mi koraki, ki se imenujejo znanstvena odkritja. »V razvoju logike, za primer, je bil pojem kvantifikatorja detajl, ki je manjkal od Aristotela do Fregeja. Njegovo odkritje pa je pomenilo pomemben korak v razvoju sodobne logike«, je pribil A. Kron. Razprava je v tej točki prešla k ilustracijam najpomembnejših logičnih izrekov, ki so bili dokazani v našem stoletju in so morda sploh najpomembnejši... ter k zaključkom, da je pot od splošne formulacije določenega vprašanja do odgo- vora nanj lahko zelo dolga in naporna. »Tlakovana je s preciziranjem pojmov iz dane formulacije, njihovim povezovanjem s pojmi iz drugih kontekstov - vse dokler ne najdemo detajla, ki je rešitev problema. Tedaj se lahko prične nova pot, pot od detajla in rešenega problema do novega vprašanje, ki je spet lahko splošno in premalo določeno«. Kron je zaključil, da je posebej pomembno videti teoretski kontekst, v katerem se detajli pojavljajo. Spričo razpoložljivega prostora in filozof- ske zahtevne avtorjeve razprave, bi kazalo oskrbeti objavo članka v ustrezni reviji. S tem pa razprava še ni bila zaključena. Dr. Marija Švajncer, profesorica na Filozofski akademiji v Mariboru, je razčlenila nekaj ključnih tez o sodobni znan- stvenosti filozofije. Po njenih zastavitvah se znanost in filozofija formalno in vse- binsko prekrivata in druga drugi določata meje spoznanja. Razmejevanje in razlo- čevanje znanosti in filozofije sta stvar dogovora in delno vsakokratnega pragmen- tizma. V obeh primerih so merila relativna in zamenljiva. Nekatere znanstvene sodbe so bolj apodiktične in nadčasovne. Znanost in filozofija uveljavljata različne vrste formalnega zapisa. O njiju je potrebno premišljevati v okviru družbene situ- iranosti ter implicitnih in eksplicitnih vrednot in norm. Nekaj podatkov o avtorjih prispevkov, ki jih objavljamo v tej rubriki: dr. Andrej Kirn je redni profesor na FSPN, dr. Andrej Ule, redni profesor na Filozof- ski fakulteti in mag. Franc Mali, strokovni sodelavec na FSPN. ANDREJ KIRN Znanstvene revolucije in znanstvene paradigme V 16. stoletju je bil pomen revolucije predvsem astronomski in seje nanašal na kroženje nebesnih teles po orbiti. Ni se vedno jasno razlikoval od rotacije, vrtenja telesa, kolesa okoli svoje osi. Družbenopolitična ter intelektualna razširitev pojma revolucije zlasti po letu 1789 pomeni temeljito spremembo v mišljenju, družbi in politiki. Radikalne spremembe v znanosti so se začele razumeti analogno politič- nim spremembam (Cohen 1976). Hobbes, Bacon, Greville so za nenadne družbe- ne spremembe še uporabljali termine »revolt«, »rebellion«, »overturning«. Revo- lucija se je uveljavljala predvsem za označitev menjave političnih dinastij. Pred letom 1700 Cohen ni našel uporabe termina »revolution« za rast in spremembo v znanosti v besedilih Galilea, Kepplerja, Bacona, Leibniza, Huygensa idr. Še za politično področje se je začel uveljavljati šele po angleški revoluciji v 17. stoletju. Prenos pojma revolucije na intelektualno-znanstveno področje je oviralo tudi to, da je bil pojem revolucije moralno in politično razvrednoten in sumljiv. Kemik Joseph Priestly, vnet zagovornik ameriške in francoske revolucije, je med tistimi, ki so prinesli pojem revolucije s političnega na znanstveno področje. Uporabi termina »revolucija« za radikalne znanstvene spremembe so utrli pot Diderot, D'Alambert, Condillac, Turgot. Celovitejšo teoretično koncepcijo znanstvenih revolucij je na začetku 60. let izdelal Thomas Kuhn (1962). Delo pomeni v določenem pogledu novo etapo v razvoju modernega neopozitivizma oziroma preseganje njegove prevladujoče nezgodovinske analitično-logične tradicije. Poudaril je zgodovinski pristop k anali- zi znanstvenega znanja. Kuhn je našel idejne nastavke za svojo koncepcijo v delu Ludvvika Flecka (1935). Fleck je bil po rodu Poljak in se je ukvarjal z bakteriologi- jo in imunologijo. Dobro je poznal tedanji pozitivizem. Njegovo glavno slabost je videl v ignoranci zgodovine človekovega mišljenja in v tem, da ne upošteva njego- ve družbene, kolektivne narave. Po njegovem mnenju praktično ne obstaja nekaj takega, kot so neopozitivistični protokolni atomarni stavki, ki bi se neposredno nanašali na opazovanje. Za Flecka je obstajala očitna odvisnost znanstvenih dej- stev od miselnega stila. S tem je v bistvu anticipiral postpozitivistično tezo o teoret- ski obremenjenosti dejstev. V drugačni