo in sede na vrata bogatemu možu, a liBioa leže pod vrata. Drozd zakriči : „baba, baba, daj mi kos slanine! Baba, baba. daj mi kos slanine!" Kadar ga zaslišijo psi. priskačejo iz dvora in raztrgajo lisico. Jaz sem bil tam ter pil med in vino, katero mi je ustnic doteklo a v usta ne priteklo. Lažnik sam sebi škoduje. Jožek je bil dober in odkritosrčen deček. Kadar je kaj slabega storil, takčj je odkritosrčno povedal in prosil odpuščenja. Tndi njegovi starši so večkrat djali: „otroci! nikoli se ne lagajte; lažnik sam sebi škoduje. Kadar kaj slabega storite, to sami radi priznajte!" Ivanek, njegov brat, bilje ves drugačen. Znal seje lagati in nedolžnega narediti, kadar je kako škodo v hiši napravil. A najhujše je bilo to, da jo krivico večkrat na drnge izvračaL Necega jutra ugledajo mati razbito okno. „Kdo je nbil šipo na oknu?" vprašajo mati. „Jaz ne," odgovori Jožek. „Jaz tudi ne," reče Ivanek: in ta odgovor so dobili od vsacega v hiši. „Nihče drugi, nego ti si ga ubil," rečejo mati in se hudujejo na Ivanka. „Le počakaj, da pridejo oče domóv, potlej dobiš zasluženo piacilo, ti grdi lažnik, ti!" — Ivanek se je začel izgovarjati in jokati, ker se je l>al očetove šibe. O póludue pridejo oče domóv ter rekó pri kosilu — predno so mati Ivauka zatožili — da se naj drugekrati okno zvečer bolje zapira, ker je no-cojšno noč veter jedno šipo na oknu razbil. „Nu, ali vidite zdaj," reče Ivanek, „da sem nedolžen!" „Ali spoznaš zdaj," rečejo mati, „da lažnik sam sebi škoduje?" Tvojemu bratu Jožku sem takój verjela, ker zmirom resnico govori, a tebi ne, ker si se uže večkrat prav debelo zlagal. Kdor se jedenkrat zlaže, temu se ne verjame drugič, če tudi govori resnico. Ivanek si je to dobro zapomnil in od tega dne se nij nikoli več zlagal: a dolgo je moral čakati, predno se mu je verjelo. (JctU.) Pijače. Voda je najzdravejša pijača, ako je čista in dosti hladna. Voda stu-denčnioa se imenuje trda voda. To vodo pijemo. Dežnica in voda rečnica se imenujete mehka voda. To vodo rabimo v perilo in umivanje. Mleko jo tudi pijača in je izmed vseh pijač najboljša hrana. Na mleku se nareja smetana. Pobiramo jo z žlico. Iz smetane se nareja surovo maslo ali puter. Kavo dobivamo iz tujih dežel. Kavino zrnje žgemo, potlej je zmeljemo, skuhamo, s smetano pomešamo in s cukrom osladimo. Kavo pijemo tudi brez mleka in cukra. Taka kava je grenka. Kolikor močnejša je kava, toliko škodljivejša je človeškemu zdravju. Od črne kave udarja rada kri proti sercn in glavi, človeku teče rada kri iz nosa, spauje ga zapušča i. t. d. Mnogo ljudi pije č aj. Čaj je glavna pijača v Rusiji. 'Iz ječmena in hmelja uareja ólar Öl ali p i v o. To pijačo so prinesli ptujei k nam in jo tudi največ ptujci pijejo. Pivo v preobilnej meri zavžito dela strašne nasledke človeškemu zdravju. Ljudje, ki preveč pive uživajo, dobé navadno leno kri in nespretno telo. Vino se nareja iz grozdja. Grozdje iztlačivamo. Iztlačcni s6k se imenuje mošt. Iz mošta se naredi čisto vino. Vino je potrebno za okrepčanjo telesa, toda zmerno in pametno ga je treba piti. Čez mero zavžito vino temni razum, ruši zdravje, in kar je gotovo največje zid. podira premoženje in večkrat naredi iz človeka, ustvarjenega po božjtj podobi, grdo živino. „Pitni bratje v