YU ISSN (9296) — LETNIK XXXI, št. 5. — FEBRUAR 1990 — CENA 5 DINARJEV
VOJSKA: NAMESTO TROBENTE — KIKIRIKIKI
Takšni časi so in vsi so hudi na vojsko, ker je pač taka in ker dolgo traja. Vsi ji zabadajo nož v hrbet, zato pa prislonimo oster pipec na vojaški hrbet še mi in se podpišimo kot ljubitelji gozdnih in drugih živali, pa bo že dovolj bolelo.
Kakor se vojaška strategija loči od civilne, tako se loči tudi pamet. Mi bomo to v našem primeru imenovali intuicija, a te dokler bo še zadnja srnica insistirala za bodečo žico in ji bo semafor originalno zamenjava za naravno okolje.
Tako je vojska po svoji naravni intuiciji sprožila tudi reklamno akcijo sama sebi v prid, misleč, da bo lahko tako najbolje privabila majhne Slovence k kasarnški žici, če bodo lahko tam hranili kure, pure, koze in kozice, race, mestne golobe, srnice in nekai
ducatov zajcev (če sem kaj izpustit, pomeni to samo mojo neinformiranost o dogodkih v kuhinji). Govorimo seveda o improviziranem živalskem vrtu v kasarni Slava Klavora in ograji, ki loči že hudo sluteče Živah od Ljubljanske ceste, avtobusov, tovornjakov, skratka od motornih vozil in vozil z motorjem s prikolico ati brez, od urbanega njim neprimernega okolja.
Ob ograji se včasih ustavi ■kakšen otroški vrtec, da bi mimo načrtovanih vtisov dobil občutek, da še živali ne pustijo pri miru. Slišati je, da morajo zjutraj stati v vrsti po velikosti na prozivki in v primeru uzbune tvoriti skromno falango in čakati nadaljnih ukazov (mimoidoči press). Slišati je tudi, da naša vojska po zahodnem vzorcu dela iz živali Rambote z zelo specifičnimi nalogami. Primer: napade nas sovražnik in zasede naše mesto in razoroži vojsko in nas nato terorizira in ne pusti nikogar blizu občine, kjer ima glavno komando in vse računalnike. Takrat pride mimo star kozel iz kasarne Slava Klavora in ima pod kosmatimi pazduhami skrito močno razstrelivo, trdno prepričan o plemenitem dejanju, afirmiran do amena. Mimo stražarjev bi se zaletel v oficirsko mizo in v zrak pognal vse načrte, ki bi
mestu Mariboru lahko škodovali.
Sam pa sem bil priča neljubemu dogodku, ko je vojak z šibo švrkal srnico po hrbtu, ker ga je drgnila ob ograjo in iz rok obiskovalcev jedla, kar ne bi smela. Razkačen sem stopil do prijavnice in zahteval nadrejenega, a tam naletel na posmeh in zar ne vidiš gu-jo da džomba spava.
Ni daleč dan, ko bomo tam zagledali par ali dva prašičkov ali pa kaj podobno kaloričnega, z izgovorom, da več nimajo staršev in da jim bodo nudili primerno okolje. To pa je: o travi ne duha ne sluha, kamnito korito za napajanje zmrznjeno, o higieni sploh ne govorimo, hrup hujši kot na fronti, zrak pa je bratranec plinske celice.
Nedvomno vsi pozdravljamo morebitno sodelovanje vojaških živalskih vrtov z lovskimi družinami in temu primerno kontrolo, a vendar je še na tisoče drugih kasarn izven urbanih naselij in proč od tako prometnih križišč kot je omenjeno in vsaka kasarna ima štiri vogale.
Sicer pa, ali si predstavljate kaj lepšega kot veselo družbo s polnim želodcem srnine pečenke?
Nino di Kongo
V najbolj prijetni mariborski čajnici, tudi edini, je eden od njenih najbolj stalnih gostov, Boris Cizej, konec letošnjega januarja izjavil, da je Dragica Korade slednjič postala novinarka. Trditev je utemeljil tako: v članku o MARSu — mariborskem radiu študent je napadla tudi »svoje«, torej mladinsko/mislečo organizacijo
Boris Cizej se ni ukvarjal s posameznimi trditvami v članku, temveč imenoval samo glavno ost. Na uho mi je prišla nepreverjena pripoved, kako je na to trditev reagirala Dragica Korade: da ji osebe v mladinski organizaciji niso bile nikoli blizu, cenila pa je to, kar je organizacija počela.
Nobena od obeh drž mi ni blizu. Prepoznavanje glavne osti, ki ga ne zanima, iz kakšnih trditev je ost zgrajena, je zame prekratko in poenostavljajoče. Pozorno branje članka Personalizem na Ko-privčev način? (Večer, ponedeljek, 29. januarja 1990) pokaže, da je Dragica Korade opustila analitičen način pisanja in ga nadomestila s podtikanjem; pozabila pa se je seznaniti s temo, o kateri piše, zato je podtikanje neprepričljivo — oziroma olajšuje prepoznavanje glavne osti.
Predvsem ne razume, kaj je to kolektivnost pri produkciji. S svojo samozadostnostjo si predstavlja, da je tednik Telex narejen, ko v Zgornji Kungoti potegne iz pisalnega stroja zadnji list svojega prispevka. Ne zanima je, kaj vse se mora še zgoditi, da lahko tednik izide. Njeni dolgi, zapleteni stavki pa so posledica pisanja v zadnjem hipu. Zato ne upošteva misli Heinricha von Kleista o postopnem izdelovanju misli med pisanjem, temveč izpove misli tako zamršeno, kot se v prvem hipu v njej porodijo. Zato je ne za-
UTRINKI (11)
nima, ali bo bralec lahko razpletel in razumel, kaj mu sporoča.
Še manj pa razume kolektivnost dela na radiu, kjer produkcija programa ne poteka v zaporednih korakih, kot pri časopisu, temveč praktično hkrati zajame vse sodelujoče. Zato so zanjo vaje nekaj nepotrebnega. V drži vzvišenega odklanjanja je tudi izvedla svoie predavanje prihodnjim MARSevim novinarskim sodelavcem, ki se že nekaj mesecev redno shajajo in počasi začenjajo predelovati svoje občutke, misli in hotenja v zamisli o oddajah, ki jih bodo pripravili.
Drža, ki oseb ne presoja po dejanjih, me še bolj moti. Morda je zato Dragica Korade napadla ZSMS na primeru MARŠ in ne z opisom svojega ustanavljanja družboslovnega inštituta v Mariboru, ker je tako lahko napadu izmaknila sebe. Morda je s tem premeščanjem, kam izliva žolč, ki se v njej nabira od nerodnega Školjčevega pisma, v katerem je predlagal pravično in enakomerno pisanje o vseh političnih subjektih, lažje vpeljala anahronistično mešanje položaja ZSMS pred uzakonitvijo političnega pluralizma in po njem. Predvsem pa se je pridružila tistim Slovencem, ki zmorejo, kot je dejal Tomaž Mastnak, samo reaktivno delovanje in nobenega iniciativnega. Zato je po najnovejših poizvedovanjih SPEM menda samo 3 % vprašanih pripravljenih voliti ZSMS.
Dobrih sto let po prvi vpeljavi političnega strankarskega utripa na Slovenskem se ZSMS ponavlja izkušnja mladoslovencev. Obdobju sprave med staroslo-venci in mladoslovenci zaradi zunanje ogroženosti slovenskega naroda je sledila politizacija v
obliki strank: nastala je močna klerikalna stranka in sila šibka in negotova liberalna. Upam, da bodo šepanja, ki so nujna sestavina vsake analogije, v tem primeru tolikšna, da ponavljanje zgodovine ne bo imelo farsično-tragičnih posledic za oblikovanje političnega pluralizma.
Napake tistih nekaj oseb, ki so vrsto let ohranjale živo idejo o radiu, moramo iskati drugje kot Dragica Korade. Nenehno so ubirali legalne poti in vanje verjeli. Na koncu pa se izkaže, da niso znali delovati dovolj razcepljeno: na zunaj urejali stvari samoupravno in delegatsko, dejansko pa poslovno in diplomatsko (po domače: mafijsko pretanjeno). S svojo držo so zato spravljali v histerijo vse institucije, ki so jih morali nagovoriti, prepričati in od njih nekaj iztržiti. O tem je treba pisati, zakaj so potrebna več mesecev potekajoča dogovarjanja, da na koncu obljuba o denarju obvisi v zraku. Tako bi prodrli do vprašanja o povezovanju interesov in kapitala, do tega, zakaj mora v tej družbi ubirati povezovanje tako sprevrnjene poti. Žal pa Dragica Korade o vsem tem ne piše, ker je MARŠ kot medij ne zanima.
Ker je medij sporočilo, bomo lahko šele zdaj konkretno razmišljali o sivini mariborske mladine, o upravičenosti takšne sodbe in o fenomenologiji te sivine. Ni še povsem jasno, ali so se interesi in kapital že povezali in kakšno podobo ima ta povezava. Toda MARŠ je medtem začel oddajati. Sokovi mladih so na preizkusu, ali znajo producirati program, ki mu ni videti konca.
Igor Kramberger
Boris Jaušovec
Ob vrnitvi kolone vozil — oklepnih, kajpada — z »Našimi fanti« v njih, smo poslušali zatrjevanja, da na Kosovu niso počeli prav nič nenavadnega. Da niso sodelovali tam, kjer se je uporabljalo silo. Slovenska javnost je njihovo vrnitev in njihova zatrjevanja prisrčno sprejela. Tokrat že zopet povsem neupravičeno. Prvič, kot da ne bi imeli slabih izkušenj z »Našimi fanti« tudi v zdajšnjih časih in drugič, kot da se nihče ni naučil brati med vrsticami. Kajti, »Naši fantje« so se vrnili s krvavih manevrov, ti pa so, tudi v najblažji in najbolj nedolžni obliki predstavitev, torej tudi uporaba sile par excellence. Bili so na Kosovu, na pravi strani, s pendreki, puškami in oklepniki. Njihov namen je prav njihova uporaba. Ta pa je izrazito prepoznavna. Torej, če nam »Naši fantje« zatrjujejo, da niso uporabili sile na Kosovu, nam v bistvu pripovedujejo o punčki, ki je samo malo noseča.	(bp)
Č* s« na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, v enem tednu po|avlta dve občili, In to obe na Štajerskem, sicer sivi medijski lisi, je to vredno več kot pozornosti. Minuli ponedeljek so v Celju promovirali celjski mestni časopis »liberalno meščanske usmeritve« Argument, ki ga izdaja skupina občanov z zagnanim Boštjanom Volfom na čelu. Tri dni kasneje se je »za vedno« oglasil tudi novi mariborski radio MARŠ.
Želimo jim čim manj težav, ki ne sodijo v redno delo, hkrati pa zvrhan koš ustvarjalnega zagona in čestitke ob pomembnem formiranju pluralnega prostora na tem področju.
MADŽARI PRIHAJAJO
NEM, NEM SOHA! MINDENT VISSZA!
OBVESTILO JAVNOSTI
»10. DECEMBER«
Državljane irr državljanke Slovenije obveščamo, da smo v okvi-
Bela reakcija na Madžarskem in madžarska gospoda v Prekmurju so vsa leta med vojnama govorili proti Jugoslaviji v duhu revizionističnih gesel: Nem, nem soha! in Mindent vissza! NE, NE NIKOLI! VSE NAZAJ! Kako je s tem NIKOLI in NAZAJ se v primeru deželice, ki je bila v 20-ih letih celo republika in kasneje imela aspiracijo postati kanton, predobro vš. Zlasti prepričljivo se to razbira iz več kapitalnih del več avtorjev, na kar smo v decembrski Katedri že spomnili. Gre za izpolnitev še ne polovičnega dolga, ki — govorjeno v ezopovskem jeziku — še zdaj ne more biti izpolnjen.
Po tem, ko se je podpisani za-
kopal v prej omenjena kapitalna dela (Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918—1920 — zbornik Madžari in Slovenci, Sodelovanje in sožitje ob jugoslo-vansko-madžarski meji — raziskava, 20 let komisije za narodnosti — publikacija. Samoupravljanje — jamstvo narodnostne enakopravnosti/ A z onigazantas — a nemzetisegi egyenjogusag biztositeka — diplomska naloga Geze Dačiča), švignil nekajkrat na teren med dvojezično ljudstvo in se skušal pomeniti z nekaj madžarskimi liderji, se je mnogo-kaj primerilo Med drugim ustanovitev madžarskega kluba v Murski Soboti Začela pa se je tudi predvolilna kampanja, ki ima očitno za
prekmursko madžarsko narodnostno skupnost še poseben pomen.
Kako je z vsem tem, moremo za zdaj zgolj ugibati. Vsekakor pa je vredno citirati iz Revolucionarnega vrenja tole: »Zaradi strankarske razcepljenosti Slovencev so imeli Madžari in madžaroni skoraj vsa leta stare Jugoslavije v rokah lendavsko občino, soboško pa v letih JRZ« To bodi tokrat zaresna napoved teme v prihodnji Katedri, če se avtorju ne bo kaj nepredvidenega primerilo. Recimo kakšna urgenca iz Ljubljane ali iz Vzhoda. Madžari so med nami in Madžari prihajajo.
Branko Zunec
ru OK ZSMS Maribor-Rotovz ustanovili skupini »10. december«. Osnovna dejavnost skupine je zavzemanje za temeljne človekove pravice, med katerimi smo glede na ogroženost postavili na prvo mesto pravice žensk, s tem pa posredno pravice vseh državljanov Slovenije, da svobodno odločajo o svojem življenju. Ustanovitev skupine »10. december« je odgovor na poizkuse diskriminiranja žensk, istospolnih, neporočenih ter vseh, ki hočejo svobodno odločati o svojem načinu življenja.
Živimo v časih, ko so se nekatere stranke za pridobivanje volil-cev pripravljene posluževati do skrajnosti nehumanega sredstva, to je manipuliranja s pravico do splava. Ženska postaja zopet samo »mala vloga« v neki veliki nacionalni igri. Za vsem skupaj pa se skriva tisočletna težnja »moških«, da bi si obdržali nadvlado nad žensko, kar pa je mogoče najučinkoviteje izpeljati z oblastjo nad njenim telesom.
Gospodje, ki imajo polna usta človekovih pravic, ženskam ne priznavajo »človečnosti«, saj ženskam jemljejo njihovo temeljno pravico, to je pravico, da razpolaga s svojim telesom (pravica do splava) in eno . redkih civilizacijskih pravic, ki smo jih v tej družbi imeli. Zanikajo pravico ženske, da je tudi ona enkratno in neponovljivo bitje, da je sposobna razumnega razmišljanja in odločanja. Skrajno cinično zveni njihovo poudarjanje pravice otroka do življenja, ko že rojeni komaj preživijo. Vendar jih kvaliteta življenja že živečih ne zanima, zanima jih številčnost Naroda. Ne zanima jih travmatična izbira ženske, ki se mora odločati med življenjem in življenjem, med življenjem in smrtjo, izkušnja, ki je oni nikoli ne bodo doživeli in zaradi katere njim nikoli ne bo potrebno trpeti, zanima pa jih Usoda slovenskega Naroda. Ženska je vendar rojena za to, da služi najprej očetu, potem možu in njegovim otrokom in s tem Narodu. Služi naj Narodu, pa če to hoče, zmore, si želi ali ne. Ženska bo zopet stroj za rojevanje malih borcev za slovensko suverenost. In, če so Srbi naši (slovenski) največji zunanji sovražniki, potem je abortus in s tem neposredno ženska največji notranji sovražnik Slovencev. Prihajajo časi, ko se bo Slovenke delilo na poštene in nepoštene, ko bodo Slovenke dobivale dota-
cije za tretjega otroka, nesloven-ke pa denarno kazen. V najmrač-nejši varianti časi »menstruacijske policije«, napol uradnih posilstev, časi povečane smrtnosti ter sterilnosti žensk zaradi nestrokovno opravljenih abortusov, časi nesrečnih žensk, moških in otrok.
Gospodje nam obljubljajo suverenost, demokracijo, človekove pravice, ob enem pa nam pripravljajo temeljito poseganje v sfero civilne družbe, v najintimnejši del človekovega življenja. Ob obljubah prepovedi splava še davek na Samski stan, depriviligiranje mater samohranilk, netoleranco do istospolnih, poudarjanje (svetosti) družine, kriminalziranje pornografije, itd. Ponujajo nam demokracijo, človekove pravice za ene ter pekel na zemlji za druge. To pa bo družba v kakšni ne želimo živeti.
Zato se bo skupina »10. december« dosledno borila za pravico, da ženska svobodno in samostojno rešuje travmatično izkušnjo, ki jo prinaša nezaželena nosečnost, o čemer ne more odločati niti bog, niti država, pa tudi nobena komisija ne. Dosledno se bomo borili za pravico posameznika, da se svobodno odloča o svojem potomstvu, o družinskem življenju ali nedružinskem
življenju, da se svobodno odloča o življenju v družinski skupnosti brez blagoslova države ali boga,
da se svobodno odloča o življe-
nju v družinski skupnosti z nasprotnim spolom ali istim spolom.
Skupina »10. december« bo delovala kot skupina za pritsk. Kot skupina, ki bo reagirala na vse pojave omaloževanja in diskriminiranja žensk, kot skupina, ki se bo borila proti vsakemu poseganju v civilno sfero družbe, kot skupina, ki bo pomagala vsem tistim državljanom, ki jim bodo kršene temeljne človekove pravice. Vabimo vse državljane Slovenije, ki so jih poizkusi poseganja v civilno družbo prizadeli, da se nam pridružijo, še posebej pa pravnike, psihologe, zdravnike, sociologe, ki bi bili pripravljeni aktivno reševati probleme, ki se že pojavljajo in ki se očitno še bodo.
Oglasite se nam lahko na naslov:
OK ZSMS Maribor-Rotovž Skupina »10. december« Rotovški trg 9 62000 Maribor (tel. 062/20-053)
Za skupino »10. december« Jasmina Vidmar
2
ur.
•777П
DRAGICA KORADE
BLAŽENI
MED
ŽENAMI
Naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! (F. Prešeren, Zdravljica)
Kaže, da je balkanska komunistična parola »Evropa zdaj!« začela dobivati mednarodno priznanje: neumni Avstrijci so jo vzeli zares. Še huje. »Jugoslovanski pohod v Evropo«, o katerem govori danes sleherni jugoslovanski politik, ki da kaj na svoj govor, so razumeli dobesedno in ob vsej jugoslovansko-av-strijski meji postavili (za začetek) protitankovske ovire, ki niso nepodobne železni zavesi. Ti, ki te železne grede po koroških dolinah in gozdovih interpretirajo kot materializacijo vojaškega uma, ki prepričuje sebe in zlasti druge, da se pred neumnostjo z juga — na nevarni jug umeščajo naši severni sosedi tudi Slovenijo — lahko obvarujejo s protitankovskimi ovirami, imajo samo delno prav. Kaj pa, če so te tone prekrižanega železa onkraj meje kar se da ironična materializacija množičnih slovenskih (pomladnih) sanj o zidu na Kolpi? Ali kot bi rekli neslovenci: kdor drugemu zida zid, ga zazidajo.
Najnovejša avstrijska železna zavesa, ki jo za zdaj še uspešno maskira luknja skozi Karavanke, seveda ni edina tema, na kateri so slovenski komunistični in antikomunisti-čni demokrati izgubili sleherno sposobnost za refleksijo. Vzemimo samo sedanje razprave o vlogi žensk pri razmnoževanju slovenskega naroda. Tisti, ki so še pred letom dni nekatere politike na jugu države obtoževali genocidne politike do Albancev, predlagajo podobne državne ukrepe danes doma. Ne gre za ukinjanje pravice do abortusa. To prepoved so si izmislili totalitaristi iz novega obdobja slovenske demokracije. Gre za davek na samce brez otrok, ki so si ga izmislili komunisti blaženi med ženami skupaj z zsmsjevci. Če so v Makedoniji predmet restrikti-
vne zakonodaje tiste albanske družine, ki imajo več kot tri otroke, bi naj v Sloveniji ta predmet postale ne le družine, ampak celo vsi zaposleni posamezniki brez otrok. Po mnenju mnogih slovenskih demokratov je bilo tovrstno represivno poseganje države v intimno življenje posameznika oblika genocidne politike, v Sloveniji pa je »pozitivni ukrep populacijske politike«. Čeprav gre za eno in isto stvar. Pri razlagi »te stvari« je Emil Milan Pintar, avtor najnovejše populacijske politike na Slovenskem šel celo tako daleč, da je v Telexu izjavil, da je z novimi malimi Slovenci »tako kot z avtomobili«. Če imate denar, si ga kupite. In če se odločite za nakup, plačate. Ja, gospod Emil Milan Pintar, če so zadeve z otroki tako enostavne kot z avtomobili, potem pa si jih kar kupite. Na Kosovem je tega blaga dovolj in — tako pravijo Srbi — preveč. Če so se na slovenske ceste navadili francoski in nemški avtomobili, se bodo še kosovski otroci. Nalašč sem izbrala kosovski primer; na njem namreč pade emilmi-lanpintarjeva teorija o direktni povezanosti mikroekonomije in produktivnega seksa. Če bi namreč ekonomski položaj družine sovpadal s številom otrok na način, kot ga sugerira Emil Milan Pintar, potem bi morali krotiti demografsko eksplozijo v Sloveniji, ne pa na Kosovem. Očitno je posredi nekaj drugega. Predvsem druge kulturne norme, drugi smisli in načini življenja. Ki imajo v družbi, ki prisega na človekove pravice in svoboščine, pravico do obstoja. Ta pravica postane problematična v trenutku, ko jo vlada obteži s krvnim davkom, ki je v slovenskem primeru antigla-varina.
