27 Raziskave Uporaba pristopov pomoc ˇi z glasbo pri uc ˇencih s primanjkljaji na posameznih podroc ˇjih uc ˇenja Anka Slana Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta anka.slana@psy.ff.uni-lj.si Povzetek Pomoč z glasbo je hitro razvijajoča se oblika pomoči z umetnostjo, katere pristopov se prvenstveno poslužujejo strokovnjaki s področja psihosocialnega svetovanja, specialne pedagogike in rehabilitacije. V zadnjem času se vse bolj pojavlja tudi v okviru šolstva za dosego raznih vzgojno-izobraževalnih ciljev. Glasba je tesno vpeta v šolsko okolje in se v osnovnošolskem izobraževanju pojavlja v obliki predme- ta glasbena umetnost, ki predstavlja obvezni del osnovnošolskega pro- grama. To odpira široke možnosti uvedbe pristopov pomoči z glasbo v šolski prostor, saj na eni strani spodbuja razvoj učenčevih kognitivnih funkcij kot sta spomin in pozornost, hkrati pa pripomore h krepitvi psihološkega in socialnega blagostanja učencev. V članku se osredo- točamo na možnosti uporabe pristopov pomoči z glasbo pri delu z učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja v okviru treh vrst dodatne strokovne pomoči – pri svetovanju, pri premagovanju primanjkljajev, ovir oziroma motenj ter pri učni pomoči. Ključne besede: glasba, pomoč z glasbo, učenje, posebne potrebe, pri- manjkljaji na posameznih področjih učenja Using Musical Approaches to Help Pupils with Deficiencies in Individual Learning Areas Abstract Music therapy is a fast-growing form of therapy. Its approaches are mainly used by experts from the field of psycho-social counselling, special education and rehabilitation. Recently music therapy has also become more frequently employed in the school settings with the aim of supporting a number of educational goals. As music itself is intensly involved in the educational environment—a music course is a man- datory part of elementary education—, this widens the possibilities of using music therapy approaches in schools, where it both encour- ages the development of students' cognitive functions such as memory and attention, and helps to strengthen the psychological and social well-being of pupils. In this paper, we focus on how music therapy approaches can be used in work with students with learning disabili- ties in the context of three types of interventions: in counselling, in overcoming the specific learning disabilities, and through teaching as- sistance. Key words: music, music therapy, learning, special needs, specific learning disabilities 28 področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami in otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Zakon otroke, ki imajo hkrati več primanjkljajev, motenj ali ovir, opredeljuje kot otroci z več motnjami (ZRSS, 2014a). Primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU) so del težjih specifičnih učnih težav. Pri specifičnih učnih težavah gre za zaostanek v zgodnjem razvoju in/ali težave na enem ali več področjih: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinaci- ja, govor in jezik, branje, pisanje, pravopis, računanje (ZRSS, 2014b). Lahko so posledica »nižjih intelektualnih sposobnosti, pomanjkljive učne motivacije, drugojezičnosti, večjezičnosti in socialno-kulturne drugačnosti, socialno-ekonomske ovi- ranosti in ogroženosti, nespodbudnega okolja ali motenj na področju čustvovanja (depresija, anksioznost)« (Korene, 2010, str. 85). Med specifične učne težave uvrščamo 1) specifične bralno- -napisovalne težave (disleksija, disgrafija, disortografija), 2) specifične učne težave pri matematiki (specifične aritmetične učne težave, diskalkulija), 3) dispraksijo – razvojno motnjo ko- ordinacije, 4) motnje pozornosti in koncentracije (s hiperaktiv- nostjo ali brez nje) (Korene, 2010). Kriteriji za diagnosticiranje učencev s PPPU so poleg učnega neuspeha, ki je nujen pogoj, med ostalimi tudi slabša učinkovitost učenja zaradi pomanj- kljivih kognitivnih in metakognitivnih strategij, motnje tempa učenja in motnje v psiholoških procesih (spomin, pozornost, jezikovno procesiranje …) (ZRSS, 2014b). Kljub temu da imajo učenci s PPPU pogosto povprečne, neredko nadpovprečne in- telektualne sposobnosti, težave pri usvajanju učne snovi ne od- ražajo le težav v šolskem neuspehu, pri ocenah, temveč njihove posledice segajo veliko dlje. Takšne težave imajo obremenjujoč vpliv na celostni razvoj otrok in mladostnikov, na njihovo sa- mozavest, čustvovanje in vsesplošno počutje kot tudi socialno integracijo (ZRSS, 2014b). Učenci s PPPU so v osnovnošolskem kot tudi v srednješolskem izobraževanju upravičeni do prilagojenih oblik in metod dela v procesu poučevanja, dodatna strokovna pomoč pa se navadno izvaja v obsegu ene do treh ur tedensko (Korene, 2010). Izva- jalci dodatne strokovne pomoči (učitelji, specialni in socialni pedagogi oz. drugi strokovni delavci) se lahko v tem času za dosego zadanih ciljev poslužujejo raznih metodoloških pristo- pov, tudi