201 Prikaz zbornika:_ Stanko vie, P., Tome, Ci. in Velikonja, M. (ur.): Urbana plemena: subkulture \ Sloveniji v devetdesetih (SOU Študentska založba, Ljubljana, 1999) Gregor Bula. ^^^^ Gregor Bule, študent Fakultete za družbene vede, Ljubljana. Tik pred začetkom novega tisočletja je Študentska založba ŠOU postavila na knjigarniške police že nekaj časa pričakovan zbor- nik o slovenskih subkulturah devetdesetih let. Po formatu (kanček čez A4), neštetih fotografijah in razgibanih oblikov- nih rešitvah sodeč, je založba že na začetku merila na širši prodajni uspeh in ne zgolj na konsumpcijsko sposobnost s stro- ko podkovanega občestva. Saj nismo zares začudeni nad tem, kajne? Da pa ni v tej maniri pripravljena samo vizualna plat Urbanih plemen, temveč tudi večina besedil, je bržčas že ne- koliko večje presenečenje. A pojdimo po vrsti. Knjigo odpre besedno Gregorja Tornea, takorekoč staroste slo- venskega pisanja o subkulturah, ki pojmu subkultura že v te- melju postavi omejitev. Gre za mladinske subkulture. Ne sa- mo v smislu kulture, ampak tudi v smislu biologije. Pripad- nost subkulturi naj namreč v zadnji instanci vseeno ne bi bila odvisna od ničesar drugega kot od starosti, to je od biološke mladosti. Človek pri štiridesetih zatorej ne more biti član sub- kulture, tako Tome, je lahko le ljubitelj tovrstnega udejstvova- nja, ki ga ocenjuje zgolj enodimenzionalno, estetsko, nikakor pa doživljajsko. Glasbo, denimo, lahko »posluša z glavo, ne pa z jajci«. Zakaj? Zaradi bioloških dejavnikov. Nevronske mreže mladostnikov so namreč slabše, manj kompleksno razvite kot tiste pri odraslih, zato botrujejo specifičnemu mladinskemu (nekonformnemu) vedenju, reagiranju in drži. Pri tem naj ne bi šlo nikakor za razredni, ampak generacijski konflikt. Madi- 20s Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 2, str. 20 7-2 1 1 na se torej od odraslih ne razlikuje le kulturno, temveč predvsem tudi bio- loško (slednje nadalje vpliva na kulturno, in narobe, ter tako v nedogled), kar naj bi vodilo k zaključku, da mladi subkultumi življenski stil doživljajo tako na ravni »specifične kulturne usode kot na ravni biološkega telesa«. Ob vsem tem se sproža vprašanje, ki ostaja čez cel zbornik neodgovorjeno: zakaj knjigo o slovenskih subkulturah omejiti zgolj na mladinske? Avtor drugega uvodnega eseja, ki bi prav lahko bil tudi na prvem mestu v zborniku, je Mitja Velikonja. Subkulture že na začetku umesti v enako- vreden položaj z ostahmi vrstami kulture, v skladu s pluralnim, dinamič- nim in nemonolitnim značajem tega pojma, in tako ovrže uporabo pejora- tivnega izrazapodkulture. Koncept subkulture uporablja za »označevanje specifičnih kulturnih praks, pogleda na svet, povečini manjšinskega estet- skega ustvarjanja in načinov bivanja, obnašanja, mišljenja in videza, grad- nje in ohranjanja posebnega življenjskega sveta v družbeno-kulturnem smislu«, pri čemer pa navkljub zgornji široki in po našem mnenju ustrezni opredelitvi subkulture poudari, da pričujoči zbornik izvzema prestopniške, politične, etnične, navijaške, narkomanske in druge subkulture. Skratka, da Urbana plemena počivajo znotraj trdnjave mladinskih, pretežno na glasbi temelječih subkultur. VeHkonja za bistveno značilnost subkultur navede opozicijski odnos do dominantnih kulturnih tokov. V skladu z maksimo, da je zavoljo globalnih, zlasti informacijskih sprememb treba sodobne subkulture obravnavati dru- gače kot one iz šestdesetih in sedemdesetih let, uporablja Velikonja izraz subkluturneprakse, te pa potem razdeli na tradicionakie, trde subkulture in mehke, ultra prehodne subkulturne scene. To naj ne bi bili ločeni entiteti, marveč zgolj dve idealnotipski obliki, dva vidika znotraj iste subkulturne prakse, katerih narava je močno fluidna, dinamična in nestanovitna. Ob tem so, če se ne spustimo v podrobnosti, značilnosti subkultur zelo podob- ne tistim iz klasičnih birminghamskih kulturoloških študij, torej temeljijo na političnih oz. razrednih dejavnikih ter na trdni, ekskluzivni identiteti njenih pripadnikov. Značilnosti subkulturnih scen, kot popularnih, meh- kejših, dostopnejših razUčic subkultur, pa po drugi strani izvirajo iz posle- dic, ki jih v družbo prinaša globalizacija in vse hitrejši razvoj medijske in zabavne industrije. Kar pomeni, da za pripadnike scen ne zdržijo več soci- alne in politične determinacije, ker slednje brezpogojno klonejo pod pre- vlado posameznikove