Zveličana

HILDEGARDA

dvakrat po nedolžnem v smrt obsojena cesarica.

Sveta povest, vnovič prepisana in natisnjena v
pouk in zabavo slovenskemu ljudstvu.

V Ljubljani 1899.

Založil in prodaja Janez Giontini.

Natisnila Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani.

O 3 004/635 9

Hildegarda prvič obsojena.

V starih časih, pred več ko tisoč leti, bili so
najmogočnejši vladarji na svetu rimski cesarji. Ti
so vladali vse francoske, nemške in laške dežele.
Najslavnejši in najimenitnejši med temi cesarji je
bil Karol Veliki, kateri je slovel tako po svojih
slavnih zmagah, kakor tudi po svoji modrosti in
pobožnosti. Pa kakor ima vsak človek svoje napake,
tako tudi slavni cesar Karol ni bil brez njih. Njegova
največa napaka bila je ta, da se je hitro ujezil in
v svoji jezi je potem krivično ravnal, kar sicer pri
treznem prevdarku ni bila njegova navada.

Tako je po krivici preganjal tudi svojo pobožno
ženo, Hildegardo cesarico, kakor bomo slišali iz
naslednje resnične povesti, ki opisuje življenje in
trpljenje svete Hildegarde.

Hildegarda je bila hči švabskega vojvoda.
Sedanje virtemberško kraljestvo in pa kos bavarske
dežele bilo je nekdaj združeno v eno vojvodino,
ki se je Švabska imenovala; zato Ogri in Srbi še
zdaj Nemce imenujejo Švabe. Vojvoda švabski je
bil sicer nemško-rimskemu cesarju podložen, vendar

1*

4

je imel svoje vojake in svoje pravice, kakor bi bil
sam svoj gospodar; le ob času vojske je moral
cesarju na pomoč priti, sicer bi ga bil cesar od¬
stavil. Oče Hildegardin je bil toraj švabski vojvoda
Hildebrand. Njena mati Regarda pa je bila iz
sloveče bavarske hiše. Mlada princezinja Hildegarda
je bila že od svoje mladosti tako lepa in pobožna,
da je njen sloves kmalo šel po vseh deželah in
prišel tudi do ušes mogočnega cesarja Karola. Ker
je cesar toliko lepega slišal o Hildegardi, kako je
krasne postave in milega obličja, kako je dobrega
srca nasproti ubogim, kako je pametna in spodobna
v besedah in kako krotka in ponižna v družbi,
sklenil je, da se hoče z njo poročiti in j o na cesarski
prestol povzdigniti. To se je tudi zgodilo in ženi-
tovanje se je obhajalo z veliko slovesnostjo. Toda
Hildegarda ni hrepenela po posvetni časti, po vese¬
licah in po hrupu razkošnega življenja med bogataši
in velikaši cesarskega dvora. Kolikor je bilo le
mogoče, izogibala se je veselic in visokih gostov,
ter je rajši obiskovala revne bolnike, tolažila nesrečne
in podpirala siromake, sirote in vdove. Akoravno je
bila rimska cesarica, toraj v časti presegala vse
ženske tistega časa, vendar se ni sramovala, stopiti
v siromašne bajte, ubožcem pomagati in otroke
revnih ljudi pri sv. krstu držati. Bila je z eno besedo
prava mati bolnikov, vdov in sirot. — Pa le prerado
se primeri, da kolikor boljši in pobožnejši je človek,
toliko bolj ga sovraži svet; kakor je že Kristus

5

svojim aposteljnom rekel: „Ako bi vi posveten nauk
učili, potem bi svet to svoje (namreč vas in vaš
nauk) ljubil; ker pa moj nauk ni iz tega (hudobnega)
sveta (ampak strasti človeške natore kroti in k
premagovanju samega sebe sili), zato vas bo svet
sovražil. “

To je morala skusiti tudi blaga Hildegarda,
ker je toliko prestala zavoljo svoje stanovitnosti v
čednosti in zvestobi do Boga.

Vzdignila se je namreč vojska. Divji Saksonci
na Nemškem niso hoteli sprejeti Kristusove vere,
niti cesarja Karola pripoznati za svojega gospodarja.
Spuntali so se zoper cesarja in rekli, da jim je
ljubša stara svoboda in stara poganska vera, kakor
pa nova krščanska vera in tuje šege iz Laškega in
Francoskega. Cesar Karol se je toraj z močno vojsko
odpravil v Saksonijo, da bi puntarje ukrotil in sebi
podvrgel. Pri svojem odhodu je cesar oskrbništvo
svojega dvora izročil svojemu polbratu Talandu.
Posebno mu je v varstvo izročil svojo ženo, mlado
cesarico Hildegardo, naj pazi, da bi se jej kaj žalega
»e primerilo. Na to se cesar poslovi od svoje ljubljene
in žalujoče žene ter odrine z vojaki na mejo.

Nekaj časa se je cesarjev polbrat Taland pa¬
metno obnašal, lepo skrbel za pohištvo in posle ter
stregel cesarici po svoji dolžnosti zvesto. Kmalo pa
mu satan nesramne želje do nje v srcu obudi.
Prazno pohajkanje, razkošno življenje in lepota cesa¬
rice, to vse vkup je pomagalo, da se je ta strupena

6

cvetlica nečiste ljubezni v njegovem srcu zalegla in
kali pognala. Vendar se je iz prvega bal, cesarici
kaj tacega razodeti. Toda hudobna strast je v njem
dan na dan naraščala, tembolj, ker se ni imel nobe¬
nega bati razun cesarja, tega pa ni bilo doma in
ga tudi ni bilo še kmalo pričakovati, ker so poslanci
iz vojske pravili, da bo še dolgo trpelo, prej ko se
puntarji ukrote. Taland je proti cesarici vsak dan
bolj predrzen postajal ter jej svoje želje razodeval z
različnimi znamenji. Ona pa se je delala, kakor bi
nič od tega ne videla. Poslednjič jej nesramnež
naravnost pove, kaj hoče. Cesarica nad tem vsa
razžaljena in razkačena ga ostro ošteje ter mu za-
naprej prepove vsako podobno besedo.

Nekaj časa je bil Taland zdaj bolj pameten,
ne da bi se bil poboljšal, ampak ker ga je oplašila
cesaričina resnost in ostrost.

Pa kmalo je pozabil na svarilo iz ženskih ust,
ter mislil le na njeno slabost in na svojo strast.
Zalezoval je cesarico, kakor plaho srno, jej nastavljal
pasti in s priliznjeno besedo vanjo silil. Hildegarda
ga je večkrat pokarala in mu celo zažugala, da bo
vse cesarju povedala, kadar se iz vojske vrne. Taland
pa le ni dal miru, in ker je videl, da ženska nima
druzega orožja, ko svoj jezik, in da ga s tem
orožjem ne more toliko raniti, da bi ga bolelo skoz
njegovo debelo, nesramno kožo, postal je tako nad¬
ležen in predrzen, da je zamogla Hildegarda le še
s pomočjo svojih zvestih družic svojo čast in po-

7

stenje braniti, ter da si sama nikamor ni upala več
stopiti. Taland pa je zdaj začel svojo jezo spuščati
na uboge služabnice in jih eno za drugo iz službe
poditi, kar mu cesarica kot hišnemu oskrbniku ni
mogla braniti.

Ko je Hildegarda spoznala, da jo hoče predrzni
zapeljivec vse pomoči oropati in potem šiloma svoj
namen izpeljati, postala je silno žalostna in mislila
sem intje, kako bi se take grdobije ubranila. Slednjič
jej pade dobra misel na um. Prikazala je Talandu
prijazen obraz, na videz privolila v njegovo željo
in mu velela, naj jo čaka v neki določeni sobi. Taland
gre ves vesel v nastavljeno past, cesarica pa pride
in vrata za njim zaklene, tako da je bil vjet. Hilde¬
garda ga je bila speljala v eno skrito sobo v za¬
puščenem kotu gradu, ki je nekdaj služila kot ječa.
Zato so bila še zdaj vrata železna, edino okno pa
z železno mrežo prepreženo, tako da tiček ni mogel
nikamor ubežati. Tudi na pomagaj klicanj e mu nič
ni koristilo, ker je bilo v soseski tik tiste sobe še
mnogo drugih ječ, kjer so jetniki celi dan tulili in
pravili, kako so nedolžni, pa jih nobeden ni hodil
poslušat, kaj pravijo. Le v stranskem zidu tiste
sobe bila je narejena luknja, skozi katero se je
vsakemu jetniku kruh in voda noter porinila. Skozi
tisto špranjo je cesarica Talandu zaupila: „Tukaj
notri mi ostanete ob suhem kruhu in vodi, dokler
se ne zmodrujete in poboljšate. Druge pomoči nemam,
da se vaših nesramnih napadov ubranim."

8

Pri tem je tudi ostalo. Taland je bil zaprt in
si ni mogel pomagati. Le hrano mu je cesarica
nekoliko zboljšala, tako da je vsaj enkrat na dan
nekaj gorkega dobil.

Čez toliko sramoto ves srdit, bi bil Taland
skoraj obnorel. Vedno je mislil in tuhtal, kako bi
se nad cesarico znosil. Pa vsako maščevanje mu je
bilo nemogoče, dokler je v tej kletki čepeti moral.
Več od jeze kakor od slabega življenja je kmalo
tako shujšal, da ni bil več poznati. Cesarica pa ga
ni hotela prej izpustiti, ko o prihodu svojega moža,
ker je vedela, da se ni nič poboljšal, temveč da bo
toliko huje razsajal, kadar bo prost; toraj so ostale
vse njegove prošnje brez uspeha.

Hildegarda pa je med tem hišno oskrbništvo
drugim služabnikom izročila, ter je mirno s svojimi
družicami Bogu služila, zlasti pa se češčenju in
službi Matere Božje darovala, katero je že iz zgodne
mladosti goreče častila.

Cesar Karol je med tem svoje sovražnike pre¬
magal in se vračal v svoje glavno mesto nazaj. Ko
se to cesarici sporoči, bila je vsa vesela; hotela je
svojega gospoda kot junaškega premagovalca slovesno
sprejeti, zatoraj je ukazala, naj se vse ulice po
mestu lepo ozaljšajo, mestnim prebivalcem pa je
zapovedala, naj cesarja s spodobno častjo sprejmejo.
Da bi bilo to veselje popolno za vse, izpustila je
tudi Talanda iz ječe in mu izročila te besede:
„Ljubi svak! Ker za gotovo vem, da cesar, moj

9

gospod, v kratkem nazaj pride iz vojske, zato tudi
vas oprostim, da se na njegov prihod pripravite in
mu naproti greste. Kar se je ta čas med nama
godilo, naj ostane zamolčano in skrito; tudi jaz
tega ne bom razkrivala cesarju, da bo vse bolj
gladko šlo. Zato vam vse odpustim in pozabim.“

Taland jej v svoji srditosti nobene besede ne
odgovori, ampak gre v slabi obleki in ves zanemarjen
cesarju naproti. Ko cesarja sreča, pozdravi ga s
pohlinjeno prijaznim obrazom in se dela prav ža¬
lostnega in potrtega. Cesar se ustraši nad slabo
opravo in bledim obrazom svojega brata ter ga
vpraša, kaj to pomeni, da je tako shujšal. Taland
jame zdihovati in z rokami mahati kakor obupen
človek, pa nič ne reče. Cesar si druzega misliti ne
more, ko da se je bratu med tem časom kaka ne¬
sreča zgodila, zato jame pozvedovati in izpraševati
Talanda.

Nato reče zviti hudobnež: „ Svetli cesar, tukaj
me vidite, kako sem ves obnemogel in pobit. In to
ni čudo, da mi je lepa rudečiča iz lica zbežala in
da sem ves premedljen; saj je še dosti da sem
pri življenji ostal. — Vi ste mi pri svojem odhodu
oskrbništvo dvora milostno izročili, in jaz mislim,
da sem storil svojo dolžnost. Za svoj trud in svojo
zvestobo pa nisem druge hvale prejel, ko da sem
bil od oskrbništva odstavljen, v ječo vržen in tako
hudo držan, da bi bil od lakote kmalo poginil. To
me je tem bolj peklo, ker sem popolnoma nedolžen.