mladosti, siromaštva svatje v starosti," pravi naš stari prigovor, ki se je še vselej uresničil pri tacili Ijudéh, ki so že z mladega začeli pijančevati. Žganje je človeškemu zdravju najškodljivejša pijača, ker truplo mori in kakor živ ogenj po vseh udih šviga; kdor se ga preveč napije, začne mu iz grla goreti. Mozeg po kostéh se suši, želodec se krči, udi se tresejo, lice gori ter postane rudeče, kakor kuhan rak, ali pa bledo, kakor prst. Zganje-pivci hodijo okoli kakor veše ter že v mladih letih opešajo. Žganje človeku tudi pamet omàmi, ker mu možgane osuši. Varujmo se te strupene pijače! Prirodepisno - natoroznansko polje. Slon. Slon živi v sredi Afrike in v južnej Aziji, tedaj v najgorkejših krajih sveti; v Evropi in Ameriki tega velikana nij. Slon je po 4 do po 5 metrov visok: tedaj najmanj dvakrat tako visok, kakor največji konj; dolg je po 5 do po 6 metrov. Njegovo silno težo podpirajo štiri, po poldrugi do dva metra visoke in blizu 63 centimetrov široke, gladkim stebrom podobne noge. Slon je navadno sive, malokdaj belkaste ali rudečkaste kože. Ušesi sta podobni dvem velikim skledam: prav lehko ž njima giblje, hlad si dela in muhe podi. Očesi ima majheui pa brzega in zelò milega pogleda; na trepalnicah mu iz-rasejo tudi pedenj dolge ščetine. A najbolj nam padajo v oči njegovi zobje iu čudoviti nos. Iz gorenje čeljusti mu molita dva velika, navzgor ukrivljena zobova, ki s slonom vred rasteta. Take zobove imenujemo: okla. Z okli se slon brani iu napada sovražnika, prevrača težke stvari, privzdiguje in nosi na njih tovore, Ilazven teh dveh okel ima v gorenjej in dolenjej čeljusti na vsakej strani po jeden širok pločat kočnjak; kadar se kočnjakjako ogloje, izpade mu iu na njegovem mestu mu izrasle nov zob. Gorenja ustnica se je zrasla z nosom, ter je podaljšana v rilec ali trobec, katerega slon lehko raztegne skoraj na dva metra ali pa skrči na pol metra dolgosti. Trobec je slonu najimenitnejši ud, nos in roka ob jednera, ker ž njim diha, voha, tiplje in grabi S trobcem si natrga kr me in jo nosi v usta ; s trobcem pije, ua-polnivši si ga namreč z vodò, vtakne ga v usta in izpusti vodo vanje ; v vročini brizga vodo tudi po sebi, da se hladi S trobcem se brani, ker ima v njem toliko moč, da drevesa iz zemlje ruje in da konja ali vola z jednim udarcem na tla pobije. Konec trobca ima gibičen mesnat rogljiček, s katerim, kakor človek s prstom, pobere majheno stvarco s tal, zaveže in razveže ozel, izvleče zamaäek iz steklenice, sproži samokres l t. d. Trobec je pa tudi naj-čutljivojši ud, zato pri težkem delu vtaknejo slonu trobec v usnjat tok, da si ga ne rani. Slon no vidi posebno dobro, ali tenko čnje in dobro voha. Star slon tehta po 3720— 5600 Kilogramov. Sloni so najrajše v tropah, in človeku, ako jih ne draži, ne store nič žalega. Prebivajo po gostih in hladnih gozdih, koder je dosti vode. Na solnci nijso radi. Po dnevi lezó ali stojé v senčnatih in hladnih goščavah, a po noči pridejo tudi na polje, kjer se pasò ter delajo velike kvare. Vsak slon popije na dan po Iti Hektolitrov vode. Z privzdignjenim rilcem plavajo sloni izvrstno. Da-si je slon videti zelò neroden, vendar je urnejši od konja ter stori toliko, kolikor šest močnih konj. Lov na slone je zelò nevaren. Ako