Izvolitev novega papeža Kardinal Pacelli — papež Pij XII. V četrtek, 2. iuiuca, je ob 17.30 švignil iz dimnika Sikstinske kapele, kjer so bili zbrani kardinali v konklavu, da izvolijo novega papeža, svetel dim pod vedro rimsko nebo: dokaz, da je novi papež izvoljen. Dvakrat prej se je isti dan (ob 11 in okoli 12.30) iz istega dimnika dvignil ern dim, ki je zbrani množici na trgu sv. Petra sporočil, da je dvakratno glasovanje kardinalov ostalo brezuspešno, ker noben kandidat ni dosegel potrebne dvetretjinske večine. V obeh prunerih so rabljene glasovnice sežgali z mokro slamo vred, kar je dalo črn dim. Tretji dim je bil svetel, ker ni bilo treba več sežgati glasovnic neuspelega glasovanja v zvezi z mokro slamo. Ogromne množice, ki je napolnila trg sv. Petra, se je polastilo velikansko navdušenje. Saj se je zgodilo nekaj, kar se menda že ni zgodilo 300 let, da bi namreč bil novi papež izvoljen že prvi dan konklava, ki je trajal točno 24 ur: začel se je v sredo popoldne oL Ji 17 in se končal v četrtek približno ob istem času. S pojavom belega dima nad Vatikanom so slopili v funkcijo zvočniki na veličastni cerkvi sv. Petra in kolonadi, ki jo obdaja, ter oznanili množici, da je bil izvoljen za novega papeža kardinal Evgen Pacelli, državni tajnik rajnega papeža Pija XI. Ko je bilo v Sikstinski kapeli končano tretje glasovanje, ki je prineslo kardinalu Pacelliju potrebno večino, je kardinal dekan Granito di Belmonte vprašal izvoljenega, ali izvolitev sprejme; ko je odgovoril z »da«, ga je dalje vprašal, kakšno ime si je izbral. Na to je izvoljeni odgovoril: »Pij XII.« Novega papeža so nato odvedli v starodavno zakristijo Sikstinske kapele ter so ga takoj preobleldi v papeška oblačila. Vrnivši se v kapelo, je novo izvoljeni sedel na prestol pred glavnim oltarjem. Pristopili so zaporedoma vsi kardinali, poljubili novemu poglavarju katoliške cerkve prstan na roki ter prejeli od njega objem miru. Medtem je bilo z zunanjega balkona cerkve sv. Petra sporočeno, da je izvoljen novi papež Pij XII. Zazvonili so zvonovi cerkve sv. Petra in vseh rimskih cerkva. Nekoliko pozneje se je pojavil novi papež v obleki velikega duhovna na balkonu cerkve sv. Petra, od koder je podelil svoj prvi blagoslov kot naslednik sv. Petra in namestriik Krietusov mestu (Rimu) in svetu. Novi papež je bil rojen v v^čnem mestu Rimu dne 2. marca 1876, je biltorej za papeža izvoljen prav na svoj 63. rojscni dan. Njegov oče je bil papeški konzistorialni aavokat, njegov stric pa je bil ustanovitelj in vodja vatikanske banke (Banca di Roma). lzhaja torej iz stare rimske rodbine, ki je vedno bila v tesnih stikih z Vatikanom. Dne 2. aprila 1899 posvečen za dubovnika, je bil od leta 1901 namešoen v papeškem državnem tajništvu, potlej nekaj let kot profesor cerkvene diplomacije na papeški akademiji, kjer se vzgajajo bodoči cerkveni diplomati; od leta 1912 pa je bii nameščen kot podtajnik in tajnik kongregacije za izredne cerkvene zadeve in kot član komisije za sestavo cerkvenega zakonika. Leta 1917 ga je papež Benedikt XV. v Sikstinski kapeli posvetil za škofa (z naslovom nadškofa sardskega) ter ga poslal za svojega nuncija v Monakovo. Po naročilu papeža je nuncij Pacelli takoj posredoval pri nemški vladi za končanje vojne in sklenitev miru, toda brez uepeha; pruskemu militarizmu še ni