ŽIVLJENJE LJUBLJANA, 19. MAJ 1 9 3 LUSTROVflH TE D E n S K I OB Z O R n 1 K UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, K N A F L J B V A ElEFON ST. 3122 DO 3126 * CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI ULICA SIE V. 6 DINARJEV 2-— Izhaja ob nedeljan ter stane na leto (dve Knjigi t ao um, za poj teta (ena Knjiga) 40 Din, za Četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din Naročnina za inozemstvo: ITALIJA: četrtletno iS Ur, poUetno 16 Ur, celoletno SO lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. CESKOSLOVASKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno 1 ■/, dolarja UREDNIŠTVO EN UPRAVA v LJubljani, Knafljeva ulica S TELEFON ST. 3122, 3123. 3124. 3125. 8126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 90S 1IIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM STAROST SVETA (Pogled v nastajanje svetov - B. B. - nj) — Ivo Lapajne: NASE POMLADI (2) — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (21) — NAJHITREJŠI ELEKTRONI — LILIPUTANSKA KRAVA — Vladimir Bar-tol: DEKLICA S KOŠARO (2) — ZVARJENJE ŽELEZNIŠKIH TRACNIC — E s s a d beg: ZAROTA1 ZOPER SVET (21) _ Dr. Vlad. Travner: SMRT IN POGREB VIKTORJA HUGOJA — IZ LITERARNEGA SVETA: (Humorist Alfons Allais - D) — IZ OZNAKOSLOVJA: (O raznih prevodih besede tragoedia - I. Ko-StižLl) — ČLOVEK IN DOM (O solati - Utva) — VOJAKI Z DEŽNIKOM (C. H.) — ŠAH — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: HUMOR — UGANKA NA PLOŠČAH (Crassus) — SAMOGLASNIŠKA UGANKA (Crassus) Slika na ovitku: L. RICHTER: »ZALJUBLJENI PAR« Naslovna slika: ST. RIBNIKAR: »NAŠA POMLAD« (Foto) V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki: Dr. Maks Kremžar: Homoiopathia — Dr. Oskar Reja: Gospodarski pomen umetnega namakanja — Ivan Košti&l: Ciceronovi dovtipi — K. S. šandan o novi Bolgarski — Težka voda in starost — Stratosferni vzleti — Kraji, kjer je živel Horatiua — Svetila z živim srebrom — Gasilstvo in tehnika gašenja — Plastični film — Od jajca do organizma — Novosti iz radio tehnike — Prevleka za zofe — O lepi kuhinji 1. dr. Nadalje je pripravljenih več leposlovnih prispevkov naših pisateljev. Ul!lll!lll!lll!lllllll!lllllll UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV UREDNIK IVAN PODRŽAJ VSEBINA ŠT. 21 IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI _ NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK V LJUBLJANI,'19. MAJA 1935. KNJIGA 17. STEV. 21. NAŠA-.POMLAD (Foto St. Ribnfkar) STAROST SVETA POGLED V NASTAJANJE SVETOV rzna je človekova zamisel dognati starost sveta, v pičlo odmerjenih dnevih svojega življenja izračunati neizmerna razdobja, ki so potekla v vsemir-ju in ne morda samo v okolišu naše zemlje, marveč do njegovih najskrajnejših meja. Ti računi morajo seveda imeti bolj značaj drznih špekulacij, ker se njih pravilnost z današnjimi pripomočki še ne more prav kontrolirati. Preden se seznanimo s tem, kako skušajo učenjaki dognati starost sveta, si moramo najprvo točno orisati pojm sveta. Znano je, da ni naše sonce s svojimi planeti nekaj edinstvenega v prostoru, marveč da je v vsemirju še več ko 10 milijard enakih sonc, ki sestavljajo vsi skupaj nekakšen velikanski oblak, zvezdno državo, ki meri stotisoč svetlobnih let v premeru. Sredi te države plava tudi naše sonce s svojimi planeti. To ogromno državo z deset ali petnajst milijardami sonc in z vsemi zvezdami, ki so dosegljive našim daljnogledom, imenujemo sistem »Rimske ceste« in njo kot celoto imamo v mislih, kadar govorimo o svetu. Mimo tega sveta je odkrila znanost še druge enake in slične svetove. Zvezdarski daljnogledi in fotografske plošče nam kažejo v najoddaljenejšem vsemirskem prostoru slične sisteme Rimskih cest kot medle okrogle otočke in oblake, v katerih je materija večinoma razporejena v spiralnih zavojih in ki so zaradi tega dobili ime »spiralne megle«. Slična spiralna megla je očitno tudi naša Rimska cesta. Novejša raziskovanja so pokazala, da so te zvezdne države v različnem stanju razvoja. Mnoge sestoje iz milijard zvezd, pri drugih pa je narava šele na delu in šele ustvarja sonca iz neorganizirane gmote. To nastajanje in propadanje sve-tovja se da prav lepo zasledovati na fotografijah. ki so bile snete pod današnjimi orjaškimi daljnogledi. Na njih vidimo, kako se materije spiralnih megla z velikansko brzino suče v vrtincih okrog nekega jedra. Nekatere skupine gmote dosežejo brzine nekaj sto km na sekundo in vendar potrebujejo več milijonov let, da enkrat obkrožijo središče. Iz tega se vidi, kako silno razsežna so ta samostojna svetovja. Tudi milijarde sonc naše Rimske ceste so produkt takega počasnega razvoja, o čigar poteku smo še zelo slabo poučeni Tu gre za razdobja, ki si jih človek — »muha enodnevnica v vsemirju« — niti približno ne more predstavljati Za nas so to »večnosti«. Ali je mogoče vsaj približno prešteti, koliko takih večnosti je minilo, odkar so se začele v našem svetu, v sistemu Rimske ceste tvoriti zvezdne gmote? Prav verjetno je, da se še danes tvorijo sonca v tem vsemirskem otoku. Med posameznimi zvezdnimi skupinami namreč plavajo velikanski oblaki žarečih plinov, iz katerih se morda oblikujejo sonca. Švedski astronomi so n. pr. dognali, da bi zadostovala gmota enega največjih plinskih oblakov v ozvezdju Orion naše Rimske ceste za stvorenje petdeset tako velikih sonc, kakor je naše. Iz različnega stanja, v katerem so posamezna sonca v sistemu naše Rimske ceste, poskušajo učenjaki vsaj približno izračunati, kako stara utegne biti ta zvezdna država. Ako vzamemo za primero, da imamo pred seboj 20 cm dolgo svečo in z opazovanjem doženemo, da pogori vsako uro tri cm, potem je lahko izračunati, kako dolgo bo sveča gorela. Podobno je z gorečimi sonci. Astrofiziki skušajo na sličen način izračunati, kako • dolgo sonce vobče lahko žari. Seveda pa je ta problem neprimerno težavnejši, ker je z njim v zvezi še mnogo stranskih vprašanj, na katera je že posamično zelo težko ali pa sploh nemogoče odgovoriti. Zaradi tega tudi niso točne številke, s katerimi nam znanost lahko postreže, ampak se resnici samo približujejo. V središčih sonc, ki jih poznamo, vladajo temperature okrog 50 milijonov stopinj. Pri tako visokih temperaturah pa materija, snov ne more vztrajati v takem stanju, kakor jo poznamo na zemlji. Posamezni elementi so razpadli v prasestavine: protone, elektrone itd., ki se s silno energijo vrtinčijo drug preko drugega. Materija v središču sonc razpada in se spreminja v vsakovrstne žarke, ki so samo posebna oblika energije. S temi žarki, ki se trosijo po vesoljnem prostoru, izgubljajo sonca nenehoma materijo in energijo. Samo naše sonce postaja zaradi izžarevanja vsako sekundo za približno štiri milijone ton lažje. Na ta način sonca počasi dogorevajo in se razblinjajo v neizmerno dolgih ča- sovnih razdobjih. Nekatera so še mlada in vroča in hitreje izgubljajo gmoto in energijo, pri starejših pa teče ta proces vse bolj počasi. S pomočjo prav kompliciranih instrumentov in metod se astrofiziki lahko precej točno orientirajo glede trenutnega stanja zvezd na površju in v notranjosti, ter na podlagi tega lahko presodijo, kako dolgo bo ta ali ona še lahko utrpevala neprestane izgube, kako dolgo bo še syetila, ali z drugimi besedami, kakšno trajanje ji je še usojeno. Nasprotno je tudi mogoče iz sedanjega stanja do neke mere natančno izračunati, kako dolgo zvezda že žari, kdaj je torej morala nastati. Eden najznamenitejših astronomov naše dobe Jean, ki se je več let bavil samo s temi računi, je po omenjenih metodah dognal, da mora biti starost našega sonca približno 5 bilijonov let (bilijon je milijon milijonov). To pa velja samo s predpostavko, da je bilo naše sonce nekoč, kakor mnoga druga sonca, orjaško nebesno telo, ki je imelo dvakrat večjo gmoto, ki je bilo tedaj v »mladosti« dvakrat težje kakor zdaj. Morda to dognanje za naše sonce niti ne velja povsem točno, velja pa gotovo za nešteta druga sonca v sistemu Rimske ceste. Jean je prišel do zaključka, da bo 8 bilijonov let skrajna zgodnja meja za najstarejše zvezde v tem sistemu, ki pomeni naš svet. Zanimivo je, da so drugi učenjaki, ki niso računali trajanje zvezd po izžarevanju ampak po njih gibanju v prostoru, dognali njih starost na 5 do 10 bilijonov let. Ta skladnost obeh metod je najboljše jamstvo za njih točnost. Naš ožji svet je torej nastal pred nekako 8 bilijoni leti. Kakšna razdobja pa so bila potrebna za »priprave«, za izlu-ščenje jeder bodočih nebesnih teles iz pramegle, niti približno ne vemo. Do tlej so prav gotovo minule po človeškem pojmovanju že mnoge večnosti, v primeri s katerimi pomeni starost naše zemlje, ki se ceni na dve in pol do tri milijarde let, samo pičlo urico. RR-nj. NAŠE POMLADI IVO LAPAJNE NADALJEVANJE e dolgo prej, preden planejo prvi topli vetrovni sunki pre« ko alpskih in kraških grebenov ter povprečnih dolin v nižavje, opazimo nad gozdnatimi visi« _ nami znake fina. Planine in predgorja se zde temnomodra, nizko v doline se iglavci naglo znebijo snega, čeprav ni nikjer sonca. Poučeni pla« ninci in smučarji razumejo ta nemir v visokih gozdovih. Neprestano pada raz vej sneg, ki je po skrivnostnem toplem vplivu postal vlažen in težak. Tiho je še naokrog. Tu pa tam zgrml plaz v dolino. Konec je smuke, smučar sname sviter in čepico, vrhove gora so že zajeli prvi sunki fčna. Vse alpske in naše povprečne doline so izvrstne odvodnice toplega fčna. Marsikdaj struji fčn istočasno po vseh dolinah, prinašajoč s seboj v zaledje prijetno vreme, ki mnogo skrajša ne* všečnosti zime. Prebivalci gora poznajo izvrstno znamenja, ki napovedujejo nastop fč« novega vremena. Vesele se ga, če je zmeren, boje pa, če buči mogočno, vroč, kakor široko in suh kakor sa« mum brez peska. Tedaj se lahko zgodi, STOPNJEVITO OSVAJANJE TAL pomladnega zelenja in cvetja v toplotni perspektivi: v ravninah bujno cvetje sadnega drevja, v gorah še sneženi zimski plašč Ko cveto jablane in kasnejše sadno drevje, še čaka drobnica v dolinah vstajenja pomladi in sočne paše v goržh da se tresejo domovi do temelja, raz« krivajo strehe, ali s silovitostjo raz« pršene iskre vpepelijo vasi in gozdo« ve. Blagodaten, obenem pa strašen, je lahko ta čudoviti veter, ki prinaša s seboj neredko prav zgodnjo po« mlad. V krepkih sunkih piha ves dan, buči vso dolgo noč, več dni zapore« doma. In ko se gorjanci v jutru ozro po povzročeni škodi, je vsa silovitost prirode in prestani strah pozabljen, ublažen ob pogledu na prvo pomladno cvetje, ki ga je topli veter izvabil iz tal. . Pogostokrat plane v zasneženo«za« ledje fen s tako silo, da je blestečega snežnega sijaja kaj kmalu konec. Sneg silovito naglo kopni, ne da bi pri tem potoki in reke narasli. Kajti fen, go« spodar zime, vladar nad dolinami in ravninami, ne samo, da sneg tali, tem« več ga naravnost sežge, kakor menijo prebivalci visokih Alp. Odtod ime Feuerwind, Fohn, fen. V takih dneh posuše gospodinje v nekaj urah veli« ke žehte, iz še bolj vlažnega in senc« nega grmičevja se vrtinči suho listje. Cvetoča pobočja NARCIS NA GOLICI so le del iz pestre pomladi naših planin, kjer se v kratkem poletju zvrsti živobarvno cvetje Tako čakajo planinci pogosto naftj, če sonce ne more, pospraviti snega s pašnikov. Dostikrat čakajo zaman, ali vendar, čim kasneje nastopi, tem vid« neje pobere sneg, tem hitreje ozelene in zacveto livade. Fen je ognjeni ves ter gora, pred katerim se tresejo celo planine ali kateremu sledi vstajenje vse naše prirode, živali, rastline in človeka. Pa tudi prebivalci dolin in ravnin poznajo topli pomladni fen Strah pred njim je tu še večji. Glavobol in du« ševne depresije tlačiio marsikoga. Zdravemu človeku ne škodi, nasprot« no ga je vesel. Tak je pomladni fen, vseočiščuioči lokalni veter, ki ga je treba razlikovati od vlažnega juga ali zapadnika, ki se vlečeta čez vso evrop« sko celino. V splošnem ie fčn nenavadno topel in suh veter. Živahni veter, ki ie prava Mafodat naših pokrajin od Triglava do Sarajeva, napolni vse doline in kotline, poišče vse kotičke ter pobira« joč sneg, prinaša pomlad daleč v rav« nine. Fčn ima običajno omejen pro» stor, ni pa brezpogojno južni veter, ne prihaja iz puščave in ne prinaša vroči zrak iz svojega izvora. Poraja se v hladil, enostavno rečeno: onstran pobočja Alp in Dinarskih planin dvi« gajoči se zrak se sicer ohlaja, toda ne preveč, ker se pri spajanju vodne pare, ki jo dvigajoči se, hladnejši zrak oddaja v obliki dežja, stvarja toplota. Zato so zračne struje, ki dosežejo vrhunec gora, ne preveč hladne