je ranjen v glavo, strašno divji in gorjé človeku, ako mu pride blizu. Navadne svinčene krogle slonove kože ne predrò, zatorej je lovcem treba imeti k temu drugačne iu močnejše priprave. Posamezne slone ujamejo z zadrgami; v tem, ko dva lovca od spredaj slona motita in dražita, vrže mu tretji močno, od jelenove surove kože narejeno in k bližnjemu drevesu privezano zadrgo okoli zadnje noge, da se zadrgne. De-naänja podoba vam kaže, kako lovci ua slona streljajo. Več o slonu lehko berete v „Vrtcu" od 1871. leta, stran 93, kjer je bolj na drobno popisan. Čižek. Čižek (Fringilla Spinus, Zeisig) je lepa, majhna ptica pevka. — Kljun-ček ima podolgast in koničast, ki je nekoliko zakrivljen. On ima zgoraj zelenkasto peije, spodaj pa rnmeno. Peroti ima temno-črnikasti, tndi rep je črn. Samec je navadno bolj černkast nego samica: a mladiči so bolj belkaste barve. Največ čižkov prebiva v Švediji in Norvegiji, pa tudi na Ruskem jih je mnogo. Najdemo ga tudi po goratih krajih malo ne vse Evrope. V se-vernej Ameriki ga dosihdob še nijso našli. Čižek pride navadno po zimi k nam: po leti biva rad v hribih. Gnezdo si nareja po smerekah, ter je zna tako skriti, da je težko najdeš. Čižek je drobna in jako priljubljena ptičica. Slavni Neumann pripoveduje ovako o njem: „Čižek je vedno vesel, hiter in predrzen ptiček, on pazi na čistoto svoje obleke ; vedno skakljä sem ter tjà, prepeva in vabi drnge ptičice k sebi ; nikoli ne miruje, nego vedno skače in leta od veje do veje. Še celò na zemlji ga nema mirt." — Samec čudovito naglo leta; senica mu se še primerjati ne more. Njegovo petje se glasi: „tretet, tretetet, di, di, đidilaj, dididlidlidajdanan." Gospodi se je ta ptiček zelò priljubil in često ga najdemo v sužnosti med kanarčki, s katerimi se rad druži. Tudi nafičljiv je. Hoffmann pravi: „Imel sem v kletki več ptičkov ; med njimi tudi več čižkov. Jeden je bil posebno krotak. Kletka je visela v vrtu. Komaj sem kletko odprl, imajoč v roci konoplje, zletel mi je takoj čižek na roko, pobirajótS mi zrnje z nje. — Na to je zopet sfrčal v kletko. Necega dne je priletelo več čižkov na vrt, ko sem imel poprejšnega čižka na roki. Jedva je slišal svoje brate, spustil se je k njim. — Sedeli so vsi skupaj na drevesu iu prijazno pozdravljali novo do-šlega brata. Menil sem, zdaj je čižek zame izgubljen, nikoli ga večne bodem imel ; a varal sem se ; vzel sem v roko konopelj in privabil sem ga zopet na roko, kjer sem ga mehko prijel za nožico in vtaknil v kletko. Še celò drugi tovariši so se mi približali." — Tudi jaz, bivši dijak v Gorici, imel sem tacega krotkega čižka. Večkrat sem odprl kletkina vratca, ter mu sem šel po vode, pustivši kletko odprto na oknu; a nikdar nij čižek pobegnil iz kletke. A necega dne se je bil malo ustrašil in je sfrčal na bližno sosedovo streho; jaz vzamem, kakor po navadi, orehovo zrnice in tako privabim čižka na roko, kjer ga rahlo primem in vtaknem v kletko. Iz vsega tega vidite, otroci, kako krotek in domač je ta ptiček. Gotovo je vsak, kdor ima ptičke rad, vse te lepe lastnosti opazoval na njem. — Čižek svoje mladiče pita s črvički. V sužnosti mu navadno dajejo konopljinega semenja. Samica vali samo jeden-krat v leti. Izvalivši jedno jajce, takój sede na nje. Lakomi