AVGUŠTIN STEGENŠEK (1875–1920) Ob stoletnici smrti AVGUŠTIN STEGENŠEK (1875–1920) Ob stoletnici smrti Urednici Vlasta Stavbar, Marjeta Ciglenečki Maribor, 2020 Kazalo IZ SODELOVANJA SE 1 Uvodnik (dr. Zdenka Petermanec) POGOSTO RODI MARSIKAJ 3 Ob stoletnici smrti Avguština Stegenška (izr. prof. dr. Marjeta Ciglnečki) 7 Avgust Stegenšek in Univerzitetna knjižnica Maribor: Avgust Stegenšek kot knjižničar Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko (1903-1909) in ZANIMIVEGA njegova pisna zapuščina v UKM (dr. Vlasta Stavbar) Najmanj trije razlogi botrujejo predstavitvi dr. Avguština Stegenška v 17 Po poteh pomembnega vzornika (izr. prof. dr. Polona Vidmar) tej brošuri oz. razstavnem katalogu, katerega izdajo močno podpira 18 Solčavska Marija (Žana Plejić) Univerzitetna knjižnica Maribor. 20 Celjski oltar v romarski cerkvi na Ptujski Gori (Klara Zadravec) To je portret mladega izobraženega in nadarjenega umetnostnega 22 Ptujskogorska Marija Zavetnica s plaščem (Saša Preložnik Šimac) zgodovinarja, ki je deloval v Mariboru, zavzetega knjižničarja Zgodo-24 Marijin steber na Ptuju (Nika Vreča) vinskega društva za Slovensko Štajersko, ki mu je zbiranje arhivskih 26 Oltar Svete družine v podružnični cerkvi sv. Barbare v Malahorni (Rebeka Tašič) podatkov pomenilo pravi izziv, natančno zapisovanje pa je vodilo k 28 Personifikacija Pokore ali Kesanja iz Žičke kartuzije (Sara Nuša Golob Grabner) številnim raziskovalnim razpravam in prispevkom. 30 Mariborsko kužno znamenje (Pia Žula) Nastanek društvene knjižnice štejemo za predhodnico današnje Uni-32 Veliki oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah (Annemarie Gomzi) verzitetne knjižnice. Vsi raziskovalci domoznanskih vsebin mariborske in štajerske zgodovine so bili enotni, da je predpogoj za raziskovanje ustanovitev knjižnice, ki bo s svojim fondom in zapuščinami to omogočala. In Stegenšek je bil njen prvi knjižničar. Spisal je prvi knjižnični red, ki se v marsičem ni spremenil do danes - brez izjem pri izposoji, z izposojevalnim rokom, z reverzi za izposojene knjige in zgolj s čitalni- ško izposojo dragocenosti. Univerzitetna knjižnica Maribor hrani del Stegenškove pisne zapušči-ne, ki si jo prizadeva digitalizirati in jo na ta način narediti dostopno. Tretji razlog je v sodelovanju s študenti umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, s katerimi knjižnica pod mentorstvom izr. prof. dr. Marjete Ciglenečki sodeluje že vrsto let pri številnih projektih ali razstavah. V zadnjem desetletju smo skupaj zasnovali razstavo študentov od-delka za likovno pedagogiko UM (2002), likovno razstavo Okna (Ida Brišnik Remec, 2014), Zmago Jeraj (2015), Šepet metuljevih kril (Simona Šuc in Nataša Grandovec, 2015), Stoli (razstava uveljavlje-nih oblikovalcev in študentov oblikovanja tekstilij in oblačil Univerze v Ljubljani, 2017), Izgon iz raja (Anka Krašna, 2018), Albin Lugarič: iz umetnikove zapuščine (2018) in projekt: Ilustracije v knjigah Založbe Obzorja (2012). Letošnje sodelovanje je začrtala stoletnica obeležitve Stegenško-ve smrti s prikazom njegovega obsežnega kulturnozgodovinskega opusa. Izbrane interpretacije Stegenškovih umetnostnozgodovinskih člankov ali knjig, ki so jih prispevale študentke Filozofske fakultete UM, bodo zanimiva iztočnica za nadaljnje raziskovanje na tem podro- čju. Univerzitetna knjižnica Maribor jih bo s ponosom vključila v svoj fond in jih hranila kot nov dokaz, da sledimo pred skoraj 120 leti začr-tani tradiciji znanstvene knjižnice. Hvala vsem, ki ste pri tem po obsegu sicer skromnem, po dokumentarni sporočilnosti pa izredno bogatem delu sodelovali. Zdenka Petermanec, ravnateljica UKM 4 1 Marjeta Ciglenečki zgodovinske revije Studia Historica Slovenica.2 V procesu študija umetnostne zgodovine na mariborski univerzi je pomembno, da se študentje temeljito seznanijo s Stegenškovimi znanstvenimi spisi, OB STOLETNICI SMRTI ki so po dolgih desetletjih v mnogočem preseženi, nikakor pa niso izgubili raziskovalne svežine, njihova velika odlika je metodološka AVGUŠTINA STEGENŠKA disciplina, iz besedil pa veje raziskovalna strast. Stegenšek se je vedno znova povsem predal zadani nalogi, pri delu pa je bil osuplji-vo natančen: svoje teze je utemeljeval s skrbno zbranimi arhivski-mi in drugimi podatki. Posebnost njegovih raziskav je tudi potreba, Sto let je minilo od smrti dr. Avguština Stegenška (Tevče, 7. 7. 1875– da za vsak zastavljeni problem poišče primerjave v vseh časovnih Maribor, 26. 3. 1920), enega od pionirjev slovenske umetnostne obdobjih, če je le mogoče, tudi v zgodnjem krščanstvu. Kot predan zgodovine, hkrati pa prvega ustrezno izobraženega predavatelja za duhovnik je obžaloval, da se na današnjem slovenskem ozemlju umetnostno zgodovino na mariborskem bogoslovju, kjer je bodoče niso ohranile obilnejše materialne sledi zgodnjekrščanske verske duhovnike v okviru predmeta o cerkveni zgodovini seznanjal tudi z dejavnosti (arheološki dokazi so bili v njegovem času mnogo red-umetnostnimi vrednotami cerkvene arhitekture in njene opreme. kejši, kot so danes), zato je prežitke zgodnjega krščanstva iskal v Svoje raziskovalno in pedagoško delo je opravljal v Mariboru vse od liturgičnih posebnostih, v ikonografiji in celo v krajevnih imenih. vrnitve s študija v Rimu (1902) pa do smrti. Univerza v Mariboru, Avguštin Stegenšek je leta 1898 v Mariboru uspešno končal študij ustanovljena leta 1975, sodi med mlade visokošolske ustanove, a bogoslovja, naslednje leto ga je lavantinski škof dr. Mihael Napotnik se z vso upravičenostjo sklicuje na tradicijo visokošolskega izobra- (1850–1922) poslal v Rim, kjer je kot član kolegija Campo Santo Te- ževanja v Mariboru – na mariborsko bogoslovje, ki ga je vzpostavil utonico tri leta študiral arheologijo in umetnostno zgodovino. Njegov škof Anton Martin Slomšek ob prestavitvi sedeža Lavantinske ško-mentor je bil sloviti Josef Wilpert (1857–1944), šlezijski duhovnik, ki fije v Maribor leta 1859. Tako se zdi samo po sebi razumljivo, da si je z raziskovanjem rimskih zgodnjekrščanskih katakomb prislužil tudi umetnostni zgodovinarji na še mlajši Filozofski fakulteti Uni-sloves enega najbolj uglednih krščanskih arheologov; mlajši sodobniki verze v Mariboru (ustanovljeni leta 2006), kjer so se prvi študentje so njegov način raziskovanja označili kot »nemška arheološka šola«. umetnostne zgodovine vpisali v študijskem letu 2009/2010, v Av-Wilpertova odlika je bila natančnost, za dokumentiranje je uporab-guštinu Stegenšku prepoznavamo velikega vzornika. Stegenškova ljal fotografijo, nabral pa si je tudi zgledno zbirko materialnih virov.3 znanstvena zapuščina je veličastna, med raziskovalci zgodovine Hkrati je v Rimu deloval tudi Josef Strzygowski (1862–1941),4 ki je slovenske umetnostne zgodovine preveč površno ovrednotena, umetnostno zgodovino promoviral v Münchnu, bil je oster nasprotnik smeli bi celo trditi, da je marsikdaj (zavestno) spregledana in skr-dunajske umetnostnozgodovinske šole, leta 1892 se je zaposlil kot čena na ugotovitev, da je bil prvi slovenski umetnostnozgodovinski prvi umetnostni zgodovinar na graški univerzi, se uveljavil kot kariz-topograf.1 matičen predavatelj, leta 1909 pa ustanovil lasten inštitut na Duna-Hvaležni smo prof. ddr. Janezu Höflerju, da je dal pobudo za znan-ju. Veliko je potoval, zlasti po Bližnjem vzhodu, in med raziskovanjem stveni simpozij o Avguštinu Stegenšku. Na Oddelku za zgodovino zgodnjekrščanske umetnosti postavil nove teze, ki jih je objavil v knji-na takratni Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru smo medna-gi Orient oder Rom.5 Njegovo prepričanje, da se je zgodnjekrščanska rodno znanstveno srečanje organizirali leta 2005, ob stoletnici izi-umetnost rodila na Vzhodu in ne v papeškem Rimu, je razburila duho-da prve Stegenškove topografije Dekanija gornjegrajska. Razprave ve – številni, tudi Wilpert, so bili prepričani o nasprotnem. Ostre raz-o Stegenškovem življenju in delu pa tudi o širših okoliščinah nje-prave in sočasna odkritja zgodnjekrščanskih objektov v Rimu, zlasti pa govega delovanja so bile leta 2007 objavljene v tematski številki poslikav v katakombah, so bila inspirativno okolje za mladega študen-ta, ki je z veliko discipline tri leta posvetil študiju umetnostne zgodovine 1 Takšno vrednotenje so presegli le maloštevilni umetnostni zgodovinarji, tako rekoč in že v tem času napisal več prispevkov, največ za revijo Voditelj v neopažen pa je ostal zapis Vojeslava Moleta (1886–1973), ki je leta 1922 za mesečnik bogoslovnih vedah, ki je izhajala v Mariboru. Ljubljanski zvon ocenil prva dva zvezka nove znanstvene revije Zbornik za umetnostno Leta 1902 se je vrnil v Maribor in na mariborskem bogoslovju začel zgodovino. Mole je menil, da takrat umetnostna zgodovina v javnosti še ni imela mesta predavati cerkveno zgodovino, patrologijo in leta 1905 še cerkveno kot znanstvena disciplina, a je opomnil na dotedanji Stegenškov prispevek: »V ta kaos je bil pred leti posegel z odločnim dejanjem zlasti rajni, tragično preminuli profesor dr. A. Stegenšek. Na domačih tleh je hotel predvsem zbuditi zanimanje za naše lastne spomenike 2 Studia Historica Slovenica, letnik 7, 2007, št. 3–4. in se je lotil dela, ki tvori nekakšen temelj in vsaj začetek topografije umetnostnih spomenikov na naših tleh. Ustanovil je tudi glasilo Ljubitelj krščanske umetnosti, ki naj bi bilo širilo 3 Stefan HEID, Der christliche Archäologe Joseph Wilpert und das Römische Institut der zanimanje za to stvar in seznanjalo naš narod s tem, kar je izraz našega umetnostnega Görres-Gesellschaft, Römische Quartalschrift, 101, 2006, str. 11–12, 15–18. hotenja v preteklih dobah in kar je bilo zanimivega tudi v novejšem času na polju cerkvene umetnosti (seveda pa velezaslužni Stegenšek tudi ni ušel kritiki naših malih vseznalcev, 4 Podrobneje o njem: Walter HÖFLECHNER, Zur Einführung: Josef Strzygowski 1892– toda to je nekaj tako eminentno slovenskega, da bi bilo čudno, ko bi tega ne bilo.) Toda 1909, 100 Jahre Kunstgeschichte an der Universität Graz (ur. Walter Höflechner), str. vojna in prezgodnja smrt sta preprečili nadaljevanje tega početja.