Vse možne kritike vlad, ki so celo ženski trebuh naredile za predmet davčne politike,
so najbrž že napisane. Pod nobeno od teh vlad niso ljudje — tisti z, pa tudi oni brez otrok — enostavno rečeno, živeli dobro. To so bile običajno strahovlade, ki so svoje represivno poseganje v življenje civilne družbe praviloma argumentirale s potrebami naroda. To, kar me vznemirja.
je dejstvo, da kljub temu, da vse te teorije in prakse poznamo, danes po zaslugi demokratov vnovič nadvse resno razpravljamo o njih, čeprav nam je vsem po vrsti jasno, da je razprava o tem, ali je ženska sposobna sama upravljati s svojim telesom tako brezvezna, kot razprava o
tem, ali so Albanci, ki se borijo proti državnemu terorizmu na Kosovem, kontrarevolucio-narji. Kaj vse se še mora v tej državi zgoditi, da bodo politiki začeli komunicirati o tem, o čemer lahko komunicirajo?
Eni zahtevajo orožje za boj proti tistim, na katerih že lep čas preizkušata svoje morilske veščine policija in vojska. Drugi zahtevajo pravice za nerojene. Tretji iščejo odvezo za umorjene pred stotimi, petdesetimi ali vsaj tridesetimi leti. Samo ti, ki morajo vse to prenašati, niso nikogaršnja skrb, čeprav so kot travo izruvali svoj smeh, upanje, prihodnost. Kdo od teh političnih humanistov je kdaj v resnici pogledal mlade, ki brez dela tavajo po mestu? In kdo je prisluhnil tistim, ki jih zdaj pod pretvezo »prestrukturiranja gospodarstva« nesposobna vodstva tovarn postavljajo na cesto? Kateri od skrbnikov slovenskega naroda je po lanski katastrofi obiskal Haloze, kjer ni nobenega človeškega smisla, ne sna, ne zločina in ne pekla? Samo rastline so, tkiva, ptice, zveri in nekaj (zelo lepo slovensko govorečih) ljudi. Ostarelih ljudi; mladi si služijo svoj vsakdanji kruh v Evropi. In naprej. Le kje je ždel ta politični humanizem, ko so na Pohorju delali umetni sneg za Zlato lisico, malo po velikem dogodku pa je postala voda v bolnici za pljučne bolezni na tem istem slivniškem Pohorju »omejena na minimum«? So si vsi ti zagovorniki nebogljenih oplojenih jajčec vsaj enkrat v življenju ogledali kakega nezaželenega otroka? Kakega begavčka, ki ga po slovenjegori-ških hribih išče policija? Kaj vedo vsi ti o življenju kake šestnajstletne deklice, ki ne more povedati doma, od česa se je zredila? Kaj sploh vedo o vsakdanjem življenju ljudi — in življenje ni čisto nič drugega, kot vse to, kar sem na-
števala — ti, ki bi ga radi tako vehementno upravljali? So verski ali kakršnikoli drugi fanatiki, ki jemljejo ženski pravico do abortusa, kdaj videli eno samo predico v MTT-ju, ki je zaradi neznosnih delovnih pogojev spontano splavila? Emil Milan Pintar bi iz te njene osebne tragedije iztržil še en davek. Od plače, s katero komajda sama živi — bog ve kje — bi ji vzeli še pet procentov. Zakaj pa ne bi vzeli vojski? Ali splošni porabi? In zakaj ne bi ljudem najprej uredili nemške plače, pa bi jih potem še po nemško obdavčili?
Domišljala sem si, da je čas propada starega totalitarizma tudi čas za problemsko individualizacijo in metodološko globalizacijo. Politika, ki prihaja, pa se še zmeraj osredi-nja na sovraštvo do tega ali ljubezen do onega. Znotraj tako čustveno nabite- politike ni prostora za racionalno kon-ceptualizacijo; celo ljubezen postaja zdaj predmet državne regulative, ženske pa sredstvo nacionalne ekonomije. Modno branje na podeželju bo kmalu postal najbrž Tavčar, Slomšek, njegovi sopotniki, po mestih bodo brali Reicha, Prousta in dekadente pa bodo skrbniki naroda prepovedali. Kak kreten z ustreznimi akademskimi pridevniki bo privlekel na dan srednjeveško debato o tem ali ima ženska dušo, oblasti pa bodo s svojimi šolskimi reformami razbijale otroke tako kot avtomobile. Alenki Puhar ne bo preostalo drugega, kot da napiše drugi del »Prvotnega besedila življenja«, ki bo objavljen po njeni smrti. Ja, suverenost slovenskega naroda postaja vojaško resna zadeva celo za Avstrijce.
DARKA ZVONAR
ADIJO
PAMET!
Vremena bodo Kranjcem se zjasnila kaj znancev je zasula že lopata (lepljenka po F. Prešernu)
Sicer trezen in sploh cool protagonist slovenske alter-politične scene (iz časov, ko so bile meje še jasno izrisane) je oni dan izjavil, da »smo bitko z vojaško-policijskim aparatom že dobili.« Bi res rada vedela, kako. Mogoče s tajnimi predpisi, za katere je Janez Drnovšek, ko še ni bil predsednik, rekel, da ne sodijo v pravno državo; zdaj je Drnovšek že nekaj časa predsednik, tajni akti pa še zmeraj veljajo. Ali mogoče z oklopni-ki in mrtvimi na Kosovu. Ali morebiti z novim davkom, ki ga je predpisal, medtem ko je velik del naših demokratov ploskal njegovi premierski karizmi, šef vlade, da bi lahko JLA tako okrepljena laže branila pridobitve drugod padle socialistične revolucije. Ali pa mogoče s tem, ko smo »naše fante« končno odpoklicali s Kosova, so pa tam ostali tisti malo manj naši ali sploh ne-naši, da po potrebi maltretirajo separatistično ljudstvo in varujejo Markovičeve reforme. Ali pa manjka zmagi morda samo še pika na i, slovenska vojska, kajti tako kot čisto drugače dene slovenski koži pendrek slovenskega policaja, bo čisto drugače tudi, če nas ne bodo več obtoževali napadov na JLA, ampak na SLA (S pomeni seveda slovenska).
Medtem ko se cool fantje takole tolažijo, se balkanska tradicija, katere osnovno bistvo je militarizem, lepo razvija in živi v sedanjosti. Iz te sedanjosti pa bojda raste, če je verjeti kitajski ljudski modrosti, in ni razloga, da ji ne bi verjeli, seme prihodnosti. Kakšna bo ta prihodnost, se je že dalo vsaj približno razbrati, potem ko se je naš premier, ki mu izraža slovenska
uradna politika nenehno načelno podporo (pa tudi opozicija ni povsem imuna za njegov šarm), slikal na obisku pri letalskih enotah. V samem vljudnostnem slikanju kajpada ne bi bilo nič problematičnega, če nas ne bi kmalu zatem predstavniki armade obvestili, da je zvezna vlada po-žegnala projekt supersoni-čnega letala. Torej projekt, za katerega smo naivneži verjeli, da bo ostal v naftalinu. Ob koncu tisočletja bomo torej jurišali na nebo z lastnim su-personikom, kaj se bo medtem zgodilo na zemlji, pa niti zvezne vlade niti slovenske politike očitno ne skrbi. Funkcioniranje po načelu »država, to sem jaz,« kakršno zdravorazumski pripisujejo premie-ru, je pač tesno povezano z miselnim modusom »za menoj potop«.
Letalski razvojni program naj bi bil v »funkciji razvoja celotne države oziroma programa reform, za katere se je odločil Zis.« Nadvse zanimivo in poučno bi bilo izvedeti od premiera za podrobnejšo razlago njegovega »supersoni-čnega funkcionalizma«. Toda doslej ni še nihče od starih in novih pretendentov za oblast povprašal na za to pristojnih krajih, v kakšni funkciji reformskega programa je famozni supersonik. In ker je tako, bi kdo še utegnil pomisliti, da se pogoltni supersonični projekt vklaplja v koncept nove slovenske suverenosti.
Tudi ni bilo kdove kakšnih odločnih reakcij na tem »demokratičnem« koncu sicer nedemokratične države (ponavljam, potem ko so se naši fantje, obkroženi z vso medijsko pozornostjo in ljubeznijo, vrnili s krvavega Kosova) ob nekem drugem primeru Mar-
kovičevega svojevrstnega funkcionalizma. Premier si namreč ni privoščil samo tega, da je doma in na tujem, potem ko je pustil specialcem pobiti nekaj deset Albancev, razpredal o človekovih pravi-
cah in demokraciji; ampak je albanske žive in mrtve demonstrante razglasil za nasprotnike svoje reforme. In če me spomin ne vara, ni na tem koncu države spet nihče od tistih, ki so na oblasti ali pa
nanjo računajo, odločno podprl skupine prištinskih intelektualcev, ko so ti poslali premieru prijazno pismo. V njem mu sporočajo, da so spregledali »finto«. Namreč: vzrok Za ponesrečeno predsednikovo izjavo, da tiči za shodi albanske mladine po vsem Kosovu strah pred demokratičnimi reformami jugoslovanske družbe, je želja predsednika Zisa, da bi kandidiral za drugi mandat in si zagotovil tdi podporo Srbije, Vojvodine, Kosova in Črne Gore.
Prav ob militantnih posegih in truplih na Kosovu se pokaže v vsej svoji goloti »nova slovenska demokracija«. Slovenska uradna politika skuša sprati tamkaj prelito kri s floskulami, da se lahko problemi Kosova rešijo le po demokratični poti — potem ko je tudi sama to nedemokratičnost pomagala vzdrževati dolgo desetletje. Opozicija (brez te zgodovinske krivde) jo posnema — to, ali posnema druga prvo ali prva drugo, je pravzaprav vseeno —, ali pa se dela, kot da se je kosovski problem in z njim povezano ubijanje ne tiče, ker to pač ni predmet slovenske suverenosti.
Zato pa je predmet te suverenosti žensko telo. V funkciji te suverenosti naj bi po novem Slovenke rojevale čim-več bodočih davkoplačevalcev in vojakov; v ta namen novo-stara oblast že pripravlja zakonske predloge kot novo različico balkanskega militarizma. Ta suverenost, ki se je utelesila — potem ko so slovenski komunisti oziroma prenovitelji postavili svoje stališče malo bolj trdo, demosovci pa ga zmehčali — v opciji konfederacije, je postala naposled skupna točka pozi-
cije in opozicije. Nasprotniki v volilnem boju so se homogenizirali — prav zaradi nabiranja volilnih točk — v brambovski pozi pred srbsko nevarnostjo. Graditev lastnega modela drugačne prihodnosti na zunanjem sovražniku in brisanje razlik med imetniki oblasti in pretendenti nanjo je sicer mogoče opravičevati s pragmatizmom, toda v bistvu ima več skupnega z militarizmom kot z demokracijo. Desetletja militarizma, ki nam je prešel v navado — navada pa je po Wellingtonu desetkrat-močnejša od narave — očitno dajejo bogate plodove. Medtem ko postaja drastično zmanjševanje vojaškega arzenala zgodovinska tema civiliziranega sveta, saj bo le tako mogoče reševati res prave probleme človeštva — ti pa niso nevarnost zunanjega sovražnika, ampak ekološka, ekonomska, socialna ogroženost —, Jugoslavija juriša v prihodnost z vojaškim letalom. In medtem ko so mirovniki v sicer dokaj konzervativni švici izpeljali referendum za ukinitev vojske s presenetljivo dobrimi rezultati, sanjajo slovenski demokrati v poziciji in opoziciji o svoji vojski. Kako naj bi to sredstvo pospešilo pot do pravega in edino razumnega cilja (demilitarizirane slovenske cone) ni jasno.
Zdi se, da je Ivan Kramberger, dobri človek iz Negove, ki bi kot novi šef slovenske države zmanjšal ulično razsvetljavo, zato da bomo Slovenci primorani delati več otrok, natanko to, kar si zaslužimo: naokrog sprehajajoča se živa groteska slovenske demokracije.
3
mms------------
ZOJA
'ллУеУал Izhajati je začel peti letnik knjižne zbirke Studia Humanitatis. Kaj dejansko je ta zbirka?
Skušek: Zbirka Studia humanitatis je nastala na pobudo entuziastov kot univerzitetna zbirka, ki izdaja knjige s področja sodobne humanistike in družboslovja. Ker pravkar poteka naročniška akcija za 5. letnik, ker so torej štirje letniki že tako rekoč pod streho — in to je do zdaj 37 knjig — zbirke najbrž ni treba več predstavljati. V njej so prvič izšla v knjižni obliki imena kot Levi-Strauss, Freud, Braudel, VVeber, Habermas, Le Goff, Finley, pravkar bo izšel Scha-piro itn.
Pa vendar — težave pri nastajanju so bile velike in velike so še zdaj, treba je bilo premagati značilno slovenski etnocentrizem in antiintelek-tualizem. Slovenci na prevode namreč že dolgo gledajo skeptično. Prepričani so, da se vse bistveno na svetu zgodi med Karavankami, Sočo in Sotlo. Slovenci namreč avtohtono, iz sebe predejo vse: od literature do teorije.
Spominjam se dogodka, ko sem bila — ne tako davno — član republiške komisije za podelitev Prešernove nagrade s področja literature. Takrat sem morala ljudi, ki so se mi dotlej zdeli normalni, bistri ljudje, prepričevati, da je tudi prevajanje — bodisi literature ali družboslovja, teorije — zadosti ustvarjalno, da zasluži priznanje, kakršno je Prešernova nagrada. Prvič zato, ker ustvarja strokam terminologijo, ki je še nimajo, in drugič zato, ker iz nič ni nič. Znanost, pa tudi literatura, nista samo slovenski. Literarni prevodi, na primer, prinašajo obdobja in stile, ki jih slovenska književnost sploh nima. Da o teoriji sploh ne govorim.
Kako to, da Studia humanitatis deluje z roba?
Skušek: Projekt Studia humanitatis je nastal na alternativni kulturni sceni, ima pa splošne kulturni pomen. Realizirati bi ga morala vladajoča kultura, pa ga ne more in noče. To so namreč dela, ki se jih velike založbe branijo. Zahtevajo veliko, res veliko dela in sorazmerno veliko denarja za pripravo, imajo pa ozko publiko, torej nizko naklado. Z drugo besedo, te knjige se velikim založbam ne »splačajo«. Mi delamo z veliko veselja in z minimalnimi stroški. Nihče od nas ni redno zaposlen, iščemo cenejše tiskarne, sponzorje za papir. Strokovnega dela, ki ni nikoli plačano ali zadosti plačano, je veliko. Opravljajo ga ljudje, ki
jim je veliko do tega, da take knjige izhajajo, in sicer iz en-tuziazma.
'*aVe!6Wa	Studia humanita-
tis je torej po svoji formi ekskluzivno marginalna založba, po referenčnosti pa osrednja. Kaj to pomeni za odnos uradne kulturne politike do nje?
Skušek: Glede osrednosti: bila sem na knjižnih sejmih, nazadnje na beograjskem, mislim, da poznam tuje zbirke s tega področja, in lahko rečem, da nas ni treba biti prav nič sram. Zbirka je na svetovni ravni.
Kar pa zadeva odnos uradne kulturne politike do Sh, je pa takole: običajni razlogi, s katerimi kulturni politiki polemizirajo z našo zbirko, so, da pravzaprav nikamor ne spadamo. Ne pod Kulturno skupnost, ker nismo izvirna kulturna ustvarjalnost, ne pod Raziskovalno skupnost, ker nismo izvirna raziskovalna dejavnost. To predalčkanje, ko ne vejo, kam bi nas dali, odkod bi vzeli, je čisti blef. V resnici gre za ideološke razloge, o katerih sem govorila že prej,
za antiintelektualizem in bolno slovenstvo. V strokah vladajo klani in ti se čutijo ogrožene. Elite na vsakem teh področij želijo obdržati svoj elitni položaj. Kako? Tako, da blokirajo informacije ali da jih filtrirajo. In pišejo tako imenovana »izvirna« dela. Tako smo, na primer, na sestanku programske skupine Sh slišali iz usta znanega slavista, da sta Jakobson in Benveniste že presežena avtorja. To naj bo namesto vica brez besed.
Glede na že omenjeno referenčnost zbirke — če podkrepimo^ odkar je pri Studia izšla Webrova Protestantska etika in duh kapitalizma, se nanjo sklicuje staro in mlado — kdo vas financira?
Skušek: Financira nas Kulturna skupnost, ki pokriva t. i. proizvodne stroške, in v zelo
majhnem delu tudi Raziskovalna skupnost. Strokovni sodelavci pri KS so nam sicer naklonjeni, vendar pa nenehno slišimo, da ni denarja. S tem se seveda ne strinjam. Denar je, vprašanje je le, kako ga razdeliti. »Ivan Cankar« porabi za vsak svoj projekt več denarja, kot bi ga mi potrebovali za 10 let izhajanja.
Me veseli, da je VVeber postal referenca, odkar je preveden v slovenščino. Ker pa že omenjate »staro in mlado«, moram povedati, da je med našimi naročniki in kupci izjemno malo profesorjev z obeh slovenskih univerz. Večina, res večina, so študentje.
Kar je razveseljujoče.
Skušek: Seveda nas veseli, da so naši bralci zvečine študentje, vendar pa to, da med njimi ni profesorjev z univer-
»Slovenci na prevode namreč že dolgo gledajo skeptično. Prepričani so, da se vse bistveno na svetu zgodi med Karavankami, Sočo in Sotlo. Slovenci namreč avtohtono, iz sebe predejo vse: od literature do teorije.«
Zoja Skušek, prevajalka, urednica, avtorica. Iz lanskega letnika nam je ostala v spominu kot lucidna Z. S. na zadnji notranji strani Telexa. Iz minulih kot odgovorna urednica »zelene« zbirke, Studia humanitatis. Ker tega ni v naslovu, naj velja tule: o Studia humanitatis, Slovencih in (njihovij demokraciji.
ze, marsikaj pove tudi o slovenski univerzi.
Kako se znajdete kot konkurent za sredstva ob Titovih zbranih delih in podobnih megalomanijah, ki so vnaprej določena za doti-ranje?
Skušek: Naš glavni konkurent ni Tito — ne glede na to, kaj si mislim o njegovih zbranih delih — pač pa močvirje, ki ga z imenom družboslovje, tudi »izvirno« družboslovje, tiskajo druge založbe.
Sicer pa: imamo že svoje redno bralstvo in ko »žicamo« za denar, smo dobro pripravljeni, knjige redno izhajajo, v medijih jih omenjajo, vemo, da smo za razumništvo pomembno branje, zato smo prepričljivi. Zbirka pokriva tako pomembna področja, da kratko malo mora obstati. Lejte, veliko knjig je s področja zgodovine; to se mi zdi še posebej dragoceno, ker mislim, da se zaradi zgodovinske amnezije napake ponavljajo. Denimo: pri ISS deluje komisija za slovenski populacijski program (njen predsednik je Emil Milan Pintar, ki je — mimogrede — filozof). V tem populacijskem programu se ni znašla samo omejena pravica do abortusa, pač pa tudi davek na sam-stvo. V Italiji je tak zakon vpeljal Mussolini, ki je od vojakov zahteval tudi to, da con salu-to romano pozdravljajo vse nosečnice. Poznavanje zgodovine je koristno torej tudi iz čisto pragmatičnih, konkretnih političnih razlogov. Moram reči, da se mi zdi popolnoma neverjetno, da je do takega predloga prišlo danes in tukaj.
'aaVedViV Kakšna je pravzaprav vsebinska zasnova Studia humanitatis?
Skušek: Na kratko novejša »klasika« s področja družboslovja in humanistike, se pravi, zgodovina, filozofija, ■sociologija, psihoanaliza, jezikoslovje, antropologija, zgodovina znanosti, umetnostna zgodovina ... Konkretno nastajajo letniki takole: enkrat, dvakrat letno se dobi programska skupina, ki zbere predloge. (V programski skupini so zastopniki vseh strok, vendar niso izbrani po kakšnem institucionalnem ključu, ker v skupini nismo hoteli ponavljati sporov, ki so znotraj društev, fakultet, oddelkov. Ljudje so se zbrali na podlagi strokovnosti in Veselja do takega dela.) Program je zelo demokratičen, omejitve so le strokovne in funkcionalne narave: ali je knjiga za zbirko relevantna in ali je dovolj sodelavcev (prevajalcev, strokovnjakov, lektorjev itn.), da jo je mogoče izdati.
Ta princip se je v petih letih pokazal za dovolj uspešnega.
Skušek: Za dovolj uspešnega, dovolj fleksibilnega in dovolj funkcionalnega za delovanje zbirke.
'*V/Š6Wa Generacije, ki prihajajo za nami, bodo zaradi zmedene narave našega trga in knjigotrštva prikrajšane za knjige iz zbirke Studia humanitatis.
Skušek: Morda pa bomo lahko knjige kdaj ponatisko-vali.
'клУЉбл Mar je to moč pričakovati?