pomoči z glasbo, ki se ji bomo posvetili v naslednjem poglavju. Kaj je pomoc ˇ z glasbo? Glasba je temeljni aspekt človekove izkušnje in je tesno po- vezana z našim notranjim motivom, ki je globoko vtisnjen v vse kulture. Ni presenetljivo, da je glasba prisotna v številnih Uvod Pomoč z umetnostjo je hitro razvijajoča se, vendar v sloven- skem prostoru še vedno precej nepoznana metoda pomoči. Njeni pristopi so se za dosego najrazličnejših ciljev izkazali kot izredno uporabni in se jih zato poslužujejo strokovnjaki z različnih področij — svetovalni delavci, specialni pedagogi, zdravniki, delovni terapevti in drugi. V zadnjem času se metod pomoči z umetnostjo poslužuje tudi vedno več strokovnih de- lavcev s področja šolstva, saj so učinkovite pri doseganju raz- ličnih vzgojno izobraževalnih namenov in ciljev. Z glasbenimi dejavnostmi lahko pri učencih spodbujamo njihove kognitivne sposobnosti, kot so pozornost, koncentracija, spomin, jezikov- no izražanje, razumevanje in druge (Furlan, 2005; Oblak idr., 2004). Poleg izboljšanja kognitivnih sposobnosti pa učinki pomoči z glasbo segajo dlje, saj prispevajo tudi k izboljševanju ostalih aspektov življenja otrok in mladostnikov. Spodbujajo pozitivno razpoloženje, razvoj motoričnih in psihosocialnih sposobnosti, krepijo samozavest, pomagajo pri vzpostavljan- ju dobrega odnosa med učencem in strokovnim delavcem, pripomorejo pa tudi k odkrivanju morebitnih talentov otrok (Bernatzky idr., 2011; Oblak idr., 2004; Sekles, 1996 v Furlan, 2005). Proces pomoči z glasbo se odvija v sproščenem okolju v prisotnosti glasbe, ki učence stimulira in motivira za učenje, izboljšuje razne njihove sposobnosti ter pripomore k izražanju samih sebe. Pomoč z glasbo se torej poleg urjenja kognitivnih sposobnosti spusti tudi na bistvenejše ravni človekove osebno- sti in ga usmerja pri socialnem in osebnostnem razvoju. Namen tega članka je osvetliti, kako lahko metode pomoči z glasbo prenesemo v šolsko okolje, pri čemer se bomo osredo- točili predvsem na učence s posebnimi potrebami, natančneje, na učence s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Skozi članek bomo predstavili koncept pomoči z glasbo in iz- postavili nekaj osnovnih oblik ter se osredotočili na povezanost šolskega okolja z glasbo. Izpostavili bomo nekaj možnih metod in tehnik pomoči z glasbo pri delu z učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter na koncu predstavili nekaj konkretnih predlogov za tovrstno delo. Kdo so uc ˇenci s primanjkljaji na posameznih podroc ˇjih uc ˇenja? Trenutno veljaven Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi po- trebami (ZUOPP-1, Ur. l. RS, Št. 003-02-7/2011-3) opredel- juje naslednje skupine otrok s posebnimi potrebami: otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci ozi- roma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dol- gotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih Uporaba pristopov pomoËi z glasbo pri uËencih s primanjkljaji na posameznih podroËjih uËenja buja pacienta, da se spominja preteklih dogodkov, med tem ko pri aktivnem pacient sam ustvarja glasbo in s tem nove izkuš- nje, namesto da se spominja preteklih (Bernatzky idr., 2011). Medtem ko Bernatzky idr. (2011) razlikujejo med aktivnim in receptivnim pristopom pomoči z glasbo, Schalkwijk (1994) izraz pomoč z glasbo uporablja pri označevanju treh oblik po- moči z glasbo: 1) glasbene dejavnosti, 2) specialne glasbene de- javnosti in 3) glasbeno terapijo. Glasbene dejavnosti se nanašajo na skupinske načine glasbenega udejstvovanja, katerih glavni namen ni izobraževanje na glasbenem področju. Sem sodi petje v zboru, igranje v orkestru, sodelovanje v muzikalu. Pri glasbenih dejavnostih se ne oblikujejo specifični individualni smotri, vendar pa imajo te velik pomen za občutek zadovolj- stva osebe, ki je v njih vključena, saj krepijo in razvijajo samo- zaupanje, navajajo jo na red in prilagajanje skupnemu načrtu in pravilom. V kontekstu šolstva igra pri glasbenih dejavnostih pomembno vlogo učitelj (Kuzma, 2005). Specialne glasbene dejavnosti so lahko skupinske ali individu- alne. Tudi pri teh dejavnostih se oseba skuša nečesa naučiti, vendar se to ne nanaša na glasbene vsebine. Gre za učenje skozi glasbo, katerega bistvo je razvijanje raznih sposobnosti in spret- nosti; pridobivanje glasbenih kompetenc je pri tem drugotne- ga pomena. Pomembno je, da je dejavnost za osebo prijetna, saj jo spodbuja k razvijanju zbranosti, spoznavanju metod in tehnik uspešnega učenja in sprostitvenih tehnik, učenju pravil ustreznega obnašanja ter urjenju komunikacijskih spretnosti (Schalkwijk, 1994). Prek tovrstnih glasbenih dejavnosti se ose- ba uči ustreznega vedenja in gradi temelje za pozitivno samo- podobo (Ortner, 1995 v Kuzma, 2005). Ena izmed dejavnosti, ki sodi v ta sklop, je npr. učenje poštevanke (petje poštevanke ob za to prirejeni pesmi) (Kuzma, 2005). Tretja vrsta oblike pomoči po Shawljiku (1994) je