varianti jo najdemo že pri Heglu, za kate- rega dejstvo, če je izolirano od pojmovne celote, ni nobeno dejstvo, ampak nasprotno abstraktum. Odkrili jo bomo tudi pri Marxu v trditvi, da so čutila neposredno v svoji praksi postala teoretična in da je zanikanje tega ali onega dejstva v politični ekonomiji že posledica zmot v teoriji. Kar občutimo kot nemož- nost, je bilo za Flecka samo neskladnost z našim miselnim stilom. Kuhn je svojo koncepcijo znanstvenih revolucij izdelal predvsem na gradivu iz zgodovine fizike. Ostaja odprto, koliko ta velja tudi za družboslovne, humanistič- ne, tehniške in medicinske znanosti. Mnogi avtorji so pohiteli z raziskovanjem znanstvenih revolucij in znanstvenih paradigem na različnih znanstvenih področ- jih. Za družboslovne znanosti se je opozorilo, da gre ponekod še za predparadig- matsko stanje ali pa za sočasni obstoj različnih paradigem. Pri menjavi družboslov- nih znanstvenih paradigem je treba bolj upoštevati vpliv predmeta raziskovanja (družbe) na dinamiko in menjavo družbenih teorij. Nova paradigma se lahko pojavi, preden je prišlo do spoznavne krize in preden so se izčrpale vse pojasnje- valne možnosti stare paradigme. Redkokdaj gre za sprejemanje ali zavračanje neke paradigme in teorije v celoti. Komunikacije med paradigmami so res lahko otežene ali celo začasno blokirane, toda logični in dejanski temelji za kritično presojo niso izničeni, ker se vendarle ne glede na vse radikalne teoretsko-paradig- matske razlike ostaja v okviru človeške racionalnosti, ne glede na to, kako je ta historično različna. GLOBALNE MAKRO ZGODOVINSKE PARADIGME ZNANOSTI Paradigme je treba ločiti od teorije. V okviru iste paradigme so lahko različne teorije, vendar imajo skupne minimalne paradigmatske predpostavke. Treba je razlikovati globalne makroskopske paradigme, kot je bila npr. newtonovska-des- cartovska, ki je imela svoj vpliv tudi na družboslovje in medicino, področne para- digme, kot je bila npr. Marxovo materialistično pojmovanje zgodovine, ki je vpli- valo na najrazličnejše družboslovne vede, disciplinarne paradigme (npr. Danvino- va evolucijska biološka paradigma) in mikrosubdisciplinarne paradigme. V paradigmatske značilnosti so se vključevale predvsem osnovne teoretične in metodološke postavke. Vsaj v globalne makroskopske paradigme pa se vključuje- jo ali bi morali vključevati tudi druge, npr. družbene in vrednotne (aksiološke) značilnosti. Grobo, taksativno, brez razčlenjevanja, povezovanja in argumentira- nja bi naštel nekaj ključnih sestavin treh globalnih zgodovinskih paradigem zna- nosti. I. Antična grška aristotelovska paradigma - Predvsem razlaga svet, ne pa spreminja, ključna je bila pojasnjevalna, ne pa praktična spreminjevalna funkcija. - Ključna je antropološka funkcija znanosti. V znanosti človek potrjuje svoje temeljno božansko bistvo, ker je v mišljenju človek najbolj avtonomen, samozado- sten, avtonomnost in samozadostnost pa sta odliki boga. - Znanost raziskuje, kar je trajno, večno, nespremenljivo ali kar se ponavlja. Enkratno je bilo izključeno iz predmeta znanosti. Bistvo je trajno in nespre- menljivo. - V temelju znanosti je bil etični telos. Vse znanosti in veščine težijo k do- bremu. - Bistvena odlika znanosti je logična, deduktivna, ne pa eksperimentalna dejavnost. - Resnica je skladnost sodbe z dejanskostjo ali z idejo. - Pravo merilo resnice je razum, ne pa čutila in tehnični znanstveni pripo- močki. - Narava kot fizis je avtonomna in ni tukaj zaradi človeka in sredstvo človeka. II. Novoveška descartovsko-newtonovska paradigma znanosti od 16. do konca 19. stoletja - Poudarila in poglobila je dualizem materije in duha. - Spremenil se je telos znanosti: vzpostavitev gospodstva nad naravo s pomoč- jo tehnike. - Mehanski model narave, družbe in človeka stopi na mesto klasičnega organ- skega in umetniško-rokodelskega modela. - To je predvsem znanost o idealiziranih mehanskih povratnih procesih, iz katerih sta v bistvu izključena rojstvo in smrt. Življenje je morala znanost izključiti ali pa ga spremeniti v mehanizem, saj je življenje izrazit antimehanični nepovratni proces. - Predpostavljala je netelesnega, zgolj mislečega opazovalca, ki kot tak ne spreminja predmeta, ki ga raziskuje, in to nevmešavanje naj bi zagotavljalo defini- rano znanstveno objektivnost. Objektivnost in resničnost sta predpostavljali raz- dvojenost subjekta in objekta