LJUBUANA,    letnik XXIX,
3. marec 1980
ŠTEV. 12
STUDENTSKI CASOPIS
cena 3 din
USMERJENO
K   JAVNI   RAZPRAVI   O  PREDLOGU   ZAKONA   O USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU
Na ljubljanski univerzi bi morala že kak teden potekati javna razprava o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju. Komisija za njeno vodenje pri univerzitetni konferenci ZSMS je posamezne izvode predloga že zdavnaj poslala osnovnim organizacijam na fakultetah. Hkrati so osnovne organizacije dobile tudi spremne dopise, v katerih so obveščene o tem, kako, kdaj in zakaj organizirati javno razpravo o tem zakonskem predlogu.
V eni prejšnjih številk študentskega časopisa smo, prav tako v uvodniku, zapisali, da bo prav izpeljava javne razprave o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju prva ovira in pokazatelj začrtanih sprememb v univerzitetni organizaciji ZSMS, sprememb, ki so postale nujne in na katere je predsedstvo UK ZSMS že dalj časa opozarjalo. No, zdaj je razprava tu!
Časa zanjo ni na pretek, saj je predvideno, da se bo morala zaključiti že pred iztekom marca. To narekuje hitro organizacijo in izpeljavo te razprave kljub temu, da bo izredno malo časa, ki je namenjeno za to, botrovalo maloštevilni, skopi in vsebinsko formalistični razpravi. Toda ne slepimo se z lažnimi dilemami, kot da je recimo vseeno, če v razpravi sodelujemo, saj da bo zakon tako ali tako sprejet, j>a če univerzitetne organizacije sodelujejo ali ne. NE!! To je defetistična in kapitulantska pozicija, ki bo univerzitetno organizacijo in ZSMS sploh še bolj potisnila na obrobje družbenih dogajanj. To že zaradi ,,alibija" za bodoča vpletanja v , javne zadeve" ni dobro!
Še manj pa koristi vpletanju v to konkretno , javno zadevo", ki, vsaj navzven kaže tako, ne posega bistveno v visokošolsko izobraževanje. Kakšnih bistvenih sprememb v odnosu na zakon o visokem šolstvu namreč zakon o usmeijenem izobraževanju ne uzakonja!? Razen, in to je bistvena sprememba, da je sedaj celoten sistem vzgoje in izobraževanja ,,sistemsko" urejen (o graditvi tega sistema tu ne bomo posebej pisali). Kar se navzven kaže kot nebistveno, nespremenjeno, je le dejanska posledica teh ,,sistemskih" sprememb, ki se bodo v visokem šolstvu najpozneje udejanjale, izrazile, najpozneje bodo oblikovane kot dokončne in bodo v okviru visokega šolstva — nerešljive! Torej: ne le, da se zdi, ampak je tudi res, da je sodelovanje v javni razpravi o predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju pomembno PREDVSEM zaradi zakonskih določil, ki urejujejo izobraževanje (in ostalo, česar tudi zakon ne imenuje več tako) neposredno po osnovni šoli.
Fronta pa je sploh drugje, pravzaprav sploh ne najprej v sistemu vzgoje in izobraževanja! Zato, da tega ne bomo pozabili. Seveda pa to ne pomeni, da bomo tako pomembno področje pustili izven dometa svoje težke artilerije ali bolje majhnih pokalic, s katerimi univerzitetna organizacija ZSMS straši že nekaj let. Pa ne, da ne bi bilo primernih ciljev! To tudi ne pomeni, da bomo pustili javno razpravo vnemar, da se bodo v njej in na podlagi nje zaredili taki molji, za katere enostavno ne bo več moč dobiti primernega naftalina.
To pomeni, da bo univerzitetna organizacija ZSMS AKTIVNO delovala v tej javni razpravi, da bodo člani osnovnih organizacij še enkrat temeljito pregledali pripombe in predloge k osnutku tega zakona, prebrali razprave, ki jih je objavljala tudi Tribuna in ostali časopisi in revije, in na podlagi tega ocenili, spremenili, dopolnili,
okrnili predlog zakona o usmerjenem izobraževanju.
Tako zbrane ocene, spremembe, dopolnila, okrnitve, pripombe, pa morajo, tudi v imenu univerzitetne organizacije ZSMS, braniti naši delegati v skupščiniSRS. In zato bomo na koncu od naših delegatov zahtevali poročilo  o tem - kaj so storili, kako so branili naša
stališča. Sistem delavskega in socialistične, samoupravljanja nam to pravico in dolžnost priznav. kakor nam priznava in omogoča tudi to, da si izberem take delegate, ki bodo sposobni in zmožni bianiti i uveljavljati naša stališča! In na to pravico se bomo, če b to potrebno, sklicevali! Naj živi delavsk samoupravljanje! _________________________________________Uredniš
TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA - UK ZSMS LJUBLJANA Trg otvoboditve 1/11 - 86 Telefon: (061) 21-280
Uredništvo:
Franc Milošič — glavni urednik, Igor Bavčar — odgovorni urednik, Bojan Korsika — teorija,
Rudi Podgornik — naravoslovje, Igor Žagar — kultura,_________
Nivet Vidrih — lektorica, Mitja Maruško — prodaja.Mojca   Dobnikar.tajnica
Izdajataljski svet:
Rudi Rizman, Primož Heinz, Mile Šetinc, Marjan Kunej (pradsednik), Janez Topovšek, Sanrto Hribar, Tomai Kraševac, Borut Eržen, Bojan Korsika, Branko Bratkovič, Franc Milošič, Igc Bavčar.
Uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredništva.
Redni javni sestanki uredništva so vsak torek ob 17. uri. Celoletna naročnina za dijake in
študente 50 din; za ostale 75 din; Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo in
pisem uredništvu ne honoriramo. Št. žiro računa 50101—678—47303 z obveznim pripisom za Tribuno!
Tisk: tiskarna Ljudske pravicev Ljubljani.
Priprava za tisk: BEP Dnevnik (Vesna škrbec, Mišo Kotnik, Roman Rot, Majda Kotnik,
MarljaSokač, Veronika Vidrih, Niko Rebek, Vera Dobovišek, Ksenija  Surk in Drago Pečenik)
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu 5t. 421-1/70 z dne 22.01.1973.
ŠKUC
Staritrg21 Ljubljana tel.: 28-936
Center za študentski film (ŠKUC) vabi oz. poziva vse zagrete, če ne že razbeljene filmske razgreteže, ki hočejo na vsak način poseči v svet s kakšnim filmom, ustvarjenim s polnim srcem in bistro glavo (zmoti pa se le tisti, ki dela), da svoje
osnutke, ideje, v kakršnikoli obliki so ti individualno najustreznejše (pisan sinopsis, scenarij, slikovna opredelitev, nedokončan fllm itd.) pošlji na naslov (ali pa prinesi ali kakorkoli) ŠKUC, Stari trg 21 (CŠF-za produkcijo). Zraven priloži svoj naslov.
zaŠKUC: BratkoBibič
OBVESTILO!!
TAKOJ,s NEMUDOMA IN SPLOH HITRO POTREBUJEMO PRODAJALCE TRIBUNE! HONORAR DOBER! OGLASITE SE VSAK DAN OD 10. DO 13. URE!
Šef prodajnega sektorja MM
Razpis
Uredništvo ,,TRIBUNE"
razpisuje
javni nagradni literarni natečaj za
črtico
Besedilo posamezne črtice ne sme presegati pol avtorske pole (7,5 tipk strani, 30 vrstiona strahi), lahko pa je seveda krajSe. Avtorji, udeTei natečaja, aa morajo poslati v štinh čisto tipkanih izvodih na na STUDENISKI   CASOPIS   TRIBUNA,   TRG  OSVOBODITVE  l/II—I 61000 LJUBLJANA, s pripisom: za literarni natečaj. Besedila naj b< podpisana  s  polnim   imenom  in  priimkom, opremljena z  catanči naslovom (tudi navedbo občine) in žiro računom avtorja. Zirija, ki bo pregledala in ocenih tekste, poslane na natečaj, bo možnost razdeliti tri nagrade:
1. nagrada: PRESENECENJE
2. nagrada: ŠE PRESENETLJIVEJSA
3. nagrada: ABSOLUTNO NEPREDVIDLJIVA
i
Uredništvo si pridržuje tudi pravico, odkupiti - na predlog Srije - najboi nenagrajene črtice.
2trqo sestavljajo ugledni kulturni možje. Rok za oddajo črtic je 10. marec 1980.
Črtic, ki ne bodo ustrezale pogpjem tega natečaja, žirija ne bo m< upoStevati. >
nffiFnFT.TFVANIF ZA TFVmVSFCVFNITIT
Ob šestdesetletnici ustanovitve Društva študentov komunistov
Zaradi boljšega razumevanja dogajanj neposredno pred drugo svetovno vojno, ko je komunistično gibanje v Sloveniji in Jugoslaviji postalo izredno pomemben faktor, saj se je zanj množično opredeljevala tudi delavska, študentska in srednješolska mladina, segam v tem zapisu nazaj v leta po prvi svetovni vojni, ki niso izpolnila pričakovanj delavskega razreda in ko je bilo v Sloveniji pred komunistično partijo ustanovljeno Društvo študentov komunistov. Pri tem sploh ne bom skušal odgovoriti na vprašanje, kako in zakaj je leta 1918 ostalo na oblasti meščanstvo. V kakšnem položaju se je ob prevratu nahajal delavski razred, nam pojasnjuje France Klopčič v svoji ,,Veliki razmejitvi" v študiji o nastanku komunistične stranke v Sloveniji aprila 1920 in o njeni dejavnosti od maja do septembra leta 1920.
V  tej svoji študiji je Klopčič tudi posredno pujasnil    vprašanje,    zakaj    je    upravičeno proslavljati 60-letnico KPJ v Slovenvji šele v letošnjem letu. Zato pač, ker šele v tem letu poteka šestdeset let od vključitve slovenskih komunistov v KPJ, na univerzi pa toliko let od      ustanovitve      Društva      študentov komunistov. KPJ kot celota pa bo letošnje leto   proslavljala   šestdesetletnico   kongresa »Socialistične delavske stranke (komunistov)" v Vukovaru v dneh od 20. do 24. junija 1920, ko se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije. Ta kongres je bil drugi, medtem ko je bil prvi v Beogradu v dneh od 20. do 23. aprila 1919, znan pod imenom »kongres zedinjenja". Na njem je bila, kot sem  že  omenil, ustanovljena  ,,Socialistična delavska   stranka   Jugoslavije   (komunistov), katere šestdesetletnico smo lani proslavljali tudi v Sloveniji, čeprav so imeli slovenski komunisti svoj kongres v Ljubljani šele 11. aprila   1920   in je   bila  lani   šele   njegova 59-letnica.
Sele na osnovi opredelitve na ljubljanskem kongresu so se lahko vkljuČiK slovenski komunisti na vukovarskem kongresu v KPJ.
V  tem zapisu nisem nameraval poseči dlje nazaj kot do leta 1918, toda to ne more biti ovira, da ne bi citiral dr. Vladimira Bakariča, ki je segel v svpjem referatu na letošnjem znanstvenem  srečanju  o tematiki ,,ZKJ in socialna revolucija" na Bledu nazaj v Marxova in Engelsova leta, ko je načel več vprašanj, ki so    izredno    pomembna    tudi    za    moja razglabljanja. Navajam: ,,V času, ko sta bila Marx  in   Engels mlada, je  veljaJo,  da  bo delavski  razred  prišel na  oblast  in da bo uresničeval    socializem    prek    parlamenta. Komunistična    partija    naj    bi    bila    del takratnega      parlamentarnega     _političnega sistema in tako se je tudi zgodilo. Ze tedaj, ko je bil Marx še živ, se je pojavila nova stvar, pariška komuna, ki je pomenila kritiko takega pojmovanja in ki je prinesla nove zamisli o tem, kako naj bi delavski razred prevzel oblast in kako naj bi preobrazil družbo. Nato so sledili  sovjeti,  ki  so   spet  pomenili   novo okoliščino.  Vse to je imelo svoje temelje. Ostalo pa je ime — partija, ki se je ponekod razvila, kot veste, v enopartijski sistem".
Z navajanjem teh Bakaričevih ugotovitev pa še ne morem zaključiti njegovih razglabljanj, saj nas zanimajo predvsem tista, ki segajo v rrovejšo in najnovejšo dobo in zadevajo torej nas same.
Bakarič ugotavlja — ne da bi se bal očitka revizionizma — neposredno po že prej navedenem še naslednje: ,,Mi smo šli po drugi poti. Za nas ni bilo vprašanje v tem, katera frakcija delavskega razreda bo na oblasti, temveč, kako naj bo na oblasti ves delavski razred.    Torej    ,,partija"    sploh   ni   imela
nikakršnega pomena, temveč je bilo treba poiskati organizacijsko obliko, prek katere se bo uveljavila diktatura delavskega razreda oziroma razvoj te družbe." Tudi ta Bakaričeva ugotovitev nas ne.moti, saj nam v nadaljevanju pojasnjuje, kako je potekal ta proces pri nas in v tej zvezi pravi: ,,Tito je leta 1928 ponudil zamisel, ki se je razlikovala od pr?jšnjih. Doumel je tisto, kar sta govorila Marx in Engels, da bo delavski razred moral v svojem boju skozi veliko bitk, manjših in večjih. Tito je opozarjal — in to je bilo značilno zanj — na vrsto bojev, malih in velikih."
Nas zanima sedaj predvsem še obdobje tridesetih let in obdobje neposredno pred drugo svetovno vojno, za katerega pravi Bakarič: »Tedaj si je (Tito, op. I.K.) že zamislil takšno partijsko organizacijo, ki bo lahko vodila tudi te majhne boje ) mobilizirala delavski razred in delovne ljudi tistega časa, kar naj bi preraslo v veliko množično gibanje. To je bilo tudi uresničeno, ko je Tito prevzel vodstvo partije. Tedaj so bila že ugodna tla, saj generacije ljudi, ki je stopala v partijo okoli leta 1931, še zlasti pa leta 1932, 1933 in 1934, ni več razmišljala na tisti stari način, da se je treba bojevati na visoki ravni frakcij, temveč prav prek izpopolnjevanja teh malih in velikih bojev."
Seveda to ne more enako veljati za vsa območja, saj je znano, da je bila Slovenija po zaslugi Kardelja in Kidriča in njunih sodelavcev najbolj aktivna, čeprav po krivdi Gorkičevega partijskega vodstva zaradi zgrešenih navodil od zgoraj v zvezi z volitvami 5. maja 1935 ni mogla preseči že prej dosežene množične aktivnosti, presegla pa jo je kmalu, že v letu 1936, ki je znano v Sloveniji kot leto stavk in drugih manjših in velikih bojev.
Navajanje iz Bakaričeve razprave naj zaključim z njegovo ugotovitvijo: ,,Nato je sledila pravilna partijska linija, pot obrambe države pred fašizmom, ki je postala oziroma postajala last vsega ljudstva ..."
Nadaljnja Bakaričeva izvajanja, ki so tudi izredno zanimiva, se ukvarjajo z dobo po osvoboditvi in revoluciji, kar ne sodi v temo, ki jo po tem uvodu obravnavam z navajanjem nadrobnosti. Te nam omogočajo vpogled v delovanje delavske in intelektualne mladine v prelomnem času neposredno pred drugo svetovno vojno.
Ni potrebno posebej poudarjati, da je komunistično gibanje v obdobju med obema vojnama močno vplivalo tudi na opredeljevanje visokošolcev in srednješolcev.
Volja do marksističnega izobraževanja in udejstvovanja v naprednem delavskem gibanju je bila tudi med ljubljanskimi srednješolci in visokošolci tako močna, da so posamezniki pretrgali vse vezi z liberalnimi in klerikalnimi organizacijami in ker niso smeli ustanoviti svoje lastne, poskušali delovati v okviru Slovenskega kluba, ilegalno pa v Zvezi komunistične mladine Slovenije. Tak znan primer v zadnjih dveh letih pred napadom na JugoslavHo so med drugim tudi srednješolci, ki so se\začeli leta 1938 prek Slovenskega kluba in Borisa Grabnarja povezovati z ZKM Slovenije.
Grabnarjevo politično udejstvovanje sodi torej v čas, ko je odnose na levici že zastrupljal, lahko bi dejali (čarovniški) pojem ,,trockizma" oziroma anarhizma. Ko je Boris Grabnar kot osmošolec začel obiskovati sestanke Slovenskega kluba, je naletel na spore in polemike, ki jih ni mogel razumeti.
Kar se tiče razčiščevanja stališč na splošno v raznih gibanjih, so bili taki pojavi neizogibni in normalni. Med mladimi so bila vselej trenja in razprave. Sodimo, da to ni bilo preveč
škodljivo za slovensko komunistično partijo niti v zadnjih dveh letih pred napadom na Jugoslavijo, ko je prišlo do največjih trenj. Vse se je končalo, kakor je bilo le želeti. Normalna predvojna trenja so se končala s toleranco in precejšnjo enotnostjo. Ko so nastopila usodna leta 1941—1945, so bili glavni problemi razčiščeni.
K sreči so bili med predavatelji v Slovenskem klubu tudi tako oblikovani marksisti, kot je bil na primer inž. Janez Marentič, član CK KPS, ki so načelno odklanjali medsebojno zmeijanje s trockisti, anarhisti in podobno. Tako se vsaj med srednješolci in visokošolci ni mogla bolj uveljaviti ta pogubna praksa.
V osmem c razredu klasične gimnazije v Ljubljani je bil v šolskem letu 1939/1940 Boris Grabnar edini, ki je imel tesnejše zveze s komunisti, čeprav še ni bil organiziran; resen simpatizer pa je bil takrat v osmem a razredu Janko Smole, v osmem b razredu pa Lojze Zajc.'
Na Lojzeta se je Grabnar zelo navezal, postala sta velika prijatelja in nenehno sta razpravljala. Lojze je bil doma iz Žigmaric pri Sodražici in nezakonski sin nekega ruskega vojnega ujetnika iz prve svetovne vojne, na kar je bil še posebej ponosen. Bil pa je ponosen tudi na to, da je bila njegova mati kmečka delavka brez premoženja in zaradi njega tudi nekoliko izobčena iz vaške družbe.
Od vseh treh je bil najbolj načitan Janko Smole, ki je lahko bral Marxa v originalu, saj je že dobro obvladal nemščino. Tako so ti komunisti drug drugega dopolnjevali, saj so bili iz povsem različnih socialnih slojev. Boris je bil sin uradnika, vendar brez predsodkov, da je zato kaj več, Janko Smole sin enega najbogatejših ljubljanskih odvetnikov, za Lojzeta sem pa že povedal, da je imel največ razlogov, da postane komunist zaradi socialnega porekla.
Ko se je Lojze povezal še z uredništvom revije »Slovenska mladina" (1938-1940), je navdušil za sodelovanje še Borisa Grabnarja, ki je v tem listu objavljal svoje prispevke pod psevdonimom Pomladnik, Lojze pa je bil Anin.
Tako povezani z Ernestom Petričem, Kostjem Nahtigalom in Slovenskim klubom so kmalu, posebej še Grabnar, zvedeli za anarhizem in tiockizem, za Draga Šego in Vladimirja Vodopivca, čeprav slednjega, vsaj Grabnar, pred vojno ni poznal osebno, Šego pa je spoznal tudi šele leta 1940, ko se je vpisal na slavistiko.
Po Grabnarjevem pripovedovanju so odmevali frakcionaški spori v njem kot nekaj -daljnjega, tako da jih je slabo iazumel. Večje lfere-pa so bile leta 1940 tudi že končane in so prišle do njega kot odmev nekih preteklih trenj, kot nekaj preživelega, kot zadeva starejših tovarišev. Grabnar tudi kot znanec Draga Šege ni bil posvečen v delo in dogajanja v uiedništvih, saj je bilo vse zelo konspirativno — tudi v odnosu do sodelavcev in celo do nagrajencev, mladih obetajočihpesnikov. Med njimi je bil tudi sam Grabnar — Pomladnik kot tretjenagrajenec, prvo nagrado je dobil Drago Jeran (Destovnik—Kajuh), drugo pa Jože Brejc, ki se je v povojnih letih preimenoval v Jožeta Javorška. V zvezi z govoricami o Dragu Šegi se Grabnar spominja zlasti debate o avtoriteti partije in o individualizmu. A v to se Grabnar ni zapletal.
Zapleten pa je bil v afero z Radom Kogojem. Kogoj je pri Grabnarjevih na domu v Florjanski utici 15 vodil marksistični študijski krožek. Sestanke so imeli redno ob nedeljah zjutraj. Udeleževalo se jih je tudi
nekaj fantov, ki jih prej sploh ni poznal, in zaradi konspiracije se mu tudi niso smeli predstaviti. Bili pa so med njimi tudi mladi delavci, kot na primer Ivan Rozman, ki je padel braneč svoj bataljon, Franc Pokovec-Poki, poznejši narodni herpj, Zlato Pavlica, takrat vajenec, poznejši spomeničar, dalje dijak Dušari Jageman, ki je padel novembra 1941 in je bil z Iztokom Zagarjem povezan v marksističnem krožku. Nisem pa mogel ugotoviti, če sta sodila v to skupino tudi Stane Mrhar in N. Vrbinc. Rado Kogoj je bil fllozofsko dobro razgledan in ni razlagal samo političnih problemov, temveč tudi dialektiko in materializem. Studirali so tudi IV. poglavje VKP/b. Kogoj je razlagal objektivno nujnost revolucije in je bil prepričan, da bodo morali nekoč proletarci — v ljubljanskem primern torej delavci iz Most — zasesti središče Ljubljane. To je bila drzna in abstraktna misel, a bilo je to v zimi 1939/40. Nekateri hudomušneži so govorili, da bo pet Moščanov napravilo socialistično revolucijo pod vodstvom svojega CK.
V resnici pa so izvedli le dve anarhistični akciji, za kateri policija krivcev ni odkrila, ker jih je iskala med kriminalci.
Kot strela z jasnega neba je prišlo sporočilo, da je krožek razpuščen, da Rado ni zanesljiv in da to, kar razlaga, ni prav. V ilegalni Ljudski pravici januarja 1941 pa je izšlo naslednje opozorilo:
,,OPOZORILO! Policija in drugi sovražniki ljudstva poskušajo vriniti v naše vrste svoje provokatorje in razbijače. Opozarjamo zlasti na provokatorskega tipa Vojniloviča Borisa iz Maribora, na njegovega pomogača Židana Ivana iz Ljubljane, dalje na provokatorsko organizacijo, ki izdaja letake s podpisom ZSRM, ter na izdajalca in policijskega provokatorja Cvirna Ladota in na sumljivega hohštaplerskega tipa Kogoja Radota, oba iz Ljubljane.
Teh škodljivcev in vseh, ki jih opazimo v njihovi družbi, se moramo ogibati kakor kuge. Prav povsod jih moramo ožigosati kot agente proti ljudstvu in poročati o vseh njihovih korakih in o njihovem delu resničnim zastopnikom delovnega ljudstva."
Takrat se je Rado Kogoj večkrat oglasil pri Franciju Strletu, za katerega je vedel, da je organiziran komunist. Menil je, da so obtožbe v opozorilu krivične in nazadnje ga je Strle prepričal, da se mora njegova (Radova) skupina raziti, če hoče dobro sebi in partiji.
Posegli pa so vmes še drugi: tako tudi komisija, ki je bila ustanovljena na pobudo CK KPS in je ugotovila, da so obtožbe zoper Rada Kogoja neutemeljene. Grabnar se žal ne spominja več, kdo je prvi psumil Rada Kogoja protipartijske dejavnosti, spominja pa se, da ga je poklical v Slovenski klub Fric Novak in ga zelo trdo prijel. Na Grabnarjeva vprašanja, zakaj to, mu sploh ni odgovoril in ko je ugovarjal, da v Kogojevem načinu ni videl nič napačnega ali slabega in da ne verjame, da bi bil celo hdištapler ali policijski ovaduh, ga je Fric ostro zavrnil, češ da mora biti predvsem discipliniran, da mora ubogati direktivo partije, če hoče biti komunist, drugače bodo pa še njega bojkotirali. Obljubiti je moral, da pri njem krožka ne bo več.
To navodilo je vsak udeleženec krožka dobil posebcj in neke mrzle nedelje je prišel Rado sam h Grabnarju, zato pač, ker je bil on edini, ki ni bil obveščen, da je krožek razpuščen. To mu je moral sporočiti Grabnar.
Lahko si mislimo, da je Rado reagiral zelo ostro, tolkel je s pestjo po mizi in govoril o neki bolezni, ki da razjeda partijo in da ima on tam neke sovražnike, ki mu delajo krivico. Ni in ni se mogel pomiriti in razburjen je nadaljeval, da bo že dokazal, kdo ima prav, vendar je prenehal sekta&ti, kot to potrjuje tudi Franci Strle.
Danes vemo, da je bil Rado ujet kot partizan oktobra 1941, obsojen na smrt in ustreljen. Z njim je bil takrat v isti celici zaprt Iztok Žagar. Rado je v zaporu pripovedoval o sporu in pri tem je omenjal, da je njegov primer razčistil Franc Leskošek-Luka, kar je verjetno glede na tedanjo Lukovo funkcijo v KPS in glede na to, da so vsi - tudi Strle — stanovali v Mostah. Potrjeno je tudi, da se je Rado herojsko držal ves čas zasliševanja in mučenja, pa tudi pri streljanju.
Zanima nas še usoda Lojzeta Zajca. Grabnar se je z Lojzetom po jeseni 1940 bolj poredko videval, ker se je vpisal na medicino. V partizane pa je leta 1941 stopil kar iz domače vasi, a je bil že leta 1942 ranjen; zdravil se je v Ljubljani, vendar so ga prijeli in je bil zaprt v Farovžu takrat kot Grabnar in ustreljen kot talec pod drugim imenom.
