SPOMINI ŽIVIJO
Revolucionarka Angela Klopčič-Nina
Dne 2. februarja letos je v kliničnem cen-tru umrla Angela Klopčič-Nina. Ko sem do-jela, da je ni več, se je pred menoj odvilo njeno težko življenje. Začelo se je v Vod-matu, v proletarskih Mostah, kjer se je ro-dila 5. septembra leta 1905 v družini kro-jača Koviča. V Mostah se je tudi priključila napredni mtadini. Zaradi njene delavnosti in revolucionarnosti jo je kmalu opazila komunistična stranka in dvajsetletna je bila 1925. leta sprejeta v njene vrste. Po-stala je tedaj ena redkih slovenskih žena — komunistk.
Njeno partijsko delo je bilo od vsega za-četka pestro: od prepiso\/anja člankov in tipkanja matric za ilegalne lepake do pre-našanja ilegalne literature in pomembne pošte.
Že leta 1926 so jo delegirali v žensko komisijo komunistične stranke Jugoslavije za Slovenijo. Tedanje revolucionarke so se zelo trudile, da iztrgajo zvezo delavskih žena ir\ deklet izpod vpliva socialnih de-mokratov. V tem času si je Angela našla zaposJitev v sindikatu živilskih delavcev. Tudi tja je vnašala komunistične ideje.
Pri partijskem delu se je seznanila s ko-munistom Francetom Klopčičem in z njim povezala svoje življenje.
Spomiadi leta 1930 je komunistična stranka poslala moža, ki je že nekaj časa živel in deloval v ilegali, najprej na Dunaj, poterrt pa v Sovjetsko zvezo. Ker je tudi Angeli v tistih težkih dneh diktature grozila aretacija, je kljub bolezni, ki ji je načela pljuča, odšla za njim.
V Sovjetski zvezi so \o preimenovali v Nino Pavlovno Vagner. Tam je Nina doži-vela strašno krivico in dolga leta hudega trpljenja, čeprav je izredno prizadevno de-lala najprej kot medicinska sestra v Alupki na Krimu, potem pa kot upravnica splošne knjižnice na železniškem vozlišču velikega gradbišča Bobriki, kjerf so gradili velik kombinat in mesto ob njem. Mesto se je kasneje imenovalo Stalinogorsk.
Koje bila 1937. leta kake tri mesece no-seča in sta oba z možem že z velikim vese-Ijem pričakovala otroka, so ju pod lažnimi obtožbami aretirali. Po sklepu Ijudskega komisariata za notranje zadeve sta bila obsojena na osem let odvzema svobode in na delovno — popravno taborišče. Moža so poslali prestajat kazen daleč na sever evropskega dela Sovjetske zveze. Samo enkrat mi je Nina potožila, kako je bilo hudo takrat, ko je rodila pod stražo v bol-nišnici, potem pa so jo s frimesečno hčerko poslali s transportom v taborišče v Kazah-slan. Ob suhi hrani so potovali pet dni. Lačni otroci so vso pot jokali. V taborišču so jih naselili v lesene barake, poine se-stradanih stenic. Trinajst mesecev se je Nina bojevala za življenje hčerkice, toda zaman. S kakšno nežnostjo in s kakšno žalostjo v srcu je Nina potem vse življenje gledala otroke! To smo dojeli samo njeni priiatelji.
Ceprav je Angeli-Nini tedanja sovjetska oblast naredila tako strašno krivico, je v ta-borišču ves čas, kljub bolezni in izčrpano-sti, požrtvovalno delala. Ko pa je Hitler na-
padel Sovjetsko zvezo, je sklenila: Sedaj moram delati z vsemi močmi, da tudi jaz pomagam premagati nacizem! Potem bo svobodna tudi Jugoslavija in z možem se bova že kako vrnila v domovino, je ves čas verovala.
Kljub Ninini prizadevnosti pa je iz tabo-rišča niso spustili niti dan pred iztekom »kazni«. Klopčičeva je edina Slovenka, ki je prestajala vse strahote Stalinovih tabo-rišč, in to polnih osem let.
Potem je bila srečna, ko so ji dovolili oditi k možu, ki je bil tudi spuščen iz taborišča, moral pa je ostati pri isiem delu. Tudi v Uhti ^ se je takoj zaposlila. Z možem sta se pri-čela bojevati za dovoljenje, da se vrneta v domovino. Toda minilo je še polnih deset let, preden sta uspela. Pred letom 1948 je že vse kazalo, da jima bodo dovolili vrni-tev, ko pa je prišlo do spora KPJ z Informbi-rojem, svoje želje nista smela nitLomeniti.
Sele po Stalinovi smrti so se začele ra-zmere spreminjati. Leta 1955 sta bila oblastno in partijsko rehabilitirana, poleti
1956. leta pa sta se smela vrniti v domovi-no.
Angelo Klopčič- Nino sem spoznala v je-seni 1956. leta. Ugotovila sem, da se za njeno skromnostjo skriva človek izrednih kvalitet. Takoj se je vključila v delo. Spo-minjam se, da se je navduševala nad vsem, kar smo do tedaj zgradili in ustvarili. Po drugi strani pa jo je nepopisno bolela vsaka krivica in napaka.
Na žalost pa se je vrnila v domovino z močno načetim zdravjem, ki se j« z leti še slabšalo in jo končno prisililo v posteljo.
Danes moramo ugotoviti, da smo bili do tovarišice Klopčičeve premalo pozorni, čeprav smo jo vsi, ki smo jo poznali, spoš-tovali in jo imeli radi. Prerana smrt je zaprla knjigo njenega bogatega in predanega re-volucionarnega življenja.
Vsem, ki smo jo poznali, predvsem pa mlajšim, je bila vzor resnične komunistke in taka bo ostala v našem spominu.
IVKA KRIŽNAR