in vlažne. Pri vpadanju v notranje doli« ne in ravnine se padajoči zrak na vsa« kih 100 m segreje za 1°C. Z narašča« njem toplote se veča tudi možnost vsrkavanja vlage. Odtod tako suhi fčn, ki je tem bolj topel in suh, čim višja je njegova vpadna stran. Dosti« krat se pojavijo nad obzorjem visokih gora fenova znamenja, na dolgo izvle« čeni, stopnjevito razporejeni, svetli« kajoči se oblački, topli veter pa se ne razvije. Zaradi raznolikega površja naše države bo pazljivemu opazovalcu pri« rode, upoštevajoč gornje glavne čini« telje, umevna skrivnostno prodirajoča pot naše pomladi v zaledju. V tako zvanih klimatskih zalivih, kamor ne« V vročem poletju, ko v dolinah do-zore zlatorumena žitna polja, se visoko v goržlh združi v cvetočih planikah KRATKOTRAJNA DOBA POMLADI, POLETJA IN JESENI ovirano prodira vlažni topli vpliv bližnjega morja, se zdrami pomlad mnogo prej ko v okolici. Vipavska dolina, dolina Krke do Knina, spodnje porečje Neretve, hercegovska Hu* mina ozelene in zacveto, ko okolišno zaledje še sniva v zimi. Skopska kotli* na, ki kljub južni svoji legi prejme obilo snega, se že v februarju predra* mL Krepak dvig temperature in pri* merno deževje povzročita, da Povar* darje naglo ozeleni. Prostrana Panonska ravnina, ki s svojimi ogranki posega daleč v pod* nožje južnozapadnih in slovenskih planin je konec zime izpostavljena krepki sončni pripeki. Prav tako, le zaradi višinske razlike nekaj pozneje, Se znebijo snega in ozelene široke do* line in ravnine Slovenije. Vsetod in na pobočja nižjih, prisojnih reber gora se prva vseli v zaledju pomlad. Rast in cvetje pospešuje ob vedno daljših toplih dneh zadostno pomladno de* že v je. Iz prvotnih zibeli v nižinah se naša pomlad seli polagoma v gore. V* pri* rodi ni skokov, le oprezno, komaj vidno se širi brstenje naokrog. Umiku snega, ki ga pospešuje že navedeno fenovo vreme, sledi postopoma po* mlad. In ko bodo v nižinah gozdovi že davno ozeleneli, livade razcvetele ter bo žito v poletju nastavilo klasje zorenju, bo osvojila pomlad tudi vrho* ve igora. Kratko bo tamkaj njeno živ« ljenje, povezano s poletjem, a tem bujnejše bo razgrnila po pašnikih naj* raznovrstnejše pisano planinsko cvet* je. Rastline bodo hitele, da v preod* višni sončni svetlobi v čim krajcem času zadoste svojemu nagonu za ob* stanek, ki ga lahko prepreči prvi sneg v zgodnji jeseni. Ko se oziramo okrog v razkošje majske pomladi, si ne moremo pred* sta vi jati, da so prav v naših širinah kraji na zemlji, ki prelepe dobe brste* nja prirode ne poznajo. Pust in žalo* sten je n. pr. ameriški vzhod, ko se Evropa že koplje v najlepšem po* mladnem cvetju. Začetek maja je ko* maj opaziti nastop novega življenja, mrzle struje vlečejo s severa, ne da bi jih ovirala povprečna gorovja kot v Evropi. Šele po prvem tednu maja na* stopi iznenada toplo vreme, ki pa ni pomladno, temveč vroče in vlažno po* letje. Čez noč ozeleni vse, hitro mine doba cvetja. V zameno za to pa in.a ta celina razkošno, dolgo jesen. Vroče in vlaž* no poletje požene bujno subtropsko rastlinje, ki se v lepih jesenskih dneh odraža v blestečih barvah umirajoče prirode. Ali vendar, kdor je videl evropsko pomlad, ki postopoma zasi* pa površje z najrazličnejšim cvetjem, si za vse na svetu ne bi pustil vzeti ta prelepi letni čas. PO SINJI A D R I J I DR. ANION DEBELJAK NADALJEVANJE svečanem nedeljskem večeru sva s solilebnikom pobirala stopinje proti vkrcevališču. Spotoma vidiš turistovsko pisarno »Putnik«. Ime bo morda l_-_J tega ali onega čitatelja spomnilo imenjaka, vojvode Radomira Put-nika, ki je — čeprav »rado-mir«, toliko vojeval v svojem življenju. Med svetovnim spopadom je bil od početka pa do reorganizacije čet na Krfu načelnik štaba vrhovne komande. Bistrovidni ljudje so uganili, da je ta mož z ostalimi vrhovnimi poveljniki intantnih voj-skž. čudovito trdno povezan: znamenje, da se ta zveza ne bo dala porušiti. Evo vam te slike: PUT NIK NIK OLA JOF FRE FRE NCH Vsako ime se čita dvakrat: vodoravno in navpik, to pa srbski, ruski, francoski in angleški poveljnik. Da bo zveza še čvrstejša, je britanskemu poveljniku ime Francoz (French). Človek, ki je to naključje pogodil, bi bil nemara dober poskusni zajček za one ameriške, angleške in francoske vseučiliške profesorje, ki skušajo s statistično metodo razbistriti problem bi-strovidnosti. Dr. Charles Richet se je menda prvi potegoval za metapsihično vedo v brošuri »Au secours!« (Na pomoč). Američani, ki imajo kaj več pod palcem ko mi, pa so pričeli izvajati njegove nasvete. William Mac-Dougall, ve-i liki psiholog v Harvardu, je nedavno dodal uvod v zajetno delo. Extra--sensory perception (Izvenčutno zaznavanje), ki ga je objavil kot plod svojih raziskav profesor dušeslovja J. B. Rhine, z univerze Duke. Iz Sudre-ovega referata (Journal des Debats. 11. 4. 1935). Ugibanje se je vršilo na dva načina: v prvem primeru je operater pogledal poprej kvarto, nego je viso-košolec ugibal, katera je. V drugem primeru jo je operater pogledal pozneje. V dveh primerih je zapisoval učinek, a da tega ugibalcu ni razodel, nato pa nadaljeval izpraševanje. Po petih poskusih je prišel odmor. Najbolj nepričakovan uspeh je bil pač tale: obojno ugibanje kaže enak rezultat po dolgi vnsti preizkušenj. Potakem ne gre za telepatijo, za brezžično telegrafijo, pač pa za neko nadobičajno zmožnost (faculte supranormale). S posameznimi dijaki je napravil po več tisoč poskusov, s Stuartom n. pr. 14.500; Pearce je ugibal 10.300krat in 3746krat uganil, med tem ko je Linzmayer pri 600 poskusih zadel pravo 238 krat: ako bi šlo tu za goli slučaj, bi mogel pogoditi samo 120krat. Od 14 Rhine-ovih študentov jih je 6 imelo to nadnormalno znanost. Podmeno o posebnem organu, »šestem čutu«, Rhine izrečno zavrača. Rokovali smo se z nekaterimi znanci, ki so slučajno prišli na »gat«. »Zakaj se vozite v 3. razredu?« se je eden njih obrnil ha solilebnika. »Ker nimajo četrtega,« se odreže naš Ribničan. »Istennek ajanlom az urat!« (Bog nas obvaruj) se poslavlja nekdo. Gneča je velika, ko ležem na parnik. Najbolje bi bilo iti čim više, v 1. razred, zakaj počasi prihaja dnevni čas, ki ga je opevai Wang Če Huan, vrstnik onega velikega pesnika Tu Fuja, čigar madžarska prepesnitev »Spev bojnih voz« je bila letos v Budimpešti prepovedana zaradi svojih miroljubnih teženj. Wang Če Huan je torej zakrožil pred toliko sto leti: Svetlo sonce se skriva v pogorje. Rumen? reka žuri se v morje. želiš li še tisoč lijev10) okoli zreti, se moraš eno nadstropje više povzpet Nasproti nam stoji v morju Sustje-pan. Sv. Štefan, pokopališče, posajeno s pinijami. cipresami, oleandri, bori, zeleniko, ajlantom ali božjim drevesom, čigar ime nas povede noter na Moluke. Po tej prelepi točki Dalmacije poskakuje pogostna kobilica bogomoljka — mantis religiosa, in prebira bolj ali manj verne napise po grobnih kamenih, od katerih se nobeden — kolikor še pomnim — ne bliža skeptičnemu epita-fu, kakršnega čitaš na enem od ljubljanskih grobišč: In tudi če ni svidenja po smrti, 2 »Golos Rossii«, 15 3 1922. 13 Melgunov: istotam, str. 15. je končal življenje v umobolnici. Plastinina je pričela svojo kariero s tem, da je vse sorodnike svojega prvega moža lastnoročno postrelila v Čeki. Potem je »delovala« v Arhangelsku, kjer je ukazala vkrcati pet sto oficirjev na ladjo, ki so jo potopili. V Arhangelsku je v kratkem času svojega tamosnjega delovanja postrelila sedem in osemdeset oficirjev ter tri in trideset meščanov. Njena koleginja, neka Letonka z živalskim obrazom, je ustrelila v enem samem dnevu dva in petdeset mož.14 Te ženske so bile naravno vse sadistinje. Tako sta izpovedali čekistinji Roza in Sonja, aretirani v Kijevu, da so mogle »delovati« samo po vbrizganju kokaina in da sta morili le tedaj, »če sta čutili slast«.15 Pazljivi čitatelji so gotovo opažih sadistično noto krvavih orgij. Kakšne strašne ljudi je imenovala država za krvnike! Vražje-živalski nagoni, ki so skozi stoletja spali v ljudeh, so se prebudili v onih, ki so se prostovoljno stavili Čeki na razpolago, dokler jih ni pre-nasitila lastna perverznost. Najjasnejši obraz terorja je pokazal razglas boljševiškega vrhovnega poveljnika Muravjova, ki je svoječasno v Pe-trogradu podpisal prvi boljševiški smrtni manifest. Muravjov je zavzel Kijev in je brsojavil Leninu: »S svojo vojsko sem pričel osvajati svet.« Prišel je do Odese, kjer je imel znamenit govor. Med drugim je rekel: »Z ognjem in mečem ustanavljamo sovjetsko državo. Zavzel sem mesto, razdejal palače in cerkve, nobenemu popu in menihu ni bilo priza-nešeno. 26. januarja so prosili beli za premirje. V odgovor sem pričel s plinskim napadom. Na stotine, morda na tisoče generalov smo brez usmiljenja umorih in tako smo se maščevah. Mogli smo zadržati množice, toda tega nismo storili, kajti naša parola se glasi: Brez usmiljenja!«16 H koncu še število uspehov neusmiljenega razrednega boja: V letih 1917 do 1922, to je od oktobrske revolucije do konca državljanske vojne, je bilo umorjenih : 14 »Golos Rossii«, 27. I. 1922. 15 Nilostcmski: istotam. 16 Marguiies: »Ognjena leta«, str. 191. škofov 25 intelektualcev 344.250 duhovnikov 1.215 kmetov 815.000 profesorjev 6.575 delavcev 192.000 zdravnikov 8.800 »Rdeči teror« je torej zahteval skup- oficirjev 54.850 no 1,761.065 ljudi. Tako se je končala vojakov 260.000 druga doba organiziranega terorja.17 policajev 20.500 " Prim. Sosnoski; »Rdeča trojica«, 1931, orožnikov 48.000 str. 278. uradnikov 19.850 D A L J E SMRT IN POGREB VIKTORJA HUGOJA DR. VLAD. TRAVNER P oraz francoske armade pri Se-danu in padec Napoleona III. 1. 1870 sta omogočila Viktorju Hugoju, da se je vrnil po 18 letnem prognanstvu z otoka Guernesey v Pariz. L. 1878 se je preselil iz rue de Clichy, kjer je bival 3 leta, v lepo in udobno, z vrtom obdano vilo avenue d' Eylau št. 130, (sedaj avenue Viktor Hugo št. 50). Tu je živel do svoje smrti. Bil pa je skoraj povsem zapuščen. Že 1843 sta utonila v Seini njegova 18 letna hči in njen mož — Leopoldine in Charles Vacquerie. L. 1868 mu je umrla v Bruslju žena Adele roj. Foucher. Malo let pozneje pa je ugrabila smrt oba nadarjena pesnikova sinova Charlesa (+ 1871) in Frangois-Viktorja (+ 1873). Od bližnjih svojcev so mu ostali le nepor. hči Adele (t 1915) in vnuka — otroka sina Charlesa — Georges (+ 1925) in Jeanne, pozneje por. Negre-ponte. Med tem so padali v grob mnogi pesnikovi prijatelji in znanci. L. 1883 je umrla tudi zvesta tovarišica in najboljša igralka glavnih ženskih vlog v njegovih dramah gospa Juliette Drouet-Gauvain. Kljub bridkim izgubam in burni preteklosti je ostal sivolasi pesnik zdrav in krepak. Še v zadnjih letih svojega dolgega, bojev in zmag polnega življenja je spisal in objavil celo vrsto liričnih, dramatskih, satiričnih in modroslovnih del, ki pričajo o veličini in nezlomljivi sili njegovega genija. V teh letih je užival Hugo slavo, kakor jo je naklonila usoda le malokateremu drugemu književniku. Bil je živ simbol francoskega naroda. Njegove drame — zlasti »Ruy Blas«, »Marion de Lorme« in »Marie Tudor« — so imele na vseh odrih največje uspehe. 20. febr. 1880 so proslavili v Comedie Frangaise 50 letnico drame »Hernani«, s katero je izvojeval viktor hugo (L. 1830) nekoč zmago romantikov nad klasiki.*) Po zadnjem dejanju je nastopila najznamenitejša tragedinja tega časa Sara Bern-hardt. V rokah je imela zlato palmovo vejo in recitirala pred pesnikovim kipom. okrašenim- z lavorjevim vencem pesnitev »La bataille d'Hernani«, ki jo je zložil Frangois Coppee nalašč v ta namen. Istega leta je imenoval pariški magistrat po pesniku ulico ,v kateri je *) Gl. moj članek »Znamenita obletnica« »2is« knj. VII., str. 395. bival, in sosednji trg. 8. jan. 1882 je bil izvoljen Hugo za senatorja departementa Seine. Nekaj tednov pozneje — dne 27. febr. — pa se je zbralo pred njegovim stanovanjem nad 60.000 ljudi vseh slojev, ki so slavili v nepopisnem navdušenju 80 letnico ljubljenca in duhovnega voditelja francoskega naroda. Šele 1. 1885, ko je dosegel Hugo že 83. leto življenja, so mu začele pešati moči: dihal je težko in večkrat je imel hude srčne napade. Pesnik se je zavedal povsem resnega položaja. Svojcem je rekel, da se mu bliža konec, ki pa mu je le dobro došel. Mirno in vdano je pričakoval zadnjo uro. Kot panteist je bil prepričan, da je smrt le prehod iz bitja v bitje in da mu je usojeno onkraj groba srečnejše, lepše in popolnejše življenje. Odločno je odklonil tolažbo cerkve. Nekaj dni pred smrtjo je napravil oporoko in določil: »Siromakom darujem 50.000 frankov. Želim, da me spravijo na pokopališče na mrtvaškem vozu za reveže. Odklanjam molitev vseh cerkva. Želim, da se prosi za duše vseh. Verujem v Boga. Viktor Hugo.