glasbena terapija, ciljno usmerjena dejavnost, ki se navadno izvaja na individualni ravni. Pri glasbeni terapiji je bistven terapevtski proces, glasbeni rezultat pa nima vloge. Bolj kot je terapevtovo delo usmerjeno v proces izvajanja glasbene terapije, manj po- membne so ustaljene tehnike, vedno bolj pa v ospredje prihaja glasbena improvizacija. Ena izmed pomembnih predpostavk glasbene terapije je, da se bodo težave, ki pestijo osebo, same izrazile prek skupnega ustvarjanja glasbe s terapevtom. Pristope pri pomoči z glasbo je torej na eni strani možno deliti na receptivne in aktivne (Bernatzky idr., 2011) in na glasbene dejavnosti, specifične glasbene dejavnosti ter glasbeno terapijo (Schalkwijk, 1994) na drugi. Preden se posvetimo vprašanju, kako je posamezne pristope mogoče aplicirati v prakso ter jih uporabiti pri delu z učenci, si najprej oglejmo, kakšno vlogo ima glasba v šolskem okolju. modernih človekovih okoljih. Služi nam, da se zamotimo pri vsakodnevnih opravilih, predstavlja ozadje v nakupovalnih središčih, je neločljivo povezana s filmi ... Glasba je torej nekaj posebnega, saj se pojavlja ob mnogih pomembnih dogodkih življenja, porokah in pogrebih. Obdaja nas skoraj na vsakem koraku. Čeravno je mnogokrat niti ne opazimo, nas pogosto stimulira. Sama izpostavljenost glasbi, kot tudi aktivnejše po- slušanje glasbe pa še ni pomoč z glasbo, temveč zgolj glasbena stimulacija (Bernatzky idr., 2011). V nasprotju z glasbeno stimulacijo je pomoč z glasbo »rezultat namernega in kontroliranega postopka – sistematičnega proto- kola, katerega učinki so lahko formalno preverjeni« (Bernatzky idr., 2011, str. 1990). Pri pomoči z glasbo gre torej za načrtovan proces, katerega rezultati so preverljivi. Furlan (2005) glasbo v okviru pristopov pomoči z glasbo opredeljuje kot medij, ki ima razne terapevtske učinke. Pomoč z glasbo je tako »znanost uporabe glasbe kot terapevtskega sredstva za izboljševanje ka- kovosti življenja in je edinstven proces, saj ponuja alternativno obliko neverbalne komunikacije po glasbenem mediju, obe- nem pa združuje oba vidika – verbalni in neverbalni« (Furlan, 2005, str. 86). Svetovno združenje za pomoč z glasbo (World Federation of Music Therapy, 2010 v Bernatzky idr., 2011, str. 1990) v ospredje pomoči z glasbo postavlja uporabo specifičnih glasbenih elementov, kot so zvok, ritem, melodija, harmonija, dinamika in tempo, ki človeku pomagajo pri vzpostavljanju pozitivnih interakcij z okoljem, izboljševanju emocionalnih ali kognitivnih stanj ter blagodejno vplivajo na fizično počut- je posameznika in s tem na boljšo kvaliteto življenja. Pomoč z glasbo je torej učinkovito sredstvo za dosego različnih ciljev, od katerih pa so odvisni specifični pristopi, ki jih pri tem upo- rabljamo. Pristopi pomoči z glasbo Splošno gledano so pristopi pomoči z glasbo deljeni med recep- tivne in aktivne. Receptivna pomoč z glasbo navadno spremlja ostale vrste pomoči in terapij, v katere se vključuje glasba, ki jo pacient oz. obravnavana oseba izbere s pomočjo terapevta. »Glasbene intervencije so navadno izbrane zato, da prebudijo določene emocije, ki omogočajo, da pacient lažje dostopa in prikliče spomine, hkrati pa s ciljem razumevanja razišče vlogo teh spominov v njegovih trenutnih okoliščinah« (Bernatzky idr., 2011, str. 1991). Aktivna pomoč z glasbo se pomembno razlikuje od receptivne, saj poleg pacienta zahteva še usposob- ljenega glasbenega terapevta, da skupaj z njim ustvarja glasbo, včasih pa tudi telesne gibe. Terapevt spodbuja pacienta k im- proviziranju, tako da skupaj pojeta in igrata inštrumente, ali pa se gibljeta po glasbi. Namen aktivnega pristopa je predvsem vplivanje na čustvovanje osebe. Ena izmed pomembnih razlik v obeh pristopih je, da receptivni pristop pomoči z glasbo spod- 29 Raziskave 30 druge. Dober glasbeni pedagog zagotovo sledi načelom in pro- cesom pomoči z glasbo, čeprav se jih morda ne zaveda popol- noma. Tako tudi dober izvajalec pomoči z glasbo, npr. glasbeni terapevt, sledi mnogim praksam glasbene umetnosti. »Pomoč z glasbo in glasbeno umetnost lahko najbolje razlikuje dejstvo, da se glasbeni terapevt ukvarja predvsem s spodbujanjem spre- memb v vedenju in ne s perfekcijo glasbenega prizadevanja. Nasprotje temu je glasbeni pedagog. Karakteristike pacientov se skoraj vedno pomembno razlikujejo od študentov. Glasbeni terapevt je torej bolj občutljiv na neglasbeno vedenje otroka, glasbeni pedagog pa na glasbeno vedenje otroka« (Wilson, 1968, str. 293). Glasba je torej tesno vpeta v šolski prostor. Kot šolski predmet ponuja ogromno možnosti za medpredmetne povezave, saj se povezuje z mnogimi področji iz šolskega programa (Holcar idr., 2011), zaradi česar ima velik potencial pri delu z učenci na posameznih področjih učenja. Možnostim uporabe pristopov pomoči z umetnostjo pri učencih s PPPU se bomo posvetili v naslednjem poglavju. Kako lahko pomoc ˇ z glasbo pripomore k razvoju uc ˇencev s primanjkljaji na posameznih podroc ˇjih uc ˇenja? Zakon (ZUOPP-1, Ur. l. RS, Št. 003-02-7/2011-3) predvideva tri oblike dodatne strokovne pomoči, ki pripada učencem s posebnimi potrebami. Pomoč se lahko izvaja kot 1) svetovalna storitev, 2) pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziro- ma motenj ter 3) učna pomoč. V nadaljevanju si bomo ogledali možnosti izvajanja pomoči z glasbo glede na možna področja izvajanja dodatne strokovne pomoči. Najprej se bomo osre- dotočili na to, kako lahko s pristopi pomoči z glasbo izvajamo svetovalno storitev, saj so čustvene in socialne težave pogosto spremljevalke PPPU. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj možnosti, kako z glasbenimi dejavnostmi spodbujamo prema- govanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, torej izboljšuje- mo splošne kognitivne sposobnosti, na koncu pa se osredoto- čili na učno pomoč oz. kako lahko s pomočjo glasbe učenca naučimo določene zahtevane snovi. Svetovalna storitev Težave učencev s PPPU navadno niso omejene le na posame- zen primanjkljaj, ampak se jim mnogokrat, kot že omenjeno, pridružujejo težave v psihosocialnem razvoju posameznika – šibka samozavest, pomanjkanje volje, težave v čustvovanju in vedenju ter druge. V takšnih primerih je pomemben korak dodatne strokovne pomoči svetovalna storitev, kjer svetoval- ni delavec skupaj z učencem gradi na pozitivnem odnosu in varnem okolju ter predeluje morebitne čustvene in vedenjske težave. Prednost glasbe pred ostalimi pogosto uporabljenimi Kako je glasba vpeta v šolstvo? V vzgojno-izobraževalnem programu za osnovne šole se glas- bena umetnost pojavlja kot poseben predmet, kar kaže na to, da zaseda posebno mesto tudi v šolskem prostoru. Glasbena umetnost predstavlja del obveznega učnega načrta v osnovnem šolstvu v Sloveniji, čeprav se skozi šolanje število ur glasbe sko- zi leta zmanjšuje. Največ, 2 uri tedensko, se je izvaja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju (Holcar idr., 2011). Učni na- črt za glasbeno umetnost (Holcar idr., 2011) med splošne cilje izpostavlja tudi »spodbujanje doživljanja in izražanja glasbe z glasbenimi dejavnostmi (poslušanje, izvajanje, ustvarjanje) ter drugih izraznih sredstev in medijev; vzbujanje radoved- nosti ter razvijanje interesa in aktivnega odnosa do glasbe; […] razvijanje kritične presoje in vrednotenja glasbe; spod- bujanje estetskega razvoja z dejavnostmi glasbenega izvajanja, poslušanja in ustvarjanja; […] razvijanje glasbenih sposobnosti in spretnosti z aktivnimi oblikami in metodami dela; razvijan- je sporazumevanja in komuniciranja v glasbenem jeziku; gi- balno-rajalno, plesno, likovno in besedno izražanje glasbenih doživetij in predstav; […] razvijanje smiselne in kritične upo- rabe sodobne tehnologije; spoznavanje učinka in uporabnost glasbenih dejavnosti kot sprostitvenih tehnik za telo in duha (glasbena terapija); razvijanje čustvene inteligentnosti kot temeljnega pogoja za učenje ter čustveno-socialno zrelost otrok« (Holcar idr., 2011, str. 5). Ti cilji se v veliki meri nana- šajo na kognitivni in čustveni razvoj otroka in mladostnika (spodbujanje doživljanja in izražanja glasbe, razvijanje glasbe- nih sposobnosti in spretnosti, razvijanje čustvene inteligntnosti ...), poudarjajo vzgojno moč glasbe (razvijanje kritične preso- je in vrednotenja glasbe, razvijanje kritične uporabe sodobne tehnologije …), prav tako pa se naslanjajo na cilje pristopov pomoči z glasbo (spoznavanje učinka in uporabnost glasbe- nih dejavnosti kot sprostitvenih tehnik za telo in duha). Kljub temu da se izobraževanja v glasbenih šolah udeležuje le del šoloobveznih otrok, je na tem mestu vredno izpostaviti tudi dva vzgojno-izobraževalna cilja glasbenih šol, ki jih ureja Zakon o glasbenih šolah (ZGlas, Ur. l. RS št. 81/06, uradno prečišče- no besedilo) in se nanašata na psihološke in socialne aspekte razvoja posameznika: omogočanje osebnostnega razvoja učen- cev v skladu z njihovimi sposobnostmi in zakonitostmi razvoja ter vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanja z drugimi. Omenjeni cilji skupno izpostavljajo, da cilj glasbene umetnosti ni le glasba, temveč, da so bistvenega pomena tudi ostali vzgojni učinki (omogočanje osebnostnega razvoja, spodbujanje medsebojne strpnosti …), ki jih je potreb- no udejanjati tudi v šolskem prostoru. Glasbena umetnost in pomoč z glasbo morda na prvi pogled nimata veliko skupnega, vendar sta v mnogočem del druga Uporaba pristopov pomoËi z glasbo pri uËencih s primanjkljaji na posameznih podroËjih uËenja kontrola (vključno z govorom), abstraktno mišljenje, učenje in reševanje problemov (Bernatzky idr., 2011; Oblak idr., 2004; Furlan, 2005). Primerna metoda za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj so inštrumentalne dejavnosti (Boxill, 1989) – oblika naučenega prilagodljivega vedenja prek medija glasbenega in- štrumenta –, s pomočjo katerih otrok začne bolj organizirano porabljati