raziskovanja. Iz objektivnosti znanja so se izključe- vale subjektivnost, družbenost in etičnost. Konstruiral se je ideal družbeno in vrednotno neobremenjene znanosti. - Ovekovečila se je nujnost, stroga determinističnost nasproti slučajnosti, ver- jetnosti, alternativnosti. To je bila znanost o biti, ne pa o nastajanju. - Zaprti aristotelovski univerzum je odstopil mesto neskončnemu univerzu- mu. III. Nastajanje paradigme neklasične znanosti Mogoče se bo v bodoče, kot nekateri ugibajo, celo personalno imenovala Prigoginova paradigma. Sam sem mnenja, da verjetno ne bo imela personalnega naziva, ker so prispevki k njenemu nastajanju zelo raznovrstni. - Neskončni statični univerzum je postal evolucijski, razširjajoči univerzum. - Poudarjena je aktivna vloga subjekta v spoznavnem procesu. Kot material- no, prirodno bitje spada subjekt k sistemu, ki ga raziskuje. V diskusiji o tako imenovanem antropnem načelu je zastavljeno vprašanje, ali niso pogoji opazova- nja hkrati temeljni fizični eksistenčni pogoji za obstoj opazovalca. - Rehabilitirano je načelo relativnosti nasproti absolutnosti. - Rehabilitirano je načelo razvojnosti, spremenljivosti nasproti nespremenlji- vosti. - Poudarjena je vloga slučajnosti in verjetnosti in s tem so priznane načelna odprtost, nepredvidljivost in alternativnost procesov. Pozornost se usmeri od reda h kaosu, od splošnega k individualnemu in enkratnemu, oz. individualni variaciji občega. - Raziskovanje časovno usmerjenih nepovratnih procesov začne vplivati na celotno znanstveno mišljenje. - Prizna se, da znanstvena dejstva niso od teorije popolnoma neodvisna, samostojna merila znanstvene objektivnosti in resnice. - Prizna se, da gre za človeško, zgodovinsko, družbeno in s tem vrednotno obremenjeno znanost. - Ko znanost in njena uporaba postajata vse bolj dejavnik spreminjanja družbe in narave, postajata vse močnejši generator tveganja in s tem se zaostruje, kakšen družbeni svet in kakšna narava in kvaliteta življenja se ustvarjajo s pomočjo znanosti. KLASIČNA MEHANSKO-REDUKCIONISTIČNA PARADIGMA IN KLASIČNA RAZVOJNA POLITIKA Paradigma mehansko-redukcionistične matematizirane znanosti o reverzibil- nih procesih izgublja svojo absolutnost in dominantnost, s tem pa še ne svoje omejene upravičenosti, če imajo mehanski modeli reverzibilnih procesov svojo objektivno ontološko utemeljenost. V klasični newtonovsko-descartovski mehan- ski paradigmi znanosti niso igrali nobene dominantne vloge taki pojmi, kot usmer- jenost, organizacija, ireverzibilnost. Nevvtonovska paradigma je izključevala svet življenja in smrti oziroma vključila ga je lahko, če ga je najprej pretvorila v meha- nizem. Klasična paradigma kot vsaka druga je selekcionirala, pojasnjevala in kon- struirala svoj predmet po meri svojih predpostavk. Znanost ob izteku 20. stoletja se obrača k bolj naravnim, manj idealiziranim objektom in procesom. Fraktalna geometrija se ne ukvarja več z idealiziranimi platonskimi geometrijskimi liki, ampak upošteva neizmerno vzorčno variacijo, strukturno igličavost, zvihanost, končiče, luknjičavost, vibavost, zevavost, krhljivost, prelomnost, raztrganost ipd. Tu se vse vije, zapleta, vrtinči, meša, utripa. Idealnost reda je izginila. Kaos se strukturira v otočke reda in red prehaja v kaos. Idealiziran svet platonske znanosti je doživel spremembo s strani same znanosti, kot ga je doživel filozofsko s strani Marxa, Schelerja, Bergsona, Nietzscheja, Hegla idr. v 19. in 20. stoletju. Mandel- brottova fraktalna geometrija, znanost o nepovratnih in o sinergetičnih procesih ter o kaosu, je manj idealizirana in redukcionistična in bo odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju ekološkega nazora in ekološke znanstvene paradigme. V določenih vejah sodobnega naravoslovja in družboslovja se začenja uveljavljati nelinearno mišljenje. V ospredje stopajo pojmi slučaj, kaos, bifurkacija, fluktuaci- ja, nepovratnost, katastrofa. Takšna znanost pa je gotovo primernejša za razume- vanje struktur in delovanje ekosistemov. Bolj je dorasla za prilagoditev tehnologij tem sistemom in hkrati osvobaja človeka iluzije, da je s pomočjo znanosti mogoče vse natančno predvideti in urediti. Znanost vse bolj pogumno priznava igrivost, kaotičnost, odprtost sveta ter alternativnost razvojnih procesov. V takem svetu ni več prostora za številne planerske, upravljavske in politične ambicije, povezane s paradigmo