10

Ako bi se bil s čim zagrešil, potem bi bil ložej
trpel, ker bi si bil mislil, da mi Bog tukaj trpljenje in
sramoto pošilja po zasluženji, da se spokorim in se
večnega trpljenja obvarujem. Tako pa sem moral
čisto po nedolžnem trpeti samo za to, da je en drug
toliko ložej in nesramneje grešiti zamogel.“

Malopridni Taland je znal tako priliznjeno in
zvito lagati, da mu je moral vsak človek verjeti.
Cesar ga le dolgo posluša in ves nejevoljen že hoče
pri tej priči zvedeti, kdo da mu je toliko krivice
storil. Ker se pa Taland le hlini, kakor bi se bal
povedati, praša ga cesar ostro: „Kdo je tisti ne¬
srečnež, ki se je predrznil, zoper moje povelje s
teboj tako ravnati? 41  Hudobni malopridnež zdihne,
kakor bi bil pol sveta vzdignil, ter pravi: »Bojim
in sramujem se, tistega povedati, ki je z mano tako
krivično ravnal; in če bi ga prav povedal, saj bi
mi ne verjeli!“ Nato umolkne, in cesar se grozno
prestraši. Ker je pa vedno še odgovor imeti hotel,
reče nesramni lažnik: »Kdo drugi bi mi bil sicer
tako krivico storil, kakor ravno cesarica! Ta, ta je
izvirek vsega zlega in sramota vse cesarske hiše.
Ne le z veliko drugimi nesramneži se je pečala,
ampak še celo po meni se je z nesramnim očesom
ozirala in me v grdo pregreho zapeljati hotela. Ker
pa v to nikakor privoliti nisem hotel, temveč jo
ostro posvaril, maščevala se je nad mano s tem, da
me je zvijačno v ječo vtaknila, kjer sem do danes
v največjem pomanjkanji zgolj ob suhem kruhu in

11

vodi zdihovati moral. Ko me je danes izpustila,
prosila me je prav lepo, da naj vam nič od tega
ne povem, kar se je med tem časom zgodilo; rekla
je še na to, da bo tudi ona molčala.“

Cesarja ta nepričakovana novica tako presune,
da bi bil kmalo v omedlevico padel. Njegovi slu¬
žabniki ga tolažijo, kakor vedo in znajo. Ko se
nekoliko bolj zave, povzdigne oči v nebo proti Materi
Božji in zdihne jokaje: „0 premila devica Marija!
Tebi sem bil pri svojem odhodu izročil in priporočil
svojo soprogo; kako si mogla vendar dopustiti, da
je tako globoko padla?"

Na to reče svojemu polbratu: „Ljubi brat, kar
mi pripoveduješ, se mi tako čudno zdi, da skoraj
verjeti ne morem, ker mi je dobro znano, kako
pobožna da je cesarica in kako goreča častilka
Matere Božje." Hudobni mož pa odgovori: „Ali
nisem rekel, da mi noben človek verjel ne bo? Vendar,
Se meni ne verjamete, verjemite vsaj mojemu vpad-
lemu licu in moji revni opravi. Saj bodo vendar še
drugi lahko spričali, da sem bil zaprt; in kdo drugi
na cesarskem dvoru se bo predrznil, cesarjevega
brata zapreti, če ne sama cesarica ?“

Cesar s tolikim spričevanjem omoten, mora
lažnjivemu jeziku verjeti, kolikor tudi se tega brani
njegovo srce. Nato vpraša vse okoli stoječe, kaj da
mu je v tej dvomljivi reči storiti? Nekateri mu
svetujejo, da bi najboljše bilo, cesarico od sebe spo-

12

diti, ker bi bila prevelika sramota za celo rimsko
cesarstvo, ako bi cesar s prešestnico v zakonu živel.
Hudobni brat pa prosi in sili, da nič drugače ne
kaže, kakor da mora cesarica umorjena biti, in da
se naj potem cesar z drugo poroči. Celi večer je
ostal pri cesarju, in mu toliko časa prigovarjal s
svojim hudobnim jezikom, da je cesar slednjič v
smrt cesarice privoliti moral.

Drugo jutro pride cesarica s svojimi družicami
vsa praznično napravljena ter gre cesarju z veseljem
naproti in ga objeti hoče. Cesar pa jo vdari ves
srdit s pestjo v obraz in reče: »Nesramna prešest-
nica, kako se li moreš predrzniti, da stopiš pred
moje obličje? 11  Tega se cesarica močno prestraši,
pade pred cesarja na kolena in ga za Božjo voljo
prosi, naj bi od nje nikar kaj tacega ne mislil, ker
je nedolžna in gotovo po krivem obdolžena. Tudi
cesaričine družice so k cesarju stopile in s po¬
vzdignjenimi rokami za svojo gospo prosile ter njeno
nedolžnost pričale. — Cesar pa jih še poslušati ni
hotel, ampak rekel svojemu polbratu Talandu, naj
prešestnico proč tira in v kakšen gozd žene, tam
pa naj jej pusti glavo odsekati. Cesarica ga pri
živem Bogu zaroti in zagotovlja, da je nedolžna,
ter prosi le toliko odloga, da bi svojo nedolžnost
skazati zamogla; — pa vse prošnje so bile zastonj.
Na povelje trdosrčnega Talanda jo zgrabi nek srdit
vojak in jo vleče brez usmiljenja proč. Po nasvetu
hudobnega Talanda je cesar več vojakom zapovedal,

13

da morajo cesarico v bližen gozd peljati in jo tam
ob glavo djati, njeno truplo pa kar tam zakopati;
drugim ljudem pa je bilo prepovedano, cesarico
spremljati na tej žalostni poti.

Vojaki se Hildegarde usmilijo.

Vojaki so'cesarico brez milosti v gozd vlekli.
Trgali so z nje žlahtne kamne in bisere in kar je
imela še dragocenega na sebi. Ko pridejo do sa¬
motnega kraja v gozdu, hoteli so jo umoriti. Hilde¬
garda pa jih jame z vročimi solzami in prisrčnimi
besedami prositi, da bi jej prizanesli, ter govori:
»Preljubi moji služabniki, imejte usmiljenje s svojo
revno cesarico in nikar ne oskrunite svojih rok z
mojo krvjo. Bog in moja vest sta priča, da sem
čisto nedolžna. Vi sami morate pripoznati, da niste
nikoli nič nespodobnega nad menoj videli ali slišali.
Ako me tedaj po nedolžnem umorite, bo moja kri
v nebo vpila in po maščevanji klicala in prekletstvo
bo prišlo nad vas in vaše otroke, če mi pa pri¬
zanesete, vam ne bo le Bog odpustil, ampak tudi
jaz in vsa moja rodovina vam bo hvaležna. Zakaj
akoravno je zdaj cesar na mene silno jezen, ker me
drugi pred njim obrekujejo, prišel bo vendar le
dan, da bo resnica vsem očitna in moja nedolžnost
spričana. Kadar bom pa v svojo čast nazaj postav¬
ljena, takrat se bom vas spomnila ter vam in vašim
otrokom to dobroto obilno povrnila.' 1

14

Hildegarda je vojakom toliko na srce govorila,
da so jej prizanesli, pa le s to pogodbo, da jim je
obljubila, da ne bo od sebe nobenega poročila na
cesarski dvor poslala, dokler se s cesarjem popol¬
noma ne sprijazni. To jim ona za gotovo obljubi
in se loči od vojakov. Svojo drago obleko jim je
rada prepustila, ker se v njej tako ni smela več
prikazati, da bi jo kdo ne spoznal.

Vojaki tedaj puste cesarico v divjem gozdu,
sami pa se vrnejo na cesarski dvor ter Talandu
sporeče, da so njegovo povelje zvršili in cesarico
umorili. V spričevanje mu pokažejo njene bisere in
njeno obleko. Hudobnež, s tem popolnoma zadovoljen,
se v srcu veseli, da se mu je maščevanje nad Hil¬
degardo tako dobro poneslo.

Pobožna Hildegarda pa, ko je čisto sama v sredi
črnega gozda, pade na kolena ter moli z veliko
iskrenostjo in gorečnostjo: „0 neskončno pravični
Bog 1 kako si vendar mogel pripustiti, da sem tako
po krivem zatožena in pred vsem svetom v toliko
sramoto postavljena? Zato, da nisem tebe razžalila
in zakonske zvestobe oskrunila, postavila sem se
hudobnežu nasproti, in Ti me zavoljo tega v naj večjo
sramoto in v hudo nevarnost življenja priti pustiš!
Koliko pregrešnega govorjenja bo zdaj po vsem
rimskem cesarstvu! Kaj bodo moji žlahtniki, moji
prijatelji k temu rekli? — O Bog, kako trdo me
tepeš! Kako hudo sem te pač razžaliti mogla, da
me tako pred vsem svetom osramotiš! — Kaj hočem

15

Zf laj početi? Kam se obrniti? Kam se skriti, da
111  e brezvestni Taland ne zasledi? O jaz nesrečna
Hildegarda! Joj meni, gorje meni ubogi siroti!"

Pri teh besedah se revne cesarice tolika žalost
loti, da ne more nič več dalje govoriti; skoro da
°Daedli in povezne svojo žalostno glavo v mehko
travo, katero z vročimi solzami namaka. Tako nekaj
c asa skoro obupna leži. Mili Bog pa se je usmili
lr > jej pošlje žarek nebeške tolažbe v srce. Navda
Jo z novo močjo ter jej v spomin pokliče britko
trpljenje našega gospoda Jezusa Krista. Hildegarda
zamisli na grozne muke Jezusa na križu, ki je
toliko trpel po nedolžnem ; njemu daruje svoje srce
tu svojo nesrečo ter ga milo prosi za dar potrpežlji-
v osti in stanovitnosti.

Hildegarda beži k svojemu žlahtniku.

Hildegarda je imela med drugimi zvestimi pri¬
jatelji tudi enega žlahtnika, ki je bil cesarjev na¬
mestnik v nekem bližnjem mestu, toraj imenitna
Slava. K temu je mislila bežati in z njegovo pomočjo
Pri cesarju svojo nedolžnost skazati.

Preden se pa na pot poda, premišljuje še nekaj
Časa tukaj v samoti prečudne božje sodbe, po katerih
On ne le grešnike, ampak pogosto tudi pravične z
°strimi šibami obiskuje. Kakor je sploh navada, da se
8 oli zdravo meso, ne pa sprideno, katerega ni treba več
darovati, tako tudi Bog pobožne in pravične s soljo

16

nadlog in težav zavaruje, da se ne spridijo v toli-
kerih pozemskih skušnjavah, ampak vedno zdravi
in pošteni ostanejo. Zatoraj potrpi, kristjan, ako te
Bog z nadlogami obiskuje, to se godi le v tvojo
korist, da se v dobrem utrdiš.

Zares je moral Bog s svojo služabnico Hilde-
gardo nekaj posebnega nameravati, ker jo je vnovič v
veliko nevarnost življenja in v najhujše pomanjkanje
priti pustil.

Uboga Hildegarda se poda v svoji slabi obleki
k zgoraj omenjenemu deželnemu glavarju, svojemu
žlahtniku in prijatelju. Ko tje pride, je niso več
spoznali, ker ni imela nič dragocenosti na sebi, ki
je sicer cesarice nosijo. Ona prosi poglavarja, da
ima z njim nekaj posebnega govoriti in da bi jo
on na samem sprejeti in poslušati hotel. Njeni
želji se ustreže, in ko je s poglavarjem in njegovo
ženo sama, jame tako milo jokati, da več časa be¬
sedice spregovoriti ne more. Med tem sta jo oba
bolj natanko pogledala ter jo spoznala, da je cesa¬
rica sama. Vsa prestrašena zakličeta: „Vaše veli¬
čanstvo, svetla cesarica! Kako za božjo voljo v
taki obleki sem pridete?" Cesarica pa vsa solzm
odgovori: »Oh, jaz nesrečna sirota! Kako ojstrt
me Bog obiskuje ! V veliko sramoto in revščino senu
jaz uboga grešnica prišla! V tem času, ko je bi
cesar v vojski, hotel me je brezbožni Taland v grel
zapeljati; ker se mu pa nisem udala, ampak gl
posvarila in kaznovala za to predrznost, me je pr

17

cesarju po krivem zatožil, kakor da bi bila nesramno
111  nepošteno živela. Brez daljnjega preiskovanja mu
je cesar vse verjel, mene pa še poslušati ni hotel.
Obsodil me je na smrt in izročil me rabeljnom.
l’a vojaki so se me usmilili in me izpustili; in
tako sem pribežala k vam, v nadeji, da najdem pri
vas vsigdar varno zavetje pred svojimi preganjalci."

Deželni glavar se zelo zavzame nad tem poro¬
čilom. Z veseljem ponudi cesarici vsako pomoč in
Postrežbo in pravi, da si šteje v čast in dolžnost, biti
Poslužen tako blagej gospej. Hildegarda pa reče: „Nič
druzega ne želim, ko da me vaša gospa za postrežnico
ali deklo vzame in z menoj toliko časa potrpi,
dokler ne bo moja reč pred cesarjem poravnana
Po mojih prijateljih." Deželni glavar ugovarja: „Ne
spodobilo bi se vam in nam, da bi vas kot postrež-
hico imeli; temveč po vašem stanu vas hočemo
spoštovati kot svojo gospo in cesarico ter vam streči,
kolikor bo v naši moči." Cesarica pa na to odgovori:
»To nikakor ne sme biti, ker le v ponižnem stanu
krščenice zamorem se skriti pred svojimi zasledo¬
valci. V svilnatih oblačilih obračala bi pozornost na
sebe in hudobni Taland bi za mene zvedel ter me
gotovo pokončal. Za ubogo deklo se pa nihče ne
zmeni, tako bolj skrita ostanem." Tem besedam se
hi dalo nič ugovarjati. Hildegarda se je preoblekla
kot revna krščenica in delala kakor vse druge dekle.
Še drugim služabnicam je v ponižnosti in pokorščini
lep izgled dajala, ter bila proti vsem ljudem v hiši

2

18

tako ljubeznjiva in postrežljiva, da so jo vsi radi
imeli, posebno pa hišina Žalika, katera se od Hilde¬
garde kar ločiti ni zamogla, ker je bila enako
dobrega in pobožnega srca. V tem ponižnem stanu
je Hildegarda živela več tednov. Kadar je bila sama,
je neprenehoma molila in Bogu tožila svojo bedo
in revščino. Po noči je večkrat vstala, na kolena
padla pred križanega Jezusa in prelepo molila ter
se Bogu priporočevala.