svojo neizrabljeno in neusmerjeno energijo. Uporaba inštrumenta v okviru pomoči z glasbo spodbuja predvsem rit- mično-gibalne spretnosti, govor, ki omogoča lažjo komunika- cijo in posledično socialno integracijo, neobremenjeno prido- bivanje znanja, krepitev zbranosti in pozornosti, samozaupanje (Furlan, 2005). Sekles (1996 v Furlan, 2005) trdi, da uporaba inštrumenta pozitivno deluje na razvoj gibalnih spretnosti, saj izboljšuje telesno držo, senzorno-motorične spretnosti, poleg tega pa tudi pozornost in obvladovanje. Inštrumentalna igra je hkrati oblika socialne dejavnosti, ob kateri se krepijo go- vorne in komunikacijske spretnosti in jo je mogoče uporabiti tudi za doseganje psihosocialnih ciljev (Furlan, 2005). Inštru- mentalna igra s klavirjem izboljšuje koordinacijo, prostorsko organizacijo, sekvencioniranje, senzorno integracijo (vizualno- -avditivno), prstno diferenciacijo, ustvarjalnost, iniciativnost, samostojnost, zbranost, pozornost in nenazadnje pozitivno samopodobo. Kot taka je inštrumentalna igra učinkovita pri spodbujanju splošnih kognitivnih sposobnosti (Furlan, 2005). Učna pomoč Med specifične učne težave se uvrščajo (Korene, 2010) speci- fične bralno-napisovalne težave, specifične učne težave pri ma- tematiki, razvojna motnja koordinacije in motnje pozornosti in koncentracije (s hiperaktivnostjo ali brez nje). Glasba je lah- ko učinkovita pri vseh štirih sklopih težav. Pesemski program npr. približuje »zakladnico mladinske poezije in utrjuje njene pojme« (Oblak idr., 2004, str. 29), kar lahko pripomore k bral- no-napisovalnemu razvoju. Petje s primerno tehniko vpliva na kakovost izgovarjave, kar ravno tako izboljšuje bralni razvoj, hkrati pa pripomore k boljši koordinaciji obraznih mišic. Pri izboljševanju koordinacije lahko pomembno vlogo odigra in- štrumentalna igra in gibanje učenca ob glasbi, saj izboljšuje gibalno spretnost (Holcar idr., 2011). Podrobneje si poglejmo omenjene štiri sklope specifičnih učnih težav in nekaj metod in tehnik pomoči z glasbo. Specifično bralno-napisovalne težave Najbolj pogost predstavnik bralno-napisovalnih težav je dislek- sija. Pojavlja se v različnih oblikah, v splošnem pa predstavlja nevrofiziološko stanje, kjer so moteni procesi predelovanja je- zikovnih informacij. Posameznika s to motnjo je moč hitro pre- poznati po težavah z branjem. Disleksija ni posledica nižjih in- telektualnih sposobnosti ali nespodbudnega okolja, kljub temu terapevtskimi tehnikami je, da mnogokrat učinkovito pripo- more k motivaciji, ki je nujen pogoj za kakršenkoli napredek (Korenjak, 2008). Prek nje lahko na igriv in motivirajoč na- čin pri posamezniku razvijamo zelo pomembne sposobnosti (Knoll in Knoll, 2008). Glasba lahko vpliva na zdravo počutje, spodbuja razpoloženje in čustvene reakcije (pomirja, aktivira, omogoča stike) (Oblak idr., 2004) in je ustrezna za vzpostavitev primernega terapevtskega okolja, še preden z učencem začne- mo delati na specifičnih učnih ciljih. Sodobne raziskave kažejo, da glasba močno stimulira socialne in emocionalne procese, ki pozitivno vplivajo na razpoloženje. Pozitivno razpoloženje pa se odraža tudi pri zdravju človeka (Bernatzky idr., 2011). K vzpostavitvi primernega in varnega svetovalnega okolja lahko pripomore že sam izbor glasbe, ki je učencu všeč. Učenec skupaj s svetovalnim delavcem diskutira o glasbi, ki mu je všeč, in išče razloge, zakaj mu je všeč. Sveto- valec pri tem učencu daje podporo in ga spodbuja, da najde sebi primerno glasbo, ki jo nato skupaj z njim aktivno posluša. V tem okviru govorimo o receptivni obliki pomoči z glasbo. Kljub temu da so učinki receptivne oblike pomoči z glasbo precej učinkoviti, pri vzpostavljanju primernega terapevtskega razpoloženja in varnega ter stimulirajočega okolja pa sodobni zahodni koncepti pomoči z glasbo predvidevajo, da ni posluša- nje glasbe tisto, ki primarno izboljšuje razne funkcije, temveč glasbena aktivnost. V zahodnem svetu je opaziti upad recep- tivnih oblik pomoči z glasbo in povečanje aktivnih, v katerih se uporabljajo predvsem metode svobodne improvizacije. Ena izmed metod pomoči z glasbo, ki je primerna v okviru svetovalnega procesa, je ustvarjanje pesmi. Pesmi so rezultat dolgega procesa med svetovalcem in učencem, med katerim se lahko pojavi veliko pomembnih terapevtskih procesov. Ta me- toda je primerna za učence, ki imajo težave z izražanjem čustev in strahov (Knoll in Knoll, 2008) in je primerna za začetek sve- tovalnega procesa, še preden pri učencu nadaljujemo s cilji, kot so odpravljanje in izboljševanje primanjkljajev na posameznih področjih učenja. Pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj Kot že omenjeno, so specifične učne težave pogosto posledi- ca ene ali več motenj v kognitivnem sistemu osebe. Pomoč z glasbo lahko ob rednem uporabljanju njenih metod spodbuja razvoj raznih kognitivnih funkcij oziroma pomaga pri pre- magovanju primanjkljajev, ovir in motenj. Aktivna