Ponovno moram opozoriti na to, da ideje o združitvi razrednega in narodnoosvobodilnega boja takrat niso bile vsakomur jasne. Tako je tudi Lojze nekoč Grabnarju tik pred napadom na staro Jugoslavijo vroče dokazoval, da bi boj zoper napadalce krepil našo lastno buržoazijo in da je treba orožje obrniti ,,zoper lastno gospodo". Pa se je le — že nekaj dni potem — javil kot prostovoljec.
Po dosedanjih ugotovitvah sodeč mladi Pokovec sploh ni organiziral nobene posebne skupine poleg Radove, temveč je tudi sam njej pripadal.
S Pokovčevim očetom sem dolga leta sodeloval tudi po osvoboditvi, saj sem ga pritegnil      kot      nekdanjega     predvojnega
(Nadaljevanje na 4. strani)
(Nadaljevanje s 3. strani) komunista brez vseh fonnalnosti v partijsko osnovno organizacijo muzejev in galerij, ker je delal v Narodnem muzeju kot mizar restavrator, vendar mi ni mogel povedati nič točnejšega o predvojnem udejstvovanju skupine, ki ji je pripadal njegov sin. Verodostojno pričevanje Franceta Strleta, Borisa Grabnarja in drugjh pa nam dovoljuje zaključek, da - čeprav so ravnali napak — niso imeli namere škoditi delavskemu gibanju pod vodstvom partije.
V partijski zgodovini takšni pojavi, kot je bila Radova skupina, niso bili osamljeni. Naj omenim le tisto skupino iz leta 1925, ki je bila sestavljena iz študentov in nekaterih mlajših delavcev in vajencev, članov partije oziroma Zveze komunistične mladine in je grozila s fizičnim obračunom Makucu, Sedeju in Štuklju, ker so zapustili partijo. Nekaj podobnega se je ponovilo na Jesenicah še v letih 1936/1937. Pod točko razno je o teh pojavih tekla razprava celo na ustanovnem kongresu na Čebinah, o tem pričata Pepca in Edvard Kardelj v Dnevniku (ljubljanskem) 9. aprila 1977, v ponatisu 10. februarja 1979. Pepca Kardelj v omenjenem razgovoru ugotavlja: ,,Takšne poskuse fizičnih obračunavanj smo vedno obsojali in grajali, kajti vedeli smo, da ne vodijo nikamor."
Do razhajanj je prihajalo tudi glede narodnega vprašanja. France Popit je v spominskem govoru posvečenem Edvardu Kardelju 13. februarja 1979 ugotovil, dase je KPJ obvarovala pred napakami, ki so jih zagrešile mnoge komunistične partije. (Navajam po Delu dne 14. februarja 1979 tisti del, v katerem tovariš Popit obravnava obdobje pred drugo svetovno vojno): ,,V predvojnem komunističnem gibanju so prevladovale dogme o dveh etapah revolucije, o buržoaziji kot nosilcu reševanja nacionalnega vprašanja in podobno. Revolucionarni realizem Kardelja v znanem manifestu ustanovnega kongresa ugotavlja, da je rešitev slovenskega narodnega vprašanja stvar delavskega razreda, da je tedaj sestavni del njegovega boja za lastno osvoboditev, za socializem."
Sedaj pa Popit preide na najvažnejše vprašanje naše partijske politike, ko se je spretno izognila nekaterim nesprejemljivim navodilom kominterne. Navajam:
,,Realna ocena položaja in perspektiv razvoja doma in v svetu je po izraziti zaslugi Kardelja obvarovala KPJ pred napakaini, ki so jih zagrešile mnoge komunistične partije. Za naš nadaljnji revolucionarni razvoj je bilo namreč odločilro, da ob podpisu pakta o nenapadanju med Sovjetsko zvezo in hitlerjevsko Nemčijo KPJ ni zabredla v defetizem, marveč je vztrajala pri obrambi domovine proti vsaki agresiji."
Izredno važna Popitova ugotovitev sledi v naslednjem odstavku, navajam:
,,Enako odločilno je bilo, da je v času, ko je kominterna opuščala politiko ljudske fronte, KPJ še naprej gradila frontno enotnost delovnih ljudi v boju proti fašizmu, za mir in demokracijo. V .Razvoju slovenskega narodnega vprašanja* je kot Sperans napisal, da pomeni ljudska fronta v zgodovinskem procesu mnogo več kot bežno koalicijo strank. V pojavu tega ljudskega gibanja so se, manifestirale tiste velike spremembe v družbenem razvoju, ki so dale tudi narodnemu vprašanju novo vsebino. To ljudsko gibanje, ki je danes v prvi vrsti borbeno sredstvo ljudskih množic, je hkrati tudi zarodek tiste zveze osnovnih Ijudskih plasti... ki predstavlja najbližjo bodočnost slehernega naroda."
Najboljši dokaz, da smo bili pod vodstvom komunistične partije na pravi poti, je vsekakor naša zmaga v NOB in revoluciji.
Skupina Rada Kogoja je v celoti sodelovala v NOB in sam Rado je s svojo smrtjo (že v letu 1941) potrdil, da je zaslužil zaupanje partije.
V zvezi z revolucionarnim gjbanjem na ljubljanski univerzi moram vsekakor omeniti še to, da je bil občni zbor Društva študentov komunistov že 7. marca 1920, torej nekaj tednov pred nastankom komunistične stranke v Sloveniji, vendar to prehitevanje ni moglo biti razlog, da so ga na zahtevo oblasti morali preimenovati v akademsko društvo Vstajenje. Pod tem imenom je obstajalo do 12. avgusta 1924, ko ga je oblast prepovedala. Komunisti visokošolci so se zatem zbirali v Klubu študentov marksistov, skupaj s somišljeniki pa v ,,Bloku levih". Že to dokazuje, na kakšne težave so naleteli komunisti tudi na ljubljanski univerzi. Glede na to, da je iz vrst študentov veliko narodnih herojev in spomeničarjev, je prav, če se ob proslavi 60-letnice partije v Sloveniji spomnimo tudi 60-letnice ustanovitve Društva študentov komunistov.
VLAEVSKU
OALBCnCM MATERIALJZEM N FL0ZOFUA MRTVE REAN3JE
IvaiKneft
Zdaj, ko sestoji glavna ,,stvar" proletariata ,,iz tega, da bi spremenil" svet, bi se zdelo nekako neumestno ukvarjati se s premlevanjem starih, dobro dokazanih resnic s področja teorije, kajti praktičnega dela je toliko, spreminjati je treba ravno tako odločno in tako globoko, da skoraj ne ostane časa za prijetne teoretske opravke in raziskave. To zahtevajo interesi taiste stvari, te najbolj odločilne spremembe sveta, o kateri govori K. Marx v svoji 11. tezi o Feuerbachu, od vseh komunistov, ki niso ravnodušni do uspehov revolucije, čeprav se poredko obračajo na ta teoretska vprašanja, že davno dokazana in ki jih nihče še ni ovr^el.
Ta nujnost - celo v epohi neslutenega boja proletariata z buržoazijo - ukvarjati se tudi na prvi pogled, z abstraktnimi vprašanji filozofije, izvira iz okoliščine, da se reakcija, propadajoči razredi in njihovi zavedni in nezavedni zaščitniki in ideologi ne takoj umaknejo novemu razredu, novim nazorom in oblikam na vseh področjih življenja, med njimi tudi na področju znanosti.
Skušajo ga, navidez spravljeni z novim svetom znotraj razgnati, pri čemer delajo eni to povsetn zavedno, vstopajoč v nova združenja in organizacije pod videzom vedočih in izkušenih ,,nezamenljivih" strokovnjakov, da bi prodali in izdali proletariat, drugi pa nezavedno in globoko prepričani, daslužijo novi stvari, zavedajoč svoje zastarele reakcionarne nazore v najbolj - po vnanjosti — znanstvene oblike in skupaj s tem prepajajo zavest bojujočfli se množic s strupom razpadajočega trupla.
In težko je reči, kaj je za proletariat bolj škodljivo: grob poskus razkačenega buržuja vmiti se v stan sovražnikov pod videzom najbolj predanega privrženca novega reda, ali nezaveden poskus dokazati množicam, da je reakcionarna ideologija za proletariat najboljše orožje v njegovem boju s svojim razrednim sovražnikom.
Med tiste Ijudi, ki skušajo prepričati proletariat, da je filozofija mrtve, gnile reakcije zadnja beseda znanosti, spada A. Bogdanov in njegovi privrženci, ki se navdušujejo nad številnimi ;,deli" tega plodovitega filozofa.
Zares pravilno govori tov. Lenin v sklepnih vrsticah svoje knjige Materializem in etnpiriokriticizem - Kritične pripombe o neki reakcionarni fllozoflji: ... za gnoseološko sholastiko empiriokriticizma moramo videti boj strank v filozofiji, boj, ki v zadnji instanci izraža tendenco in ideologijo sovražnih razredov sodobne družbe. Novejša filozofija je ravno takopartijna kot pred dva tisoč leti. Bojujoči se stranki sta v bistvu, ki ga prikrivajo učenjakarsko-šarlatanski novi vzdevki ali slaboumna nepartijnost, - materializem in idealizem." Taka filozofija idealizma, ki jo prikrivajo novi vzdevki, je filozofija A. Bogdanova, vsa njegova zelo številna ,,dela", izdana tako v posameznih knjigah kot raztresena po revljafi.
Po knjigah: Osnovni elementi historičnega pojmovanja naiave, Spoznanje s historičnega stališča in znamenitih treh knjigah Empiriomonizma so ugledala luč sveta takšna neobičajna dela kot Vseobča organizacijska znanost (Tektologija I in II), Znanost o družbeni zavesti, Kratki kurz ideološke znanosti v vprašanjih in odgovorfli, VpraŠanja socializma, zborniki novih in starih člankov: Novi svet, Socializem znanosti (Znanstvene naloge proletariata), Filozofija živega izkustva, Popularni očrti, Materializem, empiriokriticizem, dialektični materializem, empiriomonizem — znanost bodočnosti; nova izdaja (deseta) Kratkega kurza ekonomske znanosti, Začetni kurz politične ekonomije (uvod v politično ekonomijo v vprašanjih in odgovorih), znova predelan in ki ga je dopolnil S. M. Dvolajskij ob sodelovanju avtorja; članki o raznih vprašanjih in brošure, ki jih avtor še ni zbral v posamezne knjige (na primer, članki v reviji Proletarska kultura: Očrti organizacijske znanosti v št. 7-8, 9-10 in 11-12, članki o vprašanju proletarske poezije in dr.).
Prepričani smo, da še zdaleč nismo izčrpali vsega tistega, kar je napisal plodovit pisec, toda k sreči tega ne potrebujemo za naš namen; tudi glavna dela, kakršna smo tu našteli, so povsem dovolj, da bi se, potem ko smo vanje pogledali, nemudoma prepričali, da imamo slej ko prej še vedno opraviti z istim idealistom, prvržencem Mačha in Avenarija, kritikom Marxovega in Engelsovega materializma, le s tem razločkom, da je zdaj, po delih o empirionionizmu, tov. Bogdanov začel odkriteje kritizirati Marxa in da se njegova fllozofija vse bolj in bolj spreminja v filozofljo mrtve reakcije.
Da je to dejansko tako, se lahko prepričamo z obravnavo zares slovite knjige Bogdanova: Filozofija ... mrtve reakcije ..., hočemo reči, Filozofija živega izkustva.
Kako so zastavljali vprašanje nasprotniki Bogdanova in ortodoksni Marxovi in Engelsovi učenci v njihovem sporu z avtorjem, tvorcem ,,tektologije", v letih 1905-1910? Ravno tako kot sta svoj čas zastavila spor Marx in Engels v njunem boju z buržoaznimi filozofi-idealisti.
»Veliko osnovno vprašanje vse filozofije, posebej novejše, je vprašanje po razmerju med mišljenjem in bitjo", pravi F. Engels v svoji knjigi Ludwig Feuerbach. )rPo tem, kako so odgovarjali na to vprašanje, so se filozofi razcepili na dva velika tabora. Tisti, ki so zatrjevali, da je duh bival pred naravo in ki so torej, tako ali drugače, priznavali stvarjenje sveta, - a pri filozofih, na primer, pri Heglu zadobiva stvarjenje sveta še bolj nesmiselno in zamoteno podobo kot pri pravovernih kristijanih, -so sestavljali tabor idealizma. Ti drugi, ki so jemali za prvotno naravo, so spadali k raznim šolam materializma. ,^ičesar drugega tudi ne vsebujeta izraza: idealizem in materiahzem, vzeta v njunem prvotnem pomenu" ... (L. Feuerbach, str. 41, izd. G. F. L*voyiča. Peterburg, 1906).
Kako je A. Bogdanov do velike Oktobrske revolucije odgovarjal na to vprašanje?
V prvi knjigi Empiriomonizma je A. Bogdanov definiral objektivnost sveta in fizičnih teles z naslednjimi besedami: ,,Objektivni značaj fizičnega sveta sestoji v tem, da onne obstaja zame osebno, temveč za vse, in ima za vse določen pomen, po mojem prepričiiju, ravno tak kot zame" (Empirio., knj. I, str. 25) in dalje: „ ... Fizični svet sploh je socialno spravljena, socialno hannonizirajoče, skratka, socialno-organizirano izkustvo" (ib., str. 36).
Osnova objektivnosti fizičnega sveta, taiste narave, ki je po Engelsovem mnenju ,,prvotna", se nahaja na področju kolektivnega izkustva.
Tako je gledal na zadevo naš filozof v obdobju
stvarjanja svojega sistema empiriomonizma. Kako gleda na to vprašanje sedaj, ali se je odrekel svojim nazorom, jih spremenil? Ne, ostali so taki, kot so bili.
,,Mi obravnavamo dejanskost", je natisnjeno na 214. str. Filozofije živega izkustva, ,,ali svet izkustva, kot človeško kolektivno prakso v vsej njeni živi vsebini, v vsej vsoti prizadevanj in nasprotovanj, ki tvorijo to vsebino."
In tako kot se je poprej vsa slika sveta A. Bogdanova zvajala na elemente - občutke, tako so tudi zdaj v začetku vseh začetkov taisti presloviti elementi.
V Empiriomonizmu je bila narisana takale shema: elementi, psihično izkustvo ljudi, fizično izkustvo ljudi in zavest. Tudi v Filozofiji čistega izkustvi ostane ta shema v bistvu enaka.
Tudi tu najdete iste elemente izkustva, isto definicijo objektivnega, fizičnega, kot socialno-organiziranega izkustva ljudi.
Tu je dokaz:
,^lement izkustva je produkt družbenega dela, utelešen v spoznanju... (str. 217 F.ž. izkustva). wCe mu drugi ljudje rečejo: ,JDa, mi vidimo in slišimo enako kot ti", t.j. če se njegovo izkustvo ir njfliovo izkustvo ujema, — tedaj ima opravka z realnimi predmeti, objektivnimi ali fizičnimi pojavi Če pa oni, nasprotno, ugotavljajo, da zanje ne obstaja tisto, po čemer jfli sprašuje, to pomeni, da je njegovo izkustvo v tem primeru le ,,subjektivno",le psihično - iluzija ali halucinacija" (str. 221. Kurziva naša.V^N.).
Že iz teh citatov, vzetih iz novejših del A. Bogdanova, je jasno, da ostaja tako kot prej na najbolj čisti ideološki poziciji, kajti tako kot prej vztrajno zatrjuje, da je fizični svet ,,socialno-organizirano izkustvo", t.j. izkustvo Ijudi in da, recimo, ne bi bilo tega fizičnega sveta, če ne bi bilo ,,socialno-organiziranega izkustva". To je absurd, do katerega lahko pride le empiriomonist, kajti kaj je storiti empiriomonistu v tistem primeru, ko priznava, da je fizični svet ,,socialno-organiziiano izkustvo" ljudi in ko sploh ni bilo govora o tem socialno-organiztranem izkustvu, tj. o ljudeh, tistih, ki socialno organizirajo izkustvo?
Še en citat bo jasno pokazal, da ostaja zmeda, ki jo vnašajo prejšnja ,,dela" Bogdanova, še naprej zmeda.
,^ek astronom odkriva nov komet, izračunava njegov položaj v prostoru, pot, razsežnosti, določa crf)Iiko, sestav itn., toda ni še uspel objaviti vsega tega, tako da ni nihče, razen njega, kometa videl in ne ve zanj. On torej pripada zdaj le k njegovemu individualnemu, ne pa socialnemu izkustvu. Toda odkrit, določen, izmerjen, raziskan je z znanstvenimi metodami, ki jih je človeštvo kolektivno izdelalo za to, da bi organiziralo svoje izkustvo. To pomeni, da Je že vključen v socialno-organizlrano ftfeustvd, cfei Je zavzel svoje mesto v socialno-organizirano izkustvo, da je zavzel svoje mesto v nizu objektivnfli, fizičnih pojavov. To se praktičitb kaže v dejstvu, da tudi vsak drug opazovalec najde komet ravnov tam in takega, kot prvi, ki ga je odkril" (str. 221, kurziva A. Bogdanova).
Ni mogoče reči, da bi A. Bogdanov ne razumel, da s svojimi elementi in socialno-organiziranim izkustvom, ki predstavlja fizični, objektivni svet, brede v idealistični nesmisel; on to razume, kajti na 225. str. svoje knjige citira ugovor pokojnega Plehanova o tem vprašanju, toda, ko to dojema, leze v še večji idealistični nesmisel.
,,Fizično izkustvo", pravi A. Bogdanov na str. 226 svoje knjige, ,,to je izkustvo kogarkoli, vendar ravno vsega človeštva v njegovem razvoju. To je svet stroge, določene, izdelane zakonitosti, določenih, eksaktnfli vzajemnai odnosov, tisti urejeni svet, kjer tudi učinkujejo vsi teoremi geometrije, vse formule mehanike, astronomije, fizike itn. ... Ali lahko privzamemo ta svet, ta sistem izkustva, neodvisen od človeštva, ali lahko rečemo, da je bival pred njim? " (str. 226).
Kako odgovarja A. Bogdanov na to pomembno vprašanje; ali je obstajal fizični svet pred človekom ali ni, posebej, na primer, ali so se telesa privlačevala med sabo tako kot o tem pravi zakon težnosti?
,,Odvrzite ,socialno prakso' merjenj, ugotavljanja enot mere, izračunavanj in dr. pa od zakona težnosti ničesar ne ostane. Zato - ko govorijo, da je deloval pred človeštvom, to nj isto, kot da je neodvisen od človeštva" (str. 226 in 227, kurziva A. Bogdanova).
Jasno je, da s takega stališča ne obstaja niti materija niti sploh tisti svet, ki ga preiskujejo in proučujejo naravoslovne znanosti in v katerem živimo mi, grešni materialisti, ki priznavamo ,,sveto materijo", kot je nekoč duhovičil drug kritik materializma, Bazarov; jasno je, da je ,,materija" s takega stališča ,,odpor aktivnosti" (str. 55), ali na drugem mestu (str. 89) »ničesar drugega kot odpor kolektivno-delovnemu prizadevanju , da ,,človek imenuje naravo neskončno razvijajoče se območje svojega dela - izkustva" (str. 44), da ,,se nam zdi vesolje kot neskončen tok organizirajoče se aktivnosti" (str. 240), in da je wslika sveta takale: nepretrgan niz oblik organizacije elementov, oblik, ki se razvijajo v boju in medsebojnem delovanju, brez začetka v preteklosti, brez konca v bodočnosti" (str. 241. Tu je kurziva naša. V .N.)
Zadeva se torej znova zvaja na elemente, tj. na »produkt družbenega dela, ki je utelešen v spoznanju"!
V teh ,,populamih očrtih" v knjigi Filozofija živega izkustva se na tale način razlaga celotno bistvo nazorov A. Bogdanova: tu se s staiišča empiriomonizma kritizira antični materializem, materializem XVIII. stoletja in naposled Marxov in Engelsov dialektični materializem.
Zdi se, da ,,osnovni pojem diaiektike pri MarxQ kot tudi pri Heglu ni dosegel popolne jasnosti in skončanosti; zaradi tega pa je sama uporaba dialektične metode neeksaktna in razblinjena, v njeno shemo primešujejo samovoljo in -ne Ie, da ostanejo meje dialektike nedoločene, temveč se včasih celo njen smisel močno sprevrača" (str. 189).
In vse to zaradi tega, ker se utemeljitelji znanstvenega socializma niso domislili do ,,odpora aktivnosti", do ,,organizacijskega procesa", kajti ,,uporabljajoč naše metode", pravi A. Bogdanov, ,,smo s samega začetka takole definirali dialektiko: organizacijski proces, ki gre po poti boja nasprotnih iendenc. Ali se to ujema z Marxovim pojmovanjem? Očitno ne povsem: tam gre za razvoj, ne pa za organizacijski proces" (str. 189).
Naposled je A. Bogdanov ^>regovoril na pravi način in nam odkril, da je šel dlje od Marxa, da ga je
presegel, razvil njegov nauk, ga očistil vseh napak in zablod.
Ta osvoboditev Marxovega nauka, dialektičnega materializma izpod njegovih napak se končuje y ,,tektologiji" , tj. v vseobči organizacijski znanosti, kj jo je ustvaril A. Bogdanov.
KakŠna pa je ta znanost, ki popravija Marxove napake in zablode?
To je znanost o graditvi, znanost, ki ,,mora znanstveno sistematizirati organizacijsko izkustvo človeštva".
Pod dvema deloma te ,,tektologije" (zazdaj sta zagledala luč sveta le dva dela, da, kot kaže, ,,popularne" razlage tektološki nazorov v Proletarskoi kulture), znova prepoznavamo, na žalost, taiste stare znance bogdanovske filozofije: komplekse in elemente.
Spoznamo, prvič, da ima človeštvo v vsej svoji dejavnosti - v delu in mišljenju - za svoje objekte različne komplekse, ki sestojijo iz raznih vrst elementov" (Tekt., I. d., str. 29); drugič, da sta pojma kompleksa in elementa sovisna pojtna, da je kompleks tisto, kar razstavljajo na elemente, element pa tisto, kar združujejo v komplekse; da sta ravno tako tudi pojma odpora in aktivnosti sovisna pojma, da je ,,odpor ravno tako aktivnost, le da je gledana z drugega stališča, kot zoperstavljena drugi aktivnosti", in da, tako kot svet ali vesolje ni ničesar drugega, kot ,,nepretrgan niz oblik organizacije elementov", ,,neskončni tok organizirajoče se aktivnosti" (Fil. živ. iz., str. 240 in 241), tektologija torej obsega gradivo vseh znanosti, to je ,,enkratna znanost, ki mora ne le neposredno izdelovati svoje metode, temveč jih tudi raziskovati in združevati, zato tudi predstavlja konec cikla znanosti" (Tekt., I. d.,str. 38).
V   čem pa je metoda te zanimive znanosti, ki končuje cikel vseh znanosti?
Da bi prešli na področje same tektologije, je treba abstrahirati konkretno-fiziološki značaj elementov, jih zamenjati z indiferentnimi simboli in izraziti njihovo povezavo z abstraktno shemo. To shemo bomo primerjali z drugimi analogno dobljenimi shemami in tako razvijali tektološke posplošitve, ki dajejo pojme o oblikah in tipih organizacij" (Tekt., I.d., str. 39).
Iz nadaljnjega je jasno, da so te tektološke sheme abstraktne, prazne sheme, z zelo malo vsebine, toda univerzalne in ,,uporabne za neskondno raznotike primere" (str. 48).
In dejansko, dalje vidimo, da v kolikor so pomanjkljivosti, potem zastran shem pri A. Bogdanova ni pomanjkljivosti.
Tako kot ima načelo izbora neomejeno široko uporabo v človeški teoriji in praksi, tako se tudi s tem razkiiva njegov tektološki značaj: mehanizem izbora je univerzalen, ta izbor je konservativen in progresivem, ,,progresivni izbor spreminja strukturo tompleksov" (str. 64), konservativni izbor teži k totističnim rezultatom, katerfli tip so stanovitna ravnovesja" (str. 107), ,,pozitivni izbor spreminja itrukturo kompleksov v prid večje neistovrstnosti elementov in veČje zapletenosti notranjih vzajemnih odnosov. Negativni izbor - v prid večje istovrstnosti elementov, manjše zapletenosti njihove povezanosti" (str. 108), skratka, izbor je elementarno-vseobči mehanizem, s katerim lahko razložimo vse na svetu: tako darvinizem kot Malthusov nauk, in razvoj materije, in prvotne gonilne reakcije žive plazme, in metode pridobivanja zlata, in take človeške organizacije kot sta sekta in partija. IzhajajoČ iz tega elementarno-vseobčega      mehanizma      izbora,
igdanov izpeljuje zakone ingresije.
Tu najprej daje pojem ,,vrednostne povezave". To ,,oblika našega mišljenja o organiziranih ;ombinacijah" (Tekst., I, d., str. 114), toda ker te
tfaostne povezave med kompleksi ne raoremo edno ugotoviti, se nujno pojavlja v posredujočih * rampleksih, t.j. v sami tej ingresiji.
V čem sestojijo zakoni ingresije ve, verjetno, le A. ! togdanov, toda iz dveh delov njegove Tektologije ne !aore   bralec   ničesai   izvabiti,  razen  abstraktnih,
olih, ničesar ne govorečih shem. Sicer je poleg teh Ijem v obeh knjigah mala množica novih terminov, i tudi brez tega medejo temno razlago netafizičnega sistema.
A. Bogdanov, ki rad protestira proti barbarski erminologiji buržoazne znanosti, sam grmadi na iesetine novih terminov. Kakšnih vse vzdevkov ni n njem, odkod jih je le vzel: tu je tako kopulacija ;ot konjugacija (termini, vzeti iz biologije), in ngresija, in egresija, degresija in disgresija, in istemna diferenciacija in kakšnih vse kombinacij teh imbolov, kompeksov in elementov ni pri njem!