Skušek: Zaenkrat je razprodan prvi letnik. Prav imate, trg je tako majhen, da gotovo
4
Metka Krese Baskar
»V tem populacijskem programu se ni znašla samo omejena pravica do abortusa, pač pa tudi davek na samstvo. V Italiji je tak zakon vpeljal Mussolini, ki je od vojakov zahteval tudi to, da con salu-to romano pozdravljajo vse nosečnice.«
cept. Mencinger trdi, da lahko Slovenija preživi brez Jugoslavije. Sama sem glede tega skeptična, vendar sem laik, in če to trdi tako ugleden ekonomist, mu skoraj moram verjeti. Sprašujem pa se, koliko so Slovenci DriDravlieni plačati za odcepitev. Ali bi šli v oborožen spopad? Legalna pot bi bila dolga, kot kaže.
Do Slovencev ste zelo kritični.
Skušek: Če me sprašujete po »nacionalnem značaju«, moram reči, da so Slovenci težko prebavljivi s svojim mitom o marljivosti, delavnosti, pridnosti, ubogljivosti, čistosti in kar je še podobno nesnage. Stik z drugimi kulturami jim torej lahko samo koristi. Slovenci brez Jugoslavije bi bili taki kot Avstrijci in tukaj bi bilo na smrt dolgčas, če ne neznosno. Preganjali bi vse manjšine, se pravi ženske, homoseksualce obeh spolov, mlade, skratke vse, ki so drugačni.
Je Slovenija provinca?
Skušek: Nedvomno, samo da tega ne ve. Ampak, tega ne ve nobena provinca. 'Až/iSAi Koliko je Slovenija (in Jugoslavija) ključna v Evropi?
Skušek: Ključna? Evropa in svet očitno hočeta status quo, torej Slovenijo v Jugoslaviji in enotno Jugoslavijo. Res pa je, da smo še pred kratkim mislili, da Evropa ne bo dopustila velikih sprememb v Vzhodni Evropi, pa jih je. Ali ste si pred dobrim mesecem mislili, da bo Evropa dopustila razmišljanja o združitvi Nemčij?
'iuž/žSdi Zunaj nas imajo verjetno bolj za Evropejce, kot se imamo sami?
Skušek: Se vam zdi? Potem gre za pogled žabe in ptiča, za žabjo in ptičjo perspektivo. Menda je v Sloveniji narodni dohodek na prebivalca 6000 dolarjev. Od tega dajemo za ekologijo toliko, kot da je dohodek 1500 dolarjev.
Vse ostalo »prerazporedimo«. Je ta delitev denarja evropska ali jugoslovanska?
Te smo navajeni.
Skušek: Drži. Ampak navajeni smo bili tudi partije.
Temeljni ugovor slovenski samostojnosti z juga je, da Slovenci nismo državotvorni narod.
Skušek: Ja, to je tudi velika slovenska bolečina. Toda zgodovinske bolečine me sploh ne zanimajo.
'AVŠUOl Svojčas ste bili urednica revije Moj mali svet. Kakšna je vaša izkušnja, gledano z današnjega vidika, biti urednica revije za vrtičkarstvo?
Skušek: Moj današnji vidik ni nič drugačen od takratnega. K reviji sem šla iz pragmatičnih razlogov. Hotela sem v službo. Potem sem razmišljala takole: če so Slovenci vrtičkarji, jim je treba povedati, da so tudi državljani, in da imajo svoje pravice tudi na tem področju: se pravi, jesti zdravo hrano, dihati čist zrak, živeti kvalitetno življenje. Iz osladne »družinske« revije sem si prizadevala narediti strokovno revijo s področja sadjarstva in vrtnarstva, kakršna je pred vojno že obstajala, in jo razširiti še na področje ekologije. V uredništvu sem imela vso podporo, odlično smo se ujemali. Delo je bilo zabavno in zanimivo. Prišli pa smo v konflikt z vodstvom hiše Kmečki glas, ki je imelo drugačen koncept, komercialen, čeprav naklada nikakor ni padala, narobe. Vse tri urednice smo potem odšle. Kmečki glas je potem pod istim vodstvom iz uspešnega podjetja postal podjetje na robu preživetja, na zadnjem referendumu o podaljšanju mandata za glavnega urednika in direktorja pa je direktor dobil menda tri glasove, kar je zgovoren podatek.
’(u№ibK Letos nas čaka še marsikaj. Je ob letu pričakovati, da bomo vedreje zrli v svet?
Skušek: Ni, da bi človek skakal od veselja nad tem, kako si politični pluralizem tukaj utira pot. Shema, ki se je oblikovala, je shema »komunizem — antikomunizem«, vmesnega polja ni. Ne samo, da se s tem perpetuira nekdanja oblast, ta oblast pri tem dobiva tudi volilne točke, ki jih sploh ne zasluži. S tem pa je tudi določena miselna shema, znotraj katere se vse dogaja. To je eno. Drugo je, kako stranke zdaj lovijo volivce. Vse splošna diskusija o tem, kako doseči produkcijo čim več Slovenčkov, je več kot depresivna. Stališča opozicije še bolj. Davek na ne-starševstvo, ki se je znašel v »strokovnih podlagah prebivalstvene politike« ISS, pa daje misliti, kako se bo nova »suverena slovenska skupnost« vedla do DRUGAČNOSTI. Ali kot je zapisal Tomaž Mastnak: »Če pa bo enkrat res uzakonjeno, da bo treba plačevati za drugačno življenje, bo odprta pot, na koncu katere se za drugačnost plačuje z življenjem.«
   Ш)
SKUSEK
'(ČaVedVa Smiselno bi bilo pričakovati, da bi se ženska politika neodvisno formirala. Ali je v predvolilnih bojih to kje videti?
Skušek:	Zaenkrat ne.
ZSMS je bila edina, ki v svojih kongresnih dokumentih ni imela populacijske politike, ampak žensko politiko. Dodati pa moram, da je to ostalo zelo na deklarativni ravni in da so to vprašanje pustili ob strani kot nepomembno. Pač pa sem slišala, da se zdaj formira neodvisna lista Novih družbenih gibanj, ki ne bo stranka, pač pa skupno politično stališče ljudi, ki so se zavestno opredelili za marginali-zem, manjšinskost, individualizem, se pravi tudi za žensko politiko.
Kaj konkretno bi veljalo delati tistemu, ki bi se v to spustil?
Skušek: To, kar počnejo sorodne inštitucije v modernih državah, to je, da se ukvarjajo s političnimi pravicami posameznic, državljank in z možnostmi za realizacijo teh pravic. Ukvarjajo pomeni, da skrbijo za kvotiranje, zaposlovanje žensk, da skrbijo za formiranje nadzornih mehanizmov v političnih organih in drugih, ki onemogočajo diskriminacijo žensk, da se ukvarjajo s kakovostjo življenja.
SLOVENIJA
'iiMijiilj? Izhajajoč iz tega bi lahko sklenili, da je politika na Slovenskem šovinistično strukturirana?
Skušek: Poglejte, pravimo, da imamo zdaj politični pluralizem, demokracijo. To je moška demokracija. Čisto prakti-
čno: koliko pa je žensk v organih novih političnih strank? Pet odstotkov? (Da ne bo kdo pozabil: žensk je, naj ponovim, približno 50 odstotkov prebivalstva.) Nič čudnega torej, da se v tej politiki nacionalne ogroženosti oblikuje zahteva po obveznem rojevanju in da ženska vnovič dobiva predvsem vlogo aparata za rojevanje majhnih Slovenčkov. Ne morem se strinjati s tem, da bi se v imenu katerega koli višjega cilja rodil en sam otrok. Otroci sodijo v privatno, intimno in naj se rojevajo zgolj in samo materam, očetom in sebi v veselje. 'At/OHU Kako komentirate tako poudarjanje nacionalnega v naši politiki?
Skušek: Na en del tega vprašanja sem, mislim, že odgovorila. Drugo pa je, da so volitve zelo blizu in da je nacionalizem hvaležna tema, na katero so od nekdaj vabili vo-lilce. Če pogledate intervjuje, ki so bili zadnje čase objavljeni, boste videli, da imajo vsi vprašanje splava in vprašanje Jugoslavije, odcepitve, ki je v glavnem postavljeno moralistično.
'SffšSdk Gotovo pa je v ospredju Jugoslavija, do katere bi se veljalo obnašati racionalno.
Skušek: Sama gledam na Jugoslavijo kot na zgodovinsko nastalo tvorbo, ki je nastala iz točno določenih vzrokov, potem pa so si te vzroke še sproti na novo izmišljali. Treba je pogledati, kakšni vzroki za Jugoslavijo obstajajo zdaj. Bolj ko opazujem dogajanja na politični in ekonomski sceni, bolj ko gledam poročila o Kosovu, bolj se mi zdi Jugoslavija vprašljiv kon-
»Pač pa sem slišala, da se zdaj formira neodvisna lista Novih družbenih gibanj, ki ne bo stranka, pač pa skupno politično stališče ljudi, ki so se zavestno opredelili za marginalizem, manjšinskost, individualizem, se pravi tudi za žensko politiko.«
»Ne morem se strinjati s tem, da bi se v imenu katerega koli višjega cilja rodil en sam otrok. Otroci sodijo v privatno, intimno in naj se rojevajo zgolj in samo materam, očetom in sebi v veselje.«
še nekaj časa do ponatisa ne bo prišlo. Izhajamo v nakladi 1000 izvodov in si ne moremo privoščiti ponatisa prvega letnika, ki je pošel. Ponatis ni nič cenejši od prvega natisa, praktično nič cenejši. Menim, da bi bila optimalna naklada 5000 izvodov, To bi bila naklada, ki bi pokrila nekaj generacij. Zaenkrat pa so razmere takšne, da v to ne moremo iti.
Prihajajočim generacijam torej ostanejo bratje, mame, očetje, izvirniki...
Skušek:... in knjižnice. Na uredništvu smo se spomnili, da bi poskušali UK ZSMS (navsezadnje smo univerzitetna zbirka) nagovoriti, da bi odkupili naše knjige in jih razdelili po knjižnicah obeh univerz. Na ta način bi naše knjige dobile kar največ uporabnikov. Morda jih bomo pregovorili, čeprav moram reči, da imamo z njimi slabe izkušnje. Lani so nam obljubili, da bodo financirali razliko med študentsko in »normalno« ceno letnika. Sprejeli so sklep. Pa tistega denarja nismo nikoli videli.
VOLITVE
Studia Humanita-tis verjetno ne bo neposredno sodelovala na bližnjih volitvah ...
Skušek:. .. zato pa posredno.
еди&Ш Kako?
Skušek: Tako da jih berejo
in da jih bodo brali oboji: tisti, ki bodo volili, in tisti, ki bodo voljeni.
'<&ViШл'	Ali je demokracija
pri nas res vladavina banav-zov?
Skušek: Demokracija je pri nas na začetku in ima očitno težave sama s seboj. Sicer pa, to je domislica — in tako
jo morate razumeti —, ki sem jo napisala v Telexovi tribuni zaradi zelo konkretnega primera, ko se je celotna slovenska predvolilna scena začela ukvarjati s splavom. Kakšen volilni golaž, da se ti želodec obrne! Vsi vemo, da se je t. i. demokratična opozicija vzpostavila kot nasprotje partijski avtokraciji: zdaj pa so se nekdanji politični nasprotniki v eni stvari le znašli na isti fronti, ta stvar pa je skrb za ohranitev slovenskega naroda. Kot da pravice žensk — in teh je približno 50 odstotkov med demosom, ki ga imajo polna usta — niso človekove, državljanske pravice. V imenu naroda brišejo posameznika in njegovo zasebnost. Sicer pa so bile pravice žensk tako zmerom preskusni kamen vseh človekovih pravic.
Strinjam pa se z Vlasto Ja-lušič, da je pravica do splava samo tisti del ledene gore, ki gleda iz vode. Tudi pod vodo so pomembne stvari, pa še veliko več jih je. Najvažnejša je ekonomska neodvisnost žensk. Nekaj drobnih sprememb, pa bomo spet doma z štedilnikom. Še se spomnimo: Kinder, Kuche, Kirche. Evropski delovni čas, odvečna delovna mesta, prezaposlenost, dragi vrtci, pa na drugi strani, kot zdaj slišimo »pozitivni ukrepi«: visoki otroški dodatki (za drugega in tretjega otroka kakšni dve tretjini plače), davek na »nestaršev-stvo« itn. In kdo bo po vašem ostal doma? Jasno. Ženske. Simptomatično je, da imajo vse stare in nove stranke v svojih programih populacijsko in družinsko politiko, nobena pa ženske politike, ki bi se ukvarjala s tem, da ženske tudi zares dobijo enakost, ki jo pred zakonom formalno imajo.
Metka Krese Baskar
Sašo Dravinec
5
ШШ2
BOŽJAST ALI SLOVENSKA OBSEDENOST S
SAMOBITNOSTJO
Velikokrat ste verjetno že pomislili, da se tudi vas tiče znana maksima, da ste po nujnosti človeško bitje in zgolj slučajno del nekega organizma, ki ga v svojem pojmovnem aparatu tlačimo pod rubriko narod. Stvar je zelo briljantno jasna, ko gre za čista načela, lebdeča nekje v humanističnih oblakih kozmopolitskega duha, povsem neoprijemljiva pa postane v trenutku, ko bi si s tako lepimi moralnimi mislimi morali pomagati v vsakdanjem življenju. Kaveljc namreč ni tako preprost in obračunavanje s tribalno miselnostjo tudi sredi Evrope tega stoletja ni niti približno tako preprost posel kot se nam v vznesenosti z mitom o Evropi 92 morda dozdeva.
Vsak posameznik je namreč dobesedno priklenjen na verige in lovke tiste partikularne družbe (kulture) naroda, v kateri kot nedolžni homo sapiens priveka na svet. Človek namreč do tistega trenutka, ko se zave svojega človeškega bistva, še-ni-človek, ampak nekakšen mladič, ki se socializira v njemu nevidno pajkasto mrežo človeške skupnosti — človek v pravem pomenu besede pa lahko postane edino kot pripadnik neke konkretne skupnosti, konkretne kulture, konkretnega naroda. Takrat, ko postane človek, je torej že Slovenec, Nemec, Eskim, Navaho ali Zulu — in temu ne more ubežati celo življenje, pa če se izseli in asimilira v kakšno drugo kulturo — le na podlagi univerzalnih kulturnih obrazcev je
akulturacija sploh mogoča, ne more pa prekriti realnih izhodišč.
To so pa spone humanizma, ki se jih s svetlimi ideali ne moremo osvoboditi, ampak jih moramo ponotranjiti in sprejeti kot del svojega bistva, ki je sicer neulovljivo in paradoksalno (kot vemo iz tisočletnih budističnih izkušenj), pa je vendarle temeljna identifikacijska točka, ki se skozi čas pošteno premika med ekstremno nečloveškimi in humanimi koordinatami.
Danes nam nikakor ne more biti umljivo, da se je pred dobrimi petdesetimi leti kar nekako naenkrat zmešalo celemu narodu, ki je še pred stoletjem veljal za najbolj civiliziranega in kulturnega v Evropi. Govorim seveda o Nemcih, ki so bili pripravljeni ob bobnenju koračnic poteptati vsako neger-mansko kulturo v Evropi zgolj zato, ker je prišlo do pošastne sprostitve moči identifikacijske točke, ki determinira bivanje vsakega naroda. Vsaka frustracija odpira temačne globine tisočletnega strahu v borbi za obstanek
RAJKO
in globina nezavednega kolektivnega spomina je tako neulovljiva, da je še zmeraj niso mogli razložiti največji misleci tega stoletja z nobenim teoretskim aparatom od psihoanalize do ekonomije. Negativna kulturna identifikacija, ki se gradi na negativnem odnosu do drugačnosti je gnojivo vsakega sodobnega nacionalizma, ravno tako kot je bila nekoč temeljna izhodiščna točka vsake plemenske vojne. Ampak, vprašati se je treba, če je pozitivna kulturna identifikacija sploh možna. To bi bila suha voda ali pa leseno železo, saj je zavest o lastnih kulturnih obrazcih možna le ob soočanju z nečim drugačnim (saj vemo: pojmovni aparat gradimo ravno na bergli diference specifike!), to »drugo« pa je že samo zaradi drugačnosti nekaj nevarnega. Kulturni pluralizem, ki ga tako radi ponavljajo humanistični kozmopoliti, je sicer krasna stvar, v praksi pa lahko funkcionira le na folklornih prireditvah in mednarodnih kulturniških srečanjih. V vsakdanjem življenju pa imajo glavno besedo organizirane insti-
MURŠIČ
tucije družbe z oboroženo vojaško silo na čelu.
Zato je vsako obujanje romantičnega samobitništva kateregakoli naroda na tem planetu tako skrajno nevarno. Vsak narod, ki začne dvigovati svojo glavo iznad drugih, se mora slej ko prej odriniti od ramen drugih in jih podreti na tla. To velja tudi za tako majhne narode, kot je naš (konec koncev se naše nacionalno prebujanje dogaja izključno na negativnem odnosu do »primitivnih«, »balkanskih«, »zahrbtnih« in »ne-povsem-civiliziranih« narodov na jugu), čeprav ne moremo zanikati potrebe po enakopravnem nastopu vsakega, še tako majhnega naroda v pisani druščini raznolikih kultur na tem planetu.
Igrice z nacionalno samobitnostjo v narodu, ki nima lastne mitologije in celo zanesljivo spoznane zgodovine ne (amnezije Slovencem ni prispevala samo nemška dominacija od srednjega veka dalje — še bolj porazno je na identiteto tega naroda vplivala cerkev nekje do 19. stoletja), so
preresne, da bi jih lahko nek posameznik, ki se mora odločati med narodnim izdajstvom (kozmopolitskim humanizmom) in nacionalno zavednostjo (ki je zmeraj na samem robu brezna šovinizma), ki potrebuje predvsem nekaj osebne avtonomije, v kateri lahko zaživi človeka vredno življenje, in ki svojo kulturo sprejema kot nekaj samo po sebi umevnega ter želi delovati na avtonomnih toriščih marginalnih civilnodruž-benih gibanj, igral brez premisleka.
Cenena identifikacija s trpečim narodom, ki je v nevarnosti, lahko sicer prinese nekaj volilnih točk tistim, ki so večni narodovi duše-brižniki, ljudem, ki si želijo predvsem svobodnega življenja, pa obeta samo provincialno zaplan-kanost kljub v nebo vpijočim obetom skoka v Evropo. (Mimogrede: tisti, ki bi radi videli Slovenijo v Svetu Evrope, se ne bi smeli ustrašiti že prvih indicev, da nas Evropa noče — vsi slovenski politiki so, predvsem leta 1918, živeli v oblakih nekakšnih univerzalnih
narodnostnih pravic, Slovenija pa je ostala žepek Evrope).
Narodništvo bo v Sloveniji znova napravilo nepopravljivo škodo, saj bo pogazilo vse civilizacijske pridobitve zadnjih štiridesetih let (ki so se v teh krajih afirmirale prej komunistom navkljub kot pa zaradi njihove diktature), od splava do avtonomije družbenih gibanj. Skrb za nataliteto je dvigovanje in razpihovanje megle, saj je državna kontrola rojstev najbolj rasistična varianta narodne afirmacije. V resnici gre za rojevanje nacionalnega totalitarizma kot direktne posledice menjave pola v totalitarnem družbenem sistemu, v kakršnem živimo že od še-stojanuarske diktature dalje. Slovenska samobitnost ni odvisna od števila vekajočih novorojenčkov, ampak od človeka vrednega življenja vseh pripadnikov tega naroda — človečnost pa je kategorija, ki ni v modi niti na levi, niti na desni strani slovenske politične polarne razdelitve.
TROCKI KOT NOSTRADAMUS
JO SERBI, NUK TJENI IMPERI*
BORIS JAUŠOVEC
»Edini izhod iz te morilske zmede in nacionalnega ter dr-žavnegta kaosa, ki določa življenje na Balkanu, je združitev vseh narodov polotoka v ekonomsko in politično celoto. Njeno osnovno načelo bi morala biti avtonomija narodov. ..
Državno enotnost balkanskega polotoka je mogoče doseči na dva načina: od zgoraj, z ekspanzijo najmočnejše balkanske države na račun šibkejših — neposredna posledica tega bodo seveda vojne, iztrebljanja in zatiranje šibkejših narodov, hkrati pa konsolidacija monarhizma in militarizma; ali pa od spodaj, z združevanjem narodov — drugače povedano, z revolucijo, ki bo pometla z dinastijami in razvila prapor balkanske federativne republike«
Takole je Lev Trocki leta 1910 (1. avgusta) pisal v Pravdo. Vojni dopisnik s Kosova v začetku leta 1990, torej 80 let pozneje ne more napisati ničesar drugega. Kot da se je čas ustavil. Problemi Kosova in s tem Balkana so ostali do pičice enaki.
Seveda se je v vseh teh dolgih desetletjih na Balkanu kaj dogajalo. Trockega napovedi, ki ju je mož postavil out-out, se pravi eno drugi kot al-
‘Ne Srbija, ne boš imperij! (Parola kosovskih demonstrantov)
ternativo, sta se uresničili na najbolj nemogoč in obenem najbolj grozovit način — skratka tako, da sta se relizi-rali združeni. Balkan je res pometel s svojimi dinastijami in razvil prapor balkanske (jugoslovanske) federativne republike, potem ko se je »revolucionarno« osvobodil. Toda izpolnila se je še druga možnost. Konsolidiral se je rdeči monarhizem skupaj z militarizacijo družbe, neposredna posledica tega pa so seveda nemiri, spopadi, zatiranje šibkejših. Vse skupaj je prepojeno s tistim, kar pomeni besedica balkanizacija: majhne, impotentne in hkrati med seboj noro sprte narodi-če.