klasične znanosti in njej ustrezajoče tehnologije. Znanost vse bolj razkriva fundamentalno naravo nereda, kaosa, pa tudi ustvarjalno vlogo slučaja v naravi in družbi. Možno je misliti absoluten, popoln, idealiziran red, ni pa mogoče misliti idealiziran, popoln kaos, ker mišljenje nečesa že predpostavlja minimalno opredeljenost in urejenost. Politika ne bo mogla več gojiti absolutistič- nih namer, da bo z znanostjo stalno lahko povečevala predvidljivost in obvladlji- vost procesov. Nered in slučaj nimata več epistemološkega, ampak ontološki sta- tus, nista več posledica pomanjkljivega znanja, ampak sta temeljni značilnosti narave in sveta, ki se uveljavljata v subatomarnem svetu, biosferi, družbi, človeko- vem mišljenju in tehničnih sistemih. Vizije in ambicije klasične razvojne politike so bile najintimneje povezane s filozofskimi idealizacijami in socialnimi obeti klasične znanosti. Postopoma se bo duh nove znanstvene paradigme preoblikoval v novo razvojno politiko in socialno filozofijo. Klasična znanost in klasična antiekološka razvojna politika neomejnih možnosti preoblikovanja in obvladovanja narave spa- data skupaj. Politika je stalno imela v rokah adut, da se z znanstveno-tehničnim napredkom veča vsesplošna blaginja. Po Marxu to težnjo deformirajo samo druž- beni odnosi. Nobene senzibilnosti ni imela klasična politika za rastočo entropijsko senco, ki je pričala o neizprosni resnici, da so rastoča kompleksnost družbe ter kompleksnost in raznovrstnost tehnoloških struktur odkupljene za ceno rastočega nereda v biosferi. Nobena razvojna politika ne jemlje zares entropijskega zakona. Implikacije so neznanske, če bi to storila, in nekoč bo morala to storiti. Entropij- skega zakona, ki se kaže v vsaki človekovi materialno-tehnični energetski aktivno- sti, v vsaki tehnično posredovani človekovi potrebi, ni mogoče odpraviti z nikakrš- no zvijačnostjo znanstveno-tehničnega uma. Človek si lahko samo ustvarjalno izmišljuje različne oblike entropije in različen tempo entropijskih procesov. Ta izbor, ta stopnja svobode ni malenkostna. Različna oblika in hitrost entropije implicirata zelo različne razvojne politike, drugačne znanstvenoraziskovalne cilje in zelo različne vsebine in kakovost življenja. Obljube in vizije klasične politike so se napajale iz slike sveta klasične znanosti in tehnologije. Do sedaj je bila dinamika menjave tehnologij determinirana predvsem ekonomsko, v bodoče pa bo vse bolj izrazito ekološko-entropijsko. Uveljavljala se bo splošna težnja, da se bodo zelo vidne, koncentrirane entropije (degradacije) nadomeščale z bolj razpršeno, manj koncentrirano - ali pa obratno - bolj razpršena entropija pretvarjala v bolj koncen- trirano, in temu že zdaj pravimo, da smo izboljšali okolje. Ko se bliža neka oblika entropije kritični točki družbene netolerantnosti, se bo morala ta dejavnost ukiniti ali pa spremeniti tehnološki način zadovoljitve iste potrebe. Pri tem ustvarjalnem družbenem in znanstveno-tehnološkem iskanju primernejših oblik entropije pa ne smemo zapasti v iluzijo, da je ta menjava oblik entropije isto kot premagati zakon entropije. To je stalni prometejski boj brez upanja v dokončno zmago. Toda ta boj je nujen in smiseln. Globoko pa sem prepričan, da bo vse teže najti zadovoljive tolerantne oblike entropije, če se bo nenehno širila urbanizacija prostora, naraščal obseg tehničnih aktivnosti in človekovih potreb. S tehnizacijo človekovega dela, z urbanizacijo prostora in rastočim tehničnim posredovanjem človekovih potreb in užitkov, ki so vse številnejši in raznovrstnejši, se bo povečeval tempo entropije in širile se bodo za človeka zelo škodljive in nevarne oblike entropije. HOLIZEM VERSUS REDUKCIONIZEM Pogosto se srečujemo z zelo pavšalno kritiko redukcionistične narave znanosti kot nasprotja holistične (celostne) paradigme znanosti. Premalo pozornosti je usmerjeno na pomenske odtenke redukcionizma. Nekateri razlikujejo pojasnjeval- no-metodološko in ontološko redukcijo. Metodološki redukcionizem naj ne bi obvezno potegnil za seboj ontološkega redukcionizma. Pri Capri (1982), pa ne samo pri njem, naletimo na pojmovanje redukcionizma v pomenu fragmentarnosti, specialistične ozkosti in izoliranosti. Nekatere oblike redukcionizma so bile nasprotno izredno univerzalistične v tem smislu, da so imele namen pojasniti in opisati zelo različna področja stvarnosti. Ti redukcionizmi so bili