bilo dovolj vojne in prelivanja krvi. Leta 1920 je bil imenovan za nuncija v Berlinu, kamor se je preselil po zaključku novega konkordata z Bavarsko leta 1924. V Berlinu je začel nova pogajanja s prusko vlado za zaključitev konkoidata, ki je bil podpisan dne 22. junija 1929. Z decembrom 1929 začenja novo razdobje v življenju Evgena Pacellija, ki ga je stopnjema privedlo do najvišje stopnje oblasti in časti na svetu: do papeške tiare (krone). Zacetkom decembra se je nuncij Pacelli preselil v Rim, kjer je bil 12. decembra imenovan za kardinala, mesec kasneje (12. januarja 1930) pa za državnega tajnika (zunanjega ministra) papeža Pija XI. Kot državni tajnik je kardinal Pacelli podpisal leta 1933 konkordat z nemško državo, istega leta tudi z nekdanjo Avstrijo, leta 1935 z Jugoslavijo (ta konkordat pa ni stopil v veljavo). Kardinal Pacelli je bil večkrat poslan od rajnega papeža kot njegov odposlanec v razne države o priliki izrednih cerkvenih svečanosti. Leta 1934 je bil papežev legat na 32. mednarodnem evharističnem kongresu v Buenos-Airesu v Južni Ameriki, leta 1935 pa na jubilejnih slovesnostih v Lurdu. Leta 1937 je šel kot papežev zastopnik v Francijo ter je posve- til ceiKev v čast sv. Terezije Deteta Jezusa v Ldsieuxu. Francija, tudi uradna Francija, mu je priredila sijajen sprejem. Leta 1938 je zastopal papeža na 34. mednarodnem evharističnem kongresu v Budimpešti na Madžarskem. Mož, !d je zavzel kot V262. naslednik prestol sv. Petra v Rimu, je bil sprejet z največjimi simpatijami ne samo po katoliškem, marveč tudi po krščanskem svetu. Njegova nagla izvolitev je dokaz za splošno pričakovanje katoliškega sveta, ki se je osredotočilo na njegovo osebo kot na naslednika Pija XI. Značilno je, da so njegovo izvolitev z največjimi simpatijami sprejele prav demokratične države: Francija, Anglija in Amerika. Zaupanje, ki ga katoliški svet stavi v novega papeža, se oslanja na izredne darove njegovega bistrega, vsestransko izobraženega duha, njegovega vedrega značaja, njegovega globoko pobožnega srca, njegove plemenite in odločne volje, ki služi razširjenju resnice, obrambi pravice ui utrditvi miru med narodi. Saj je novo-izvoljeni papež takoj v svoji prvi poslanici, ki jo je v petek opoldne osebno sporočil svetu po radiu, poudaril svoje želje za mir in poziv k prizadevanju za mir. Vsi ljudje, ki imajo srce, tako je rekel sv. oče, žele mir, ker je mir plod pravice in usmiljenja. Pozivamo vse ljudi k miru, da prežeti z ljubeznijo do Boga žive v miru kot ena družina, ki jo navdaja ljufoezen do Kristusa. Želimo mir med narodi, mir s pomočjo bratskega sodelovanja in prisrčnega sporazuma v teh težkih dneh, ko se, kakor se vidi, pojavlja toliko ovir za pravi tnir. Novi papež se takoj izpočetka zaveda, da papeštvo ni samo oblast in sijaj, marveč da je tudi žrtev hi trpljenje. Zlasti danes, ko se človeštvo nekako zvija v krčih, ki pretresajo narode v notranjosti in v odnosu do drugih, ko duša narodov valovi v občutku nesigurnosti in strahu pred bodočnostjo, danes se ti valovi tudi zgruijajo okoli skale sv. Petra. Niso to samo sovražni valovi, so tudi takšni, ki jih tje zažene iz raznih narodov skrb in strah in želja po pomoči in rešitvi. Prosimo torej Boga, naj riakloni svojemu namestniku na svetu, papežu Piju XII., pomoč, varstvo in najobihiejšo milost!