Ne pišemo kritičnega članka o delih A. logdanova, dajemo le majhno pripombo glede tega, la je zagledala Ivč sveta knjiga o materializmu in empiriokriticizmu in zato ni mogoče nadrobno azlagati niti vsebine vseh del naŠega filozofa niti ijegove filozofije.
Naš namen je, da bi z dvemi-tremi citati osnovnib? ¦ iditev pokazaii, da ta filozofija v svojih izhodiščih temelji na taistih idealističnih osnovah^ elementih-občutkih in kompleksih, na zanikanju naterije, vnanjega sveta, na zanikanju tega, kar je igotovil ves materializem in vse naravoslovje, — ramreč, da je materija osnovno načelo sveta, ne pa '¦•¦•ih.
Lahko   bi   tudi   na   vseh   novejših   delih   A.
gdanova   zlahka   pokazali,   kako   škodljivo   se
alijo v njegovfli presojah idealistični temelji .^ego.ve filozofije, kako le-te sprevračajo njegove jtonstrukcije v gole abstraktne oblike in vodijo do jrditev, da je fizični svet socialno-organizirano iustvo, da je materija odpor aktivnostim, da je itivnost odpor, odpoi pa aktivnost, da ,,disgresija estoji v vzajemnem uničenju nasprotujoče si smerjenih aktivnosti" (str. 14 drugega d. Tekt.) itn. 1
Toda mi nimamo za to niti časa niti prostora. j Tu se nam zdi zanimivo le pripomniti, da A. Jogdanov  ves   ta  metafizičen  smisel  nudi  tudi ielavcem v bolj enostavni obliki, kot v tektologiji z jijenimi konjugacijami  ingresijami, disgresijami in jodobnimi termini in ,,zakoni" ingresije. i Tako v članku Znanost in delavski razred govori jo taisti   vseobči   organizacijski   znanosti   in   o pcializaciji znanosti sploh.
! Kaj je ta socializacija - vedi si ga bog, toda bistvo ' v tem, da moramo takoj začeti graditi taisto iktologijo, tj. natančneje, njeno organizacijo, ker je ,a tektologija v bistvu obstajala že davno prej.
Izhajajoč iz te pravilne trditve, da je buržoazija |ajala    proletariatu    delčke    vedenj,    ponarejeno nost, da se je v samih znanstvenih konstrukcijah ržoaznih    2 znanstvenikov >   zrcalila     razredna uktura družbe, da so v buržoazni razredni družbi stvarjali znanost buržoazni znanstveniki, Bogdanov liaja do sklepa, da je pred proletariatom naloga liti   svojo   posebno   proletarsko   znanost, jo
tirati.
; ,,Zdajšnja  razširjenost znanosti v množicah se ne le kot njena demokratizacija, temveč kot va socializacija" (Socializem znanosti, str. 31). Kaj je to za socializem znanosti, ni eksaktno ['ovo, toda po vsem videzu je to ravno taista tologija,  o kateri je bilo  napisanega  tolikanj
fizično temnega in praznega. [Zadcva je v tem, da ,je organizirajoča dejavnost ej   usmerjena   k    tvorjenju   kakršnihsižebodi emov iz kakršnihsižebodi delov in eleraentov" znanosti, str. 79). Kot vidimo, ni mogoče brez
teh znamenitih bogdanovskih elementov narediti niti koraka.
,,Kakšni pa so sploh ti elementi? Kar ravno organizira človek s svojimi prizadevanji? Kar organizira narava s svojimi evolucijskimi procesi? Pri vsej raznolikosti primerov ostane ena karakteristika povsod uporabna: ali se organizirajo takšne ali drugačne aktivnosti, takšni ali drugačni odpori. Preiščimo - in prepričali se bonio, da je to, prvič, dejansko ena, ne pa dve karakteristiki, in, drugič, da je univerzalna, brez izjeme" (Soc. znanosti, str. 79).
To je popularna razlaga ,,znanstyenih" nazorov A. Bogdanova, ki zanikujejo obstoj materije in ki namesto marksovske in engelsovske materije zatrjujejo energijo: ,,materija se je reducirala na ,,energijo", tj. na dejanje, na aktivnost" (Soc. znanosti, str. 80).
Zaman bi A. Bogdanovu zastavljali vprašanja, na čigaršnje dejanje, na kaj se je reducirala ta materija, kaj je ta aktivnost. Ničesar ne bomo zvedeli, razen zgodb, da je znanost že razstavila atome, da je aktivnost odpor, odpor pa aktivnost, da svetlobni žarki interferirajo po taklh in takih zakonih, daje konjugacija vseobče dejstvo, da se vsa zadeva reducira spet na elemente izkustva, komplekse, tj. na taiste metafizične vraže, ki pod videzom znanosti podirajo ali skušajo podreti v bralcu prepričanje, da je fizični svet obstajal in obstaja mimo taistih ,,elementov" in ,,kompleksov", da niso ti elementi in kompleksi prvotno, osnovno dejstvo, temveč -po Bogdanovu - neeksistirajoča in nepriljubljena materija.
Sicer se organizirajo aktivnosti, toda ker je ,,eksaktna deflnicija organiziranosti takšna, da ta pojem lahko uporabljamo univerzalno, na vseh stopnjah bivajočega, ne le pa na področju življenja", dobiva zato usoden sklep:
,,Ti najbolj raznolični, najbolj oddaljeni drug od drugega, kvahtetno in kvantitetno, elementi vesolja so lahko podrejeni enim in istim organizacijskim metodam, organizacijskim oblikam" (Soc. znanosti, str.91).
Skrivnost znanosti sestoji v povezovanju različnih neprimerljivih nizov pojavov, odkoder tudi izvira predvidevanje; ker pa so vsi elementi vesolja lahko podrejeni enim in istim organizacijskim metodam, je uganka rešena - ,,ta rešitev je delo vseobče organizacijske znanosti" (Soc. znanosti, str. 92). No, če pa je tako, potem je treba v teh popularnih člankih seznanjati delavce s ,,tektološkimi" zakoni; kot je zgoraj citirani o negativnem in pozitivnem izboru, s čimer se ukvarja A. Bogdanov v svojih očrtih organizacijske znanosti v reviji Proletarska kultura.
Ne da bi se pomujali ob vseh teh ,,tektoloških zakonih", naj opozorimo, da A. Bogdanov tudi v teh
popularnih člankih poučuje delavce o neznanstvenosti in zastarelosti dialektičnega materializma (gl., npr., str. 102 Soc. znanosti).
Zdi se, da smo navedli dovolj citatov iz A. Bogdanova o ,,elementih" in ,,kompleksihw, ,,aktivnostih" in ,,odporih", da bi se prepričali, da A. Bogdanov ponavlja svoje stare napake.
Nima smisla še in še navajati citate iz drugih del A. Bogdanova, ki smo jih našteli zgoraj, njihovo bistvo bo eno in isto, bralec ne bo v njih odkril ničesar novega."
Treba je tudi opozoriti, da A. Bogdanov skuša dokazati, da so ga 'nepravilno razumeli tako Plehanov kot H'in in Ortodoks in drugi Marxovi privrženci, ki so priznavali obstoj materije, ko so bogdanovskim elementom pripisovali enako bistvo, kot ga vanje vlaga, na primer, Mach (str. 140 Fil. živ. izkustva, pa todi 202 in 224).
Toda na žalost so argumenti A. Bogdanova tudi tokrat neprepričljivi. O čem govore zgoraj omenjeni privrženci Marxovega dialektičnega materializma?
O čemerkoli, karkoli naj se že spoprijemajo z A. Bogdanovom, bistvo njihovega spora sestoji y tem, da sprašujejo empiriomonista Bogdanova: kaj je po vašem osnova sveta: materija ali duh? Kaj so ^Si elementi?
Bogdanov pravi na 140. strani, da se motijo Plehanov, 11'in in Ortodoks, ko trdijo, češ da elementi izkustva ne označujejo ničesar dmgega, • razen občutkov.
To je, seveda, grobo nerazumevanje. Elementi imajo kajpada pri Machu in empiriokritikfli čutni značaj, oni priznavajo čutni svet za pravo dejanskost, ne pa za občutke in predstave, ki jih v nas poraja učinkovanje ,,stvari na sebi". Telesa so čutna telesa, in drugih ni, zato so taki tudi njihovi elementi: drevo dejansko ima zeleno, rjavo, sivo barvo, trdost, vonj itn., neodvisno od tega, ali to čutimo ali ne, in le ko individuum vse to ,,čuti",le tedaj postajajo zanj elementi tudi ,,občutki" (str. 141)
Mnoge menda bega nerazumevanje besede izkustvo, ki so jo dozdaj pojmovali v individualističnem smislu, - presoja A. Bogdanov.
Gre za to, da kakorkoli že pojmujemo to izkustvo, fizični svet, ta ,,telesa" - po mnenju A. Bogdanova — niso ničesar drugega, kot socialno-organizirano izkustvo ljudi, torej... tam, kjer ni tega socialno-organiziranega izkustva, ni niti teles, ni niti fizičnega, vnanjega sveta in vse presoje o individualnem in socialno-organiziianem izkustvu, o aktivnostih in odporfti so prazni izmisleki in idealistični nesmisel.
Ni treba reči, da je tudi v drugih knjigah A. Bogdanova zelo mnogo prezabavnih  ,,tektoloških
zakonov" in pojmovanj, toda pripomba je na žalost prekoračila okvii pripombe, in moramo se hitreje posloviti z ingresijami in degresijami, ,,elementi" in .^compleksi". Dodamo naj le, da ta obči ,,tektološki" pečat leži tudi na bogdanovski Znanosti o družbeni zavesti in celo na njegovem Kratkem kurzu ekonomske znanosti, in tudi na Začetnem kurzu politične ekonomije. Ni mogoče tudi spregledati naslednje zanimive okolBčine: ne v tej ne v drugi knjigi in niti besede o produkciji in sistemih, ki jo upravljajo v obdobju diktature proletariata, kot niti besede tudi o sami diktaturi proletariata.
Sicer pa A. Bogdanov marsikaj zamolčuje v svojih delih, ki so izšla v obdobju diktature proletariata. Zato zelo veliko govori o ,,filozofiji žwega izkustva", natančneje - o filozofiji mrtve reakcije.
Prevedel Kante Božidar
prihochost znanosti
prevedel Slavko Hozjan
P. L. KAPICA
Govor na mednarodnem simpoziju o plani-ranju znanosti (1959)
Naprosili so me, da govorim na temo o prihodnjem razvoju znanosti. To je težka, toda zanimiva in koristna naloga. Samo z jasno perspektivo prihodnosti lahko pravilno usmerjamo naše delo v sedanjosti.
Opažam, da sem tukaj na konferenci eden starejših udeležencev. V moji štiridesetletni znanstveni dejavnosti sem imel priložnost opazovati številne spremembe, ki so se dogodile v razvoju znanosti in njenih nalo-gah. Ko zaobjemamo v mislih to obdobje. razvoja znanosti, je težko, da ne bi opazili korenitih sprememb glede na te, ki se zdaj dogajajo. V času moje mladosti so pogosto govorili o ,,čisti znanosti", znanosti za znanost. Sedaj o tem ni slišati besede. Zna-nost se zdaj presoja kot nujno potrebni sestavni del družbene ureditve, toda ne-le kot njen koristni, temveč kot njen neodtujljivi del. Država vse bolj posveča pozornost znanosti kot pomembnemu elementu družbe-nega življenja. Sedaj se znanstvene ustanove postavljajo na isti nivo z drugimi panogami družbene ureditve npr. z osnovnošolskim izobraževanjem, s transportom, z armado. Tega pred petdesetimi leti ni bilo. Takrat so pri organizaciji znanosti vladali slučajni dejavniki in njen razvoj je temeljil na zasebni iniciativi. Z razširitvijo meril znanstveno-raziskovalnega dela v vseh smereh rastejo državni vplivi tako v akademskih, kakor tudi v industrtjskih ustanovah. Gradijo se zaple-tene naprave ogromnih dimenzij, kot so pospeševalniki za več milijonov elektronskih voltov, močni atomski reaktorji, izstreljujejo se sputniki za raziskovanje vesolja itd. Rešitev takšnih nalog ne more biti stvar izoli-ranih posameznikov, temveč je rezultat kolektivne ustvarjalnosti in zahteva velika organizacijska prizadevanja in sredstva, primerna le močem velikih držav.
V  zvezi z rastjo meril znanstvenega dela je delitev znanosti  na bazično(spoznavno)   in uporabno.    Menim,   da   lahko   štejemo   to delitev v veliki meri za izkustveno in težko je pokazati točko, kjer se konča bazična in se začenja uporabna znanost. Ta delitev je pove-zana s tem, kakšnim ciljem sledi znanstvenik, spoznavnim ali uporabnim. Zato se bazična znanost  vse bolj osredotoča v akademskih inštitutih in univerzah, uporabna pa v znan-stveno-raziskovalnih  ustanovah v  industriji. Takšna razdelitev znanosti je bolj povezana z nujnostjo financiranja, planiranja in kontro-liranja znanstvenih izsledkov.
V dejavnosti vrste velikih znanstvenikov je težko ugotavljati, kdaj so sledili uporabnemu in kdaj spoznavnemu cilju. Npr. veliki znan-stvenik   Langmuir   je   vse   življenje   delal  v industrijskih podjetjih in rešil vrsto pomem-bnih tehničnih nalog v elektroindustriji, toda dobro je znano, da je istočasno s temi nalo-gami    opravil  vrsto  temeljnih  raziskovanj v elektroniki in vakuumski fiziki.
Kolektivno ijelo v znanosti in vloaa vodif. Zdaj pogosto pretehtavamo, kako mora biti organizirano znanstveno delo, ki s svojimi razsežnostmi terja udeležbo velikega, dobro organiziranega ustvarjalnega kolektiva. Kdo mora upravljati z delom takšnega kolek-tiva, znanstevnik ali administrator?
Profesor Bernal je v svojem govoru dejal, da igrajo tu administratorji odločilno vlogo in so nujno potrebni za organizacijo dela z obsežnimi znanstvenimi problemi. Ne stri-njam se s profesorjem Bernalom, ne v tem, da taki organizatorji za kolektivno delo v znanosti niso potrebni, to je pravilno, toda po mojem ne morejo biti to administratorji, temveč predvsem sami znanstveniki. Naj-boljše bi izrazil svojo misel, če napravim primerjavo z drugimi področji ustvarjanja, predvsem s teatrom in filmom.
Nekoč so teater sestavljale skupine igral-cev in režiser je bil neopazna figura. Sedaj pa je, posebej z razvojem filma, kjer sodelujejo tisoči in desettisoči, glavna vloga, ki zagotav-tja  uspeh  projekta,  prešla na režiserja.  Ob velikem  kolektivnem  delu je postal režiser nujno   potreben   tudi   v   znanosti.   Kakšne zahteve      postavljamo     predenj?      Glavna zahteva je ta,  da   mora  biti njegova vloga ustvarjalna,     ne-le    administrativna.    Mora razumeti smisel in namen znanstvenega dela, ter mora pravilno oceniti ustvarjalne sposob-nosti  »zvrševalcev, razdeljevati mora naloge po  nadarjenosti   in  tako  namenu primerno razdeliti sile, da bi se vse strani reševanega problema razvijale harmonično. Ker je treba za organizacijo rešitve vsakega novega znan-stvenega problema najti svoje organizacijske forme, mora biti vodja obsežnega znanstve-nega problema, tudi če sam ne dela v zna-nosti,    človek   z   velikim   ustvarjalnim   ta-lentom.    Ne   vem,   zakaj   vodja   takšnega sijajnega dosežka v znanosti kot je izstrelitev prvega     sputnika,    ne    zasluži     Nobelove nagrade, čeprav osebno mogoče ni izpolnje-val znanstvenih nalog, povezanih s pripravo tega  enkratnega   poskusa?    Mar   ga   ni   on organiziral?   Režiserja kot Sergej Eisenstein in Rene Clair, za katera lahko rečemo, da sta pomembna  ustvarjalca znamenitih umetniš-kih filmov, sama nista bila igralca. Poznamo primer, ko je velik igralec hkrati velik režiser, kot  npr.   Charlie  Chaplin.   Tako  je  tudi  v znanosti   primer,   ko   je  veliki  znanstvenik veliki organizator znanstvenega dela. Takšna vsestranska znanstvenika sta bila Rutherford in Fermi.
Zdi se mi, da moramo začeti specialno vzgajati in pripravljati Ijudi, organizatorje obsežnih znanstvenih raziskav. Da bi napra-vili to opravilo privlačno, se moramo do njih obnašati s spoStovanjem, ne pa jih obravna-vati kot nekakšno podvrsto birokratov-administratorjev. V kratkem prispevku je težko sformulirati, na kakšen način te Ijudi izbrati in kako jih učiti in vzgajati. Srečamo jth poredkoma in to je, kakor se zdi, ena od uhikatnih oblik človeškega talenta. Zato so potrebne velike pozornosti in skrbi.
Predlagam torej, da je ena od nalog prihodnosti vzgoja in razvijanje novega tipa znanstvenika-organizatorja, čigar dejavnost in pomen sem pravkar opisal. Tak§en tip znan-stvenikov-vodij je v današnjem času v začet-nem stadiju svojega razvoja, toda v prihodnji znanosti velikih razsežnosti t>o igral odlo-čilno vlogo.
j     y
Naslednji problem, ob katerem bi se rad ustavil, so razsežnosti, ki jih bo znanstvena dejavnost dosegla v prihodnosti. Poskusimo razčleniti vprašanje: kolikšna sredstva (človeške rezerve, materialna »n denarna sredstva) bo sčasoma izločala družba za znanstveno dejavnost? V današnjem času se celo v najbolj razvitih deželah v ta namen izločajo le 3—4% celotnega proračuna. Vendar z vsakim letom ta delež raste tako v socialističnih kot tudi v kapitalističnih deželah.
Sedaj veliko ekonomistov razlaga obsežne socialne pojave v zvezi z dvigom tehnične kulture. Tako v industriji, kakor v kmetijski proizvodnji se vloge fizičnega dela nepre-stano zmanjšuje. Ne-le enkrat se je pisalo v tisku o tem, da se bo z rastjo resusov elektro-industrije, z uvajanjem mehanizacije in avtomatizacije proizvodnje zahteval od človeka samo majhen del njegovih sil: naloge obračuna porabe elektrtčne energije bodo prevzeli kibernetski stroji in sproščene ustvarjalne sile ter duhovna energija Ijudi se bodo usmerile v glavnem na znanost in umetnost. Sprašujejo se, kolikšen del človeš-tva se bo sčasoma začel ukvarjati z znanostjo in umetnostjo? Tukaj se lahko zatečemo k analogiji v stilu Herberta Spencerja. Če primerjamo družbeni organizem z živalskim organizmom ter primerjamo pomen tistega dela živali, ki izvršuje duševne funkcije, posebej glavo, s pomenom vseh ostalih delov telesa, ki opravljajo fizično dejavnost, dobimo zanimiv rezultat. Začnimo s pred-potopno živaljo, npr. dinozavrom. To je bila žival z majhno glavo in gigantskim telesom. Vemo, da v evoluciji življenja na zemlji takšna žival ni imela prihodnosti. Prihodnost v borbi za obstanek je pripadla človeku, čigar teža glave tvori približno 5—10 % teže telesa. Tako bo tudi v evolucijskem razvoju človeške družbe kultura stalno rasla in zanjo se bo porabljalo vse več in več sredstev. Tukaj lahko opazimo, da je narava do zdaj dajala razvoju dohovnega načela človeka v primerjavi s fizičnim bistveno večje možno-sti, kot so mu do sedaj dajele celo najbolj razvite družbe.
V enem svojih člankov je pisal akademik Semjonov, da bo v prihodnosti na ta ali oni način polovica človeštva sodelovala v znanstvenem delu. Tako bo polovica prebi-valstva izpolnjevala družbene funkcije, druga polovica pa bo delala v inštitutih, konstruk-torskih birojih, na raziskovalnih nalogah, tam kjer ni možna avtomatizacija in mehanizacija, toda nujno potreben je individualni pristop k reševanju zastavljenega novega problema. Profesor Bernal drugače opisuje znanstveno-ustvarjalno dejavnost Ijudi v prihodnosti. Predpostavlja, da bo vsak človek del svojega časa posvetil umskemu ustvarjalnemu delu, preostali del pa proizvodnemu delu. Osebno se mi zdi bolj vejetna domneva Semjonova, ker se Ijudje nagnjeni k ustvarjalni dejavnosti tej v celoti posvečajo. To daje Ijudem več zadovoljstva in napravi njihovo ustvarjalno delo produktivnejše.
Znanstvena odkritja prihodnosti -Zdaj bi se rad dotaknil področij znanosti, ki bodo, kakor lahko domnevamo, na novo vzniknile v prihodnosti. To napoved lahko naredimo izhajajoč iz različnih predpostavk. Predlagal bi princip ekstrapolacije in zato začenjam pregled z oceno količine novih naravnih pojavov, ki so bili odkriti v minulih letih. Izraz ,,novi pojav" prištevam k takšnemu fizikalnemu pojavu, ki ga ni mogoče niti v celoti napovedati, niti pojasniti na osnovi že obstoječih teoretičnih koncepcij in zaradi tega odkriva nova področja razisko-vanja. Da bi predstavljeno ekstrapolacijo boljše razumeli, bom naštel glavne pojave v fiziki, ki so bili odkriti v zadnjih stopet-desetih letih.
Najprej bi opozoril na Galvanijevo odkrit-je električnega toka leta 1789, ki seveda ni izšlo iz tedaj obstoječih teoretskih koncepcij o naravi elektricitete, ki jih je v osnovi zgradil Franklin.
Naslednje odkritje, ki spada k dani opredelitvi je Oerstedovo odkritje vpliva električnega toka na magnetno iglo. Z našega
vidika poznejše Faradejevo odkritje magnet-ne indukcije ni novo, tako kakor magnetna indukcija predstavlja pojav, ki je po svojem bistvu obraten odkritju Oersteda in ga je zaradi tega v tistem času bilo možno predvi-deti. Raziskave Oersteda in Faradeja so pripeljale do Lencovega zakona, k tvorbi Maxwellovih enačb in do vrste drugih funda-mentalnih formul. Toda vse so razvijale le osnovno Oerstedovo odkritje, ki ga na teoret-ski osnovi nikakor ni bilo možno napovedati.
Naslednji primer novega odkritja je zunanji fotoefekt, ki ga je leta 1887 odkril Hertz (mi vsi seveda veliko bolj cenimo Hertza zaradi pojasnitve elektromagnetnih valov). Tega pojava pravtako ni bilo mogoče napovedati v teoriji. Na temelju proučevanja je pred tridesetimi leti izpeljal svoje zname-nite enačbe Einstein, ko je določil kvantno naravo tega pojava.
Princip nedoločenosti in kvantna teorija sta bili v odkritju fotoefekta vnaprej določe-ni in vsa pomembna znanstvenega razvijanja tega pojava tvorijo zgolj nadaljnje metodo-loško detd.
Potem lahko imenujemo Becqerelovo odkritje radioaktivnosti leta 1896 (tega tudi ni bilo mogoče ugotoviti iz obstoječih teorij), ki je položilo temelje jedrske fizike. Tudi Thompsonovo pojasnitev elektrona lahko obravnavamo kot odkritje novega pojava, ki je položilo osnove za sodobno elektroniko. Eksperiment Michelsona in Moreleya lahko zaradi rezultata, ki ga ni bilo mogoče predvideti v teoriji, prav tako štejemo za odkritje novega pojava, ki je ugotovil osnovne principe relativnosti. Ni bilo mogoče vnaprej napovedati Gessovega odkritja kozmičnih žarkov. Mislim, da je treba šteti za novo odkritje tudi cepitev urana, ki sta ga prispevala Meitner in Hahn. Kaj je tipičnega za vsa prejšnja odkritja? Predvsem se je njihova vrednost pokazala v celoti čez 20—30 let, ko se je videlo, da ne morejo biti pojasnjena z znanstvenimi zgledi tistega časa in zato so se pod njihovim vplivom menjale in razvijale nove smeri v osnovnih teoretskih koncepcijah.
Ali so možna podobna odkritja v prihodnosti? Ali so v današnjem času izčrpana vsa fizikalna odkritja v naravi? Ali so še takšni fundamentalni pojavi v naravi, ki čakajo na odkritje?
Če konstruiramo krivuljo in nanašamo na horizontalno os čas in na vertikalno os število odkritij in če vestno pogledamo to krivuljo odkritij, bomo opazili, da nima tendence padanja k ničli. Ko ekstrapoliramo to krivuljo, vidimo, da bodo v bližnji prihodnosti priče ne le enega in ne manj pomembnega novega odkritja, kot so našteta. Dovolila nam bodo globlje razumeti naravo, ki nas obdaja in predpostaviti v nagnjenjih Ijudi nove možnosti za rast naše kulture. Običajno vidimo, da Ijudje mislijo, da o naravi vedo vse, kar je možno vedeti. Tako je bilo vedno. Dovolj je prebrati dela sodobni-kov Nevvtona, da bi videli, kar so takrat mnogi mislili; da je z odkritjem zakonov klasične mehanike zaključeno spoznavanje narave.Čeprav to pogosto nasprotuje našemu subjektivnemu občutenju, vendar ne smemo vnaprej delati napake in misliti, da v prihod-nosti novih odkritij ne bo.
Lahko, da mef vprašate, kakšna bodo ta odkritja?
Če bi jih lahko napovedali, bi s tem prenehala biti nepričakovana in nova. Vseeno bi navedel primer, ko si mi je zdelo, da bi lahko prišel do odkritja, ki je bilo že pred mano, toda nisem ga poskusil uresničiti. Ta primer je poučen.