Kosovski nemiri se v novi Jugoslaviji ciklično ponavljajo in frekvenca pojavljanja izbruhov nezadovoljstva albanske narodnosti je vedno večja.; O prvih protestih smo zvedeli šele po smrti realsocialističnega monarha, datirajo pa v leto 1968. Po tem je moralo preteči 13 let in Albanci so spet šli na ulice leta 1981.
Preteklo je še osem let in lani so uradno prešteli 24 mrtvih.
Od lanskega marca štejemo eskalacije nezadovoljstva že v mesecih. Do letošnjega januarja je preteklo negotovih 10 mesecev in spet na Kosovu zagrebajo (uradno!) 27 iz-rešetanih trupel.
Država je, kakor je to zapisano v marksistični literaturi na Kosovu že odmrla. Od države je ostal le še policijski teror, ki po grozovitostih daleč presega državljanskega, zaradi katerega je bilo koba-jagi treba na Kosovo pripeljati združene odrede milice in uvesti izredno stanje. Država se, roko na srce, tudi kdaj prej ni kaj dosti brigala za državljansko življenje in tega ji je tudi sedaj, kakor je videti, bolj malo mar.
Despotski režim v pokrajini, ki prihaja iz Miloševičevih kabinetov, se razglaša za branilca Jugoslavije, izdatno pa mu pri tem opravilu pomaga pes Morina s svojo kvizlinško partijo. Odrešeni kakršnekoli posvetne odgovornosti pijani policisti streljajo v Albance, napumpani s prepričanjem, da gre za teroriste. Čudno pri vsem tem je, da ti teroristi niso niti oboroženi, da se v
množicah pojavljajo sredi belega dne na ulicah in ne zahtevajo drugega kot demokracijo.
Dikciji, da se na Kosovu brani Jugoslavija in da jo rušijo mase teroristov, sta nasedli tudi zvezna vlada in predsedstvo države. Drnovšek previdno balansira med srbskimi zahtevami in lastno podobo evropskega politika. Kako to, da predsedstvo države govori o umiritvi stanja, hkrati pa ugotovi, da je poseg državnih organov na Kosovu potreben kot odgovor na nasilje, ki ogroža ustavno ureditev. Prav državni teror je na Kosovu likvidiral ustavno ureditev, zaboga, nasilje in neposredne mednacionalne spopade pa so napovedovali Srbi s Kecmanom na čelu, ki je že zagrozil, da bodo kosovski Srbi in Črnogorci na pomlad vzeli stvar v svoje roke. In stvar, ki jo bodo vzeli v roke, je nedvoumno dodal, bo puška, posledica pa vsesplošno klanje.
Če odmislimo hegemonisti-čno nasilje nad Albanci, pa se Kosovo izkaže tudi kot eden zadnjih poligonov realsociali-
stičnega totalitarnega nasilja. Na tej točki je mogoče razumeti zmerjanje kosovske alternative oziroma njenih voditeljev. Zaradi mednarodnega intelektualnega renomeja kot ga imata dr. Rugova in dr. Ca-na, ali jugoslovanske kapacitete nekega Surroija so vse obtožbe, da gre za nacionaliste neresne. Tem diskvalifikacijam kosovska oblast — sama jih namreč producira — niti sama ne verjame. Drugače pa je z obtožbo, da gre za kontrarevolucionarje, ljudi torej, ki so se nekoč pregrešili proti partiji. In to je tudi edina resna obtožba, ki v popolnosti drži.
Tako, ko se kosovska alternativa (vsaj dve taki združenji v Prištini imajo: Demokratično zvezo Kosova in podružnico Združenja za jugoslovansko demokratično pobudo) zavzema za večstrankarski parlamentarni sistem in proti monizmu zveličavne partije, ne gre seveda za nič drugega kot za kontrarevolucijo. Toda ta označba po dogodkih v vzhodni Evropi nima več negativnega predznaka. Da bi le pridobili simpatije svetovne
javnosti zase, pa si kosovski rdeči begi prizadevajo »evro-peizirati« terminologijo, zadnja taka pogruntavščina pa je, da gre za fašiste Dialoga, ki ga imajo vsi polna usta, pa s takimi ne bo. Pa čeprav je ob zadnjem pozivu k dvodnevnemu žalovanju za pobitimi v pokrajini jasno, da ima alternativa na albansko prebivalstvo ogromen vpliv in da njena beseda zaleže, ter da bi pogovori z njo zagotovo ustavili demonstracije. Toda važno je ostati na oblasti, pa čeravno je nimaš več nič v rokah. Kosovska partija se zaveda, da bi njen pristanek za skupno tesanje okrogle mize hkrati napovedal že tudi konec njene neomejene vladavi-he. Dokler se s tem dejstvom ne bo sprijaznila (in ne slepimo se, potreben je tudi blagoslov srbske, republiške partije tega pa zlepa ne bo), pa bosta na Kosovu do izčrpavanji mesarili obe Trockijevi napovedi skupaj. Vprašanje je le, kdo bo v dolgi taktiki izčrpavanja prej pokleknil: država ali ljudstvo. Lahko pa se tudi tukaj zgodi, da bo vrag vzel oboje z nami vred.
Peč, 1990
Peč, 1990
6
Boris Jaušovec
POLITIKA
шшн-------------
PRVA LJUBEZEN
Zdi se, da politika končno je tukaj, še cela nedolžna, sramežljiva, plašna, nerodna, tresoča od treme se nam razkriva. In mi državljani, kot mladi, neizkušeni ljubimci, z izgubljenimi očmi zremo v njene že razkrite čare, in kljub želji po spoznavanju še nerazkritega, mencamo brez sape na mestu. Taka romantična najstniška scena se lahko razvije v naslednjih tragičnih smereh: bodisi, da ena ali druga, lahko pa kar obe, strani ne zbereta dovolj poguma za konkretno interakcijo, bodisi, da do konkretne interakcije pride, a je le-ta preveč silovita na eni strani in premalo domišljena na drugi strani, tako da se kaj hitro konča. Tako kot pri večini prvih ljubezni, tudi v tem primeru ne more biti to nedolžno ljubimkanje že tudi zrel odnos med vpletenima stranema, je pa prvi stik, dotik, ki ga nostalgično pomnimo, ki je navsezadnje nujen zato, da bi se lahko podali na pot nadaljnih avantur in na koncu zrelih, domišljenih odnosov.
SPEM, Studio za politični in ekonomski marketing, se trudi empirično zaznati značilnosti prve možne politične igre po uspešno izvedeni socialistični revoluciji na Slovenskem, aprilskih skupščinskih volitev, zato načrtno in periodično sondiramo slovensko javno mnenje. V tem članku vam tako predstavljamo ugotovitve zadnje sondaže, ki je bila izvedena na stratificiranem vzorcu 256 slovenskih telefonskih naročnikov 4. in 5. 2. 1990.
S pričujočo sondažo smo poskušali registrirati osnovne obrise politične scene in odziv državljanov na njo.
Fluid, emocionalna in formalna komunikacija, razmerje, med glavnima vpletenima stranema (političnimi organizacijami in državljani) se je ojačalo, politika je prvič začutila potrebo po zaresnem odnosu z državljani, a je pri nagovarjanju državljanov še zelo stramežljiva in nerodna, predvsem pa svojih namer, t. j. pridobitev oblasti ne upa izražati direktno (Z izjemo ZSMS-jevske brošure »BOJ ZA OBLAST-).
Tako se npr. komunisti prvič zares ozirajo po javnem mnenju oz. delajo tisto za kar mislijo, da bo všeč državljanom Slovenije, a svoje aktivnosti še zmeraj peljejo v imenu visokih ciljev, idealov — zanikajo pa povezanost njihovega početja v Beogradu npr. z pragmatičnim ciljem, namreč čimbolje se odrezati na bližujočih skupščinskih volitvah. Podobno je s spremembo njihovega imena, ki seveda ni nujna zaradi tega. da bi nas z njim lažje peljali v »demokratično prenovo-, ampak bo služila predvsem zato, da zmanjša možnost, da bi se na ZKS preveč vezale konotacije, ki izhajajo iz njene donedavne prakse.
Nadalje na neodraslost politike kaže tudi primer krščanskih demokratov, ki se na eni strani sila nerodno zapletejo s klasičnim vprašanjem v času predvolilnih kampanj — odnosom do abortusa. Njihova neodraslov se vidi ob tem, ko ob definiranju svoje politične usmeritve, najprej »pojedo knedl«, potem pa z nesigurnim glasom povedo, da zastopajo konzervativna stališča — za katera izgleda ne vedo, da so lahko še kako relevantna za volilce (pri
tem pa seveda ne mislim na abortus).
Zanimiva pa je tudi ZSMS, ki še zmeraj dodeluje tisto, kar ni storila na kongresu in po njem — preoblikovanje v liberalno stranko in inteziviranje medijske kampanje.
Podobne nerodnosti bi opazili pri skoraj vseh političnih organizacijah od prve do zadnje: socialisti mečkajo s svojim imenom in statusom, vreči jih je treba iz Ustave, da bodo prisiljeni postati stranka, borci še niso prepričani ali bodo združenje vojnih veteranov ali ne, zeleni se nekako težko vklapljajo v DEMOS, zaradi DEMOSA se ustanovita kar dve obrtniški stranki, Sivi panterji, ki resnici na ljubo še skoraj najbolj normalno funkcionirajo, dobijo konkurenta v Zvezi društev upokojencev, ki se deklarira za politično organizacijo, DEMOS se odloča za posamezen nastop njegovih članov na volitvah in s tem izgublja tisti kapital, ki ga je nabral s skupno medijsko akcijo itd. itd. — prav zanimivo bo videti, kako bo plula skupščinska barka sestavljena iz takih subjektov.
SPEM je seveda spet meril politično tržišče — izvedel torej hipotetične volitve na vzorcu slučajno izbranih državljanov (telefonskih naročnikov) Slovenije in registriral naslednje stanje:
(4. in 5. 2. 1990)
%
16.0 01 —
2.3 02 -
- 03 -
3.9 04 —
6.6 05 -
6.3 06 —
2.7 07 —
2.7 08 —
4.7 09 —
0.8 10 -
0.4 11 —
0.4 12 —
0.4 13 —
51.2 14 -1.6 15 -
ZVEZA KOMUNISTOV SOCIALISTIČNA ZVEZA OZ. ZVEZA SOCIALISTOV ZVEZA ZDRUŽENJ BORCEV NOV ZSMS ZELENI SOCIAL-DEMO-KRATSKA ZVEZA KMEČKA ZVEZA SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA
SLOVENSKI KRŠČANSKI DEMOKRATI
OBRTNIŠKA STRANKA DEMOS (*)
SIVI PANTERJI ZA KATERO DRUGO (Zapiši v opombo)
NE VEM ŠE ZA KOGA BOM VOLIL NE BOM ŠEL VOLITI
100.0
■ anketirane, ki bi sicer glasovali za DEMOS smo povprašali, za katero stranko bodo volili, če DEMOS ne gre na volitve s skupno listo — ker se je DEMOS odločil, da ne bo šel na volitve s skupnimi listami, vam prezentira-mo rezultate, kjer so volilci DE-MOS-a razporejeni v ostale stranke, le en anketiranec je vztrajal pri DEMOS-u.
Anketiranci so odgovarjali kar se da cincavo in neodločno — v prvem tednu februarja '90 bi na skupščinskih volitvah zmagala in dosegla celo absolutno večino stranka »neopredeljenih«. Anketiranci čakajo na »ponudbe« političnih organizacij, oz. politične organizacije lahko s pametno predvolilno kampanjo dosežejo sila dobre rezultate — napovedova-
REZULTATI VOLITEV 4. - 5. FEBRUAR 1990
ZKS(U.0*)
SZ (2Л*)
zsms (з.г^
ZELEHI
soz (з.гх)
NEODLOČENI (5iT
SKZ (2.7*) SPZS (2.7*)
SEP (+.7%) PJLU^O (2.0*)
nje le teh pa je v tem trenutku nemogoče.
Nadalje je zanimivo, da anketiranci med strankami v tem trenutku še najbolj »obrajtajo« komuniste — njihov delež je edini, ki je od zadnjega merjenja nara-stel, vsi ostali pa so več ali manj izgubili svoje volilce. Nadvse zanimivo bi bilo če bi se tako razmerje ohranilo — potem bi Slovenija bila edina dežela realsocializ-ma, kjer so komunisti na svobodnih volitvah dobili največ glasov (?!)•
Še eno dejstvo je zanimivo, namreč stranke bodo po volitvah morale iti v koalicijo za sestavo bodoče vlade, ker nobena posamezna stranka ne bo dobila toliko glasov, da bi to lahko storila sama. Očitno je, da se oblikujeta dva bloka komunisti-socialisti in DEMOS na drugi strani razmerje je 18.3% proti 23.4%, kar pa je še negotovo, ker je med drugim vprašljivo, ali bodo članice DE-MOS-a sposobne »delati« skupno politiko po volitvah.
Skratka bo še negotovo in zanimivo.
Poglejmo si na hitro demografske značilnosti glavnih skupin vo-lilcev-anketirancev:
— neopredeljene so bolj anketiranke, vseh starosti, nekoliko bolj tisti z osnovno šolo,
— komuniste bi volili moški anketiranci, anketiranci med 30. in 54. letom starosti in tisti s srednjo, višjo in visoko šolo,
— zelene anketiranci obeh spolov, od 18. do 54. leta starosti, višje in visoko izobražene,
— socialno demokratsko zvezo Slovenije anketiranke, stari do 18 let in tisti med 30. in 54. letom starosti ter anketiranci z osnovno šolo,
— slovenske krščanske demokrate pa moški anketiranci, anketiranci starejši od 54 let in tisti, ki imajo končano osnovno in poklicno šolo in
— ZSMS anketiranke, anketirani med 18. in 29. letom starosti ter srednje izobraženi anketiranci.
Anketirane smo povprašali tudi naslednje:
KANDIDATE ZA DRUŽBENOPOLITIČNE ZBORE BOSTE LAHKO VOLILI NA DVA NAČINA -
ZA CELOTNO LISTO NEKE ORGANIZACIJE ALI PA ZA POSAMEZNE KANDIDATE IZ LIST RAZLIČNIH STRANK. KAKO BOSTE VI VOLILI?
%
12.1 1 — VOLIL BOM ZA CE-
LOTNO LISTO ENE ORGANIZACIJE STRANKE
60.2 2 — VOLIL BOM POSA-
MEZNE KANDIDATE IZ RAZLIČNIH LIST RAZLIČNIH ORGANIZACIJ
27.7	3 — ŠE NE VEM, KAKO BOM VOLIL
100.0
Anketiranci so se očitno pustili »nafarbati« zakonodajalcu, ki je ponudil dva načina voljenja, pri tem pa napravil vtis, da je glasovanje za različne kandidate različnih list bolj demokratično in predvsem »nadstrankarstvo«. Le redki se zavedajo, da so rezultati takega glasovanja — a'la pikanje slepe kure — ravno nasprotni. Državljani, ki bodo tako volili, bodo težje uveljavljali odgovornost kandidatov, ki so jim zaupali, kandidati, kot posamezniki od takih glasov ne bodo imeli dosti koristi, ker se bodo ti glasovi združili z glasovi za liste — in glavno, kandidati bodo morali v novi skupščini delovati strankarsko, če bodo hoteli biti uspešni.
Državljane Slovenije je končno mogoče razdeliti v normalne politične skupine (konzervativci, radikalci, liberali itd.). Pri SPEM-u smo te skupine registrirali ob razvrščanju pri nekaj vprašanjih, ki so bila odprta v zadnjem času.
Prvo vprašanje je klasično predvolilno vprašanje: odnos do splava.
V SLOVENIJI SE JE ZAČELA DEBATA O SPLAVU, POVEJTE NAM PROSIM, ZA KAJ SE VI ZAVZEMATE.
%
70.7	1 — VPRAŠANJE SPLAVA JE OSEBNA ODLOČITEV, ZAKON NAJ TEGA POSEBNO NE OMEJUJE
12.1	2 - VPRAŠANJE SPLA-
VA NAJ OMEJITVENO UREDI POSEBNI ZAKON,
6.3	3 — Z ZAKONOM NAJ SE	PREPOVE
SPLAV, KER JE ŽIVLJENJE SVETO
4.3	4 — Z ZAKONOM NAJ SE	PREPOVE
SPLAV, DA BI SE PREPREČILO IZO-MIRANJE SLOVENCEV
6.6	5 — NE VEM, NEODLOČEN
100.0
Anketiranci so v veliki večini liberalno usmerjeni, pa si podrobneje poglejmo, kdo so. Za različne oblike omejevanja splavov so članice DEMOSA, razen Zelenih, ki zraven komunistov in zsmsjev-cev, omejitvene politike na tem področju ne podpirajo. Za omejitev splava, se zavzemajo tisti, ki se zavzemajo za odcepitev Slovenije, in manj izobraženi anketiranci, ki razumejo splav, kot nevarnost obstoju Slovencev. Dejstvo, da anketiranci imajo ali nimajo otrok, ne povzroča značilnih razlik pri odnosu do splava. Zanimivo pa je to, da omejitveno politiko do splava, zagovarjajo bolj ženske kot pa moški.
Z gornjim vprašanjem pa je povezano tudi naslednje:
V ZADNJEM ČASU JE BILO VELIKO GOVORA O T. I. ZAKONU NA »SAMCE«, S KATERIM BI SE OBDAVČILO TISTE, KI NIMAJO OTROK — TAKO PRIDOBLJEN DENAR PA BI SE PORABIL ZA DRUŽINE Z OTROKI. STE ZA TAK ZAKON ALI NE?
%
8.3	1 — TAKO KOT SEDAJ, DEL FEDERACIJE
44.9 2 - SLOVENIJA NAJ BO SAMOSTOJNA ENOTA V KONFEDERACIJI
34.4 3 — SLOVENIJA NAJ SE
ODCEPI IN BO SAMOSTOJNA DRŽAVA
12.5 4 - NE VEM, NEODLO-___________ČEN_______________
Zanimivo je, da so anketiranke bolj bodisi za obstoječo ureditev, bodisi za odcepitev, za obstoječe stanje so predvsem starejši anketiranci, srednja generacija anketirancev je za konfederacijo, mlajša pa za odcepitev.
NAŠTELI VAM BOMO TUDI NEKAJ MOŽNIH KANDIDATOV ZA PREDSEDNIKA SRS, VI PA NAM ZAUPAJTE, KOGA BI VOLILI.
7.6	1 - IVAN KRAMBERGER (neodvisni kandidat)
64.1 2 - MILAN KUČAN
(ZKS)
15.1 3 - DR. JOŽE PUČNIK
(DEMOS)
13.2 4 — NE VEM, NEODLO-
ČEN
100.00
%
47.3	1 - DA
40.2	2 - NE
12.5	3— NE VEM
160.0
Anketiranci so pri tem vprašanju lepo razcepljeni — nekaj več pove nadaljnja analiza: za tak davek so predvsem tisti, ki imajo končano osnovno šolo, bolj izobraženi pa so proti takšnemu davku, začuda to ali anketiranec ima otroke ali nima, ne povzroča značilnih razlik pri gornjem vprašanju, za davek »na samce« so tisti do 18. leta in tisti nad 54. letom starosti.
Za konec pa poglejmo še dve tipični vprašanji: odnos anketirancev do bodočega položaja Slovenije v Jugoslaviji in koga bi volili za predsednika.
KAKŠEN STATUS NAJ IMA V BODOČE SLOVENIJA V JUGOSLAVIJI:
Tov. Kučan ima očitno prednost pred obema gospodoma. Nekaj več pove dodatna analiza volilcev pri vsakem predsedniškem kandidatu:
— Kučana bi volili predvsem tisti anketiranci, ki bi volili komuniste in socialiste, anketiranci, ki so za liberalizacijo splava, anketiranci, ki so bodisi za obstoječo federalno ureditev, bodisi za odcepitev Slovenije, anketiranke, stari med 29 in 54 let, anketirani, ki imajo srednjo izobrazbo,
— Pučnika bi volili predvsem anketiranici, ki ne bi volili komunistov in socialistov, anketiranci, ki so za omejitev splava zaradi ohranitve Slovencev, anketiranci, ki so za davek »na samce«, sicer pa anketirani moškega spola, starejši od 45 let in tisti anketiranci, ki imajo srednjo, višjo ali visoko šolo,
— Krambergerja bi volili predvsem anketiranci, ki ne bi volili komuniste in socialiste, anketiranci, ki so za omejitev splava zaradi ohranitve Slovencev, anketirani, ki so za davek »na samce«, anketirani, ki so za odcepitev Slovenije, anketirani obeh spolov, anketicani stari do 29 let in anketirani z Rnovno in poklicno šolo.