« 16. maja se je začel smrtni boj, ki je trajal osem dni. V tem času je bil pesnik navadno nezavesten. Umrl je brez trpljenja v petek 22. maja 1885 ob eni uri in 27 minut popoldne. Še istega dne se je zbral magistrat glavnega mesta k žalni seji in sklenil, da se položi truplo pesnika začasno v Panteon, kje:- naj najde po pogrebnih svečanostih i-;Ji svoj večni počitek. Naslednjega d.ia je odredila vlada splošno narodno ža"'cvanje. Obenem je določila, da bodo izpostavljeni telesni ostanki svečano pod Are de Triomphe. Slavolok so spremenili V veličastno žalno kapelo. Od vrha pročelja je visel poševno preko stavbe ogromen flor. Tri vhode so zapirale črne draperije obrobljene z belimi resami. Na njih so bili pritrjeni ščiti z naslovi vseh pesnikovih del. Pod velikim lokom proti Champ3 Elysees se je dvigal mogočen katafalk skoraj do vrha kapele. Ob vsaki strani slavoloka sta vihrali dve orjaški žalni zastavi okrašeni s srebrnimi zvezdami. Okoli katafalka je gorelo dve sto odprtih piirrovih svetilk in plamenic, ki so dajale sicer mračnemu prostoru čudovito razsvetljavo. Častno stražo ie tvoril oddelek gojencev raznih vojaških šol. Ob vhodu pa sta bili dve vrsti kirasiriev na koniih in v polni bojni opremi. 31. maja zjutraj so pripeljali krsto iz Panteona in jo polo- žili na katafalk. Ves dan — zlasti proti večeru — in vso noc so hodile mimo mrtvega pesnika ogromne množice žalujočih in vse široke ceste, ki se iztekajo na plače de 1' Etvile, so sličile mogočnim človeškim rekam. Naslednjega dne, v ponedeljek 1. junija, ob 11. uri je naznanilo 21 topovskih strelov iz Mont Valeriena začetek pogrebnih slovesnosti. V kratkih nagovorih so se poslovili od pokojnika predsedniki senata, poslanske zbornice, mestnega sveta in generalnega sveta departementa Seine, minister prosvete in zastopnik Francoske akademije. Ob V2I2. uri so položili krsto — kakor je sporočil javnosti zadnjo željo pokojnika 27. maja list »Le Rappel« — na mrtvaški voz za reveže. Pogreb je bil neobičajen: poveljniku pariške posadke in njegovemu štabu, eskadronu mestne straže, polku ki-rasirjev v blestečih uniformah in enajstim vozovom, preobloženimi z neštetimi venci in trofejami, je sledil preprost voz, na katerem je ležala ubožna lesena krsta brez nakita. Za pokojnim so korakali najvišji državni funkcionarji, zastopniki številnih društev in korporacij, odposlanci mest in nepregledna množica drugih žalujočih, skupno okoli 100.000 ljudi. Sprevod je šel preko Champs Ely-sees, plače de la Concorde, bulvarjev Saint Germain in Saint Michel in po rue Sonfflot. Povsod: na naglo zgrajenih odrih, ob straneh cest in trgov, pri oknih, na balkonih, na strehah, na ograjah in celo na drevesih so bili številni gledalci. Po poročilih očividcev jih je bilo nad en milijon. Ob. dveh popoldne je dospel mrtvaški voz pred vrata Panteona. Nato so defilirale mimo krste nepregledne množice žalujočih do mraka, šele ob y2 7. uri zvečer so prenesli mrtvega pesnika — brez cerkvenih obredov — v kripto svetišča, ki jo je določil francoski narod kot zadnje bivališče svojim največjim sinovom. Viktorja Hugoja so upodobili — bodisi samega, bodisi v družbi svojcev ali prijateljev — mnogi odlični umetniki deloma ko je še živel, deloma po njegovi smrti. Zlasti pogoste so karikature, ki kažejo Hugoja kot misleca z značilnim visokim čelom. Kipe pesnika sta napravila D. d' An?res (1837. 1838) in pozneje Rodin. Te in še mnoge druge spomine kakor medalione. skice (Hugo je bil sam slikar), rokonise, pohištvo i. dr. hrani sedaj muzei Viktorja Husroja v Parizu, plače des Vosges št. 6 v hiši, kjer je bival pesnik v 1. 1832—1848. Posebno znamenita je slika Puvisa de Chavan-nesa na stopnišču mestnega magistrata in predstavlja alegorično pesnika, ko poklanja svojo liro Parizu. Na trgu Viktorja Hugoja stoji lep spomenik, delo kiparja Barriasa (1902). Še pomembnejša je skulptura, ki jo je postavil Rodin v vrtu Palais Royal v Parizu. Umetnik je upodobil Hugoja kot antičnega junaka, ki posluša zamišljen skrivnost narave. Številni so tudi življenjepisi pesnika. Opisala ga je že njegova žena 1. 1863. Skoraj nepregledne so izdaje in kritične študije pesnikovih del. Tako živi in bo živel vedno Viktor Hugo v srcih svojih rojakov. (Po francoskih virih.) iz l 1 t e h a r HUMORIST ALFONS ALLAIS Poleg Tristana Bernarda, svojega prijatelja, velja Alphonse Allai3 za početnika moderne šegavosti. Pred njima je smeh izhajal vedno iz kake potvorbe, iz neposrednega in pretiranega povečavanja realnosti. Allais pa je iskal svoje učinke v vestnem opazovanju istinitosti, pogostoma celo znanstvene resničnosti, saj je bil jako izobražen. Vendar je to resničnost skrčil vselej na neznatne podrobnosti, ki jih na-pravlja čudne ali smešne s tem, da jih ali meša med resne dogodke ali pa da iz njih z brezhibno, toda ironično logiko poteza kar se da nepričakovane zaključke. Iz vsakdanjega življenja svoje okolice, prijateljev, služinčadi, prepotnikov v omnibu-su, gostov po kavarnah jemlje predmet svoje prav posebne šaljivosti. Prečitati si ' je treba njegove »Histoires drčles« ali »On n' est pas des boeufs« (Saj nismo voli) in celo vrsto predsmrtnih (anthumes) njegovih spisov, oziroma domisliti se Ber-nardovili »Memoires d' un jeune homme rangč« (Spomini pametnega mladeniča), ki potekajo iz enakega opazovanja potankosti: pa bomo imeli točen pojem o novo-vrstni komiki, kakršno sta izumila oba prijatelja . . morda pod posrednim in pozabljenim vplivom Švicarja Toepfferja. Ker je tako resno in flegmatično govoril o malenkostnih, spričo svoje neznatnosti skoraj grotesknih stvareh, v katerih pa se vendar vsakdo mimogrede spozna, si je Allais nakopal vzdevek francoski »Mark Twain«. V primeri je nekaj resničnega. Vendar ne vse. Allais nima na sebi nič normandskega — razen neizprosne- logike in popolnoma latinske umerjenosti, kakršna se ne najde vsakokrat pri Anglosakso-nu Prepričate se ako preberete čudežne dogodivščine »Cap'tain Cap«. ★ Allaisove potegavščine po dnevnikih, koder je sodeloval, še niso pozabljene. Glasilo njegovega rodnega mesta Honfleura — katero mu je nedavno ->ostavilo spomenik — je n pr celih R tednov vsak četrti ali peti dan objavljalo, da bila lokomotiva ukradena v tamkajšnji tovarni: Naposled ga je zapodil glavni urednik, ki se je na- nega sveta zadnje le vprašal, kam devajo zmikavti toliko lukamatij. Prišel je v Pariz in prevzel gledališko rubriko pri nekem dnevniku. Ravnatelj majhne pozornice, ki je želel rešiti igro, prikazovano pred prazno dvorano, je poslal obvestilo: »Trodejanka Oddih je dosegla neizmeren uspeh. Vsak večer marsikdo ne dobi vstopnice.« — Dodajte no še kako besedo temu obvestilu, mu je velel uredniški tajnik, da bi se prikupil ubogemu ravnatelju. In Allais je pripisal. »To pa ni prav.« V svojem življenju je napletel nekatero burko. Neko noč je moral dolgo čakati zveze z vlakom. Iz dolgega časa vrže novec v avtomat in dobi škrlico čokolade. Pokliče nižjega uslužbenca in mu veli: »Takoj mi pojdite po načelnika postaje!« »Ampak gospod, postajni načelnik spi. Ob štirih zjutraj se vrne v službo!« »To me ne skrbi. Nujno moram govoriti z njim.« Odločni besedi se jf> uslužbenec uklonil, meneč, da je pred njim višji uradnik Stra-homa potrka na vrata. Načelnik rohni, vendar se obleče in stopi na peron. Sprejme ga Allais in resno izjavi: »Gospod načelnik postaje, tolikokrat vas bržkone nadlegujejo ljudje, ki se pritožujejo. da avtomat ne deluje. Zato se mi zdi prikladno in pošteno, da vam izrečem priznanje o brezhibnem funkcioniranju aparata, ki mi je v redu oddal tableto čokolade.« V njegovih verzih najdete preobilne stike al' rime takega kova: Les gens de la maison Dubois, š. B6ne, scient, Dans la bonne salson du bois, š."bon escient. Nemara, da ima še bolj posrečene vzorce, kakor na priliko naslednji, ki pa ga je zložil Marc Monnier (ujema se vseh 12 zlogov): Gal, amant de la reine, alla — tour mag- nanime — Galamment de 1' aržne b. la tour Magne, S. Nimes. (Gal, kraljičin ljubimec, je šel — sijajen pohod _ udvorljivo iz arene v Veliki stolp vNimesu) D. IZ OZNAKOSLOVJA O KAZNIH PREVODIH BESEDE »TRAGOEDIA« Grško besedo t r a g o d i a (iz tragos in ode) razlagajo klasični filologi na tri načine: 1. pesem, ki so jo peli koristi, oblečeni v kozlovske kože, 2. igro, ki so pri njej igralci tekmovali za kozla kotnagrado, in 3. pesem in igra m 1 a-deničev (efebov, »tragov«) ob javnih pevskih tekmah. Ko je bila beseda v svoji latinski obliki tragčedia že zdavnaj mednarodna, so jo skušali puristi pri ram i h narodih prevesti v svoj jezik. VVieland je pisal 1787. Bocksspiel in Bocksgesang, obveljal je pa izraz Trauer-spiel. Ožb. Gutsmann piše v besednjaku 1789 žalostno igroskazanje, žalostna igra h gledanju, žalosten zgod, žal. zgodenje ali zgoditje (za naša ušesa komične skovanke; [za komedijo je skoval izraze veselič-na ali goderska, t. j. odrska igra]; zanamci pa se bodo morda smejali sedanjima nazivoma šaloigra in žaloigra). Čehi so skovali naziv truchlohra (tudi smutnohra), Hrvati žalosna igra, Danci in Norvežani sorge-spil, Švedi sorg-spel, Nizozemci treur-spel, Madžari pa szomoru-j&tek ,kar so zgoli Prevodi nemške besede Trauerspiel. V nekem cerkvenoslovanskem Starem Testamentu iz 18. stoletja je izraz trago-dia dobesedno preveden: kozloglaso-vanije (v drugih rokopisih pomeni ta cerkv.-sl. beseda »veselo gostijo«, tako tudi v Nomokanonu iz 16. stol., ki ga hrani Drž. knjižn. v Ljubljani). Jezuit Josip Si-benegg, girnn. prof. v Zagrebu, je v 18. stol. prevedel v kajkavščino latinsko tragedijo (iz grške zgodovine) K. Rueja »Lysimachus«; besedo tragoedia je pohr-vatil »nesrečno pripečenje« (od pripetiti se!)*' Dr. Anton Debeljak poroča v »Jubilejnem zborniku za 501etnico O. Župančiča« (Lj. 1928) na str 100, da je neki Srb ob koncu 18. stoletja prevedel naslovni list Goethejevega »Fausta« takole: »šaka Jarcospev u 5 činova od Jovana Vukohoda Geteta.« S tragedijo so v zvezi gledališki igralci, ki se imenujejo v cerkv. slov. rokopisih ruskega in srbskega izvora od XIII. do XVI. stol špiljeve in še pogosteje š p i 1 mani IIIIIII. IbM AIIII iz starovisoko-nemške besede spiliman = igralec. Na nekaterih mestih se nemška beseda tolmači s pristavki: igre, glumee ali glumy de jut. I. KoSti&l. * Ta tragedija, ki jo je dal natisniti leta 1823. Toma Mikloušič, je najstarejša tiskana kajkavska drama. DROZGOVO GNEZDO ČLO VEK IN DOM SOLATA Solata spada gotovo med najbolj priljubljene prikuhe. Podajamo jo k različnim mesnim jedilom, pečenkam, pa tudi k nekaterim močnatim jedem. Poda se k jajčni jedi, pa tudi k praženemu, pečenemu in krompirju v oblicah. Ni pa tako lahko postaviti na mizo res dobro solato. Solata mora biti pred vsem sveža, skrbno otrebljena, do čistega oprana in končno pravilno zabeljena, pri vsem tem pa mora biti okusna in vabljiva. Solate ne smemo nikoli pustiti ležati dolgo V vodi, kadar jo peremo, izprati jo moramo na hitro, a temeljito v več vodah. Kadar je solata že tako uvela, da jo moramo pustiti dalj časa v vodi, da se nekoliko osveži, nima več pravega okusa. Re-šeto z oprano solato moramo večkrat po. tresti, da se solata v njem zrahlja in da se voda od nje lahko hitro odteka. Rešeto postavimo poševno v veliko skledo, tako da se voda najhitreje odceja. Preden jo zabelimo, mora biti kolikor mogoče brez vode. Francozi in Italijani, ki so specialisti -v pripravi okusne solate, stresejo oprano solato v čist prtič, primejo ga na vogalih skupaj in s previdnim nihanjem otresejo vso vodo iz solate, preden jo de-nejo v skledo, da jo zabelijo. Važno je nadalje, da svežo solato zabelimo šele tik preden jo damo na mizo. Mnogi jo zabelijo šele na obedni mizi. Po-stana solata je za nič in težko prebavljiva. Kar se tiče za6imbe solate, pravi neki rek, da jo morajo zabeliti štirje različni ljudje, da je dobra, in sicer: zapravljivec, ki jo oblije z oljem, skopuh jo okisa, modrijan jo soli in norec zmeša. S temi snovmi pa še ni dosežen pravi okus sveže solate, kajti česen mora biti tudi vm.es. Rafinirani sladokusci pa se poslužujejo za pripravo dobre solate še drugih začimb, ki se dobe pripravljene v obliki omak v delikatesnih trgovinah. Za te posebne, pikantne začimbe sta pa še posebno potrebna dva izmed gori navedenih ljudi, modrijan, da jih pravilno odmeri, in norec, da jih zmeša. Najboljšo solato