Ozir na stare čase.
Stara rusovska pravlica zastran propada Turčije.
Bilo je 26. majnika leta 1453, ko neke ure po tem, ko so si Turki Carigrad (Konstantinopel) osvojili, prijezdi Muhamed II. v grozoviti prevzetnosti aziat-akega zmagovavca v Zofij no cerkev, ki je bila natlačena žensk, otrok in starčkov, kteri so v njo bežali pred silovitostjo prihrulega Turka. Muhamed na velikem žebcu in vsi drugi jezdici ž njim pohodijo neusmiljeno vse, kar se jim ogniti ne more. Muhamed jezdi čez vpijočo ljudstvo po cerkvi do velkega oltarja, kjer je klečal patriarh z monstranco v rokah, obdan od več duhovnov, in je k Bogu molil: naj bi se usmilil njegovega ljudstva v strašni nadlogi. Namest milost skazati ubogi množici, ki je v cerkvi zavetja iskala, vseka ošabni Muhamed z mečem po škofu , da se mu kri po glavi vlije in se zvali na tla. Ko mu čez nekoliko časa toliko odleže, da se enmalo od tal vzdigniti zamore, za-kriči s strašnim glasom, ki se je po celi cerkvi razlegal, takole: „Ta grozovitost se bo osvetila(ma-aevala)nad taboin nad tvojem ljudstvom,pro-kleti pagan (ajd)! Duh božji mi naznanja, da boste 400 let gospodovali to deželo; po tem pa boste raztergani na štiri kose in pokončani. O 400 letih bo lažnjivi prerok pregnan in poslednji malikovavski duhoven bo ravno na tem mestu konec storil, kjer jez sedaj umreti moram". Ko stari patriarh te besede izgovori, pade mertev na tla, — Turki pa razserdeni po tem govoru pokončajo vse, kar je v cerkvi živega bilo,. brez milosti.
Tako se pripoveduje pravlica po Ruskem, ki je tudi Turkom dobro znana.
Štiristoletna doba steče 26. majnika tega leta, — prigodbe poslednjih mescov plašijo Turke, da bi se ne vresničilo tisto prerožtvo umirajočega patriarha.
—   116   —