Čez nekaj tednov prosi svojega žlahtnika, de¬
želnega glavarja, da bi hotel na cesarski dvor potovati
in tam pozvedeti, kaj da se o nji govori, ali je že
cesar kaj drugačnih misli ali ne? Deželni glavar
je v to rad privolil, saj je tudi njemu hudo delo,
da je cesarica toliko trpela po nedolžnem. Vsa hiša
je koprnela po tistem trenotku, kdaj se bo nedolž¬
nost cesarice pred vsem svetom izkazala.

Glavar tedaj odpotuje. Ko na dvor pride in ga
cesar zagleda, ga precej pozdravi in mu reče:
„ Gospod glavar, v kratkem pridemo enkrat k vam,
bodite pripravljeni, hočemo biti dobre volje." Deželni
glavar odgovori: „V veliko čast si bom to štel
toda prosim, da bi mi naznanili dan prihoda, da
se bom pripraviti vedel." »Ni treba", reče cesar,
»prišel bom enkrat nenadoma".

S tem je bil pogovor s cesarjem končan
Glavar je potem popraševal od strani še drug«
ljudi na dvoru, kaj se od cesarice govori. Na svojo
žalost je zvedel, da veljavni dvorniki in cesar sani

19

še vedno verujejo v krivdo cesarice. Pač se ni
manjkalo pobožnih žensk, ki so verovale v nedolž¬
nost cesarice, ker so jo vedno prej v cerkvi videle
in ker so poznale hudobnost Talandovo. Toda na
služabnice se nihče ni oziral, verovalo se je to, kar
je pravil prevzetni Taland. Tudi on sicer ni mogel
tistih pokazati, s katerimi bi bila cesarica grešila,
Pa za to se tudi ni prašalo. Taland je vabil ime¬
nitno gospodo večkrat k sebi na gostije ter se vsem
Prilizoval. To se je tudi spričalo, da je bil on zaprt
ob času, ko cesarja ni bilo doma. Da bi bil pa
Taland kaj zakrivil, o tem ni bilo nobenega spriče-
Vanja, ker tega skor nihče drugi ni vedel, ko cesarica
sama, katera pa še zaslišana ni bila, in pa morda
katera družica od cesarice, katerih pa niso na za¬
slišanje klicali. Taland je znal že tako napeljati,
da so se taki ljudje odstranili od dvora, od katerih
bi se bila resnica zvedela. Cesar je pač včasih mislil
na Hildegardo, in semtertje se mu je rodila taka
misel, da cesarice morda ni po pravici obsodil; pa
če je le kaj o tem zinil, potolažil ga je kmalo zopet
zviti Taland, ter mu vedel s takim prepričanjem doka¬
zati krivdo Hildegarde, da ga je vnovič potrdil v
misli, da je prav storil, ko jo je obsodil. Tako tedaj
za enkrat še ni nič na bolje kazalo glede cesaričine
časti pri dvoru. Kakor se pogosto primeri, da se
ljudje iz nesrečnega še norčujejo, tako se tudi ni
manjkalo takih, ki so se norčevali iz cesarice ter
besede njenih obrekovalcev prežvekavali, akoravno
2*

20

niso imeli nobenega dokaza v rokah. Mnogi pošten 1
ljudje pa so po cesarici na tihem žalovali in prerokO'
vali, da Talandova glorija ne bo dolgo trpela. Ker p a
hudobnosti in lažnjivosti Talandove niso mogli spri'
čati, prepustili so Bogu sodbo, vedoči, da se bo
prej ali pozneje pravica izkazala.

Toliko je zamogel deželni glavar na cesarskem
dvoru zvedeti. S tem poročilom pride nazaj na svoj
dom in pove tudi, da misli cesar v kratkem tje
priti in njega obiskati. Zato se začnejo precej na
cesarjev prihod pripravljati, da bi tako visokega
gosta bolj slovesno sprejeli.

Hildegarda vnovič zasačena in v smrt
obsojena.

Ni dolgo trpelo, pa je cesar rešil svojo besedo
in deželnega glavarja obiskal z obilnim spremstvom,
med katerim je bil tudi Taland. Kakor hitro to
cesarica izve, zbežala je v neko skrito sobo, da se
tam zaklene. Toda reva se je sama izdala z enim
samim radovednim pogledom. Ko je namreč česal
v hišo stopil, odprla je prav majčkeno oknice od
tiste sobe in pokukala ven, da bi videla, kdo je *
spremstvu cesarjevem. Nesreča pa je hotela, da jo
je ravno Taland zapazil in jo takoj spoznal.

Ves vznemirjen, da cesarico še živo najde, tekel
je hudobnež precej k cesarju in mu govoril: „Svetli
cesar, Hildegarda je tukaj v gradu prikrita, z lastnimi

21

°Siui sem jo videl. 11  Cesar, ki tega nikoli verjeti ne
•tiore, reče deželnemu glavarju: „Kaj slišim? Hilde¬
garda, prešestnica vlačugarska, se pri vas potika? 11

Glavar se pri teh besedah tako prestraši, da
kar obledi. Taland pa namesto njega odgovori:
»Ni potreba nobene priče več, kar oči vidijo, temu
s e verjame. Le ukažite, svetli cesar, in še to uro jo
s ein pred vas pripeljem. 11  — „Le pojdi 11 , mu reče
cesar, „in ako jo dobiš, izvrši nad njo sodbo, kije
kila že izrečena, pa ne še izvršena, če je res, da
je tukaj skrita. Kaj hočemo taki ženski prizanašati,
ki se norčuje iz cesarja samega. Pusti jo odpeljati
'n ob glavo djati, kakor zasluži! 11

Krvoželjni Taland leti in išče kakor vohun po
kisi, dokler ne pride do tiste sobe, kjer je bila
cesarica zaprta. On ukaže vojakom, naj vrata ulo¬
vijo, kar so tudi storili. Uboga Hildegarda je bila
v  svoji bridkosti že na pol mrtva; in ko Taland z
rojaki noter pridere, zavpije vsa obupana na glas:
»Ljubi gospod svak, vsaj življenje mi pustite; saj
v endar vi dobro veste, da sem nedolžna. 11  Brezdušni
Mnog pa jo zavrne: „Ti zvita kača in nesramna
Prešestnica, ali ne veš več, kako si me trpinčila, in
jaz bi tebi prizanesel? 11  Na to veli vojakom, naj
jo zgrabijo in odpeljejo.

Hildegarda je prosila za božjo voljo, naj
ki jej pustili vsaj eno besedo s cesarjem govoriti.
Tudi deželni glavar in njegova gospa pokleknila sta
Pred cesarja in ga milo prosila, naj bi imel usmi-

22

Ijenje s cesarico in jej prizanesel, ker je nedolžna.
Razkačeni cesar pa jima zavrne: »Prosita raji sama za
sebe, da naj vama prizanesem, ker sta prešestnico,
ki je mene tako hudo razžalila, v svoji hiši skrivala!“

Brezdušni Taland pa izbere med tem nekaj
njemu najbolj zvestih vojakov, na katere se je zanesel,
in tem naroči, da morajo cesarico umoriti, rekoč
jim : »Zgrabite to nesramno prešestnico in vlecite
jo na cesarjevo povelje v bližnji gozd in tam j°
zadavite. Da me pa ne boste goljufali, kakor so vprvic
oni brezvestni hudobneži storili, vam zapovem, da jej
morate obe oči izvrtati in jih meni v spričbo nazaj
prinesti. Ako pa tega cesarjevega povelja ne spolnite,
vas bom dal z vašimi ženami in otroci vred umoriti,
kar se ima tudi s prejšnjimi nezvestimi in nepokof'
nimi vojaki zgoditi, ki so cesarico vprvič izpustili-''

Vsi prijatelji in znanci cesaričini na to žalosten
vrišč zaženejo in obmilujejo z neštevilnimi solzami
njeno nedolžno smrt; posebno hudo sta žalovala
deželni glavar in njegova gospa, ki sta nedolžnost
Hildegarde najbolje poznala. Zvesta hišina Žalika
pa je bila vsa raz sebe nad to nepričakovano ne'
srečo. Uboga cesarica se od vseh tako bridko in
milo poslovi, da je bilo misliti, srce jej bo od
žalosti počilo, in zavolj bližnje smrti je bila
tako premedlena, da sama ni mislila, da bo na
morišče priti zamogla. Nekaj žensk je šlo za ža-
lostnim sprevodom ter so bridko jokale; vojaki so
jih pa nazaj zapodili.

23

Tukaj bi bil videl človek, kako vsa prepadena
je uboga cesarica kakor nedolžno jagnje v smrt šla.
Le v nebo obrača svoje objokane oči in prosi v
bridkih zdihljejih Boga za pomoč. Ko so na pripraven
kraj prišli, jej rečejo vojaki: »Nikar nam ne zamerite,
s vetla cesarica, da moramo cesarjevo voljo nad vami
spolniti; saj ste sami slišali, da nam je pod smrtjo
zapovedano, to storiti. Ako bi vam toraj prizanesti
hoteli, bati se nam je, da bi se z nami enaka ne
godila, kakor se bo z onimi, ki so vam vprvič pri¬
zanesli."

Cesarica jim odgovori: »Akoravno je Bog moje
Nedolžnosti priča, vendar nečem, da bi vi zaradi mene
v nevarnost prišli, svoje življenje zgubiti. Zakaj pri¬
srčno mi je žal, ako bodo oni dobri vojaki, ki so
r ni vprvič prizanesli, zavolj mene v nesrečo prišli.
Zato vas nečem dalje siliti, ampak le za toliko od¬
loga vas prosim, da se bom mogla na smrt pripraviti
in svojo ubogo dušo Bogu priporočiti."

Vojaki so jej to iz srca radi privolili.

Zdaj pade bridkosti prevzeta Hildegarda na
kolena, povzdigne obraz in roke v nebo in moli na
glas v potoku solza: „0 Bog, ki si nekdaj molitev
čiste Suzane, ki je bila po krivem obdolžena in na
smrt obsojena, milostno uslišal in jo smrti rešil,
oh, ozri se z visocih nebes doli na mene, tvojo ne¬
vredno služabnico, in ker sem kakor Suzana zavoljo
čistosti po krivem obdolžena, o pusti se po mojih
solzah omečiti in reši me tako sramotne in bridke

24

smrti! Ako je pa tvoja sveta volja, da zavolj svoje
zakonske zvestobe umrjem, dodeli mi vsaj stano¬
vitnost, da bridko smrt zavolj Tebe voljno pretrpi®
in tako večno zveličanje dosežem! O moj križani
Jezus, ki si v svoji strašni smrti k Očetu klical:
,Oče, v Tvoje roke izročim svojo dušo? glej, tudi
jaz kličem k Tebi v smrtnem potu: ,0 Jezus, v
Tvoje roke izročim svojo ubogo dušo, o Jezus, v
svoje svete, prebodene roke sprejmi mojo ubogo
— ubogo dušo!‘“

Pri teh besedah je cesarica umolknila in zatopila
svojo dušo v nebeško premišljevanje, kakor bi nič več
od tega sveta ne videla. V takem položaji je čakala
smrtnega udarca.

Hildegarda vnovič rešena.

Ko so vojaki cesarico tako tam klečati in moliti
videli, bili so tako ginjeni, da nobeden iz njih ni
mogel vzdigniti roke, da bi bil za meč zgrabil in
cesarico umoril.

Zgodilo pa se je po božji naključbi, da je v
tem trenotku prijahal skozi gozd hrabri vitez Veselic
s svojimi hlapci, ki so bili vsi dobro oboroženi.
Zelo se on začudi, ko vidi svojo ljubo cesarico na
tleh klečati, okoli nje pa vojake stati. „Kaj je tukaj? 11
zavpije Veselič na vojake in pomigne svojim hlapcem,
da so vojake obstopili. Potem vitez cesarico prijazno
praša: „Kaj se je zgodilo, svetla cesarica, da vas
tukaj v tako revnem stanu naj dem ?“

25

Na ta glas se cesarica kvišku ozre in vrlega
viteza precej spozna. Nova moč in novo življenje
Pride v njene že na pol mrtve ude, ko hrabrega in
zvestega Veseliča ugleda, kajti zasvetil se je up v
ujenem srcu, da jo bo Veselič gotovo rešil iz rok
rabelj nov. Zato revica zakliče z močnim glasom:
»Hvaljen bodi Bog nebeški, ki si videl mojo ne¬
dolžnost in uslišal moje gorke solze! O gospod vitez,
Pridite meni v pomoč in rešite me grozovite smrti,
z akaj jaz sem čisto nedolžna!“ Vitez se obrne k
rojakom in pravi: »Kako se morete predrzniti, svoje
roke oskruniti s krvjo tako mogočne cesarice? Stojte,
hudobneži! in kdor se predrzne, le s prstom dotakniti
se je, ga jaz pri tej priči razsekam!" V tem hipu iz¬
dere svojo sabljo, pa tudi njegovi hlapci vzdignejo vsak
svoje orožje, tako da se vojaki kar geniti niso upali.
Eden od vojakov odgovori: »Svetla cesarica dobro
Vedo, da nam je pod smrtjo zažugano, da jo moramo
Umoriti ali pa svoje lastno življenje pustiti; sicer bi jo
rajši oprostili,kakor umorili." Vitez vpraša na to, kaj da
bi bil uzrok, da je v tako hudo kazen zapadla? — Na
to mu Hildegarda pove celo zgodbo od konca, kako jo je
hudobni Taland po krivem obdolžil, in kako da je zdaj
že vdrugič v smrt obsojena. Ta pripovest viteza tako
gane, da se je zarotil, da hoče rajši svoje življenje pu¬
stiti, ko dovoliti, da bi se cesarici en las na glavi skrivil.