pa lahko pokvarita kis in sol, če nista v pravem razmerju dbdeljena. Olje, ki ga navadno prav skopo odmerjamo, je glavna začimba solate in tudi zdravju koristna, dasi tudi tega ne" sme biti preveč. Kadar hočemo solato zmešati, jo najprej osolimo in sicer z zdrobljeno soljo, nato jo premešamo potem jo obltjemo z oljem in zooet zmešamo, nato dodamo še kis in tretjič premeša.no. česen dodamo zmečkan ali prav drobno sesekljan, če pa • imamo goste tedaj ne smemo solati primešati česna, ker marsikomu česen zaradi ostrega duha in okusa ne prija. V tem slu. čaju damo česen drobno sesekljan v posebni posodici na mizo, da si gostje sami poslužijo, če hočejo. Sveža kumarčna solata mora biti po drugem vrstnem redu začinjena, kakor sveže zelene solate. Mnogo kuharic kumarice napačno pripravlja. Olupijo jih namreč in narežejo na listke precej časa pred ser-viranjem, jih takoj nasolijo, obtežijo, da se vsa voda iz njih izteče, pa to še ni dovolj, nego jih, preden jih zabelijo, še z rokami kolikor se le da izžamejo. Voda, ki je v kumaricah, jim daje prav za prav tisti prijetni osvežujoči okus, zato je ne smemo docela izžeti. obenem pa voda, ki je v kumaricah, pospešuje prebavo, iztisnjene kumarice so težko prebavljive, po njih se človeku neprijetno peha. Zato je pravilno kumarice olupiti in narezati kvečjemu pol ure pred pripravo, osoliti jih ne smemo takoj, pač pa pustimo, da se voda le nekoliko odcedi od njih, ne da bi jih količkaj izžemali, potem jih oblijemo najprej z oljem, nato s kisom, poprom, osolimo pa jih šele nazadnje. Tenko narezana čebula se poda na kumarično solato, to _ vsakdo je ne mara, čeprav je sveža čebula tudi od zdravnikov priznana kot zdravju koristna, kakor tudi česen; oba na solatah nekako najlažje uživamo. Solata iz stročjega fižola je zelo priljubljena, osvežujoča, kakor sploh vse solate, je pa prava delikatesa, če fižol potre-semo z drobno sesekljano čebulo, česnom in petršiljem. Fižol moramo obliti z oljem, takoj ko je kuhan in odcejen, dokler je še vroč, vse druge začimbe mu dodamo tik pred serviranjem. Prav tako kakor svež fižol, moramo tudi suh fižol še gorak ob. liti z oljem, če ga pripravimo za solato. Suh fižol tudi ne smemo pustiti, da se popolnoma ohladi, preden ga damo na mizo, ker postane trd. Nekatere malomarne gospodinj e ga skuhajo toliko, da ga dajejo potem po ves teden na mizo. Tudi za suh fižol velja, kakor sploh za vsako jed, ki je najboljša, dokler je sveža, torej ne po-stana. Krompirjeva solata mora biti tudi tako pripravljena kakor fižol. Obliti jo moramo z oljem, dokler je krompir še mlačen, da ostane voljan in lažje prebavljiv. Prav tako ga sesekljana čebula in petršilj znatno izboljšata. Vsako solato, bodisi svežo adi kuhano, izdatno izboljšamo, s trdo kuhanim sesekljanim jajcem. Poleg zelenih in kuhanih' sočivnih solat nam pa kuharske knjige podajajo še najrazličnejše solate iz mesa in rib. Solata od govejega mesa, posebno od gobca, je splošno priljubljena jed. Ribja, tudi ruška solata imenovana, je delikatesa, ki se jo z malim trudom in stroškom pripravi kdaj pa kdaj tudi doma lahko, ne da bi jo morali iskati na jedilnikih prvovrstnih hotelov in restavracij, kjer spada med najdražja jedila in često-krat niti ne naletimo na res svežo. Posebno priljubljena je mešana solata. Ta je sestavljena iz različnih svežih in ku- hanah solat. Jedilniki boljših restavracij in hotelov imajo vedno v seznamu »rusko solato«. »francosko, italijansko, holandsko solato« in še druge. Vse te solate so sestavljene iz različnih zelenih in kuhanih solat, gomoljk in stročnic, med seboj se razlikujejo le po kakem posebnem dodatku ali posebni začimbi. Prvine vsake solate pa ostanejo vedno iste: olje, sol, kis ali limonin sok namesto niša. Za gospodinjo je solata velike vrednosti, z njo si pomaga lahko pri vsaki jedi, saj se poda k obedu n večerji. Skrbno pripravljena »mešana solata« obogati tudi preprosti meščanski obed ali večerjo. Solata je osvežujoča, zdrava in okusna. Spomladi naravnost hlepimo po sveži solati, po prvi zelenjavi. Komur kis ne pri-ja, si jo okisa z limoninim sokom. Pametna gospodinja bo vzela za solato vedno le boljše olje, če je dražje, ga je pa manj treba, je bolj izdatno, ker je bolj mastno. »Mešano« solato pripravimo iz različnih zelenih salat in kuhanih gomoljk. Zgodnja pomlad nam nudi za mešano solato: motovileč, regrat, radič, berivko in krešo. K tem zelenim solatam primešamo: krompirjevo, zelenino, fižolovo. cvetačo, šparglje, črni koren in črno redkev. Vsako kuhano snov za solato zmešamo vsako zase in jo v kupčkih naložimo na krožnik ali v plitvo, pripravno skledo. Zelene solate lahko zmešamo skupaj m naložimo v sredino krožnika, tako da je okoli nje venec kuhanih solat. Krompirjevo solato potrese-mo nazadnje s sesekljanim petršiljem in čebulo, na fižolovo potresemo nastrgano črno redkev. Trdo kuhana jajca zrežemo na četrtine in jih položimo po zeleni solati. Tudi rdečo redkvico porabimo med mešano solato, zrežemo jo na lističe in jo zmešamo med zeleno solato. Tako solato serviramo lahko kot posebno jed. Poletje pa nam nudi še večjo izbero svežih solat, kakor ledenko, pariško, štrucarco, radič, stročji fižol, grah, kumarice, paradižnike, peso in še druge. Jeseni pa imamo poleg teh še okusno endivijo in zeljnato solato, skozi vso zimo motovileč itd, Francozi primešaj« med zeleno solato tudi različne drobne cvetke in dišavna zelišča, ki jih imenujejo »Fourniture de sa-lade«. Je to cvetje vrtne kreše, potočne kreše, vijolice, trobentice ter sem in tja kako peresce mete, rukole, bosiljaka, peh-trana, dila in slično. Utva. VOJAKI Z DEŽNIKOM Fotografija VValeskega princa, ki je nedavno z razpetim dežnikom pregledoval vojaško častno stražo, je zbudila mnogo veselosti. Prizor je nepričakovan, a ne tako redek, kakor bi kdo mislil. General Mercer poroča v svojem dnevniku o bitki pri Waterlooju, .omenjajoč vojaškega zdravnika, ki je zjutraj ob bitki med dežjem hodil z dežnikom okrog General Lejeune pa je opisal opremo angleškega častnika, na katerega je naletel v Olivenci: ta častnik je nosil marelo kakor Matajev Matija. Iz Lejeuneovih besed se da posneti, da to ni bila izjema. VVellington, kakor veste, dopušča v navodilih za gardne grenadirje. da smejo v kroju nositi dežnik, kadar so na službi v Saint-Jamesu; smešno in nevojaško pa bi bilo to. če bi nosili streho na vojnem pohodu. Vse namreč kaže. da se je tedaj razpasla navada, jemati v taborišča »štorico«, kakor je Wolfov slovar svoje dni predlagal nazivati to miroljubno pripravo. De Mont-bel pripoveduje v svojih spominih: »Lilo je kakor iz vedra in angleški častniki so jahaje imeli razpete dežnike nad seboj, kar se nam je zdelo od sile smešno. Pri tej priči so zaprli svoje dežnike, jih obesili ob sedla, potegnili bridke sablje in •• zakadili na naše lovce.« Ti so se hrabro otepali Welingtonove čete, pa niso vzdržali in so se umaknili pred nasprotnikom. G. H. Slepec nosi svoje oči na rokah in v ušesih; mati nosi oči v svojem srcu, svoje srce pa v svojih očeh. Camille Schneider Nesrečnež, ne nadejaj se miru v svojem življenju, če si razžalil svojo mater! E. de Amicis H. Gutgesell: NJEGOVA NAJLJUBŠA IGRAČA (lesorez) M \ A H tSi KLASIČNA NIEMCOVICEVA PARTIJA Dne 16. marca je umrl v bolnici v Ko-danju, kakor je našim čitateljem že znano, slavni šahovski velemojster Aron Niemcovič, ki je prinesel vse polno novosti v šahovsko strategijo. Njegov nastavek partije je prvotno učinkoval zelo bizarno. Razne znamenite avtoritete so celo odklanjale njegove nazore; toda s svojo kombi-nacijsko silo in sijajno tehniko je Niemcovič, ki je bil vsekakor eden izmed največjih turnirskih igralcev, kljub temu prodrl s svojimi idejami. Nele prve nagrade (Ma-rianske Lažni 1925, Dresden in Hannover 1926, jubilejni turnir v Berlinu 1928, ve. liki turnir v Karlovih varih 1929, Frank-furt ob Meni 1930), temveč tudi visoka kvaliteta njegovih partij so popolnoma upravičili njegov sloves. Priobčujemo kratko Niemcovičevo partijo s turnirja v Hannovru 1926. Beli: Gilg 1. d2—d4 2. g2—g3 Črni: Niemcovič f2—f5 d7—d€ »Cigorinov san«, ki sta ga iz kraljestva senc presadila v turnirsko realnost Krause in Niemcovič. 3. Lfl—g2 4. c2—c3 5. Sgl—h3 6. 0—0 Sg8—f6 Sb8—c6 c 7—e5 h7—h6 Da se prepreči L ali Sg5 7. f2—f3 d6—d5 Dekoracijska zamenjava v sredini. Ali upravičeno? Možno je bilo namestu tega g7—-g6, n. pr. 7. ... 8. e4! Lg7, 9. efxg fX, 10. Tel z nejasno igro, ali'tudi 7 g7— g5, 8. e4 Lg7, 9. efXLf5 8. Kgl—hI Namestu tega hi e2—e4 (po Aljehinu) pričaral silno dramatične zapletljaje 8. . .. Lf8—d6 9. d4Xe5 Sc6Xe5 10. Sbl—d2 0—0 11. e2—e4 f5Xe4 12. f3Xe4 Se5—g4 13. Tfl—el Dd8—e8 14. e4xd5 De8—h5! 15. Sd2—fl hd6—c5 16 .Lcl—e3 . . . Opazi grožnjo Dh3X poleg Sf2+ itd. 16. . . . Lc5Xe3 17. SflXe3 Lc8—d7 18. Ddl—d4 Dobro! Se3x se belemu zaradi vmesne poteze Sf4 ni treba bati. 18. . . . Ta8—e8 19. Se3—fl To pa je manj dobro. Pravilno je bilo Se3Xg4, Sg4XK§;l. 19. . . . g7—g5 20. Sh3—gl Dopušča interesantno odločitev, toda beli je stal že slabo. 20. . . . Sf6—e4! Grozi cela izbira matov, n. pr tudi Dh2X Sh2X Sg3 mat. 21. Sgl—h3 Počuti se najbolje na običajnem h3! 21. . . . Sg4—f6! Ta pregrupacija je v zvezi z in v azijsko žrtvijo na f2. 22. Lg2 X e4 Sf6Xe4 23. Sh3—gl Se4—f2 + 24. Kgl—g2 Ld7—h3 + poleg mata v dveh potezah (25. Sh3X Df3 + , 26. Kgl, Dhl mat). Rešitev problema 119 1. Df6—al. ZA BISTRE GLAVE 243 Nenavadni računi Vzemimo poljubno število s tremi mesti, n. pr. 427, ga odštejemo od njegove obrnjene oblike (724 — 427 = 297) in prištejemo k razliki njeno obrnjeno obliko "(297 + 792 = 1089). Naj si bodo ta števila s tremi številkami katera koli, vedno dobimo na zadnje rezultat 1089. Kako to? 244 Valjari in hlod Na valjarih z 10 cm premera potiskajo hlod naprej. Za koliko se ta premakne, če se valjari enkrat zavrtijo? Rešitev št. 239 (Kdaj je umrl) 20 let mu je bilo v L 1. po našem štetju, umrl je tedaj 1. 21. Rešitev k št. 240 (Granatni drobci brez moči) To se je lahko zgodilo v primeru, da je imel drobec po eksploziji približno enako ali v nasprotno smer obrnjeno brzino nego brzina, s katero se je premikal prej ves izstrelek. Rešitev k št. 241 (Cowboyska) Morala je biti krogla iz puške, ki je videl nje blisk, kajti krogle se gibljejo hitreje od zvoka, tako da je bila krogla iz druge puške že mimo njega, ko je zaslišal pok. Rešitev k št. 242 (Kakšen pomen ima apno?) Zato, ker je potem hitro opaziti, če kdo brez dovoljenja odnese kaj tega premoga. H U M R »Saj to je tisto, česar mu ne morem dopovedati!« SIAMSKI DVOJCICI »Med nama rečeno: mlajša sem jaz!« Zanemarjeni zakonec »Moj mož je strašen. Zmerom hodi okoli brez gumbov.« »Gumbe je treba pač dobro prišiti, El-za!« »Slišala sem, da cenijo porcelan angleškega kralja na deset milijonov dinarjev!« »No ... potem pa gotovo nima nobene služkinje!« NOVA OBLEKA MAZANJE PODA uganka na ploščah Crassus Vsa kolesa je izpolniti s črkami. Začetek pri puščici. Smer kakor kazalec pri uri: 1. glasbila, svirala, pihala, 2. glavno mesto Švedskega okrožja Kalmar-Lan, 3. čičerka, tudi neka gospodična pri J. Trdiini, 4. slovenska pokrajina v Italiji. — Vsi zgornji razipredelki dajo od leve na desno ime sončne dežele, o kateri se dosti piše v »Zisu«. s a m o g l as n i Š k a UGANKA Crassus Z a ti drva reže na polena, z e žari iz hudega plamena, z 1 poiznana moška so imena, z o je gumasta, če "ne uenjena, z u pa je grozečega pomena. REŠITEV KRIŽALJKE V ŠT. 20 Bab, note ton, ne Vonoven, anime Mina, a teleta, obibo, oko, Aka, Aziza, a Veleva, irem, emeri, ne ve Neven, Dorč Rod, Re-mer, dad. — A. Menelik kile nema. ANEKDOTE Bahavost Humoristični pisatelj židovskega porekla Mavricij Safir, ki je živel na Madžarskem v 1. 1795 do 185S, je bil precej ostrega jezika. Nekoč se je pred njim šopiril domišljav pisatelj s svojimi deli i.n ee povzpel celo do trditve, dia bodo njegove knjige črtali ljudje še potem, ko bosta Goethe in Schiiler že davno pozabljena! — To že, je pritrdil Saffir, toda prej pa gotovo ne! Tudi rešitev Poljski kralj Stanislav I. Leszczynski (1677—1766), ki so ga nazadnje pregnali s prestola, je bil srčno dober človek in mu je ljudstvo nadelo priimek »dobrodelni«. Oženil se je ta vladar, ko je prišel že v Abrahamova leta. Posledica je bila, da je kmalu izvedel, da uživa njegov precej mlajši kancelar pri kraljici zelo velike simpatije, mnogo večje kot on. Ker je bil preudaren in dober mož, je zvečer le objel svojo ženo ter na tihem pristavil: — Ostalo ti bo povedal moj kancelar! ŽIVLJENJE LJUBLJANA, 19. MAJ 1 9 3 LUSTROVflH TE D E n S K I OB Z O R n 1 K UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, K N A F L J B V A ElEFON ST. 3122 DO 3126 * CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI ULICA SIE V. 6 DINARJEV 2-— Izhaja ob nedeljan ter stane na leto (dve Knjigi t ao um, za poj teta (ena Knjiga) 40 Din, za Četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din Naročnina za inozemstvo: ITALIJA: četrtletno iS Ur, poUetno 16 Ur, celoletno SO lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. CESKOSLOVASKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno 1 ■/, dolarja UREDNIŠTVO EN UPRAVA v LJubljani, Knafljeva ulica S TELEFON ST. 3122, 3123. 