« Glej: Vojeslav MOLE, 74–103. Leta 2016 je izšel obsežen simpozijski zbornik: Von Biala nach Wien. Josef Zbornik za umetnostno zgodovino, Ljubljanski zvon, 42/1, 1922, str. 61. Mole se je z be-Strzygowski und die Kunstwissenschaften. Akten der internationalen wissenschaftli-sedno zvezo »umetnostno hotenje« deklariral kot pripadnik dunajske umetnostnozgo-chen Konferenzen zum 150. Geburtstag von Josef Strzygowski in Bielsko-Biała (ur. Piotr dovinske šole, vendar je doktoriral leta 1912 na temo srbskega rokopisa iz leta 1649 pri Scholz), Bielsko-Biała 2012. Josefu Strzygowskem, ki je bil velik nasprotnik dunajskega teoretskega pristopa. Zdi se, da je Moletova naklonjenost do Stegenška temeljila na njunem sorodnem razumevanju 5 Josef STRZYGOWSKI, Orient oder Rom. Beiträge zur Geschichte der spätantiken und umetnosti Vzhoda, v katero ju je uvedel skupni doktorski mentor. frühchristlichen Kunst, Leipzig 1901. 2 3 pravo. Na doktorski študij se je vpisal k Strzygowskemu v Gradec. Rim Razprav, ki jih je Stegenšek objavil v različnih revijah in kot mono-za svoje ugotovitve je Stegenšek našel med slovenskimi teologi.14 soočile z metodologijo Avguština Stegenška in mlajših raziskovalcev. je bil predaleč, zdi pa se, da se je Stegenšek že v času bivanja v Rimu grafske študije, je veliko12 in številne med njimi so nepogrešljivo Decembra 1918 so Stegenšku ponudili mesto profesorja za umetno-Svoja spoznanja delijo z nami na naslednjih straneh pričujoče brošure. nagibal k tezam Strzygowskega. Doktorski študij je zaključil leta 1906 branje za sodobne raziskovalce obravnavane tematike. Posebej pa stno zgodovino na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Povabilo je Naš dolg do Stegenškove zapuščine je obsežen; najzahtevnejše pog-z disertacijo o stenskem slikarstvu v Rimu in bližnji okolici v obdob-kaže izpostaviti Stegenškovo zanimanje za jeruzalemsko topogra-zavrnil v prepričanju, da bodo v novi državi podprli njegovo razisko-lavje je nedvomno njegova jeruzalemska topografija, ki je doslej doži-ju od 5. do 13. stoletja.6 Ob doktoratu je bil tik pred izidom že drugi fijo, zaradi katere je leta 1913 potoval v Sveto deželo in zaradi vanje jeruzalemske topografije in ga razrešili pedagoških obveznosti vljala zgolj spoštljivo zadržane ali pa tudi povsem odklonilne komen-zvezek njegove topografije lavantinske škofije, Konjiška dekanija, ki katere je v zadnjem obdobju svojega življenja opustil umetnostno na mariborskem bogoslovju. Ko se je soočil z dejstvom, da se učite-tarje. Premišljen raziskovalni in primerjalni pristop bi zadnje obdobje je izšel leta 1909. V Dekaniji gornjegrajski je obravnaval le cerkvene zgodovino – izjema je bilo urednikovanje revije Ljubitelj krščanske ljevanju ne bo mogel izogniti, si je premislil, vendar je mesto umetno-Stegenškovega življenja verjetno osvetlil z novih zornih kotov. Ste-objekte, v Konjiški dekaniji pa je enakovredno zajel tudi posvetne spo-umetnosti, za katero je napisal več tehtnih prispevkov. Stavbe in stnega zgodovinarja že zasedel Izidor Cankar (1886–1958), za dve genškovi sodobniki so obžalovali, da je po letu 1914 povsem opustil menike. Stegenšek je pionir slovenske umetnostne topografije. Obja-kraji, povezani s svetopisemskimi dogodki, so ga vznemirjali že v profesorski mesti pa ni bilo možnosti. umetnostno zgodovino.16 Seveda bi si tudi v naši generaciji želeli, da vil je le dva zvezka mnogo širše zastavljene serije, v njegovi zapuščini času študija v Rimu, posebno pa se je zavzel za tematiko, ko je bil V letu 1919 je bil Stegenšek že hudo bolan. Iz poročil o zadnjem ob-bi bil spisek Stegenškovih umetnostnozgodovinskih študij še daljši, v Pokrajinskem arhivu Maribor pa je precej gradiva, ki dokazuje, da leta 1911 prav na njegovo pobudo obnovljen križev pot v Šmarju pri dobju njegovega življenja je razvidno, da je kljub težavam ohranjal najbrž pa Stegenškovih jeruzalemskih študij nismo upravičeni ozna-je imel zbranega že veliko gradiva za topografski pregled Slovenskih Jelšah. Stegenšek je leta 1912 v več nadaljevanjih v reviji Voditelj v vedrino in prepričanje, da je s študijami jeruzalemske topografije na čevati kot izgubljeni znanstveni napor ali celo kot »stranski kolovoz«, goric, vendar je delo ostalo nedokončano. bogoslovnih vedah objavil študijo o zgodovini pobožnosti križevega pravi poti. Stegenškov študent Martin Avšič, župnik pri sv. Križu nad kot se je zelo neposredno izrazil Stegenškov profesorski kolega na Leta 1908 je bil Stegenšek imenovan za častnega konservatorja Central-pota,13 v kateri je ob naslonu na obsežno literaturo ikonografsko Rogaško Slatino, s katerim se je družil med zdravljenjem v Slatini, je ob bogoslovju, zgodovinar Franc Kovačič.17 Drznem si predpostavljati, da ne komisije za proučevanje in ohranjevanje umetnostnih in zgodovinskih obravnaval posamezne prizore v šmarskih kapelicah, v nekaterih prvi obletnici Stegenškove smrti v mariborskem časniku Straža objavil bi globlje razumevanje Stegenškovega dela na jeruzalemski topogra-spomenikov; konservatorsko službo je opravljal do leta 1913. Dodeli-prepoznal vplive pasijonskih iger, ki so bile v 18. stoletju zelo prilju-spomine na svojega dragega profesorja. Opisal ga je kot dobrosrčne-fiji na zanimiv način dopolnilo splošno zgodovino raziskav o tej temi in li so mu okrožja Celje, Konjice, Brežice in Slovenj Gradec ter še posebej bljene, in navedel vse takrat znane križeve poti na slovenskem Šta-ga, včasih celo šaljivega vzgojitelja, ki nikakor ni bil suhoparen učenjak. postavilo Avguština Stegenška med pomembne preučevalce jeruza-mesto Celje. Eno zahtevnejših vprašanj, s katerim so se konservatorji jerskem. Poglobil se je tudi v pojav poti trpljenja in križevega pota Stegenškov značaj je primerjal z značajem njegovega zavetnika sv. lemske topografije in med upoštevanja vredne eksegete. soočali v tistem času, je bila pospešena gradnja novih cerkva. Župniki so nasploh (le-ti je jasno ločeval geografsko in vsebinsko), poskušal za-Avguština, ki je veljal za milega, uglajenega in mirnega. Ko so študen-ob zastavljeni novogradnji pogosto želeli porušiti stare objekte, češ da črtati, kako sta ti dve poti potekali v Jeruzalemu ter podal svojo tezo tje letnika, katerega član je bil tudi Avšič, zaključevali študij, so se za so premajhni in v slabem stanju, konservatorji pa so jih skušali ohraniti. o nastanku in razvoju pobožnosti v Jeruzalemu in kasneje v Evropi. slovo še fotografirali. Stegenšek se je za podarjeno fotografijo zah-Kompromis so bile povečave in dozidave, pri čemer se je prezbiterij stare Študij literature in domačih primerov je želel nadgraditi z obiskom valil s pisemcem, ki ga je sklenil: »Menil sem Vam več pisati, a rečem cerkve pogosto spremenil v stransko kapelo. Hkrati je bil to tudi čas, ko se Jeruzalema in drugih krajev v Sveti deželi, želel pa je tudi izkopavati samo to: Prosim Vas, uvrstite v svoje vsakodnevne mašne namene je na Štajerskem prevladujoči barok v stroki komajda začel uveljavljati kot na mestu, kjer je predvideval Pilatov pretorij, v njegovi bližini pa Ma-tudi moje svetopisemske študije.