Poslednjič ga vojaki vprašajo: »Kako se bomo
pa pri Talandu, cesarjevem bratu, izgovorili, ako
cesarico živeti pustimo? On nam je pod smrtno

26

kaznijo zažugal, da jej moramo oči izdreti in v
spričbo k njemu prinesti. 11  — »Tukaj se že da pO'
magati,“ reče vitez, „tu imate mojega psa; ubijte
ga in izkopljite mu oči, da jih bo Taland sit. Ako
bi pa vendar zvijačo zapaziti utegnil, le recite, da
sem jaz vsega kriv, da sem vas jaz k temu primoral;
jaz se Talanda nič ne bojim. 11

Nato rečejo vojaki cesarici: „Tedaj hočemo
vašemu življenju prizanesti; samo to nam morate
obljubiti, da se boste v tuje kraje podali, kjer vas
nihče ne pozna; tako se ne bo zvedelo, da ste še
živi; sicer smo mi zgubljeni, ako se izve. 11  Cesarica
jim to sveto obljubi in jih zagotovi, da ako jim v
dejanji ne bo mogla pokazati svoje hvaležnosti za
to dobroto, storila bo to vsaj v molitvi.

Vojaki ubijejo potem vitezovega psa in nesejo
njegove oči Talandu. Ko so odšli, rekla je cesarica
vitezu Veseliču: »Preblagi in ljubi gospod! Kako se
bom zamogla Bogu in vam zadosti zahvaliti, da ste
me iz smrtnega žrela rešili in zopet v novo življenje
postavili! Usmiljeni Bog naj vam to dobroto časno
in večno stokrat povrne, in ako Bog da, da jaz spet
kedaj na prejšnjo stopinjo pridem, hočem vam tudi
jaz hvaležna biti. 11

Vitez pa jej odgovori: »Blaga gospa! Kar sem jaz
storil, to bi bil vsak drugi vitez na mojem mestu,
kajti dolžnost krščanskega viteza je, braniti take,
ki so po nedolžnem preganjani. Da ste pa po krivem
obdolženi, o tem ne dvomim, ker poznam tako vašo

27

Poštenost, kakor Talandovo hudobnost. Nesreča je
celo cesarstvo, da svetli cesar tega svojega pol¬
brata preveč posluša. Za sedaj vam res ne kaže
druzega, ko bežati v tuje kraje. Jaz bi vam rad
dal zavetje v svojem gradu. Pa če bi se zvedelo,
se ne bojim za sebe, ker mi na mojem življenji ni
toliko ležeče, ampak za vas, ker vas jaz z vsemi
svojimi hlapci ne morem ubraniti, ako cesar s svojo
'nočjo na moj grad pritisne. Škoda bi bilo za vaše
mlado življenje, ako bi se vnovič v nevarnost po¬
stavilo. Toraj potujte z Bogom in povejte, če še
katero pomoč od mene potrebujete!" — „Hvala vam
lepa, blagi vitez,“ reče cesarica, „ne trudite se dalje
z menoj! Priporočila se bom Bogu, on mi bo že
kakega človeka poslal, ki me bo peljal iz te dežele
na varen kraj. Bog vas blagoslovi po vseh vaših
potih!"

Na to se je^itez od cesarice poslovil, ona pa
je ostala čisto sama.

Žalika pride k cesarici in jo spremi v Rim.

Čuden je bil začetek te prigodbe, še bolj čuden
je nje izid, kakor bomo kmalo videli.

Ko je cesarica sama ostala v gozdu, pokleknila
je doli in se prelepo Bogu zahvalila za srečno in
čudno rešitev rekoč: „0 moj dobrotljivi Bog, zdaj
spoznam, kaj da je človek na svetu! Namesto ce¬
sarice sem beraška sirota! Zatoraj pa se po Tvoji

28

sveti volji odpovem vsemu posvetnemu blagu in
vsej časti. V ponižnosti in revščini hočem živeti
in Tebi služiti. Darujem Ti vse svoje življenje in
vse, kar bom še trpeti in prestati morala, in Te
prosim, da me vodiš po svoji modrosti in sveti volji
in me pelješ v tak kraj, kjer bom Tebi najbolj
zvesto služiti zamogla. 11

Med tem, ko je Hildegarda tako molila, prišla
je k njej njena zvesta prijateljica, hišina Žalika, s
katero sta bili pri glavarju vkup služili. Žalika se
ni mogla potolažiti nad nesrečo uboge Hildegarde.
Ko so vojaki cesarico v gozd peljali, tekla je Žalika
za njimi, z drugimi ženskami vred. Ko so pa vojaki
ženske nazaj zapodili, šle so druge pač domu, ne
pa Žalika. Ona jim je bolj iz daljave in po stranskih
potih sledila, tako da je niso mogli zapaziti. Zgrešila
je sicer njih sled, pa šla je naprej s trdnim name¬
nom, da hoče cesarico živo ali pa mrtvo poiskati.
Slednjič jo vendar najde pod košato smreko klečečo
in vso v molitev zatopljeno. Vsa vesela, da jo še
živo najde, skoči k njej, jo objame in se je trdo
oklene, ter tako milo joka, da besede spregovoriti
ne more.

Po dolgem jokanji še le zdihne: „0 premila
gospa in cesarica! kako prisrčno zahvalim Boga, da
sem vas še pri življenji dobila! — Kakor sem vam
bila v sreči zvesta prijateljica, če se tako imenovati
smem, tako vam hočem tudi v nadlogi in nesreči
zvesto na strani stati ter vas nikoli ne zapustiti.

29

S M vem, da ste zdaj najbolj pomoči in tolažbe po¬
sebni. Prosim vas, da smem z vami iti, kamorkoli
greste, in z vami deliti vse nadloge in vse trpljenje. 11

Cesarica je bila vsa vesela in iznenadena nad
toliko zvestobo in ljubeznijo dobre Žalike; rada
sprejme njeno ponudbo ter jej obljubi, da se hoče
kolikor mogoče za to hvaležno skazati. Potem je
cesarica Žaliki povedala, kako je bila po vitezu
Veseliču rešena iz rok rabeljnov, in kako je obljubila
in je primorana, bežati v tuje kraje, kjer je Taland
ne bo mogel zaslediti.

Posvetovali sta se skupaj, kam bi bilo bolje
obrniti se, in sklenili sta nazadnje, da hočeta bežati
na Laško in tam Rim in druge svete kraje obiskati.
Žalika je bila zelo znajdena ženska, znala je marsikaj
in vedela si v vseh razmerah pomagati. Tudi kraje
je kolikor toliko poznala in govorila tudi več jezikov,
ker je že v različnih deželah in pri mnogih tujih
gospodih služila za hišino. Ona je bila toraj cesarici
zelo potrebna, da jo je z dobrimi sveti podpirala.

Podali sta se toraj na pot v ponižni in revni
obleki, živeli prav revno in spokorno celo pot, po
hišah si izprosili košček kruha, in kadar sta prišli
v kako sveto mesto, ostali sta tam par dni in opra¬
vili svoje molitve. Tako sta prišli slednjič v Rim,
obiskali vse svete kraje in cerkve ter se udeležili
svetih odpustkov.

V Rimu jima je posebno dopadlo, zato sta
sklenili tukaj ostati in Bogu služiti do konca svojih

30

dni. Žalika pa je tudi znala iz rož in različnih trav
zdravila kuhati, in to umetnost je tudi cesarico
naučila, ki je sama se marsičesa spominjala i 2
mladih let, kako so njena mati znali zdravila delati-
Sklenili sta, taka zdravila delati in s tem se pre-
živiti, da ni bilo več treba, ljudi z beračenjem
nadlegovati. S temi zdravili sta mnogo bolnikov
ozdravili. Ubogim sta zdravila zastonj dajali, od
bogatih sta pa vzeli, kar jima je kdo prostovoljno
dati hotel. Bog pa jima je še svojo milost dodal
in podelil njinim zdravilom posebno, čudovitim moč-
Ozdravili sta prav dosti bolnikov in med njimi tudi
take, nad katerimi so že vsi zdravniki obupali.

Sloves čudne umetnice se je kmalo razglasil
po celem Rimu in zmiraj več ljudi je vrelo k Hilde'
gardi. Pa ne le v Rimu, tudi po bližnji okolici in
po sosednjih krajih je nje ime zaslovelo, in kmalo
je že vsak mislil, da mora to svetnica biti. Zdravniki
so preiskali njena zdravila in ko so videli, da so
iz čisto nedolžnih tvarin narejene, so morali spoznati,
da ta lek ozdravlja bolj po božji, ko po natorni
moči. Zatoraj je pa tudi že vse za trdno verjelo in
povsod je šel glas: »V Rimu je svetnica vstala, ki
zna vsako bolezen ozdraviti.' 1  To so tudi sv. oče
papež slišali in so želeli novo svetnico videti in po¬
znati. Ker se je pa Hildegarda izgovarjala, da je
revna, uboga ženska in da ni vredna, stopiti pred
obličje sv. očeta, zato jo tudi papež niso hoteli dalje
nadlegovati.  

31

Talanda zadene kazen božja.

Med tem časom pa se je tudi na dvoru cesarja
Karola v Ahenu na Nemškem marsikaj spremenilo.
Talandova sreča se je začela mračiti. Bolj in bolj
je cesar začel spoznavati zvijačnost in lažnjivost
njegovo. Prihajale so tudi vedno nove tožbe čez
Talanda, da je temu ali onemu krivico storil. Vsled
tega se je zaupanje cesarja do svojega polbrata
močno majati začelo. Zdaj še le je cesar začel bolj
natanko popraševati ljudi, kako je bilo s cesarico
hi če se je res toliko pregrešila; pa nobeden mu
M mogel nič slabega povedati od nje, skoraj vsi pa
so hvalili njeno pobožnost in milosrčnost in milovali
njeno osodo. Ko so Talandovi prijatelji videli, da on
ne velja več toliko na dvoru, so ga tudi vsi po¬
pustili in nobeden ni hotel za njega po krivem pri¬
čati. Tako se je tedaj cesarju bolj in bolj dozdevati
začelo, da je morda cesarico po nedolžnem obsodil.
Kolikor bolj ga je ta misel pekla, toliko več mu
je mrzelo do Talanda. Nazadnje se ga je že kar
izogibati začel, vendar ga soditi ni mogel, ker ni
imel nobenih dokazov zoper njega, pa tudi ne pra¬
vih za njega, ker njegovim lažnjivim besedam ni
več veroval. Pogosto se je cesar zjokal v svoji
Samoti in k Bogu molil rekoč: „Moj Bog! zdi se
mi, da sem svojo ljubo Hildegardo po nedolžnem
obsodil. Ako res ni bila kriva, potem Te prosim,
odpusti mi, da sem se v svoji sodbi prenaglil!“

32

Tako je cesar Karol večkrat zdihoval; prav vesel
pa ni bil nikoli več.

Talanda je pa še hujša kazen zadela. Prijele s°
se ga gobe na celem životu; grda in ostudna bolezen,
ker je šel tak smrad od njega, da se mu nobeden
bližati ni hotel. Nazadnje so mu gobe zrastle še na
očeh, tako da je na obeh očesih oslepil. Akoravno
cesar ni dosti več maral za njega, v tem žalostnem
stanu se mu je polubrat vendar zopet smilil. Po-
klical je razne zdravnike k njemu, da bi ga ozdravili-
Toda kolikor jih je prišlo, nobeden mu ni mogel
pomagati. Rekli pa so zdravniki očitno, da ta ne¬
navadna bolezen je šiba božja in da se toraj z
nobenim zdravilom odpraviti ne da. Tudi drugi ljudje
so bili take misli, da je Talanda zadela le zaslužena
kazen za njegove velike pregrehe, in to je bila
velika sramota za vso cesarsko hišo.

Taland pa se je zvijal v bolečinah in začel
premišljevati svoje hudobno življenje.

Cesar potuje s Talandom v Rim.

Glas od čudne svetnice v Rimu, ki zna vse
bolezni ozdraviti, prišel je tudi v nemške dežele in
v mesto Ahen na cesarski dvor. Ko cesar to zve,
gre k svojemu bratu ter mu reče: „Slišim, da je
v Rimu nova svetnica, katera vse, tudi naj hujše
bolezni ozdravi; morda bi ona tudi tebi pomagala.“
Taland zdaj cesarja lepo prosi, naj bi ga tje v Rim

33

Peljal k svetnici. Cesar je slednjič v to privolil
l n sam podal se z bolnim Talandom v Rim leta
7?3. po Kri s to vem rojstvu. Tačasni papež Hadrijan
s o mogočnega cesarja s častjo sprejeli. Cesar je
sv. očetu precej povedal, po kaj je prišel, namreč da
je svojega bolnega brata s seboj pripeljal, ki ga
noben zdravnik ozdraviti ne more, in vprašal takoj,
ee je res ali ne, da je v Rimu taka svetnica, ki
Vse bolezni ozdravi.