3124. 3125. 8126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 90S 1IIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM STAROST SVETA (Pogled v nastajanje svetov - B. B. - nj) — Ivo Lapajne: NASE POMLADI (2) — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (21) — NAJHITREJŠI ELEKTRONI — LILIPUTANSKA KRAVA — Vladimir Bar-tol: DEKLICA S KOŠARO (2) — ZVARJENJE ŽELEZNIŠKIH TRACNIC — E s s a d beg: ZAROTA1 ZOPER SVET (21) _ Dr. Vlad. Travner: SMRT IN POGREB VIKTORJA HUGOJA — IZ LITERARNEGA SVETA: (Humorist Alfons Allais - D) — IZ OZNAKOSLOVJA: (O raznih prevodih besede tragoedia - I. Ko-StižLl) — ČLOVEK IN DOM (O solati - Utva) — VOJAKI Z DEŽNIKOM (C. H.) — ŠAH — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: HUMOR — UGANKA NA PLOŠČAH (Crassus) — SAMOGLASNIŠKA UGANKA (Crassus) Slika na ovitku: L. RICHTER: »ZALJUBLJENI PAR« Naslovna slika: ST. RIBNIKAR: »NAŠA POMLAD« (Foto) V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki: Dr. Maks Kremžar: Homoiopathia — Dr. Oskar Reja: Gospodarski pomen umetnega namakanja — Ivan Košti&l: Ciceronovi dovtipi — K. S. šandan o novi Bolgarski — Težka voda in starost — Stratosferni vzleti — Kraji, kjer je živel Horatiua — Svetila z živim srebrom — Gasilstvo in tehnika gašenja — Plastični film — Od jajca do organizma — Novosti iz radio tehnike — Prevleka za zofe — O lepi kuhinji 1. dr. Nadalje je pripravljenih več leposlovnih prispevkov naših pisateljev. Ul!lll!lll!lll!lllllll!lllllll UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV UREDNIK IVAN PODRŽAJ VSEBINA ŠT. 21 IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI _ NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK V LJUBLJANI,'19. MAJA 1935. KNJIGA 17. STEV. 21. NAŠA-.POMLAD (Foto St. Ribnfkar) STAROST SVETA POGLED V NASTAJANJE SVETOV rzna je človekova zamisel dognati starost sveta, v pičlo odmerjenih dnevih svojega življenja izračunati neizmerna razdobja, ki so potekla v vsemir-ju in ne morda samo v okolišu naše zemlje, marveč do njegovih najskrajnejših meja. Ti računi morajo seveda imeti bolj značaj drznih špekulacij, ker se njih pravilnost z današnjimi pripomočki še ne more prav kontrolirati. Preden se seznanimo s tem, kako skušajo učenjaki dognati starost sveta, si moramo najprvo točno orisati pojm sveta. Znano je, da ni naše sonce s svojimi planeti nekaj edinstvenega v prostoru, marveč da je v vsemirju še več ko 10 milijard enakih sonc, ki sestavljajo vsi skupaj nekakšen velikanski oblak, zvezdno državo, ki meri stotisoč svetlobnih let v premeru. Sredi te države plava tudi naše sonce s svojimi planeti. To ogromno državo z deset ali petnajst milijardami sonc in z vsemi zvezdami, ki so dosegljive našim daljnogledom, imenujemo sistem »Rimske ceste« in njo kot celoto imamo v mislih, kadar govorimo o svetu. Mimo tega sveta je odkrila znanost še druge enake in slične svetove. Zvezdarski daljnogledi in fotografske plošče nam kažejo v najoddaljenejšem vsemirskem prostoru slične sisteme Rimskih cest kot medle okrogle otočke in oblake, v katerih je materija večinoma razporejena v spiralnih zavojih in ki so zaradi tega dobili ime »spiralne megle«. Slična spiralna megla je očitno tudi naša Rimska cesta. Novejša raziskovanja so pokazala, da so te zvezdne države v različnem stanju razvoja. Mnoge sestoje iz milijard zvezd, pri drugih pa je narava šele na delu in šele ustvarja sonca iz neorganizirane gmote. To nastajanje in propadanje sve-tovja se da prav lepo zasledovati na fotografijah. ki so bile snete pod današnjimi orjaškimi daljnogledi. Na njih vidimo, kako se materije spiralnih megla z velikansko brzino suče v vrtincih okrog nekega jedra. Nekatere skupine gmote dosežejo brzine nekaj sto km na sekundo in vendar potrebujejo več milijonov let, da enkrat obkrožijo središče. Iz tega se vidi, kako silno razsežna so ta samostojna svetovja. Tudi milijarde sonc naše Rimske ceste so produkt takega počasnega razvoja, o čigar poteku smo še zelo slabo poučeni Tu gre za razdobja, ki si jih človek — »muha enodnevnica v vsemirju« — niti približno ne more predstavljati Za nas so to »večnosti«. Ali je mogoče vsaj približno prešteti, koliko takih večnosti je minilo, odkar so se začele v našem svetu, v sistemu Rimske ceste tvoriti zvezdne gmote? Prav verjetno je, da se še danes tvorijo sonca v tem vsemirskem otoku. Med posameznimi zvezdnimi skupinami namreč plavajo velikanski oblaki žarečih plinov, iz katerih se morda oblikujejo sonca. Švedski astronomi so n. pr. dognali, da bi zadostovala gmota enega največjih plinskih oblakov v ozvezdju Orion naše Rimske ceste za stvorenje petdeset tako velikih sonc, kakor je naše. Iz različnega stanja, v katerem so posamezna sonca v sistemu naše Rimske ceste, poskušajo učenjaki vsaj približno izračunati, kako stara utegne biti ta zvezdna država. Ako vzamemo za primero, da imamo pred seboj 20 cm dolgo svečo in z opazovanjem doženemo, da pogori vsako uro tri cm, potem je lahko izračunati, kako dolgo bo sveča gorela. Podobno je z gorečimi sonci. Astrofiziki skušajo na sličen način izračunati, kako • dolgo sonce vobče lahko žari. Seveda pa je ta problem neprimerno težavnejši, ker je z njim v zvezi še mnogo stranskih vprašanj, na katera je že posamično zelo težko ali pa sploh nemogoče odgovoriti. Zaradi tega tudi niso točne številke, s katerimi nam znanost lahko postreže, ampak se resnici samo približujejo. V središčih sonc, ki jih poznamo, vladajo temperature okrog 50 milijonov stopinj. Pri tako visokih temperaturah pa materija, snov ne more vztrajati v takem stanju, kakor jo poznamo na zemlji. Posamezni elementi so razpadli v prasestavine: protone, elektrone itd., ki se s silno energijo vrtinčijo drug preko drugega. Materija v središču sonc razpada in se spreminja v vsakovrstne žarke, ki so samo posebna oblika energije. S temi žarki, ki se trosijo po vesoljnem prostoru, izgubljajo sonca nenehoma materijo in energijo. Samo naše sonce postaja zaradi izžarevanja vsako sekundo za približno štiri milijone ton lažje. Na ta način sonca počasi dogorevajo in se razblinjajo v neizmerno dolgih ča- sovnih razdobjih. Nekatera so še mlada in vroča in hitreje izgubljajo gmoto in energijo, pri starejših pa teče ta proces vse bolj počasi. S pomočjo prav kompliciranih instrumentov in metod se astrofiziki lahko precej točno orientirajo glede trenutnega stanja zvezd na površju in v notranjosti, ter na podlagi tega lahko presodijo, kako dolgo bo ta ali ona še lahko utrpevala neprestane izgube, kako dolgo bo še syetila, ali z drugimi besedami, kakšno trajanje ji je še usojeno. Nasprotno je tudi mogoče iz sedanjega stanja do neke mere natančno izračunati, kako dolgo zvezda že žari, kdaj je torej morala nastati. Eden najznamenitejših astronomov naše dobe Jean, ki se je več let bavil samo s temi računi, je po omenjenih metodah dognal, da mora biti starost našega sonca približno 5 bilijonov let (bilijon je milijon milijonov). To pa velja samo s predpostavko, da je bilo naše sonce nekoč, kakor mnoga druga sonca, orjaško nebesno telo, ki je imelo dvakrat večjo gmoto, ki je bilo tedaj v »mladosti« dvakrat težje kakor zdaj. Morda to dognanje za naše sonce niti ne velja povsem točno, velja pa gotovo za nešteta druga sonca v sistemu Rimske ceste. Jean je prišel do zaključka, da bo 8 bilijonov let skrajna zgodnja meja za najstarejše zvezde v tem sistemu, ki pomeni naš svet. Zanimivo je, da so drugi učenjaki, ki niso računali trajanje zvezd po izžarevanju ampak po njih gibanju v prostoru, dognali njih starost na 5 do 10 bilijonov let. Ta skladnost obeh metod je najboljše jamstvo za njih točnost. Naš ožji svet je torej nastal pred nekako 8 bilijoni leti. Kakšna razdobja pa so bila potrebna za »priprave«, za izlu-ščenje jeder bodočih nebesnih teles iz pramegle, niti približno ne vemo. Do tlej so prav gotovo minule po človeškem pojmovanju že mnoge večnosti, v primeri s katerimi pomeni starost naše zemlje, ki se ceni na dve in pol do tri milijarde let, samo pičlo urico. RR-nj. NAŠE POMLADI IVO LAPAJNE NADALJEVANJE e dolgo prej, preden planejo prvi topli vetrovni sunki pre« ko alpskih in kraških grebenov ter povprečnih dolin v nižavje, opazimo nad gozdnatimi visi« _ nami znake fina. Planine in predgorja se zde temnomodra, nizko v doline se iglavci naglo znebijo snega, čeprav ni nikjer sonca. Poučeni pla« ninci in smučarji razumejo ta nemir v visokih gozdovih. Neprestano pada raz vej sneg, ki je po skrivnostnem toplem vplivu postal vlažen in težak. Tiho je še naokrog. Tu pa tam zgrml plaz v dolino. Konec je smuke, smučar sname sviter in čepico, vrhove gora so že zajeli prvi sunki fčna. Vse alpske in naše povprečne doline so izvrstne odvodnice toplega fčna. Marsikdaj struji fčn istočasno po vseh dolinah, prinašajoč s seboj v zaledje prijetno vreme, ki mnogo skrajša ne* všečnosti zime. Prebivalci gora poznajo izvrstno znamenja, ki napovedujejo nastop fč« novega vremena. Vesele se ga, če je zmeren, boje pa, če buči mogočno, vroč, kakor široko in suh kakor sa« mum brez peska. Tedaj se lahko zgodi, STOPNJEVITO OSVAJANJE TAL pomladnega zelenja in cvetja v toplotni perspektivi: v ravninah bujno cvetje sadnega drevja, v gorah še sneženi zimski plašč Ko cveto jablane in kasnejše sadno drevje, še čaka drobnica v dolinah vstajenja pomladi in sočne paše v goržh da se tresejo domovi do temelja, raz« krivajo strehe, ali s silovitostjo raz« pršene iskre vpepelijo vasi in gozdo« ve. Blagodaten, obenem pa strašen, je lahko ta čudoviti veter, ki prinaša s seboj neredko prav zgodnjo po« mlad. V krepkih sunkih piha ves dan, buči vso dolgo noč, več dni zapore« doma. In ko se gorjanci v jutru ozro po povzročeni škodi, je vsa silovitost prirode in prestani strah pozabljen, ublažen ob pogledu na prvo pomladno cvetje, ki ga je topli veter izvabil iz tal. . Pogostokrat plane v zasneženo«za« ledje fen s tako silo, da je blestečega snežnega sijaja kaj kmalu konec. Sneg silovito naglo kopni, ne da bi pri tem potoki in reke narasli. Kajti fen, go« spodar zime, vladar nad dolinami in ravninami, ne samo, da sneg tali, tem« več ga naravnost sežge, kakor menijo prebivalci visokih Alp. Odtod ime Feuerwind, Fohn, fen. V takih dneh posuše gospodinje v nekaj urah veli« ke žehte, iz še bolj vlažnega in senc« nega grmičevja se vrtinči suho listje. Cvetoča pobočja NARCIS NA GOLICI so le del iz pestre pomladi naših planin, kjer se v kratkem poletju zvrsti živobarvno cvetje Tako čakajo planinci pogosto naftj, če sonce ne more, pospraviti snega s pašnikov. Dostikrat čakajo zaman, ali vendar, čim kasneje nastopi, tem vid« neje pobere sneg, tem hitreje ozelene in zacveto livade. Fen je ognjeni ves ter gora, pred katerim se tresejo celo planine ali kateremu sledi vstajenje vse naše prirode, živali, rastline in človeka. Pa tudi prebivalci dolin in ravnin poznajo topli pomladni fen Strah pred njim je tu še večji. Glavobol in du« ševne depresije tlačiio marsikoga. Zdravemu človeku ne škodi, nasprot« no ga je vesel. Tak je pomladni fen, vseočiščuioči lokalni veter, ki ga je treba razlikovati od vlažnega juga ali zapadnika, ki se vlečeta čez vso evrop« sko celino. V splošnem ie fčn nenavadno topel in suh veter. Živahni veter, ki ie prava Mafodat naših pokrajin od Triglava do Sarajeva, napolni vse doline in kotline, poišče vse kotičke ter pobira« joč sneg, prinaša pomlad daleč v rav« nine. Fčn ima običajno omejen pro» stor, ni pa brezpogojno južni veter, ne prihaja iz puščave in ne prinaša vroči zrak iz svojega izvora. Poraja se v hladil, enostavno rečeno: onstran pobočja Alp in Dinarskih planin dvi« gajoči se zrak se sicer ohlaja, toda ne preveč, ker se pri spajanju vodne pare, ki jo dvigajoči se, hladnejši zrak oddaja v obliki dežja, stvarja toplota. Zato so zračne struje, ki dosežejo vrhunec gora, ne preveč hladne