«15 pozornosti vreden stil.7 Stegenšku so nadrejeni v dunajski centrali zaupali, rijino in Sofijino cerkev. Zaključek njegovih jeruzalemskih raziskav V letu 2020, ko se ob stoletnici smrti Avguština Stegenška oziramo k kakor razberemo iz poročil. Imel je posluh za ohranjevanje ansamblov, ne naj bi bila obsežna monografija v več zvezkih v nemškem jeziku, s njegovemu izjemnemu opusu, je verjetno pravi čas za presojo, koliko zgolj enega objekta. Tako se je trudil, da bi v Slovenj Gradcu ob cerkvi sv. čimer je želel zagotoviti njeno dostopnost tudi drugim evropskim smo zmožni še bolj poglobljeno raziskati njegov prispevek k slovenski Duha ohranili tudi pripadajoči špital, saj je presojal, da sta stavbi neločljiva narodom. Njegov doktorski mentor Josef Strzygowski je bil edini, umetnostni zgodovini in ne nazadnje tudi k jeruzalemski topografiji celota,8 a so špital podrli, češ da nima izrazitih arhitekturnih odlik. Bil pa je ki se je pozitivno odzval na Stegenškov megalomanski načrt in ga in eksegezi. Znaten del Stegenškove zapuščine, ki jo je še lahko prevečkrat uspešen, ko je branil baročne spomenike, čeprav sam temu slogu je bil pripravljen podpreti v okviru svojega dunajskega inštituta. Do učeval njegov nekoliko mlajši kolega na mariborskem bogoslovju, dr. ni bil pretirano naklonjen.9 Iz njegovih prispevkov v reviji Ljubitelj krščan-tesnejšega sodelovanja kasneje sicer ni prišlo, in to po Stegenškovi Fran Ksaverij Lukman, je žal izgubljen. Izgubljena so njegova že v čis-ske umetnosti,10 ki jo je urejal v letu 1914, je razvidno, da je bil Stegenšek krivdi, a znanstvenika sta ohranila prijateljske stike. Stegenšek se topisih in za tisk pripravljena poglavja za monografijo o jeruzalemski pri svojem konservatorskem delu pogosto razdvojen. Čeprav se je dosle-je sprijaznil, da ne more izposlovati zahtevnih izkopavanj. Jeruza-topografiji in precej korespondence s tujimi znanstveniki, vključno s dno zavzemal za ohranjanje starih cerkva, je v navodilih za povečevanje lem ga je presenetil s kaotičnostjo urbane zasnove, česar ni mo-Strzygowskim. Na srečo navedeno gradivo vsaj v obrisih poznamo iz objektov poudarjal, da morajo biti novo zgrajeni prostori svetli in pregled-gel uskladiti z zemljevidi, s katerimi se je oskrbel in jih deloma tudi Lukmanovega članka o Stegenškovih zadnjih desetih letih življenja. V ni; ustrezati morajo sodobnemu bogoslužju. Bogoslužno funkcijo cerkva sam izrisal. Spremenil je metodologijo raziskav in se preusmeril v Pokrajinskem arhivu Maribor, Nadškofijskem arhivu Maribor in v Uni-je posebej izpostavljal, zanj je bila pomembnejša od še tako dragocenih eksegezo. V poglobljenem branju Svetega pisma je pričakoval od-verzitetni knjižnici Maribor pa hranijo še veliko gradiva, ki bi si zaslužilo starinskih oblik.11 govore na vprašanja, kako je bil koncipiran Jeruzalem v 1. stoletju nadaljnje raziskave. Pri tem naletimo na pomembno oviro: Stegenšek in po katerih poteh je hodil Jezus v poslednjih dneh svojega življe-je večji del svojih dnevnikov in terenskih zapiskov beležil v stari različici nja. V 6 Avguštin STEGENŠEK, Studien über die kirchliche Wandmalerei in Rom und Umgebung eliko se je posvečal podobi Salomonovega templja, kakor se stenografije, ki jo je vrh vsega prilagodil svojim potrebam. Zaenkrat ta vom V. bis zum XIII. Jahrhundert, Graz 2006. Disertacijo hranijo v Univerzitetni knjižnici v je prikazal preroku Ezekijelu v njegovih vizijah (Ezek 40–48). Bil je del dokumentov ostaja neberljiv in čaka na prizadevnega raziskovalca, Gradcu med raritetami. prepričan, da se mu je razkril grafični izraz notranjega življenja troki se bo priučil branju. edinega 7 Boga, na kratko – Božji pečat. S svojimi tezami je seznanil Stegenškove objavljene razprave je vsekakor mogoče postaviti v jasen O tem med drugim: Gottfried BIEDERMANN, Monsignore Dr. theol. h. c. Johann Graus (1836–1921): Theologe – Kunsthistoriker – Denkmalpfleger – Fotograf, Studia Historica več uglednih znanstvenikov, ki pa so bili do Stegenškovih razlag za-kontekst, jih vzporediti s splošnim poznavanjem tematike Stegenško-Slovenica, 7, 2007, št. 3–4, str. 529–567. držani; edino Strzygowski ga je opogumljal in v zvezi s Stegenškovo vega časa in presoditi z vidika mlajših in najsodobnejših raziskav. Na namer 8 o o objavi razprave o Nehemijevem zidu, se pravi o gradbeni tak način so se proučevanja izbranih kiparskih spomenikov na sloven-Slovenj Gradec, Spitalbau, Mitteilungen der k. k. Zentralkomission für Denkmalpflege, X (marec 1911), št. 3, str. 160. zgodovini jeruzalemske trdnjave, izrazil zadovoljstvo, da se njegov skem Štajerskem lotile študentke tretjega letnika umetnostne zgodo-doktorand vrača »k znanosti večjega stila«. Še manj razumevanja vine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. S seminarskim delom 9 Tako je na primer kot konservator dosegel, da niso porušili stare cerkve v Loki pri Zida-pod mentorstvom izr. prof. dr. Polone Vidmar in asistenta dr. Gorazda nem mostu, pač pa so jo vključili v novogradnjo. Glej: Laak an der Save, Mitteilungen der k. 12 Benceta so obogatile svoje razumevanje štajerskega kiparstva ter se k. Zentralkomission für Denkmalpflege, X (maj 1911), št. 5, str. 259. Za seznam objav glej: Marjeta CIGLENEČKI, Bibliografija Avguština Stegenška, Studia Historica Slovenica, letnik 7, 2007, št. 3–4, str. 931–948. 10 Pobudnik revije je bil škof dr. Mihael Napotnik, izhajala pa je le eno leto, letnik zajema štiri 14 Najpodrobneje, a tudi odklonilno, čeprav z veliko spoštljivostjo, je o Stegenškovem razi-zvezke. Nadaljnje izhajanje je preprečila vojna. 13 Avguštin STEGENŠEK, Zgodovina pobožnosti sv. Križevega pota, Voditelj v bogoslovnih skovanju jeruzalemske topografije pisal: Franc Ksaverij LUKMAN, Zadnjih deset let dr. Av-vedah, XV, 1912, str. 40–63, 97–129, 223–262, 328–343. Besedilo je izšlo tudi v sa-guština Stegenška, Zbornik za umetnostno zgodovino, NV III, 1955, str. 197–224. 16 F(ranc) KOVAČIČ, † Dr. Avguštin Stegenšek, Straža, l. 12, št. 33, str. 1. 11 Avguštin STEGENŠEK, Misli o povečevanju cerkev I., Ljubitelj krščanske umetnosti, letnik mostojni monografiji kot separat revije Voditelj v bogoslovnih vedah: Avguštin STEGEN-I, 1914, 1. zv., str. 43–44. ŠEK, Zgodovina pobožnosti sv. Križevega pota, Maribor 1912. 15 Martin AVŠIČ, Dr. Avguštin Stegenšek, Straža, št. 31, 1921, str. 4. 17 Ibid. 4 5 Vlasta Stavbar zametke domoznanske dejavnosti v Mariboru. Poleg zgodovine je društvo sklenilo »gojiti še slovensko narodopisje, zgodovino slovenskega slovstva in slovensko jezikoslovje« ter poročati o »izkopaninah AVGUST STEGENŠEK IN in starinah južne Štajerske«.2 Odbor je ob koncu Predgovora v 1. številki svoje revije Časopis za zgodovino in narodopisje zapisal: »Naše UNIVERZITETNA KNJIŽNICA podjetje je torej eminentno patriotično, zato se nadejamo, da ga prijazno pozdravijo slovenski rojaki in nemški sodeželjani.«3 Raziskovalne naloge so društvu narekovale, da za takšno delo ustanovi knjižnico. MARIBOR Že takoj po ustanovnem občnem zboru, na prvi odborovi seji 28. maja 1903, kjer so bili prisotni novoizvoljeni odborniki, so imenovali Avgu-Avgust Stegenšek kot sta Stegenška za knjižničarja (in arhivarja).4 Ob imenovanju je bil Avgust Stegenšek že leto dni suplent za cerkveno zgodovino in patrolo-knjižničar knjižnice gijo na bogoslovnem učilišču v Mariboru, na stolici za cerkveno pravo. Pravila zgodovinskega društva so v nekaterih členih podrobneje opredelila delovanje knjižnice. 9. člen društvenemu odboru nalaga, Zgodovinskega društva za naj odbor društva iz svoje srede poleg podpredsednika, tajnika, blagajnika društva izvoli tudi knjižničarja. Člen 14 z naslovom Knjižničar Slovensko Štajersko pa natančneje opisuje njegovo delo: »Knjižničar naročuje po odboru naročene knjige in časopise, jih zapisuje v zapisnik, nadzoruje njih izposojevanje ter občnemu zboru poroča o društveni knjižnici. Po (1903–1909) in njegova potrebi mu odbor pridene še arhivarja.«5 Stegenškovo knjižničarsko delo je bilo še obširnejše, saj je po priporočilu tajnika društva dr. pisna zapuščina v UKM Franca Kovačiča bila naloga knjižnice, da zbira »vse slovenske tisko-vine, ki na Štajerskem izidejo, ker je čez leta včasih zelo težko dobiti to ali ono tiskovino.« Prav tako si je društvo zadalo, zlasti na priporočilo zgodovinarja Matije Ljubše, da skrbi za pridobivanje zapuščin, iz katerih se lahko gradi knjižnični fond.6 28. maja 1903 je bila ustanovljena knjižnica društva z natančno KNJIŽNIČAR določeno nalogo – zbirati in arhivirati tiske z območja kronovine Štajerske, njene knjižnične sklade pa dopolnjevati z darovi in volili. Z Avgusta Stegenška sicer bolje poznamo kot umetnostnega zgodovinarja, nastavljenim prvim knjižničarjem Avguštinom Stegenškom je pričela ki je promoviral na graški Filozofski fakulteti v obdobju, ko je vodil in urejal knjižnica opravljati pomembno narodovo in raziskovalno vlogo, ka-knjižnico (pa tudi arhiv in starine) ter kot pionirja na področju slovenske tere sadove lahko najdemo v bogatem fondu in dejavnosti današnje spomeniške topografije, vendar pa Stegenškovo knjižničarsko delo ni Univerzitetne knjižnice Maribor. zanemarljivo, še zlasti ga moramo spoštovati, če se zavedamo velikega Prva večja naloga knjižničarja Stegenška je bila prevzem Slekovčeve pomena ustanovitve knjižnice Zgodovinskega društva in njenega kasnej-knjižnice. Ko predsednik društva Matej Slekovec zaradi bolezni ni mogel šega razvoja vse do današnje Univerzitetne knjižnice Maribor. več sodelovati v delovanju društva, se je odločil, da društveni knjižnici Pobude za ustanovitev Zgodovinskega društva segajo na prelom prepusti svojo zgodovinsko knjižnico, vse svoje zapiske, izdane knjižice, iz 19. v 20. stoletje, ko je v Mariboru obstajal neformalni slovenski stojalo za knjige, pisalno mizo in omarico za spiske ter povrhu še dolo- »znanstveni klub«, katerega člani so se tedensko sestajali in razprav- čeno vsoto denarja. Za darovano knjižnico je bilo potrebno najti ustre-ljali o različnih znanstvenih vprašanjih. Ena od tem je bila tudi izraže-zen prostor. Ob koncu leta 1903 se je število darovanih knjig še poveča-na potreba po ustanovitvi domačega zgodovinskega društva. Glavni lo, saj so mnogi posamezniki iz raznih delov Štajerske društvu podarjali pobudnik je bil dr. Franc Kovačič, ki je prevzel nalogo preveriti pri ug-knjige in starine. Društvo je za potrebe knjižnice dobilo primerno sobo lednih slovenskih znanstvenikih, kakšno je njihovo mnenje o ustanov deškem semenišču (današnjem Konservatoriju za glasbo in balet na vitvi takšnega društva v Mariboru. Odgovori so bili pritrdilni, zato se je 18. marca na zaupnem sestanku zbralo devetnajst mož. Izdelali so 2 Vlasta STAVBAR, Avguštin Stegenšek kot knjižničar knjižnice Zgodovinskega društva za društvena pravila in izbrali ime novega društva – Zgodovinsko dru-Slovensko Štajersko (1903–1909). Studia historica Slovenica (odslej SHS), letnik 7, 2007, štvo za Slovensko Štajersko.1 št. 3–4, str. 716. 