Ko sem v tridesetih letih dobil zelo močna magoetna polja, desetkrat močnejša kot so jih dobivali pred menoj, mi je vrsta znanstve-nikov svetovala spremljati poskuse raziskovanja o vplivu močnega magnetnega polja na hitrost svetlobe. Najvztrajnejše je govoril o tem z mano Einstein. Rekel je: ,,Ne verjamem, da je bog ustvaril vesolje takšno, da hitrost svetlobe ne bi bila od ničesar odvisna". Einstein se je rad v podobnih situacijah skliceval na boga, ko bolj pametne-ga dokaza ni bito. Iz poskusov, narejenih v x^\
smeri, je bilo očitno, da bi bil tudi, če bi uresničil takšen poskus z mojimi močnimi polji, efekt vseeno zelo majhen, le drugega reda. Pri tem seveda resnično veličino efekta ni bilo mogoče predvideti, ker bi pojav bil nov. V tistem času je poskus obetal izredno zapletenost, tako kot je bilo pri podobnih eksperimentih s polji dvajsettistoč oestedov, ki so pokazati celo pri zelo občutljivi metodi merjenja, da magnetno polje opazno ne vpliva na hitrost svetlobe.
Drugi človek, ki je vztrajal pri tem eksperimentu in celo predlagal finančno pomoč, je bil Oliwer Lodge. Tudi on mi je svetoval, naj izvedem ta izjemno težak in natančen poskus. In vse to sem zavrnil. Zakaj? Pojasnil vam bom z naslednjim primerom, ki ga mogoče mnogi ne poznate. Kakor se spominjate, je zakon ohranitve snovi odkril Lomonosov leta 1756 in nekoliko kasneje Lavoisier. V začetku našega stoletja ga je Landolt preveril z večjo natančnostjo. Tudi on je snov namestil v zaprtih posodah in jo točno popeljal do zadnje reakcije in pokazal, da je snov ostala nespremenjena z natančnostio. ki ni bila manjša od desete decimalke. Če se odvzame energija, ki se sprošča pri kemičnih reakcijah in se v skladu z enačbo iz teorije relativnosti razbere sprememba v teži snovi, se izkaže, če bi Landolt izpeljal svoj poskus z dve ali tri decimalke večjo natančnostjo, da bi lahko opazH spremembo teže v prereagirani snovi. Tako sedaj vemo, da se je Landolt zelo približal odkritju enega izmed fundamen-talnih zakonov narave. Toda predpostavimo, da bi porabil še več sil za ta poskus, delal še pet let in povečal natančnost še za dve-tri decimalke in opazil spremembo v teži. Velika večina znanstvenikov mu kljub temu ne bi verjela. Gotovo je en sam poskus opravljen z mejno natančnostjo vedno neprepričljiv. Da bi ga preverili, je potrebno, da bi se našel še en eksperimentator, pripravljen, da zapravi za poskuse p/av tako deset let intenzivnih raziskav. Življenje kaže, da za zdaj rešitev nalog z znanimi metodami leži na meji točnosti eksperimenta, prepričljiva lahko postane le, ko sama narava pokaže novo metodo rešitve. V tem primeru je tako tudi bilo: Einsteinov zakon je zadosti enostavno preveril Aston, ko je izumil in izdelal novo točno metodo določitve mase radioaktivnih izotopoV z odklonom ionskega curka. Zato moramo tudi v mojem opisanem primeru počakati, da nam bo narava sama dala na razpolago nove metodološke možnosti za proučevanje vpliva magnetnega polja na hitrost svetlobe in verjetno se bodo takrat pojavfli preprosti in prepričljivi eksperimenti za proučevanje tega pojava. Zaradi tega sem se branil izpeljati te zahtevne poskuse.
Ob zaključku tega poglavja mislim, da lahko trdno prepričani rečemo, da v bližnji prihodnosti fizike čakajo številna nova in zanimiva odkritja in se je primerno spomniti besed Hamletovih: ,,Veliko tega je na svetu, prijatelj Horatio, o čemer se ni našim modrecem niti sanjalo". Tako je bilo pred tristo leti za časa Shakespeara in tako bo vedno. V bistvu tu ni govora o ničemer drugem, kot o neprestanem dialektičnem razvoju človekovega spoznanja narave.
Pomembnejši znanstveni problemi bližnje prihodnosti                    '
Razen odkritij novih pojavov v naravi, ki jih ne moremo predvideti, bo glavno prizade-vanje znanstvenikov vedno usmerjeno k temeljitejšemu proučevanju že odkritih naravnih pojavov, k reševanju metodoloških in uporabnih nalog. Da bi odkrili te usmeritve znanstvenih raziskav, ki bodo v bližnji prihodnosti postale vodilne, moramo opredeliti področja naravoslovja, ki so najtesneje povezana z najaktualnejšimi problemi življenja.
Vsem so dobro znani najvažnejši tn najzanimivejši problemi, ki stojijo zdaj pred znanostjo in se ob njih ne bom detajlneje zadrževal. Prvi takih problemov je osvojitev vesolja. Za uresničenje tega cilja je narejeno najosnovnejše; človek se je iztrgal iz gravita-cijskega polja zemlje in osnovna naloga v prihodnosti je v tem, da se izkoristi atomska energetika kot pogonska sila za vesoljske ladje. Kakšni praktični rezultati se lahko potegnejo iz rešitve tega problema? Povečala se bo možnost za naselitev drugih planetov. To je seveda naloga zelo daljne prihodnosti, za zdaj imamo dovolj prostora na zemlji. Toda lepota in priviačnost prodiranja na nova, neraziskana področja obstaja v tem, da človek ne more predvideti tega, kar bo tam našel za sebe. Celotno nakopičenje zgodo-vinskih izkustev nedvomno kaže, da prodira-nje na nova področja odkriva tudi nove možnosti za dvig človeške kulture. Nedvom-no bo tako tudi tukaj.
Lahko opažamo, da tudi zdaj obstajajo praktične možnosti za izpopolnjevanje vesoljskih raket zaradi odstranjevanja radio-aktivnih odpadkov in žlindre, ki ostajajo od atomskih reaktorjev. Nhogokrat se je opozarjalo, da se bo v bližnji prihodnosti nakopičila tako ogromna količina radio-aktivnih odpadkov atomskih energetskih naprav, da bo njihovo shranjevanje težavno in nevarno in mnogi mislijo, da bo to glavna zapreka za razvoj obsežne atomske tehnike. Če bi pošiljali te radioaktivne žlindre v vesoljska prostranstva z raketami; bi bilo to popolnoma nenevarno za človeštvo in kakor se zdi, ne zahteva velikih stroškov. Reševanje pred radioaktivnimi odpadki lahko postane s tem rešitev tega problema.
Eden važnejših problemov sedanjosti in tudi prihodnosti je pridobivanje cenene električne energije.
Pomembnejša možna rešitev tega problema je nadzorovana termična jedrska reakcija. To je najvažnejša naloga sodobne fizike, ki bi zagotovila Ijudem neizčrpen vir energije ; njena rešitev je odvisna od ustvaritve plazme pri zadosti visoki temperaturi. Pot za rešitev tega problema znanstveniki še vedno iščejo. Bliiji nam je problem učinkovitega izkoriščanja toplote pri zgorevanju goriva. Znano je, da spreminjanje energije gorečega premoga v eletrično tvori sedaj veriga procesov; najprej kemično energijo spreme-nijo v peči v toploto, potem v kotlih spre-minjajo toploto v paro, nato v parnih strojth v mehanično energijo in na koncu z genera-torji v električno energijo. Toda na ta način se da izkoristiti le 30—35 % kemične energije premoga in še to pri velikih vlaganjih kapitala v stroje. Da bi ta proces v prihodnosti napravili učinkovitejši, se načrtujejo graditve novih naprav; v mislih imam tako imenovane magnetnohidrodinamičnegeneratorje. Ideja za te generatorje je bila dana v začetku stoletja in se sklene v ugotovitvi: če hitro tekoči curek dobro prevodne plazme spustimo skozi
ii n
magnetno polje, nastane povprečna čna gibalna sila. Na račun ti sile dob^k in na tak način lahko spreminjamo energijo curka v električno. V zadn je, zahvaljujoč razvoju reaktivne avi raketne tehnike,  proces dobivanja curkov   visokotemperaturnega   plina o obvladan;   zato   je   uresničenje  stai t magnetno-hidro-dinamičnega        gen 9 postalo realno in to idejo zdaj resno jejo pomembni inštituti pr  nas in Lahko   predvidimo,   da   bo   ta   g< efektivno  delal, ko bo dajal moč \ nekaj sto MW.
Toda najbolj privlačno mora biti nje neposrednega pretvarjanja energije v električno. V navadnih gal členih in v akumulatorjih je to že uresničeno in kot je znano, je tu skoraj popolna pretvorba kemične en električno in je morda koeficient koi učinka btizu enoti. Osnovns naloga, pred znanstveniki, je izdelava t galvanskega člena, da bi neposredno električno energijo iz reakcije ok premoga. Uresničenje takšnih ; elementov, ki bi delovali pri zvišanju rature in pritiska, je postab možnc tem imajo v zadnjem desetletju uspehe, čeprav naloga Se nima pr i rešitve. Žal je dvomljivo, če bo splohi li podobne naprave večjih moči, v koli povezano s principielnimi težavami. S tem, da do kemične oksdacije členov prihaja na površini elektrod prostornini elektrolita, toda pri teh je za večje moči potrebna zelo površiaa, kar je izvedljivo v zelo razsežnostih. Zato bo ta priicip gen elektnične energije prišel v poštev sč energetiki majhnih oblik.
Nikoli ne smemo pozabiti n problem energetike; na nsposredr tvorbo kemične energije v mehanično j Ijudje zaostajajo za naravo. Mšični p še najbolj razširjen. Če vzamemo I mehanične energije ustvarjene z n vseh živali, je ta za zdaj nekolikokri od vseh toplotnih pogonov, ki so jih Ijudje. Razen tega mišični pcgon, kak poskus, dela zelo efektivno, z koeficientom koristnega učinka kot i turbine in drugi toplotni pogoni najbolj presenetljivo in kar je treba [ je to, da do sedaj znanstvenikom ni doumeti bistva mišičnega procesa. Hi| dosti, toda za zdaj se znanstvenil posreči umetno ponoviti procesa mišičnega viakna in do takrat ne imeti tega procesa za razloženega.
Nedvomno   bo   proučevanje   mel mišičnega   skrčenja   eden    centraln blemov   znanstvenih   razisko^anj   v nosti. Pri tem bodo sodelovali fiziki, in biologi. Kakšna je verjetnost, da delo   končalo  v   naslednjih  letih? lahko imamo za rešeno, če nam us ducirati skrčenje sintetičnega vlaki vpliva  sprememb v lastnostih okolk zmodelirati mišične procese. Nepn veča  število  tipov  členov  verig,   ki vlakna sintetičnih polimerov. Vse teir i poznamo   značaj   in   lastnosii   molel ih vezi  v polimerih in to daje upanje skrivnost    skrčenja   razkrila   na    ui n vlaknu. V vsakem primeru je to por
PARADIGMA IN RAZVOJ ZNANOSTI
Slavko Hozjan
(nadaljevanje)
naloga   t>ff*nfe   prthocfrwstf. bodo mogoče dobili Ijudje vroke ul mehanični pogon. Lahko pričakuje tak   pogon   prenosen  in bo primeri pridobivanje manjših moči.
Vidimo,  da je v  polimemih  vl veliko   skrivnosti   in   poznavanja Ijudem zeto koristilo. Npr. dobro da se po živčnih vlaknih, ki jih poj kot     dielektrike,     lahko     prosto električni impuls — signal. Vemo, sedež v živčnih vlaknih, toda mehani zanjmivega    pojava   je    še   vedno nepojasnjen in ga tudi ne mDremo cirati.  Ko bo tudi ta naloga reše lahko izdelovali signalizacijske she in druge elemente kibernetskih str kovinskih     prevodnikov.     Razume pojava je tudi velik problem p^ihodn
(se nadaljuje)

Normalna znanost in kriza
Ker v normalni znanosti ne prihaja do novitete dejstev in teorij (in noviteta je pogoj, da nek dosežek lahko štejemo za odkritje), kaj se potem v normalni znanosti sploh dogaja? Ali če vprašanje formuli-ramo drugače: kakšno vlogo igra paradigma v normalni znanosti? Vlogo patadigme lahko omejimo na tri razrede problemov, ki predstavljajo izbor problemov raziskovanja. Prvi je razred ,,bistvenih dejstev", t. j. dejstev, ki lahko veliko povedo o ,,naravi stvari" in jih je zato potrebno odločiti čim precizneje in v različnih situacijah. Iz zgodovine znanosti lahko navedemo veliko primerov, ki ustrezajo temu razredu. V različnih razvojnih fazah posameznih znanosti so bila ,,bistvena dejstva" seveda različno določevana. Takd je v astronomiji bilo pomembno določevanje položaja in velikosti zvezd; v fiziki določevanje specifičnih tež, valovnih dolžin in spektralne intenzi-tete, električne prevodnosti...; v kemiji določanje vrelišč, določanje formul itd. Drugi razred proble-mov, ki jih paradigma določa je usklajevanje dejstev s teorijo. Kot posebno pomembna se izkažejo tista dejstva, ki so s paradigmatsko teorijo neposredno primerljiva, kar je v primeru matematizirane oblike teorije težko. Celo na področjih, kjer je primerjava možna, so potrebne teoretske in eksperimentalne aproksimacije, ki v veliki meri omejujejo pričako-vana ujemanja. Npr. za neposredno primerjanje Einsteinove splošne teorije relativnosti so možna področja: procesija Merkurjevega perihela, premiki k rdeči v spektrih svetlobe, ki prihaja z oddaljenih^ zvezd (toda to se že lahko izpelje iz elementarnejših dokazovanj kot je splošna relativnost), podobno je tudi z razlago uklona svetlobe pri prehodu mimo sonca, dodatna točka preverjanja je gravitacijski premik Mossbauerjeve radiacije. Tretji razred ekspe-rimentov in opazovanj je usmerjen v artikulacijo paradigmatske teorije t. j., da bi se rešile nedoloče-nosti ter omogocila rešitev problemov na katere je paradigma opozorila. Ta razred je tudi najpomem-bnejši in vključuje različne podvrste eksperimentov. Zanimive primere najdemo pri določanju fizikalnih konstant. Poglejmo primer iz nevvtonske fizike. Newtonovi rezultati so nakazovali, da bi sila med dvema enotama mase na enoto razdalje bila ista za vse vrste materije v vseh položajih v vesolju. Toda lastni Nevvtonovi problemi so bili lahko rešeni brez določitve velikosti te sile, t. j. univerzalne gravita-cijske konstante. Zaradi centralne vloge v fizikalni teoriji so bila merjenja, ki naj bi čim točneje določila univerzalno gravitacijsko konstanto, izredno pogosta. Podobno je bUo z določanjem ast^onomske enote, toda nobena ne bi bila uresni-čerta brez paradigmatske teorije, ki je definirala problem in zagotavljala obstoj rešitve. Artikulacijo teorije prav tako lahko povežemo tudi s kvanti-tativnimi zakoni. Mogoče je manj očitno, vendar je za ugotovitev npr. Boylovega zakona, ki povezuje pritisk s prostornino plina, bila predpogoj para-digmatska teorija. Boylovih eksperimentov se ni dalo zamisliti (tudi če bi bili zamišljeni, bi dobili diugačno ali nobee interpretacije), dokler zrak ni bil dojet kot elastični fluid, na katerega se lahko aplicirajo vsi zakoni hidrostatike. V temelju zgrešeno je torej mnenje, da so bile tovrstne meritve začete zaradi meritev samih, brez angažiranja teorije. Paradigma, ki pokriva določen sklop pojavov, je lahko dvoumna ko gre za sorodne pojave. Takrat so prav tako potrebni eksperimenti, ki določijo pravilno uporabo paradigme.
V okviru normalno-znanstvenega raziskovanja vsak znanstvenik dela na enem od teh treh razredov problemov. ReStev teh problemov je sicer visoko-akumulativna dejavnost, toda o znanstvenih odkritjih v strogem potnenu ne moremo govoriti. Šele predhodna zavest o nepravilnosti, t. j. zavest o neizpolnjenih pričakovanjih, ki jih je paradigma postavila naravi, je izhodišče za možnost nastanka odkritja. Toda nepravilnost je lahko le nerešena ,,uganka" normalne znanosti oziroma vsako ,,uganko" lahko jcmljemo kot nepravilnost. Sele ko nepravilnost začne delovati kot kontraprimer, se iztrga iz paradigmatske teorije in povzroči krizo v normalni znanosti. Ko nepravilnost postane splošno priznana jo začnejo na široko raziskovati. Postane takorekoč glavni predmet določene discipline. V krizi se znanstveniki zatekajo tudi k filozofski analizi, kar je drugače redkost. Pomembnost ,,miselnega eksperimenta" se posebno jasno kaže v spisih Einsteina. Staro paradigmo je treba v »miselnem eksperimentu" obdelati tako, da se koren krize pokaže s takšno jasnostjo, kot je v laboratoriju ni mogoče doseči. Možna, čeprav nekoliko neobičajna pot iz krize je, da nekateri znanstveniki zapustijo krizno področje znanstvencga raziskovanja in se preusmerijo v druge poklice, kar je tudi način zavrženja paradigme. Toda zavrženje paradigme brez nadomestitve z drugo, je istočasno tudi zavrženje znanosti samc.
Kakšen je kriterij, da se uganka normalne znanosti začne obravnavati kot nepravilnost ali celo delovati kot kontraprimer? Splošnega kriterija verjetno ni. Najboij pogost vzrok je trdovratno upiranje problema pred rešitvijo z znanimi para-digmatskimi procedurami. Nepravilnosti, ki pomenijo izčrpanje možnosti določene paradigme, so za Kuhna edini izvor krize. Lahko rečemo, da je to zunanji pritisk na paradigmo. Toda izvor krize je lahko tudi teoretski pritisk, ki v paradigmi sami pokaže določene nekoherentnosti, lahko pa tak ptitisk prihaja iz drugega (sorodnega) raziskovalnega področja in prinaša tcorijo višjega tipa, ki zahteva spremembo ostalih paradigmatških teorij. V krizi se s proliferacijo paradigmatske teorije rahljajo pravila normalnega reševanja problemov. Razvijajo se nerazvite in spekulativne teorije, tako da razisko-vanje v času krize spominja na pred-paradigmatsko. Steredtipi se počasi rahljajo, nastajajo novi podatki, ki se kopičijo. Včasih se oblika nove paradigme lahko sluti v strukturi podatkov, vendar Kuhn meni, da nova paradigma ali zadostna slutnja, ki dopušča kasnejšo artikulacijo, nastane naenkrat, takorekoč čez noč. To je ena najbolj kritiziranih točk Kuhnove koncepcije.
Zadeval naj bi jo očitek iracionalizma, ker Kuhn vnašanje reda v podatke imenuje gestalt-preskok. Toda gestalt-preskok predstavlja le intuitivno zaobjetje vseh dotedanjih podatkov, kar še ni zadosten razlog za obtožbo irecionalnosti. Kajti, kjer je intuicija, pomeni, da je tudi zakonitost. Ozadje Kuhnove teze ni toliko trditev, da se paradigme ustvarijo naenkrat, temveč spoznanje, da se paradigme (teorije) ustvarijo v ,,enem delu", kot celota in ne z neko diskurzivno konstrukcijo, čeprav je ta nujna za predhodno vnašanje reda v obstoječe podatke.
Se enkrat se povrnimo na izhodiščno vprašanje, kaj je to znanstveno odkritje in kako nastane? Ce
sledimo Kuhnovi imanentni logiki, ki izhaja iz njegove opredelitve normalne znanosti in funkcij paradigme, nujno pridemo do zaključka, da odkritij posameznih znanstvenih dejstev, v strogem pomenu pojma odkritja, sploh ni. Odkritja v normalni znanosti niso novitete, t. j. ne prinašajo novega spoznanja izven tistega, ki ga je že začrtala paradigmatska teorija. Ker je to bilo pričakovano, ne moremo reči, da je bilo popolnoma novo. Šele kadar sta opazovanje in konceptualizacija, dejstvo in njegovo sooblikovanje v teoriji povezana, lahko govorimo o odkritju, ki prinaša nova spoznanja o naravi. Toda do takšnega povezovanja med opazovanji in konceptualizacijo prihaja le takrat, ko se oblikuje in nastane nova paradigma. V strogem pomenu predstavlja torej le odkritje (formulacija) paradigme pravo odkritje, ki prinaša spoznanje novega s tem, ko začrta novo polje problemov in' možnih rešitev. Naša začetna hipoteza, da je možna določena hierarhizacija med odkritji, je torej upravi-čena, čeprav ne v tem smislu, da bi razlikovali med odkritji dejstev, odkritji zakonov ter odkritji zakonov in dejstev. Razloček se vzpostavlja med novim spoznanjem naravnih pojavov, ki ga prinaša paradigma in med širitvijo našega znanja o že (v principu) spoznanem svetu, t. j. z ,,odkrivanjem" posameznih dejstev oziroma stvari in pojavov v naravi, kar je le širitev znanstvenega znanja. Delitev med znanstvenim spoznanjem in znanstvenim znanjem se nam zdi sniselna, čeprav verjetno izvira le iz obstoječe prakse znanstvene produkcije in ne temelji na kakšnih gnoseološko-ontoloških premislekih. Ce si dovolimo še eno, mogoče pre-tirano primerjavo. Pomen Kuhnove konceptuali-zacije pojma paradigme za raziskovanje strukture razvoja znanosti lahko primerjamo s pomenom pojma družbenoekonomske formacije za prouče-vanje razvoja družbe. Primerjava je delno opravičena s tem, ker tudi Kuhn razvoj znanosti primerja z družbenim (političnim) razvojem. Kako torej po Kuhnu poteka razvoj znanosti?
Znanstvena revolucija
Zamenjavo stare paradigme z novo, t. j. prehod iz ene v drugo znanstveno-raziskovalno trad/cijo, Kuhn imenuje znanstvena revoluciia. Pri tem izhaja iz primerjave znanstvenih s političnimi revolucijami. Podobnost med obema vrstama revolucije je v izvoru revolucionarne dejavnosti, ki se izraža v neadekvat-nem funkcioniranju političnih institucij na probleme okolja, ki so ga same te institucije delno ustvarile, oziroma paradigme v raziskovanju nekega aspekta narave, ki ga je sama paradigma nakazala. V obeh primerih slabo funkcioniranje vodi v krizo. Cilj političnih revolucij je sprememba političnih institu-cij na način, ki ga same te institucije ne dopuščajo. Uspeh revolucije se kaže v odpravi teh institucij. V krizi se mnogi posamezniki vežejo za nek konkreten predlog rekonstrukcije. Družba se s tem po Kuhnovem mnenju razdeli narivalske tabore in ko je polarizacija izvršena, političi vpliv nima uspeha, ker ni nobenega nadinstitucionalnega kriterija za presojo razlik. Podoben proces poteka tudi v znanstvenih revolucijah. Kuhn v obeh primerih vidi nezdružljivi način življenja v skupnosti. Izbor paradigme nc more biti določen samo s presojevalnimi procedurami normalne znanosti, ker te temeljijo na paradigmi, ki je sporna. Vsaka skupina uporablja svojo lastno paradigmo, da bi upravičila njeno uporabo. Toda paradigme se ne da braniti tako, da bi izhajali iz nje same. Kakšen je torej kriterij za izbor paradigme in kakšne lastnosti mora sploh imeti dobra znanstvena teorija?
Karl Popper našteva naslednje kriterije za izbor med dvema teorijama - teorijo I in tcorijo II. (npr. za izbor teorije II). Teorija II mora dati točnejše trditve kot teorija I; teorija II upošteva in razloži več dejstev kot teorija I; teorija II je vzdržala teste, kjer je teorija I odpovedala; teorija II opišc ali razloži več dejstev kot teorija Ij teorija II je prinesla nove eksperimentalne rezultate in jih v&držala; teorija II je prej nepovezane probleme r»ed seboj povezala. Kuhn prav tako poskuša dOiočiti lastnosti dobre znanstvene teorije. Meni, dd so te naslednje: odgo-varjanje dejstvom (na svejem področju aplikacije morajo iz teorije izpeljane posledice biti s prejšnjimi eksperimenti in opazovanji v določenem skladju), teorija mora biti neprotislovna ne-le v sebi, temveč tudi v odnosu do drugih tcorij priznanih v tistem času; teorija mora imeti bogat obseg (njene konsek-vence morajo iti čez opazovanje, zakone in delne teorije, ki jih je teorija prvotno morala pojasniti); teorija mora biti enostavna (kar je zahteval že Nevvton); teorija mora dati nove eksperimentalne rezultate, mora odkriti nove pojave ali doslej neznane odnose med znanimi pojavi, t. j. mora biti plodna.
Med Popperjevimi in Kuhnovimi kriteriji ni bistvenih razložkov. Kriterije obeh lahko poimenu-jemo ,,objektivni kritcriji" in so za Popperja edini merodajni pri izboru teorij, za Kuhna pa vseeno niso odločilni. Ce se morata dva znanstvcnika odločiti med dvema rivalskima teorijama in se orientirati po istih kriterijih prideta kljub temu do različnih rezul-tatov. Do tega pride zaradi različnega strokovnega izkuštva in osebnostnih lastnosti znanstvenikov ter zaradi vpliva okolja, predvscm s filozofskim vplivom. Skratka: ni nekih abstraktnih pravil za presojo. temveč se morajo vzroki za vsakokratno odločitev iskati skozi konkretno historično analizo konkretne situacije, kjer objektivni kriteriji delujejo kot vrednost. Ob upoštevanju teh izhodišč pride Kuhn do sklepa, da ni nobenega nevtralnega algoritma za izbor teorije, ki bi vsakega posameznika pripeljal k isti odločitvi. Efektivno odločitev prinese šelc znanstvena skupnost, ko prizna večina članov določen sklop argumentov za odločilnejši. V tej
točki je Kuhn skrajno radikalen. Lahko se zgodi, da je neka paradigmatska teorija dokončno sprejeta šele takrat, ko stara generacije znanstvenikov pomre.