in vlažne. Pri vpadanju v notranje doli« ne in ravnine se padajoči zrak na vsa« kih 100 m segreje za 1°C. Z narašča« njem toplote se veča tudi možnost vsrkavanja vlage. Odtod tako suhi fčn, ki je tem bolj topel in suh, čim višja je njegova vpadna stran. Dosti« krat se pojavijo nad obzorjem visokih gora fenova znamenja, na dolgo izvle« čeni, stopnjevito razporejeni, svetli« kajoči se oblački, topli veter pa se ne razvije. Zaradi raznolikega površja naše države bo pazljivemu opazovalcu pri« rode, upoštevajoč gornje glavne čini« telje, umevna skrivnostno prodirajoča pot naše pomladi v zaledju. V tako zvanih klimatskih zalivih, kamor ne« V vročem poletju, ko v dolinah do-zore zlatorumena žitna polja, se visoko v goržlh združi v cvetočih planikah KRATKOTRAJNA DOBA POMLADI, POLETJA IN JESENI ovirano prodira vlažni topli vpliv bližnjega morja, se zdrami pomlad mnogo prej ko v okolici. Vipavska dolina, dolina Krke do Knina, spodnje porečje Neretve, hercegovska Hu* mina ozelene in zacveto, ko okolišno zaledje še sniva v zimi. Skopska kotli* na, ki kljub južni svoji legi prejme obilo snega, se že v februarju predra* mL Krepak dvig temperature in pri* merno deževje povzročita, da Povar* darje naglo ozeleni. Prostrana Panonska ravnina, ki s svojimi ogranki posega daleč v pod* nožje južnozapadnih in slovenskih planin je konec zime izpostavljena krepki sončni pripeki. Prav tako, le zaradi višinske razlike nekaj pozneje, Se znebijo snega in ozelene široke do* line in ravnine Slovenije. Vsetod in na pobočja nižjih, prisojnih reber gora se prva vseli v zaledju pomlad. Rast in cvetje pospešuje ob vedno daljših toplih dneh zadostno pomladno de* že v je. Iz prvotnih zibeli v nižinah se naša pomlad seli polagoma v gore. V* pri* rodi ni skokov, le oprezno, komaj vidno se širi brstenje naokrog. Umiku snega, ki ga pospešuje že navedeno fenovo vreme, sledi postopoma po* mlad. In ko bodo v nižinah gozdovi že davno ozeleneli, livade razcvetele ter bo žito v poletju nastavilo klasje zorenju, bo osvojila pomlad tudi vrho* ve igora. Kratko bo tamkaj njeno živ« ljenje, povezano s poletjem, a tem bujnejše bo razgrnila po pašnikih naj* raznovrstnejše pisano planinsko cvet* je. Rastline bodo hitele, da v preod* višni sončni svetlobi v čim krajcem času zadoste svojemu nagonu za ob* stanek, ki ga lahko prepreči prvi sneg v zgodnji jeseni. Ko se oziramo okrog v razkošje majske pomladi, si ne moremo pred* sta vi jati, da so prav v naših širinah kraji na zemlji, ki prelepe dobe brste* nja prirode ne poznajo. Pust in žalo* sten je n. pr. ameriški vzhod, ko se Evropa že koplje v najlepšem po* mladnem cvetju. Začetek maja je ko* maj opaziti nastop novega življenja, mrzle struje vlečejo s severa, ne da bi jih ovirala povprečna gorovja kot v Evropi. Šele po prvem tednu maja na* stopi iznenada toplo vreme, ki pa ni pomladno, temveč vroče in vlažno po* letje. Čez noč ozeleni vse, hitro mine doba cvetja. V zameno za to pa in.a ta celina razkošno, dolgo jesen. Vroče in vlaž* no poletje požene bujno subtropsko rastlinje, ki se v lepih jesenskih dneh odraža v blestečih barvah umirajoče prirode. Ali vendar, kdor je videl evropsko pomlad, ki postopoma zasi* pa površje z najrazličnejšim cvetjem, si za vse na svetu ne bi pustil vzeti ta prelepi letni čas. PO SINJI A D R I J I DR. ANION DEBELJAK NADALJEVANJE svečanem nedeljskem večeru sva s solilebnikom pobirala stopinje proti vkrcevališču. Spotoma vidiš turistovsko pisarno »Putnik«. Ime bo morda l_-_J tega ali onega čitatelja spomnilo imenjaka, vojvode Radomira Put-nika, ki je — čeprav »rado-mir«, toliko vojeval v svojem življenju. Med svetovnim spopadom je bil od početka pa do reorganizacije čet na Krfu načelnik štaba vrhovne komande. Bistrovidni ljudje so uganili, da je ta mož z ostalimi vrhovnimi poveljniki intantnih voj-skž. čudovito trdno povezan: znamenje, da se ta zveza ne bo dala porušiti. Evo vam te slike: PUT NIK NIK OLA JOF FRE FRE NCH Vsako ime se čita dvakrat: vodoravno in navpik, to pa srbski, ruski, francoski in angleški poveljnik. Da bo zveza še čvrstejša, je britanskemu poveljniku ime Francoz (French). Človek, ki je to naključje pogodil, bi bil nemara dober poskusni zajček za one ameriške, angleške in francoske vseučiliške profesorje, ki skušajo s statistično metodo razbistriti problem bi-strovidnosti. Dr. Charles Richet se je menda prvi potegoval za metapsihično vedo v brošuri »Au secours!« (Na pomoč). Američani, ki imajo kaj več pod palcem ko mi, pa so pričeli izvajati njegove nasvete. William Mac-Dougall, ve-i liki psiholog v Harvardu, je nedavno dodal uvod v zajetno delo. Extra--sensory perception (Izvenčutno zaznavanje), ki ga je objavil kot plod svojih raziskav profesor dušeslovja J. B. Rhine, z univerze Duke. Iz Sudre-ovega referata (Journal des Debats. 11. 4. 1935). Ugibanje se je vršilo na dva načina: v prvem primeru je operater pogledal poprej kvarto, nego je viso-košolec ugibal, katera je. V drugem primeru jo je operater pogledal pozneje. V dveh primerih je zapisoval učinek, a da tega ugibalcu ni razodel, nato pa nadaljeval izpraševanje. Po petih poskusih je prišel odmor. Najbolj nepričakovan uspeh je bil pač tale: obojno ugibanje kaže enak rezultat po dolgi vnsti preizkušenj. Potakem ne gre za telepatijo, za brezžično telegrafijo, pač pa za neko nadobičajno zmožnost (faculte supranormale). S posameznimi dijaki je napravil po več tisoč poskusov, s Stuartom n. pr. 14.500; Pearce je ugibal 10.300krat in 3746krat uganil, med tem ko je Linzmayer pri 600 poskusih zadel pravo 238 krat: ako bi šlo tu za goli slučaj, bi mogel pogoditi samo 120krat. Od 14 Rhine-ovih študentov jih je 6 imelo to nadnormalno znanost. Podmeno o posebnem organu, »šestem čutu«, Rhine izrečno zavrača. Rokovali smo se z nekaterimi znanci, ki so slučajno prišli na »gat«. »Zakaj se vozite v 3. razredu?« se je eden njih obrnil ha solilebnika. »Ker nimajo četrtega,« se odreže naš Ribničan. »Istennek ajanlom az urat!« (Bog nas obvaruj) se poslavlja nekdo. Gneča je velika, ko ležem na parnik. Najbolje bi bilo iti čim više, v 1. razred, zakaj počasi prihaja dnevni čas, ki ga je opevai Wang Če Huan, vrstnik onega velikega pesnika Tu Fuja, čigar madžarska prepesnitev »Spev bojnih voz« je bila letos v Budimpešti prepovedana zaradi svojih miroljubnih teženj. Wang Če Huan je torej zakrožil pred toliko sto leti: Svetlo sonce se skriva v pogorje. Rumen? reka žuri se v morje. želiš li še tisoč lijev10) okoli zreti, se moraš eno nadstropje više povzpet Nasproti nam stoji v morju Sustje-pan. Sv. Štefan, pokopališče, posajeno s pinijami. cipresami, oleandri, bori, zeleniko, ajlantom ali božjim drevesom, čigar ime nas povede noter na Moluke. Po tej prelepi točki Dalmacije poskakuje pogostna kobilica bogomoljka — mantis religiosa, in prebira bolj ali manj verne napise po grobnih kamenih, od katerih se nobeden — kolikor še pomnim — ne bliža skeptičnemu epita-fu, kakršnega čitaš na enem od ljubljanskih grobišč: In tudi če ni svidenja po smrti, 2 »Golos Rossii«, 15 3 1922. 13 Melgunov: istotam, str. 15. je končal življenje v umobolnici. Plastinina je pričela svojo kariero s tem, da je vse sorodnike svojega prvega moža lastnoročno postrelila v Čeki. Potem je »delovala« v Arhangelsku, kjer je ukazala vkrcati pet sto oficirjev na ladjo, ki so jo potopili. V Arhangelsku je v kratkem času svojega tamosnjega delovanja postrelila sedem in osemdeset oficirjev ter tri in trideset meščanov. Njena koleginja, neka Letonka z živalskim obrazom, je ustrelila v enem samem dnevu dva in petdeset mož.14 Te ženske so bile naravno vse sadistinje. Tako sta izpovedali čekistinji Roza in Sonja, aretirani v Kijevu, da so mogle »delovati« samo po vbrizganju kokaina in da sta morili le tedaj, »če sta čutili slast«.15 Pazljivi čitatelji so gotovo opažih sadistično noto krvavih orgij. Kakšne strašne ljudi je imenovala država za krvnike! Vražje-živalski nagoni, ki so skozi stoletja spali v ljudeh, so se prebudili v onih, ki so se prostovoljno stavili Čeki na razpolago, dokler jih ni pre-nasitila lastna perverznost. Najjasnejši obraz terorja je pokazal razglas boljševiškega vrhovnega poveljnika Muravjova, ki je svoječasno v Pe-trogradu podpisal prvi boljševiški smrtni manifest. Muravjov je zavzel Kijev in je brsojavil Leninu: »S svojo vojsko sem pričel osvajati svet.« Prišel je do Odese, kjer je imel znamenit govor. Med drugim je rekel: »Z ognjem in mečem ustanavljamo sovjetsko državo. Zavzel sem mesto, razdejal palače in cerkve, nobenemu popu in menihu ni bilo priza-nešeno. 26. januarja so prosili beli za premirje. V odgovor sem pričel s plinskim napadom. Na stotine, morda na tisoče generalov smo brez usmiljenja umorih in tako smo se maščevah. Mogli smo zadržati množice, toda tega nismo storili, kajti naša parola se glasi: Brez usmiljenja!«16 H koncu še število uspehov neusmiljenega razrednega boja: V letih 1917 do 1922, to je od oktobrske revolucije do konca državljanske vojne, je bilo umorjenih : 14 »Golos Rossii«, 27. I. 1922. 15 Nilostcmski: istotam. 16 Marguiies: »Ognjena leta«, str. 191. škofov 25 intelektualcev 344.250 duhovnikov 1.215 kmetov 815.000 profesorjev 6.575 delavcev 192.000 zdravnikov 8.800 »Rdeči teror« je torej zahteval skup- oficirjev 54.850 no 1,761.065 ljudi. Tako se je končala vojakov 260.000 druga doba organiziranega terorja.17 policajev 20.500 " Prim. Sosnoski; »Rdeča trojica«, 1931, orožnikov 48.000 str. 278. uradnikov 19.850 D A L J E SMRT IN POGREB VIKTORJA HUGOJA DR. VLAD. TRAVNER P oraz francoske armade pri Se-danu in padec Napoleona III. 1. 1870 sta omogočila Viktorju Hugoju, da se je vrnil po 18 letnem prognanstvu z otoka Guernesey v Pariz. L. 1878 se je preselil iz rue de Clichy, kjer je bival 3 leta, v lepo in udobno, z vrtom obdano vilo avenue d' Eylau št. 130, (sedaj avenue Viktor Hugo št. 50). Tu je živel do svoje smrti. Bil pa je skoraj povsem zapuščen. Že 1843 sta utonila v Seini njegova 18 letna hči in njen mož — Leopoldine in Charles Vacquerie. L. 1868 mu je umrla v Bruslju žena Adele roj. Foucher. Malo let pozneje pa je ugrabila smrt oba nadarjena pesnikova sinova Charlesa (+ 1871) in Frangois-Viktorja (+ 1873). Od bližnjih svojcev so mu ostali le nepor. hči Adele (t 1915) in vnuka — otroka sina Charlesa — Georges (+ 1925) in Jeanne, pozneje por. Negre-ponte. Med tem so padali v grob mnogi pesnikovi prijatelji in znanci. L. 1883 je umrla tudi zvesta tovarišica in najboljša igralka glavnih ženskih vlog v njegovih dramah gospa Juliette Drouet-Gauvain. Kljub bridkim izgubam in burni preteklosti je ostal sivolasi pesnik zdrav in krepak. Še v zadnjih letih svojega dolgega, bojev in zmag polnega življenja je spisal in objavil celo vrsto liričnih, dramatskih, satiričnih in modroslovnih del, ki pričajo o veličini in nezlomljivi sili njegovega genija. V teh letih je užival Hugo slavo, kakor jo je naklonila usoda le malokateremu drugemu književniku. Bil je živ simbol francoskega naroda. Njegove drame — zlasti »Ruy Blas«, »Marion de Lorme« in »Marie Tudor« — so imele na vseh odrih največje uspehe. 20. febr. 1880 so proslavili v Comedie Frangaise 50 letnico drame »Hernani«, s katero je izvojeval viktor hugo (L. 1830) nekoč zmago romantikov nad klasiki.*) Po zadnjem dejanju je nastopila najznamenitejša tragedinja tega časa Sara Bern-hardt. V rokah je imela zlato palmovo vejo in recitirala pred pesnikovim kipom. okrašenim- z lavorjevim vencem pesnitev »La bataille d'Hernani«, ki jo je zložil Frangois Coppee nalašč v ta namen. Istega leta je imenoval pariški magistrat po pesniku ulico ,v kateri je *) Gl. moj članek »Znamenita obletnica« »2is« knj. VII., str. 395. bival, in sosednji trg. 8. jan. 1882 je bil izvoljen Hugo za senatorja departementa Seine. Nekaj tednov pozneje — dne 27. febr. — pa se je zbralo pred njegovim stanovanjem nad 60.000 ljudi vseh slojev, ki so slavili v nepopisnem navdušenju 80 letnico ljubljenca in duhovnega voditelja francoskega naroda. Šele 1. 1885, ko je dosegel Hugo že 83. leto življenja, so mu začele pešati moči: dihal je težko in večkrat je imel hude srčne napade. Pesnik se je zavedal povsem resnega položaja. Svojcem je rekel, da se mu bliža konec, ki pa mu je le dobro došel. Mirno in vdano je pričakoval zadnjo uro. Kot panteist je bil prepričan, da je smrt le prehod iz bitja v bitje in da mu je usojeno onkraj groba srečnejše, lepše in popolnejše življenje. Odločno je odklonil tolažbo cerkve. Nekaj dni pred smrtjo je napravil oporoko in določil: »Siromakom darujem 50.000 frankov. Želim, da me spravijo na pokopališče na mrtvaškem vozu za reveže. Odklanjam molitev vseh cerkva. Želim, da se prosi za duše vseh. Verujem v Boga. Viktor Hugo.« 16. maja se je začel smrtni boj, ki je trajal osem dni. V tem času je bil pesnik navadno nezavesten. Umrl je brez trpljenja v petek 22. maja 1885 ob eni uri in 27 minut popoldne. Še istega dne se je zbral magistrat glavnega mesta k žalni seji in sklenil, da se položi truplo pesnika začasno v Panteon, kje:- naj najde po pogrebnih svečanostih i-;Ji svoj večni počitek. Naslednjega d.ia je odredila vlada splošno narodno ža"'cvanje. Obenem je določila, da bodo izpostavljeni telesni ostanki svečano pod Are de Triomphe. Slavolok so spremenili V veličastno žalno kapelo. Od vrha pročelja je visel poševno preko stavbe ogromen flor. Tri vhode so zapirale črne draperije obrobljene z belimi resami. Na njih so bili pritrjeni ščiti z naslovi vseh pesnikovih del. Pod velikim lokom proti Champ3 Elysees se je dvigal mogočen katafalk skoraj do vrha kapele. Ob vsaki strani slavoloka sta vihrali dve orjaški žalni zastavi okrašeni s srebrnimi zvezdami. Okoli katafalka je gorelo dve sto odprtih piirrovih svetilk in plamenic, ki so dajale sicer mračnemu prostoru čudovito razsvetljavo. Častno stražo ie tvoril oddelek gojencev raznih vojaških šol. Ob vhodu pa sta bili dve vrsti kirasiriev na koniih in v polni bojni opremi. 31. maja zjutraj so pripeljali krsto iz Panteona in jo polo- žili na katafalk. Ves dan — zlasti proti večeru — in vso noc so hodile mimo mrtvega pesnika ogromne množice žalujočih in vse široke ceste, ki se iztekajo na plače de 1' Etvile, so sličile mogočnim človeškim rekam. Naslednjega dne, v ponedeljek 1. junija, ob 11. uri je naznanilo 21 topovskih strelov iz Mont Valeriena začetek pogrebnih slovesnosti. V kratkih nagovorih so se poslovili od pokojnika predsedniki senata, poslanske zbornice, mestnega sveta in generalnega sveta departementa Seine, minister prosvete in zastopnik Francoske akademije. Ob V2I2. uri so položili krsto — kakor je sporočil javnosti zadnjo željo pokojnika 27. maja list »Le Rappel« — na mrtvaški voz za reveže. Pogreb je bil neobičajen: poveljniku pariške posadke in njegovemu štabu, eskadronu mestne straže, polku ki-rasirjev v blestečih uniformah in enajstim vozovom, preobloženimi z neštetimi venci in trofejami, je sledil preprost voz, na katerem je ležala ubožna lesena krsta brez nakita. Za pokojnim so korakali najvišji državni funkcionarji, zastopniki številnih društev in korporacij, odposlanci mest in nepregledna množica drugih žalujočih, skupno okoli 100.000 ljudi. Sprevod je šel preko Champs Ely-sees, plače de la Concorde, bulvarjev Saint Germain in Saint Michel in po rue Sonfflot. Povsod: na naglo zgrajenih odrih, ob straneh cest in trgov, pri oknih, na balkonih, na strehah, na ograjah in celo na drevesih so bili številni gledalci. Po poročilih očividcev jih je bilo nad en milijon. Ob. dveh popoldne je dospel mrtvaški voz pred vrata Panteona. Nato so defilirale mimo krste nepregledne množice žalujočih do mraka, šele ob y2 7. uri zvečer so prenesli mrtvega pesnika — brez cerkvenih obredov — v kripto svetišča, ki jo je določil francoski narod kot zadnje bivališče svojim največjim sinovom. Viktorja Hugoja so upodobili — bodisi samega, bodisi v družbi svojcev ali prijateljev — mnogi odlični umetniki deloma ko je še živel, deloma po njegovi smrti. Zlasti pogoste so karikature, ki kažejo Hugoja kot misleca z značilnim visokim čelom. Kipe pesnika sta napravila D. d' An?res (1837. 1838) in pozneje Rodin. Te in še mnoge druge spomine kakor medalione. skice (Hugo je bil sam slikar), rokonise, pohištvo i. dr. hrani sedaj muzei Viktorja Husroja v Parizu, plače des Vosges št. 6 v hiši, kjer je bival pesnik v 1. 1832—1848. Posebno znamenita je slika Puvisa de Chavan-nesa na stopnišču mestnega magistrata in predstavlja alegorično pesnika, ko poklanja svojo liro Parizu. Na trgu Viktorja Hugoja stoji lep spomenik, delo kiparja Barriasa (1902). Še pomembnejša je skulptura, ki jo je postavil Rodin v vrtu Palais Royal v Parizu. Umetnik je upodobil Hugoja kot antičnega junaka, ki posluša zamišljen skrivnost narave. Številni so tudi življenjepisi pesnika. Opisala ga je že njegova žena 1. 1863. Skoraj nepregledne so izdaje in kritične študije pesnikovih del. Tako živi in bo živel vedno Viktor Hugo v srcih svojih rojakov. (Po francoskih virih.) iz l 1 t e h a r HUMORIST ALFONS ALLAIS Poleg Tristana Bernarda, svojega prijatelja, velja Alphonse Allai3 za početnika moderne šegavosti. Pred njima je smeh izhajal vedno iz kake potvorbe, iz neposrednega in pretiranega povečavanja realnosti. Allais pa je iskal svoje učinke v vestnem opazovanju istinitosti, pogostoma celo znanstvene resničnosti, saj je bil jako izobražen. Vendar je to resničnost skrčil vselej na neznatne podrobnosti, ki jih na-pravlja čudne ali smešne s tem, da jih ali meša med resne dogodke ali pa da iz njih z brezhibno, toda ironično logiko poteza kar se da nepričakovane zaključke. Iz vsakdanjega življenja svoje okolice, prijateljev, služinčadi, prepotnikov v omnibu-su, gostov po kavarnah jemlje predmet svoje prav posebne šaljivosti. Prečitati si ' je treba njegove »Histoires drčles« ali »On n' est pas des boeufs« (Saj nismo voli) in celo vrsto predsmrtnih (anthumes) njegovih spisov, oziroma domisliti se Ber-nardovili »Memoires d' un jeune homme rangč« (Spomini pametnega mladeniča), ki potekajo iz enakega opazovanja potankosti: pa bomo imeli točen pojem o novo-vrstni komiki, kakršno sta izumila oba prijatelja . . morda pod posrednim in pozabljenim vplivom Švicarja Toepfferja. Ker je tako resno in flegmatično govoril o malenkostnih, spričo svoje neznatnosti skoraj grotesknih stvareh, v katerih pa se vendar vsakdo mimogrede spozna, si je Allais nakopal vzdevek francoski »Mark Twain«. V primeri je nekaj resničnega. Vendar ne vse. Allais nima na sebi nič normandskega — razen neizprosne- logike in popolnoma latinske umerjenosti, kakršna se ne najde vsakokrat pri Anglosakso-nu Prepričate se ako preberete čudežne dogodivščine »Cap'tain Cap«. ★ Allaisove potegavščine po dnevnikih, koder je sodeloval, še niso pozabljene. Glasilo njegovega rodnega mesta Honfleura — katero mu je nedavno ->ostavilo spomenik — je n pr celih R tednov vsak četrti ali peti dan objavljalo, da bila lokomotiva ukradena v tamkajšnji tovarni: Naposled ga je zapodil glavni urednik, ki se je na- nega sveta zadnje le vprašal, kam devajo zmikavti toliko lukamatij. Prišel je v Pariz in prevzel gledališko rubriko pri nekem dnevniku. Ravnatelj majhne pozornice, ki je želel rešiti igro, prikazovano pred prazno dvorano, je poslal obvestilo: »Trodejanka Oddih je dosegla neizmeren uspeh. Vsak večer marsikdo ne dobi vstopnice.« — Dodajte no še kako besedo temu obvestilu, mu je velel uredniški tajnik, da bi se prikupil ubogemu ravnatelju. In Allais je pripisal. »To pa ni prav.« V svojem življenju je napletel nekatero burko. Neko noč je moral dolgo čakati zveze z vlakom. Iz dolgega časa vrže novec v avtomat in dobi škrlico čokolade. Pokliče nižjega uslužbenca in mu veli: »Takoj mi pojdite po načelnika postaje!« »Ampak gospod, postajni načelnik spi. Ob štirih zjutraj se vrne v službo!« »To me ne skrbi. Nujno moram govoriti z njim.« Odločni besedi se jf> uslužbenec uklonil, meneč, da je pred njim višji uradnik Stra-homa potrka na vrata. Načelnik rohni, vendar se obleče in stopi na peron. Sprejme ga Allais in resno izjavi: »Gospod načelnik postaje, tolikokrat vas bržkone nadlegujejo ljudje, ki se pritožujejo. da avtomat ne deluje. Zato se mi zdi prikladno in pošteno, da vam izrečem priznanje o brezhibnem funkcioniranju aparata, ki mi je v redu oddal tableto čokolade.« V njegovih verzih najdete preobilne stike al' rime takega kova: Les gens de la maison Dubois, š. B6ne, scient, Dans la bonne salson du bois, š."bon escient. Nemara, da ima še bolj posrečene vzorce, kakor na priliko naslednji, ki pa ga je zložil Marc Monnier (ujema se vseh 12 zlogov): Gal, amant de la reine, alla — tour mag- nanime — Galamment de 1' aržne b. la tour Magne, S. Nimes. (Gal, kraljičin ljubimec, je šel — sijajen pohod _ udvorljivo iz arene v Veliki stolp vNimesu) D. IZ OZNAKOSLOVJA O KAZNIH PREVODIH BESEDE »TRAGOEDIA« Grško besedo t r a g o d i a (iz tragos in ode) razlagajo klasični filologi na tri načine: 1. pesem, ki so jo peli koristi, oblečeni v kozlovske kože, 2. igro, ki so pri njej igralci tekmovali za kozla kotnagrado, in 3. pesem in igra m 1 a-deničev (efebov, »tragov«) ob javnih pevskih tekmah. Ko je bila beseda v svoji latinski obliki tragčedia že zdavnaj mednarodna, so jo skušali puristi pri ram i h narodih prevesti v svoj jezik. VVieland je pisal 1787. Bocksspiel in Bocksgesang, obveljal je pa izraz Trauer-spiel. Ožb. Gutsmann piše v besednjaku 1789 žalostno igroskazanje, žalostna igra h gledanju, žalosten zgod, žal. zgodenje ali zgoditje (za naša ušesa komične skovanke; [za komedijo je skoval izraze veselič-na ali goderska, t. j. odrska igra]; zanamci pa se bodo morda smejali sedanjima nazivoma šaloigra in žaloigra). Čehi so skovali naziv truchlohra (tudi smutnohra), Hrvati žalosna igra, Danci in Norvežani sorge-spil, Švedi sorg-spel, Nizozemci treur-spel, Madžari pa szomoru-j&tek ,kar so zgoli Prevodi nemške besede Trauerspiel. V nekem cerkvenoslovanskem Starem Testamentu iz 18. stoletja je izraz trago-dia dobesedno preveden: kozloglaso-vanije (v drugih rokopisih pomeni ta cerkv.-sl. beseda »veselo gostijo«, tako tudi v Nomokanonu iz 16. stol., ki ga hrani Drž. knjižn. v Ljubljani). Jezuit Josip Si-benegg, girnn. prof. v Zagrebu, je v 18. stol. prevedel v kajkavščino latinsko tragedijo (iz grške zgodovine) K. Rueja »Lysimachus«; besedo tragoedia je pohr-vatil »nesrečno pripečenje« (od pripetiti se!)*' Dr. Anton Debeljak poroča v »Jubilejnem zborniku za 501etnico O. Župančiča« (Lj. 1928) na str 100, da je neki Srb ob koncu 18. stoletja prevedel naslovni list Goethejevega »Fausta« takole: »šaka Jarcospev u 5 činova od Jovana Vukohoda Geteta.« S tragedijo so v zvezi gledališki igralci, ki se imenujejo v cerkv. slov. rokopisih ruskega in srbskega izvora od XIII. do XVI. stol špiljeve in še pogosteje š p i 1 mani IIIIIII. IbM AIIII iz starovisoko-nemške besede spiliman = igralec. Na nekaterih mestih se nemška beseda tolmači s pristavki: igre, glumee ali glumy de jut. I. KoSti&l. * Ta tragedija, ki jo je dal natisniti leta 1823. Toma Mikloušič, je najstarejša tiskana kajkavska drama. DROZGOVO GNEZDO ČLO VEK IN DOM SOLATA Solata spada gotovo med najbolj priljubljene prikuhe. Podajamo jo k različnim mesnim jedilom, pečenkam, pa tudi k nekaterim močnatim jedem. Poda se k jajčni jedi, pa tudi k praženemu, pečenemu in krompirju v oblicah. Ni pa tako lahko postaviti na mizo res dobro solato. Solata mora biti pred vsem sveža, skrbno otrebljena, do čistega oprana in končno pravilno zabeljena, pri vsem tem pa mora biti okusna in vabljiva. Solate ne smemo nikoli pustiti ležati dolgo V vodi, kadar jo peremo, izprati jo moramo na hitro, a temeljito v več vodah. Kadar je solata že tako uvela, da jo moramo pustiti dalj časa v vodi, da se nekoliko osveži, nima več pravega okusa. Re-šeto z oprano solato moramo večkrat po. tresti, da se solata v njem zrahlja in da se voda od nje lahko hitro odteka. Rešeto postavimo poševno v veliko skledo, tako da se voda najhitreje odceja. Preden jo zabelimo, mora biti kolikor mogoče brez vode. Francozi in Italijani, ki so specialisti -v pripravi okusne solate, stresejo oprano solato v čist prtič, primejo ga na vogalih skupaj in s previdnim nihanjem otresejo vso vodo iz solate, preden jo de-nejo v skledo, da jo zabelijo. Važno je nadalje, da svežo solato zabelimo šele tik preden jo damo na mizo. Mnogi jo zabelijo šele na obedni mizi. Po-stana solata je za nič in težko prebavljiva. Kar se tiče za6imbe solate, pravi neki rek, da jo morajo zabeliti štirje različni ljudje, da je dobra, in sicer: zapravljivec, ki jo oblije z oljem, skopuh jo okisa, modrijan jo soli in norec zmeša. S temi snovmi pa še ni dosežen pravi okus sveže solate, kajti česen mora biti tudi vm.es. Rafinirani sladokusci pa se poslužujejo za pripravo dobre solate še drugih začimb, ki se dobe pripravljene v obliki omak v delikatesnih trgovinah. Za te posebne, pikantne začimbe sta pa še posebno potrebna dva izmed gori navedenih ljudi, modrijan, da jih pravilno odmeri, in norec, da jih zmeša. Najboljšo