28. maja 1903 je bilo društvo ustanovljeno. Občni zbor je potekal v 3 dvorani mariborskega Narodnega doma. Pregled programa društva Predgovor. Časopis za zgodovino in narodopisje letnik 1, 1904. kaže, da si je Zgodovinsko društvo zadalo nalogo, da znanstveno raz-4 PAM, ZD, Zapisniki: I. odborova seja dne 28. majnika 1903. iskuje predvsem preteklost štajerskih Slovencev, in to predstavlja tudi 5 Univerzitetna knjižnica Maribor (odslej UKM), Ms 268, II, ovoj 6/6-pril. 1. 1 Pokrajinski arhiv Maribor (odslej PAM), SI_PAM/1212, Zgodovinsko društvo (dalje ZD). 6 PAM, ZD, Zapisniki: 1. odborova seja dne 18. majnika 1903. Časopis za zgodovino in Zapisniki sej: Posvetovanje. narodopisje, 1, 1904, str. 105. 6 7 Mladinski ulici), kjer naj bi uredili knjižnico in začasno shrambo za stari-sodilo 20 knjig. Stegenšek je poročal tudi o arhivu, katerega so sestavljala ne. Potreba po ustanovitvi muzeja je postajala vedno večja.7 zlasti dela Mateja Slekovca ter o muzeju, ki hrani gradivo vseh strok. Po-Knjižnica Zgodovinskega društva se je bogatila zlasti z darovi. Novi memben je tudi poziv (resolucija) iz tega občnega zbora, ki pravi: »Vsi ro-prostori in dejavnost knjižničarja Avguština Stegenška so knjižnici da-doljubi se prosijo, da svoje knjige, zlasti zgodovinske in starinarske zbirke jali poseben pomen v delovanju Zgodovinskega društva. Društvo je za slučaj smrti prepuščajo društvu, ker se le prepogostoma take reči po vzorno skrbelo za razvoj knjižnice, ki je predstavljala pomemben pri-smrti izgube ali pridejo v nepoklicane roke.«10 pomoček za uresničevanje nalog in ciljev, ki so si jih zadali udje Zgo-Odborniki so vsako leto namenili nekaj denarja tudi za knjižnico. Tako dovinskega društva ob svoji ustanovitvi oz. že ob posvetovanjih za lahko v poročilih blagajnika dr. R. Pipuša preberemo za leto 1904 tudi njegovo ustanovitev. Ob koncu leta 1903 so odborniki sklenili, da se izdatke za nakup (13 kron) ter za vezavo (66 kron) knjig. Odbor pa je v knjižničarju Stegenšku nakaže 100 kron za vezavo in ureditev knjig.8 tem letu namenil tudi denar za ureditev inventarne knjige in listkovne-Pomembna pridobitev Zgodovinskega društva je bil poleg rasti knjiga kataloga, »ki se naj izvede po najnovejšem vzorcu.«11 žnice tudi pričetek izdajanja glasila, ki je v času priprav nosilo ime Denarja za knjižnico je bilo malo. V času, ko je knjižnico vodil Avguštin Zgodovinski list, v letu 1904 pa je izšlo kot Časopis za zgodovino in Stegenšek, so bili zneski naslednji: narodopisje. Uredništvo je bilo poverjeno profesorju Antonu Kaspretu, • leta 1905: za nabavo knjig 36,68 kron, za vezavo 79,10 kron; profesor Stegenšek pa je pri pripravljanju in zbiranju gradiv imel po- • leta 1907; za vezavo knjig 50,56 kron; membno vlogo. Zadolžen je bil za župnijske in dekanijske arhive. • leta 1910: za nabavo knjig 443,72 kron, za vezavo 24,50 kron.12 Pomemben pripomoček za delovanje knjižnice je bil Poslovni red, ki ga V letu 1905 so odborniki sprejeli sklep, da je potrebno društveno knjižnico je pripravil Avguštin Stegenšek in ga takoj po naselitvi knjižnice v malo dopolniti s publikacijami graškega Historičnega društva. Knjižničarju Ste-semenišče predložil društvenemu odboru. Odborniki so ga z nekaj po-genšku so naložili, da pridobi za knjižnico numizmatično delo.13 pravki tudi sprejeli na 5. odborovi seji 22. decembra 1903. Iz pravil je V ta namen so odobrili finančna sredstva. Stegenšek je nalogo opravil razvidno, da društvena knjižnica ni bila javna in da je bila namenjena in za knjižnico naročil Halkerjev numizmatični priročnik Einleitung in zgolj članom (udom) društva, ki so morali knjižničarju pismeno naznani-das Studium der Numismatik.14 Knjiga je še danes v fondu Univerzite-ti, katere knjige si želijo izposoditi. Nihče od članov ni smel knjig lastno-tne knjižnice Maribor. ročno jemati iz predalov in omar; to delo je opravljal izključno knjižničar. Avguštin Stegenšek je sodeloval tudi pri pripravi nekaterih publikacij Če so si hoteli člani knjige izposoditi na dom, je to Stegenšek zabeležil z Zgodovinskega društva, zlasti pri Zgodovinski knjižnici, kjer je še po-datumom, naslovom in signaturo knjige ter tudi zabeležil ime in naslov sebej poudarjal, naj bodo le-te namenjene za pouk.15 stanovanja uporabnika. Knjige so se lahko izposojale tudi izven mesta, Na občnem zboru leta 1906 je bil Avguštin Stegenšek ponovno izvo-vendar le na odgovornost in stroške prosilca, ki pa je moral podpisati ljen v društveni odbor.16 reverz. Redkih in dragocenih knjig, zemljevidov in rokopisov niso izposo-Manjši poseg v društveni knjižnici beležimo leta 1907, ko je dr. Stegen-jali. Če jih je želel kdo pregledovati, se je moral dogovoriti s knjižničarjem, šek predlagal nakup dveh omar za starine. Ta predlog so preložili z argu-ki je knjižnico odprl v ta namen. Čas izposoje je bil omejen na mesec dni. mentom, da bodo morali kasneje pohištvo za bodoči muzej prilagajati Podaljšanje še za mesec dni je odobril le knjižničar. Prepovedano je bilo novemu prostoru, ob tem pa sklenili, da se »nekatere nepotrebne knjige vsakršno pripisovanje v knjige oz. si je bilo prepovedano delati opazke, odberejo in s tem se dobi prostor za začasno ureditev muzeja.«17 pribeležke. Uporabnik je bil odgovoren za vsako poškodbo.9 V prvem desetletju 20. stoletja sledimo tudi Stegenškovemu znan-Iz predstavljenih Pravil društva in Poslovnega reda lahko sklepamo stvenemu delu na področju umetnostne zgodovine in sodelovanja s na Stegenškovo delo z uporabniki knjižnice. Večji del teh pravil glede Cesarsko-kraljevo centralno komisijo za preučevanje in ohranjanje ravnanja s knjigami velja še danes. umetnostnih in zgodovinskih spomenikov.18 Vsled tega so ga odbor-Po dobrem letu delovanja je knjižnica Zgodovinskega društva štela 312 niki leta 1909 določili, naj se udeleži mednarodnega arheološkega zvezkov. Knjižničar je na drugem občnem zboru društva v oktobru 1904, ki je potekal v Narodnem domu v Mariboru, podal poročilo o društveni 10 PAM, fond ZD, Zapisniki: II. občni zbor dne 12. oktobra 1904 v mariborskem Narodnem knjižnici in muzeju. Povedal je, da ima knjižnica dober temelj v knjigah, ki domu; Časopis za zgodovino in narodopisje, 1, 1904, str. 215. jih je Slekovec poklonil društvu. Med njimi so bile najnovejše publikacije za spodnještajersko zgodovino (dela Josepha Georga von Zahna, Alberta 11 PAM, fond ZD, Zapisniki: VII. odborova seja dne 3. januarja 1905 v Narodnem domu. von Mucharja, Franza Ritterja von Marchlanda Kronesa, Aloisa Huberja, 12 Bruno HARTMAN, Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903–1978), v: Ignacija Orožna, Franca Šumija), periodični publikaciji Mitteilungen des Univerzitetna knjižnica Maribor 1903–1978 : Jubilejni zbornik, Maribor 1978, str. 15–16. Historischen Vereines für Steiermark in Beiträge zur Erforschungen steirischer Geschichtsquellen. Knjižnica se je obogatila z darili raznovrstnejših 13 PAM, fond ZD, Zapisniki: VII. odborova seja dne 3. januarja 1905 v Narodnem domu. Iz korespondence Avgusta Stegenška z Mihaelom Lendovškom ob Mladika – list mariborskih semenišnikov, med uredniki Avguštin vsebin. Stegenšek v poročilu navaja, da je upokojeni učitelj Žolnir daroval 14 PAM, fond ZD, št. 12/2228. izdaji Slomškovih del. UKM, Ms 189. Stegenšek. UKM, Ms 287. knjižnici okoli 130 knjig »pedagogične vsebine« ter da se je članom izpo-15 PAM, fond ZD, Zapisniki: VIII. odborova seja dne 14. februarja 1905. 7 PAM, fond ZD, Zapisniki: 3. odborova seja 22. decembra 1903. 16 PAM, fond ZD, Zapisniki: IV. občni zbor dne 25. novembra 1906. 8 Prav tam. 17 PAM, fond ZD, Zapisniki: V. odborova seja dne 23. novembra 1907 v Mariboru v Narodnem domu. 9 Tretja odborova seja dne 22. decembra 1903, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1, 1904, str. 108. 18 PAM, fond ZD, Zapisniki: VIII. odborova seja dne 31. oktobra 1908. 