Poglejmo, kakšna so po menjavi paradigme razmerja med staro in novo paradigmo. Nova teorija lahko sploh ne pride v navzkrižje s staro, kot se je zgodilo v primeru kvantne teorije. Lahko je to teorija višjega tipa, ki povezuje v celoto teorije nižjega tipa, npr. teorija o ohranitvi energije. Ce bi bile vse teorije tovrstne, bi bil znanstveni razvoj avtentično kumulativen. Nova teorija bi vnašala red tja, kjer ga prej ni bilo opaziti. V evoluciji bi novo znanje zamenjevalo neznanje. Nujno je, da se nova teorija ,,razširi", ker je kumulativno pridobivanje ne le redko, temveč tudi v principu neverjetno. Skratka, Kuhn v menjavah paradigme vidi zamenjavo nekega znanja z znanjem druge vrste, ki je s prvim nezdružljivo. Ta nezdružljivost je tisto, kar omogoča revolucionarni premik pojmovne mreže. Ne-le, da ta premik označuje nove stvari v naravi (je vsebinski), temveč pomeni spremembo za znanost samo. Paradigme so izvor metod, sfere problemov in standardov rešitev in zato sprejem nove paradigme povzroči pogosto drugačno definicijo znanstvene discipline.
Razen za znanost ima sprejem nove paradigme še eno posledico, ki je v Kuhnovi koncepciji celo pomembnejša in tudi spornejša. Menjava paradigme naj bi povzročila spremembo sveta. Na področju svojega raziskovalnega angažiranja znanstveniki na nek način živijo v drugem svetu. Tudi če glcdajo na ista mesta z istimi instrumenti, vidijo druge stvari. Ta teza ima jedro v misli, da zaznavanje sveta ni interpretacija spoznavnih dispozicij in vrednostno nevtralne množice dejstev, kar vsekakor drži. Elementarno zaznavanje, še bolj pa jezik se v zgodovini spreminjata. Menjava paradigme je časovno zelo kratek pojav in lahko dvomimo v popolno spremembo normalnega zaznavanja in jezika. Bolj verjetna je njuna konstantnost. Kaj se potem zgodi po menjavi paradigme? Vemo, da ne gre le za drugačno interpretacijo nevtralnih dejstev, hkrati bi bilo pretiravanje, če bi govorili o spremembi sveta v običajnem smislu. Kaj je torej ta vmesnost? Kuhn moramo istost sveta (v ontološkem smislu) predpostavljati. Lahko rečemo, da se menja pojmovno polje in s tem slika sveta. Kuhnova teza o neprimerljivosti je poskus rešitve klasičnega dualizma med subjektom in objektom spoznanja.
Če je revolucija tako temeljita sprcmemba, kot meni Kuhn, zakaj je potem ne opazimo. Zakaj potem še zmeraj ostaja ustaljena predstava o li-nearno-kumulativnem razvoju znanosti? Kuhn navaja dva vzroka. Prvi izhaja iz spoznavno-teoretske teze, da se znanje neposredno veže na čutne podatke, da se neznanje zamenjuje z znanjem, da nova teorija vključuje staro. Drugi vzrok je avtori-teta, ki izhaja iz pedagoške oblike normalno-znan-stvene tradicije. Predstavo o kreativni znanstveni dejavnosti dajejo učbeniki, popularizacije in filozof-ska dela. Po vsaki revoluciji so učbeniki na novo napisani in s tem je revolucija postala ,,nevidna". Z novo paradigmo pridc do rekonstrukcije zgodovine znanstvene discipline in znanstveniki že tako nimajo ,,posluha" za zgodovino. Revolucionarni potek menjav paradigcm ni linearno-kumulativen. Kako je potem napredek, v znanosti sploh možen? Ali če vprašanje zaobrnemo, zakaj je predstava napredka tako tesno vezana in rezervirana za znanost?
froblem napredka znanostj
Zmago neke paradigme po Kuhnu moramo jemati kot napredek, ker bi sicer priznali, da imajo prav nasprotniki in ker rezultat kreativnega dela mora biti napredek. S tem ni najdena seveda nobena skupna osnova za primerjavo pred - in porevolucionarne faze. Da bi tezo o napredku podprli, našteva lastnosti članov znanstvenih skupnosti, ker meni, da je sam obstoj znanosti odvisen od pooblastil, ki jih imajo, ko izbirajo paradigmo. To so lastnosti kot: interes za reševanje problemov, detaljno raziskovanje, splošna sprejemljivost reStev ter prepovcd skliccvanja na zunanjo avtori-teto. Znanstvene skupnosti naj bi bile izrazito izolirane in neodvisne od družbenih zahtev, tako da lahko izbirajo probleme ne glede na družbene zahteve po njihovi rešitvi. Znanost ostaja za Kuhna le sistem pridobivanja spoznanj, ne vidi pa v njej neposredne produktivne sile, ki bi se izkazala kot neposredna produktivna sila kapitala. Videli smo žc, da se Kuhnov pojem naprcdka razlikuje od predstave napredka, kjer novo znanje zamenjuje neznanje. Napredek v tem konceptu predpostavlja pojem resnice, ki se ji v znanstvenem razvoju vedno bolj približujemo. Tak koncept znanstvenega razvoja zagovarja Popper. Toda Kuhn meni, da teze, ki zagovarjajo sosledje teorij, nimajo nobenega pomena in ne vplivajo na reševanjc problemov tcr na konkretna predvidevanja izpeljana iz teorij. Nek znanstvenik jc lahko prepričan, da išče resnico, vendar ima to le motivacijski pomen za raziskovanje. V tezah o približevanju k rcsnici vidi probleme ,,ontološke strukture" teorij, t. j. misli, da gre za problem odnosov ujemanja med entitetami, ki jih teorija predpostavlja in tega, kar je dejansko tam. Tako postavljen problem nima smisla, zdi se mu cclo fluzoren. Ta trditev izhaja iz njegovega pojmovanja odnosa med dejstvi in teorijo. Dejstva so vedno dejstva v luči teorije. Zato ne prescneča njegov odpor proti poskusu od teorije neodvisnega prever-janja dejstev. Proces razvoja in napredovanja znanosti tako ne more biti teleološki proces, ki bi znanost vodil k cilju, ki ga je narava vnaprej posta-vila. Cilj niti ni potreben, ker se lahko iz spoznavne atuacije določene znanstvene skupnosti kadarkoli pojasni obstoj  znanosti,  kakor tudi njen uspeh.
Kuhnova zahteva po izhajanju iz spoznavne situacije določene skupnosti, spominja na dialektično samospoznanje družbene prakse. Vendar gre pri Kuhnu le za zgodovinsko situacijo wm^jene avtonomne skupine znanstvenikov, na katefe naj družba ne bi imela vptiva, ko gre za znanstvene stvari.
Ocenjevanje Kuhnovega prispevka k razumevanju razvoja znanosti ni enostavno. Kakor so posamezne teze problematične, tako lahko rečemo da v celoti vzeto ima Kuhn prav. Njegove ugotovitve so pomembne tudi zaradi tega, ker kot fizik izhaja iz same znanstvene prakse in ne iz neke ,,načelne refleksije". Rezultat je pravzaprav nekoliko parador ksalen. Pokazal je, da sam gnoseološko-metodoloski potek, vključuje širši družbeni aspekt, ki se kaže v vplivu dobe s svojimi filozofskimi koncepcijami, v vplivu osebnostnih lastnosti in strokovnega izkustva. Skratka, da znanstvena dejavnost v najbolj bistveni točki, v sprejemanju znanstvenih teorij, ni odvisna le od nekih ,,objektivnih kriterijev" in večnih presoje-valnih procedur posameznika, t. i. notranje znanstvene racionalnosti, enkrat za vselej utemeljene v naravi stvari in v metodološkem pristopu; temveč da gre za historično pogojenost spoznanja. Toda pogojenost spoznanja je zaprl v idiliko avtonomne znanstvene skupnosti, potem ko je avtonomnost odvzel posameznemu znanstveniku. Ostal je takore-koč na pol poti. Toda ta konstrukcija je umetno vzpostavljena, je teoretski izraz praktične podrcditve kapitalistični produkciji, ki znanosti odmerja svoj vrtiček, kjer navidez lahko počne vse kar hoče. Implicitna tendenca Kuhnovih izvajanj to omejenost podira. S tega vidika je pojem paradigma revolucio-naren, ker gnoseološko-metodološki razvoj znanosti ni nekaj ločenega od družbenega razvoja.
Poglejmo   si   zanimivo   interpretacijo   Kuhnove koncepcije, ki je sicer zožila pojem paradigme na pojem  teorije,  prinesla  pa je   novo  razumevanje znanstvene   teorije.   To je  interpretacija W. Steg-muellerja. Znanstvene teorije se običajno določa kot sisteme stavkov. Pojmovanje, ki je plodno, kcr se problemi kot neprotislovnost, neodvisnost aksiomov itd. lahko reducirajo na vprašanja odnosa sklcpanja in izhajanja med stavki. Toda na tak pojem teorije je tesno vezano  monistično razumevanje znanstvene racionalnosti kot induktivnega sklepanja ali deduk-tivne     metode     preiskusa.     Stegmueller     tcorijo obravnava kot nekaj, kar določenim kompleksnim objektom (npr. fizikalnim objektom) pripada ali ne pripada   kot   bolj   ali   manj   uspešno   uporabljiv predikat,  točneje gre za večteoretski predikat. Z njegovo aplikacijo na fizikalni sistem se trdi, da ima določeno   matematično   strukturo.  Npr.   klasična mehanika  se  konstituira   potem  kot večteoretski predikat-    ,je    klasična    mehanika".     Vsebina večteoretskega   predikata   (s   katero   se   fizikalna teorija aksiomatizira) je matematična struktura te teorije. Do empiričnih trditev pridemo tako, da se ta struktura aplicira na flzikalne sisteme (npr. sončni sistem je sistem a). Ceje S matematična struktura (npr. struktura izražena s predikatom ,je klasična mehanika"), potem bi bili vsi s pomočjo flzikalne teorije dobljeni stavki izraženi v obliki ,,a je S", ker ta   stavek   vsebuje   hipotetično   domnevo,   da  je fizikalni sistem a entiteta, ki ji pripada matematična struktura S. Stegmucller v teoriji razlikuje: centralno sestavino teorije, t.j. njeno strukturno jedro, ki v vseh preoblikovanjih teorije ohrani in izraža funda-mentalni   zakon    teorije   (npr.   drugi   Newtonov zakon); teoretske razširitve (poostritve) tega jedra s formualcijo dodatnih zakonov. Principielno naspro-ten je drug razvoj. Prvotno s struktumim jedrom tesno povezan obseg tipičnih aplikacij, se z novimi aplikacijami čim bolj razširi. Teoretični napredek se skuša doseči s tem, da se napravijo čim bolj specifi-čne izjave o intcndiranem obsegu aplikacije ter na drugj strani z empiričnim napredkom (z iskanjem novih   primerov   aplikacrje).   Oba   ta   procesa   sc medsebojno  pogojujeta. V tem tnodelu vidi Steg-mueller   eksplikat   za   Kuhnov   pojem   normalnc znanosti.   Kuhnovi   paradigmi  odgovarja   pri   tem množica intendiranih aplikacij, začrtanih s tipičnimi primeri    napovedi.    Dejavnost    znanstvenikov    v normalni  znanosti  tvori izgradnja  neke  teorije  z razširjanjem    njenega    strukturnega    jedra    in    s povečanjem obsega aplikacije. Lahko, da znanstve-nik pri tem ne uspe, vendar se njegov neuspeh ne more razložiti kot  falsifikacija  teorije.  V tem je skrivnost  imunosti  teorije   pred   neuspehi,   ki   ne privedejo   takoj   do   ovrženja.   Ce   se   aplikacija določene teorije na določen aplikativni primer (npr. newtonske mehanike na optiko)  tako trdovratno upira pred rešitvijo, se začnejo znanstveniki ozirati za novo teorijo, ki dopušča aplikacijo na vprašljiv primer. To je potem menjava paradigmc, ki predstav-Ija  pri  Kuhnu nezdružljivost paradigem, pri Steg-muellerju pa je to različnost strukturnili jeder obeh teorij.  Kako je  potem z naprcdkom v znanosti? Stegmueller meni,  da do napredka prihaja, če se stara  teorija   lahko  reducira  na  novo. S  tezo  o neprimerljivosti  teorij   se  trdi samo, da  temeljne pojme   stare   teorije  ni  mogoče  definirati v novi nadomestni. Iz tega tudi sledi, da starih aksiomov in pravil ni mogoče izpeljati iz nove teorije. Ce ta teza postavi V Stegmuellerjevo terminologijo, sc z njo trdi le to, da jedro nadomestnc teorije ni identično s strukturnim jedrom  potisnjene  teorije. Vendar se kljub različnosti strukturnih jedcr lahko govori o redukciji, ker reducirajoča teorija v eksplanacijskem in prognostičnem smislu opravlja najmanj isto kot na njo reducirana teorija. Stegmueller iz tega izpclje možnost združitve takšnih oblik naprcdka kot jih zagovarja Kuhn, s kumulativno množitvijo znanja v znanstvenih revolucijah.
Izhajali smo iz predpostavke, da je znanost specifična produkcija. Poskusimo skicirati možne sestavine te produkcije. To bi bilc teorijc z zakoni in hipotezami, mctode, pojmovni instrumentarij (s terminologijo in načinom komunikacije), matcrialni instrumentarij, konkretni prejšnji rezultati, predmet raziskovanja (ki ga v veliki mcri določajo prcjšnji dosežki) ter nosilci znanstvene dcjavnosti. Pri tcm imajo teorije (kot paradigme) poscbno nicsto. Za dosego ciljev (t. j. novih spoznanj in odkritij) se morajo sestavine znanstvene produkcije na določcn način povczati. Pri tem pride do določcnih (različnili) zvez, učinkovanj, odvisnosti, ki vodijo do konkretnega rezultata. Misclno zaobjctje vsch teh sestavin v njihovi mcdsebojni povezanosti (razcn nosilcev), bi lahko imenovali znanstveno znanje. Tako opredeljcn pojem znanstvenega znanja jc dosti širši kot izenačcvanje znanstvenega znanja s toorijo. Odnosi med scstavinami znanstvene produkcije sc spreminjajo, prihaja do spremcmb posamcznih sestavin, kar zahteva prestrukturiranje cclote. S tcm se spreminja tudi znanstvcno znanjc. Vendar nikoli ne pride hkrati do popolnc sprcmembe vsch sestavin znanstvene produkcije (vsaj zgodovina nc pozna nobenega primera - potem bi znanost nastala oziroma izginila čcz noč). Čc se ena sestavina spremeni, ostanejo ostale rclativno (vsaj za nekaj časa) nespremenjene in v novih odnosih tvorijo novo strukturo znanja. To novo znanje jc s prejšnjun bistveno poveza^o, kot je povczana sama znanstvena produkcija., V teni smislu lahko govorimo o kvali-tativni rasti znanstvcne produkcijc, poscbno še v današnjem času. To jc cna možnih poti, da sc pokažc kontinuitcta v razvoju znanosti. Nasprotno pa pojem paradigme kaže, da gre za diskontinuitcto v spoznanju. Združitcv obch tokov se zdi proti-slovna, vendar lahko rečemo, da je razvoj znanosti kontinuiran kot razvoj znanstvencga znanja in diskontinuiran kot razvoj znanstvenih spoznanj.
8
neapelj 79
M. Likar
Večino bolezni v Neaplju je povzročil respiratorni sinridjski virus (RSV), ki povzroča približno polovico bronhiolitisov (vnetij drobnih sapničk) in četrtino vseh pljučnic pri dojenčkih v prvih mesecih življenja. Novorojenčki so za virus hudo občutljivi, virus pa tako nalezljiv, da povzroča epidemije sleherno zimo skoraj povsod.
Ob neapeljski epidemiji smo spoznali, da čeprav dobro vemo, da so epidemije nalezljivfli morij v preteklosti spremljale vojne in revščino, pa dandanes vprašanje ni preprosto. Zbrali smo nekaj zgledov epidemij z RSV, da bi nemara le lahko osvettiU, kako danes vplivajo socialne razmere v katerih Ijudje živijo vsaj na epidemičnost tega virusa.
V obsežni večletni študij v sevemo vzhodni Angliji so ugotovili, da je nevarnost, da bo mestni otrok sprejet v bolnišnico zaradi infekcije z RSV v prvem letu starosti 1:38 za otroke iz industrijskfli predmestij,pa le 1:135 za otroke s podeželja. V nekaterih otroških oddelkfli, ki so jih izbrali zaradi razlik v družbeno ekonomskih razmerah otrok in po gostoti stanovalcev v hišah in stanovanjfli, so dokazali neposredno povezanost med zbolevanjem otrok in zaradi odstotka infekdje z respiratornim sincicijskim virusom gospodinjstev z več kot šest člani ali z več kot enim članom družine na stanovanjski prostor ter s številom nezaposlenih nekvalificiranih delavcev.
Število infekcij z RSV in hudih zbolenj je pri otrodh v družinah z najvisjim standardom 6,58 na 100.000, pri otrocih najrevnejše skupine pa kar 77,88 na 100.000. Otroci bogatih dmžin so 10-krat redkeje sprejeti v bolnišnico zaradi hude bolezni po infekciji z RSV kot otroci revnfli družin.
Inddenca zbolenja je v industrijskih predmestjih dvakrat večja kot na podeželju. Največja incidenca kar 24,5 na 1.000 je bila pri dojenčkihod l.do 3. mececa starosti v industrijskih predmestjfli.
Naše izkušnje z RSV niso posebno velike. Celje in okolico je zadela leta 1950 epidemija, ki pa je tedaj virološko niso poznali, ker virus še tii bil znan. Skrbni epidemiološki in klinični podatki, ki so se ohranili, pa kažejo značilno epidemijo z RSY. Od januarja do maja 1950 je zbolelo v Celju in okolici več kot 1.100 dojenčkov in malfli otrok, umrio pa jih je kar 40. Incidenca pri otrocih od 0-2 let je bila skoraj 20%, inddenca vseh starostnfli skupin pa je bila 5 %. Vlogo socialno ekonomskih razmer najbolje kaže to, kako je bolezen gospodarila v otroških
ALI   JE   BILA  REVSCBVA VZROK EPIDEMIJE HUDE BOLEZNI DIHAL PRI DOJENČHH V NEAPLJU LETA 1979?
jaslfli,   kjer   je   vseh   30   dojenčkov zbolelo, umrlo pa 5 ali 16,7 %.
Sodalno ekonomske razmere v Neaplju med epidemijo so bile izredno neugodne, saj je bila nezaposlenost približno 25 %, gostota naseljenosti v stanovanjih pa 2,1 na stanovanjski prostor, kar pomeni približno 11-članske družine v dvosobnih stanovanjih v na črno zgrajenih blokfli brcz vodovoda. V vsem je v Neaplju v nekaj mesedh epidemije zbolelo nekaj nad 3.500 otrok, umrlo pa 77.Posebna skupina socialnih delavcev in epidemiologov pa ni našla neposredne povezanosti med družbeno ekonomskim položajem družin otrok, ki so v bolnišnid Santobono umrli med epidemijo na oddelku za intenzivno nego in položajem družin, katerih otrod niso zboleli.
Kljub temu pa ne moremo izključiti verjetnosti, da so otroke bogatfli družin v Neaplju zdravili v boljših razmerah kot so bile v bolnišnid Santobono in so zato umirali redkeje. Zdi se, da je tudi manjše število dojenih otrok med revnimi neapeljčani prispevalo k nastanku epidemije.
V predmestjfli Kalkute so ugotovili v zanimivi študiji, da je število izoliranih scvov RSV neposredno odvisno od živijenjskega prostora družinskfli članov. V giiu preiskovanfli oseb so našli RSV dvakrat pogosteje pri družinah, v katerih je imel vsak član le 2 m2 bivalne površine kot v družinah, kjer je bila bivalna površina na člana družine dvakrat večja.
Nekatere epidemije infekdj z RSV pa niso bile povezane s socialno ekonomskimi okoliščinami prebivalcev. Skupina raziskovalcev v Chicagu je v letih 1967 do 1971 zapisovala sleherno
leto zimske epidemije. Ugotovili so, da povprečna vlaga in temperatura ozračja epidemije statistično signifikantno napovedujeta in da je število otrok, ki so za infekcijo občutljivi najpomembnejša okoliščina, da se začne bolezen širiti epidemično.
Še pomembnejše so raziskave v Washingtonu. Bolnike z vnetji dihal so razdelili v dve skupini glede na raso. Črnski otrod so bili iz Washingtona, povečini iz revnfli družin. Otrod belcev pa so bili povečini iz manj nagnetenih rezidenčnih predmestij. Čeprav predvidevamo, da se virus širi hitreje pri otrodh črnih družin in bi bil vifaunec inddence pri njfli zgodnejši, kot pri otrodh beKh družin, pa sta epidemični krivulji za obe skupini identični. Še več. V sleherai starostni skupini so osamili RSV pri črnih otrodh nekaj poredkeje kot pri belih otrocih.
Ni dvoma, socialno ekonomski položaj otroka v teh epidemijah Jii imel vloge. Kaj tedaj?
Zanimiv je opis majhne epidemije v osamljenih skupnostih v Arktiki leta 1972. Posebnost te epidemije je bila, da pri bolnikih ni bilo bronhiolitisov (vnetja sapničk), čeprav je med epidemijo zbolelo 75 % dojenčkov od starosti 2 do 5 mesecev. Vsi so zboleli s hudo pljučnico. Zdi se, da epidemija podpira podmeno, da imata ti dve bolezni podobi različno patofiziologijo: pri RSV bronhiolitisu je bistvena alergična reakdja — prva infekdja dojenčka senzibilizira, ga napravi preobčutljivega, druga pa povzroči bronhiditis. Nasprotno pa pri nastanku pljučnice, senzibilizacija ni potrebna. Dokazi za to so še skromni, vendar vemo, da je pri bronhiolitisu v pljučnem tkivu   umrlih   otrok  virus   navzoč   v
majhnih količinah, pri pljučnicah pa ga je veliko. Študija v Newcastlu kaže podobno razdelitev: število bronhiolitisov narašča do 6 meseca, število pljučnic pa že od tretjega meseca naptej naglo usiha.
Kaj lahko rečemo ob sklepu? Sleherni medidnski problem se izraža v dveh vidikfli, ki se med seboj ostro razločujeta. Vsi pojavi zdravja in bolezni odsevajo biološko enotnost človeka, hkrati pa tudi različnost družbene ureditve in načina živijenja. Dvojnost človekove narave - enotnost in različnost — ustvarja medidnsko protislovje, ki pretežno zapleta vprašanja, s katerimi se povsod danes in v preteklosti srečujejo zdravstvene službe.
Zaradi svoje biološke podobnosti zbolevajo vsi Ijudje za enakimi boleznimi. Vsem Ijudem pa sta tudi enako v prid zdravniška skrb in nega, kar dokazujejo uspehi preventivnih ukiepov in zdravilnih metod sodobne medidne.
Protislovje pa je, da imajo vsi ljudje ne glede na svoj izvor enako biološko konstitudjo, fiziološke potrebe in se enako odzivajo na spodbude in dražljaje.
In vendar se njihove bolezni kljub tej biološki enovitosti razlikujejo glede na to, kje živijo, v kakšni družbeni uieditvi živijo in tudi glede na njfliov način življenja. Zato je neogjbno, da sleherni, ki poskuša razreševati težave človeka z zdravjem in boleznijo, nenehno misli na splošne vidike človekove biologije in družbene različnosti medidnskih vprašanj.
medicina   in   družba
ŠlUUtiNTSKD NASELJE
GORAZD CUK
Že večkrat smo v Tribuni obravnavali težavni položaj v Studentskem centru, in ta tekst naj bi bil nadaljevanje teh prispevkov.
Po sklepih Univerzitetnega sveta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani je s konkretnejšo akcijo pristopila k reševanju problematike tudi sama Univerza in kot rezultat tega je bil sprejem pri predsedniku Izvršnega sveta SR Slovenije tov. Vratuši. Delegacija Univerze Edvarda Kardelja je seznanila predstavnike IS SRS o pereči problematiki v Študentskem centru, o njihovfli vzrokih in možnih posledicah. Vsekakor je bilo neljubo dejstvo, da je bila delegacija šele tedaj seznanjena, da je poskusila služba družbenega knjigovodstva preskrbeti točnejše podatke o finančni situaciji v Študentskem centru. Zaradi zanimivosti samega dopisa republiškega sekretariata za finance povzemamo najpomembnejše navedbe:
- 9-mesečno    poslovanje    Študentskega centra Ljubljana v letu 1979 ne kaže izgube, temveč le povsem neurejeno knjigovodstvo poslovanja
- Študentski center je le ocenil, da bo zaključil z izgubo.
- Služba   družbenega  knjigovodstva  pa ugotavlja, da brez zaključnega računa za leto 1979 in brez podrobne kontrole finančno materialnega poslovanja Študentskega centra v Ljubljani ne more potrditi ocene, da bo Študentski  center  Ljubljana v zaključnem računu izkazal v letu 1979 izgubo.
- Služba družbenega knjigovodstva pa v svojem poročilu posebej  opozarja na zelo neurejene razmere v Študentskem centru, ki bi   jih   bilo   potrebno   urediti,   ter   tako odpraviti možnost za nastajanje izgube.
V nadaljnjem dopis ugotavlja, da ni potrebna vključitev Izvršnega sveta skupščine SR Slovenije v reševanje problematike Študentskega centra Liubljana, temveč da neurejene razmere v Studentskem centru Ljubljana terjajo večjo pozornost ustanovitelja ter drugih organizacij. Vendar bo IS kljub temu spremljal rezultate nadaljnje kontrole poslovanja SC Ljubljana, ki jo bo podrobneje še opravila SDK ter po potrebi sodelovala z zainteresiranimi.