ptičarji nemajo za drobnega čižka nobene milosti. Anton Leban-Moairaki, Julij, lilija in planinski balzam. (Obraz i/, iiaravo.) Kdo tako urno stopa semkaj v lehkej, tankej, zavihanej obleti in v Si-rocem slamniku, v levici potno ruto, v desnici zakrivljen srp ? — To je gotovo julij, največji nasprotnik januarju. Kakor nas januar mufi s svojim mrazom, muči nas julij s svojo preveliko vročino. Marsikaterega siromaka je užč zmučil do smrti in tudi uboge otročiče. ki hodijo v šolo in se po cele ure morajo potiti v prevročej sobi, nadleguje tako, da so ga popolnem siti in ga ne morejo trpeti Tsakako bi raje plavali v sredi prostih ribic po bistrem jezeru, nego bivali po sobah, ki je kuri, kakor peči. Di, dii, — julij je kuhar, ki nam jabolka in hruške rudeče izpeče, a sòk v grozdji zavrè v sladek mošt. Samo malo prcradodaren in zapravljiv je jnlij s svojim ognjem. Ali ne pari včasi sivih oblakov črez vso mero, da se vkreše ogenj v njih, ter ognjene strele leté na nas in naša bivališča? — A pri vsem tem je posebno v začetku poletja večkrat zelò hudomušen, skrije se za oblake, ter nam od ondot pokaže svojo jezo! In kdo nam potem brez njega naredi zrele in sladke črešnje? On je, ki nam zgodnjo ovočje zori. Zatorej ne hudujmo se nanj, bodimo ga veseli, saj nam tudi cvetic prinese kakor njegovi prejšni bratje, in to je glavna stvar, drugače bi ga ne mogli biti prav iz srca veseli. To julij tudi dobro zna, ter si prizadeva, da se nam prikupi. Ako je neusmiljena kosa vse lepe cvetice po travnikih pokončala, znä nam julij preskrbeti novih ter nam je zasadi v takih krajih, kamor kosa ne seže tako lehko - po vrtih in gorah. Poiščimo si jih nekaj. Lilija, ki takój v začetku julija cvete po naših vrtovih, je krasne postave in tako lepo nežno-belo oblečena in s tako vonjavo napolnjena, da je ne morem dovolj občudovati in dostojno ljubiti. Domovina jej je na vzhodu; pri nas kinča le vrtove. Njeni šesteri listi so tako prelepo beli in tako nežni, da se jih človek boji prijeti. Zatorej je lilija užč od nekdaj podoba nedolžnosti in čistote. — O, blaga lilija! — Da bi krasotila vsacemu človeku v svetej ljubezni njegove prsi! Nebó v svojej večnej čistoti ti je olepšalo prsi z nebeško beloto, src-é s svetlobo zlatà! Lepa je jutranja zarija, a lppša si ti mimo nje! Krilati angelji, ki sladko doneče piuuke v jednej roci držeč obdajajo prestol večnega lloga, drže v drugej roci tebe, kraljeva lilija ! Veličastvo Salomonovo je bilo veliko, a še večjo je tvoje, prekrasna lilija! Z globocim spoštovanjem bi padel pred te, kakor pred svetišče — in pri srci mije, kakor da bi pil iz tvojega keliha, ti sladka čudokrasna podoba nedolžnosti! O, da bi bil ves svet vrt samih lepih belih lilij ! A zdaj, moji ljubi, hočemo se otresti mestnega prahü in se podati tja na gore, ki tako milo in prijazno gledajo na mesta in vasi, ki s svojimi zelenimi vrhovi kipé v nebó ter nosijo v svojem naročju prelepe rudeče cvetice. To so planinski balzami ali dragomastniki. To so zmirom zeleni grmički s pakrožnimi, drobno narezljanimi, po robu • kosmatimi in spodaj rujavo-pikastimi listki. Krasni, živo, rožno-rudeči cvetovi stoje v rahlih če šuljati. Od junija do avgusta meseca krijejo kakor rožno-rudeče krilo skalovje in stermine