bolj posledica holističnih pretenzij, pretenzij po enotni znanosti, ne pa posledi- ca superspecialističnih ekstrapolacij. Znanstvena specializiranost lahko poraja redukcionizem, če se vse skuša gledati skozi specialistična očala. Totalni redukci- onizmi so izhajali iz absolutističnih holističnih pretenzij pojasniti čimveč s čimmanj načeli in zakoni. V tem smislu so bili skoraj vsi filozofski sistemi totalitarni univer- zalni redukcionizmi. Univerzalnosti (občosti) ne smemo izenačevati s holističnost- jo. Nevvtonovsko-descartovska paradigma je bila zelo univerzalna, ni pa bila holi- stična. Temeljni očitek redukcionizmu je, da kvalitativno različne lastnosti in procese skuša pojasniti po nekem enotnem modelu, v katerem ravno določene lastnosti realnosti ostajajo nepojasnjene. Redukcionizem je metoda poenostavitve kom- pleksnejših sistemov in lastnosti. Metodični redukcionizem v bistvu uporablja ana- logije pri pojasnjevanju, ker sodi, da trenutno ni drugih boljših načinov, toda s tem pa ne trdi, da so objekti ontološko isto kot analogične redukcije. Analogične metodične redukcije so in bodo v znanosti nujne. So pa v bistvu začasno sredstvo, dokler se ne odkrijejo ustreznejši neposredni načini pojasnitve specifičnosti neke- ga objekta ali neke realnosti. Ne samo v znanosti, ampak tudi v filozofiji so bile vseskozi prisotne redukcionistične težnje, ki so se kazale že v prizadevanjih, da se s čim manjšim številom abstraktnih načel in zakonov pojasni čimvečja raznovrst- nost. Že vsaka abstrakcija je redukcija, če gre pri njej za abstrakcijo od specifične- ga, posamičnega, individualnega. Brez tega abstrahirajočega redukcionizma zna- nost ne more. Ta notranji disciplinarni redukcionizem ni sporen, vselej pa je bil sporen transdisciplinarni, transpodročni redukcionizem. Lahko bi ga označil kot totalitarni redukcionizem. Takšna je bila mehanicistična paradigma 17. in 18. stoletja. Scheler (1960: 198) je med vojnama označil mehanicizem kot anticipator- sko shemo, v kateri nova meščanska družba dojame možno podobo stvari. Podob- no bi lahko rekli, da bo v novi nastajajoči holistični entropijski ekološki paradigmi civilizacija dojela svoje lastne možnosti in nemožnosti z možno podobo stvari. Ostaja vprašanje, kako je mogoče holističnost uveljavljati na neredukcionističen način, če nimamo pred očmi samo mehanične enciklopedične holističnosti, ampak holističnost v smislu enotnosti raznovrstnosti in skupnosti nekaterih načel, zako- nov, funkcij, lastnosti, ki pojasnjujejo to raznovrstnost. Osnovna zabloda totalitar- nega mehanicističnega redukcionizma je bila, da je iz dejstva, da so najbolj ele- mentarne zakonitosti prisotne v različnih ontoloških regijah stvarnosti, sklepal, da je z njimi možno pojasniti tudi specifičnost te stvarnosti. To bi bilo isto, kot če bi temelj hiše izenačevali s hišo, čeprav ni nobene hiše brez temelja. V ekonomsko- materialno-energetskih procesih se npr. nedvomno kaže zakon entropije, toda zato bi bilo neprimerno politično ekonomijo izenačevati s termodinamiko. Kar je splošno, še ni hkrati bistveno za specifični predmet znanosti in ne pojasnjuje njegove totalitete, ampak samo njegove določene vidike. Ostane osnovni pro- blem, ali je možna holistična paradigma, ki ni nova oblika totalitarnega univerzali- stičnega redukcionizma. Da ne bi bila holistična paradigma redukcija, mora biti konstrukcija, mora biti inkluzivna in ne ekskluzivna, mora biti pluralistična in ne monistična, mora biti enotnost raznovrstnosti, ne pa redukcija raznovrstnosti. Napačno se mi tudi zdi holistično paradigmo izenačiti s kvalitativnim, redukcioni- zem pa s kvantitativnim. Holizem vključuje oboje: kvantitativno in kvalitativno. SOVJETSKI POGLEDI NA KONCEPCIJO ZNANSTVENIH REVOLUCIJ Sovjetski teoretiki izhajajo iz dialektičnega načela enotnosti kontinuitete in diskontinuitete, enotnosti evolucije in revolucije, enotnosti količinskih in revoluci- onarnih kvalitativnih sprememb. Teorijo znanstvenih revolucij, kot jo je izdelal ameriški zgodovinar znanosti Thomas Kuhn, imajo sicer za zelo zanimivo, vendar nepopolno. N. N. Rodnyj (1973: 41-53) sodi, da Kuhn enostransko poudarja empirične pritiske za spremembo teorij, zanemarja pa notranja teoretična proti- slovja kot pritisk za razvoj znanosti. Mnoge teorije niso izginile zato, ker niso zdržale pritiska novih dejstev, ampak zato, ker niso bile združljive z drugimi