Ko papež to potrdijo, pošlje cesar svojega
služabnika k Hildegardi in jo pusti lepo prositi, da
bi k njemu priti blagovolila. Ona pa poslancu od¬
govori : „Povej cesarju, da sem jaz uboga ženska,
ki nemam rada z velicimi gospodi opraviti in se
tudi pred njimi obnašati ne znam, toraj naj mi nikar
de zameri, da k njemu ne grem. 11  Ko poslanec to
poročilo prinese, reko papež cesarju: „Ravno tako
je tudi nam odgovorila, ko smo jo prosili, da bi se
Ham videti dala. Ker toraj vaše svetlosti brat po¬
lnoči od nje potrebuje, je treba, da se sam ponižno
k njej poda. 11

Taland se pelje z mnogimi služabniki v lepi
kočiji k ubogi hišici svetnice. Ko ga ona ugleda,
ga skoraj ne bi bila več spoznala, tako ga je med
tem bolezen zdelala. Slepi in gobovi Taland pade
pred njo na kolena in jo za božjo voljo pomoči
prosi. Ona mu reče vstati in posluša njegovo tožbo,
kako je nesrečen zavoljo te neozdravljive bolezni.
Poslednjič Taland še vzklikne: „0 velika božja

3

34

služabnica, ker sem od velikih čudežev slišal, katere
Bog po vas nad bolniki dela, storil sem tako dolg«
pot do vas, da bi mi vi pomagali, in tudi trdno za¬
upam v Boga, da mi bo po vas zopet dodelil ljubo
zdravje/

Lahko bi se bila Hildegarda nad svojim sovraž¬
nikom maščevala in mu vsako pomoč odrekla; ker
je bila pa pokorna zapovedi gospoda Kristusa, da
moramo svojim sovražnikom iz srca odpustiti, zato
se ni branila, dobro storiti tistemu, ki je njej toliko
hudega prizadejal.

Zatoraj mu reče: „Zdi se mi, da je vaša bo¬
lezen šiba božja, da vas je božja roka zadela zavoljo
vaših velikih grehov in hudobij. Pojdite toraj in
spovejte se svojih grehov s prav skesanim srcem;
potem pridite spet k meni nazaj in dala vam boni
zdravil. “

Taland tedaj odide in se spove. Prišel je potem
nazaj in prosil za zdravila. Hildegarda mu jih da,
rekoč: „Zavžite to-le v božjem imenu, in ako ste
svojo spoved prav opravili, zanesem se, da vam bo
bolje z božjo pomočjo. 11

Taland odide na svoj stan in tam povžije vse
zdravilo; toda pomagalo mu ni prav nič. Drugi
dan pride z obilnim spremstvom zopet k svetnici
nazaj in potoži, da mu ni še nič odleglo. Hildegarda
pa reče: „S tem lekom sem že mnogo neozdravljivih
bolezni ozdravila; da pa vam neče pomagati, to je
znamenje, da se niste prav čisto spovedali. Hitite

35

toraj k spovedniku nazaj in spovejte se popolnoma
in s skesanim srcem vseh grehov, ako vam je mi¬
lost božja in vaše zdravje ljubo. 11  Tukaj je bil zdaj
hudobnež pred vso množico osramoten. Vsi pa so
se čudili modrosti pobožne Hildegarde in rekli:
»Tako je sveta, da še v srce človeku vidi/

Taland pa je šel nazaj k spovedniku in se
spovedal zdaj tudi tistega greha, kako je cesarico
v nesrečo spravil, kajti pri prvi spovedi je bil ta
greh zamolčal, zato mu zdravila niso nič pomagala,
ker je bila spoved neveljavna.

Ko je tedaj spoved dobro opravil, prišel je k
svetnici nazaj. Ta mu je dala pripravljeno zdravilo
in komaj ga izpije, čutil je že njegovo moč. V malo
dneh so se vse gobe posušile in odpadle, in tudi
pogled oči je nazaj dobil.

Ta veliki čudež, ki se je hitro razvedel tudi
po celem mestu, navdal je papeža in cesarja s tolikim
Veseljem in začudenjem, da sta precej veliko duhovnih
in drugih imenitnih gospodov poslala k Hildegardi in
jo pustila prositi, naj bi se vendar videti dala in
k njima priti hotela. Ona pa jim zopet odgovori:
»Uboga grešnica sem, nevredna stopiti pred take
velike gospode; jutri pa bom prišla v cerkev sv. Petra,
da tamkej sv. Očetu nogo poljubim/ Ta odgovor
in novica, da pride jutri svetnica v cerkev sv. Petra,
razglasi se kmalo po celem mestu, in drugi dan
vre brezštevilna množica ljudstva v tisto cerkev, da
bi čudapolno svetnico videla in spoznala. Sv. oče
3*

36

papež in cesar in vsi njuni služabniki jo željno
pričakujejo, in kakor hitro zvedo, da svetnica že
prihaja, hitijo nevtegoma vsi v cerkev, ki je pro¬
storna dovolj, da sprejme tisoče ljudi v sebe.

Sv. Hildegarda pride s svojo služabnico Zaliko
vsa revno napravljena, poklekne pred papeža, jim
poljubi čevelj na nogi in prosi za sv. apostolski
blagoslov. Papež jo koj ogovore rekoč: „ Moj a hči,
čudne reči smo že večkrat slišali o vas in smo že
davno želeli vas poznati zavoljo čudnih ozdravljenj,
ki jih nad bolniki delate/ 1  — Ona pa pohlevno
odgovori: »Sveti oče! moja zdravila so čisto lahko
narediti; delam jih iz navadnih rož in zelišč; pri-
prosto ljudstvo pa, ki ima navado, iz vsake reči več
narediti, kakor je res, pripoveduje, da delam čudeže.
Res je, da se včasih sama čudim, kako je bilo
mogoče, tega ali onega ozdraviti; pa Bogu je vse
mogoče, in če hoče Bog komu po meni ubogi greš-
nici kako milost skazati, potem je vsa čast in slava
le njegova, ne pa moja. 11

Uboga cesarica je bila za volj svojega revnega
življenja in zavolj siromašne obleke tako spreme¬
njena, da bi je nihče ne bil spoznal. Ko jo pa cesar
govoriti sliši, spoznal jo je po besedi. Ves začudenja
in strahu prevzet bi bil skoraj v omedlevice padel.
Sam ne ve, kaj bi rekel in mislil; ali je Hildegarda
živa ali je od mrtvih vstala. Ogovoriti si je ne upa.
Dolgo časa stoji ves osupnjen in od žalosti prepaden
zavoljo njene neizrečene revščine in zavolj grozovite

37

krivice, ki se jej je zgodila. Kajti tega si vendar
ne more misliti, da bi Bog po prešestnici in vlačugi,
kakor je bila zatožena, čudeže delal. Ko je pogledal
njeno lepo, nedolžno lice, njene mirne in svete oči
Ul slišal nje modre besede, ali je zamogel verovati
v njeno krivdo? Ali niso narobe vsi ljudje in celo
sv. oče pričali njeno svetost in pobožno, bogoljubno
življenje? Ali ni svoje krščanske ljubezni pokazala, ko
je ozdravila svojega najhujšega sovražnika Talanda?

Te in take misli rojile so cesarju kar bliskoma
Po glavi, padla mu je mrena z oči in spoznal je,
v kako veliko krivico ga je zapeljal hudobni Taland,
o katerem je Bog sam z grdo boleznijo pričal, da
je hudobnež. Cesar Karol je kakor razsvetljen uvidel
in spoznal vso nedolžnost Hildegarde, v katero je
že zadnji čas bolj in bolj verovati začel.

Ves presunjen od strahu in kesanja ter tresočih
se ustnic praša cesar Hildegardo: „0 božja služab¬
nica, ali niste mar vi cesarica Hildegarda? 11

Ona pa zdihne iz srca globoko ter reče: „Prav
govorite; bila sem nekdaj cesarica; pa po nedolžnem
sem bila pregnana in v smrt obsojena/

Te besede grozovitno presunejo srce cesarja
kakor dvorezni nož. On se vrže pred Hildegardo
na kolena ter jej reče solznih oči: „Odpustite mi
Za božjo voljo, preblaga moja Hildegarda! Jaz sem
tisti nesrečnež, ki sem vas neusmiljeno preganjal in
Vas v toliko revščino pahnil!"

38

Cesarica pa odgovori z resnobnim glasom :
„Pač res, krivični cesar! imate vzroka dovolj, Boga
za odpuščanja prositi, ker ste se zoper Njega in
zoper mene tako silno pregrešili. Potoki, solza, ki
sem jih prelila, dvakratna smrtna nevarnost in vsa
neizrekljiva revščina in pomanjkanje, kar sem je
prestala, vse to kliče sodbo božjo nad vas in nad
vašega hudobnega brata. — On me je namreč tako
dolgo k nezvestobi in grehu priganjal, da se g a
nisem mogla že več ubraniti. Da bi se ga znebila
in svojo čast pred Bogom in pred ljudmi rešila,
spravila sem ga zvijačno v ječo, kjer je moral
čakati do vašega prihoda. Jaz revna ženska brez
varuštva nisem se zamogla drugače ubraniti. — Vi
pa, krivični cesar! ste me zoper ves red pravice,
brez vse preiskave in brez spričevanja v smrt ob¬
sodili ; in ko sem vas kleče pri živem Bogu prosila,
da bi me le eno samo besedo govoriti pustili, ste
me zasramljivo proč sunili in me rabeljnom izročili-
Ali se to pravi, po pravici soditi? Ali se to pravi,
zatiranim pomoč podeliti, kakor je dolžnost vladar¬
jev? Zoper božjo in človeško pravico ste me pre¬
gnali in me pred vsem rimskim cesarstvom ob mojo
čast pripravili ter me osramotili pred celim svetom-
Pahnili ste me v največje pomanjkanje. Moje ljube
stariše ste mi do smrti užalili, vso mojo rodovine
v nečast spravili in mene samo ne enkrat, ampak
dvakrat s smrtno britkostjo navdali. Neskončno pra¬
vični Bog pa, kateremu je moja nedolžnost očitna

39

in znana, on me je obakrat iz vaših krvoželjnih
rok otel in me ohranil do današnjega dne.

Vaš brat Taland pa, ki tukaj zraven vas stoji,
naj meni oporeka, če si upa, ali pa naj resnico
spričuje, če ga je bolezen že kaj spokorila in od¬
vadila lagati. “

Na te besede je Taland kar obledel in oči po-
vesnil, pa si ni upal črhniti.

Hildegarda pa se obrne proti sv. očetu Hadrijanu
ter pravi: „Tedaj, sveti oče, razsodite vi, kakšno
kazen tisti zasluži, ki se je zoper Boga in zoper
mene tako silno pregrešil? Vaši svetosti prepustim
vso razsodbo!" — Med tem, ko je cesarica vse to
govorila, je cesar na kolenih z veliko potrpežljivostjo
to zasluženo svarjenje poslušal. Vsaka beseda ga je
globoko v srce ranila, da bi se bil skor od žalosti
in britkosti na tla zgrudil. Občutil je toliko kesanje
nad svojo hudo zmoto, da se vpričo vsega ljudstva
milo zjoka, tako da se je vsakemu smilil.

Ko papež to vidijo, obrnejo se vsi ginjeni k
sveti Hildegardi in jej rečejo: „Moja hči, ker ste
vi v tej reči nam vso sodbo prepustili, vam moramo
potrditi, da se vam je neizrečena krivica zgodila in
da so se vaši preganjalci resnično zoper Boga
in zoper vas silno pregrešili. Po oj stri postavi soditi
zaslužili so vsi tisti smrt, ki so vas po nedolžnem
umoriti hoteli. Ker vas je pa dobrotljivi Bog pre¬
čudno pri življenji ohranil in vam vašo čast dvakrat
povekšano nazaj povrnil, ne boste se vi maščevati

40

želeli, ampak zavoljo Boga boste svojim dolžnikom
iz srca odpustili, kakor vera zapove in kakor tudi
vi Boga prosite, da bi vam vaše dolge odpustil. —
Glejte, tukaj pred vašimi nogami svetli cesar kleči
in srčno obžaluje storjeno hudo zmoto ter vas prosi
solznih oči odpuščenja! Kje si morete veči ma¬
ščevanje in zadostenje misliti, kakor je to, da tako
mogočen cesar pred vami ponižno kleči in je pri¬
pravljen, vsako kazen od vas voljno sprejeti in pre¬
stati? Odpustite mu toraj zavoljo Jezusa iz celega srca!“

Na to reče Hildegarda cesarju: »Jaz vam od¬
pustim zavoljo Jezusa, in sem vam že davno od¬
pustila iz globočine srca. 11  Na to mu poda roko
in mu reče vstati. On pa si solze obriše in reče:
»Vaša svetlost! Sam spoznam, da sem vam neizrečeno
krivico storil, ker sem zoper glas svoje vesti lažnjivo
obrekovanje poslušal in svojemu hudobnemu bratu
verjel, vam pa v nespametni jezi še toliko odloga
pustil nisem, da bi se bili zagovarjati zamogli. Ne¬
beškemu očetu je dobro znano, kolikorkrat sem že
obžaloval svojo zmoto in prenagljenost, odkar sem
sprevidel, da sem vam krivico storil. Prav za prav
nisem nobenega izgovora vreden, vendar ne bi bil
nikoli tako daleč zašel, ako bi ne bilo mojega brata,
ki je mene toliko pregovarjal z lažmi in me ščuval
zoper vas.“