8 9 kongresa v Kairu in mu v ta namen odobrili 100 kron,19 vendar Ste- čilu oz. načrtu Stegnar ugotavlja, da je bilo zaradi pomanjkanja prostora genšek kasneje v Egipt ni odpotoval. ter obsežnosti in raznolike vsebine knjižnico težko urediti na način, »da Tudi v letu 1908 je Zgodovinsko društvo kupilo nekaj knjig in zanje name-bi odgovarjala znanstvenim in drugim principom«. Nadalje lahko ugoto-nilo nekaj več kot 78 kron. Dr. Stegenšek je predlagal, da bi tiskali manjše vimo, da je Stegenšek pripravil »listkovni katalog« po abecednem redu, število izvodov Časopisa za zgodovino in narodopisje, ker mu nerazposla-iz katerega so bralci (čitatelji) lahko izvedeli, če ima društvo knjigo od ni izvodi zavzemajo preveč prostora. Njegov predlog so sprejeli in za leto tega ali onega pisatelja in knjigo pod tem ali onim naslovom. Pomanj-1909 je bila revija natisnjena v 800-tih namesto 1000-ih izvodih. kljivost Stegenškovih listkov pa je bila, kakor ugotavlja Stegnar, da iz njih Dr. Stegenšek je bil večkrat tudi v funkciji ocenjevalca. Skupaj s prof. ni bilo razvidno, kje se najde eno ali drugo delo. Stegnar je nadaljeval in Kaspretom je bil zadolžen za pregled Kovačičevega rokopisa o zgo-nadgradil Stegenškovo knjižničarsko delo z uvedbo tiskanih blanketov dovini središkega trga.20 Predlagal je nekaj sprememb pri strukturi za vse knjige in z novim načinom numeriranja periodičnih zvezkov ter kronike. Rokopis je bil leta 1909 predan Cirilovi tiskarni, kjer bi naj tako zagotovil boljšo preglednost in najdljivost ob naraščajočem fondu natisnili 800 izvodov.21 knjižice Zgodovinskega društva. Stegenšek je društvu tudi predlagal izdajanje arhivskega gradiva po ra-Iz Stegnarjeve rekapitulacije je razvidno, da je imela knjižnica Zgodovinske-znih skupinah. Za prvi zvezek je predlagal listine, povezane z žičkim sa-ga društva leta 1911 naslednji fond: 1294 knjig, v zvezkih nadaljnjih 1492, mostanom. Ob tem je predlagal še, naj se pripravljavci gradiva za pomoč izmed teh 787 vezanih, 388 nevezanih, 247 broširanih ter 70 poškodova-obrnejo na dunajsko akademijo za prepisovanje listin. Stegenšek pa je bil nih ali strganih. Fond je bil popisan po vsebini v šestih omarah.28 zadolžen za pripravo natančnejšega načrta takšne publikacije.22 Pomembna je bila tudi Stegenškova vloga pri nastajanju muzeja, ki je nekaj STEGENŠKOVA PISNA ZAPUŠČINA V UKM let s svojimi eksponati delil domovanje s knjižnico. Stegenšek je nekajkrat predlagal različne rešitve s prestavljanjem omar s starinami in poudarjal V domoznanski dokumentaciji Enote za domoznanstvo in posebne potrebe po nakupu novih omar in ureditvi muzejskega prostora. Poleg dr. zbirke je evidentirano njegovo raziskovalno in znanstveno delo, kate-Franca Kovačiča in Majcna je bil leta 1909 zadolžen za vselitev muzeja in je rega je objavljal v številnih strokovnih in znanstvenih revijah.29 V Uni-ob tem predložil tudi načrt za razvrstitev omar v muzejski dvorani.23 verzitetni knjižnici Maribor hranimo večino Stegenškovih del. V letu Leta 1909 je bil Stegenšek ponovno izvoljen v društveni odbor. V tem letu 2020 smo le-te digitalizirali in so dostopne v Repozitoriju UKM (DR so stekle intenzivne priprave za ureditev muzeja. Imenovan je bil »kuratorij UKM): https://dr.ukm.um.si/. muzeja«, katerega član je bil tudi dr. Stegenšek,24 hkrati pa so ga ob prese-litvi knjižnice v Narodni dom razrešili s funkcije knjižničarja in arhivarja.25 Za Posebno mesto predstavlja Stegenškova rokopisna zapuščina, ka-nadzorstvo in vodenje knjižnice so izbrali upokojenega kaznilniškega učite-tero hranimo v Rokopisni zbirki UKM. Je sicer skromna po obsegu, lja in glasbenika Srečka Stegnarja, ki je do novembra 1909 v glavnem uredil vendar kamenček v bogati osebni zapuščini, ki jo hrani Pokrajinski tudi muzej.26 Kljub temu da dr. Avguštin Stegenšek formalno ni imel več arhiv Maribor. funkcije knjižničarja in arhivarja, je to delo opravljal še naprej. V Lendovškovi obsežni osebni zapuščini so ohranjena tri Stegenškova Ko je društvo leta 1911 sklenilo premestiti knjižnico v lasten prostor v pisma Mihaelu Lendovšku30 iz obdobja 1907–1911 (Ms 189/II-15). Narodnem domu, je moral formalni knjižničar Srečko Stegnar, ki je ver-Dragocen in unikaten je list semeniščnikov, dijakov klasične gimnazije jetno že prej pomagal pri knjižničarskih delih, sestaviti načrt, kako bi naj v Mariboru, članov društva Mladika z naslovom Mladika. Med uredniki v novi knjižnici razporedili omare in stojala in razvrstili knjige ter uredili lista31 je bil tudi Avguštin Stegenšek. Ohranjeni listi so iz leta 1894, katalog.27 Stegnarjevo poročilo o knjižnici Zgodovinskega društva iz leta 1911 nam kaže tudi dotedanjo ureditev knjižnice, ki jo je zasnoval Av-28 Vlasta STAVBAR, Avguštin Stegenšek kot knjižničar knjižnice Zgodovinskega društva. guštin Stegenšek. Razvidno je, da so bile knjige shranjene v omarah in Studia Historica Slovenica 2007. 3–4, str. 722. popisane na posebnih polah v istem redu, kakor so bile vložene na poli-cah od leve proti desni. Numeracije na hrbtih knjig ni bilo. V svojem poro-29 Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih reči, 1854, št. 36, str. 143/a; Südsteirische Post, 1881, št. 25. str. 2; Südsteirische Post, 1894, št. 9, str. 5; Südsteirische Presse, 1903, št. 2, str. 3; Südsteirische Presse, 1905, št. 68, str. 3; Südösterreichische Stimmen, 1906, št. 151, str. 3; Slovenski gospodar, 1906, str. 4; Slovenski gospodar, 1906, str. 6; 19 PAM, fond ZD, Zapisniki: IX. odborova seja dne 23. januarja 1909. Slovenski gospodar, 1908, št. 9, str. 2; Slovenski gospodar, 1917, št. 33, str. 2; Slovenski gospodar, 1920, št. 13, str. 4; Straža, 1910, št. 131, str. 1; Straža, 1915, št. 40, str. 1-2; 20 Prav tam. Straža, 1917, št. 66, str. 3; Straža, 1918, št. 5, str. 1-2; Straža, 1919, št. 36, str. 1; Straža, 1920, št. 5, str. 2; Straža, 1920, št. 28, str. 2; Straža, 1920, št. 33, str. 1; Straža, 1921, 21 PAM, fond ZD, Zapisniki: XI. odborova seja dne 26. maja 1909. št. 19, str. 4; Straža, 1921, št. 22, str. 3; Straža, 1921, št. 30, str. 4; Voditelj v bogoslovnih vedah, 1903, str. 119 [127]; Voditelj v bogoslovnih vedah, 1907, št. 10, str. 456-458 22 Glej opombo 17. [464-466]; Voditelj v bogoslovnih vedah, 1909, št. 1, str. 314-317 [324-327]; Voditelj v bogoslovnih vedah, 1911, str. 373 [397]; Voditelj v bogoslovnih vedah, 1912, str. 299-23 PAM, fond ZD, Zapisniki: XI. odborova seja dne 26. maja 1909. 300 [323-324]; Voditelj v bogoslovnih vedah, 1913, str. 294-295 [304-305]; Voditelj v bogoslovnih vedah, 1913, str. 295 [305]; Voditelj v bogoslovnih vedah, 1915, str. 197-24 PAM, fond ZD, Zapisniki: 1. odborova seja dne 28. oktobra 1909. 208 [209-220] in 253-261 [265-273]. 25 Prva odborova seja, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 6 (1909), str. 192. 30 Mihael Lendovšek, 1844–1920, urednik in duhovnik. https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi323948/ 26 PAM, fond ZD, Zapisniki: 8. redni občni zbor dne 28. novembra 1909. 31 Uredniki Mladike: Hrabroslav [Andrej] Kranjc, Avguštin Stegenšek, Matija Slavič in Janko 27 Iz korespondence Avgusta Stegenška z Draganom Šando. UKM, Ms 540/III-B-31 PAM, fond ZD, Zapisniki: 7. odborova seja dne 18. februarja 1911. Šlebinger. Pisali: Franc Štuhec, Alojz Zamuda [idr.]. 10 11 1895 in 1896. Gradivo je knjižnica pridobila iz zapuščine Janka Šlebin-gerja z nakupom leta 1958 (Ms 287). Stegenškova ostalina je tudi med zapuščino Dragana Šande, in sicer dve Stegenškovi pismi Šandi iz let 1905–1908 (Ms 540/III-B-31). Stegenškovo knjižničarsko delo sega v obdobje ustanovitve in k za- četkom knjižnice Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko, iz katere je zrasla in se razvila današnja UKM. Pomembno je vplival na gradnjo knjižničnega fonda in organizacijo društvene knjižnice. S svojim delovanjem v Zgodovinskem društvu – kot profesor na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru ter raziskovalec in pisec umetnostnozgodovinskih razprav – je soustvarjal kulturno in znanstveno podobo Maribora v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. VIRI Pokrajinski arhiv Maribor, SI_PAM/1212 Zgodovinsko društvo Maribor Univerzitetna knjižnica Maribor, Rokopisna zbirka, Ms 189, Ms 287, Ms 540) Domoznanska dokumentacija: Stegenšek, Avguštin. Katalog v Enoti za domoznanstvo in posebne zbirke UKM LITERATURA Predgovor. Časopis za zgodovino in narodopisje letnik 1, 1904. Tretja odborova seja dne 22. decembra 1903, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1, 1904, str. 107-108. Hartman, Bruno: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903–1978), v: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903–1978 : Jubilejni zbornik, Maribor 1978, str. 9-106. Stavbar, Vlasta: Avguštin Stegenšek kot knjižničar knjižnice Zgodovinskega društva. Studia Historica Slovenica 2007. 3–4, str. 715-722. SPLETNI VIRI Mihael Lendovšek: . https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi323948/ Iz korespondence Avgusta Stegenška z Draganom Šando. UKM, Ms 540/III-B-31 12 13 UKM, Zbirka drobnih tiskov 14 15 PO POTEH POMEMBNEGA VZORNIKA Priprava razstave, otvoritve in vodenja so bili vedno poseben izziv za študentke in študente dodiplomskega študijskega programa Umetnostna zgodovina na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Vse generacije doslej so se v tretjem letniku poglobljeno in vneto lotile zastavljene naloge. Pod mentorskim vodstvom dr. Marjete Ciglenečki in pozneje Pe-tre Čeh in dr. Gorazda Benceta so študentje domislili koncept razstave, povabili so ustvarjalce in izbrali umetniška dela, komunicirali z umetniki, postavili razstavo, pripravili otvoritev, javna vodstva in delavnice. Hvaležni smo bili umetnikom in zbirateljem, ki so študentom prijazno pomagali pri prvih korakih v delo kustosov. Številni ustvarjalci so študente povabili v svoje ateljeje in jih seznanili s svojim opusom. Vsako leto smo uspešno sodelovali z galerijo Media Nox, ki deluje pod okriljem Mladinskega kultur-nega centra Maribor. Tudi v letošnjem študijskem letu, ki ga zaznamujejo številne omejitve in selitev v virtualni svet, študentke tretjega letnika pri-pravljajo razstavo del slikarke Anke Krašna, ki bo obeležila jubilej umetni-ce in desetletno sodelovanje med Oddelkom za umetnostno zgodovino in galerijo Media Nox. Za študentke tretjega letnika pa letošnje študijsko