Za SPEM: BRANKO ŽNUDERL
SPEM
STUDIO ZA POLITIČNI IN EKONOMSKI MARKETING
GOSPGSVETSKR UL B3, 62D00 ITIRRIBOR TEL.: 062 29-355
ODNOS DO SPLAVA 3PH4 N*tm
VOLITVE PREDSEDNIKA PREDSEDSTVA SRS
70.00%
8 0.00% -
50.00Х -
10.00* -
4
*
ГГЧ znan
o.oo«
PtlČNK
KUŽAM
7
шшн
Vsota prebranega nam ne pove, kaj pomenijo knjige posameznemu bralcu; še manj nam o pomenu branja za družbeno kulturo povedo obračuni knjigotržcev. Številke in podatki o obsegu knjižne produkcije, o razmerju med beletristiko in poljudno strokovno knjigo, o proporcionalnem deležu branja knjig v porabi prostega časa in o notranji razlikovanosti te statistike po socialnih skupinah, spolu in starosti so dosegljivi. Toda ničesar ne razkrijejo o tem, kakšno težo in ugled si lahko pridobi prebrano. Tako ostajajo denimo teorije o koncu Gutenber-gove dobe v obdobju novih množičnih medijev nekritične špekulacije, dokler niso utemeljene v vpogledu v simbolni sestav, v katerem imajo knjige svoje mesto za posameznika, še zlasti pa za družbo.
Ne sprašujemo se o knjigah, temveč o njihovem pojmu: knjigi kot patetični obliki samorazume-vanja po ovinku čez pisno tradicijo. Saj dopušča zgodovina svetih knjig in njihovih posvetnih dedičev prav v obdobju tehnično neomejenega reproduciranja vsega natiskanega spoznanje, da se inflacijsko razširjanje tiskarskih izdelkov kot blaga sploh ne dotakne vrednosti knjige kot dostojanstvene oblike zavesti. Bolj kot tisto, kar je v njej dobesedno sporočeno, se knjige drži marsikaj mišljenega, kar je izraženo s simbolnim statusom, ki ji ga odmerijo v individualni in družbeni kulturi. Pri tem moramo najprej pomisliti na koncesijo umni ureditvi sui generis, ki jo zahteva natiskano kot oblika abstraktnosti. Logika knjige se v načelu razlikuje od logike življenjskega sveta, najbolj očitno v sklicevanju na lastne prostore in čase, v katerih se proizvedejo pomeni knjige.
[.]
Raziskoovanje bralne in knjižne kulture se je razcvetelo pod vtisom novih medijev šele v zadnjih desetletjih, tako da nimamo na razpolago primerljivo zanesljivih podatkov za bolj oddaljen čas. V Teoriji malih ljudi Thor-steina Veblena iz leta 1925 na primer še ni posvečena niti vrstica knjigi kot noblesnemu in elitnemu simbolu uveljavljenih povzpetne-žev — čeprav sicer nadvse pretanjeno prepoznava v navidez še tako obrobnem detajlu znamenja socialne potrjenosti Leisure Class — in to v času, ko ф knjižna kultura 1897 prejela z ogromno novo stavbo Library of Con-gress v Washingtonu enega svojih najbolj izjemnih spomenikov in se je zdelo, da so knjižnice na evropskem kontinentu začele tekmovati z ameriškimi za moderno dediščino Aleksandrije.
Vidik te modernosti je, da se v obeh desetletjih okrog 1900 velike znanstvene knjižnice kot zbirke specializirane literature preoblikujejo v centre za splošno izobraževanje. Z odločnim posegom države v knjižno kulturo — v Prusiji obstaja od 1907 centralno upravno mesto za knjižničarstvo pri ministrstvu za šolstvo — se spremenijo simbolna znamenja, s katerimi je družbeno prikazana vloga knjige. Nekoč predvsem prvina univerzitetnega in učenega sveta, postane knjiga zdaj del re-prezentacijske simbolike imperialistično se razvijajočih industrijskih narodov. Ni treba podrobno obravnavati tega, da je imperializem tudi dejansko imel dodatno, prav nič simbolično, potrebo po splošni izobrazbi, znanstveni iz-
menjavi in torej tudi po modernizirani cirkulaciji knjig. Večja pozornost pa je zato posvečena drugemu vidiku, sklicevanju na knjigo v legitimacijske namene. Za opazovanje te vrste — kot že na simbolno rabo knjige samo — je načeloma vseeno, ali so knjige tudi brane ali ne, s kakšnimi pričakovanji ali s kakšnim rezultatom. Lahko pa pomaga razložiti, da knjižna kultura preživi v časih in prostorih — in zakaj preživi, ko se zdi njena pragmatična vrednost tehnično presežena in njen izobrazbeni potencial zastarel. V simbolih družbene veljave, to trdim v prispevku, je knjiga globje in trdneje zasidrana kot v bralnih _ navadah, je del kulturnega spomina, s katerim neka družba utemeljuje svojo identiteto in legitimnost. Ikonografski program je ta predstava postala tam, kjer je simbolna reprezentacija nacionalnih idealov Združenih držav zavestni in hote dobila svoj najbolj strnjen izraz: v Folgerjevi Shakespeare Library na vzhodnem koncu Malla v VVashingtonu.
Непгу Clay Folger, daljni potomec iz družine Benjamina Franklina, je bil rojen 1857 v New Yorku. Tu odrašča v razmerah srednjega razreda. Sprejem v enega od najbolj uveljavljenih lvy Legaue Col-leges, Amherst v Massachusettsu A, leta 1975 pomeni za družbeno častihlepnost njegove družine precejšnjo potešitev. Med sinovi predvsem bogatih staršev, ki so tam zbrani, spada po opremljenosti in hotenjih odločno med skromnejše. Bolj je zaposlen s tem, ali lahko kaj privarčuje, če svoje srajce sam pere in jih lika z likalnikom z bolšjega sejma, ali izguba zaradi obarvanega ali zalika-nega perila odtehta dobiček, v svojem dopisovanju s starši, kot pa z gostilniškim in športnim okoljem svojih tovarišev; nekoliko introvertiran človek, pri katerem članstvo v Phi Beta Kappa Frater-nity zaznamuje skrajno mejo njegove vključenosti v življenje na colleglu. V štirih letih do diplome (1879) se spoprijatelji s Charlesom Prattom, sinom enega od Rockefellerjevih družabnikov pri Standard Oil Сотрапу of New York, kar je obetavno za prihodnost. Za njegov intelektualni razvoj pa je odločilen obisk Ralpha Walda Emersona pri Phi Beta Kappa, njegova predavanja so mladega Folgerja povsem uročila. Filozofija duha v Emersonovem transcendentalizmu, njegov moralni puritanizem, tudi njegova pobožnost do narave učinkujejo nalezljivo na študenta, ki mu pomagajo izraziti lastna občutja in misli. Emerson je okrepil Folger-jevo ljubezen do knjig: »Knjige moramo, saj vsebujejo najlepše poteze človekovega duha, zmeraj upoštevati pri našem oblikovanju. Najboljše glave, kar jih je videl svet: Perikles, Platon, Julij Cezar, Shakespeare, Goethe, Milton so bili zelo načitani, s široko izobrazbo opremljeni možje in preveč modri, da bi jim bilo do podcenjevanja znanosti. Njihovo mnenje ima težo, ker so zmogli poznati tudi nasprotno mnenje. Od velikega človeka pričakujemo, da je goreč bralec; kajti mislimo, da mora njegova asimilirajoča moč biti v pravem razmerju do njegove spontane.«8
Pod Emersonovim vplivom si Folger tudi izbere svojega favorita in poetičnega botra svojega življenja, VVilliama Shakespeara. Misijonar ameriškega idealizma ga je zmeraj znova razglašal za de-
janskega poroka svoje filozofije: »Fantazijo ustrezno označujejo kot tisto uporabo, s katero se um loteva materialnega sveta. Shakespeare ima moč, da naravo podredi namenom svojih duhovnih izražanj, in to bolj kot vsi drugi pesniki. Njegova visoka muza premetava svet kot igračo iz roke v roko. Potrebuje ga za utelesitev svojih miselnih domislic, ki ravno najbolj zaposlujejo njegovo dušo. Obiskani so najbolj oddaljeni prostori narave. Najbolj odmaknjene nezdružljive reči so povezane v svojem pretanjenem duhovnem sorodstvu. Opozorjeni smo, da je dostojanstvo materialnih reči relativno in da se reči poljubno sesujejo vase ali raztegnejo, če se morajo podrediti pesnikovi strasti.«3
Za Folgerja, študenta v Amher-stu, je vseboval ta poetični svetovni nazor vse prvine privlačne filozofije življenja: odločno po svetu posegajoča drža, pripravljena na podrejanje, ravno tako kot idealizirajoče povzdigovanje obladova-nja narave' kot človekove službe v idealnem duhovnem občestvu univerzuma. On je mož dejanj in doslednosti.4 S prvim prihranjenim denarjem si kupi inkunabulo svojega svežega prepričanja, fak-similno izdajo prvega Shakespearovega folianta8, v redakciji Halli-well-Philippsac, in ustanovi bralno društvo, kjer redno, glasno in javno prebirajo eno Shakespearovo dramo za drugo. Shakespearov besedni svet in njegov lastni življenjski svet se stopita v eno. Kako je bilo to mogoče?
Od dvajset let mlajšega Charlesa Ivesa, ki je Emersonovo sporočilo vsrkal z enako zavzetostjo in odločnostjo, da ga dobesedno presadi v življenje, se je Folger razlikoval v tem, da je bil brez umetniške nadarjenosti, najbrž tudi brez potrebe po lastnem izrazu. Ives je postal uspešen zavarovalniški strokovnjak in je svoje konce tednov posvečal umetniški propagandi transcendentalizma; denimo s »Portrait«-sonato za klavir »Concord, Massachusetts, 1840—1860«, ki — ob spremljavi razlaga Essays before a sonata — v tonih podaja skice Emersona in njegovih najbolj znamenitih privržencev. Folgerju pomaga prijateljstvo z mladim Prattom do strme kariere v naftnih poslih. Po študiju prava pri Columbii je prišel k Standard Oil Сотрапу, kjer ga že 1908 najdemo v nadzornem odboru. Leto pozneje je po Johnu D. Rockeffelerju drugi človek pri Standard Oil v New Yorku.
Čas ob večerih in ob koncih tedna, ki ga Ives (.porablja za komponiranje, izrablja Folger za branje katalogov antikvariatov, obiskovanje knjižnih dražb, za iščoče, pridobitne in negovalne posle zbiralca, s tem se od 1885 vse bolj sistematično ukvarja. V naših očeh drugi Jeckyll and Hyde, za lastno občutenje puritanski poštenjak, se je ob poslovnih dnevih poznavalsko in zavzeto posvečal kapitalu Standard Oil, svojim dnevnim opravilom pa podelil posvečenost, ko se je v urah sprostitve prepustil Shakespearu. Leta 1885 se poroči z žensko, ki sodeluje v službi knjigam brez pridržkov in jo sprejema kot sa-crificium matrimonii, z žensko, ki je na Vassar-College doktorirala iz Shakespeara.
Z naraščanjem dohodkov rastejo tudi zbiralčeve možnosti, pri
GERT
O SIMBOLNI KNJIŽNI
F0LGERJEVA SHAKESPEARE LIBRARY
tem ostro konkurira Henryu E. Huntingtonu in drugim podobno strastnim in finančno močnim možem. Faksimiliranemu prvemu foliantu sledijo kmalu historični tiski v originalu. Od dvestotih First Folios iz leta 1623 jih bo na koncu devetinsedemdeset v Folgerjevi zbirki — za primerjavo: British Museum jih ima pet. — Med anti-kvarji in zbiralci na starem kontinentu kroži govorica o napol norem Američanu, ki zbira natise Shakespeara in elizabetinsko gledališko literaturo, da bi oboje v newyorških pristaniških skladiščih umaknil iz prometa. To o pristaniških skladiščih drži. Glede namena pa se evropski ljubitelji motijo o Američanu. Toda ta živi skoraj osamljeno in je redkobeseden. Tako tudi nihče ničesar ne ve o razlogih, zakaj se nekdo, ki je po rodu iz New Yorka, 1921 preseli v VVashington D.C.; zakaj se dve leti pozneje odpove poziciji pri Standard Oil v New Yorku. (Do 1928 ostane predsednik nadzornega odbora).
V naslednjih devetih letih od 1921 do 1930 si Folger s precejšnjimi denarnimi sredstvi, pogajalsko spretnostjo in trdovratnostjo pridobi štirinajst posameznih zemljišč, ki jih je mogoče povezati v gradbišče v velikosti polovičnega City-bloka. Zemljišče leži za Capitolom in Library of Con-gress; natanko na vzdolžni osi Malla in označuje njegovo skrajno vzhodno točko, kakor Lincoln Memorial na drugem koncu zahodno; v simbolični sredini vmes je VVashington Monument (slika 1).
Po pridobitvi štirinajstega zemljišča je Folger razkril skrivnost: načrt za Shakespeare Library, ki naj sprejme njegovo zbirko. Junija 1930 položijo temeljni kamen. Štirinajst dni pozneje umre. Njegova žena nadaljuje s projektom. Ob odprtju testamenta izve presenečeni nadzorni odbor Amherst Collegla, da je postal delni dedič z zadolžitvijo, da vodi posle v knjižnici; počastitev insitucije, kjer ga je navdihnil Emerson. 1932 prejmejo ljudje iz Amhersta na otvoritveni slovesnosti ob prisotnosti predsednika ZDA ključ dokončane zgradbe v VVashingtonu. Nad kamin v čitalnici so na Folgerjevo zahtevo vklesali Emer-sonove verze, ki jih je izrekel 1864 med predavanjem o Shakespearu v Bostonu:
England’s genius filled ali mea-sure
Of heart and soul, of strength and pleasure,
Gave to the mind its Emperor,
And life was larger than before:
Nor sequent centuries could
hit
Orbit and sum of Shakespeare^ wit.
The men who lived with him became
Poets, for the air was farne.
S Shakespearom si je Folger
Opombe
' Denimo pri Victorju Nellu, Lost in an Book. The Psychology of Reading for Pleasure. New Ha-ven, London 1988; Jonathan Ko-zol, llliterate Amerika New York, Ontario 1985.
2 Ralph VValdo Emerson, Bil-dung. V: Lebensfuhrung Jena2 1905, str. 120.
3 Emerson, IdealismOs. V: Natur und Geist Jena 1907, str. 44 nn.
4 Podatki o življenju so vzeti iz: The Folger Shakespeare Library VVashington. Published by the Trustees of Amherst College. Amherst 1933; Louis B. VVright, Of Books and Men. Columbia,
South Carolina, 1976, VIII. pogl , The Shakespeare Library. A Brlet Account. Published by the Trustees of Amherst. Amherst 1948; Betty Ann Kane, The Windening Circle. The Story of the Folger Shakespeare Library and its Col-lection. VVashington D. C. 1976; Louis B VVright, The Folger Li-brary. The Decade of Grovvth: An Informal Account. Charlottesville 1968.
6 Alfred Kazin, VVashington. V: The New York Revlew of Books.
33(1986) št. 9, str. 11.
6 Opozorila na različne interpretacije so vzeta iz Charles L. Grisvvold, The Vietnam Memorial
and the VVashington Mali: Philo-sophical Thoughts on Political lconography. V: Critical lnquiry 12(1986) št 4, str. 688-719.
7 Ashley Thorndike, Shakespeare in America. V Aspects of Shakespeare. Being British. Academy Lectures by A Thorndike (et al.)... Oxford 1933, str. 108—127, navedek s strani 121.
8 Prav tam.
9 Prav tam.
10 VVilliam Slade, The Signifi-cance of the Folger Shakespeare Memorial. An Essay Tovvard an Interpretation. VVashington D. C. 1930.
Sodobno založništvo pozna dve vrsti avtorjev: eni pišejo knjige, drugi jih kot porodniške babice spravljajo na svet — uredniki, ki morajo s pravimi prijemi spodbujati avtorje in s primernimi posegi v besedilo iz njega narediti vabljivo knjigo. Na začetku je bila beseda, na koncu pa knjiga.
izjemen primer avtorja, ki no piše knjig, Je urednik GUnther Busch. Njegov najobsežnejši opus je prvih tisoč zvezkov zbirke »editlon suhrkamp«, ki jo je urejal od leta 1963 do 1979. Ta zbirka je bila na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta ubeseditev kolektivne izkušnje nemške levice. Trenutno je urednik zbirke »Wissenschatt« pri založbi Fischer Taschenbuch v Frankfurtu/M.
Tisoči zvezek »editlon suhrkamp«, ki je izšel leta 1979 v dveh knjigah, je uredil Jtirgen Habermas. Naslov obsežnega zbornika: Iztočnico o »Duhovni situaciji časa« pove dvoje. Avtorji čutijo potrebo, da ob koncu nekega obdobja opišejo njegove silnice in njegove značilnosti. In ne gre za poljubno obdobje, temveč z pomembno. Zato je naslov navezava na knjižico Karla Jaspersa Duhovna sl-
odprl lastni notranji svet. In v auri njegove dramatike je postal dejavni pesnik lastnega življenja.
Zgradba sprejme Folgerjevo zbirko: najobsežnejšo kolekcijo natisov Shakespeara na svetu (16.000 naslovov), ob tem še gledališka literatura in kulturno zgodovinsko pripadajoča besedila iz elizabetinske dobe, dopolnjena z glasbili, slikami in grafikami, pohištvom in gledališkimi dekoracijami, kostumi, programskimi listi, portretnimi doprsnimi kipi, kovanci, etc. — Zbirko so pozneje razširili z dokumenti o zgodovini Shakespearovega učinkovanja in
z znanstveno priročno knjižnico ter moderno tehnično opremo, recimo s foto-laboratorijem.
Danes je knjižnici dodatno priključen raziskovalni institut za študij renesanse, ki ima hišo za goste in podeljuje štipendije, v okviru knjižnice izhaja Shake-speare-Quarterly, pa tudi zbirka faksimilnih edicij in knjig z dokumenti. Prireditveni program obsega simpozije, predavanja, branja, koncerte in gledališke predstave.
Razen knjižnici daje Folger Libra^ zavetje tudi »idealnotipi-čno« zasnovanemu elizabetinskemu gledališču v pomanjšanem merilu. V historizirajočem stilu gledališča si je Folger predstavljal izvedbo celotne stavbe. Paulu Philippu Cretu, ki je pred tem zgradil Pan American Union v VVashingtonu, pa se je posrečilo prepričati naročnika s svojo lastno, moderno rešitvijo. V notranjosti je oprema gledališča in knjižnice izvedena po značilnostih tudorske arhitekture, celota pa je prevlečena s povrhnjico iz
belega marmorja v klasicističnem stilu Capitol Hill, ob tem so uporabljeni Art Deco prijemi iz časa gradnje, kakršni so aluminijeve ograje na balkonih in ornamentne mreže na oknih iz enakega materiala. Ozka visoka okna, ločena s kaneliranimi nosilci, nadomeščajo klasične stebre in pilastre. Para-peti pod devetimi okni so basre-liefi s scenami iz Shakespearovih del, ki jih je izdelal John Gregory.
Folger je sicer izbral motive, toda njegov izbor pove bolj malo o njegovem individualnem branju: priljubljene scene iz Romea in Julije, Hamleta, Macbetha, Julija Cezarja . . . Gotovo. Shakespeare je postal pesnik njegovega življenja, toda na samosvoje molčeč način, dvakrat potreben razlage, ko gre za sorodstveno izbiro z umetnikom besede. Da Folgerja samega skoraj ni mogoče navajati, kakor je tudi sam raje navajal kot govoril za sebe, ima najbrž kakšen bolj splošen razlog kot osebno nezmožnost pred veličino, v kateri je Shakespearov opus videl njegov ameriški občudovalec. Njegov ustvarjalec je heroj in oeuvre spomenik. Vzvišen nad individualno razlago in družabno literarno kramljanje. Kot nenehno prisoten izvir in kolektivni spominski zaklad naj bo vzidan v sedanjost: knjižna svetinja v tudorovskem predalniku in ta še enkrat spravljen v ogromni skrinji, kakor se opazovalcu razkrije glavna oblika zgradbe.
Vzvišene razsežnosti ima predvsem simbolična konstelacija Malla v VVashingtonu kot celota, v katero je Folger svojega junaka premišljeno vključil. Zdaj jo moramo podrobneje razložiti. Nikjer
Pojasnila
’' Prav tam, str. 2
'2 Prav tam, str. 19.
'3 Prav tam, str. 29.
’4 Prav tam.
'5 Post-War Standards for Public Libraries. Planning for Libra-ries Number One. Chicago 1943.
16 Prav tam, str. 9.
”A National Plan for Public Library Service. Prepared for the Commitee on Postvvar Planning of the American Library Associa-tion by Charles B. Joeckel and Amy Winslow. Chicago 1948.
18 Louis B VVright, The Folger Library. N.n.m., str. 19, 50 in 81.
'9 Prav tam, str. 82.
A Univerza v Mariboru je podpisala pogodbo o sodelovanju z univerzo v Amherstu.
8 Shakespearova dela ločimo po formatu na dve skupini izdaj: na izdaje v kvartu in na izdaje v folio formatu. Kvarti so izšli, ko je Shakespearskše živel, toda kvaliteta besedil je vprašljiva. Prvi folio je izšel v času med februarjem 1622 in novembrom 1623 in je najbolj popolna izdaja del (manjka samo drama Perikles). Sledili so še: drugi folio 1632, tretji 1663 in četrti 1685.
Prvi folio vsebuje 36 iger, razdeljenih na komedije, zgodovinske drame in tragedije; 18 iger je bilo prvič objavljenih. Izdajo sta uredila John Heming in Непгу Condell
c James Orchard Hallivvell-Phillipps (1820—1889) je bil z 19 leti član Royal Society; pozneje je bil soustanovitelj Shakespeare Society Objavil je več knjig o Shakespearovem življenju in objavil njegova dela v 16 knjigah (1853-1865)
D Angleški genij je povsem zapolnil
srce in dušo, moč in užitek, postal je vladar misli, in življenje je bilo polnejše kot prej.