Vseeno so se dogovorili za ukrepe, ki naj bi širše reševali problematiko SC, kljub negotovosti, ali bo do izpada dohodka sploh prišlo. Pri tem so se dogovorili in poudarjali, da ostanek dohodka DE Študentski servis, ki ga ustvarja 12.000 študentov Univerze Edvarda Kardelja ne more biti vir kritja izgube glavne dejavnosti ŠC. Predlagali so, da je potrebno večji del teh sredstev še vedno uporabljati v druge namene, to je za obštudijsko dejavnost na Univerzi Edvarda Kardelja, ki je namenjena vsem študentom.3
Prav tako so poudarili, da je treba zavreti vse težnje, da bi študent v okviru stanarine plačeval tudi enostavno in razšiijeno reprodukc»/&,saj l>i s tem splahnel še danes v neki meri prisoten pomen ŠC kot socialne ustanove.
Kljub temu in mnogim. drugim sestankom, posvečenim razreševanju problematike SC, se v ŠC še vedno ukvarjajo z istimi problemi.
Naj jfli naštejem po vrsti:
- centralno ogrevanje
- poslovanje kuhinje in restavracije
- investicijsko vzdrževanje
- izvajanje domskega reda
- kadrovska problematika
Naj navedem nekaj konkretnih podatkov inrazmišljanj:
CENTRALNO       OGREVANJE      V ŠTUDENTSKEM NASELJU
Motnje v centralnem' ogrevanju so predvsem v kletnih prostorih domov VI., VII. in X. kjer nekateri radiatorji ne grejejo ali slabo grejejo. Najslabše je ogrevanje y domu VI. Sedaj ko so vzroki ugotovljeni, bodo napake odstranjene z rekonstrukcijo toplotnih postaj. SC je dobil ves material vendar vremenske razmere ne dovoljujejo tveganja z montažo, ker je na montažo vezano popolno praznjenje vode v vseh objektih v celotnem ogrevalnem sistemu. Montaža bo trajala cca 3 tedne, zato bo izvršena predvidoma v aprilu ali maju 1980. Potiebno je opozoriti na dotrajanost tudi samih radiatorjev, saj glede na svojo starost pokajo in, če študent ne prijavi hišniku te poskodbe, se velikokrat zgodi, da komaj opazno kapljanje vode iz radiatorjev v nekaj mesecih uniči tudi do polovico parketa in njegove podloge v sobi. Opozoriti je potrebno, da teh primerov niti ni toliko malo, materialna škoda pa je dokaj velika, to pa vpliva na višino investicijskega vzdrževanja in higienične razmere v katerih živi študent. V ilustracijo, koliko je teh poškodb naj navedem, da je vzdrževalec centralnega ogrevanja pretežno zaposlen samo z varjenjem radiatorjev. Tudi v kotlarni sami je vrsta pomanjkljivosti. ŠC ima dve vrsti kotlov. Trije kotli Duro Djakovič po 1200.000 kcal so kombinirani za proizvodnjo pare in vroče vode. Te kotle so montirali pred 23. leti, pripravljene za kurienje z premogom, kasneje pa preurejene za kurjavo z mazutom. Leta 1973-74 je bil nabavljen še velik kotel COMNICAL z 2.400.000 kcal. Ta kotel proizvaja samo visokotlačno paro in s sistemom protočnikov usposobljen samo za ogrevanje radiatorjev.
Zaradi motenj, predvsem pa ekonomičnosti je ŠC že leta 1975 zaprosil IMP za izdelavo projekta za nekatere predelave v kotlarni. Eden večjih problemov je bil v tem, da so zaradi dveh različnih astemov (proizvodnje vode in pare) morali tudi v pomladanskih in jesenskih mesecih kuriti poleg ' eJi! ega COMNICAL še Duro Dakovič, čeprav jc znngljivost večjega kotla zadostovala zt pripiavo oare za ojrevanje in za vse potrošnj.; vroče v-jdc. IMP Ljubljana, ki je bil projei:tLnt in izvajalcc izgradnje kotlarne in celotnega sistema ogrevanja je stalno odklanjal h.delavo projekta za temeljito preur^iiev vseh postrojenj in prilagoditcv potrcbar.i Studentskega naselja. Komaj leta 1979 jc direktor SC Kortič uspel pri IMP, da so obljubili sodelovanje in konkretni dogovori, ki so v odvisnosti tudi z dokončano konstrukcijo toplotnih piedpostaj v blokih.
V kalkulacijah, ki jih vsako leto pripravljajo, ima največjo težo prav poraba mazuta (v letu 1980 26 %) in zaradi neekonomičnosti opisane v zgornjih vrsticah je razvidna odgovornost širše družbene skupnosti (konkretneje IMP Ljubljana), ki kljub poskusom uprave SC ni pristala na popravilo objektov, študentje pa so vsa ta leta plačevali zaradi tega toliko večjo stanarino.
POSLOVANJE       KUHINJE       IN RESTAVRACIJE
Vsi stolpiči v študentskem naselju imajo bivalne prostore, namenjene študentom grajene v okviru standardov, veljavnih v času gradnje, ki niso predvedevali lastne priprave hrane, če izvzamemo čajne kuhinje za pripravo toplih napitkov in podobno.
Zato je izgrajena kuhinja in restavracija s kapacitetami, ki naj omogočijo prehranjevanje vsem študentom stanovalcem, t. j. kuhinja za pripravo 2.500 obrokov in restavracija kapacitete 800 sedežev (2400 obiskovalcev). Iz tabele .JPoprečno število obrokov na dan v letu 1979", ki jo je pripravil ŠC je razvidno da velikost obeh objektov presegata danasnje potrebe. Obseg same dejavnosti nam poda podatek, da je v delovni enoti Restavracija zaposleno okrog 60 delavcev od 182 zaposlenih v celotnem ŠC. Če primerjamo število prodanih kosil v ŠC dan s številom zaposlerah v restavraciji, ugotovimo, da pripravi posamezen delavec sedem kosil, kar je po nestrokovni oceni daleč od ekonomičnosti. Ker je uprava ŠC poskusila poslovati bolj gospodarno, je želela uvesti sistem stalnih abonentov, vendar so bili njeni napori brez rezultatov, kar je na način študija in življenja stanovalcev tudi razumljivo. Zato se je odločila del svojih uslug prodati drugim ustanovam, kar je iz tabele ,,Stevilo na dan prodanih malic za zunanja podjetja" tudi iazvidno. Vendar se vrnimo nekaj let nazaj.
Kot smo ugotovili, je bila izgrajena kuhinja in restavracija v obsegu tedanjega števila študentov v Študentskem naselju. Način študija je tedaj omogočal, da so študentje hodili v naselje na kosdo in večerjo, katera je bila tu po ceni pristopnejša študentu.
Vendar smo v nadaljnjem razvoju študentskih domov naredili nekaj velikih, zastavljenim ciljem nasprotujočih akcij. Ena prvih je centralizacija dotnov in fakultet. GradiJi smo fakultete po vseh obrobjih Ljubljane in ustanovili tri delovne organizacije, ki se ukvarjajo z nudenjem postelnih kapacitet. Prav tako so domovi raztreseni po vsej Ljubljani, tako da je skupno nudenje prehrane zelo težko. Prepričan sem, da se stanovalcu stolpičev za Bežigradom ne izplača hodit na kosilo ali večerjo v naselje. Pri izgradnji nismo bili vsaj toliko prilagodljivi, oziroma družbeni dogovor nam ni omogočal vsaj izgradnjo razdelilnic hrane (buffete), kamor naj bi se vozila in razdeljevala hrana pripravljena v kuhinji SC.
V letu 1974 smo sprejeli zakon o visoketn šolstvu, ki je uvedel sprotni študij. Kot na večini podroČij visokega šolstva, tudi tu nismo zakon pričakali pripravljeni. Studenta smo vezali na fakulteto, hrano pa smo mu še vedno pripravljali in nudili v študentskem naselju. Rezultat teh ukrepov je, da se študent prehranjuje v bližini fakultete in zato prehranjevanje več stane v obratih družbene prehrane (oziroma za isti denar zaužije manj hrane. Vzporedno pa je upadla porabahrane v naselju in zaradi povečanih režijskih stroškov se je cena le te povečala. Spretnejše VTO so izgradile buffete po fakultetah, malico ali kosilo pa dovažajo iz kuhinje ŠC, samo Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča iz Plave Lagune. Potrebno je poudarit, da so fakultetni buffeti bolj izjema kot pravilo, čeprav mora biti v nadaljnjem naša akcija usmerjena v njihovo izgradnjo. V planih ŠC za leto 1980 je v poletnih mesecih predvidena rekonstrukcija kuhinje in restavracije. S tem želijo doseči boljšo in kvalitetnejšo ponudbo. V ta namen bodo uložena velika sredstva, vendar se že sedaj lahko sprašujemo, če opravičeno. Kajti čeje bilo v letu 1979 prodanih v restav^aciji ŠC (v ta namen je restavracija in kuhinja grajena) le 390 kosil dnevno pri tako velikih kapacitetah in je nihanje porabe tako veliko, da ostane v povprečju 50 obrokov.
Potrebno je poiskati primerno rešitev, ki bi zahtevala vlaganje manjših sredstev za rekonstrukcijo. Omenili smo že eno izmed rešitev, da naj bi hrano približali študentu, to je na fakulteto. Vendar se moramo o tem pogovoriti konkretno pred samo rekonstrukcijo, tako o kapacitetah kot načinu poslovanja. Način poslovanja, uporabljen do sedaj prinaša prevelik izpad dohodka in režijski stroški za pripravo hrane niso primerni za študentov žep. (iz tabele je razvidon padec porabe hrane po povišanju c?n v novembru in decembru 1979.). Istočasno pridobimo z zmanjšanjem površine restavracije primeren prostor za interesno ali kakc drigo dejavnost.
?rei'č;ti je potrebtio možnost povezave s tovarno Kolinska, ki naj bi se gradila v Ljubljani in nudila polpripravljeno hrano svojim porabnikom.
INVESTICIJSKO VZDRŽEVANJE
Že vrsto let ima ŠC velike težave z izvajanjem investicijskega vzdrževanja objektov in naprav v Študentskem centru. Komplikacije se začnejo že pri sprejetju plana, ki se ponavadi sprejme v drugi polovici tekočega leta, tedaj pa zelo težko zagotovi izvajalec, tako da se dela nemalokrat prenašajo v naslednje leto. Istočasno Izobraževalna skupnost Slovenije od leta 1978 nakazuje sredstva le ob koncu leta. S tem je povzročena druga težava, saj ŠC ne ve, kako lahko izvaja investicijsko vzdrževanje. Kot primer naj navedemo leto 1979, ko je SC na koncu leta prejel od ISS 1646000 din, za najnujnejše vzdrževanje pa je do tedaj porabil
2.057.793 din, kar pomeni primanjkljal dohodka v višini 411.793 din. V ilustracijo naj navedem, da je nominalni znesek 1.646.000 din iz leta 1976, cene uslug in storitev pa so se od takrat povečale za 40—50 % (slikarska dela z jupolom celo za 300 %).
Vse to je vzrok za različne probleme pri konkretnem izvajanju investicijskega vzdrževanja, ki so pretežno posledica večletnega slabega gospodarjenja na področju investicijskega (in tudi tekočega) vzdrževanja zaradi pomanjkanja sredstev. Premalo je preventivnih ukrepov - manjših popravil in ureditev, katere bi preprečevale večje okvare in poškodbe. Predvsem se to odraža pri pravočasnem pleskanju zunanjih (pa tudi notranjih) zapor (oken, vrat), popravilu fasad, streh, drobnih popravil inštalacij, centralne kurjave, odtokov, vodovodne, električnih inštalacij .. .
Ugotovljeno je, da je bilo investicijsko vzdrževanje v preteklih letih slabo izvedeno in da je današnje stanje nevzdržno. Denar, ki ga dobi ŠC, se porabi za krpanje starih napak. To ni nobena sistemska rešitev, ki bi se nam v nekaj letih obrestovala. Torej bi bilo potrebno dobiti dovolj financ, da bi po nekem sistemu označili domove, jih v celoti popravili, s tem za naprej za ta objekt ztnanjšali stroške vzdrževanja in izboljšali življenjske pogoje študentov stanovalcev.
Vsekakor bi bilo potrebno vzporedno vzdrževati ostale domove.
Vendar se današnjemu stanju tudi v bodoče ne bomo izognili, dokler ne bo določeno, kdo je (dolgoročno) dolžan zagotoviti sredstva za investicijsko vzdrževanje, ter da bo ta višina v realnejšem odnosu glede na vrednost osnovnih sredstev in opreme zaupane v upravljanju Študentskemu centru.
Težnje, ki se pojavljajo v nekaterih ustanovah (ISS), da naj se. investicijsko vzdrževanje vračuna v ceno stanahne, iz danes že omenjenih razlogov niso sprejemljive, če si lahko razlagamo neuradna (sklep še ni bil nikoli sprejet) opozorila ISS, da v bodoče teh sredstev ne bo več zagotavljala.
socialna ustanova, saj živijo tam le finančno šibkejši Študentje. Vendar sem kasneje in ob primerjanju nekaterih podatkov kmalu ugotovil, da je to le naslednji izraz malomarnosti stanovalcev. Dejstvo je, da je uprava tako prilagodljiva, da študentu omogoči plačilo za mesec ali dva nazaj, če je le-ta v slabšem finančnem položaju. Vendar se večina te polovice (cca 1.500) niti ne pride opravičit ali obrazložit svojo nezmožnost rednega plačevanja. Rezultat tega v letu 1979 je, da so bili študentje povprečno dolžni 903.552 din, kar za tekočo dejavnost SC ni tako majhna vsota.
Žal so potrebni za reševanje problema zopet disciplinski ukrepi, saj jih študentje trenutno še niso sposobni sami reševati;!? !? Neprijetno bi bilo videti 1500 študentov mesečno pred disciplinsko komisijo, če bi jih klicali za vsako neplačano stanarino, zato v praksi kličejo le tiste, ki niso plačali za več mesecev. Tedaj se dogovorijo za plačilo do ustreznega roka ter šele tedaj resnično ukrepajo v skladu z domskim redom.
Tesno povezana s plačevanjem stanarin je tudi turistična dejavnost, saj delno zmanjšuje stanarine, delno pa zahteva "preseljevanje prizadetih v poletnih mesecih. Domski red omogoča, da študent v poletnih mesecih odpove sobo in jo v septembru dobi nazaj, pri tem pa v poletnih mesecih stanarine ne plačuje. Nekateri študentje, ki ostanejo preko poletja, se morajo zaradi turistične dejavnosti, ko je potrebno izprazniti nekatere domove, preseliti v drugega. Vsako leto ima uprava SC težave s študenti stanovalci doma, v katerem bo potekala turistična dejavnost, ker nasprotujejo temu v svojem domu, ostali domovi pa ob teh razpravah pasivno stojijo ob strani. Popolnoma razumljivo je, da se naslednje leto, ko se dejavnost preseli v drugi blok, stanovalci bloka, v katerem je dejavnost potekala v preteklem letu, sploh ne oglasijo k razpravi (pri tem želim opozoriti stanovalce stolpiča B za Bežigradom na njihove obljube v letu 1979, da bodo analizirali turistično dejavnost). S tem primerom sem poskusil pnkazati način in vzroke samoupravne, interesne in družbenopolitične aktivnosti v Študentskem centru s strani stanovalcev.
Povzročanja nereda in nemira v domovih je bilo tudi v preteklem obdobju precej. Kljub stalnemu opozarjanju delavcev in študentov, da so domovi natnenjeni za bivanje in študij, ostaja Študentsko naselje še vedno vzorno mesto za ,,kvalitetno žurko". Poskusi, da se v okviru posameznih domov poskusijo dogovoriti o načinu manjših praznovanj (diplome, rojstni dnevi...), so do sedaj vedno ostali le poskusi. Posamezniki in sveti domov so dokaj tolerantni do kršiteljev, čeprav je posledica zabav velikokrat tudi materialna škoda, ki jo zaradi neuspeha pri iskanju povzročitelja prenesejo na celoten trakt ali dom in jo pnštejejo k stanarini. V ilustracijo naj navedem, da je bilo v letu 1979 evidentiranih 415 primerov poškodovanja domskega premoženja, ugotovljeno pa le nekaj povzročiteljev, ki so škodo tudi povrnili. Svoj prispevek h živahnosti življenja v študenstkem naselju dodajo tudi organizacije, kot so disko Forum in klubi Veli Jože in klub Mednarodnega prijateljstva s svojimi večernimi zabavami, oz. programi. Svoj prispevek k nemiru in neredu dodajo tudi nestanovalci SC, saj jim današnja odprtost to v celoti omogoči. Kljub temu, da domski red zahteva celodnevno dežurstvo, ga le redkokateri dom izvaja. V primeru, da ga izvaja, je to bolj simbolična prisotnost študenta v loži za dežurnega kot resnično opravljanje nalog dežurnega. V ilustracijo in potrditev te trditve naj navedem rezultate kontrole, izvedene 23.1. 1980 v vseh desetih domovih v študentskem naselju, ko je bilo odkritih 61 ilegalcev (poudarek je na odkriti besedi, ker osebno menim, da jih je bilo še več), nekaj celo tujih državljanov. Pri tem ne poskušam zagovarjati, da bi biio domovi zaprtega tipa, vendar mislim, da je nekaj lastne samozaščite le potrebno.
Ne bi poskušal Je naprej opisovati izvajanje domskega reda, ker mi tega ne dovoljuje niti prostor članka, niti probleiriatika, saj ta potrebuje širši pristop. Poskusil sem le opozoriti na nekatere nepravilnosti, ki sem jih zastavil kot član samoupravnfli organov te oiganizacije, tudi v provokacijo za akcijo stanovalcem študentskega centra.
POPREČNO STEVILO OBROKOV NA DAN V LETU 1979
	Vsa	kosila		
MESEC	kosila	vŠC	Večerje	Malice
Januar	691	446	184	975
Februar	722	450	186	998
Marec	703	448	182	1142
April	728	466	471	987
Maj	677	444	157	1.100
Junij	561	392	137	993
Julij	250	?	22	623
Avgust		?	?	720
September	476	347	.      64	1.010
Oktober	745	419	173	1.198
November	510	219	77	985
December	509	261	85	1.035
ŠTEVILO    NA    DAN    PRODANIH MALIC ZA ZUNANJA PODJETJA
IBE	60
TOVIL	184
ANGORA	160
MIZAR TRNOVO	20
ISKRA	265
METALKA	91
ŽIČNICE	190
U. OPEKARNE	58
PETRINA	10
ŠD SERVIS	5
RESTAVRACIJA	55
IZVAJANJE DOMSKEGA REDA
Po dokaj dolgi razpravi je bil 25.10.1979 sprejet domski red Studentskega centra. To pomeni, da so se študentje preko svojih delegatov v SC samoupravno odločili o načinu življenja v danih pogojih, o svojih pravicah in dolžnostih.
Domski red obravnava način vselitve in izselitve študentov. Glede na to, da se domovi dokaj počasi gradijo, je število vseljenih tesno odvisno od štetfila izseljenih. Tu se pojavijo prve težave. kajti kakor se je težko vseliti, tako se je težko izseliti, če ne izpolnjuješ razpisanih pogojev. Nekatere ,,stare bajte" so postali že pravi strokovnjaki za zavlačevanje izselitve. Poleg prve prošnje pritožbe na zavrnjeno prošjo so potem kar naprej odsotni, ko jih želijo komisijsko izseliti. Vse to seveda poglablja* še ,,lažna solidarnost" saj ostale stanovalce, ki imajo zagotovljeno ležišče, ne zanima, da tisti, ki že imajo zagotovljeno ležišče, čakajo ,,veliki trenutek, ko se bo ta in ta tovariš izvolil izseliti. Da pa to včasih pomeni izgubljen letnik bruca (nima kje stanovati), sploh ni pomembno. Pri tem je potrebno pripomniti, da komisija za sprejem študentov v domovih z razumevanjem upošteva kakšen mesec več za diplomo ali podobno.
,,Lažna solidarnost" pri odstopanju postelje je dokaj pogost primer. Student, ki izpolnjuje pogoje za dom, istočasno pa ima v Ljubljani teto, oz. strica ali pa mu včasih burno življenje v domu ne ustreza, zaprosi za sprejem v dom, vseli pa se drugi, ki ne izpolnjuje pogojev. Ni se še dogodilo, da bi študent, ki je glasoval za domski red, prijavil takega ilegalca; ukrepi, ki jih izvaja uprava s kontrolami, niso dovolj učinkovoti, saj je vedno možno poiskati izhod in to bodoča inteligenca tudi dela.
Ob podatku, da le polovica študentov redno plačuje stanarine, sem najprej pomislil, kako je lepa potrditev teze, da so domovi
Restavracija pripravlja dnevno tri vrste malice in dve kosili.
Pripominjamo, da so obroki sestavljeni v skladu z gostinskimi normativi, glede kaloričnosti, vrednosti, kakor tudi ^ede kvalitete in kvantitete.
10
OSNUTEK SEDANJEGA STANJA NA UNIVERZI Z ASPEKTA UNIVERZITETNE KONFERENCE ZSMS LJUBLJANA
(nadaljevanje iz prejšnje številke)
Socialnoekonomski položaj študentov
Štipendiranje
Štipendijsko politiko v SRS vodi skupna komisija podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendijski politiki v SRS. V novembru 1979 je bil po dvoletnih pripravah podpisan DD, pred podpisom pa je SS. Studentje v Ljubljani v letošnjih akcijah menimo, da štipendije niso več realne (njihova osnova je bila zad-njič izračunana v letu 1975), da vsakoletna revalori-zacija štipendij ne spremlja niti dviganje življenjskih stroškov (glej najemnine), da o razširjenem standar-du ne govorimo. Zato socialnoekonomska komisija pri PUK ZSMS v Ljubljani izvaja anketo, s pomočjo katere bomo prišli do realnega pokazatelja material-nih stroikov študenta v Ljubljani.
Poleg kadrovskih (prioritetnih) in socialnih šti-pendij so v okviru DO še štipendije Titovega sklada in štipendijesklada Borisa Kraigherja, ki so namenje-ne predvsem študentom v raziskovalnem delu.
Podnajemniška razmerja študentov
V  Ljubljani je 35 % študentov (od 18000) podna-jemnikov.
Stanje, ki ga je prikazala anketa, izvedla pa jo je v aprilu letos socialnoekonomska komisija pri PUK ZSMS, rezultate pa potrdil univerzitetni svet, je po-kazalo dokaj nezavidljivo stanje podnajemnikov. Po-leg tega, da ima le 22 % študentov sklenjene pogod-be s stanodajalcem in s tem zagotovljeno socialno varnost, da posamezniki nekontrolirano oddajajo celo stanovanje (logika — potem imajo dva), da se velika sredstva (preko 50 milijonov) letno nekontro lirano prelivajo, in tega, da 78 % študentov podnaje-mnikov ni prijavljenih v Ljubljani. Realna rešitev, ki se danes prikazuje (če mislimo, in izkušnje kažejo tako, da se z administrativnimi ukrepi situacije ne da rešiti), je nedvomno pospešena gradnja študentskih domov, samskih domov, stanovanj za mlade družine — tudi študentske.
Študentski domovi:
Rešitev ni le v tem, da zgradimo, tako kot delamo danes, toliko in toliko ležišč, jih prepustimo določe-ni OZD in se potem ne brigamo več zanje. Rezultat tega so današnje težave v Studentskem centru, kjer je za sanacijo potrebna velika družbena akcija, saj je situacija tako glede družbenega standarda, kot politi-čne situacije na meji znosnega. Iz DD o zbiranju sredstev za gradnjo dijaških in študentskih domov je Ljubljana pridobila novih 750 ležišč, predvideva se jih še 250 v letu 1980. Poudarjamo besedo ležišča, ker ta DD f inancira samo normative za ležišča, ne pa tudi spremljajočih objektov. Res je, da smo od 17 % v letu 1977 prišli na 21 % v domovih konec leta 1979. Naše težnje so podpis DD za obdobje 1981—85 z letnimi kapacitetami po 250 ležišč in s spremljajočimi objekti za rešitev današnje krize.
V  Ljubljani so tu organizacije posebnega družbe-nega pomena (kje se to izraža? ), ki nudijo študen-tom usluge in- to so dom FSPN (250 postelj), dom študentk Višje šole za zdravstvene delavce (219) in študentsko naselje z 3500 ležišči. Študentski domovi in Študentski servis so se združili v Študentski cen-ter. Sedaj tečejo priprave za združitev vse obštudij-ske dejavnosti  (vse DO—D v okviru UK ZSMS) v Študentski center. V prihodnjem letu pa bomo izpe-Ijali akcijo za pridružitev še ostalih dveh organizacij v Študentski center. Pri vsem pa ne smemo pozabiti neurejenega  stanovanjskega   problema  študentskih družin.
Prehrana:
Študentje imajo na razpolago restavracijo v Štu-dentskem centru (potrebna sanacija) in po bifejih na nekaterih fakultetah ter domovih. Novi stolpiči za Bežigradom (750 ležišč) nimajo prostora za razdelje-vanje hrane (glej normative DD o gradnji domov). Glede na sprotni študij menimo, da je treba še naprej zahtevati gradnjo prostorov za razdeljevanje hrane po VTO, kamor naj hrano, tako kot sedaj, dovaža DE Restavracija iz Študentskega centra.
Zdravstvo:
Študentje imamo na razpolago svoj zdravstveni dom, ki je že več kot 10 let v začasnih prostorih, s tem pa je njegova širitev in kvalitetna rast onemogo-čena. Študentje imamo glede na posebno socialno zavarovanje posebno zdravstveno izkaznico, s katero nas v drugib zdravstveih domovih v Ljubljani, v veči-ni primerov, nočejo sprejeti.