planin in so nam prav Ijnbeznjive podobe pravega veselja, veselja, ki izvira iz trdne vera, stanovitnega upanja, gorečo ljubezni in nepokvarjenega človeškega srca. V skalah imi planinski balzam svoje korenine, in noben vihar jih ne more poruvati. Od rose pričakujejo dan za dnevom krepila, in od oblakov nebes upajo tolažila svojej žeji. Ogreti od solnčnih žarkov, odprò svoja srčeca — popke, in so rudeči same goreče ljubezni Visoko nad svetnim prahom in šumom, y pihljanji čistili sapic, ostanejo {isti. kakor ròsna kapljica, ki visi ob njihovih listkih. Zatorej gledajo takó prijazno in takó veselo na nas, Ijnbeznjivo pozdravljajoč cvetice po dolinah in dobravah, ter vabeč popotnika gori na sinje višine uživat ž njimi vred sladkosti pravega veselja. 1). MajanhL Kako se lan pripravlja. Gotovo ste že kdaj pozorno pogledali belo ruto ali robec. Izpoznali ste, da je stkan iz samih močnih niti, ki se dadé razkrojiti na dvoje. Vse, karkoli je iz niti gosto spleteno ali stkano, imenuje se tkanina. Razločujejo se tkanine samo po vlaknu, iz katerih so stkane. Niti so lehko svilene, bombažnaste, lanene L dr. Pajčevina je torej tudi tkanina in sicer najtenkejša, a pajek je med živalmi tkalec, ker tkè tkanine — pajčevine. Tkanine, iz katerih se izdeluje naše perilo, sestoji iz vlaken neke jako koristne domače rastline, ki se imenuje lan. Iz teh vlaken se izpredejo uiti, katerim pravimo, kadar se ima iz njih delati platno, preja ali osnova. Ali mnogo dela je treba, predno je platno gotovo in tako olikano, da se more iz njega gotoviti perilo. Lan se mora na polji sejati in nekolikokrat pridno pleti, da nežnih rastlinic ne zaduši plevel. Eavno stebelce nosi moder cvet, prav take barve je, kakor nébes. Seme je pločato in rujavo, leskeče se, ia tiči v krogljici. Iz semena se tlači laneno olje, ki je rabijo za svečavo. Ko je lan dozörel, pulijo ga s korenino iz zemlje in ga razprostirajo po zemlji. da bi vsahnil. Potem ga zbirajo in drgnejo t. j. skozi železni greben ga potezajo, da se mu potrgajo glavice. Na to se moči v otepih v vodi ali pa se razklada vrsta poleg vrste na roso, da se razpusti vez, ki spaja go-renjo skorijo z vlakni. Potem se mora sušiti bodi-si na solncu bodi-si v po-sebuih sušilnicah; toplota naredi skorijo krhko, da se lehko lomi in od vlaken odloči. To prelamljauje skorije imenujemo trSnje, ki se godi navadno na posebnem nastroji, ki se tri i ca imenuje. P e z d i rje je to, kar pri trenji odpada. Trèni lan se češe ali mika in sicer z nekako železno krtačo; na deski so pribite železne pldče z mnogimi špicami, po teh se lan nekolikokrat podrgne in počeše, kaT skozi greben ne gre, to se zove tulje, ki se zamota v kodelje; dno predivo pa, ki je prestalo česanje, imenuje se pražnje. v. Sazile st-vari- (Kako dolgo živi konj brez jedi in pijače.) Konj, če tudi ne dobiva dobre hrane, ipak lehko živi 25 dni, če ima le dovolj pijače. A če nema dovolj vode, živi samo 5 dni pa naj ima še tako dobro hrano. Ako se konju 10 dni ne dà vode, jednajsti dan pogine. (Katerega dneva ne najdemo v nobenej pratiki?) Dn^va naše Oblakom. Razvedrilo se nebó, Kam oblački, kam oblački, Ste se naglo nam poskrili? Ste na nas se razsrdili 'i Oj poliàiite se nam! Solnce péie, Zemlja poka; Prinesite nam