leto ni zaznamovano samo z omejitvami, ampak tudi s prijaznim povabilom Univerzitetne knji- žnice Maribor, da se javnosti predstavijo z razstavo o umetnostnem zgo-dovinarju dr. Avguštinu Stegenšku. Za povabilo k sodelovanju in pobudo za razstavo smo hvaležni dr. Vlasti Stavbar, ki se je tudi sama dejavno vključila v priprave in sodelovala pri vseh njenih fazah. Študentke so se s Stegenškovim delom, zlasti z njegovimi znanstvenimi publikacijami in do-kumentarno fotografijo, poglobljeno seznanile pri predmetu Zgodovina kiparstva pod mentorstvom dr. Gorazda Benceta. Skladno s temo predmeta so se posvetile izbranim kiparskim spomenikom na slovenskem Štajerskem in se ob tem seznanile s Stegenškovimi, velikokrat pionirskimi raziskavami in metodologijo pri obravnavi kiparskih del. Napisale so študije, ki so v strnjeni obliki objavljene v pričujoči publikaciji. Dokumentarno zasnovana razstava ob stoti obletnici smrti velikega umetnostnega zgodovinarja, ki je deloval v Mariboru, zahteva drugačen pristop kakor razstave del sodobne umetnosti. Prepričana sem, da je študentkam omogočila poglobljen vpogled v raznolikost kuratorskega dela, čeprav javnosti najbrž ne bo mogla biti predstavljena v fizični obliki. Veseli smo, da se je v priprave na obeležitev stote obletnice smrti Av-guština Stegenška vključila tudi dr. Marjeta Ciglenečki, dolgoletna predstojnica Oddelka za umetnostno zgodovino in najboljša poznavalka Stegenškovega raziskovalnega in publicističnega opusa. S prispevki, pripravo simpozijev, publikacij in razstav se je Marjeta Ciglenečki v zadnjih dveh desetletjih zavzemala za ustreznejše vrednotenje dela Avguština Stegenška, saj je v njem prepoznala velikega vzornika slovenskim umetnostnim zgodovinarjem. S sodelovanjem pri pripravi publikacije in razstave je svoje spoštovanje do pomembnega predhodnika prenesla tudi na bo-doče umetnostne zgodovinarke. Polona Vidmar, predstojnica Oddelka za umetnostno zgodovino 16 17 SOLČAVSKA MARIJA Fotografija po Stegenškovem negativu na steklu, pred 1908, INDOK center, Ljubljana Avguštin Stegenšek je o kipu Solčavske Marije pisal v reviji Voditelj v bogoslovnih vedah v dveh člankih, izdanih leta 1908 in 1910.1 Stegenšek je kip obravnaval iz oblikovnega vidika. Posvetil se je predvsem nadrobnemu opisu oblačil, drže in izraza na obrazih. Kip upodablja sedečo Marijo na kamnitem prestolu, oblečeno v dolgo oblačilo, ki je prepasano s pasom. Marija drži v naročju malega Jezusa, ki je oblečen in ima ogrnjen plašč. Jezus drži v levi roki zvitek z nauki, desno roko pa ima povzdignjeno k blagoslovu z dvema iztegnjenima prstoma. Stegenšek je kip Solčavske Marije primerjal s sicer kasnejšim kipom sedeče Marije iz Ljubečne, ki je nastal v zgodnjem 15. stoletju in je na podlagi te primerjave postavil nastanek solčavskega kipa nekje na za- četek 14. stoletja. S svojim zapisom je postavil temelje pri obravnavi kipa, ki so v nadaljevanju služili številnim raziskovalcem. Številni umetnostni zgodovinarji so se posvetili raziskovanju kipa z različnih vidikov, med študijami je treba izpostaviti predvsem sledeče. Emilijan Cevc je kip slogovno navezal na vplive francoskih katedralnih stavbarnic iz 13. stoletja.2 Horst Schweigert se je v raziskavi posvetil predvsem kiparski dejavnosti t. i. Mojstra Solčavske Marije in predvideval, da so kip v Solčavo prenesli iz benediktinske opatije v Gornjem Gradu šele ob koncu 15. stoletja.3 Podrobneje se je z ikonografijo kipa ukvarjala Marjeta Kambič. Posvetila se je opisu ikonografskega motiva, ko se Marija dotika Jezusove brade, in ga primerjala s sočasnimi upodobitvami v stenskem, tabelnem, rokopisnem slikarstvu, slikanih oknih in tudi v plastiki.4 S kipom Solčavske Marije se je ukvarjala tudi Mija Oter Gorenčič, ki trdi, da je na ikonografijo Solčavske Marije vplival znameniti Marijin življenjepis ter da naj avtor pri izdelavi ne bi imel neposredne predloge, vendar je delal po navodilih naročnika.5 Žana Plejić 1 Avguštin STEGENŠEK, O nekaterih starinskih kipih, Voditelj v bogoslovnih vedah, 11, 1908, str. 333–341; Avguštin STEGENŠEK, Poročila o stari in novi domači cerkveni umetnostni, Voditelj v bogoslovnih vedah, 13, 1910, str. 45. 2 Emilijan CEVC, Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963, str. 66–67. 3 Horst SCHWEIGERT, Mojster Solčavske Marije, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Hofler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 137. 4 Marjeta KAMBIČ, Ikonografske opombe k Solčavski in Krakovski Mariji, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 24, 1988, str. 11–15. 5 Mija Oter Gorenčič, Umetnostna zapuščina srednjeveških Marijanskih bratovščin na Kranjskem in Štajerskem, Acta historiae artis Slovenica, 21/2, 2016, str. 102. 18 19 CELJSKI OLTAR V ROMARSKI CERKVI NA PTUJSKI GORI Fotografija Avguština Stegenška, pred 1914, Pokrajinski arhiv Maribor Avguštin Stegenšek je v svoji monografski publikaciji z naslovom Bož- ja pot k Materi Božji na Črnigori iz leta 1914 obsežno orisal zgodovino romarske cerkve na Ptujski Gori in se ob tem sistematično lotil tudi opisovanja cerkvene opreme. S svojim pisanjem je pomembno dopri-nesel k ozaveščanju slovenskega naroda o umetniškem dogajanju na naših tleh ter do neke mere hotel izraziti tudi moralistično prizadevanje za obuditev spomeniškovarstvene zavesti. To se je kazalo predvsem v njegovi skrbi za ohranitev t. i. Celjskega oltarja, ki je bil v Stegenškovem času namenjen zunanji kapeli sv. Antona Padovanskega. Oltar je bil s svojo postavitvijo ob zunanjščino cerkve izpostavljen mnogim neugodnim in uničujočim vremenskim vplivom, kar je hudo ogrožalo monumentalno srednjeveško kiparsko delo. Stegenšek je ob tem zapisal: ''Sedaj pa vas vprašam: ali ni žalostno, da oltar, ki ga je daroval eden izmed ustanovnikov te krasne cerkve, zunaj pod kapom in na dežju stoji? Ali ni primerno, da se letos, ko se obhaja petstolet-nica, ta krivica prednikov popravi in se cerkev za nov in silno zanimiv okras obogati?''1 Tovrstno Stegenškovo prizadevanje je obrodilo sadove šele v kasnejših časih, saj so oltar v drugi polovici 20. stoletja po zaslugi spomeniškovarstvene službe vendarle prestavili na varnejše mesto znotraj ptujskogorske cerkve.2 Celjski oltar se nahaja v južni apsidi romarske cerkve na Ptujski Gori in velja v arhitekturnem pogledu za enega najpomembnejših elementov prvotne opreme. Pripisujemo ga ptujskogorski kiparski delavnici, ki je delovala ob izgradnji cerkve od okoli leta 1400. Oltar je sakralno na-ročilo celjskih grofov, na kar opominjajo njihova heraldična znamenja.3 To je kamnito kiparsko delo, ki ga po obliki uvrščamo med baldahinske oltarje ali t. i. ciborije. Stoji na štirih osmerokotnih stebrih, ki se na vrhu zaključijo s kapiteli z visokoreliefnim domišljijskim figuralnim okras-jem s parlerjanskimi stilnimi izhodišči. O času nastanka oltarja nam najlepše pripovedujejo za to obdobje značilne stranice baldahina, ki so okrašene s slepimi arkadami in šilastimi loki s krogovičjem, na katere so na treh straneh vstavljeni grbi celjskih grofov.4 Klara Zadravec 1 Avguštin STEGENŠEK, Božja pot k Materi Božji na Črnigori. Spominske črtice k petstole-tnici, Dunaj 1914, str. 16. 2 Emilijan CEVC, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963, str. 127–128. 3 Polona VIDMAR, Kiparska delavnica na Ptujski Gori, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 43, 2007, str. 48. 4 Samo ŠTEFANAC, Ptujska Gora, ž. c. Matere Božje pomočnice, Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 59. 20 21 PTUJSKOGORSKA MARIJA ZAVETNICA S PLAŠČEM Fotografija Avguština Stegenška, pred 1914, Pokrajinski arhiv Maribor Milostno podobo Marije Zavetnice s plaščem so v 17. stoletju zaradi češčenja vernikov prestavili s portalnega timpanona v veliki oltar ptujskogorske cerkve. Relief nam kaže stoječo Marijo kot zaščitnico oziroma priprošnjico z Jezusom v naročju. Njen plašč z razširjenimi rokami držijo angeli in ustvarjajo okrilje, pod katerim je zbrana množica oseb. Relief je ikonografsko zanimiv, saj se tovrsten motiv Marije z detetom relativ-no malo pojavlja. S formalnega vidika lahko kompozicijo obravnavamo kot eno najbogatejših upodobitev tega motiva v plitkem reliefu. Relief je nastal ob izgradnji romarske cerkve okoli leta 1400.1 Avguštin Stegenšek je relief orisal že v monografiji o ptujskogorski cerkvi leta 1914.2 V obširnejši študiji, ki jo je izdal Fran Kovačič po Stegenškovi smrti leta 1922, pa se je osredotočil predvsem na identifi-kacijo upodobljencev pod Marijinim plaščem ter nastanek upodobitve navezal na poroko kralja Sigismunda z Barbaro Celjsko domnevno leta 1408.3 Stegenšek je pod Marijinim plaščem na levi prepoznal predstav-nike posvetnih stanov, na čelu s cesarjem in kraljem, na desni pa naj bi bili predstavniki duhovnih stanov, ki jih v ospredju predstavlja papež. Ugotovil je, da je na reliefu upodobljeno najširše sorodstvo Hermana II. Celjskega ter ostale osebnosti tedanje srednje in južne Evrope, ki so bile v političnem sodelovanju z njegovim zetom, kraljem Sigismundom. Na fotografiji jih je tudi poimensko oštevilčil. Raznolikost upodobljencev je Stegenška vodila k trditvi, da so predstavljeni portretno.4 Vsaj deloma je Stegenškove ugotovitve o upodobljencih prevzel tudi France Stele, s skepso pa jih je ovrgel Emilijan Cevc.5 Med raziskovalci je obveljalo mnenje, da lahko med figurami z gotovostjo prepoznamo Bernarda Ptujskega z ženo, saj je ustanovniku cerkve dodan grbovni ščitek.6 Za dve od 82-ih figur pa Eva Sapač predvideva, da sta avto-portreta mojstrov, eden izmed njiju naj bi Marijin relief tudi izdelal.7 Saša Preložnik Šimac 1 Polona VIDMAR, Ptujskogorska Marija Zavetnica s Plaščem, Historia artis magistra. Amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata (ur. Renata Novak Klemenčič, Samo Štefanac), Ljubljana 2012, str. 131–132. 