izbire. Izbire blaga, družbe in življenjskega stila, skrat- ka samoustvarjanja lastne identitete. Subkulturne scene so tako konfor- mne, neuporniške, individuahstične, močno prehodne in hedonistične. Sta- _Gregor Bule: Prikaz zbornika_ 209 nj a V družbi ne problematiziraju, temveč pišmevuhovsko relativiziraj o, ob čemer so globoko integrirane v dominantne kulturne in ekonomske proce- se. Identiteta pripadnikov različnih subkulturnih scen je nestalna, mlaha- va in ohlapna, je hitropokvarljivo in hitrozamenljivo blago, zato vodi k po- javom »deskanja« prek raznorodnih identitet oz. vikend raverjev, vikend pankerjevipd. Omenjeno Velikonjino delitev na subkulture in subkultume scene lah- ko označimo za pretkano rešitev iz zagate, kako obravnavati sodobna urba- na plemena. Gre namreč za že nekaj časa staro vprašanj e, ali j e klasičen pojem subkulture sploh še mogoče uporabljati za opis novih obhk družbe- nega združevanja, ki že dolgo niso več strogo determinirane zgolj z zuna- njimi socialnimi ah kulturnimi značilnostmi. Očiten primer takšnega dru- ženja je na primer raversko pleme. Velikonja se je torej zvito izognil dvema skrajnostima, zakaj padel bi lahko v past bodisi nostalgičnega redukcioniz- ma (edina prava subkultura je lahko le nekonformna in razredno determi- nirana) bodisi postmodernističnega fatalizma (subkultura ni več mogoča, ker ni alternative dominantnemu, vseizenačujočemu, vseabsorbirajočem diskurzu). No in tukaj, po dveh uvodnih tekstih se, vsaj kar se teorije tiče, zbornik Urbana plemena domala zaključi. Sledi deset etnografskih opisov razhč- nih domačih subkultur (skaterji, rockabillyji, heavymetalci, punkerji, bi- kerji, rockerji, skinheadi, raverji itd.), ki so plod notranjega »opazovanja z udeležbo«. Elementarni manko teh opisov tiči v razmeroma monotoni uj e- tosti v vnaprej zastavljeni kalup image-glasba-prostori-sleng, trdno se dr- žeč za Hebdigeov kulturološki škric, kar rezultira v kalejdoskopu imen akterjev, bendov, zbirahšč, kosov oblačil, pričesk, ki defiliraj o pred našimi očmi skoi celoten zbornik in skupaj tvorijo mah arhiv osnovih podatkov o nekaterih slovenskih mladinskih glasbenih (tekst o gejih in lezbijkah ve- hementno prebije ta okvir, evocirajoč širjenje koncepta o prihodnjih po- dobnih zbornikov v Sloveniji) subkulturah in čisto nič več. Ambicije po širšem, refleksivnem, analitičnem obravnavanju se izgubijo v mukotrpno temeljitem popisovanju zunanjih, vidnih obeležij subkultur, ki na koncu obvisijo v zraku, ne da bi bila uporabljena kot (o)snov(a) za nadaljnje po- globljeno razmišljanje. Kakor da bi hoteh reči, podatki in foto material so pred vami, za interpretacijo oz. analizo se boste pa že sami potrudih. Da pa je mera polna, ti opisi na trenutke prehajajo kar v odkrito navija- nje in pubertetniško navduševanje nad posameznimi subkultumimi prak- sami in v nereflektirane ode tovrstnemu življenjskemu stüu, pri čemer 2i0 Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 2, str. 20 7-21 1 najbolj izstopa pretirano čustven, nedistanciran in grobo pristranski opis slovenskih skinheadov izpod peresa Marte Gregorčič, v katerega zaključku kot vrh ledene gore zasledimo tudi takle stavek. »ŠSlovenski skinheadi,Ć enkratni v provociranju, zbadanju in poigravanju s sogovornikom, nikdar skopi v pijači in agresiji, vedno glasni in robati netijo strah v povprečnežih, ki ta nenavadna bitja srečujejo, se jih izogibajo ali iz strahu napadajo.« Takšen zožen pogled na koncept subkulture do neke mere presežejo zgolj esej Igorja Bašina o punkerski subkulturi, zlasti pa teksta Petra Stankoviča o sodobnih rockerjih in Nataše Velikonja o gejih in lezbijkah. Tako torej spodaj podpisani vidim knjigo, ki sem jo nestrpno pričakoval in katere branje me je navzlic nasprotnim željam nemalokrat puščalo hlad- nega, dasiravno bi si del s podobno tematiko, a z nekoliko bolj poglobljenim pristopom, na teh prostorih želel še veliko več. Kot malico za na pot novim pisanjem o slovenskih urbanih plemenih pa naj za konec navedem raz- mišljanje Nataše Velikonja: »Postavljanje novih družbenih skupin zgolj v reference, okrog katerih se združujejo (glasba, spolna usmerjenost; op. p.), brez predpostavljanja nadgradenj, ki izhajajo iz njih, pomeni ne prepoznati jih kot socialno, kulturno aU politično relevantne. Ali z drugimi besedami: vzdrževati zgolj tiste, ki že obstajajo z nevprašljivo legitimacijsko močjo (narod, družina ipd.).«