Potem se cesar obrne proti hudobnemu Talandu
in mu reče ves srdit: »Ti brezbožni in brezdušni
Taland (pri teh besedah se hudobnež od straha na

41

tla zvrne, kakor bi ga bila strela zadela), kako se
hočem zadosti raztogotiti nad teboj in tvojo ne¬
uslišano hudobijo! Pobožno soprogo svojega brata,
rimskega cesarja, si hotel ob čast in poštenje pri¬
praviti, kar se le zavoljo njene velike čednosti in
stanovitnosti zgodilo ni. Ti brezvestni hudobnež! ti si
v se oskrbništvo dvora prevrniti in moje zveste služab¬
nike v sramoto pripraviti hotel; vse si lažnjivo tožil
hi obrekoval, da si le samega sebe lepega narediti
Zamogel. Ti ubijavec in prešestnik! ti si mene tako
•taleč preslepil, da sem nedolžno cesarico, svojo blago
Soprogo, dvakrat v smrt obsodil! Ti si jo oropal njene
Časti in njenega dostojanstva in jo pripravil na beraško
Palico. Kako hočem vse to v nebo vpijoče hudobijo
Po zasluženji kaznovati? V kakšno smrt bi te obsodil,
•la bi tako strašna bila, kakor je tvoja hudobija?!“

Na to ga papež v besedi ustavijo rekoč: „Po vsej
Pravici se hudujete, svetli cesar, nad hudobijo svojega
brata, katera je tudi res kazni vredna. Ker mu je pa
Pravični Bog po zakramentu sv. pokore odpustil in ga
Po takem velikem čudežu z zdravjem razveselil, mu
boste tudi vi odpustili in svoje maščevanje prepustili
liogu, kateremu samemu vse maščevanje gre.“

Cesar pa odgovori: „Kar vi, sveti oče, govorite,
je sicer zares pravično in moja dolžnost je, da vas
v  vseh rečeh poslušam. Toda hudobija mojega brata
je čez mero velika, tako da se jaz pred svetom ni¬
kakor izgovoriti ne bi mogel, ako bi ga brez vse
kazni pustil. “

42

Taland, ki je ves čas kakor ubog grešnik D 8
tleh čepel, obrne se zdaj z milim in prosečim po'
gledom k cesarici in jej reče:

»Nisem sicer vreden, od vas, presvetla cesaric 8 '
milosti prositi in prejeti; vendar, ker je vaša čednost
in dobrota tako velika, da ste celo mene, svojeg 8
največjega sovražnika, gob in slepote ozdravili, zato
si vzamem pogum in vas prosim, da bi svetleg 8
cesarja prosili, naj bi mi prizanesti hotel in me
kaznoval po zasluženji." — In cesarica mu odgovori'
»Akoravno niste vredni najmanjše milosti, hočeifl
vendar le prositi za vas. Vendar pa tudi glejte,
kako se boste za svoje pregrehe spokorili, da jez”
božjo od sebe odvrnete. Neizrečena sramota, ki st®
mi jo pred vsem rimskim cesarstvom storili, velik”
ubožtvo, v katero ste me pahnili, vroče solze, ki sen 5
jih zavolj vas točila, smrtne britkosti, ki sem jik
prestala, in vse druge vaše hudobije kličejo nepre'
nehoma božje maščevanje nad vas. Jaz vam od'
pustim, kakor je Kristus svojim sovražnikom n a
križu odpustil; vi ga glejte, kako si boste od Bog 8
milost sprosili, da bo tudi on vam prizanesel i®
svoje maščevanje odvrnil od vas.“

Potem se Hildegarda obrne k cesarju rekoč :
„ Svetli cesar, akoravno ta nesrečni človek ni vreden
živeti, ampak je naj hujšo smrt zaslužil, vendar vaS
prosim, da mu prizanesete in mu vsaj življenje pU'
stite, če ne iz svoje volje, pa iz spoštovanja do s?'
očeta in iz ljubezni do mene."

43

Nato se cesar obrne k Talandu in mu reče:
»Ti nesramni hudobnež, Bogu se imaš najpred za¬
hvaliti, potem sv. očetu in cesarici, da še pri živ¬
ljenji ostaneš. Toda za kazen tvoje nesramne hudo¬
bije naj ti bo vse odvzeto, kar koli imaš na zemlji.
Prepovedujem ti prebivališče v mojem cesarstvu.
Reži v tuje kraje, da te nikoli več ne vidimo! Ako
s e pa vendar kedaj prikažeš v moje nemško, fran¬
cosko ali laško kraljestvo, naj bo vsakemu dovo¬
ljeno, tebe brez kazni umoriti. Poberi se izpred mojih
°či in še danes se mi spravi iz večnega mesta
Rima! 11

Taland si ni upal ničesa odgovoriti, ker je le
Predobro čutil, kako si je to kazen zaslužil in da
je še veliko premajhna. Bežal je z nekaterimi svojih
služabnikov v tuje kraje, odkoder ga ni bilo nikoli
več nazaj. Tudi se ne ve, ali se je kedaj spokoril
za svoje velike grehe ali ne. Ako je imel količkaj
človeškega srca, moralo se mu je milo storiti, ko
je videl, kako je Hildegarda za njega prosila, katero
je prej do smrti preganjal. Tukaj pač vidimo, kako
Pobožno so ljudje v starih časih živeli, ker se je
celo mogočna cesarica tako ponižala, da je za svojega
smrtnega sovražnika prosila, vse iz ljubezni do
Jezusa, kateri nam je tako zapoved zapustil. Kako
malo pa se ljudje v današnjih časih zmenijo za to
zapoved! Zavoljo majhnega razžaljenja živijo leta
in leta v sovraštvu! Kako se jim bo godilo na sodni
dan, ko jih bo večni Sodnik opomnil na vse svoje

44

zapovedi. Sami vsak dan molijo »odpusti nam naš®
dolgepa ne pomislijo, da vedno tudi pristavijo
„kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom. 11  Poglejt®
ponižno cesarico Hildegardo, kako je ona v revščin'
Bogu služila, vi napihnjenci in prevzetneži, ki niste
niti senca od kralja ali cesarja, pa vse druge za-
ničujete in se čez vse povzdigujete!

Hildegarda cesarica se vrne v prejšnji časti
na Nemško nazaj.

Ko se je enkrat hudobni Taland proč spravit
reče cesar Hildegardi: »Zdaj je storjena pravica 2
vašim sovražnikom, z varni pa sprava; nadejam se
toraj, da me boste zopet kakor poprej za ljubo imeli-“
Ona pa mu odgovori:

»Dobro veste, da smrt zakonsko zvezo raztrga. Vi
ste me pa ne le enkrat, ampak dvakrat v smrt ob¬
sodili. Akoravno nisem mrtva v resnici, sem vendar
mrtva za ta svet. V sedajni revščini, s katero me
je Bog obiskal, privadila sem se nizkemu stanu
tako, da sem z njim popolnem zadovoljna in da se
srečnejšo štejem, kakor prej v kraljevi obleki in
svoje revščine tudi ne želim zameniti za cesarsko
krono in bogastvo. Ne nadlegujte me toraj dalje,
ampak pustite me, da v tem ponižnem stanu mirno
Bogu živim in njemu služim. Ako bi se pa vam
morda težko zdelo, brez mene živeti, pripišite to
samemu sebi, saj ste me sami po nedolžnem od sebe
odgnali. 11  Ta nepričakovani odgovor cesarja tako

45

Mmilo dirne, da globoko zdihne in reče: „Po tem
takem zdaj vidim, da mi nočete odpustiti in da se
hočete nad menoj še zmirom nekako maščevati!“
Pobožna Hildegarda pa reče: „ Rajši, kakor da bi
tako slabo misel od mene imeli, hočem privoliti in
2  vami iti na cesarski dvor, pa le pod tem pogojem,
mi dovolite in tudi pripomorete, da bom doma
e no veliko in lepo cerkev zidala in zraven cerkve
M samostan na čast Marije device. Zakaj, v svojih
v elikih nadlogah sem Bogu obljubila, da hočem
Dariji na čast lepo cerkev in samostan zidati, ako
'he kedaj v prejšnjo čast nazaj povzdigne. “

Cesar se ve da srčno rad privoli in obljubi cesa-
Mi, da jej hoče ne le pri tem delu skrbno poma¬
gati, ampak še sam iz hvaležnosti do Boga drugo
le po in drago cerkev s samostanom zidati. Papež
Potem blagoslovijo njuno vnovič potrjeno zakonsko
2v ezo, in prav v papeževi palači se je obhajala
Mika svatovšina z vso slovesnostjo, kakor se za
^ko gospodo spodobi. Vse rimsko ljudstvo se je
Vselilo in Boga častilo, ko se je zvedelo, da je
tista čudotvorna svetnica pregnana rimska cesarica,
*ia se je zdaj njena nedolžnost izkazala in da je na
Marski prestol nazaj povzdignjena.

Zvesta Žalika pa je morala pri svatovščini
Mirom na strani cesarice sedeti, in Hildegarda je
Nasproti cesarju ni zamogla zadost prehvaliti, tako
'ta jo je cesar še pri tej priči v veliko čast po¬
mignil in jo obdaril s posvetnim blagom.

46

Pred odhodom je še cesarica sv. očeta prosil
naj bi jej hoteli dati nekaj svetih relikvij, to j°
ostankov in koščic od svetnikov, da jih bo dom* 1
porabila za nove cerkve, ki jih bo zidala. Pap° z
jej niso hoteli nič več svetinj ali svetih spominko y
prepustiti, ko to, kar jih z enim samim prstoU’ 1
vzdigniti zamore. Hildegarda, ki je bila vsa goreč* 1
za božjo čast in je hotela dosti spominkov za nov°
cerkve imeti, povzdignila je svoje oči proti neb 11
in molila: „0 Marija! prosi za me Boga, da bi o”
prst svoje služabnice okrepčal, da bi prav velik 0
svetih spominkov vzdigniti zamogla! 11  Po teh beseda! 1
denejo papež veliko svetinj v posodo, katero j e
Hildegarda z enim prstom držala in vzdignila j e
toliko svetinj, da so se vsi okoli stoječi začudil 0
ker so vsi rekli, da nobena ženska ne more tak°
moči v svoji roki ali v prstih imeti. Ta novi čud^
se je hitro razglasil po mestu in vsi so jej reka! 1
„svetnica“ ali pa „velika in slavna Hildegarda."

Potem sta se cesar in cesarica z velikim spreni'
stvom podala nazaj domu na Nemško. Tudi Žalik* 1
je z njima šla, ker se od Hildegarde ni mogla ločit 1
in je tudi ta ne bi bila od sebe spustila. Med potj 0
je Hildegarda cesarju pravila, kako je bilo s Talandoi* 1,
kako je potem prve vojake preprosila, da so jo R'
pustili, kako jo je vdrugič rešil vitez Veselič, kak 0
je potem z Zaliko v Rim potovala in kaj sta vS°
v tem času prestali. Prašala je tudi cesarja, kaj
je s tistimi vojaki zgodilo, ki so jo vprvič izpustil 1.

47

Cesar jej odgovori: „Na pritiskanje Talanda smo
M v ječo vrgli, da bi jih obsodili. Ko so se pa
v edno bolj množile pritožbe čez Talanda in ko sem
Ve dno bolj spoznaval zvijačnost in lažnjivost njegovo,
2a Čel sem verovati v vašo nedolžnost in ker me je
Src e bolelo po vas, pa vas nisem mogel več dobiti,
^ a  bi vam zamogel pokazati svojo ljubezen, kazal
Se m jo takim ljudem, ki so prej največ trpeli pred
Talandom zavolj svoje zvestobe proti vam. Zato
Sei >i tudi tiste vojake iz ječe spustil. To pa še ni
Radosti; ko domu pridem, hočem nje in njih rodo-
hovine srečne storiti, da se bodo spominjali, kdaj so
^ojej cesarici dobro storili. Viteza Veseliča, ki ga
•lobro poznam in že dolgo spoštujem zavoljo njegove
hrabrosti v vojski in zavoljo njegove pravičnosti in
Plemenitosti, njega bom naredil za svojega prvega
Svetovalca. Dobra in blaga Žalika pa ostane tako
Pri nas in imeli jo bomo pri hiši, kakor bi bila
v aša sestra; in tudi njeni rodovini se bo pomagalo. 11

Cesar je vse svoje obljube spolnil, ko je prišel
r, azaj na svoj dvor. Talandove prijatelje je proč
spodil, zveste prijatelje cesaričine pa v visoke časti
Povzdignil in z darovi obsipal; med njimi posebno
viteza Veseliča in tistega deželnega glavarja z nje¬
govo gospo, ki sta cesarico nekaj časa skrivala.
Preskrbel je tudi vse vojake, ki so cesarici prizanesli
Prvikrat in drugikrat. Vse ljudstvo je bilo v Ahenu,
ho se je cesar iz Rima vračal. Posebno so se veselili
slišati, da je dobro in blago cesarico Hildegardo v

48

Rimu našel in nazaj pripeljal, hudobnega TalamP
pa iz dežele pregnal.