Nobeno naslednje stoletje se ni približalo
orbiti in vrhovom Shakespearovega duha.
Možje, ki so živeli z njim, so postali
pesniki, ker jih je navdihoval
E Izraz Ratsversammlung bi lahko prevedel tudi: državni svet, kar bi ustrezalo enemu od pomenov izraza divan; vendar je Goethe v najavi svoje pesniške zbirke uporabil izraz Versammlung v pomenu: zbirka in v tem smislu tudi opisal posamezne »knjige« svoje pesniške zbirke.
Zahvala
Založba Fischer Taschenbuch iz Frankfurta/M je prijazno dovolila objavo prevoda.
8
шша
MATTENKLOTT
KULTURI V ZDA
NA MALLU V WASHINGTONU D.C.
tuacija časa, ki je leta 1931 izšla kot tisoči zvezek »Sammlung Goschen«.
Septembra 1989 je izšel zbornik Der Autor, der nicht schreibt (Fischer Taschenbuch 4444, 252 strani, 16,80 DM). Avtorji prispevkov so ga posvetili Gtintherju Buschu ob njegovi šestdesetletnici. Rdečo nit zbornika pove podnaslov: eseji o izdelovalcu knjig in o knjigi. Devetnajst prispevkov sta urednika Rebekka Habermas in Walter H. Pe-hle razdelila na tri skupine: Branje, Pisanje, Urejanje.
Prispevek Gerta Mattenklotta je objavljen v prvi skupini, na straneh 46 do 73. V prevodu smo izpustili tri strani o današnji kulturi branja v ZDA. Avtor prispevka, rojen 1942, predava literarno vedo na Philippovi univerzi v Marbur-gu/L in na University of Massachusetts at Amherst. Leta 1988 je pri založbi S. Fischer skupaj s Hannelore Schlaffer in Heinzom Schlafferjem (oba Imata v zborniku za Buscha svoj prispevek) izdal skrbno urejen izbor pisem: Deutsche Brlefe 1750—1950 (753 strani, 48,— DM). Knjigo so lani jeseni imeli na zalogi v knjigarni Mladinska knjiga. Partizanska 9.
drugje ne doseže ikonografija nacionalnega življenja takšne zgostitve kot tu. Alfred Kazin, publicist, ki živi v VVashingtonu, dodaja k tej ugotovitvi: »Celo naključne skupine, ki se zbirajo ob spominskem obeležju na Vietnam, skoraj v vidnem polju očeta Abrahama, ki večno tuhta o tej vedno bolj razcepljeni družbi, pričajo, da Američani dejansko nimajo nobenega drugega središča in nikjer drugje ne najdejo potrebne simbolne podobe. Oblika VVashingto-na reprezentira predalnik, izbrano in posvečeno točko, kjer se srečujejo Američani, ki — to ni bilo nikoli tako res kot zdaj — nimajo ničesar drugega skupnega kot svoj biti Američan. Celo statue nadvse minljive slave nekih generalov, statue, ki jih nima toliko ne-beno drugo ameriško mesto, ob tem še muzeji, knjižnice in univerze, centralne upravne pisarne, ki podelijo sindikatom in poklicnim organizacijam dih uradne prizna-nosti, predstavljajo VVashington kot sedež naše meščanske religije. Tu Združene države niso katerikoli narod, temveč utelešenje svojega legendarnega hotenja, biti prvi namerno ustvarjen narod v moderni zgodovini in prvi, ki je uradno oznanil, da je njegova legitimnost oprta na dogovor vladanih. — Trenutno se kaže VVas-
hington v zahtevnem in bleščečem sijaju kot najpopolnejša od vseh ameriških pokrajin. VVashington Monument, obdan z morjem petdesetih zastav, me spominja na izjavo Grka iz province: >Nisem še bil v mestu, ki bi bilo tako zapolnjeno s simboli kot Vaše Atene.««5
To velja za VVashington v celoti in še posebej za Mali med Folger Library in Lincoln Memorial, tisti široki zeleni pas, po katerem so posajeni najbolj pomenljivi nacionalni simboli kot domovinska odlikovanja. Z njegovega središča, kjer je obelisk VVashington Monuments, imamo pregled nad celotnim mestom; za zmeraj, kajti vrh te puščice označuje najvišjo točko v mestu, ki ne sme biti nadzidana. Prečno na vzhodno-za-hodni Mali leži severno Bela hiša in južno Jefferson Memorial. Na vzhodno-zahodni osi križa, namreč na Constitutional Avenue Malla so najpomembnejši muzeji mesta: NationaJ Gallery of Art in National Museum of Natural Hi-story, tudi muzej vesoljske tehnike (glej plan). Kot je znano, je tloris narisal Pierre-Charles L’Enfant leta 1791 po nalogu VVashingto-na. Njegov koncept je bil bipolaren. Na enem koncu Capitol, v njegov grič se iztekajo vse glavne
avenije mesta, središče ljudske oblasti, sedež kongresa, simboličen zapopadek demokracije. V napetem razmerju štrli na nasprotnem polu obelisk VVashington Monuments, metafora gospostva patrimonialne ureditve, opazovalni stolp, višji od Capitola. Simbol izjemnega odlikovanja pomembnega vodje ima pregled tudi nad statuo svobode demokratske ureditve na kupoli Capitola.
Tako zrcali simbolična topografija konfliktni potencial, ki je zastavljen v ameriški ustavi, in glasuje v korist izstopajočega nacionalnega junaka. Tako posplošeno razlago dopušča in omogoča ikonografija zasnove prav na tem mestu, kjer je spomenik VVashingtonu tako monumenalno abstrakten. Oblikovan je arhaizira-no. Obelisk se odsekano vzdiguje iz zemlje in je brez obkrožajočega zelenja. Nobenega napisa kot posvetilo, nobenega motta, nobenega načela, nikakršna scriptura ne omogoča beroče recepcije — povsem drugače kot pri Jefferson Memorial, ki je med vsemi najbolj interpretiran s pisavo. — Pomen pri VVashington Monument ni posredovan z branjem, temveč samo z ikoničnim zaznavanjem. Ta icon, podoba, pa je tu v svojih nazornih lastnostih reducirana na minimum. Neli-terarni karakter spomenika dopušča — ex negativo —, da je še bolj poudarjeno nasprotje med njegovo podobo in Capitolom. Tam, kjer se zbira kongres, veljata beseda in pisava. Tu velja ravnanje kot dejanje.
Obelisk kot imperatorsko go-spostveno znamenje navaja London, Pariz, Rim — ali je katera od metropol posvetnega ali duhovnega imperializma zmogla biti brez obeliska? — in ob bok tem starim centrom globalne uveljavitve oblasti postavlja VVashington kot nov center. Slednjič kaže kamniti žarek seveda še dlje nazaj: na arhaični Orient in njegovo simboliko prvin. Obelisk je helio-centričen simbol: iz središča glavnega mesta izžareva in hkrati vpada v to središče. Puščica, priostrena na obeh koncih. Sončna simbolika se uveljavi v auri okrog
žarka, označuje jo krog satelitov, na njenem obrobju so tako Capitol kot spomenika Lincolnu in Jeffersonu. Nasprotnost podob je najbolj jasna glede na Capitol, ker tu kontrast v gradbenih korpusih najbolj jasno pokaže simboliko spolov, ki se povezujejo s sončnim žarkom; od nekdaj hkrati plodeči žarek in v svoji monumentalni okamnelosti v obelisk falična ostentacija Capitolu z njegovo usločeno obokanostjo in objemajočo jajčno obliko, nakazano s kupolo. Topika zasnove jasno zarisuje gesto potentnosti nasproti žensko označenemu Capitolu. Na svojem mestu je hiša predstavnikov ljudstva seveda mesto rojevanja in obet prihodnosti. Drugače kot danes je za L’Enfanta zasedal pozicijo na skrajnem vzhodu Malla: kjer sonce vzhaja in se začenja dan, kraj, ki kaže v prihodnost.
Na nasprotni strani, na zahodni poziciji sončnega zahoda, se dviguje tempeljska arhitektura Lincoln Memorial. Označuje jo ambivalentnost, ki je izražena že v pomenski igri nebesnih strani. Položen na zahodni konec Malla, daje tempelj zavetje heroju nacionalne enotnosti, sedečemu v ogromnem stolu, s premišljujočim pogledom obrnjenim proti vzhodu, k vzhajajočemu soncu. Elegičen pomen strani, kjer sonce zahaja, je ponovljen v gaju cipres, s katerim je obdan tempelj, v nasadu žalovanja, ki namiguje na Lincolnovo nasilno smrt. Obet nacionalne enotnosti in veličina Amerike — Lincolnova vizija — je zahteval svojega mučenika, približno tako lahko izpišemo okrajšavo ikoni-čnega znamenja te scenerije. Lincoln je v tem pomenskem križu združevalec in močan pomirjevalec; to je z žrtvovanjem samega sebe.5
Že z Library of Congress, zgradila sta jo 1897 Smithmey-er & Pelz, je simbolični proporc spremenjen v korist Capitol Hill, še bolj, ko je kongresna knjižnica dobila mogočno zgradbo kot razširitev. Vendar ne gre samo za kvantiteto, čeprav v estetiki vzvišenega ne obstaja quantite negli-geable. Novo kvaliteto postavlja Library of Congress, ko vzhodno izhodišče in vzhajališče definira filozofsko namesto politično. V simbolni topografiji ni več začetek vsega suvereno gospostvo ljudstva, temveč tempelj knjig, ta pa kot abstrahirana vsota historičnega uma, in suverenost ljudstva se legitimira z njegovim razlaganjem. Že tu je vkorakal Emersonov duh, podprt s tendenco časa k splošni izobrazbi. V kakšnem smislu so Folgerjevo preinterpretacijo razumeli sodobniki in jo sprejeli, lahko razberemo iz dokumentov, ki so nastali v času gradnje Folgerjeve knjižnice.
1927 je bil Ashley Thorndike, v svojem času najpomembnejši ameriški raziskovalec Shakespeara, izbran za izvedbo Shake-speare-Lecture v British Acade-my. Z izzivalno ostrino je dal podobo svojemu »ameriškemu« Shakespearu — kot nasprotju ezoteričnemu novoplatoniku. Položaj svojega naroda je zarisal kot boj za preživetje s silami narave, kot da bi moral komentirati pozne slike Winslo\va Homerja z njihovimi dramatičnimi reševanji iz stiske na morju ali — industrijska varianta — Johna Fergusona VVeirja heroizirajoče prikaze livarjev orožja in ladjedelniških delavcev. Zakaj naj bi se ukvarjal z včerajšnjo literaturo, ko potrebujemo vse naše energije za jutrišnji boj za obstanek, sprašuje sebe in poslušalce. Thorndike seže še dlje, da bi odgovoril: po zgodovini učinkovanja Shakespeara v ZDA Ne izčrpa se v pomenu dramatika za ljubitelje gledališča ali lirika za ezoterično navdahnjeno izobraženo občinstvo. V središču je tu namesto tega Shakespearov jezik kot paradigma javnega govora Nauk o jeziku je šolanje ob Shakespearu, od osnovnega izobraževanja naprej: »Izobraževalni sistem potrebuje kakršnosibodi podlago. Atenci so imeli Homerja.
V Oxfordu je nekoč temu služila Aristotelova etika. Matthevv Arnold je silil k temu, da bi znanstvena doba za podlago svoje izobrazbe uporabila grško literaturo. V mehanski dobi in za izjemno demokracijo smo za podlago naše izobrazbe vzeli angleško literaturo — in Shakespeara.«'
Thorndikova ugotovitev upošteva izziv novih medijev za kulturo branja, vendar brez resignacije: »V dobi radia, časopisov in filmov se včasih oglasi skrb, da knjige izgubljajo svojo resničnost. Preprosta resnica pa je, da je prebranih več knjig kot kdajkoli, starih in novih avtorjev.«8 Odločilna za priljubljenost Shakespeara in primernost za simbolno figuro sodobne Amerike naj bi bila njegova notranja ustreznost moderni; ne Shakespeara ezoterika, temveč retorika in moža dejanj, pesnika iz izkustva namesto iz dogem; podjetnega optimista in avanturista. To-stranskost in potrjevanje obstoja sta za Thorndika najmočnejša argumenta za Shakespeara, ki ga v tem smilsu šteje za simbolno pra-kamenino ameriške družbe. Dve leti pred položitvijo Folgerjevega temeljnega kamna na vvashing-tonskem Mallu je slednjič že tu izrečen stavek o Shakespearu: »On je dejansko naš idol. VVashington, Lincoln, Shakespeare, k tem trem moli Amerika, in ne boste našli četrtega — ne pri nas, ne pri katerem drugem narodu, ki bi lahko dopolnil to troedinost.«9
Nobenega dvoma ni, da je tu zapriseženost demokracije na obči um, kakor smo jo na Mallu našli simbolizirano z Library of Congress, korigirana v korist posebne sposobnosti enega genija. Shakespeare krepi vero v človeka in njegova dela, pravi na koncu Thorndike. Tudi demokratična družba potrebuje vzornike, konkretne posamezne ljudi, v katerih se je utelesilo bistvo ideala. Knjižnica je duh v svoji pluralni razliko-vanosti in protislovnosti. Njegovo agregatno stanje je kritika. Kult duhovnega heroja postavi pred knjižnico posamezni oeuvre, pred knjige knjigo, ne razume duha kritično, temveč auratično.
Prenos te interpretacije na Fol-gerjev projekt bi bil kljub časovni bližini z začetkom gradnje spekulativen, če ga ne bi opravil Folger-jev zaupnik in prijatelj sam, ki je od 1923 skrbel za njegovo zbirko in bil od ustanovitve knjižnice do 1934 njen prvi direktor: William Adam Slade. Iz dveh razlogov, začetek gradnje Shakespeare Libra^ in Folgerjeva smrt, je imel Slade v Library of Congress govor o pomenu Folger-Shakespea-re pomnika’0, ki ga je potem razširil v esej, v katerem je na začetku kot motto postavljen Thorndi-kov stavek o herojski troedinosti VVashingtona, Lincolna in Shakespeara. S Shakespeare Library, pravi Slade, dobiva emblemska gradbena os Malla svoje historično izhodišče. Ko se vrača ob puščici njene perspektive, imenuje Lincolna poroka državne enotnosti in VVashingtona ustanovitelja države, Shakespearov oeuvre v korenu pa izvir, »ker je njegova živa vsebina sama surovina življenja«.” Polnost življenja in dinamičnost, kar je pri Shakespearu opeval Thorndike, dopolni Slade z zakonitostjo: duh v naravi. Tako je znova prišel do veljave platoni-zem, katerega novodobno ezoterično temno tolmačenje je Thorn-dike zavrnil: »Shakespeare ni v ameriško življenje nič manj integriran kot pravila zakonov samih. Noben drug pisatelj ne deli mesta, ki ga ima on v zavesti naroda; edina knjiga, ki mu lahko oporeka ta položaj, je Biblija, in Shakespeare je, kot je znano, povsod, kjer govorijo angleško, postal druga, posvetna biblija.«’9 V knjigi knjig je vznemirljivo migotajoči fiktivni somrak lepega videza pogašen. Sijaj umetnosti je očiščen varljivosti.
Ameriška estetika je realistična Njena prapodoba je neoporečna knjiga, nad katero varljivost še nima nobene moči. Folgerjev lov za vsemi izvodi prve folio-iz-daje velja tej prameri. Tu vidi izvir
knjižne kulture, ki ne more drugega, kot da se oddaljuje. Kajti povsem na začetku je Knjiga kot in-kunabula avtentičnega. Knjiga knjig lahko velja za zapopadek kulture in življenja hkrati, ker lepoto polnega življenja izenači z zakonitostjo moralne kulture. — Da lahko v Shakespearovem Viharju prepoznamo sklicevanje na Ameriko, kot še v marsikaterem njegovem delu; da je Shakespeare tako rekoč od kolonizacije Severne Amerike poetski ferment Novega sveta; da je Washington poznal Hamleta in da je Lincoln bral Shakespeara, so po tem zagotovilu samo še obrobnosti. Na emblemske formule Malla se še navezuje Sladovo opozorilo na multikulturno vsebino Shakespearovih del: »Pristni Američan je kot Shakespeare >pristni Anglež«, je kot Shakespeare sam mešanica številni etničnih prvin.«13 Kakor je Shakespeare zajel v lastno delo svetovno literaturo, naj bi bila Amerika globalni talilni lonec; prevedeno v simboliko Malla: obelisk VVashington Monument zre proti Egiptu, arhitektura Lincolnovega templja zaklinja Grčijo, Folgerjeva Shakespeare Libra^ pa iz duha modeme navaja antiko, ki je vase vsrkala spiritualnost elizabetinskega obdobja.’4
Folgerjeva Library bi po vsem tem ostala zgolj primer v kulturni zgodovini, če ne bi simbolno izžarevanje podjetja segalo v sodobnost. Od ustanovitvene slavnosti v prisotnosti predsednika Hooverja do danes je knjižnica ena od neštetih knjižnic, ki so jih po vsem kontinentu omogočili ustanovitelji, čeprav je posebej odlikovana s krajem in z zgodovino. Kot taka je del sistema Public Libraries. Že 1943 je izšla spomenica’5, v kateri so naloge knjižnic pri rekonstrukciji humanizma še posebej poudarjene: »Ta novi svet morajo ustvariti ljudje in ustvariti ga morajo za sebe. Zaradi tega cilja morajo biti ustanove za razsvetljevanje ljudstva pripravljene na povečano odgovornost.18 1948 je iz tega nastal nacionalni knjižnični načrtNa tem mestu ni mogoče prikazati posledic tega načrta za -Public Libra-ry« v ožjem pomenu. Toda programske izjave v tej zvezi omogočajo spoznati, kako visoka pričakovanja so še zmeraj vezana na knjigo. Ko je v povojnem času »Glas Amerike« oddajal proti Nemčiji radijske programe za obnovitev Starega sveta iz potencialov'Novega, se v njih večkrat pojavijo poročila o Folgerjevi Shakespeare Library.’8 Takratni direktor knjižnice se takole spominja teh oddaj: -V najboljši izgovorjavi, ki smo jo mogli izvrtati, smo govorili o dobrodelnem dejanju Mr. Fol-gerja za narod in o vrednosti te knjižnice kot zbirke dokumentov (»records«) za zahodno kulturo.«’9 — »Records«, to so dokumenti, listine, protokoli, pričevanja in drugo, so fetiši ameriške družbe dosežkov. Kdor kjerkoli postavlja kakršnekoli zahteve, ga vprašajo po njegovih »records«. Na koncu so register, v katerem je zabeležen delež posameznika pri ohranitvi in gradnji civiliziranega sveta. Vsaj v tej funkciji ima knjiga tu svoje mesto; v Goethejevi rabi besede — register, zbirka napotil6, poetska summa — Vzhodnozahodni divan.
prevedel Igor Kramberger januar 1990
VVashington
(District of Columbia)
9
 -------------------
45 LET EKSPERIMENTOV NA PLEČIH DELAVCEV
V družbi, kjer politične strukture skoraj pol stoletja dirigirajo in upravljajo ekonomsko sfero s svojimi ideološkimi zablodami, takšno ravnanje slej ko prej privede ekonomijo te družbe pred popolni zlom. Izhod iz situacije, v kateri vladajo hiperinflacija, zunanja in notranja zadolženost, nelikvidnost gospodarstva ter hkrati prezaposlenost in nezaposlenost, postane še bolj negotov in dvomljiv, če ga nameravajo izvesti isti družbeni subjekti, ki so tudi povzročili takšno stanje. Petinštiridesetletno zaudarjanje se v tem trenutku spremeni v zelo sumljiv smrad.
Posledice tako dolgotrajnega in zanesenega eksperimentiranja s samoupravljanjem, družbeno lastnino, značilnim modelom plansko tržnega gospodarstva, ki ni ne prvo ne drugo, so se nakopičile v stanje, v katerem polovica državljanov (federacije in tudi republike) upravičeno skrbi za svojo usodo. Kajti, breme posledic eksperimentiranja bo nekomu naloženo na pleča, a ta nekdo zanesljivo ne bodo tisti politiki, ki so in še kar naprej igrajo vlogo botrov gospodarstva.
Če se s področja splošnega ozremo na povsem konkretni primer, je mariborsko gospodarstvo idealen primer. Tradicionalno industrijsko mesto, še pred drugo vojno industrijsko najbolj razvito in uspešno mesto v državi, se danes nahaja pred popolnim zlomom. Oblikovanje socialističnih podjetij s tisoč in več zaposlenimi na predpostavkah neranljivosti in neminljivosti doživlja danes klavrni epilog. Večina podjetij se otepa
Ugotovitev, da je Maribor tempirana socialna bomba, seveda ni nova. Splošna last je postala v času po znamenitem mariborskem štrajku. Simptomi tiktakanja te bombe se s časom spreminjajo, kakor se spreminjajo razmere, v katere je postavljena; če je bil pred kratkim edini simptom splošna panika v mariborskih podjetjih v času izplačilnih dni, so postali to kasneje že izvedeni (še bolj pa pričakovani) stečaji. V času, ki prihaja, bo ta simptom predvsem hitro naraščajoča brez-poslenost v skoraj vseh njenih oblikah.