Informiranje:
UK ZSMS je ustanovitelj študentskega časopfea ,,Tribuna" (izhaja 29. leto) in študentskega radia ,,radio Študent" (oddaja 10 let). Obe ustanovi imata podobne probleme. Ustanovitelj le z težavo dobi potrebne finance za delovanje. Do sedaj je imel na razpolago ostanek dohodka Študentskega servba (letno nad 2 milijona din), ki je po združitvi v Štu-dentski center (glej študentske domove) odpadel. Tako je v letu 1980 resno ogroženo njihovo nadalj-nje delovanje. Dogovarjanja, ki jih ima ustanovitelj radia Študent (UK ZSMS) z ustanoviteljem RGL (MK SZDL) in podpisnicami DO o mladinski perio-diki (za Tribuno) še niso na stopnji, ki bi nam zago-tovila mirno prihodnost.
Drugi prav tako velik problem so kadrovske teža-ve, ker so dela prostovoljna in na račun prostega časa ter študija posameznika, le (RŠ ima najnujnej-ših — 5 profesionalcev) malo Studentov dela v ured-ništvih veiiko časa.
Poleg tega se pri obeh čuti potreba po mentorju (izhajajoč iz posebnosti, da se študent tu še srečuj« s prakso in se uči na konkretnih primerih), vendar ustanovitelj ni sposoben zagotoviti potrebnih sred-stev. Oba primerno sodelujeta z ustanoviteljem in spremljata akcije UK ZSMS ter jih analizirata, s tem pa prispevata k obveščenosti študentov. UK ZSMS pa do sedaj še ni uredila internega obveščanja med 00 ZSMS in UK ZSMS ter samimi člani predsedstva predvsem zaradi stalnih kadrovskih težav pri COP-u. Letos tečejo prvi poskusi z internim informatorjem vokviru UKZSMS.
Obštudijska dejavnost:
V okviru UK ZSMS deluje 13 DO - D, ki so po svoji dejavnostt raznovrstne, obsegajo kulturo, šport vse do tehnične kulture. Njihov namen je nuditi štu-dentom udejstvovanje na vseh teh področjih, učenje preko tečajev itd ..,.
Glede na to, da vsa ta društva niso na isti lokaciji, saj si iščejo vsaj začasne rešitve, ker za sistemsko rešitev ni denarja, da imajo vsa društva kadrovske težave, ker glede na njihov obsegdela potrebujejo za svoje delo veliko časa, samo udejstvovanje na podro-čju društvene dejavnosti pade v drugi plan, kar odbi-ja mlade (zavedajoč se, da so člani v večini študen-tje). Financiranje je nesistemsko rešeno, vsa društva - so v finančnih težavah, saj nekatera po kvaliteti spa-dajo v jugoslovanski vrh in nekaj pomenijo v Evropi, (zato pa je potrebno veliko dela, kar tudi velikosta-ne). Pri tem naj omenimo razmerje denarja, ki ga dobi študent na fakulteti in študentskih domovih za obštudijsko dejavnost. V Študentskem domu dobijo na študenta osemkrat več denarja kot na fakulteti, društva pa se financirajo iz sredstev, ki se zbirajo po f3kultetah. Glede na to, da so društva v večini pri-merov prerasla obseg univerze, je potrebno (in se delno že izvaja) urediti odnos mesta in republike do teh društev. UK ZSMS poleg zbiranja sredstev iz fa-kultet in razdeljevanja med društva tudi koordinira
delo med društvi. KO—DO—D pa svoje delo le delno izpolnjuje, ker glede na obseg dela društev ne more dovolj kvalitetno spremljati vse obštudijske dejav-nosti v okviru Študentskega centra (danes je še po-sebna DE obštudijska dejavnost, ki jo financira RISK). S tem pa bi se glede na profesionalno tehnič-no-organizacijski kader olajšalodelodruštev, poiska-lo nekatere sistemske rešitve in družbeno kontrolo nad delovanjem in poslovanjem društev. Vendar je to sedaj šele v prvi fazi priprav.
Mednarodni odnosi.
Klub mednarodnega prijateljstva
Člani kluba mednarodnega prijateljstva so lahko vsi tuji študentje, ki študirajo v Ljubljani, ne glede na njihovo ideološko prepričanje in politično pri-padnost. Zaradi tega nastaja v klubu največ konflik-tov, saj hočejo biti nekateri študenti, ki so člani nacionalnih študentskih združenj, tudi v KMP člani svojih združenj oziroma organizacij. Tako se vsak dan srečujemo s konflikti med člani KMP, ki so \z iste države (Irak), vendar pa so v svoji domovini čla-ni različnih političnih organizacij in hočejo tudi tu delovati na tej podlagi. Ker je članstvo v-KMP pros-tovoljno, mnogi tuji študenti nočejo biti njegovi čla-ni.
1.  Ne strinjajo se z načinom dela v klubu. Hočejo delovati politično, propagirati ideje njihove poli-tične organizacije in ker jim je to v klubu onemo-gočeno, delujejo zunaj njega.
2.  Odnos slovenskih študentov do kluba je včasih ignorantski — saj le redkosodelujejo pri njegovem delu.
3.  Materialne možnosti za delovanje kluba so maj-hne, dotacije, ki jih dajejo ZAMPTES, UK ZSMS in še kdo, ne morejo zadovoljiti potreb članov.
4.  Življenjske  razmere   tujih študentov niso zado-l     voljive. Posebno štipendisti, ki ne morejo stano-
vati v študentskem naselju, imajo probleme s sta-novanjem in ker jim KMP največkrat ne more pomagati, izgubijo zaupanje v njegovo delo in prenehajo delovati. V KMP hočemo seznaniti čla-ne z našim političnim sistemom, organiziramo ekskurzije po Sloveniji in zamejstvu, obiskujemo delovne organizacije, organiziramo okrogie mize in kulturne večere posameznih nacionalnih kul-tur. Klub zamejskih študentov
Na Ijubljanski univerzi študira okrog 100 zamej-. skih študentov. Njihovo itevilo pa je vsako leto več-je. Tudi med njimi tako kot med tujimi je vidna idejna diferenciacija, predvsem med Korošci. Kljub stalnemu večanju števila študentov pa njihov kiub slabo deluje. Že več kot 10 let, odkar pač obstaja, ima osnovne probleme — nikakor ne more priti do lastnih prostorov. Prav nerazumljivo je, kako se Ljubljana vede do tega problema. Npr. lani smo poskušali preko MK SZOL, ki nas je napotila na SIS za stanovanjsko problematiko, pa nikakih rezulta-tov. Poskušali smo preko Ijubljanske KKS, pa spet nič. Tudi RK SZDL in republiški komite za vzgojo in izobraževanje tukaj nista prav nič naredila, pa čeprav je velika večina teh zamejskih študentov prav njihovih štipendistov. Tako se dobivajo v gostilnah, občasna predavanja pa pripravljajo na VTO. Vendar pa se v njegovo delovanje vključuje le peščica (na občnem zboru v novembru jih je bilo le 17).
Občasno prirejajo tudi ekskurzije po zamejstvu in Jugoslaviji ter v naše OZD. Neorganizirano delo ima za posledico tudi, da izgubijo kontakt z rojstnim krajem in precej se jih po študiju ne vrne nazaj. Ob prihodu v Ljubljano jih večina preneha zaradi odda-Ijenosti delati v domačih društvih in klubih, kar pa še ob neaktivnosti tega kluba pospeši izolacijo in odtujevanje. Opažamo tudi, da slabo poznajo našo družbeno stvarnost. Res je, da sedanje stanje ni zavi-danja vredno in se, dokler ne bo zagotovljenih osno-vnih pogojev (predvsem prostor), tudi ne bospreme-nilo. Na koncu naj za primer povemo le še to, da je Dunaj dal na razpolago prostore, ki so že dolgo časa pomembnejše žarišče kulturnega in političnega delova-nja Slovencev v Avstriji.
Informacija o mednarodnem sodelovanju na podro-čju strokovnih praks itudentov
1.  Prvi stiki na področju mednarodne izmenjave štu-dentskih praks so bili navezani v letih 1952/54, ko je takratna zveza študentov Jugoslavije ustano-viia odbore in pododbore mednarodnih speciali-ziranih   organizacij   za   izmenjavo   študentskih praks.     S     priključitvijo    tem    organizacijatn (AIESEC — za izmenjavo študentov ekonomije, IAESTE - za študente tehničnih ved, IFMSA -za študente medicine in stomatologije) in osno-vanjem   organizacijske   strukture so  bile  dane možnosti za začetek študentskih izmenjav.
2.  Posledica organiziranosti po načeiu odborov in pododborov je bila osamosvajanje le-teh, zaradi česar so začeJi delovati kot agencije oz. podaljški mednarodnih   organizacij  pri   nas.   Tako so se izognili vplivu in kontroli Studentske organizacije. Tudi na Ijubljanski univerzi so podobori delovali od vsega začetka, s tem da so v letu 1971 ustano-vili združenje za mednarodno izmenjavo strokov-nih praks, v katerem so se povezovali.
3.  Naslednjo prelomnico na tem področju predstav-Ija leto 1974, ko je po 9. kongresu prišlo do združitve študentske in mladinske organizacije v enotno organizacijo mladih. Pododbori medna-rodnih organizacij so postali komisije za medna-rodne stike na ustreznih 00 ZSMS. Analogno se je  na  nivoju   univerzitetne  organizacije  ZSMS
ustanovilo organizacijsko telo, ki je povezova-lo dejavnost teh komisij.
4.  Po letu 1974 je začelo prihajati do bolj pogloblje-nih analiz o mednarodni izmenjavi praks, o vlogi te dejavnosti kot oblike dela ZSMS. Probleme smo obravnavali  na vseh nivojih ZSMS.  Na ta način   se   je   oblikovalo   stališče,   po   katerem vrednotimo  to  dejavnost  danes  in  ki  pomeni osnovo za obravnavanje vseh konkretnih proble-mov, ki se javljajo na tem področju.
5.  Tako danes obravnavamo mednarodno sodelova-nje na področju strokovnih praks študentov kot del mednarodne dejavnosti ZSMS na univerzi in kot   obliko  mednarodnega  sodelovenja  na  po-dročju izobraževanja. Ta princip je bil zajet tudi v poskusih,   da   se   nerešena   vprašanja   s   tega področja  obravnavajo in  razrešujejo na osnovi družbenega dogovarjanja. Ker se je v letošnjem letu   začel   postopek   za  sklenitev  družbenega dogovora za celotno področje znanstveno-tehnič-nih, izobraževalnih in kulturnih stikovs tujino, ki je  globalnejši   in   zajema   tudi  našo specifično problematiko, smo se bolj posvetili prav akcijam v zvezi s tem dogovorom. Skupaj z UK Maribor smo dosegli, da so se stališča v okviru republike poenotila. Poleg tega se bodo na našo pobudo omenjeni   problemi   obravnavali   tudi   v  okviru ZSMJ. Na ta način želimo doseči, da bi se v vseh republikah   in  pokrajinah  poenotila stališča do vprašanj   organiziranja   mednarodne   izmenjave znotraj Jugoslavije, zastopanja navzven in drugih problemov, ki so danes še nerešeni.
Uredništvo za univerzo pri Tribuni se je s težkim srcem in sploh komaj odločilo v tej številki Tribune objaviti tudi ta tekst, ki ga je v Mesečnem informatorju UIS Ljubljana, %L 1/80, objavila Anka Savicki. Čemu torej ta objava?
Gre za to, da se problem študentskih domov ,,osvetli z vseh koncev in krajev", kakor se to ponavadi reče, hkrati pa gre tudi za to, da se ,,sprovocira prizadete", ki sicer ,,naj bodo, toda čisti".
Torej: pišite nam o svojih nogavicah, sendvičih, umazanih gatah, še bolj zasvinjanih brisačah in ostalih primerkih vladajočega higienskega režima!! Pišite nam tudio štipendijah, pa topli vodi, kuhinjskih obrokih, večerjah, piti, itd., itd ...
Sedaj pa ... besedo ima - Anka Savicki.
študent naj bo, txdadst
Verjetno ni občana, ki ne bi že kdaj slišat za stalno pomanjkanje študentskih domov, za slabe pogoje bivanja in za oderuške cene privatnikov, za neorganizirano in neustrezno prehrano ter za druge negativne dejavnike, katerim so študentje izpostavljeni v času študija. pomanjkljivosti. Za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti sanitarno-tehnične narave, ki motijo delo in prostor v študentskem domu, v njem živijo . . .
V Ljubljani v 18 objektih živi približno 3.500 študentov, 10 domov je v Študentskem naselju, kjer sta tudi centralna kuhinja in športni objekt. S študentskimi domovi upravlja delovna organizacija Študentski domovi Ljubljana, Cesta 27. aprila št. 31., samostojna pa sta Dom fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo na Titovi 102 in Domdr. Ivana Oražna (objekta v VVolfovi 12 in na Dolenjski c. 29), katerega upravlja Medicinska fakulteta v Ljubljani. Slednji je namenjen izključno študentom medicine medtem ko se ostali domovi glede razvrstitve študentov prilagajajo lokaciji fakultet.
Vsaj enkrat na leto sanitarni inšpektor obišče vse študentske domove. Pri pregledih, katerim poleg zastopnika službe zdravstvenega varstva študentov prisostvuje tudi član uprave in člani študentskih samoupravnih organov, inšpektor ugotavlja tako sanitarno-tehnične kot higienske pomanjkljivosti. Za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti sanitarno-tehnične narave, ki motijo delo in bivanje v domu ali lahko na zdravje študentov ceto negativno vplivajo, je izdano že več ureditvenih odločb. Po večletnem prizadevanju je sanitarna inšpekcija ob sodelovanju uprave študentskih domov uspela, da so se pogoji za delo in bivanje v študentskih domovih izboljšali v tolikšni meri, da razen enega ni več objekta, ki ne bi izpolnjeval osnovnih sanitarno-tehničnih pogojev za bivanje in delo stanovalcev.
Od doseženih izboljšav naštejemo le nekatere: centralno kurjavo so napeljali v starejše objekte, obnovili sobno opremo in sanitarije, v kopalnicah so omogočili uporabo tople vode, ukinili so sobe z večjim števitom ležišč in povečali število dvoposteljnih; obnovili so tla in še bi lahko naštevali. Prizadevanj za boljši standard študenta pa s tem še ni konec. Pripravlja se kompletna rekonstrukcija centratne kuhinje v študentskem naselju, kjer bodo boljši pogoji dela omogočati pripravo zadostne količine higiensko neoporečne hrane, ki vključuje tudi skrb za tiste obolete Studente, ki ne potrebujejo hospitalizacije in so bili do sedaj prepuščeni sami sebi, nadaljujejo pa se tudi prizadevanja za gradnjo prepotrebnih novih objektov.
Sedaj pa poglejmo §e drugo plat.
Navedli smo že, da sanitarna inšpekcija preverja tudi higiensko stanje v študentskih domovih in tu se že vsa leta zatika ...
Po domskem redu je za čiščenje tobe zadolžen študent, čistilke čistijo samo skupne prostore; poleg čiščenja domski red določa tudi osebno odgovornost za storjeno škodo in za kršitelja predvideva tudi kazni — najhujša med njimi je celo izključitev iz doma. S tem napisanim hišnim redom v domu je ob prihodu v dom seznanjen vsak študent. In kakose po njem ravna?
Sanitarna inšpekcija JePri pregledih študentskih sob ugotavljala nevzdržne higienske razmere. So seveda tudi redke izjeme, največkrat pri študentkah, ko so sobe prijetno urejene, čiste, prezračene. Toda tudi teh je iz leta v leto manj. Večina študentov je zvesta svojemu ,,stilu", ki ga skušamo prikazati v nekoliko slikovitejši podobi: sobe niso počiščene ali pa je delo tako površno opravljeno, da se ,,vložen trud" sploh ne opazi. Parketna tla pričajo o svojem poreklu le na sredini sobe, kjer stanujoči pri hoji uporabljajo ,,drsalce", pod posteljo in v kotih pa jih navadno prekriva debela plast nesnage; na vrhu te počivajo prah in ,,mucke". Postelje, so največkrat razmetane, posteljnemu perilu pa ni mogoče določiti barve. Tudi stenam ni prizanešeno — ob raznih proslavah so tudi te detežne zdravice, sledovi ostanejo vse do ponovnega beljenja, do česar zaradi pičlih finančnih sredstev, ki se zbirajo v te namene, ne prihaja prepogosto. Takoj ob obnovitvi beleža se po stenah pojavijo razni plakati, izrezki iz časopisov in revij, pod slikami pa so napisi s ,,poučno" vsebino.
Da študenta pri študiju ne moti pogled na okolico, ne pomiva oken. Med študenti je inšpektor zasledil tudi presenetljivo število ,,zbirateljev" razne neuporabne naviake. Ker je sobica za shranjevanje večjih količin ,,dragocenosti" (mednje študentje v prvi vrsti uvrščajo razne steklenice od uvoženih alkoholnih pijač in drugo neuporabno navlako) navadno pretesna, se študentje poslužujejo batkonov. V bloku, v večini primerov za vrati. Nekateri so dotrajanemu in z debelo nesnago obloženemu kuhalniku dodali še neuporaben hladilnik, v katerem se hrana samo kvari, drugi pa se za shranjevanje živil v zimskem času poslužujejo že vsem dobro znanega načina s plastičnimi vrečkami, k\ visijo na fasadi na zunanji strani oken. Inšpektor je živila zasledil celo v omarah, v družbi z umazanimi nogavicami, v enem primeru so se jim pridružili še čevlji (dom na llirski).
Ker v sobi ni kulinarični dejavnosti namenjenih povriSin, nastane največkrat zadrega - kam postaviti kuhalnik? Rešitev je 1<malu pri roki; po večjih zoglenelih površinah na okenskih policah, pisalnih mizah in na tleh je mogoče ugotoviti, da so se študentje znašli. V novejših objektih, kjer so urejene skupne čajne kuhinje, ni bilo nič bolje. Pospravljeno kuhinjo s pomito posodo in čistim_ kuhalnikom je bilo zelo poredko videti.-Pogostejša je bila naslednja slika: posoda z več dni starimi ostanki hrane naložena po vseh delovnih površinah, nekaj tudi po tleh, Kuhalniki, obloženi z ostanki prismojene hrane pa so nemo pričali, da kuhinje le služijo svojemu namenu, saj se jih študentje v veliki meri poslužujejo. V bloku X. v Študenstkem naselju so študentje pri odhodu na počitnice čajno kuhinjo pustili v opisanem stanju.
Študentska iznajdijivost pa s tem še ni popolnoma izčrpana ... Na komaj obnovljeni oljni oplesk na okenski potici je treba takoj vtisniti pečat uporabnika, na vrata pa nabiti poleg raznih ,,umetniških stvaritev" še gesla ,,s poučno vsebino". Naj se vidi, kdo stanuje v sobi!
In kako se je ob ugotovljenem stanju ,,znašla" sanitarna inšpekcija?
Od študentov, ki jih je zatekla v opisanih sobah, je na zastavljena vprašanja zakaj ne čistijo sob, največkrat dobivala pojasnila, da so študentje prišli v Ljubljano študirat, ne pa čistit in pospravljat. Na vprašanje, če jim ni mar, da uničujejo družbeno lastnino pa so brez izjeme odgovorili, da je družba zanje dolžna skrbeti in, da sanitarna inšpekcija nima pravice vdirati v njihova bivatišča, ker da so s tem kršene ustavne pravice itudentov!
Kot smo navedti, so inšpekcijskim pregledom prisostvovali predstavniki študentskih samoupravnih organov, najpogosteje predsedniki sveta bloka in člani disciplinske komisije, ki jo je sestavljala tudi komisija za higienska vprašanja študentov. O ugotovljenem stanju je bil sestavljen zapisnik, z njegovo vsebino pa so bile seznanjene samoupravne študentske organizacije, samoupravni organi itudentskih domov, Univerza v Ljubljani, v hujših primerih krSitev higienskega režima pa celo posamezne fakultete in družbenopolitične organizacije. K razgovoru, ki bi na izboljianje stanja lahko kakorkoli vplivalt.
Žal pa vsa ta prizadevanja niso rodila večjih uspehov. Pri zadnjih, septembrskih pregledih, ko bi morale biti vs« sobe počiščene in urejene, je inšpekcija natetela na opisano stanje. In kaj sedaj? ?
Anka Savicki
11
zavooi
Franjo Frančič
MLADOLETNO PRESTOPNIŠTVOII. DRUŽINA
Raziskovanja opravljena pri nas doma kakor tudi v svc.-i dokazujejo, da je vloga družine pri nastajanju motene osebnosti pri otroku primarna. Družina je temeljna celica človekove družbe in obenem prva sociallzacijska skupina. Svoje prvo spoznanje o življenju, o svetu, ki ga obdaja, dobi otrok v družini. V njej doživlja prva socialna čustva in najosnovnejšo ter največjo Človekovo potrebo po občutku varnosti in ljubezni, katero naj bi mu zadovoljili starši.
Otrok je v svojih prvfli obdobjih najbolj plastičen, občutljiv in sugestiven. Vsa svoja doživljanja iz zgodnjega otroštva prenaša naprej skozi vse nadaljnje avljenje, odražajo se v njegovi osebnosti. Motnje v družinskem krogu prizadenejo vse pripadnike družine, največje posledice okmjenega občutka varnosti pa pustijo na otrocih. Otroku mora biti poleg temeljnih potreb zagotovljena socialna varnost. Slabi secialni odnosi, agresivnost, egoizem ali pretirana plašnost in odljudenost so posledice, zunanji znaki otrok, ki so živeli v pomanjkanju, neprimernih družinskih razmerah. Posledice pomanjkanja občutja varnosti dajejo osnovo kriminalnim dejanjem. (dr. M. Bregant)
VECPLASTNOST      VLOGE      DRUŽINE      V OTROKOVEM RAZVOJU
Oblike družine
1. Popolna družina obsega oba zakonca in otroke, če jih imata, V popolno družino se prav tako šteje očim  ali mačeha, ki prevzame vse zakonske in moralne obveznosti.
2. Nepopolno družino je Ie eden izmed roditeljev, največkrat je to mati samohranilka.
3.Rejništvo oziroma posvojitev je zakonsko določen odnos med rejnikom in rejencem (podobno pri posvojitvi), ki pride v poštev za otroke brez roditeljev, in tudi za otroke tistih, ki jim je bila roditeljska pravica odvzeta. Velik procent motenih mladostnikov prihaja ravno iz druge in tretje skupine. Če upoštevamo dejstvo o takoimenovani krizi družine, velikem številu družin, ki so to le na papiiju, njihova prava slika mnogokrat ne zadovoljuje osnovnih otrokovih potreb, potem je jasna vloga oblike družine v otrokovi najzgodnejši dobi.
Socialno-ekonomske razmere družine
Socialne-ekonomske razmere družine oziroma njihovih namestnikov zelo vplivajo na življenje in razvoj otroka. Obsegajo vse temeljne potrebe: hrano, obleko, stanovanje. Neposredno vplivajo na otrokovo izobraževanje, vzgojo in prosti čas ter vse ostale pogoje, v katerin živi.
Merilo ekonomskega stanja družine kaže višina dohodka na posameznega člana. Nanjo vpliva izobrazbeni nivo staršev, njihova zaposlitev in število .aktivnih in neaktivnih članov družine. Socialno-ekonomske razmere delimo v tri skupine:
1. Ugodne socialno ekonomske razmere so takrat, ko   otroku   omogočajo    nemoteno   zadovoljitev socialno-ekonomskih pogojev za uspešen in nemoten razvoj in materialno neogroženo življenje.
2.  Ogrožene      socialno-ekonomske      razmere nastopijo,      ko      otrok      nima      omogočenih najosnovnejših    pogojev    in   je    njegov   razvoj materialno ogrožen.
Gojenci zavodov največkrat prihajajo iz neugodnih socialno-ekonomskih razmer, mnogokrat tudi iz zgornje skupine. Kljub naraščanju družbenega standarda je vedno več gojencev, ki prihajajo iz socialno šibkih družin, pojavlja pa se določeno število otrok, ki prihajajo iz zelo ugodnih socialno-ekonomskih razmer; vendar v takšnih družinah, kjer je vse usmerjeno k pridobitništvu ostaja praznina drugod - v čustvenem življenju.
Ce otrok nima zagotovljenih osnovnih potreb v okviru družine kot osnovne celice, prihaja to do izraza v njegovem problematičnem doživljanju sveta in se kaže navzven v osebnostnih motnjah. Z nezadovoljevanjem elementarnih otrokovfli potreb je onemogočena zadovoljitev ostalfli potreb vzgoje, izobraževanja, prostega časa ...
Socialno patološki pojavi v družini
Mnpge družine so pravzaprav urejene, vendar se v njihovi strukturi pojavljajo socialno patološki pojavi. Ob znani ugotovitvi, da starši in družina igrajo v otrokovem življenju in razvoju odločujočo vlogo, so le-ti pojavi eden od vzrokov za nastajanje osebnostnih in čustvenih motenj pri otroku. Od ljudi, ki ga obdajajo, se otrok nauči prvih socialnih reakcij, če so te patološke, jih v določeni meri kot vzorec prenaša v svoje vedenje, svoj način doživljanja okolice.
Če odrašča otrok sredi notranje razpadlega okolja, so posledice za razvoj njegovega značaja gotovo neugodne. Psihologi poudarjajo, da veliko ljudi, ki so v stalnih konfliktih z okolico ali sploh ne najdejo pravega družbenega kontakta, izhajajo iz razrvanih družin, kjer ni bilo medsebojnega razumevanja. Znano je tudi, da otroci iz slabih zakonov zelo pogosto postanejo slabi zakonci. (dr. M. Bregant)
Poznamo naslednje socialno patološke pojave: alkoholizem, prostitucijo, brezposelnost, spolne bolezni, psihiatrična obolenja, socialno-medicinska obolenja in prestajanje zapornih kazni.
Ustavimo se pri alkoholizmu, ki je pereč problem celotne slovendce družbe. Ta socialna bolezen odvisnosti zavzema v naSi republiki velikanske razmere jn ne kaže, da bo v bližnji bodočnosti omejena.
Alkoholik je vsak, ki zaradi pogostega in pretiranega uživanja postane od alkohola odvisen in ima zaradi tega konflikte v družini, v službi, pojavljajo se tudi zdravstvene težave. Navedene posledice odvisnosti so lahko minimalne. Ce za koga to še ni alkoholizem, naj počaka kakšno leto, pa se bo alkoholna bolezen pokazala v vsej svoji krasoti! Bolan ni samo alkoholik, temveč tudi njegova družina in delovna skupina. (dr. J. Rugelj)
S pojavljanjem sooalne patologoje v družini se pričnejo večni prepiri, rušijo se družinski odnosi; otrok tako dobiva napačen vedenjski vzorec.
Odnosi v družini
Za zaključek analize družinskt situacije je vzeto vprašanje o odnosfli v družini. Družinski odnosi so splet že prej omenjenih točk in podajajo celotno
Mdiko vzdušja, ki vlada v družini. Poztiamo tri vrste
" iižinskih odnosov:
l.urejeni družinski odnosi temelje na enakopravnosti in demokratičnem sodelovanju vseh članov, v njenem okviru zadovoljujejo vse za svoje življenje pomembne potrebe;
2. neurejeni   družinski   odnosi   kot   posledica nezdrave   dmžinske   vsebine,   nepravilne   vzgoje, socialno   patoloških    posebnosti    in   neurejenih medsebojnfli   odnosov, ki  onemogočajo  uspešen razvoj in uspešno življenje vseh družinskih članov;
3. skiajno neurejeni diužinski odnosi otežujejo zadovoljevanje potreb družinskih članov in ogrožajo njihovo uspešno ter srečno življenje. Definicije po J. Bowlbyu.
Otrokova motenost je znak, da družina ne opravlja svoje funkcije tako, da bi se otrok razvijal v pozitivni smed. Vsi omenjeni faktorji ustvarjajo atmosfero, ugodno za pojav in iazvoj negativtuh lastnosti mladostnika.
SIRSE DRUŽBENO OKOLJE
V večini primerov sekundarna socializacija ne more nadomestiti izgubljenega v rani mladosti. Izobraževalni ciklus večinoma potrdi in poglobi nasprotja v mladostnikovem sprejemanju socialnih pravil skupine. Vse prevečkrat se v širšem okolju zaradi svoje različnosti, nezmožnosti vživetja zgodi, da otrok išče komunikacijo z družbo sebi enakih.
Učenec z lahkoto postavi distanco med seboj in sliko realnosti, ki mu jo kažejo šole. Otrok se laie distancira od naukov svojega učitelja kot od naukov svoje matere. (dr. M. Bergant)
Z oddaljevanjem od resničnega sveta in pridobitvijo znanja o pravilih, ki vladajo znotraj družbe, pride do kritičnega pogleda na svet, ki ga vsak dan potrjuje. V fazi siednješolskega izobraževanja, v puberteti, pride do kratkega stika mJadostnika in najbližjih na čustvenem podrocju. Na podlagi občutij \z zgodnje mladosti vrednoti svet okoli sebe.
Oblike zaščite svoje integritete najde v klapah, tovarišijskih skupinah, kjer se srečajo, najdejo sorodne usode. Tu se počuti enakega drugim, tu doživi prva občutja pripadnosti, varnosti in prijateljstva.
To druženje mu daje pečat obnašanja in reagiranja proti družbenemu okolju.
Prihaja do konfliktov med praviii takšnih združb in nonnami okolja. Začenja se z nedoižnimi objestnostmi, se nadaljuje preko manjših tatvin, pa vse do organiziranfli vlomov, roparskih napadov in najhujših deliktov. Družba reagira obrambno, s svojimi pravno urejenimi normami odstrani mladoletnega prestopnika v institucije posebnega pomena — v vzgojne zavode/
To je zadnja faza poti, ki se kakor rdeča nit vleče skozi celotno mladostnikovo življenje. Redki so mladostniki, ki prihajajo v institucije posebnega družbenega pomena, ne da bi kršili zakon, ki določa tri stopnje kaznovanja:
l.strožji nadzor — z obiski pri socialni službi; 2. namestitev v eno izmed institucij, ki ustreza mladoletnikovi starosti, teži prestopka, poučenosti socialne službe in mnogim manjšim faktorjem;
3. mladoletniški zapor.
ZAVOD
Različnost zavodov (glej pregled zavodov vSRS) določa enako različnost nalog, vendar je za vse moč najti skupne metode in naloge. Osnovni cilji zavodov so:
- s   posebnimi   učnimi,   delovnimi,  vzgojnimi metodami odstranjevati posledice motenj vedenja in osebnosti (MVO), Solske težave, privzgajati delovne navade; v prevzgoji, vsaj uradno, večina zavodov uporablja peimesivno naravnanost vzgoje;
- izobraževanje v šoli, delavnicah, usposabljanje za kasnejše nemoteno delo;
- s svobodnimi dejavnostmi razvijati pozitivne dispozicije za kasnejšo motiviranost;
- zavod   nudi   polno   oskrbo,  zdravstveno  in socialno pomoč;
- zavod   vzdržuje   stike   s   starši,  skrbniškuni organi, sodišči in jih obvešča o napredku in razvoju gojenca;
- sodeluje z okolico in institucijaini (PA, FF), s katerimi je povezano uspešno delovanje zavoda,
- sledi     novim     spoznanjem     defektologije, pedagogike in psihologije.
ODPUST
Ko preteče toliko in toliko časa, gojenca spustimo nazaj tja, odkoder je bil poslan. Zaželjena je konzultacija s socialno službo in eventuelno s starSi.
DRUGI DEL
Pisati sem se naučil v osnovni šoli, prepisovati nekoliko kasneje; to drugo je mnogo lažje, ne prinaia pa užitka. Človek se pač uči, tja od plenic naprej.
Drugi del je pisan zaradi občutij in možnosti primerjave. Včasih se človeku zazdi, da mu bo razneslo glavo v vsej ppplavi podatkov, definicij, parol in ostalega, s katerim nas šopajo in se šopamo dan na dan.
Povedal bi rad nekaj stvari: o gradovfli, o izgubljenih sanjah, o zgodbi sogojenca, o garažah, o vzgojiteljih, o ljudeh. O isti stvari.
O gradovih
Daječ od hrupnih mest, nekako sami zase, odrinjeni, samevajo gradovi. Nekateri razpadajo brez prebivalcev, drugi dihajo zgodovino; nekateri celo hranijo v svojih nedrjih stotine usod; nenavadnih, tako ali drugače izobčenih in samih. Pravijo jim zavodi ali poboljševalnice. V njih se mladenke in mladeniči poboljšujejo za novo življenje, za novo rojstvo.
In zakaj so prišli tako daleč iz svojih gnezd? Mar zato hodijo stoletja? Od kje toliko zidov v njih samih? Od kod toliko Ijudi? Tavajo sem ter tja in redkim je razbrati veselje na licu. S strastnimi vdihi love cicigaretni dim, poslušajo glasbo in razmišljajo o onih, no, onih stvareh.
Prav zdaj mati kuha juho, v lonec je vrgla meso in še šest drugih stvari; poldne bo, z njim juha, takSna z zlatimi kolobarji na površini. Bogve kaj počnejo Frenk, Sine in Leon? So šli v kino ali spet žicajo denar za pir. In kaj počne Alenka? In kaj stara mama in Jože in sošolec in Mojca in ...
IN JAZ?
Jaz pa sedim za zidovi, gledam sence smrek in borovcev v parku, gledam jih in ne vidim preko zidov. Morda grejetn mesto za nekom, morda čakam novega, da mu mesto odstopim? Morda se preveč, premalo sprašujem?
Nekoč je za temi zidovi domovala hiralnica. Nočem hirati, rad bi živel! Rad bi toplo sonce, stisk roke, rad bi plaval sredi morja trav, toliko, toliko bi rad! Tako rad bi, da bi me imel nekdo rad.
Nekaj gradov na Slovenskem ni samih. Prvič so me poklicali grajski, tisti z zavoda, tisti, ki krade.ki laže, ki nič ne ve; tisti, ki ima svoj grad.
Grajski oskbniki ostanejo grajski, z masko ali brez
3'e, s svojim učenim pergamentom ali brez njega. ed zidovi je malo prostora za hrepenenje. Se zadnje jate ptic so odletele zlatim pšeničnim poljem naproti. Stran od gradov.
O izgubljenih sanjah
Ko človek izgubi sanje, izgubi svojo notranjost. Veijel sem celi vrsti ljudi. Najprej materi pa očetu, bratu, prijatelju pa miličniku in celo mimoidočemu neznancu. Zdaj ne verjamem materi, ne očetu, ne bratu, ne prijatelju, ne miličniku; celo mimoidočemu neznancu ne.
Kar pomnim in to ni dolgo, so mi vtepali: ja, kakšen pa si, ves umazan, zakaj te je bilo treba, kako nakracana naloga, si spet kradel, marš delat, pankrt; prekleti pankrt.
Ko si zatisneš ušesa, ti v giavi zabuče valovi. Razbičan, moten, zakompleksan gledaš svet, za katerega si prepričan, da so ga ustvarili drugi. Ni tvoj svet in nikoli ga ne doumeš. Ko pa si utrujen od vsega zatisnil oči, je bilo drugače, mnogo lepše in lažje. Takrat si z mogočnim konjem oddirjal daleč za gore. Hitela sta mimo spak in obrazov polnih grimas, ki so vpili: saj to ni on, to ni naš Jani!
Otroku dajte vse! Otrok je več kakor barvna televizija! Otrok je ponos svojih staršev. Otrok je majhen človek velikih misli. Otrok si ti.
Ko je gospa v krznenem kožuhu kupovala desetine nepotrebnih drobnarij, ji je blagajničarka dejala:
- Kako pa vaša Tinca?
- Oh, oh, pridna je. — Vi imate samo enega?
- Dovolj gospa, eden je več kot preveč.   Potetn je paranoično zakričala:
- Glejte gaaa! Kradeef Glejte ga, krade mulec, liziko je ukradel, primite ga, ujetnite ga lopova, UJEMITE GA ...
Mali se je silno prestrašU, ni vedel, kam bi z liziko.
Ljudje pa so ga lovili. PriŠel je miličnik, ga odv«iel s seboj, ga temeljito izprašal ter mu dejal:
- S  šivanko se začne, na vešalih pa konča, pobič," in ga z mesnato roko ščipal za uho. Ko je prišla ponj mati vsa razburjena, je že med vrati vpila:
Kar dajte ga, kar po njem, tako ali tako m nič vreden, kakor njegov oče ...
Zvečer je otrok zaspal in zaman čakal iskrega vranca. Ni ga bilo.
Spake so ga obkrožile ter režeče sikale med zobmi:
- Saj to je naš Jani, to je on, naš Jani! Od takrat ne sanjam več.
O zgodbi sogojenca
Spal je nasproti mene. Nekoč je napisal zgodbo.
V zavod sem prišel zaradi kraje, v njem se ne počutim dobro; vendar drugam nimam kam.
Doma smo živeli - oče, mati in brata. Zlata je bila naša mati. Igrala se je z nami in nam pripovedovala čudovite pravljice. To so bili moji najlepši večeri. Oče je sicer delal, drugače pa ga otroci nismo zanimali; pil je cele dneve in mnogo noči smo prebili pri sosedih. Od težkega dela je mati zbolela, odpeljali so jo v bolnico. Nekega dne, ko smo bili v šoli, je sosed prišel v šolo povedat, da je mama umrla. To ni mogoče, smo si dejali, nekdo nam jo je moral vzeti. Le kdo nam bo sedaj pripovedoval pravljice. Sosed nas je odpeljal domov, kjer je mati ležala na mrtvaSkem odru. Z resnim, bledim obrazom se je poslavljala od nas, na ustnicah ji je ležal otožen nasmeh, kakor da bi hotela reči:
- Oprostite mi, nisem zmogla, oprostite mi... Od tistega dne nimam obstanka nikjer. Vse ljudi
sovražim, nekdo od njih mi jo je moral vzeti.
Ogaražah
Imeli smo ravnatelja, ki mu je bilo v veliko veselje loviti učence, ki so hodili za garaže. V osnovni smo tja zahajali redki in vrhunec predstave je bil, ko se je kdo zadrl:
- Bežimo, ravnatelj gre!
Ni večjega užitka od početja prepovedanih stvari. Kajti običajne počne večina. V šoli te poleg potrebnfli reči uče mnogo bedarij, ena največjih je ločevanje tistega, kar misliš in tistega kar rečeš. Daje formalno znanje, ki je podrejeno formuli uspeha, drugi načini igre ne veljajo!
Ko ukradeš karkoli, tega ne počneš samo zaradi prisvojitve lastnine, to pomeni mnogo več; je neke vrste preizkušnja, premagovanje strahu, varajoči občutek, da se ne bojiš te usrane družbe, ki tako brezskrbno in lepo živi.
Kaj naj to pomeni? Kaj nas uče? Uče, ne ubijaj. In ljudje? Kradejo na ta ali oni način, ubijajo na oni ali ta način. Bande, klape, prijatelji, ljudje brez vsega
se zbirajo na obrobju betonskih mravljižč. Kdo je uredil termitnjak, kdo jfli je naučil pravil življenja, čigav vzorec so?
Niste nikoli opazili resničnosti zunanje nasilnosti, prikrito zgubljenost, načine, kako bi naSli kakršnokoli rešitev, kako bi kamorkoli zbežali? Jfli niste videli pijano objokanih, kadar so klicali tisoče drobnih iluzij, katere so jitn vzeli že davno? Stejih sploh kdaj videli?
Za garažami raste nov rod, kdove koliko jih postane grajskih. Se to: baje ravnatelj že ves siv in senilen še vedno zalezuje in ,,vzgaja" mlade.
O vzgojiteljih
Nekaj sem jfli poznal, vsak od njih je pustil določeno sled, nezavedno, tiho.
Debeli Franček s svojimi širokimi ličnicami in vrtajočim pogledom. Imel je dvoje lastnosti: poznal je glasbo, obenem pa trdo roko. Njegovo in Mihovo sem nekajkrat občutil. Da, Franček, Miha in Sejo so bili Ijudje, katerfli se še danes izogibam. Nikoli ne bodo dojeli pomena besede vzgojitelj. To je v njihovi naravi. Ko sva se zadnjič s prvim srečala, po mnogfli letih, nisva spregovorila besede, tudi pogleda sta se srečala le bežno. Oba veva zakaj. Metka, njen odločni glas, ki je prehajal od strogosti pa do največje miline. Povedala mi je tisto o zaupanju. Zaupanje je blazina polna perja in ko jo izgubiš, se stotine peres izgubi v vetru. Težko je iz taistši peres narediti novo blazino, težko pridobiti izgubljeno zaupanje.
In Franci, Franci, ki se je spraševal po mnogih stvareh, Franci, ki je spal s svojimi novimi smučmi. VČasfli je z visokim glasom zapel staro slovensko pesem. Franci je širok človek. Na koncu Janez, ki me pozna bolj kakor kdorkoli. Ure in ure mi je poklonil, nikoli ni izkoristil svojega močnejSega, višjega položaja. Predvsem mi je verjel. Morda je največja umetnost verjeti. Ne ve, da sem ga sprejel zaradi srca, ne ve, da sem se ob večerih sprajeval, zakaj ni moj oče, mnogo tega ne ve. Prav je tako.
Koliko je drugih, naj vedo, da za njimi ostajajo sledi, mi smo sneg :n teh sledi nt raztopi še tako močno sonce.
O ljudeh
Prq)letene roke v krog, en sam nori ples senc, tam kjer se končuje svet, tam kjer domuje izgubljena sreča, tam domuje človek. Lahko se postaviž na sredo najprctfnetnejše ceste in kričiš; lahko počasi hiraš ali jokaš; tam ljudi ni.
So v daljnih gajih, so na koralnih otokih ali v drugih galaksijah? Kje prekleto so ljudje, ko jih potrebuješ?
Kakor kresnice se hudodelci v mračni noči, brez lunc love med seboj. Kadar si, sam poiiči človeka. V
vsakem človeku se skriva človek. Samo tavaj, išči, tavaj, išči, išči, tavaj in uspelo ti bo. Laž je vse razen srečnih naključij.
Si videl junake na pogrebnem slovesu? Krčevito se smejijo in dele nasvete. Človek pa je šibak in večno sam, človek je zver, človek je najčudovitejša ptica, človek je ogepj, zemlja, zrak, človek je samo Človek. In poti nazaj ni!
Ljudi ne zanimajo gradovi, niti izgubljene sanje, niti garaže, niti ljudje: ljudje se ne zanimajo niti zase.
Nires?
Vse je dražje, življerye postaja nemogoče, bencin bo kmalu dva juija in še to vreme, pa kriminala je vedno več, da, da, človek si ob tem prometu komaj upa na cesto, in mladina...
Bodo Ijudje res kdaj prepletli roke v en sam krog.
Tam na balkonu, na eni izmed množice kamnit&i zgradb hlipa mlad človek. Sam je, nikogar ni, da bi mu šepnil besedo; eno samo toplo besedo.
O isti stvari                           '
Ko preteče toliko in toliko časa, gojenca spustimo nazaj tja, odkoder je prišel. Zaželeno je, če to opazijo starši ali kdo drug.
Namesto zaključka
Rojenih krminalcev in lopovov ni! Mladinsko prestc^)ni5tvo je ena izmed zadnjih selekcij, ki se izdajajo od rojstva naprej. Ne vem, kako se počutijo živali v kletki, morda podobno kakor Ijudje za zidovi. Osamitev, izločitev in krepostni vzdih bogaboječih občanov:
- Mi smo čisti:
Ko torej pride mlad človek v zavod ali mladoletniški zapor, ima za seboj že dolgo pot. Tu se znajde že obfikovan, zaznamovan je s tem, da je prekršil zakone, ki jih vsaka družba skrbno neguje. Tu je v neki stavbi, tu so tudi strokovno usposobljenji ljudje, ki oiu naj pomagajo na strokovno znane načine in z metodami, tu naj spozna. svoje zmotno življenje in svojo notranjost. Med sebi enakimi je, med težjimi in lažjimi primeri, z njimi živi, od njfli hote ali nehote sprejema in jim daje. Stran od doma je, redki obiski ga boleče ^»ominjajo, da določen čas MORA ostati v zavodu. Mora živeti po ustaljenem, utečenem ritmu, pa naj je še tako blag. Mnoge reči počne iz enega samega razloga:TOPAMORAS!
Kaj v resnici se godi z mladim delikventom med nje^ovim bivanjem v instituciji posebnega pomena? Ali doživlja nova spoznanja, spreminja svoj odnos do sveta, svoje delovne in ostale navade, ali prebija z zakonom določeni čas?
V redu, strokovna veja pedagogike, specialna pedagogjka s svojo največjo pridobitvijo -permisivno prevzgoj^ - dobiva nove humanejše metode dela. (Stare kljub temu niso izkoreninjene, nasprotno so v večiru). To je vse prav in lepo. Doseženi rezultati te nove ,,posebne vzgoje" so boljši ali vsaj enaki stari represivni vzgoji. Vendar prihaja do ključne^a absurda!
Mladoletni delikvent, moteni mladostnik pride v institucijo tak in tak; samo tu ostane leto, dve, tri.
In potem se vrne nazaj v isto razbito družino, nazaj k istim prijateljem z ulice, nazaj v situacijo, ki je za njega mnogo težja. Okolica ve, da je bil v poboljševalnici, svari svoje otroke, naj se ne družijo z njim, ker zanj se pač VSE ve. Kako naj potem uveljavi sebe kot drugačnega človeka, kako naj tisto, kar je (Če je) pridobil tu v domačem okolju, spremeni, vgradi v svoje drugačno življenje? Največ kar lahko naredi je, da se do neke mere adaptira, vendar se posledice kažejo v različnih oblikah tudi pri navidezno prevzgojenih (smešna beseda), na novo
vživetih mladostnikih, ki so nekoč bili na krivi poti. Lahko se začno zapijati, iskati kakšne druge oblike bega; v svojem bistvu pa so enako nesrečni kot v mladosti. Drugi zabredejo dlje v blato, zdaj niso več mladoletni, nic več ni pravnih olajšav, zdaj različnim deliktom sledijo zaporne kazni, različnih časovnih razdobij. Veliko je zapornikov, ki so v svoji mladosti občutili grajske zidove. Na koncu poti so in postanejo večni povratniki. Institucionalna rešitev je trenutno edino mogoča, ni pa prava zdravilna rešitev, vsaj ne v takšni obliki, kakršna je uveljavljena sedaj. Mladostnika ne bi smeli iztrgati iz okolja, ga »popraviti" in vrniti nazaj. Ce so že institucije, bi te morale obstajati v okolju, iz katerega mladostnjk izhaja. To pa so neuresničljive sanje; (nekateri novi prijemi pri resocializaciji v ZRN in skandidavskih deželah. Gre za družinsko obliko; moški in ženska živita s skupino ne večjo od pet oseb; neograjeni izhodi, zaposlitev oz. šolanje na istem mestu.) neinstitucionalizirana obravnava, ki bi edina imela resnične uspehe, pa je puhlo filozofiranje ter opravičevanje samega sebe in zdajšnjega stanja. Realna rešitev je v čimboljšem in čim strokovnejšem delu, vendar rezultati ne bodo bo^Ji. Nasprotno, če že mladinska kriminaliteta ne bo skokovito naraščala, bo postajala ,4cvalitativno hujša".
Težko ^e najti natančno tehtnico, (takih tehtnic ni), ki bi nam pokazala čiste razloge družbene patologjje, res pa je, da stopnja le-te kaže na vitalnost in zdravje obstoječe družbe. In kakšen je naš odnos do patologije družbe, kamor tudi spada mladoletno prestopništvo?
Dvoličen, neopredeljen s strašno prisotno željo; stran od umazanije.
Če je alkoholizma vedno več, če je kriminala vse več, če narašča število samomorov, če ...
Kdo je kriv, če ne mi vsi?
Potrošniški vrtinec, mogočno zastraSujoča beseda — razvoj melje vse ovire pred seboj. Razvoj koga?
Vse manj ostajamo Ijudje, mnogo več merimo, razporejamo, izračunavamo celi smo v formuli daj-dam; vse v načinu preživetja.
Cena!?
Človeka ne moremo zracionalizirati do konca. Do kdaj in do kakšne mere, pokaže čas.
Nekje stran od hrupnih mest, nekako sami zase, samevajo gradovi.
Niso sami, nekdo je v njih.
MW
RAZCEFRANI USTISTARIH PRAHK CASOPKOV SEŽGANIH PROTESTANTSKIHICNJIG KOT JIH VIDI
(avtor se ne čuti odgovornega za bralčeve asociacije)
vojak:
v okopu
v nasadu pomara
v golobnjaku
v puščavskem pesku
žebelj:
nakrižu pod križem zardi z rdečim.
fant:
na njej
na metki
na trati
na sosedi
na osebni izkaznici
steča:
potuhnjena mimo
zaljubljencar pred dohovnikom (a nice couple) pred policijo pred grobarjem
bratrančevi (in drugi) otroci:   majhni ;;". #            .^      večji      ^
pod figo , za eno figo
figov list:
postrani
(naj te ne premami)
bombe bombniki bonboni:
v botaničnem vrtu v buenos airesu barabe
leto:
hroščev kobilic
hrošči koloradski
y^*
#"''/*
čepravmaj: zaman čakate ljubezni
Objel sem nasmeh objela sva smeh objel nas je posmeh
poglej se izpovej se
sem fantič bil sem dekleta podil
pomladne hoči poletne noči smrti
zavej' piši se v rit
poljub madam!
greh je pesmi odpravljati kar tako z roko z nogo
SEŽGATI
Msi
čebela in dva delavca polž in dva podnajemnika vrana in dva paznika
riba in dva ribnika raca in dva časnika kamela in dva vodnjaka
robot in dva prograrii|y^iij|gj|p-
pesem in dve minuti molka
zoološki vrt in 5863 obiskovalcev v enem letu
slo vzbujajoča balona sta obeležje tvojih pri
tvoj nasmeh krasi
dvoje s spuščaji okitenih usten
prazna vreča
je obris tvoje hrustljave zadnjice
nežno pronicajoče salo
zaliva počene šive tvojih oblači
goličava tvojega mednožja
je sončni pašnik drobnih živalic^
nemirno globino duše
izraža modrina tvojega steklenega očesa
sramežjiva rdečica tvojih lic je ljubezenski pečat malarije
v bleščečo belino tvoje kože
Afrodita
je vtkana pesem smrti
r&^^tm®*
"W»«W«6W«W-'
,v      ANDREJDRAPAL
, **>
>#
*#
'#",
*  &<,
.       ^A
MOJEMIZE
moje mize so okrogle. na sredi imajo bel križec. pod stolom sem pa jaz.
II.
miza je trda z mano. jaz sem mehka z njo. imam mehke dlani in mehke blazince na konceh prstov.
trda sem samo, ko sem komolčna.
III.
moje mize so pijj
na sredi imajo majhne kaveljčke,
ki dol visijo,
in se radi zakavljajo.
v mojo ali kakšno drugo rit.
od tega se prdi.          ^^.^       ,
)A O KAVUIH NE GOVORIM
I
moji kaveljčki so zelenorjavi.
če se zakavljam,
se ne odkavljam več.
edini način je potem,
da se kaveljčki zlomijo
od neke zunanje
hude
sile.
da ne rečem nuje.
potem sem odkavljana. potem sem čisto fri.
II.
kaveljni so taki fejst fantje,
na katere se bodoče matere samoplodilke obešajo
in potem
visijo.
visijo.
visijo.
visijo.
visijo.
visijo.
visijo.
visijo.
potem jih pa, revice zgarane, dol snamejo in jih položijo na mrtvaške odre-med cvetoče vence, črne trakove z zlatimi črkami in sorodnike.
meso si
in v meso se povrneš.
črvi pa nože in vilice v roke
amen.
MOJCA DOBNIKAR