teorijami in njihovimi dejstvi. Strogo vzeto pa je tudi v teh primerih šlo za konflikt z empiričnimi dejstvi, toda ne neposredno, ampak preko teorije, s katero je bila v konfliktu. V zgodovini znanosti se po Rodnvju redkokdaj dogaja, da bi nova teorija nastala šele tedaj, ko so izčrpane možnosti stare. Kuhna ožigosa kot inter- nalista, ki sodi, daje znanost avtonomni in samoregulirajoči sistem, kije popolno- ma opredeljen z notranjimi zakonitostmi in impulzi. Ta očitek je samo polovično točen, ker ne upošteva zunanjih dejavnikov pri nastajanju nove znanstvene teorije in pri njeni razširitvi in uveljavitvi v znanstveni skupnosti. Kuhn bi bil internalist glede oblikovanja znanstvene teorije, ne pa v fazi, ko jo sprejema znanstvena skupnost. Tu pa Kuhn izrecno vpeljuje v igro psihosocialne dejavnike celo v preti- rani obliki, ko trdi, da se nova paradigma pogosto uveljavi šele tedaj, ko odmrejo nosilci, zagovorniki stare paradigme in stopi na sceno nova mlajša generacija znanstvenikov, ki šele dokončno popolnoma sprejme in razume novo paradigmo. Nekateri sovjetski avtorji se niso zadovoljili zgolj s kritiko Kuhna, ampak so ponudili lastne tipologije in klasifikacije znanstvenih revolucij in monografske zgodovinske študije primerov znanstvenih revolucij (Dyšlevyj, Najdyš 1981, Rad- žabov 1982, Černjak 1986, Idlis 1985, Kedrov 1975, Ambarcumjan, Kazjutinskij 1978). Ambarcumjan in Kazjutinskij (1978) razlikujeta: a) globalne znanstvene revolucije, ki porajajo nov stil znanstvenega mišljenja, b) lokalne znanstvene revolucije v posamičnih temeljnih znanostih, ki pa ne vodijo k preobrazbi logične strukture znanosti, c) mikrorevolucije v posamičnih znanstvenih vedah. Podobno klasifikacijo je ponudil tudi Rodnyj (1975: 197), Smirnov (1975) pa pozna samo dve vrsti znanstvenih revolucij: a) intenzivne znanstvene revolucije v metodi in načinu mišljenja in b) ekstenzivne znanstvene revolucije v vsebini. Treba je pripomniti, da je to dvoje med seboj težko ločiti, še manj pa ju je upravičeno razdvajati. Revolucionarna, radikalno nova vsebina je običajno pove- zana z novim načinom mišljenja, in obratno, nov revolucionarni način mišljenja producira novo vsebino. Sovjetski avtorji pogosto globalne znanstvene revolucije enostavno povezujejo z družbenimi formacijami in produkcijskimi načini. Za Vol- kova (1976: 151) je tak pristop samo toliko upravičen, če je v središču pozornosti raziskovalca ta ali oni način produkcije, a znanost je pritegnjena k takšni analizi samo kot eden izmed dejavnikov oblikovanja in razvoja tega načina produkcije. Ker je za Volkova znanost specifična družbena dejavnost po proizvodnji znanja, je v temelj globalnih znanstvenih revolucij položil merilo spremembe družbenega cilja produkcije znanstvenih spoznanj. Revolucioniranje znanosti ne išče samo na spoznavno-teoretski, metodološki, ampak tudi na družbeni ravni. To je sicer pomembna sociološka dopolnitev, vendar pa ne sme iti na račun notranjih episte- moloških strukturnih in dinamičnih značilnosti znanstvenih revolucij. Volkov (1976: 152) razlikuje naslednja tri obdobja v razvoju znanosti glede na revolucijo v družbeni funkciji znanosti: a) prevladujoča osebnostna, spoznavna, svetovnonazorska, filozofska usmeri- tev, ki traja od nastanka znanosti pa do Galilea in Newtona, b) prevladujoča tehnološka, materialno-proizvodna usmeritev od 17. stoletja do naših dni, c) usmeritev k razvoju intelektualne, ustvarjalne zmožnosti osebnosti, ki jo omogoča družbeno-materialna osnova opredmetene znanosti. Začetek te usmeri- tve je druga polovica 20. stoletja. Sodobna revolucija v znanosti se kaže po Volkovu v ciljni preusmeritvi znano- sti, v spreminjanju povezave med znanostjo in produkcijo, v prehodu od ekstenziv- nega k intenzivnemu razvoju znanosti, v svojevrstni antropologizaciji in humaniza- ciji številnih naravoslovnih znanj, v matematizaciji in v tem, da integracija in ne diferenciacija opredeljuje sodobno podobo znanosti. Navedena periodizacija revo- lucionarnih sprememb v družbeni funkciji znanosti po Volkovu sovpade s tremi tehnološkimi stopnjami proizvodnje: instrumentalizacijo, mehanizacijo in avtoma- tizacijo ter informatizacijo. B. M. Kedrov (1975) pa je izdelal zanimivo tipologijo znanstvenih revolucij za razvoj znanosti od novega veka dalje. Ni se opiral na konkretno znanstveno vsebi- no revolucij, ampak je za merilo vzel abstraktna