glasbena zaznava in doživljanje namreč vplivata na kakovost splošne zbranosti, spodbujata kreativno mišljenje ter razvijata analitič- no mišljenje (Oblak idr., 2004). Z metodami pomoči z glasbo lahko krepimo kognitivne funkcije, kot so spomin, pozornost, jezik, izvršilne funkcije, prostorsko procesiranje, motorična 31 Raziskave 32 Specifične učne težave pri matematiki V grobem jih delimo na diskalkulijo in specifične aritmetič- ne učne težave, »ki so povezane s slabšim semantičnim spo- minom (priklic aritmetičnih dejstev), aritmetičnimi procedu- ralnimi težavami (slabši in nepopolni aritmetični postopki) in vizualno-prostorskimi težavami (neustrezno predstavljanje in razlaga informacij)« (Korene, 2010, str. 89). Diskalkulija je na- vadno opažena že v ranem otroštvu, ko se otrok sreča z osnov- nimi računskimi operacijami. Kot motnja se pojavlja sama ali pa skupaj z drugimi primanjkljaji, npr. disleksijo. Najpogostejše težave v sklopu težav pri matematiki so težave z dojemanjem števil, težave s štetjem, parafazične substitucije (učenec pri branju, pisanju ali računanju nepravilno uporablja števila in jih zamenjuje), perserveracije (učenec vztraja pri do- ločeni strategiji pri različnih tipih nalog, čeprav niso primerne), napačno pisanje števil (vrstnega reda števk), težave s priklicem aritmetičnih dejstev, težave z »usvajanjem, pomnjenjem in pri- klicem različnih postopkov« (Korene, 2010, str. 89), težave pri upoštevanju postopka (preskakovanje delov postopka), oteže- no pomnjenje večjega niza številk (npr. telefonske številke). Pristopi pomoči z glasbo so lahko uporabni tudi pri matema- tičnih težavah. Morda nekoliko manj pri specifičnih aritme- tičnih težavah, vendar so kljub temu učinkoviti pri pomnjenju določenih postopkov reševanja problemov. Kot je omenjeno v prejšnjem podpoglavju, bi petje pesmi s primerno vsebino tudi tukaj lahko imelo pozitivne učinke. Predvsem učinkovite pri težavah s štetjem, pomnjenju poštevanke in oteženem pom- njenju večjega niza številk, so specialne glasbene dejavnosti. Izvajalec strokovne pomoči lahko z malo domišljije sestavi pe- sem, ki bo vsebovala potrebne informacije, hkrati pa jo lahko opremi z raznimi gibi. Npr. če ima otrok težave pri štetju, si lahko hitro izmislimo konjička, ki ob štetju s kopiti udarja ob tla, in ga upodobimo v pesmi. Drugi način pomoči z glasbo, ki bi lahko pomembno prispe- val k usvajanju številskega koncepta, je inštrumentalna igra, ki smo jo že podrobneje predstavili v enem izmed prejšnjih poglavij. Posebej uporaben medij je boben. S pomočjo bobna lahko učenca učimo šteti (udarci po bobnih) in tudi sešteva- ti (če najprej udarimo trikrat in nato dvakrat, je to skupaj pet udarcev). Za računsko operacijo, kot je odštevanje, je primer- nejši inštrument klavir, kjer lahko določimo izhodiščno tipko (tako kot na številski premici), nato pa se pomikamo po tipkah gor ali dol in s pomočjo tega štejemo, seštevamo in odštevamo. Dispraksija – razvojna motnja koordinacije Težave z motnjo koordinacije se, tako kot ostali primanjkljaji, navadno pričnejo pojavljati že zelo zgodaj. Vidne so na področ- ju plazenja, sedenja, hoje in govora. Dispraksija je »motnja da se lahko pojavi hkrati s tem. Pogosto se ji pridružujejo še težave s pozornostjo, s simboli in računanjem. Osebe z dislek- sijo so mnogokrat izredno ustvarjalne in inovativne, močne so na področju športa, umetnosti, arhitekture in drugih. Kljub temu pa mnoge zaradi nenehnega doživljanja neuspehov svo- jih talentov ne odkrijejo ali ne izkoristijo (Korene, 2010). Naj- pogostejše specifične bralno-napisovalne težave se pojavljajo na področjih fonološkega procesiranja, branja, pisanja, ustnega in pisnega izražanja. Ker osebe s takšnimi primanjkljaji pogo- sto razmišljajo v obliki slik in ne s pomočjo verbalnega izra- žanja, njihove težave nastopajo tudi na področjih prostorske orientacije in organizacije, pomnjenja in priklica informacij in dejstev, predelovanja informacij, matematike, tujega jezika (Korene, 2010). Ob bralno-napisovalnih težavah je lahko učinkovita uporaba specialnih glasbenih dejavnosti (Levine in Levine, 1998). Z nji- mi si učenec širi besedni zaklad, se uči stavčnih struktur, slov- ničnih prvin, razvrščanja, obvladovanja številčnega koncepta (Furlan, 2005). Učencu, ki ima takšne težave, lahko pripravimo preproste pesmi, katerih vsebina bo zajemala določeno učno snov. Npr. če si učenec ne more zapomniti vprašalnic za sklan- jatve, saj ima težave pri pomnjenju informacij, lahko vprašal- nice na domiseln način uporabimo v rimah. Učenci imajo na- vadno precej manj težav s pomnjenjem besedil pesmi, saj se ob priklicu informacij osredotočajo tudi na melodijo in ritem pesmi, kar navadno stimulira njihov kognitivni aparat do te mere, da se spomnijo tudi besedila, iz katerega nato razberejo iskano informacijo. Petje lahko v začetni fazi vključuje tudi branje in je zato pri- merno pri odpravljanju težav z disleksijo. Pomoč