2 Avguštin STEGENŠEK, Božja pot k Materi Božji na Črnigori. Spominske črtice k petstole-tnici, Dunaj 1914, str. 12–13. 3 Avguštin STEGENŠEK, Fran KOVAČIČ, Historični portreti na oltarni podobi župne cerkve na Črni ali Ptujski Gori, Časopis za zgodovino in narodopisje, 17, 1922, str. 57–76. 4 Prim. Rolanda FUGGER GERMADNIK, Grofje Celjski med zgodovino in mitom, Celje 2013, str. 105. 5 FUGGER GERMADNIK 2013 (op. 4), str. 106, 134. 6 Gregor PODNAR, Klementina JURANČIČ, Marija zavetnica s plaščem (Milostna Mati Božja), Gotika v Sloveniji (ur. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, str. 171–172, kat. 77. 7 Eva SAPAČ, Die vermutliche Selbstdarstellung des »Meisters des Gnadenreliefs« und sein Porträt eines Meisters auf dem Relief der Schutzmantelmadonna der Wallfahrts-kirche von Ptujska Gora aus der Zeit um 1400, Art and architecture around 1400. Global and regional perspectives (ur. Marjeta Ciglenečki, Polona Vidmar), Maribor 2012, str. 256. 22 23 MARIJIN STEBER NA PTUJU Reprodukcija iz Stegenškovega članka Naši Marijini stebri v Voditelju v bogoslovnih vedah, 1911 Avguštin Stegenšek je kot pionir slovenske umetnostne zgodovine pomembno prispeval tudi k začetkom umetnostne topografije. Poleg arhitekturnih spomenikov ga je pritegnilo baročno kiparstvo. Zelo dobro je poznal zgodovino Marijinih znamenj in jih v svojih študijah tudi predstavil. To dokazuje predvsem njegov odličen članek z naslovom Naši Marijini stebri, ki ga je objavil v Voditelju v bogoslovnih vedah. V članku se je Stegenšek osredotočil na Marijine stebre znotraj habsburške monarhije in poudaril, da so avstrijska posebnost, vzorec za Marijine spomenike pri nas pa prihaja neposredno iz Nemčije, iz mesta München.1 Iz Stegenškovih zapiskov lahko izvemo, da je prvi Marijin zahvalni spomenik na območju današnje Slovenije bil postavljen na Ptuju. Tam ga je v spomin na zmago nad Turki pri Monoštru dal postavit grof Ju-rij Friderik Sauer. Kot lahko razberemo s podstavka, je družina Sauer kasneje tega obnovila ter ga izročila ptujskim meščanom. Samega kiparskega dela na vrhu stebra se Stegenšek ni kaj preveč dotaknil. Predvideval je le, da je za to delo zaslužen mariborski mestni podobar Franc Krištof Reiss.2 Njegovo študijo Marijinega stebra na Ptuju sta v svojih prispevkih pozneje nadgradila umetnostna zgodovinarja Sergej Vrišer in Branko Vnuk. Klasično oblikovano baročno znamenje 17. stoletja sta označi-la kot razgibano in dinamično delo, ki se na koncu zaključi z bogatim plastičnim vrhom. Slednjega predstavlja pozlačena Marijina plastika, po Vnukovem mnenju naj bi bil ikonografski motiv Brezmadežne in Marije Kraljice.3 Kip je nadnaravne velikosti in je narejen za pogled od daleč. Silhueta kipa spominja s svojimi lastnostmi na manieristično figuro. Marijo okoli vratu objema otrok, ki ga drži v svoji levici, v svoji desni roki pa medtem drži žezlo. Nekoliko rigidno, a vzravnano telo je najbolj poudarjeno od pasu navzdol, kjer se začnejo prepletati globoke gube. Poudarjena valovita draperija nakazuje, da je figura v koraku, saj Marija desno nogo naslanja na polmesec. Tako Vrišer kot Vnuk ovr- žeta Stegenškovo predvidevanje, da je kip delo mariborskega kiparja Franca Krištofa Reissa. Po besedah Vrišerja je opus slednjega danes že dobro raziskan in zato so v stroki postali drugačnega mnenja.4 Marijin steber je bil v času okupacije Ptuja odstranjen in na njegovem mestu na Minoritskem trgu stoji danes zelo dobra kopija, ki je delo akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča. Izvirni kip je tako svoj povojni čas preživel v minoritskem samostanu, danes pa si ga lahko ogleda-mo v ptujskem muzeju.5 Nika Vreča 1 Avguštin STEGENŠEK, Naši Marijini stebri, Voditelj v bogoslovnih vedah, 14, 1911, str. 329. 2 STEGENŠEK 1911 (op. 1), str. 331. 3 Branko VNUK, Baročni spomeniki, Ptujska javna plastika. 1664–2012, Ptuj 2017, str. 16. 4 VNUK 2017 (op. 3), str. 16; Sergej VRIŠER, Ptuju vračajo staro podobo. Ob ponovni postavitvi Marijinega stebra na Ptuju, Večer, 50/211 (12. 9. 1994), str. 8. 5 VNUK 2017 (op. 3), str. 17; VRIŠER 1994 (op. 4), str. 8. 24 25 OLTAR SVETE DRUŽINE V PODRUŽNIČNI CERKVI SV. BARBARE V MALAHORNI Fotografija Avguština Stegenška, pred 1909, Pokrajinski arhiv Maribor Avguštin Stegenšek se je v svojih raziskovanjih v topografskem delu Konjiška dekanija posvetil tudi cerkveni opremi podružnične cerkve Sv. Barbare v Malahorni pri Oplotnici. Poleg glavnega oltarja, ki je posve- čen zavetnici cerkve, je podrobno opisal tudi stranski oltar, posvečen Sveti družini. Oltarja sta nastala sočasno leta 1651.1 Stranski oltar je od glavnega manjši, a ima bogatejši ikonografski program. Oltar je izredno detajlno okrašen s številnimi angelskimi gla-vicami in vegetabilnimi elementi. Na oltarno menzo je postavljen z nizko predelo s konzolnima levoma. Motivu leva je Stegenšek pripisal azijske vplive,2 kar lahko povežemo z njegovim dobrim poznavanjem umetnosti in zelo široko razgledanostjo. Oltarni nastavek ima v glav-ni niši oz. tronu nameščen večfiguralni relief. V sredini je upodobljena Devica Marija z Jezusom v naročju, ki jo na njeni desni strani spremlja sv. Jožef, na levi pa sv. Elizabeta in sv. Zaharija. Pred Marijo je v klečeči pozi upodobljen sv. Janez Krstnik, ki Božjemu Detetu ponuja skledo s sadjem. Nad skupino figur, ki predstavlja Jezusovo ožje sorodstvo, sta upodobljena Bog Oče in Sveti Duh, ki dogajanje spremljata v nebeš- ki slavi.3 Prizor uokvirjata zavita stebra s trtno vitico in oltarni krili z doprsnima podobama sv. Ignacija Lojolskega in sv. Frančiška Ksaveri-ja.4 Oltar zaključuje atika, ki arhitekturno posnema osrednji del oltarja, le da namesto stebrov v tem delu nastopata ženski figuri oz. karia-tidi. V osrednjem delu atike je v reliefnem štirilistu prizor Savlovega spreobrnjenja. Pod njim je grbovni ščit konjiškega župnika in naročnika oltarja Janeza Pavla Basellija, ki ga držita dva grifona. Ob straneh atike sta v bogati ornamentiki upodobljena sv. Alojzij in blaženi Stanislav Kostka. Stegenšek je zlati oltar slogovno navezal na severnorene-sančno tradicijo, na njem pa je prepoznal tudi mešanico vzgledov, ki sežejo tako v antiko kot obdobje Bizanca.5 Rebeka Tašič 1 Ferdinand ŠERBELJ, Mejniki daljne preteklosti med Pohorjem in Bočem, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 3, Slovenska Bistrica 2009, str. 60. 2 Avguštin STEGENŠEK, Konjiška dekanija, Slovenj Gradec 2010 (izdaja faksimila), str. 126. 3 STEGENŠEK, (op. 2), 2010, str. 126. 4 STEGENŠEK, (op. 2), 2010, str. 127. 5 STEGENŠEK, (op. 2), 2010, str. 127. 26 27 PERSONIFIKACIJA POKORE ALI KESANJA IZ ŽIČKE KARTUZIJE Fotografija po Stegenškovem negativu na steklu, pred 1909, INDOK center, Ljubljana Avguštin Stegenšek je v Konjiški dekaniji popisal skulpture štirih ženskih figur, ki so stale na mostu pred vhodnim portalom Žičke kartuzije in eno izmed teh figur identificiral kot Marijo Magdaleno.1 Izpostavlje-na skulptura ne kaže vseh običajnih ikonografskih značilnosti Marije Magdalene: atributov lobanje in mazila, patosa na obrazu, a brez joka, rok na prsih, oči obrnjenih visoko proti nebu. Stegenškova klasifikacija figure je po svoje razumljiva. Skulptura nosi dovolj podobnosti z nje-nimi upodobitvami, čeprav imamo popolnoma netipično upodobitev Marije Magdalene. Vse tri ohranjene skulpture, ki se danes nahaja-jo v Pokrajinskem muzeju Maribor, so bile namreč upodobljene kot spokornice; z delno raztrganimi in z vrvmi pripasanimi oblačili. Polona Vidmar je skulpture iz peščenjaka datirala v leto 1696 in jih primerjala z drugim delom kiparja Franca Krištofa Reissa, nagrobnikom mejnega grofa Otokarja III. Ugotovila je, da najverjetneje prikazujejo personifikacije stopenj Pokore.2 Odločitev za takšen ikonografski program bi lahko pripisali priorju Johannu Baptistu Schullerju, ki se je ob njihovi postavitvi navezal na redovnega ustanovitelja sv. Bruna iz Kölna in je s Francem Krištofom Reissom že leta 1687 sklenil pogodbo za izdelavo portalnih skulptur. Pred vhodom v kartuzijo bi torej stale z mimiko in retoričnimi gesta-mi nakazane personifikacije Kesanja, Spovedi in Zadoščenja, kot jih je opredelil Cesare Ripa.3 Domnevni kip Marije Magdalene bi bil torej prikaz Pokore ali Kesanja, odvisno od tega, kaj je upodabljala četrta, danes izgubljena figura. Obravnavani skulpturi bolj ustreza personi-fikacija Kesanja, saj so v nebo usmerjen pogled, solzne oči, stisnjena pest, s katero se figura tolče po golih prsih, pa tudi razpuščeni lasje in raztrgana oblačila po Ripi značilnosti Kesanja.4 Oblačila figure Kesanja so polna iregularnih gub, kar signalizira notranji nemir in daje dodat-no dinamiko figurini spremenljivi pozi. Pomemben del interpretacije skulptur je tudi njihova umestitev v okolje, kajti vse štiri skulpture so stale na mostu in s tem simbolizirale prehod med dvema področjema (iz posvetnega v sveti prostor). Upoštevajoč to, opazimo, da upodab-ljanje gub na figurah sledi umirjanju duše vernika, prav tako pa se roke figur spuščajo od obraza in prsi k pasu ter kažejo umiritev prošnje za odpuščanje oz. odsotnost nekakšnega metafizičnega iskanja. Sara Nuša Golob Grabner 1 Avguštin STEGENŠEK, Konjiška dekanija, Maribor 1909 (Umetnostni spomeniki lavantinske škofije, 2), str. 200–201. 