število iskalcev zaposlitve je v Mariboru stalno naraščalo že v času, ko je bilo za naš gospodarski sistem značilno, da je lahko posameznik brezposeln samo na ta način, da službe sploh nikoli ne dobi, saj je bilo odpuščanje delovne sile praktično neizvedljivo. Po uradnih podatkih se je na primer v obdobju od junija 1988 do junija 1989 to število povečalo za 740, pri čemer seveda nihče ne ve, kolikšen je delež brezposlenih, ki se niti ne prijavijo Skupnosti za zaposlovanje, že v naslednjih šestih mesecih, do lanskega decembra, se je število iskalcev zaposlitve povečalo za nadaljnjih 1.030 in je tako znašalo ob koncu leta že 4.751 ljudi, kar je tudi zadnji uradni podatek, ki ga je trenutno možno dobiti.
Ob tem naraščanju ne gre za nič drugega, kot da se podzapo-slenost transformira v odkrito brezposelnost, pri čemer je sedanji tempo te transformacije še zelo blag. Ocene o podzaposlenosti v Sloveniji (problem nikakor ni zgolj mariborski) so zelo različne; najbolj ostre se gibljejo v območju 30 odstotkov vseh zaposlenih, bolj blage, ki jih navaja tudi republiški Izvršni svet, pa govorijo o okrog 90.000 delavcih, kar bi pomenilo dobrih 10 odstotkov. Če to umiljeno oceno prevedemo v Maribor, pridemo do številke 10.000 delavcev, ki naj bi se po uradni varianti slej ko prej pojavili kot t.i. tehnološki ali ekonomski viški.
z izgubami, nelikvidnostjo, prezaposlenostjo in podobnimi gospodarskimi težavami. Še zlasti veliko in nepremostljivo težavo predstavlja problem prezaposlenosti. V minulih 45 letih — in še danes — prezaposlenost enačijo s tehnološkim viškom delavcev, kar pa ni najprimernejši izraz. Veliko bolj upravičeno je govoriti o sistemskem višku, saj ne gre za višek delavcev zaradi posodabljanja tehnične opremljenosti gospodarstva, ampak izhaja višek iz sistema, ki je narekoval politiko zaposlovanja ne glede na ekonomsko upravičenost le-tega.
Z najnovejšo zakonodajo so podjetja vržena v kolesje tržnega gospodarjenja. Nekatera z že nepremostljivimi težavami in vnaprej obsojena na stečaj kot edino možnost za finančno in kadrovsko konsolidacijo podjetja. Z dnem začetka stečajnega postopka pa po zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji — prenehajo delovna razmerja vseh dolžnikovih delavcev. Tudi sicer so se pravice do delovnega razmerja radikalno zmanjšale glede na — do pred kratkim obstoječi monopol nad delovnim mestom. Vse našteto je z ekonomskega gledišča upravičeno in tudi nujno, če že zagovarjamo tr-
Grozljivost vsega tega postane očitna šele takrat, ko pričnemo opazovati, kaj je na drugi strani, torej tam, kjer bi se naj tovrstni pritiski blažili. Že na pravnem nivoju obstaja trenutno praznina; sprejet je bil nov zvezni zakon o delovnih razmerjih, ki zaenkrat zaradi neobstoja ustreznega republiškega zakona teoretično še ni direktno uporaben, v praksi pa se nanj »delodajalci« že sklicujejo. Omenjeni zakon je poleg tega zelo luknjičav in nelogičen; na eni strani nerazumljivo restriktiven, na drugi pa pušča na stežaj odprta vrata za vsakovrstne manipulacije (npr. glede odpravnin). Tisti del zakonodaje, ki naj bi neposredno ščitil brezposelne, torej Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa sta šele v začetnih fazah priprave in jih v skupščini menda ni pričakovati pred drugo polovico leta.
Podobna praznina je tudi na finančni ravni; sedaj razpoložljiva sredstva za te namene so daleč preskromna. Primer so lahko sredstva za odpravnine (natančneje: za kapitalizacijo denarnih nadomestil); za celo letošnje leto jih je planiranih v Sloveniji 6.000, samo v dveh podjetjih pa se ta trenutek odpira nujnost izplačila 6.500 takih odpravnin.
Vsem političnim opredeljevanjem za aktivno politiko zaposlovanja navkljub je elementarna ekonomska logika te razprave skrajno neizprosna. Sedanja raven povprečnih mezd (kakorkoli so nizke) je nad točko ravnovesja med ponuuDo in povpraševanjem po delovni sili. Kje je ta točka, lahko samo ugibamo, nedvomno pa je krepko pod vsakršnim eksistenčnim minimumom. Zniževanje mezd kot metoda uravnoteženja tega trga torej ni možno;
MIRO
žno gospodarjenje, toda hkrati mora biti varovan tudi socialni položaj delavca, ki se znajde na seznamu odvečnih.
Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja sicer ureja pravice tehnoloških presežkov delavcev in dolžnost podjetij in našteva štiri pravice: pravico do dela v drugi organizaciji, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do dokupa delovne dobe in pravico do odpravnine. Delavec, ki mu ni zagotovljena nobena od naštetih pravic, ima pravico do denarnega nadomestila najmanj v višini zajamčenega osebnega dohodka, vendar največ dve leti. Zadnje omenjena pravica se uveljavlja na pristojni enoti skupnosti za zaposlovanje, s to razliko, da imajo nezaposleni iz naslova stečaja podjetja, v katerem so bili zaposleni, pravico do denarnega nadomestila v višini 80 % OD, izračunanega iz povprečja zadnjih treh OD in to za dobo dveh let, medtem ko imajo vsi drugi pravico do denarnega nadomestila v višini 60 % za dobo enega leta, pri čemer je minimalni znesek denarnega nadomestila 1.600 din.
Po podatkih mariborske enote skupnosti za zaposlovanje je bilo v mariborskih občinah konec januarja letos
LENIČ
približno 5000 nezaposlenih, od tega 148 Uletovih delavcev zaradi stečaja. Ti delavci imajo poleg že omenjenih prednosti (višjo denarno nadomestilo, pokojninsko zavarovanje za dobo dveh let) tudi prednost pri zaposlovanju. Toda nove zaposlitve ni lahko najti, saj ima mariborsko gospodarstvo v tem trenutku (po uradnih podatkih) še vedno 20 % viška zaposlenih, pri čemer se pravilen odstotek giblje okrog 40 %. Vsi veliki socialistični giganti so zaposlovanje novih delavcev ustavili, vršijo notranja prestrukturiranja zaposlenih, število zaposlenih pa zmanjšujejo z rednimi in predčasnimi upokojitvami vseh, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Letos v glavnem ne bo možnosti za novo zaposlovanje. Poleg tega se že vodi stečajni postopek za Marles in Atmos, kjer je treba pričakovati prav tako skoraj tisoč nezaposlenih. Kakorkoli že, na mariborski skupnosti za zaposlovanje pričakujejo letos 100% povečanje števila nezaposlenih.
V takšni situaciji si je upravičeno zastaviti vprašanje ali bo skupnost za zaposlovanje sposobna prenesti tolikšne obremenitve, oziroma ali ne bo nezaposleni delavec, kateremu je že tako skopo od-
merjena denarna pomoč, tisti, ki bo nosil še dodatno breme nezaposlenosti. Po pravilu so nezaposleni delavci zaradi stečaja tisti, ki so bili že kot zaposleni na robu socialne ogroženosti in so z izgubo zaposlitve le še potencirali svojo socialno ogroženost.
Vodja mariborske enote skupnosti za zaposlovanje Marko Strban je zatrdil, da so si za letošnje leto zagotovili dovolj sredstev, tako da ne pričakujejo nikakršnih težav pri izplačevanju denarnih nadomestil nezaposlenim za tekoče leto. Poleg tega bodo v skupnosti za zaposlovanje pripravljali različne programe za prestrukturiranje brezposelnih, skrbeli za dodatno izobraževanje brezposelnih in tudi pomagali z vlaganjem v podjetja, ki bodo izkazala dovolj zanimivo programsko naravnanost.
Iz vsega naštetega bi morala slediti ugotovitev, da je poskrbljeno za socialno varnost vseh brezposelnih, še zlasti tistih, ki so ostali brez zaposlitve zaradi stečaja. Toda takšna ugotovitev žal ni mogoča. Sindikati so po svoji metodologiji, ki pa je precej nenatančna in pomanjkljiva, izračunali, da je minimalni znesek,
ki še zagotavlja socialno varnost ljudi protivrednost 380 DEM ali kar 1000 din več, kot priznavajo na skupnosti za zaposlovanje, in kako ne razumeti ogorčenja nad družbo delavke Lileta, matere dveh otrok, ki skupaj z dodatkom za otroka (in socialno pomočjo s Centra za socialno delo) prejme mesečno komaj nekaj preko 3.000 dinarjev, kar je minimalni znesek za zagotavljanje socialne varnosti enega človeka. Ostane le upanje, da je to največji in najbolj žalosten socialni primer, nastal zaradi brezposelnosti iz naslova stečaja. In, da ji bodo na skupnosti za zaposlovanje uspeli v prihodnjih dveh letih najti drugo zaposlitev, sicer bo po sedaj veljavnih pravilih igre ostala tudi brez tega denarja.
Povsem nedotaknjen je ostal še problem brezposelnih, ki so končali šolanje in pripravništvo ter se znašli na skupnosti za zaposlovanje (ti imajo pravico do 60% OD za dobo enega leta) oziroma tistih brezposelnih, ki so končali zgolj šolanje; ti ostanejo do nadaljnjega doma, v breme staršev.
Če bom na koncu ugotovil, da je izredno pomembno ravnotežje; na eni strani socialne sfere in na drugi strani zmogljivosti gospodarstva po pokritju prve strani, ne bom ugotovil nič novega, kakor tudi ne, če bom poudaril pomembnost te trditve z novo; da ni tako dobre in učinkovite gospodarske reforme, da je ne bi mogla slabo zastavljena socialna politika porušiti.
postkeynesijanci bi dodali, da niti
ni smiselno, saj je nezaposlenost bolj funkcija celotnega povpraševanja, kot pa same višine mezd.
Naslednji dve možnosti, ki sta na voljo, sta premik krivulje ponudbe in/ali premik krivulje povpraševanja. Slednje bi pomenilo spodbuditi nov investicijski ciklus in znotraj njega stimulirati delovno intenzivne naložbe. Ob dejstvu, da akumulacije ni, da defi-citno financiranje investicij pomeni korak nazaj v decembrske stopnje inflacije in da tuji investitorji ponavadi raje vlagajo v dobi-čkanosne dejavnosti, kot pa v trgovinske in državljanske vojne, je jasno, da je manevrski prostor za premik krivulje povpraševanja po delovni sili na višji nivo nikakršen.
Teoretična možnost bi bila morda še dvig celotnega povpraševanja s pomočjo dviga samih mezd, česar pa zopet ne dovoljuje restriktivna monetarna politika oziroma strah pred inflacijo. Premik krivulje ponudbe pa pomeni, da se iz trga delovne sile del ponudnikov umakne. Možnosti je seveda več — do predčasnih upokojitev do najbolj črnih, ki jih raje ne bi navajal. Vse možnosti so vsaj drage, če že ne kaj drugega.
Skratka: rešitev tega problema takorekoč ni. Kdor jih bo npr. v predvolilnem boju obljubljal, je bodisi lažnivec bodisi bodoči nobelovec.
Jeffrey Sachs je v eni izmed izjav za Ekonomsko politiko dejal, da se mora Jugoslavija odločiti, ali bo revna in bedna dežela z inflacijo ali pa revna in bedna dežela brez inflacije.
Če sploh bo, seveda.
MARIBOR UNITED
ALEŠ RAZPET
 №||||l
■ ')«!■ |!ГГ~»А S lili
азмрП!!1
ST Ј»П1ПЈ)1»||1ћ1 tlil
/лт H!
Bogo Čerin
10
Ko Papalagi izreče besedo >duh<, se njegove oči razširijo, postanejo okrogle in srepeče, prsni koš se mu napne, in postavi pokonci, kot da bi pravkar premagal nasprotnika. Kajti >duh< je nekaj, na kar je zelo ponosen. S tem seveda ne mislim na našega mogočnega Velikega Duha, tistega, ki ga misionarji imenujejo Bog, po čigar podobi smo vsi narejeni, temveč tistega malega duha, ki pripada posamezniku in oblikuje njegove misli.
Ko od tukaj gledam mango, ki stoji za misijonom, vidim drevo, ne pa duha. Toda, če vidim, da je drevo večje od misijona, potem moj duh deluje. Zato zgolj videti ni dovolj zame — znati moram tudi razločevati. Papalagi prakticirajo tako razumevanje dan in noč. Njihov duh se obnaša kot napolnjena ognjena palica ali vržen trnek. Zato nas pomilujejo, nas ljudi z mnogih otokov, ker ne prakticiramo razumevanja. Papalagi misli, da smo neumni in omejeni kot divje živali v gozdu.
Morda res ne prakticiramo razumevanja ali »razmišljanja«, kakor to imenujejo Papalagi. Vendar ostaja odprto vprašanje, kdo je bolj neumen, tisti, ki ne razmišlja prav pogosto ali tisti, ki razmišlja preveč. Papalagi mislijo neprestano. Moja koča je manjša od palme. Palma se upogiba v viharju. Vihar glasno govori. Tako razmišlja Papalagi, na svoj posebni način seveda. Razmišlja pa tudi o sebi. Majhne rasti sem. Moje srce je zmeraj veselo, ko vidim dekle. Zelo rad grem na Malago’ itd.
To je vse lepo in prav, in tistemu, ki so mu take igrice v glavi v veselje, lahko to prinese tudi vsakovrstne dobičke. Toda Papalagi misli tako veliko, da je razmišljanje zanj postalo navada, nuja in potreba. Kar naprej razmišlja. Le z velikimi težavami doseže, da ne razmišlja ter namesto tega živi s celim telesom naenkrat. Pogosto živijo le z glavo, medtem ko preostanek njihovega telesa spi, čeprav istočasno hodijo naokrog, govorijo, jedo in se smejejo. Misliti misli (sadovi razmišljanja) ohranja Papalagija zasužnjenega. Zastrupljenega z lastnimi mislimi. Ko sije sonce, ves čas razmišlja, kako lepo sije sonce. To je napačno, neumnost! Kajti, ko sije sonce, je bolje sploh ne razmišljati. Pameten človek bi izpostavil svoje ude topli sončni svetlobi in ob tem ne mislil ničesar. Ne bi vpijal sonca le z glavo,
<Ш Ш---------
EPIDEMIJA RAZMIŠLJANJA
(HEAVY THINKING SICKNESS)
temveč tudi z rokami in nogami, s trebuhom, gležnji in vsemi svojimi udi. Pustil bi, da njegovi udi in koža razmišljajo zanj. Kajti tudi ti deli mislijo, čeprav ne na isti način kot glava. Toda Papalagom so njihove lastne misli pogosto v napoto, kot ogromen balvan lave, ki ga ni moč poriniti na stran. Morda ima srečne misli, ki pa ga ne nasmejejo in njegove žalostne misli ga ne pripravijo do joka. Lačen je, toda ne gre po taro ali palusa-mi. Večino časa je človek, čigar čuti živijo v nasprotju z njegovim duhom, človek razklan na dve polovici.
Življenje Papalagija je podobno izletu s čolnom nekoga, ki takoj, ko odrine začne premišljevati: »Kako dolgo bo trajalo, da pridem do Saviie?« Ob premišljevanju se ne zaveda prijazne pokrajine skozi katero potuje. Na levi strani zazna gorsko verigo. A kakor hitro so jo njegove oči opazile, če je vklenjena v njegove misli. Kaj neki bo za to goro? Morda globoka in ozka soteska? Zaposlen z vsem tem razmišljanjem se seveda ne more pridružiti prepevanju mladih veslačev. Prav tako se ne zaveda srečnega čebljanja deklet. Takoj, ko zapusti zaliv z gorsko verigo, že ga začne glodati nova misel. Ali ne bo morda vihar pred nočjo? Njegove oči preiskujejo ali ni morda kak oblak na jasnem nebu. Neprestano premišljuje o viharju, ki se bo morda pojavil. Viharja ni od nikoder in pred nočjo prispejo na Savii. Toda sedaj se mu zdi, da sploh ni bil na izletu s čolnom, kajti njegove misli so se mudile daleč proč od njegovega telesa in še dlje od izleta s čolnom. Ravno tako bi lahko ostal v svoji koči na Upolu-ju. Duh, ki je tako breme imam za aitu2, in prav res mi ni jasno, zakaj bi ga moral tako zelo ljubiti. Papalagi ljubijo duha, ga častijo in hranijo z mislimi iz svoje glave. Nikdar ga ne bodo pustili stradati, ne moti pa jih, če ena misel prehiteva drugo. S svojimi mislimi proizvajajo veliko hrupa in dovoljujejo, da jim naredijo tak trušč, kot tolpa slabo vzgojenih otrok. Obnašajo se, kot da so misli dosegle veličastnost narave: rož, gora in gozdov. O svojih mislih govorijo s takim spoštovanjem, da je moški ponos in lepota deklet nič v primerjavi z njimi. Vedejo se, kot da bi bilo člo-
Papalagi je zbirka govorov, ki jih je napisal južnopacifiški poglavar Tuiavvi Tiavejski. V nemškem prevodu njegovega prijatelja Ericha Scheurmana so prvič izšli v Nemčiji v zgodnjih dvajsetih letih tega stoletja.
Papalagi so kritična in antropološko orientirana študija, katere namen je opisati belce in njihov način žvljenja. Ob branju teh govorov velja upoštevati, da so namenjeni domorodcem južno-pacifiških otokov, ki so imeli do tedaj le malo ali nič stikov s civilizacijo belcev.
veštvo narejeno zgolj zato, da bi veliko razmišljali. Kot bi bil to ukaz samega Velikega Duha. Če bi palma in gora razmišljali, s tem vsaj ne bi povzročali takega trušča. A če bi palma razmišljala tako hrupno in nekontrolirano kot Papalagi, prav gotovo ne bi imela tako lepih zelenih listov in zlatih plodov. Saj zdaj vemo, da nas razmišljanje prerano postara in naredi grde. Tudi sadež bi odpadel preden bi dozorel. Vendar bo prej držalo, da palme sploh ne razmišljajo._
Razen tega pa je nešteto različnih načinov razmišljanja in nešteto tarč za naše misli. Žalostna je usoda misleca, ki ga razmišljanje zanese predaleč. Kaj se bo zgodilo zjutraj? Kakšne načrte ima Veliki Duh z menoj, ko prispem v Safa-lay3? Kje sem bil preden mi je glasnik Tagalaoa4 prinesel mojo Agago5? Tovrstno razmišljanje je enako brezplodno, kot če poskusite gledati z zaprtimi očmi. Ni možno. Prav tako kot je nemogoče, da bi domislili prihodnost ali začetek preteklosti. Tisti, ki poskušajo, bodo to lahko ugotovili sami. Od rane mladosti pa do zrelih let stopicajo na mestu. Ne vidijo več sonca, ne brezdanjega morja ali ljubkih deklet, ne sreče, ničesar. Tudi kave ne morejo več okusiti, marveč le strmijo v tla. Niso več živi, a tudi mrtvi ne. Zboleli so zaradi pretiranega razmišljanja.
Pravijo, da tako razmišljanje naredi glavo poduhovljeno in močno. Če v Evropi kdo veliko in hitro misli rečejo zanj: »Ta pa je glav’ca.« Namesto, da bi ga pomilovali, so take glav’ce nadvse čaščene. Vasi jih postavijo za svoje poglavarje in kjerkoli se ta glav’ca pojavi, mora javno razmišljati za prisotno množico, kar velja za očarljivo in čudovito za vsakogar. Ko pa glav’ca umre, je cela dežela pahnjena v žalovanje in veliko žalostink je narejenih posebej
SPLAVARSTVO NA SLOVENSKEM;
TRADICIJA — INOVACIJA
Dovoliti ali prepovedati splav, to je zdaj vprašanje, ki si ga zastavljajo demokratični katoliki na Slovenskem. Kajti, ne pozabimo, Slovencev je vse manj, in kdo bo delal na naših poljih (povprečno kmečko posestvo lahko zadovoljivo obdela en do dva procenta boljšega traktorja) in v tovarnah (ki bi za rentabilno proizvodnjo morale že zdaj odpustiti skoraj polovico zaposlenih), da o obrambi naših meja v prihodnji demilitarizirani deželi sploh ne govorimo!
Da ne bo pomote: tudi sam sem ostro proti splavu, saj je ob primerni kontracepciji povsem nepotreben, a če se že kaj »Donesreči«, še
vedno boljši od npr. samomora nesojene matere, kakega »strokovnega« maza-škega posega ali nezaželenega otroka. Splavarstvo ima na Slovenskem sploh dolgo in pestro tradicijo. Priljubljena je bila npr. metoda s pletilko, pa vrela sopara, nad katero je v kar najbolj razkrečeni pozi čepela neza-željena nosečnica, in seveda razni, vsi po vrsti močno strupeni zvarki, v katerih so častno mesto zavzemali rženi rožički in druge strupene gobe, pa kristavec (datura, kužnjak, svinjska dušica) in še kaj skrajno neužitnega.
Namesto moraliziranja, žuganja in prepovedovanja splava bi morda veljalo po-
zanj. Potem naredijo njegovo zrcalno podobo iz kamna in jo razstavijo na trgu, da je vidna vsakomur. Da, te kamnite glav’ce so večje od naravne velikosti, zato da bi jim ljudje izkazovali veliko časti in uvideli majhnost svojih lastnih glav.