načela na ontološko-spoznavno- teoretski ravni. Revolucija 1543-1700, ki se je v celovitejši obliki nadaljevala v 19. st., je razrušila vero v verodostojnost čutil. Postavila je ostro mejo med čutno nazornost- jo in abstraktnim mišljenjem. Abstraktno znanstveno mišljenje je ponudilo ne samo drugačno, ampak nasprotno fizikalno sliko sveta, kot jo je izoblikoval empi- rično-nazorni dostop k stvarnosti. Revolucija tega tipa ni zajela samo astronomije (nebesne mehanike) in zemeljske mehanike, ampak tudi kemijo. Treba bi bilo dodati, da je filozofsko mišljenje od svojega začetka zaostrilo nasprotje med abstraktnim mišljenjem in zdravorazumskim, čutnim zaznavanjem sveta. Filozof- ski um je vse postavlj al na glavo. Trdil je npr., da je resnični le svet idej, ne pa svet konkretnih materialnih stvari, da obstaja samo eno, množica različnih stvari pa je v bistvu samo kombinacija osnovnih elementov, da ni gibanja, ampak samo miro- vanje, gibanje je iluzija naših čutil ipd. Novoveška znanstvena revolucija je glede na načelo, ki ga je poudaril Kedrov, v bistvu nadaljevala klasično filozofsko revo- lucijo na konkretnem znanstvenem področju. Revolucija 1755-1895. Prva revolucija je razrešila vero v čutno nazornost, toda ohranila pa je še prepričanje o nespremenljivosti stvari. Revolucija druge- ga tipa je povezana s prodorom načela razvojnosti. Začela se je v astronomiji, zajela nato biologijo in druge veje naravoslovja. Ta tip revolucije se je eksten- zivno širil še v 20. stoletje. Vdor razvojnega načela v atomistiko in kemijo je pripravil Mendeljejev periodični zakon, ki je neposredno vodil k ideji, da so vsi elementi med seboj genetično povezani in se pri določenih pogojih pretvarjajo drug v drugega. Kedrov uvrsti Heglov filozofski sistem v revolucijo drugega tipa, Marxovo kritiko politične ekonomije in zgodovinski materializem pa v revolucijo prvega in drugega tipa. Kedrova uvrstitev Heglovega filozofskega prevrata v ta tip revolucije iz dveh razlogov ni popolnoma korektna. Nedvomno izrazito predstavlja tudi revolucijo prvega tipa. Čeprav se trdi, da je Hegel imel izreden smisel za zgodovino, pa se ne bi smelo pozabiti, da je zgodovina pri Heglu sredstvo, način, da se absolutna ideja (bit) po sebi zave same sebe, da je zgodovina v bistvu zgolj fenomenologija, razkazovanje v času brazčasne, večne resnice biti. Za Hegla je bila logika carstvo bistvenosti, ki so bivale, kot se je Hegel slikovito izrazil, v božjem umu pred stvarjenjem sveta. Kljub vsej histo- ričnosti je Heglov fundament antihistoričen, ker v postopnem samozavedanju biti (ideje) v času v bistvu ne nastaja nič novega, kar že ne bi obstajalo v ideji po sebi, ne pa še za sebe. Vse, kar je bilo na začetku, obstaja tudi na koncu samo na drugačen način, in sicer na način samozavedanja svojega bogastva in svoje poti. Heglov sistem tako spada in ne spada v tip evolucijske revolucije znanosti. Spada zaradi fenomenologije zgodovine, ne spada pa zaradi antihisto- ričnega temelja te fenomenologije. Revolucija 1895-1950 je prešla razne stopnje in pravzaprav sestoji iz več revo- lucij. Te etapne revolucije so rušile prepričanje v istovetnost zakonov makroskop- skega in mikroskopskega sveta, oziroma, da so razlike med njima samo količinske. Revolucija tretjega tipa je zajela predvsem fiziko. Pojmi, ki so bili izdelani za proučevanje makroobjektov, so se izkazali neprimerni za razumevanje interakcij mikroobjektov. Ta revolucija je hkrati poglobila revolucijo prvega tipa, ker se je abstraktno mišljenje še bolj oddaljilo od živega zrenja in se je vzpostavilo še celovitejše posredovanje med »superabstraktnostjo« fizikalnih modelov stvarnosti in samo empirično stvarnostjo. Ali ta revolucija, ki je izpostavila temeljno razliko med zakonitostmi makroskopskega in mikroskopskega sveta, ne prehaja v novo sintetično revolucijo, ki bo povezala zakonitosti mikro, makro in mega sveta? Revolucija (od 1950 dalje) se s tehnično revolucijo zliva v »znanstveno-tehnič- no revolucijo«. Znanost inicira nove proizvodnje in ni njena glavna proizvodna naloga, da sledi problemom proizvodnje in jih pomaga reševati. V celotni tipolo- goji Kedrova je morda najbolj sporen ta četrti tip revolucije, ker je preskočil okvir epistemoloških teoretičnih meril in uvedel zgolj čisto vnanje, pragmatično merilo. Znanstvena revolucija(e) v drugi polovici 20. stoletja je izredno celovita, ima celo vrsto