Potem sta cesar in cesarica začela zidati obljub'
Ijene cerkve in samostane. Prva cerkev s safflO'
stanom se je zidala v Kemptenu na Nemškem
čast matere božje. K zidanju te božje veže r
poklicala cesarica dva velikana iz Carigrada, katerih
enemu je bilo ime Sankoman, drugemu pa Celebran4
Ta dva sta bila neverjetno velika in močna korenjaka,
sta nosila velikanske skale na svojih hrbtih in vsak
dan več storila, ko šestnajst drugih delavcev. Pojedla
sta pa tudi toliko, da so se jima vsi smejali.

Ko je bila cerkev dodelana, prišli so pap° z
sami s tristo in petdeset kardinali, škofi, opati 111
druzimi duhovni v družbi cesarja Karola Velikega
in cesarice Hildegarde v sredi meseca velikega travna
v Kempten in so blagoslovili novo cerkev s sam 0 '
stanom. Neštevilna množica ljudstva je privrela,
slovesnost gledat. Zraven tega j e cesarica tam šeposebn 0
miloščino ustanovila, tako da se je tam še skozi ve c
sto let med veliko množico ubožcev kruh delil.

Cesar Karol pa je pozneje še eno drugo veli'
častno cerkev v mestu Ahenu zidati pustil in P
z velikimi pravicami obdaril.

To je tedaj začetek cerkva in samostanov v
Kemptenu in v Ahenu, kakor se še zdaj v starih zapP'
nikih najde. Te cerkve pa še zdaj stoje v čast božjo i 11
v spomin velikega cesarja Karola in njegove blag 0
žene sv. Hildegarde.

49

Sklep.

Tako se glasi prečudna zgodba pobožne cesarice
Hildegarde, katera zasluži svetnica imenovana biti,
samo zavolj njene velike potrpežljivosti, ako
Se  na njene druge velike čednosti ne oziramo. Kajti
rimska cesarica biti, potem pa prešestovanja obdol¬
žena in kakor taka po svetu razglašena, od kraljeve
časti odvržena, dvakrat po nedolžnem v smrt obsojena
'n po svetu pognana biti, da je v največji revščini
svoje pičle hrane si izprositi in prislužiti morala; —
gotovo, to je dolga in huda vrsta trpljenja! In vse
to voljno in potrpežljivo prenašati, k temu je treba
že utrjene čednosti, junaške srčnosti in posebne
milosti božje.

Mi pa se iz tega vsaj toliko lahko naučimo, da
Če že velikih križev nositi ne moremo, naj bi vsaj
naše majhne križe in težave bolj voljno in Bogu
vdano prenašati začeli. Če pa nobenega križa na se
vzeti ne bomo hoteli, kdaj bomo pa za svoje nešte-
vilne grehe pokoro storili?

Usmiljeni Jezus, ozri se milostivo v našo revščino
m slabost in’ odvrni svojo jezo od nas; obvari
nas prehudih težav; če pa že priti morajo, daj nam
pravo stanovitnost in udanost v Tvojo voljo, da
bomo po izgledu zveličane cesarice Hildegarde do
konca zvesti ostali in tako nebeško krono dosegli,
ki si jo obljubil svojim zvestim učencem!

4

j£hasver

večni popotnik.

Povedka.

Sedmi, popxa,T7-ljexxi xxatis.

Pripoveduje se: Ko je Jezus, potrpežljivi izve-
ličar sveta, ki je za odrešenje vseh ljudi trpel in
na križi umrl, na svoji poslednji bridki poti pod
križevo težo skoraj omagal in se hotel pred Ahasver-
jevo hišo opociti, prišel je Ahasver iz svoje hiše in
ni pripustil, da bi se trpeči Jezus nekoliko oddahnil;
zmerjal ga je tudi zapeljivca ljudstva in zaničevalca
sabote. Toda kmalu ga je začela vest v prsih peči,
in odslej ni imel ne pokoja ne miru in se zbegano
klatil od kraja do kraja. Pravi se, da ni umrl,
ampak od tistihmal okrog lazi. Ko so rablji cirenj-
skega Simona prisilili Kristusov križ na Golgato
nesti, je Ahasver z nemirnim srcem tudi od daleč
za njim šel, in si ni upal blizu tistega priti, kate¬
rega je tako silno razžalil.

Ahasver je vidil na gori Golgati Gospoda na
križ pribiti, vidil blago pobožno mater Marijo z
druzimi pobožnimi ženami in možmi po umirajočem
Jezusu žalovati in solze prelivati. On je pa vedno
se na gori stal do devete ure, ko je Jezus glavo
nagnil in umrl. Solnce in luna ste otemneli, zemlja
se je tresla od tulečega gr omenja, mrtvi so iz svojih
grobov vstajali, zagrinjalo v templju se je na dvoje
raztrgalo. Ahasver se od kraja njemu tako strašnega

54

v stran obrne, njegovo obličje obledi in neizrečen
strah pretrese vse njegove ude, in kakor od divjih
ponočnih prikaznij in nemirnih duhov gnan beži
Ahasver z gore Golgata in nihče ga ni več videl.

Preteklo je petdeset let po odrešenji sveta, ko
pobožen učenec Gospodov mimo otline gre, ki je
v goro Libanon peljala. Ugleda moža iz nje lesti,
vsega divjega in zarašenega in dolgi lasje so mu
viseli na prsi; raztrgana obleka je komaj nagoto
njegovega života zakrivala, bil je gologlav in bos.
Prekrasna priroda okrog njega je bila v pomladanski
lepoti, kakor mlada nevesta; ta žalostni človek pa
se ni veselil, temuč zdihoval: „Kako hudo je, ne moči
umreti in zoper svojo voljo živeti, kakošna muka
je to!“ Koraka dalje in postoji pred učencem Gospoda,
katerega je na gori Golgata tako hudo razžalil.
Učenec ga s sladkimi besedami krščanske ljubezni
pozdravi, rekoč: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ ali
odgovora „na vse večne čase amen!“ ni iz ust
strašnega moža dobil, katerega sta mladost in
veselje žalostile; proč od učenca svoje oči obrne
in se začne zaničljivo na vse grlo krohotati. Ne¬
srečni mož je bil Ahasver, nemirni popotnik, ki se
je od tistega časa, ko je iz Jeruzalema pobegnil,
po pečevji in po otlinah visocega Libanona klatil.
Smrt si je želel; ni jedel, ni pil, pa je vendar živel,
obupan ves je s svojo glavo v skalo butal, in vendar
mu ni bilo mogoče umreti; neštevilno dni in let
mu je v strašnem obupanji preteklo, bežal je pred

55

svetom in pred ljudmi; pa njegova vest ga je vedno
opominjala: „Resnično te je Bog zavrgel!“

Tako je bil nesrečni Ahasver osamljen na tem
širocem svetu božjem; videl je, kako so pobožni
pred njim bežali, kakor pred kužnim, kakor pred
Kajnom, katerega je Bog zaznamoval. Kakor zverina,
od lovcev preganjana, je bežal dalje v puščavnate
gore. —

Ahasver se z libanonskega pogorja napoti v
Rim ; ondi stopi v krog borilcev, ki so se za stavo
med seboj na življenje in smrt borili v navzočnosti
cesarjevej, ko je le-ta obhajal svoj nastop cesarstva.
Akoravno je bil le srednje velikosti in neskušen v
borenji, vendar vse svoje nasprotnike premaga; njih
pesti in meča so od njegovega života tako odletavali,
kakor da bi bil od železa. Z veliko častjo ga v
cesarjevo poslopje peljejo, tam so ga obdarili obilo,
kar so si le drazega zmisliti mogli; toda nepre¬
magan borilec pogleduje vse dari z divjim posmehom
in je pomeče od sebe, kajti stopil je med borilce
le zaradi tega, da bi ga umorili; njegova velika
pregreha mu je bila vedno pred očmi in niti minute
ni imel veselja.

čez tri dni Ahasver Rim zapusti; prehodil je
veliko let vso Laško, veliko mest in dežel vidil;
pa šum in hrum ljudi mu ni dopadel, sovražil je
njih veselje; zakaj spomin na strašno pregreho je
tičal v njegovih prsih in mu življenje grenil. Zvedel
je nekega dne, da imajo Rimci jeruzalemsko mesto

56

oblegati in spomnivši se mesta, v katerem so grobi
njegovih očetov, sklene tjekaj bežati, bojevati se za
pravico in s častjo v boji umreti.

Ko Ahasver v Jeruzalem pride, je vladala v
svetem mestu, nad katerim je Jezus jokal, taka
revščina in sila, kakor še nikoli poprej ne; kajti
Gospod je mesto zavrgel, ker je kri pravičnega
prelilo. Pogani so mesto že dve leti oblegali; vedno
huje in huje so na obležence pritiskali, trdno ozidje
podirali ter ljudstvo morili, katero je bilo sicer
izvoljeno, pa od Gospoda zavrženo, ki je njegovo
pokončanje sklenil.

Jokanje in zdihovanje je bilo po hišah, zakaj
lakota je bila v mestu tako strašna, da so matere
lastne otročiče morile in jedle. Ahasver vidi revščino,
pa njegovo srce je kamenito, veliko tisoč jih okrog
njega pade, pa on gre kakor smrtni angelj čez
trupla ubitih; mečem divjih sovražnikov se iz¬
postavlja, pa vendar ga smrt ne zadene, zakaj
Ahasver ni mogel umreti. Velikokrat je svoje živ¬
ljenje v nevarnost postavil, pa kakor kača se ga
je ovito držalo in čutil je življenja bolečine samo
zato, ker ga je peklo, pa ne umorilo.

Dnevi krvavega maščevanj a so minuli; Jeruzalem
je v oblasti poganov, najsvetejši in neskončno lep
tempelj je požgan ter mesto razdjano. Na truplih
ubitih vojakov pride Ahasver poganom v pest; v
Rim ga peljejo z vsemi tistimi, katerim je velikosrčnost

57

premagovavcev življenje pustila, da bi v ogromnem
mestu sovražnem dela sužnjev opravljali.

Ahasver je bival več let v Rimu v sužnosti,
kjer je moral strašne kazni in preganjanje trpeti;
ne veselje ne bolečine se ga niso več prijele, in
bal se ni nič razun dalje živeti. Želel ni ničesar,
kakor smrti, ki ga ni hotela vzeti. Začeli so v
Rimu strašno kristjane preganjati, sodniki in krvo-
željni rablji so si vse prizadevali, najbolj strašne
muke si zmisliti za kristjane, da bi jih od Boga in
od prave vere odvrnili in prisilili, malikovavske
bogove moliti.

Ahasver je s hudobnim veseljem vidil, kako
brezverci učence in naslednika tistega, katerega je
razžalil, preganjajo in trpinčijo, in da bi se nad
njimi maščeval, se s peklenskim veseljem ponudi v
rabeljsko službo. Veliko nedolžnih kristjanov njegov
meč pomori, pa Ahasver se ne more svojega ma¬
ščevanja veseliti, ne more ognja ugasiti, ki mu v
srci gori, in vidi tudi, kako veselo kristjanski junaki
vse muke trpe in s hvaležnostjo in zaupanjem v
Boga umirajo. — Necega dne so častitljivega starčka,
krščanskega duhovna, trpinčili in umorili; komaj je
Boga hvaleč svojo dušo izdihnil, kar izmed množice
veliko kristjanov stopi in glasno kliče, da so tudi
kristjani in da z veseljem za svojega Gospoda in
mojstra umreti žele.

Spoznavalci Kristove vere so po velikem pro¬
storu okrog ležali; truplo na truplu — bila je

58

velika sveta setev! zdaj duh Gospodov Ahasvera
navda; rabeljsko sekiro od sebe vrže in se vstopi
med kristjane, ki so še smrti čakali, ter reče: „Tudi
jaz verujem v Jezusa!“ Jezno ga zgrabijo razkačeni
rablji in ga k smrti vlečejo. Ahasver pa poln vese¬
lega upanja, da bo zdaj umrl, ne čuti nobene bole¬
čine. Razbeljen svinec, ki so mu ga v usta vlivali,
se mu je zdel hladeča pijača, globoke rane pa cveteče
rože, iz katerih se mu bo zaželjena smrt približala.
Rablji utrujeni od nečimrnega mučenja, so ga kakor
umorjenega na mestu pustili; pa Ahasver ni bil
mrtev, ampak je dremal, morda prvikrat od tistega
dne, ko se je tako srašno pregrešil.

Noč je s svojo temoto kraj pokrila, kjer je
Ahasver dremal, zdaj pridejo skrivej pobožni krist¬
jani, da bi na tihem trupla svetnikov pospravili in
pokopali. Nek pobožen, usmiljen mož tudi Ahasverja
zagleda, ga spozna, zadene na svoje rame in v pod¬
zemeljski hram pod mestom Rimom nese, kjer so
kristjani navadno svoje mrliče pokopavali in potem
pri pokopališčih mučencev svojo službo opravljali.

Kar je bilo pobožnih kristjanov zbranih, so vsi
svete pesmi peli, Boga in Jezusa Kristusa hvalili,
ki je bil v zveličanje sveta poslan. Ko so verni
tako molili in glasno Boga hvalili, se Ahasver iz
svojega smrtnega spanja zbudi. Med trupli mučencev
se kviško sklone ter žalostno vzdihne: „ O blagor
jim, ki so v Gospodu umrli; mene pak življenje
preganja in me bo večno pogubi]evalo in mučilo.“

59

To slišati se vsi kristjani vstrašijo ter tresejo; pa
pobožni duhoven, ki je Ahasvera tjekaj prinesel,
k obupajočemu stopi ter reče: „Srčen bodi,
Ahasver, Bog je milostiv, ali veruješ v Jezusa
Kristusa ?“ Ahasver svoje obličje prikrije in odgo¬
vori s slabim glasom: »Verujem in — tresem se.“
Duhoven ga ni nehal tolažiti in mu reče : »Ahasver!
ako si se hudo pregrešil nad Gospodom, ne obupaj
nad njegovo milostjo. On je svojim sovražnikom
odpustil in na gori Golgata na križu viseč je še
za svoje preganjalce molil: »Gospod, odpusti jim,
vsaj ne vedo kaj delajo. 11  Potrti Ahasver pa odgo¬
vori: »Tako je vsem odpustil, samo meni ne; mene
samega se še drži kletev Gospodova in njegova jeza;
torej mora tudi moja pregreha veči biti, kakor druzih,
in za mene ni usmiljenja, ni smrti, dokler zopet ne
pride. “

Ahasver se pri teh besedah vzdigne, se pobož¬
nemu duhovnu zahvali in gre iz žalostnega zbora
kristjanov. V Rim je pobegnil in veliko dežel ob¬
hodil, toda pokoja nij nikjer našel. Divje azijske
puščave je prehodil; prišel je v Afriko in njegovi
možgani so bili sožgani od vročih solnčnih žarkov,
jezik se mu je od žeje v ustih na nebo prisušil
nobena senca, noben vir, nobena jed ni popotnika
oživila, in vendar ni bilo moč Ahasveru umreti.

Med divjaška kerdela Afrikancev se je mešal
in vojskoval v sredi sovražnikov, povsod rane se-
kavši in morivši; pa njega nobena puščica ni zadela;

60

njega noben meč ni ranil. Ahasver išče nesrečnih
kužnih krajev, in kjer je bila kuga najhujši, se je
nastavil, ali smrt zanj ne mara. Potopila se je ladij a
a njega nečejo morski valovi požreti, voda ga zopet
na suho vrže, ker ga smrt neče imeti.

Štiristo let je že po Jezusovem rojstvu minulo,
znamenje svetega križa je bilo skoraj po celem takrat
znanem svetu razširjeno: Ahasver, večni popotnik,
se iz daljnih krajev preko Jeruzalema v Rim vrne.
Brezštevilno človeških rodov je že pomrlo; mnoga
mesta, katerih lepoti se je bilo čuditi, postala so
razvaline, komaj so bili njih ostanki, mala znamenja
nekdanje velikosti, videti; tuji narodi so v tistih
deželah prebivali, kjer so nekdaj pogani gospodovali,
le Ahasver je bil še edini človek iz starih časov;
toda časi niso imeli moči zoper njega. Bil je pri
najboljši moči, enak možu v najlepših letih, da sije
minula že večnost, odkar ga je zadela strašna kletev.

Ahasver je vidil templje Kristusu posvečene,
gre mimo grobov kristjanskih, v katerih so počivali
od truda življenja mučeniki, in veliko plačilo uživali;
vidil in slišal je zdaj ime tistega moža od vsega
sveta visoko častiti, katerega je izpred svoje veže
pognal: neskočno milo se mu stori, skoraj obupa,
da bi se mu pregreha odpustila. Rekel je sam pri
sebi: „Rešiti hočem svet od svoje sovražene osebe; Bog
mi bo milostiv, če se zanesem v njegovo usmiljenost/

Na otoku Siciliji je visoka ognjena gora, ki
včasih s strašno močjo iz svojega vrha začne goreti

61

in ogenj bljuvati. Na to goro se Ahasver poda,
ravno ko je strašno iz sebe ogenj metala. Pred
strašnim breznom popotnik obstoji ter reče v obupu:
»Kdo ve, če me bo brezno v sebi obdržalo? osrči
se in skoči v ognjeni grob. Toda tudi ognjeno
brezno ga ni moglo v sebi obdržati, vrže ga zopet
iz plamena in Ahasver pod hribom obleži v neza¬
vesti, na vsem životu osmojen in bručal je, kakor
človek, ki ima umreti.

Pod strašno goro imel je nek pobožen puščav-
nik svojo kočico, v kateri je skrivaj živel v molitvi
in dobrih delih, katere je nesrečnim ljudjem skazoval.
Ta Ahasvera zagleda, ga pobere in nese v svojo
kočico, mu streže in zdravi z močnimi zelišči njegove
rane, in z zdravjem se mu tudi zavednost vrne. Ko
se Ahasver zbrihta, žalostno vzdihne: »Zakaj nisi
mojega trupla trohnobi in divjim zverinam prepustil?
Oh, živeti moram, preklet od Boga moram živeti
in ne morem umreti; elementi nimajo več moči čez
mene, varujejo me v moje trpljenje. Sladko življenje,
katero se vam ljudem blagoslov zdi, je meni v britko
trpljenje/ 1  Tako toži nesrečni popotnik.

Pobožni puščavnik ga tolaži: »Ahasver!" mu
reče, »Gospodova šiba je težka, pa še težji je bila
tvoja pregreha, toda veči je milost Gospodova, torej
potrpi in voljno nosi butaro življenja, da Gospod
pride in ti jo odvzame." Puščavnik mu svetuje v
puščavo Tebajdo v gorenji Egipt iti, tam bo našel
veliko pobožnih mož, ki ga bodo radi sprejeli in

62

mu prebivališče pri njih dali. Puščavnik mji mnogo
pripoveduje o milosti in usmiljenosti Gospodovi, da
je kakor odrešenik sveta z nebes prišel, vse ljudi
zveličat, da je njih grehe na se vzel, in zanje umrl
na svetem križu. Ahasver je čez veliko sto let zopet
solze kesanja in hvale prelival.

Necega dne je Ahasver pobožnega puščavnika
iskal; pa ne najde ga nikjer, samo v kočici na leseni
mizi so bile te besede zapisane: „Velika je tvoja
pregreha, Ahasver, pa še veči je božje usmiljenje!“
Ahasver vzame svojo palico in popotuje v puščavo
Tebajdo v gorenji Egipt. V tem kraji Egipta je
takrat veliko tisoč puščavnikov prebivalo, ki so
tukaj, ločeni od vsega sveta, Bogu v tihi molitvi
služili, in ker so zmiraj imeli priložnost dobra dela
delati. Tje pride zdaj Ahasver. Njegova duša je
postala bolj pokojna, njegovo srce bolj mehko; zato
mu tudi življenje med temi puščavniki bolj dopade,
in misli, da je njegovo življenje težka butara, katero
mu je Gospod naložil, da sam pride.

Od leta do leta je Ahasver v svoji nesreči
voljnejši postajal, z veseljem je bratom stregel, ki
so daleč okrog v posameznih kočicah stanovali, zlasti
pak je stare očake ljubil, ki so imeli skrb za mlajše
brate. S časoma ga je zoperni napuh zapustil in
sam sebe je začel spoznavati s ponižnostjo; pa vendar
je imel premalo žive vere v Jezusa Kristusa, pri
katerem samem se pravo zveličanje, pravi mir dobi.
— Ahasver je dolgo med pobožnimi puščavniki v

63

tebajskih gorah živel, brata za bratom v hladno
zemljo pokopaval in je nazadnje sam ostal v tej
veliki egipčanski puščavi. Korenine in zelišča so mu
bile živež in kjer je mogel, je dobra dela opravljal;
vse ljudi je ljubil, in tako mu je zopet več stoletij
preteklo. Če se je nanje nazaj spomnil, so se mu
le nekatera leta zdela. Ko je tako v puščavi živel,
čuje enkrat, da biva v daljni Arabiji nov prerok,
ki uči, da je krščanstvo krivoverstvo in da ga zatreti
hoče. Njegov nauk je: Ala (tako Turki Boga ime¬
nujejo) je Bog, in druzega preroka ni, kakor Mahomed.

Ko Ahasver to čuje, se mu vrine misel, da ni
Jezus prerok in da bo njegov uk razpadel, kadar nov
močan prerok pride. V tej slepoti in v neumnem upu,
da bode, ako krščanstvo mine, čas njegovega rešenja od
tako sovražnega popotovanja prišel, zapusti nesrečni
Ahasver tebajsko puščavo z namenom, da bi novega
preroka poiskal in se z njegovim ljudstvom združil.

Neverniki, ki so se po novem preroku Maho-
medanci imenovali, so že svojo skalovito domačijo
Arabijo zapustili in od Mahomeda peljani so jo —
v nebrojnem številu, proti sveti deželi in Siriji po¬
merili, da bi tam v duhu svojega novega preroka
njegov novi uk z ognjem in mečem razširjali. Sveto
mesto Jeruzalem je divje prišlece iz Arabije naj¬
bolj v oči bodlo; Ahasver jih ravno na poti proti
temu mestu doide, pridruži se jim, in gre v Jeruzalem,
na vse pretege klicaje: „Ala je Bog, in druzega
preroka ni kakor Mahomed! 11

64

Ko so divji neverniki krščanske templje ropali
in na visoke turne namesti svetega križa polumesece
postavljali, Ahasver z divjim veseljem svojega srca
k božjemu grobu hiti, kjer je božji odrešenik počival
in častito vstal, da bi si novo zasluženje za novega
preroka dobil, če bi z lastno roko sveto mesto raz-
djal. V svoji slepi, krivi veri zgrabi gorečo baklo,
teče v tempelj in ga hoče zažgati. Pa glej! kaj se
zdaj njegovim očem prikaže: Častit, kakor je iz
groba vstal, se prikaže Gospod omamljenim očem
nesrečnega Ahasverja; strahota zgrabi z ostrimi
parklji ubozega grešnika, od sebe vrže baklo, da
ugasne, groza pretrese vse njegove ude in Ahasver
pade na koleni ter kliče s trepetanjem: »Moj Gospod
in moj Bog!“ Tako so ga našli, kakor da bi bil še
zmirom molil, na tleh zvesti mnihi, ki so imeli grob
varovati. Iz njegove molitve in iz besedij: »Moj
Gospod in moj Bog!“ katere je vedno izgovarjal,
so spoznali, da neznani človek v Kristusa, pravega
Boga, veruje, k njemu stopijo in ga krstijo v imenu
Očeta, Sina in sv. Duha, potem ga seboj vzamejo v
libanonske gore, kamor so morali pred srditimi ne¬
verniki bežati.

Od tistega časa, ko je bil Ahasver zopet več¬
nega zveličanja vreden in je svojega pravega edinega
Boga v srcu spoznal, se je tudi v srcu ves spreobrnil.
S svojo vero je usmiljenje zadobil; grehi so mu
bili odpuščeni, in če Ahasver od kazni ravno ni bil
rešen, je vendar od tistihmal mir in pokoj v svoji

65

uši občutil. Enak je bil otroku, ki težko bolezen
r pi in se počasi smrt zori, pa voljno in potrpežljivo
^ozdravljive bolečine prenaša, ker ve, da mu ma¬
lino srce ljubeznivo streže. V pobožni samoti je
ivel Ahasver v pečevji libanonskem v družbi dobrih
Udi, dokler jim ni bilo pripuščeno se vrniti v
eželo k svetemu odrešenikovemu grobu in se tam
istaniti.

Da bi se nad zaničevanjem svetega križa ma¬
ševali, sveto deželo očistili od poganov, ki so krist¬
ale tako trdo stiskali, se krščanski narodi združijo
ft nad nevernike vzdignejo. Kristusovi sovražniki

o bili premagani in kristjani so na mesto grdega
lolomeseca sveti križ postavili; Ahasver pa, ki je
dsihmal mir in pokoj božji v svojem srcu nosil,

p bil med krščanskimi vojščaki prvih eden, ki so
o vročem boji sveto mesto osvojili. Kako mu je
ilo zdaj vse drugače pri srcu, kakor takrat, ko je
Mahomedanci vred kričaje: „Ala! Ala! je naš Bog,

il druzega preroka ni, kakor Mahomed!" v Jeruzalem
rl, da bi sveti grob razdejal.

Ahasver se je v vseh vojskah bojeval, ki so
lih kristjani nekaj stoletij z Mahomedanci imeli.
Cer so pa nazadnje pogani srčne kristjane, akoravno
lo se junaško vojskovali, premagali, so se kristjani
Vendar z njimi tako pogodili, da je sveti grob v
iblasti kristjanov ostal, in da jim je bilo pripuščeno
Veto deželo obiskovati in na grobu božjega Sina
iolažbe in pokoja iskati.

66

Ahasver, popotnik brez miru, se je zdaj z vso
gorečnostjo v Gospodovo službo udal. Odsihmal ni
druzega delal, kakor vse pobožne vedno spremljaval,
ki so iz daljnih krajev k božjemu grobu romali,
svoje molitve tam opravljat, kjer je Jezus Kristus
učil in trpel britko smrt na svetem križu za zve¬
ličanje sveta. — Ahasver je ostal zvesti spremljevavec
romarjev h Kristusovemu grobu; s pokojnim srcem
vidi stoletje za stoletjem giniti, vidi rodove nastajati,
kakor vse stvari enega dneva, in pričakuje, ker ima
vero, — s pobožno potrpežljivostjo in s stanovitnostjo.
Opravlja dela milosrčnosti pričakujoč tisto jutro
velikega dneva, sveto veliko nedeljo, v katero vsi
pobožni ljudje verujejo in upanja polni pričakujejo.