solato pa lahko pokvarita kis in sol, če nista v pravem razmerju dbdeljena. Olje, ki ga navadno prav skopo odmerjamo, je glavna začimba solate in tudi zdravju koristna, dasi tudi tega ne" sme biti preveč. Kadar hočemo solato zmešati, jo najprej osolimo in sicer z zdrobljeno soljo, nato jo premešamo potem jo obltjemo z oljem in zooet zmešamo, nato dodamo še kis in tretjič premeša.no. česen dodamo zmečkan ali prav drobno sesekljan, če pa • imamo goste tedaj ne smemo solati primešati česna, ker marsikomu česen zaradi ostrega duha in okusa ne prija. V tem slu. čaju damo česen drobno sesekljan v posebni posodici na mizo, da si gostje sami poslužijo, če hočejo. Sveža kumarčna solata mora biti po drugem vrstnem redu začinjena, kakor sveže zelene solate. Mnogo kuharic kumarice napačno pripravlja. Olupijo jih namreč in narežejo na listke precej časa pred ser-viranjem, jih takoj nasolijo, obtežijo, da se vsa voda iz njih izteče, pa to še ni dovolj, nego jih, preden jih zabelijo, še z rokami kolikor se le da izžamejo. Voda, ki je v kumaricah, jim daje prav za prav tisti prijetni osvežujoči okus, zato je ne smemo docela izžeti. obenem pa voda, ki je v kumaricah, pospešuje prebavo, iztisnjene kumarice so težko prebavljive, po njih se človeku neprijetno peha. Zato je pravilno kumarice olupiti in narezati kvečjemu pol ure pred pripravo, osoliti jih ne smemo takoj, pač pa pustimo, da se voda le nekoliko odcedi od njih, ne da bi jih količkaj izžemali, potem jih oblijemo najprej z oljem, nato s kisom, poprom, osolimo pa jih šele nazadnje. Tenko narezana čebula se poda na kumarično solato, to _ vsakdo je ne mara, čeprav je sveža čebula tudi od zdravnikov priznana kot zdravju koristna, kakor tudi česen; oba na solatah nekako najlažje uživamo. Solata iz stročjega fižola je zelo priljubljena, osvežujoča, kakor sploh vse solate, je pa prava delikatesa, če fižol potre-semo z drobno sesekljano čebulo, česnom in petršiljem. Fižol moramo obliti z oljem, takoj ko je kuhan in odcejen, dokler je še vroč, vse druge začimbe mu dodamo tik pred serviranjem. Prav tako kakor svež fižol, moramo tudi suh fižol še gorak ob. liti z oljem, če ga pripravimo za solato. Suh fižol tudi ne smemo pustiti, da se popolnoma ohladi, preden ga damo na mizo, ker postane trd. Nekatere malomarne gospodinj e ga skuhajo toliko, da ga dajejo potem po ves teden na mizo. Tudi za suh fižol velja, kakor sploh za vsako jed, ki je najboljša, dokler je sveža, torej ne po-stana. Krompirjeva solata mora biti tudi tako pripravljena kakor fižol. Obliti jo moramo z oljem, dokler je krompir še mlačen, da ostane voljan in lažje prebavljiv. Prav tako ga sesekljana čebula in petršilj znatno izboljšata. Vsako solato, bodisi svežo adi kuhano, izdatno izboljšamo, s trdo kuhanim sesekljanim jajcem. Poleg zelenih in kuhanih' sočivnih solat nam pa kuharske knjige podajajo še najrazličnejše solate iz mesa in rib. Solata od govejega mesa, posebno od gobca, je splošno priljubljena jed. Ribja, tudi ruška solata imenovana, je delikatesa, ki se jo z malim trudom in stroškom pripravi kdaj pa kdaj tudi doma lahko, ne da bi jo morali iskati na jedilnikih prvovrstnih hotelov in restavracij, kjer spada med najdražja jedila in često-krat niti ne naletimo na res svežo. Posebno priljubljena je mešana solata. Ta je sestavljena iz različnih svežih in ku- hanah solat. Jedilniki boljših restavracij in hotelov imajo vedno v seznamu »rusko solato«. »francosko, italijansko, holandsko solato« in še druge. Vse te solate so sestavljene iz različnih zelenih in kuhanih solat, gomoljk in stročnic, med seboj se razlikujejo le po kakem posebnem dodatku ali posebni začimbi. Prvine vsake solate pa ostanejo vedno iste: olje, sol, kis ali limonin sok namesto niša. Za gospodinjo je solata velike vrednosti, z njo si pomaga lahko pri vsaki jedi, saj se poda k obedu n večerji. Skrbno pripravljena »mešana solata« obogati tudi preprosti meščanski obed ali večerjo. Solata je osvežujoča, zdrava in okusna. Spomladi naravnost hlepimo po sveži solati, po prvi zelenjavi. Komur kis ne pri-ja, si jo okisa z limoninim sokom. Pametna gospodinja bo vzela za solato vedno le boljše olje, če je dražje, ga je pa manj treba, je bolj izdatno, ker je bolj mastno. »Mešano« solato pripravimo iz različnih zelenih salat in kuhanih gomoljk. Zgodnja pomlad nam nudi za mešano solato: motovileč, regrat, radič, berivko in krešo. K tem zelenim solatam primešamo: krompirjevo, zelenino, fižolovo. cvetačo, šparglje, črni koren in črno redkev. Vsako kuhano snov za solato zmešamo vsako zase in jo v kupčkih naložimo na krožnik ali v plitvo, pripravno skledo. Zelene solate lahko zmešamo skupaj m naložimo v sredino krožnika, tako da je okoli nje venec kuhanih solat. Krompirjevo solato potrese-mo nazadnje s sesekljanim petršiljem in čebulo, na fižolovo potresemo nastrgano črno redkev. Trdo kuhana jajca zrežemo na četrtine in jih položimo po zeleni solati. Tudi rdečo redkvico porabimo med mešano solato, zrežemo jo na lističe in jo zmešamo med zeleno solato. Tako solato serviramo lahko kot posebno jed. Poletje pa nam nudi še večjo izbero svežih solat, kakor ledenko, pariško, štrucarco, radič, stročji fižol, grah, kumarice, paradižnike, peso in še druge. Jeseni pa imamo poleg teh še okusno endivijo in zeljnato solato, skozi vso zimo motovileč itd, Francozi primešaj« med zeleno solato tudi različne drobne cvetke in dišavna zelišča, ki jih imenujejo »Fourniture de sa-lade«. Je to cvetje vrtne kreše, potočne kreše, vijolice, trobentice ter sem in tja kako peresce mete, rukole, bosiljaka, peh-trana, dila in slično. Utva. VOJAKI Z DEŽNIKOM Fotografija VValeskega princa, ki je nedavno z razpetim dežnikom pregledoval vojaško častno stražo, je zbudila mnogo veselosti. Prizor je nepričakovan, a ne tako redek, kakor bi kdo mislil. General Mercer poroča v svojem dnevniku o bitki pri Waterlooju, .omenjajoč vojaškega zdravnika, ki je zjutraj ob bitki med dežjem hodil z dežnikom okrog General Lejeune pa je opisal opremo angleškega častnika, na katerega je naletel v Olivenci: ta častnik je nosil marelo kakor Matajev Matija. Iz Lejeuneovih besed se da posneti, da to ni bila izjema. VVellington, kakor veste, dopušča v navodilih za gardne grenadirje. da smejo v kroju nositi dežnik, kadar so na službi v Saint-Jamesu; smešno in nevojaško pa bi bilo to. če bi nosili streho na vojnem pohodu. Vse namreč kaže. da se je tedaj razpasla navada, jemati v taborišča »štorico«, kakor je Wolfov slovar svoje dni predlagal nazivati to miroljubno pripravo. De Mont-bel pripoveduje v svojih spominih: »Lilo je kakor iz vedra in angleški častniki so jahaje imeli razpete dežnike nad seboj, kar se nam je zdelo od sile smešno. Pri tej priči so zaprli svoje dežnike, jih obesili ob sedla, potegnili bridke sablje in •• zakadili na naše lovce.« Ti so se hrabro otepali Welingtonove čete, pa niso vzdržali in so se umaknili pred nasprotnikom. G. H. Slepec nosi svoje oči na rokah in v ušesih; mati nosi oči v svojem srcu, svoje srce pa v svojih očeh. Camille Schneider Nesrečnež, ne nadejaj se miru v svojem življenju, če si razžalil svojo mater! E. de Amicis H. Gutgesell: NJEGOVA NAJLJUBŠA IGRAČA (lesorez) M \ A H tSi KLASIČNA NIEMCOVICEVA PARTIJA Dne 16. marca je umrl v bolnici v Ko-danju, kakor je našim čitateljem že znano, slavni šahovski velemojster Aron Niemcovič, ki je prinesel vse polno novosti v šahovsko strategijo. Njegov nastavek partije je prvotno učinkoval zelo bizarno. Razne znamenite avtoritete so celo odklanjale njegove nazore; toda s svojo kombi-nacijsko silo in sijajno tehniko je Niemcovič, ki je bil vsekakor eden izmed največjih turnirskih igralcev, kljub temu prodrl s svojimi idejami. Nele prve nagrade (Ma-rianske Lažni 1925, Dresden in Hannover 1926, jubilejni turnir v Berlinu 1928, ve. liki turnir v Karlovih varih 1929, Frank-furt ob Meni 1930), temveč tudi visoka kvaliteta njegovih partij so popolnoma upravičili njegov sloves. Priobčujemo kratko Niemcovičevo partijo s turnirja v Hannovru 1926. Beli: Gilg 1. d2—d4 2. g2—g3 Črni: Niemcovič f2—f5 d7—d€ »Cigorinov san«, ki sta ga iz kraljestva senc presadila v turnirsko realnost Krause in Niemcovič. 3. Lfl—g2 4. c2—c3 5. Sgl—h3 6. 0—0 Sg8—f6 Sb8—c6 c 7—e5 h7—h6 Da se prepreči L ali Sg5 7. f2—f3 d6—d5 Dekoracijska zamenjava v sredini. Ali upravičeno? Možno je bilo namestu tega g7—-g6, n. pr. 7. ... 8. e4! Lg7, 9. efxg fX, 10. Tel z nejasno igro, ali'tudi 7 g7— g5, 8. e4 Lg7, 9. efXLf5 8. Kgl—hI Namestu tega hi e2—e4 (po Aljehinu) pričaral silno dramatične zapletljaje 8. . .. Lf8—d6 9. d4Xe5 Sc6Xe5 10. Sbl—d2 0—0 11. e2—e4 f5Xe4 12. f3Xe4 Se5—g4 13. Tfl—el Dd8—e8 14. e4xd5 De8—h5! 15. Sd2—fl hd6—c5 16 .Lcl—e3 . . . Opazi grožnjo Dh3X poleg Sf2+ itd. 16. . . . Lc5Xe3 17. SflXe3 Lc8—d7 18. Ddl—d4 Dobro! Se3x se belemu zaradi vmesne poteze Sf4 ni treba bati. 18. . . . Ta8—e8 19. Se3—fl To pa je manj dobro. Pravilno je bilo Se3Xg4, Sg4XK§;l. 19. . . . g7—g5 20. Sh3—gl Dopušča interesantno odločitev, toda beli je stal že slabo. 20. . . . Sf6—e4! Grozi cela izbira matov, n. pr tudi Dh2X Sh2X Sg3 mat. 21. Sgl—h3 Počuti se najbolje na običajnem h3! 21. . . . Sg4—f6! Ta pregrupacija je v zvezi z in v azijsko žrtvijo na f2. 22. Lg2 X e4 Sf6Xe4 23. Sh3—gl Se4—f2 + 24. Kgl—g2 Ld7—h3 + poleg mata v dveh potezah (25. Sh3X Df3 + , 26. Kgl, Dhl mat). Rešitev problema 119 1. Df6—al. ZA BISTRE GLAVE 243 Nenavadni računi Vzemimo poljubno število s tremi mesti, n. pr. 427, ga odštejemo od njegove obrnjene oblike (724 — 427 = 297) in prištejemo k razliki njeno obrnjeno obliko "(297 + 792 = 1089). Naj si bodo ta števila s tremi številkami katera koli, vedno dobimo na zadnje rezultat 1089. Kako to? 244 Valjari in hlod Na valjarih z 10 cm premera potiskajo hlod naprej. Za koliko se ta premakne, če se valjari enkrat zavrtijo? Rešitev št. 239 (Kdaj je umrl) 20 let mu je bilo v L 1. po našem štetju, umrl je tedaj 1. 21. Rešitev k št. 240 (Granatni drobci brez moči) To se je lahko zgodilo v primeru, da je imel drobec po eksploziji približno enako ali v nasprotno smer obrnjeno brzino nego brzina, s katero se je premikal prej ves izstrelek. Rešitev k št. 241 (Cowboyska) Morala je biti krogla iz puške, ki je videl nje blisk, kajti krogle se gibljejo hitreje od zvoka, tako da je bila krogla iz druge puške že mimo njega, ko je zaslišal pok. Rešitev k št. 242 (Kakšen pomen ima apno?) Zato, ker je potem hitro opaziti, če kdo brez dovoljenja odnese kaj tega premoga. H U M R »Saj to je tisto, česar mu ne morem dopovedati!« SIAMSKI DVOJCICI »Med nama rečeno: mlajša sem jaz!« Zanemarjeni zakonec »Moj mož je strašen. Zmerom hodi okoli brez gumbov.« »Gumbe je treba pač dobro prišiti, El-za!« »Slišala sem, da cenijo porcelan angleškega kralja na deset milijonov dinarjev!« »No ... potem pa gotovo nima nobene služkinje!« NOVA OBLEKA MAZANJE PODA uganka na ploščah Crassus Vsa kolesa je izpolniti s črkami. Začetek pri puščici. Smer kakor kazalec pri uri: 1. glasbila, svirala, pihala, 2. glavno mesto Švedskega okrožja Kalmar-Lan, 3. čičerka, tudi neka gospodična pri J. Trdiini, 4. slovenska pokrajina v Italiji. — Vsi zgornji razipredelki dajo od leve na desno ime sončne dežele, o kateri se dosti piše v »Zisu«. s a m o g l as n i Š k a UGANKA Crassus Z a ti drva reže na polena, z e žari iz hudega plamena, z 1 poiznana moška so imena, z o je gumasta, če "ne uenjena, z u pa je grozečega pomena. REŠITEV KRIŽALJKE V ŠT. 20 Bab, note ton, ne Vonoven, anime Mina, a teleta, obibo, oko, Aka, Aziza, a Veleva, irem, emeri, ne ve Neven, Dorč Rod, Re-mer, dad. — A. Menelik kile nema. ANEKDOTE Bahavost Humoristični pisatelj židovskega porekla Mavricij Safir, ki je živel na Madžarskem v 1. 1795 do 185S, je bil precej ostrega jezika. Nekoč se je pred njim šopiril domišljav pisatelj s svojimi deli i.n ee povzpel celo do trditve, dia bodo njegove knjige črtali ljudje še potem, ko bosta Goethe in Schiiler že davno pozabljena! — To že, je pritrdil Saffir, toda prej pa gotovo ne! Tudi rešitev Poljski kralj Stanislav I. Leszczynski (1677—1766), ki so ga nazadnje pregnali s prestola, je bil srčno dober človek in mu je ljudstvo nadelo priimek »dobrodelni«. Oženil se je ta vladar, ko je prišel že v Abrahamova leta. Posledica je bila, da je kmalu izvedel, da uživa njegov precej mlajši kancelar pri kraljici zelo velike simpatije, mnogo večje kot on. Ker je bil preudaren in dober mož, je zvečer le objel svojo ženo ter na tihem pristavil: — Ostalo ti bo povedal moj kancelar!