spoznavno-teoretskih, metodoloških, aksioloških novosti in ne nazadnje tudi novosti v njenih družbenih funkcijah. Nekatere teh novosti sem navrgel pri skicira- nju značilnosti postklasične paradigme znanosti. Vsaka od teh pa v bistvu zahteva svojo poglobljeno študijo. Za nekatere že obstajajo bolj ali manj številne analize v okviru sodobne filozofije, sociologije znanosti in znanosti o znanosti sploh. literatura: Agassi J. (1973): Continuity and Discontinuity in the History of Science, Journal of the Hislory of Ideas No. 54. Ambarcumjan b. A./Kazjutinskij V. V. (1978): Naučnye revoljucii i progress v issledovanii Vselennoj, Voprosy flloso- fii, vypusk 3. Briskman L. B. (1972): Is a Kuhnian Analysis Applicable to Psychology? Science Studies No. 2. CapraF. (1982): The Turning Point. Science, Society and the Rising Culture. Princeton, University Press. Coats A. W. (1969): Is there a »Structure of Scientific Revolution« in Economics? Kyklos No. 2. Cohen I. B. (1976): The 18,th Century Origins of the Concept of Scientific Revolution. Journal of the History ofldeas No. 37. Cohen I.B. (1985): Revolution in Science. The Belknap Press of Harvard University Press: Cambridge, Massachu- setts and London. CraineD. (1980): An Exploratory Study of Kuhnian Paradigms in Theoretical High Energy Physics, Social Studies of Science No. 1. Černjak V. S. (1986): Istorija. logika, nauka. Moskva: Nauka. Dyšlevyj P. S./Naidyš V. M. (1981): Materialističeskaja dialektika i problema naučnyh revoljucij, Kijev: Naukova dumka. FleckL. (1935): Entstehung und Entwicklung einer wissenschaftlichen Tatsache. Einfiihrung in die Lehre vom Denk- stil und Denkkollektiv, Basel. HoIIinger D. A. (1973): T. S. Kuhn's Theory of Science and Its Implications for History, American Historical Revievv No. 78. Idlis G. M. (1985): Revolucija v astronomii, fizike i kosmologii, Moskva: Nauka. Kuhn Th. (1962): The Structure of Scientific Revolution, Chicago. Legostaev V. M. (1972): Filosofskaja interpretacija razvitija nauki Tomas Kuna, Voprosy filosofii, vypusk 11. Mali F. (1989): Kuhnov koncept znanstvene spremembe v sodobni teoriji znanosti, (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Mayr E. (1972): The Nature of Darvvian Revolution, Science No. 176. Mikulinskij S.R./Černjak V. S. (ur.) (1982): V poiskah teorii razvitija nauki. Moskva: Nauka. Morawcsik M. J./MurugesanP. (1979): Citation Patterns in Socientific Revolution, Scientometrics No. 2. Novakovič S. (1971): Teorija naučnih revolucija. Filozofske študije. Omarova S. A. (1980): Ob odnoj lokaTnoj naučnoj revolucij v teoretičeskoj fizike. Filosofskie nauki, vypusk 1. Prigoginel./Stengersl. (1982): Novi savez. Metamorfoza znanosti, Zagreb: Globus. Prigoginel./I.Stengers (1984): Order Out of Chaos. Mans New Dialogue With Nature, London. Radžabov U. A. (1982): Dinamika estestvennonaučnogo znanija, Moskva: Nauka. Rodnyj N. N. (1973): Problema naučnoj revoljucii v koncepcii razvitija nauk Th. Kuhna v: Koncepcii nauki v buržuaz- noj filosofii i sociologii, Moskva. Rodnyj N. I. (1975): Očerki po istorii i metodologij estestvoznanija, Moskva. SchelerM. (1960): Die Wissensformen und die Gesellschaft. Bern: A.Francke Verlag. Smimov S. N. (1975): Sistem »nauka i tehnika« v uslovijah naučno-tehničeskoj revoljucii, Voprosy filosofii, vypusk 3. Sheldon J. S. (1980): A Cybernetic Theory of Physical Science Professions: The Causes of Periodic Normal and Revolutionary Science Between 1000 and 1870 AD. Scientometrics No. 2. Šušnjič D. (1971): Otpori kritičkom mišljenju. Beograd: Vuk Karadič. UrryJ. (1973): ThomasS. Kuhn as Sociologist of Knowledge, The British Yournal of Sociology No. 4. Volkov G.N. (1976): Istoki i gorizonti progressa. Sociologičeskie problemy razvitija nauki i tehniki, Moskva. Wiemer W. B./Palermo D. S. (1973): Paradigms and Normal Science in Psychology, Science Studies No. 3. WittichD. (1978): Eine aufschlussreiche Ouelle fur das Verstandnis der gesellschaftlichen Rolle des Denkens von ThomasS. Kuhn. Deutsche Zeitschrift fur Philosophie N r. 1. ANDREJ ULE Nove paradigme v znanosti 1. »Paradigmatski« pogled na znanost Kaj je to znanstvena paradigma? T. Kuhn, avtor teorije o znanstvenih paradig- mah, ima več različnih opredelitev: starejšo (iz knjige »Struktura znanstvenih revolucij«), ki zajema več stvari in je manj precizna, in novejšo, ki zajema manj stvari, a je bolj natančna: