Dr. Janez Mencinger. (Knezove knjižnice IV. zvezek: Hoja na Triglav.*) ^ed onimi redkirai starejšimi pisatelji, ki še vedno producirajo in ne počivajo že na lavorikah svoje slave, ki pa tudi ne stresajo ob vsaki priliki in nepriliki žolča svojega na pisatelje nnajnovejšega gibanja", ampak tudi priznavajo prednosti tega ,-gibanja" ter se skušajo ž njimi okoriščati, pristoja prvo mesto dr. Janezu Mencingerju. — Njegov ,,Abadon" in zdaj po več letih izdana »Hoja na Triglav" nara jasno svedočita, da njemu ni pisateljevanje samo šport, ampak resno delo, kateremu treba temeljitega pripravljanja, treba napornih študij. Med Slovenci se kaj rado dogaja, da se pisatelji sicer nekaj uče v mladosti, a ko so dosegli s prvimi poskusi kak uspeh, se ne menijo več za napredek, pač pa si ostanejo njihovi spisi v celoti vedno enake vrednosti, ako niso večidel z vsakim novim plodom slabejši in neznatnejši. *) Nadaljevanje ocen knjig ^Slovenske Matice" za 1. 1897. Uredn. Vse se piše le za doraačo potrebo, in nad to potrebo se ni treba po njihovem mnenju povzdigniti slovenskemu pisatelju. No, čudo res ni, ako se ne more Slovenec popeti do imena »svetovnega pisatelja", zakaj s samim pisateljevanjem se pri nas ne da živeti, vsakemu je to le stranski posel, in druge skrbi, skrbi za vsakdanji kruhek, za družino in druge take »malenkosti" povsem absorbujejo moči naših pisateljev. Cas nam torej ne dopušoa, da bi se kdo izobraževal vedno više. Ako se hoče kdo učiti, nima časa, da bi pisal; ako piše, nima časa, da bi se učil. Zraven tega je pa tudi naše domače slovensko življenje preenolično, premalenkostno. Umetnik, ki črpa samo iz njega (kar so dozdaj delali iz večine vsi naši pisatelji) in se ne popne, da bi obdeloval tudi nobče61oveške" probleme in ideje, se kmalu izpiše in je v kratkem literarno mrtev. — Mencinger ne pripada onira pisateljem, ki ostajajo vedno na enaki višini. On se resno trudi, da si razširi duševno obzorje, on študira, prodira dalje in dalje s svojim duhom. On ne vrže misli na popir takoj, ko so se mu porodile, on jih tehta in prekuhuje v svojih mo- žganih, dokler se mu ne zde dovolj zrele. Ali tudi on greši z grehora, o katerera hočem takoj govoriti. Da se naši pisatelji ne popno do one dovršenosti, katero bi lahko dosegli s svojimi talenti, je po mojem skromnem mnenju najbolj krivo to, da pišejo — sproti. Ta teden ali raesec se napiše nekaj pol. Te se natisnejo. Nato se počiva nekoliko dni, a tedaj pride dopisnica dotičnega urednika, da stavec že nestrpno čaka, in zopet je treba sesti in pisati. Kako bi se zdaj rado kaj prenaredilo ali popravilo, toda prve pole so tiskane — prepozno je! Kolikor bolj gre povest proti koncu, toliko nezadovoljnejši je ž njo pisatelj, toliko bolj se mu vse meša, mu nagaja. Zal, da je tako prakticirala večina naših najboljših pisateljev! To je tedaj greh, o katerem sera naraignil zgoraj! Tako je sproti pisal Jurčic, sproti pisal — Kersnik (ta je, mimogrede povedano, vsak mesec čakal četrte dopisnice ,,Zvonovega" urednika, preden je sedel in napisal nekoliko stranic, ki so dospele v tiskarnico vselej zadnji hipec, ko je imel iziti »Zvon"), tako je delal tudi — Mencinger! Naj iraa pisatelj snov v glavi še tako predelano in zrelo, kakor jo je imel n. pr. Mencinger, vendar se ta greh — maščuje! Njegova »Hoja", kako je realisticna, kako se čita gladko in zanimivo tja nekako do srede! A kolikor bolj gre proti koncu, toliko je nezanimivejša, toliko bolj se pisatelj izpozablja, in izpod nog mu ginejo realna tla, da tava nazadnje po megli. Kako krasna bi bila ta »Hoja", ako bi jo bil pisatelj najprej celo dovršil in predelal, ako bi se bila do konca nadaljevala v onem lahkera, duhovitoironskera tonu, ki diči njen začetek! — Pri pisanju ,,sproti" pa nastanejo lahko še tudi druge napake, nejasnosti, zlasti pa dolge in težavne perijode. One tečejo pisatelju med delora gladko izpod peresa, da je celo ponosen nanje. A ko vidi te stavke tiskane pred seboj, ga mine takoj vsa iluzija in najrajši ne bi jih bil napisal nikdar. Takih stavkov je zagrešil Mencinger v svoji ,,Hoji" precejšnje številce, zlasti v drugem delu. In to je čisto naravno, zakaj kjer se pisatelj ne čuti vec popolnoraa sigurnega, se mu urivajo čestokrat napake, katerih ne bi bil napravil nikdar, ako bi rau bil spis potekal normalno in po lastni volji. Rekel sem zgoraj, da Mencinger dolgo, celo po vec let nosi in premleva v glavi kako idejo, preden sede in piše. Tako se je menda rodila raisel na wHojo", še preden je bil pisal svojega ,,Abadona", a šele zdaj je postala ta misel meso in kri. Morda bode zanimalo koga, kako sta se rodila ta dva Mencingerjeva najvažnejša spisa. Iz privatnih razgovorov z raožern,*) ki je bil vrstnik našim največjim literatom, ki je še zdaj oseben prijatelj nekaterih najboljših naših pisateljev, a tudi prijatelj Mencingerjev ter sam ugleden literat slovenski, posnamera nastopne vrstice. V ,,Abadonu" je hotel Mencinger pokazati, kako stori časih vsaka najsmešnejša malenkost človeka lahko nesrečnega. Nemški pisatelj Chamisso je v originalni bajki BPeter Schleraihl", izišli prvič 1. 1814., vzel svojemu junaku — senco. Človekova senca, kolika raalenkost! Ali prav vspričo tega nedostatka je bil Peter nesrečen vse žive dni. Mencinger je tedaj dobil idejo svojemu »Abadonu" v »Petru Schleraihlu", a namesto sence je vzel *) Do tega moža, ki je sploh svetovno izobražen, ki vsako delo presodi povsern objektivno in pri katerem bi se našlo vse polno neprecenljivih podatkov, naj bi se obračali naši literarni historiki! Op. pis. svojerau junaku — nekoliko ur spanja! — Ko so izišli v 1. 1836.—37. angleškega pisatelja Dickensa wPickwick Papers", kateri so mu pridobili vso poznejšo pisateljsko slavo, so bili kmalu prevedeni na razne evropske jezike. Ko jih je Mencinger čital v nemškem prevodu, so mu jako ugajali. A prav gori iraenovani Mencingerjev prijatelj, ki jih je tudi sam cital s pravo slastjo, mu je dejal: ,,Sposoben si, spiši slovenske ,Pikvikerje'!" In po dolgih letih so zdaj zares izišli slovenski ^Pikvikerji" — »Hoja na Triglav!" — Kakor v Dickensovih, tako je tudi v Mencingerjevih ,,Pikvikerjihu vse polno živih ljudi, a v lahkotnera slogu polno krepke, prirodne moci, polno zdravega humorja, polno — originalnosti. In to ohrani temu spisu trajno literarno vrednost! Mencinger sam dobro ve, da je prvi del njegove wHoje" boljši od zadnjega, vendar sodimo, da nikakor tako slab, kakor se izraža o njem sam v privatnem pismu do že večkrat imenovanega gospoda, ko piše: nV ,hoji' sera poskusil ,,pikvikovati". Ko sera pa prišel gori na planine, in je Mlekojed začel pripovedovati, kako se mu je godilo na zernlji zunaj Bohinja, je naenkrat vse spodletelo, tako da je moja hoja storila tako žalosten konec kakor sam Mlekojed." — Tako hudo pa vendar ni! — Bolj se pa strinjamo z njegovirni besedami v istern pismu, ki se glase: aVendar bora morebiti, če mi Bog zdravje ohrani, še enkrat zapikvikoval. Morebiti se mi posreči bolj ko sedaj." — Veseliti mora ta pisateljeva obljuba vse Slovence, in vsak ljubitelj doraačega naprednega slovstva gotovo v srcu vošči vzornemu pisatelju, da ga Bog ohrani zdravega in čilega še mnogo let, da nam čim preje izpolni svojo obljubo ter pomnoži slovensko slovstvo zopet z — »zlato knjigo"! . . . Premec. V drugera delu IV. zvezka Knezove knjižnice opisuje jako zanimivo in natančno Pr. L. prenos Kopitarjevih srartnih ostankov v Ljubljano. Tako nam je zajamčen trajen spomin na zasluženo slavljenje našega velikega rojaka.