z glasbo lah- ko deluje tudi v obratni smeri, pri težavah s pisanjem. Možna metoda je zapisovanje besedila določene pesmi. Namesto da učencu pripravimo suhoparni narek, ga lahko motiviramo z glasbenim narekom. Učencu bo tako morda lažje zapisati dolo- čene besede in več zaporednih besed v stavku, s čemer bi sicer imel težave, saj se ne bo osredotočil le na besedni vidik nareka, vendar bo hkrati zaznal tudi ritem in melodijo glasbe, ki mu bosta pri priklicu predstavljala signala za aktivacijo določenega spomina. Tudi petje je odlična tehnika, s katero se da uriti fonološko procesiranje, kadar ima učenec težave z združevanjem glasov v zloge in teh v besede. Mnogo učencev ima v sklopu fonološ- kega procesiranja težave z zavedanjem in oblikovanjem rim. Izpostavljenost pesmim in pogostemu petju lahko vzbuja ob- čutek za gradnjo in zaznavo rim. Uporaba pristopov pomoËi z glasbo pri uËencih s primanjkljaji na posameznih podroËjih uËenja s pridruženo hiperaktivnostjo navadno izkazujejo gibalni ne- mir in imajo nenehno potrebo po motorični dejavnosti, včasih tudi stalno govorjenje. Pri tem primanjkljaju so učinkovite pravzaprav vse oblike po- moči z glasbo. Pomembno je predvsem to, da učenca motivirajo oz. »aktivirajo«, kadar je to potrebno (pri tipu brez hiperaktiv- nosti), in ga umirijo oz. obdržijo njegovo pozornost (predvsem pri nemirnih, impulzivnih ter hiperaktivnih učencih). To lah- ko v splošnem dosežemo na dva načina. Pri enem uporabimo bolj recepetivno obliko pomoči z glasbo – glasbo (vrsta glasbe je odvisna od namena) uporabimo pred samo dejavnostjo, da dosežemo določen učinek mirnosti ali aktivnosti učenca, ali pa med samo dejavnostjo. Drugi način je aktivna oblika pomoči z glasbo, katere namen je v tem primeru predvsem v motivaciji, da drži učenčevo pozornost. S tem so mišljene razne specialne glasbene dejavnosti (predstavljanje učnih vsebin v obliki pe- smi, računanje s pomočjo klavirja, plesno gibanje …), ki smo jih predstavili v ostalih sklopih primanjkljajev na posameznih področjih učenja. Ravno tako je pri učencih s težavami s pozornostjo primer- na inštrumentalna igra. Ta lahko predstavlja sprostitev večjih količin energije pri hiperaktivnih posameznikih. Ti lahko npr. močno udarjajo po bobnu, po drugi strani pa lahko čim hitreje igrajo lestvice po tipkah klavirja, kar zahteva določeno mero energije in koncentracije. Po drugi strani lahko z inštrumen- tom motiviramo bolj pasivnega učenca in prek zanimivih me- lodij in glasbene igre (npr. da se svetovalec in učenec izmen- jujeta pri igranju določene pesmi na klavir – vsak zaigra eno tipko) pritegnemo njegovo pozornost. Zakljuc ˇek Glasba je del našega vsakdana – je pomemben del kulture in tradicije, skozi njo doživljamo raznolike dogodke, izražamo svoja čustva, želje in hrepenenja. Tesno se vpenja tudi v šolsko okolje in je kot taka dober medij za pomoč učencem, ki se so- očajo s specifičnimi učnimi težavami. Za doseganje maksimal- nih učinkov je zato potrebno poznati pristope in možnosti, ki jih pomoč z glasbo ponuja, jih razumeti in ustrezno uporabiti. V članku smo jih navedli le nekaj, vendar pa je možnosti, ki niso polno izkoriščene, še mnogo, kar daje prostor inovacijam na tem področju. Takšno delo pa mora spremljati ustrezno strokovno in empirično preverjanje učinkov z namenom upo- rabe in nadaljnje evalvacije metod, ki se izkažejo kot najbolj učinkovite. načrtovanja motorične dejavnosti, usvajanja motoričnih ve- ščin in izvajanja naučenih motoričnih veščin« (Korene, 2010, str. 90). Kaže se na področju grobe (nerodnost in gibalna okor- nost) in fine (uporabljanje različnih predmetov, pisanje in risa- nje) motorike, artikulacije glasov in govora (slaba artikulacija določenih glasov, pogosto glasu »r«), zaznavanja ter načrtova- nja in organizacije misli, težav pri izražanju (priklicu besed), priklicu informacij in dejstev. Učenci s to motnjo imajo nava- dno težave pri pouku športa, tehnike in tehnologije, likovne umetnosti in pisanju. Odpravljanje dispraksije s pomočjo glasbe se navadno izvaja v kombinaciji s plesno terapijo, kjer je učenec pozvan h gibanju na določeno glasbo. Ob glasbi lahko učenca motiviramo, da izvaja razne gibe, abstraktne, ki krepijo njegovo vsesplošno gi- balno sposobnost, in tudi takšne, ki jih uporablja v vsakdanjem življenju. Poleg tega lahko glasba služi tudi kot ozadje pri oprav- ljanju vsakodnevnih opravil, npr. učencu zadamo nalogo, da prepiše določen tekst in s tem trenira fino motoriko, hkrati pa ga povprašamo, katero glasbo želi ob tem poslušati. Pri osebah, ki imajo težave z artikulacijo glasov in govora, lahko glasba de- luje kot medij komunikacije, pri tem je seveda zelo pomembna vokalizacija, predvsem ko želimo pridobiti kontakt z verbalno manj kompetentnimi osebami. Glasbeni okvir lahko nudi pod- lago za raznotere zvoke, hrup, jecljanje, ki so bistvenega pome- na pri kreiranju pomenskih izrazov (Knoll in Knoll, 2008). Motnje