2 Polona VIDMAR, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa za samostana Žiče in Ma-renberk, Acta historiae artis Slovenica, 20/2, 2015, str. 81–82. 3 VIDMAR 2015 (op.2), str. 82. 4 VIDMAR 2015 (op.2), str. 83. 28 29 MARIBORSKO KUŽNO ZNAMENJE Fotografija Avguština Stegenška, pred 1911, Pokrajinski arhiv Maribor Kužno znamenje na mariborskem Glavnem trgu je zasnovano kot baročni oltar z obhajilno mizo, s to izjemo, da svetniki ne stojijo na oltarju, temveč na posebnih podstavkih. K spomeniku vodijo stopnice, ki potekajo skozi kovana železna vrata na višjo ploščad, kjer se nahaja sarkofagu podoben oltar, nad katerim sta relief sv. Rozalije ter vitki kanelirani steber s korintskim kapitelom in Marijinim kipom. Kipi sve-tnikov so v naravni velikosti, predstavljajo sv. Frančiška Asiškega, sv. Boštjana, sv. Donata, sv. Antona Padovanskega, sv. Roka in sv. Fran- čiška Ksaverja. Spomenik je bil dokončan okoli leta 1743.1 Avguštin Stegenšek je bil ključen za raziskovanje spomenika, saj je objavil precej izčrpno razpravo, kjer se je osredotočil na zgodovino in okoliščine nastanka spomenika, obliko, ikonografijo, prepisal pa je tudi napise s spomenika in predstavil kiparja.2 V njegovem besedilu se pojavi tudi zelo pomemben podatek, da sta prvotno kužno znamenje sestavljala danes izgubljena kipa sv. Janeza Krstnika in sv. Janeza Ne-pomuka, ki sta se takrat nahajala v knezoškofijskem dvorcu Betnava.3 Stegenšek je v slovenski umetnostni zgodovini prvi izpostavil vlogo mariborskega kiparja Jožefa Strauba in njegove družine za slovensko umetnost. Predvideval je, da kužnega znamenja Jožef ni izdelal sam, marveč je precej možno, da mu je pri izdelavi kipov pomagal brat Filip Jakob Straub.4 Najnovejša spoznanja o spomeniku so prispevali Valentina Pavlič, ki je podala ugotovitev, da je mestna oblast kiparsko delo verjetno na-ročila pri graškem kiparju Filipu Jakobu Straubu, ta pa ga je skoraj zagotovo izdelal skupaj z bratom Jožefom,5 Simona Kostanjšek Brglez in Boštjan Roškar. Slednja sta v svoji razpravi osmislila nov pogled na obravnavo kiparskih del – z osredotočanjem na pomen preučevanja povezanosti in sodelovanja kiparja ter arhitekta za razumevanje nastanka umetnine. Avtorja predvidevata, da so se mariborske mestne oblasti ob naročilu obrnile na arhitekta Jožefa Hofferja, ta pa je k sodelovanju povabil že uveljavljenega graškega kiparja Filipa Jakoba Strauba.6 Ukvarjala sta se tudi s težavnim določanjem avtorstva kipov – detajli domnevno bolj kažejo na avtorstvo Filipa Jakoba, a so nekateri kipi zagotovo Jožefovo delo.7 Pia Žula 1 Prim. Avguštin STEGENŠEK, Naši Marijini stebri, Voditelj v bogoslovnih vedah, 14, 1911, str. 328, 334. 2 STEGENŠEK 1911 (op. 1), str. 332. 3 STEGENŠEK 1911 (op. 1), str. 334. 4 Prim. Valentina PAVLIČ, Joseph Straub, Art of the Straub Family, Ljubljana 2019, str. 74. 5 PAVLIČ 2019 (op. 4), str. 75. 6 Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ, Boštjan ROŠKAR, Jožef Hoffer ter Filip Jakob in Jožef Straub. Izhodiščne raziskave o sodelovanju med arhitektom in kiparjema, Umetnostna kronika, 62, 2019, str. 6. 7 KOSTANJŠEK BRGLEZ, ROŠKAR 2019 (op. 6), str. 9. 30 31 VELIKI OLTAR MARIJINEGA VNEBOVZETJA V CIRKOVCAH Fotografija po Stegenškovem negativu na steklu, pred 1909, INDOK center, Ljubljana Kipar Ivan Sojč je leta 1909 izdelal oltar Marijinega vnebovzetja za cerkev v Cirkovcah. Sojč je veliko delal za cerkve na slovenskem delu Štajerske in Koroške, v Prekmurju in ponekod na Hrvaškem. O Sojčevem delu je nazadnje pisala Simona Kostanjšek Brglez,1 zelo pa ga je cenil že Avguštin Stegenšek. Leta 1909 je v samozaložbi izdal knjiži-co Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah. Delo Ivana Sojča in prvič predstavil oltar v cirkovški cerkvi. Veliki oltar je izdelan iz pobarvanega in pozlačenega lesa. Sestavlja ga oltarna menza s tabernakljem in reliefna upodobitev Marijinega vnebovzetja, ki visi na steni. Stegenšek je dele oltarja opisal zelo nadrobno, posebno vrednost pa zapisu dajejo njegove teološke interpretacije. Šesterokoten tabernakelj je sestavljen iz spodnjega dela za shranjevanje Najsvetejšega in zgoraj razstavne dolbine med šestimi stebri, nad katero stoji bogato izrezljana, z osemnajstimi stebri pod-prta kupola. Pozlačena bakrena vratca tabernaklja imajo na podloženem rdečem žametu zlati križ, okrog katerega je ovita vinska trta. Na modrem krožnem polju iz steklovine je v stičišču križa upodobljeno srebrno-belo Božje Jagnje. Okvir vratc je okrašen s prefinjenim ven-cem pšeničnega klasja.2 Tabernakelj krasi na levi strani prizor z očakom Abrahamom, kako daruje svojega sina Izaka. »Ko je iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi ga daroval, mu je angel iz nebes zaklical, naj ne polaga svoje roke nad dečka, saj sedaj ve, da se boji Boga.« Desno od vrat pa je upodobljen Abraham, ki »ves prevzet ob misli na vsemogoč- nega Boga« ponižno kleči in naslanja svojo glavo na oltar. V zgornjo dolbino tabernaklja je med šestimi stebri postavljen Križani. Okrog njega so upodobljeni angeli, ki plavajoč v oblakih stegujejo roke proti Najvišjemu in so znamenje prošenj, ki se dvigajo od verujočih. Kristus se obrača k nedolžnim otrokom na podobi levo od dolbine, na nasprotni strani pa je upodobljen, medtem ko se obrača k množici trpečih odraslih. Na vrhu obeh prizorov stojita angela, ki igrata in prepevata.3 Osrednja podoba oltarja je relief z motivom Marijinega vnebovzetja. Vstavljen je v polkrožno sklenjen okvir, ki je okrašen z akantom. Marija, upodobljena na sinjih oblakih, hiti v nebesa, kjer jo že pričakujejo angeli. V atiki oltarja je manjši okrogel relief Svete trojice; »Božji sin Devici nasproti steguje roki, Bog Oče, ki je dobrohotno nagnil glavo, jo z dvignjeno desnico blagoslavlja, od goloba, Svetega Duha, pa sije nebeška svetloba, ki napolnjuje vse kotičke stvarstva.«4 Annemarie Gomzi 1 Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ, Kipar, pozlatar in restavrator Ivan Sojč − življenje in delo od začetka samostojnega delovanja, Acta historiae artis Slovenica, 25/1, 2020, str. 149–151. 2 Avguštin STEGENŠEK, Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah. Delo Ivana Sojča, Maribor 1909, str. 3–5. 3 STEGENŠEK 1909 (op. 2), str. 7–10. 4 STEGENŠEK 1909 (op. 2), str. 11–15. 32 33 Avguštin Stegenšek (1875–1920) Ob stoletnici smrti Projekt ob stoti obletnici smrti Avguština Stegenška sta izvedla Univerzitetna knjižnica Maribor in Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Avtorji besedil: Zdenka Petermanec, Marjeta Ciglenečki, Vlasta Stavbar, Polona Vidmar, Žana Plejić, Klara Zadravec, Saša Preložnik Šimac, Nika Vreča, Rebeka Tašič, Sara Nuša Golob Grabner, Pia Žula, Annamarie Gomzi Mentorja študentkam 3. letnika umetnostne zgodovine: izr. prof. dr. Polona Vidmar, asist. dr. Gorazd Bence Razstava Avguštin Stegenšek (1875–1920): Ob stoletnici smrti v Likovnem razstavišču UKM je bila načrtovana za leto 2020. Zaradi epidemioloških razmer je razstava prestavljena v leto 2021. Urednici kataloga: Vlasta Stavbar, Marjeta Ciglenečki Lektoriranje: Silva Belšak Urejanje reprodukcij: Andrej Furlan Viri reprodukcij: Univerzitetna knjižnica Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Ministrstvo za kulturo, Informacijsko-dokumentarni center za dediščino, Ljubljana Vizualna podoba: Dejan Štampar Zbirka: Razstavni katalogi UKM, zvezek 11 Izdala: Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor, zanjo dr. Zdenka Petermanec, ravnateljica Založila: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, zanjo prof. dr. Zdravko Kačič, rektor Univerze v Mariboru Vrsta publikacije: E-knjiga Maribor, 2020 © Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba Besedilo / Text © Avtorji, 2020 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons 4.0 Mednarodno licenco (CC BY_NC_ND 4.0) https://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/ Dostopno na: https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/542 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 929Stegenšek A. 091:027.7(497.4Maribor)(083.824) ISBN: 978-961-286-434-7 (pdf) AVGUŠTIN Stegenšek : [razstava] : (1875-1920) : ob stoletnici smrti / 978-961-286-435-4 (Mehka vezava) [urednici kataloga Vlasta Stavbar, Marjeta Ciglenečki]. - Maribor : Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2020. - (Zbirka Razstavni DOI: https://doi.org/10.18690/978-961-286-434-7 katalogi UKM ; zv. 11) Cena: Brezplačno (pdf) / 5 EUR (Mehka vezava) ISBN 978-961-286-435-4 doi: 10.18690/978-961-286-434-7 Citiranje: Stavbar, V. in Ciglenečki, M. (ur). (2021). Avgust Stegenšek: 1. Stavbar, Vlasta (1875-1920): ob stoletnici smrti. Maribor: Univerzitetna založba. doi: COBISS.SI-ID 51825667 10.18690/978-961-286-434-7 36