pozornosti in koncentracije Motnjo pozornosti definirajo razvojno neustrezne veščine pozornosti (Konrad in Eickhoff, 2010). Učenci imajo težave z osredotočanjem na nalogo in ohranjanjem pozornosti, pri ne- katerih se vzporedno pojavlja tudi hiperaktivnost (gibalni ne- mir). Motnja se lahko izraža na dva načina. Pri prvem učenec deluje miren, počasen, pasiven in zasanjan ter za reševanje na- loge potrebuje veliko časa in razmišljanja. Pri drugem je učenec nemiren in impulzivnem, nalogo rešuje hitro in nepremišlje- no, s svojim delom je hitro zadovoljen. Motnja se velikokrat pojavlja z ostalimi motnjami, npr. disleksijo ali dispraksijo. Je razvojna motnja samokontrole. Motnja pozornosti z nevrološko osnovo pa se razlikuje od osta- lih motenj s pozornostjo. Za njeno opredelitev je potrebna iz- polnitev več kriterijev (pojavi se pred sedmim letom, težave s pozornostjo in impulzivnostjo ter pri nekaterih hiperaktivnost- jo morajo biti resne ter pogoste in morajo trajati najmanj šest mesecev) (Korene, 2010). Učenci z motnjo pozornosti imajo pogosto šibko in odkrenljivo pozornost, težave pri usmerjanju in ohranjanju pozornosti, izločevanjem motečih dražljajev, niz- ko raven vztrajnosti. Pogosto so tudi impulzivni, nepremišljeni, njihovo predvidevanje posledic je slabše kot pri vrstnikih. Tisti 33 Raziskave 34 Viri in literatura 1. Bernatzky, G., Prescha, M., Andersonb, M., in Pankseppb, J. (2011). Emotional foundations of music as a non-phar- macological pain management tool in modern medicine. Neuroscience and Biobehavioral Reviews, 35, str. 1989– 1999. 2. Boxill, E. H. (1989). Music therapy for living: The principle of normalization embodied in music therapy. MMB Music. 3. Furlan, M. (2006). Klavirska igra kot komunikacijsko sredstvo v glasbeni terapiji. V: Caf, B., Slunjski, M. (ur.), Umetnostna terapija – kakšna terapija? Maribor, Slovensko združenje umetnostnih terapevtov, str. 86–99. 4. Holcar, A., Borota, B., Breznik, I., Jošt, J., Kerin, M., Kova- čič, A., Lango, J., Mraz Novak, M., Sicherl Kafol, B. (2011). Program osnovna šola. Glasbena vzgoja. Učni načrt. Lju- bljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. 5. Knoll, Š. L., Knoll, C. (2008). The Meaning of Music in Music Therapy: Case Studies of Different Clients. V: Caf, B., Cajnko, B. (ur.), Oblike in metode dela v umetnosti tera- piji. Maribor, Slovensko združenje umetnostnih terapev- tov, str. 33–39. 6. Konrad, K., in Eickhoff, S. B. (2010). Is the ADHD brain wired differently? A review on structural and functional connectivity in attention deficit hyperactivity disorder. Human brain mapping, 31(6), 904–916. 7. Korene, I. (2010). Primanjkljaji na posameznih področjih učenja. V: Rutar, D. (ur.), Inkluzija in inkluzivnost. Ljublja- na, (str. 83–94). Center RS za poklicno izobraževanje. 8. Korenjak, A. (2008). Historical Aspects of Music Therapy as Reflected by Present Therapeutic Concepts in Austria. V: Caf, B., Cajnko, B. (ur.), Oblike in metode dela v ume- tnosti terapiji (str. 21–32). Maribor, Slovensko združenje umetnostnih terapevtov. 9. Kuzma, M. (2006). Spodbujanje kognitivnega, čustvenega in socialnega razvoja s pomočjo glasbe. V: Caf, B., Slunj- ski, M. (ur.), Umetnostna terapija – kakšna terapija? (str. 68–85). Maribor, Slovensko združenje umetnostnih tera- pevtov. 10. Levine, E., in Levine, S. K. (Eds.). (1998). Foundations of expressive arts therapy: Theoretical and clinical perspectives. Jessica Kingsley Publishers. 11. Oblak, B., Ajtnik M., Vrbančič, I., Slosar, M., Černuta-No- vak, L., Čibej, S., Potočnik, B. (2004). Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja, Glasbena vzgoja. Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport: Zavod RS za šol- stvo. 12. Schalkwijk, F. W. (1994). Music and people with deve- lopmental disabilities: Music therapy, remedial music ma- king, and musical activities. Jessica Kingsley Publishers. 13. Wilson, A. E. (1968). Music in the treatment and educati- on of emotionally disturbed children. V: Gaston, E. T . (ur.), Music in therapy. Michigan: Macmillan. 14. Zakon o glasbenih šolah (ZGla). Ur. l. RS št. 81/06, uradno prečiščeno besedilo. Dostopno na: http://www.uradni-list. si/1/content?id=74776&part=&highlight=zakon+o+glasb enih+%C5%A1olah (6. 2. 2015). 15. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUO- PP-1). Ur. l. RS, Št. 003-02-7/2011-3. Dostopno na: http:// www.zrss.si/pdf/050911123118_zakon_o_usmerjanju_ otrok_s_posebnimi_potrebami_22072011.pdf (6. 2. 2015). 16. ZRSS (2014a). Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje pri- manjkljajv, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potre- bami. Dostopno na: http://www.zrss.si/?rub=3481 (6. 2. 2015) 17. ZRSS (2014b). Otroci s primanjkljaji na posameznih po- dročjih učenja. Dostopno na http://www.zrss.si/?rub=3504 (6. 2. 2015) Uporaba pristopov pomoËi z glasbo pri uËencih s primanjkljaji na posameznih podroËjih uËenja