Če vprašate Papalagija, zakaj toliko misli, vam bo odgovoril: »Ker nočem ostati neumen.« Papalagi, ki ne razmišlja, velja za valea6, čeprav je v resničnosti bolje ne razmišljati prav pogosto, a se kljub temu znajti.
Osebno pa sem prepričan, da gre pri tem zgolj za pretvezo — da imajo Papalagi z razmišljanjem določen namen. Njihov resnični cilj je lov za močmi Velikega Duha. Cilj, ki so mu nadeli domiselno ime »raziskava«. Raziskava pomeni, da gledate neko stvar tako blizu, da z nosom zadenete vanjo ali pa kar skoznjo. To bolščanje in zadevanje ob stvari je neokusna in nizkotna navada Papalagov. Vzamejo npr. skolopender7, ga prebodejo z majhno puščico in mu odtrgajo nogo. Kakšna neki je videti ta tanka noga brez telesa? Kako je bila pritrjena k telesu? Potem Papalagi zlomi nogo, da bi izmeril njeno debelino. To je pomembno, nadvse pomembno. Potem od-ščipne delček te noge, majhen kot zrno peska, ga da pod dolgo cev, ki ima magično moč, da' vse naredi jasno vidno. S tem velikim, ostro-gledim očesom raziskujejo vse: vaše solze, košček vaše kože, las, vse, prav vse. Vse te stvari razstavljajo tako dolgo, dokler niso premajhne, da bi jih še lahko razstavljali na delčke. Čeprav je bil nek predmet zmanjšan na najmanjšo možno mero, postane zdaj izjemno pomemben, kajti
tukaj se začne najgloblja vednost, vednost, ki je znana le Velikemu Duhu.
Vstop v kraljestvo te vednosti ni mogoč; tudi najboljše izmed njihovih magičnih oči do zdaj niso prodrle tja. Veliki Duh ne dovoli, da bi ga oropali njegovih skrivnosti. In nikoli ne bo. Nikomur še ni uspelo, da bi splezal višje od vrha palme. Ko pride do vrha, se mora vrniti, saj nima več debla, po katerem bi plezal. Razen tega človeška radovednost Velikemu Duhu ne ugaja in zato je vse prepredel z neskončnimi ovijalkami. Zato mora tudi vsakdo, ki se loti razmišljanja, ugotoviti, da ostaja neumen in mora odgovore, ki jih ne najde, prepustiti Velikemu Duhu. Najbolj razumni in hrabri Papalagi so si pripravljeni to priznati. Večine teh miselnih perverznežev pa ni mogoče ozdraviti njihovih zmot in tako se dogaja, da so ljudje zapeljani z njihovimi razmišljanji, kot človek, ki v krogih teče skozi džunglo, ne da bi puščal sledove za sabo. Razbijajo si glave in prav res se dogaja, da več ne ločijo zveri od ljudi, ko govorijo, da so ljudje živali in živali ljudje.
Zato je tako nevarno vse te misli — pravilne ali napačne — vreči takoj na papirje8. Papalagi temu pravijo tiskanje. To pomeni, da zapišejo misli veliko bolnih ljudi in si pri tem pomagajo s skrivnostnim strojem, ki ima tisoč rok in moč velikega števila poglavarjev. Tega ne naredijo le enkrat ali dvakrat ali velikokrat. To naredijo veliko — velikokrat, zmeraj ene in iste stvari. Veliko listov prekritih z mislimi je povezanih v manjše svežnje. Papalagi to imenujejo »knjige« in jih razpošljejo po celi deželi. In vsakdo, ki vsrka te misli, je okužen. Potem pa te liste polne misli goltajo kot sladke banane. Najdete jih v vsaki koči, omare so popolnoma zatrpane z njimi in stari in mladi jih grizljajo, kakor podgane grizljajo sladkorni trs. Zato je le še malo ljudi zmožnih normalno razmišljati o naravnih stvareh, kakor je to zmožen vsak Samoanec.
Na enak način je stlačenih kar največ misli v glave otrok. Otroci so vsak dan prisiljeni
prebaviti določeno količino miselnih listov. Le najbolj zdravi izmed njih takoj izvrže-jo te misli ali pustijo, da odtečejo skozi njihove možgane, kot skozi sito. Večina njih pa preobremeni svoje glave z mislimi, tako da ne ostane nič praznega prostora, kamor bi lahko posijal sončni žarek. Tako početje se imenuje »izobraževanje« in je med Papalagi zelo razširjeno.
Izobraževanje pomeni: napolniti glavo do roba z znanjem. Izobražen mož ve, kako visoka je palma, pozna težo kokosovega oreha, imena vseh svojih poglavajev in koliko vojn so imeli. Pozna ime za vsako reko, žival ali rastlino. Ve vse, prav vse. Če izobraženca kaj vprašate, izstreli odgovor, še preden ste utegnili zapreti usta. Njegova glava je zmeraj napolnjena z municijo, vedno pripravljena na salvo. Vsak Evropejec porabi najlepši del svojega življenja za spreminjanje svoje glave v brzostrelni top. Kdor se poskuša temu izmakniti, je k sodelovanju prisiljen. Vsak Papalagi naj bi znal in mislil.
Edina rešitev za te miselne bolnike, da bi lahko odvrgli svoje misli, je pozabljanje. Toda tega ne poučujejo, zato komajda kdo to zna. Večina jih v glavah nosi tako količino misli, da le-te utrujajo njihova telesa in jih prerano naredijo oslabela in ovenela.
In sedaj, moji ljubljeni ne-razmišljujoči bratje, ali res čutite potrebo po posnemanju Papalagov? Da bi začeli z razmišljanjem, tako kot Papalagi? Po vseh resnicah, ki sem vam jih povedal? Ne, vam pravim! Ker ne smemo in ne rabimo narediti ničesar, kar ne jača naših teles in izostru-je naših čutov. Pozorni moramo biti na vse, kar nas lahko oropa radosti življenja, zaslepi naš duh, odvzame jasno luč in vse, kar ločuje duh od telesa. Papalagiji s svojim načinom življenja dokazujejo, da je razmišljanje nevarna bolezen, ki zmanjšuje vrednost človeka.
Prevod: Irena Hrast
Potovanje. Zlobni duh. Podzemlje. Gospodarja. Dušo.
Neumen.
Hrošč ali metulj. Časopisi
skusiti s kvalitetno in neobremenjeno spolno vzgojo, pa ne v 7. ali 8. razredu osnovne šole, ko znaten del mladine skrivaj že pridno fu-klja, ampak mnogo prej. 8 ali 10 let star človek je resda še otrok, a vseeno mu ni treba nakladati o medvedkih, čebelicah in brezspolnih junakih Disneyevih risank — dajmo mu za božjo voljo pokazati kak strokovno narejen pornič, mu stvari s posledicami vred razumljivo razložiti in ga seznaniti z vsemi mogočimi oblikami preventive (da bo zadoščeno krščanski morali, tudi »naravne«). In »Flrsarski bal« bo lahko potekal tudi vnaprej.
jacks
11
јШШМРЧММ
Шшјш
medijev
njihovo kot so
razliko od_____
polistl, bomo . ugodnimi pogoji posredovali lahko praktično uporabili tudi
Čeprav je ta tajnost imen pošiljateljev Ijfte na naslov: KATEDRA, ribor, pod šifro »ANATEMA«, kjer jih bo tajnosti sprejela in proučila n< sija.
Bodite hitri, reve	i	že	mudi!
U našem prejašnjem, četvr-tem po redu iz naše nove in sodobnije serije Militarističnih kotičaka nagovestili smo, da bomo se v tem, petom po redu iz naše nove serije, bavili problemi, kateri nama pred-stoje v tej, 1990. godini, s posebnim obzirom na sigurno-sno-politični položaj v zemlji in inozemstvu. Druga polovi-na prejšnjega, 1989. leta na mednarodnom političnem planu donela je važne spremembe v izpred vsega socialistič-kih državah, in to tistih tzv. realsocialističnih, kjer se narod složno oduprl hegemoniji po-litičkih oligarhij, koje so v imenu socijalizma tiranizirale široke ljudske mase, oslanjajo-če se pri temu na jake snage
tajne policije in druge nede-mokratske in civilizacijski od-bačene metode. Ker JNA je narodna armija, ona podpira vse demokratske spremembe v tih zemljah, kako tudi demo-kratizaciju v SFRJ, ali iz sigur-nosnega vidika te nedvojbene pozitivne spremembe v nekih zemljah mogu imeti tudi ne-gativan karakter. Naime. s promenami v istočnih zemljah slabi moč varšavskog pakta, pa samim tem ravnoteža v Evropi in svetu narušava se v korist NATO-a, kar zahteva pojačano budnost tudi v naši, sicer neutralni in nesvrstani zemlji. Makar direktna nevarnost rata za sad ne obstaja, propagandna delatnost zapa-da v narodu dobiva večo ver-
 Ч№Ж------------------------------------------
NAGRADNA UGANKA:
1. Kdo je bi) predsednik ZDA, ko so aktivno vstopite v Vietnamsko vojno?
K — John Kennedv, E — Lvndon Johnson, N — Dwiqht Eisen-hovver
2. Prvotni pomen besede »talent« je:
A — nadarjenost, U — utež, D — denarna enota
3. Prva knjiga na ozemlju današnje SFRJ je bila natisnjena:
S — na Hrvaškem, I — v Vojvodini, G — v Črni gori
4. Kateri afriški državi sta se včasih imenovali po Cecilu Rho-desu?
E — Zimbabvve in Zambija, I — Zimbabvve in Botsvvana, O — Zimbabvve in Malavi
5. Kdo je ubil Holoferna?
Ž — Andrej Brvar, L — Judita, Č — Samson
6. Kdo se je skrival za novinarskim vzdevkom »zadnji monarh Evrope« in »rdeči car«?
B — Nicolae Ceausescu, A — Josip Broz Tito, O — Enver Hoxha
7. Aardvark (zemeljska svinjka) je:
Š — redkozobec, O — cevozobec, J — kopitar
8. V času nemške okupacije med 2. sv. vojno je danski kralj:
V — emigriral, T — ostal na prestolu, M — ostal doma brez uradne funkcije
9. V 3. kitici himne Jugoslavije takoj po osvoboditvi sta imeni:
V — Stalin in Tito, N — Lenin in Tito, I — že takrat je imela le 2 kitici
10. Današnja Ngwana se je prej imenovala:
K — Bashuto, J — Svvazi, F — Rio Muni
11. Ouiche je:
N — predjed, H — sladica, Z — športni pripomoček
12. Kateri kamboški voditelj še ni obiskal Jugoslavije?
D — Pol Pot, B — Heng Samrin, C — Norodom Sihanuk
Z VPRAŠANJI DO POBOŽNE ŽELJE
13. Kateri kraj bi se naj imenoval Dakovičevo, pa se ime ni »prijelo«?
Š — Duh na Ostrem vrhu, I — Dakovica, P — Valjevo
14. Kateri od naštetih velikih prijateljev SFRJ je (bil) najvišje rasti?
R — Jean Bedel Bokassa, O — Haile Selassie, I — Idi Amin Dadda
15. Jože Toporišič je po poreklu iz:
C — Bosanske krajine, Z — Prlekije, M — Bele krajine
16. Osebe, ki pobirajo »vstopnino« za WC, so naslednice:
Č — Tiberija, C — Nerona, S — Vespazijana
17. Izvor besede »alkohol« je:
G — keltski, R — arabski, M — indijski
18. Garota je bila še pred dobrim desetletjem v rabi v:
I — Venezueli, C — Španiji, M — Meksiku
19. Kdo naj bi rekel: »Aut Caesar aut nihil!« (ali Cezar ali nič)?
B — Gaj Julij Cezar, L — Oktavian Avgust, P — Cesare Borgia
20. Zadnji neitalijanski papež pred sedanjim je bil:
A — Francoz, D — Nizozemec, Ž — Španec
ČRKO PRED PRAVILNIM ODGOVOROM VPIŠITE V POLJE S ŠTEVILKO VPRAŠANJA
Izpolni, izreži in pošlji na naslov: Katedra, Tyrševa 23 62000 Maribor, 10. 3. 1990
Rešitev:______________________________
Ime, priimek, naslov:.
Med prispelimi pravilnimi rešitvami bomo izžrebali 10 lepih nagrad.
Rešitev križanke Iz pred-prejšnje številke (vodoravno): SA; ТГ, P, M; Idlotl-zem; pismo, ako; Eak, me-dičar; ara, Kamenek; lipan žakard; torek, I; ro, šakal; agresor; aplanat; NN, Aden; Aca, C; Tališ.
A	2.	3		5	6	A	4	ti	Г"	T™	Г
40	44	4	Al	V	t	40	43	4		*	A
>	V	44	44	41	44	AS	6	41	8	44	41
46	A	4	44	4	46	44	44	48	4	44	4
Al	44	АЛ	6	46	>	3	4	46	4S	4	2л>
PIŠE IN UREJA:
GENERAL-
RAZVODNIK
RATOBOR
JURIŠEVIČ
MILITARISTIČNI
KOTIČEK
jetnost, pa samim tem lahko je narušena stabilnost nekih, pa tudi naše zemlje.
Še opasnija pa je krepitev protisocialističkih in nazadnjaških snaga v nekih od zemlja, kjer je narod srušil vodstvo, kar ima odjek tudi kod nas, čime podstiče vse večo agresivnost do zdaj pri-krivenih notranjih sovražnika, kar lahko v vsakom slučaju negativno vpliva na varnostnu situaciju. Mnogo nevarna so mednacijonalna trenja v nekih zemljah, pred vsega v SSSR-u, kar direktno vzpodbuja nacionalizem in separatizam tudi u nekih grupah znotraj naših narodov in narodnosti, ter time dire' ‘no ruši bratstvo in jedinstvo ter stabilnost naših unutrašnjih razmera.
Treba upozoriti, da Jugoslavija niti je niti je kadarkoli, barem od zmage revolucije, bila nedemokratska zemlja
Vodstvo je vedno bilo in je narodno, pa so s tega vsake uporedbe z zemljami realnog socializma povsem neosno-vane, ali propagandna maši-nerija nekih stranih držav, pa tudi kontrarevolucijonarnih grupa in posameznika u nas, a da o emigraciji niti ne govorimo. poskušava suaerirati širokim narodnim masam neke podobnosti, kako bi dosegla svoje podmukle, protijugoslovanske in nazadnjaške cilje-ve. Oni, ki poskušavajo rušiti enotnost naše zemlje, ustavni poredak, demokratični socija-lizem te druge velike pridobitve, koje smo stekli od leta 1945 pa nadalje, treba da znajo, da armija je v Jugoslaviji, še v večoj meri, kot je bila to armija v Romunjski, narodna, znači na strani naroda, te se bo vsemi snagami oduprla ka-kršnjimkoli pokusom rušenja demokratskega poredka, reda in mira. Ali, za razliko od Romunije za vladavine Čauše-skua, objektivna korist za narod in njegovo slobodo je biti
čvrsto uz svoje demokratsko izbrane, narodne vlasti, a ne da se njim upirajo radi morebitnih momentalnih poteško-ča, v kojih se, ne samo svojo krivdo, nalazi naša zemlja.
Baš so socijalne in ekonomske poteškoče naše zemlje, padanje standarda in slično potencijalno največa nevarnost za notranjo stabilnost te daljni demokratski, socijalistični in samoupravni razvoj naše zemlje, kajti one prividno pritvrduju sovražni propagandi. Ali, opozoravam, samo prividno! Stabilizacija ekonomskega in društvenega stanja, katera je v toku, hitro bo pokazala objektivne prednosti našega modela tako pred zapadnim kako pred (rušečim se) istočnim društve-no-ekonomskim modelom, ali da bi jo čim prej dostigli, pri-vremeno so potrebna odre-dena odricanja vsega stanov-ništva, tako v korist skupnih ciljev, kako tudi v korist kontrolnih mehanizama, pre vsega Armije in sigurnosnih sil, ki
treba da spreče devijacije v društvu, koje objektivno so na škodo narodu, makar po-nekdaj so prividno privlačnije in lagodnije, barem od objektivno postoječega trenutnega stanja.
Vežbe za samostalno uvež-bavanje in ponavljanje, pot-stečene tim, petim po redu iz naše nove, savremenije serije naših i vaših Militarističnih kotičkov, neka vam bo intenzivno razmišljanje o vidikih, radnjah in aktivnostih te postopkih, kojima vsaki od vas, prema lastnemu znanju in afinitetama, ali v korist sigurno-sne situacije in stabilnosti SFRJ te njenega društva v celini, doprinese jačanju bratstva in jedinstva, sigurnosti, nezavisnosti in duštvenega poretka naše zemlje, in time koristi čitavog naroda, od če-ga bomo neke vidike si ogledali v našem sledečem, še-stom po redu militarističnom kotičku iz naše nove, sodobnejše seriie.
12
ШШ2
Moderna plesna umetnost, način posredovanja gibov, komponiranje in postavljanje baleta na oder so zame fluidi izražanja večne življenjske dileme, aktivno preobraziti in izraziti meje med komunikacijo in intimno domišljijo. Umetnik posreduje s svojim umetniškim izražanjem neko pozitivnost, nikoli agresije. Moja pozitivnost je absolutna inspiracija za slikarstvom. Poslužujem se Picassa, Dalija in biroja. Svet ekspresionizma, kubizma in surrealizma. Ta obdobja so mi zelo blizu. Poskušam jih povezati z glasbo v eno sliko, ki jo nato posredujem občinstvu. S tem sem jaz politična in revolucionarna na svoj način, ampak to ni del ameriške politike oziroma del ameriške revolucije.
V Združenih državah Amerike je umetnost absolutno komercialna. Dominira Broad-way, ki premika in kontrolira
Moderna plesna umetnost je v Jugoslaviji In tudi v Sloveniji zelo nerazvita umetniška veja. Zelo redko je povezana s klasičnim baletom. Morda zaradi strahu in konkurence. Jugoslavija Ima tradicijo predvsem v gledališču, zatorej obstaja nuja, da zaživi in se razvije v profesionalni obliki. Potrebovali bi osamosvojitev sodobnih umetniških tendenc, ki bi se enakopravno vključevale v umetniška izražanja. Tako pa je možnost predstavitve modernega plesnega projekta v operni hiši skorajda nemogoča.
Z REGGIEM WORKMA-NOM že od leta 1983 kreirava plesne predstavitve in glasbene projekte. Reggie spada v ozek krog ameriških jazz glasbenikov, ki so In bodo ustvarjali novo glasbo ter Iskali drugačen jezik v svoji Izpovedi. Odgovore na najina dela iščeva v sozvočju giba, svetlobe, zvoka, besede, poskušava jih opredmetiti, zreducirati v popolnost, se pravi očistiti nepotrebnih in pre-nasičenih primesi ter skozi gib (to je moj prvi in edini jezik) in glasbo udejanlti. Izhajava iz klasične slikarske, glasbene tradicije in tehnike. Poskušava dojeti iluzijo o humanem in Iskrenem odnosu med ljudmi, razbiti ekstatičen ljudski sadizem in individualno omahljivost. Poskušava realizirati intelekt z visoko moralno zavestjo In ustvariti razumen odnos v ljudskem prostoru. Najin jezik je gib In zvok. »Hladen računalnik je lažen Intelektualec in umetnik«.
MAJA MILENOVIČ
WORKMAN
WE ARE ALL COLOURS OF THE UNI-VERSE, ALL COLOURS OF RAINBOW
Umetnost je zame vse. Pa naj bo to ples, slikarstvo, gledališče ali glasba. Želim se predstaviti; telo, notranja energija, intuicija, pritajen nagon, to sem jaz, poskušam biti človek. Tako posredujem eksistenco, sovraštvo, obstanek skozi gibanje telesa, ritma ... Želim, da bi pozitivno manipulirala s svojimi predstavami. Želim predstaviti estetičen eksperiment. Želim si, da bi bili gledalci odprti do mojega dela. Predstavo, s katero sem imela svoj največji uspeh v New Yorku, je določen krog hvalil, drugi negirali. Mislim, da sem takrat uspela.
V ZDA obstaja navidezna svoboda. Denarja ne boš dobil še za tako dober projekt. Vse je odvisno od spleta okoliščin in sreče. V Jugoslaviji sedaj lahko aktivno ustvarjam. Mislim predvsem na Šeherezado in Fausta.
množice s svojimi produkcijami, diktira gledalcu svoj način razmišljanja. Manipulira s svojimi konvencionalnimi in neobremenjenimi ter praznimi predstavami. Redki, ki takšne filozofije ne žele uporabiti, so finančno na psu. Seveda, tudi v Nevv Yorku oziroma v ZDA so plesne skupine, ki so finančno podprte, niso pa komercialne, toda na teh nekaj pride tisoče, ki so brez finančne pomoči. Broadway je v krizi, v ZDA umetnost počasi zahaja, dominira vedno bolj posel in materializem kot način poslanstva in socialne stratifikacije. Seveda se financira projekt, ki bo prinesel denar. Ta projekt pa pobija umetniško vrednost.
Politika in umetnost. Prežita druga na drugo in le redko presežeta estetsko
formo. Zame je umetnost,
ki Je agresivno povezana s politiko, obsojena na pro-
pa tudf prorasistlčna politi ka ne vpliva pozitivno na umetnost. Komunikacija ene z drugo se zrcali v črnskem gibanju proti rasizmu. To je primarna umetnost, je boj posameznika, ki se želi udejanlti v sodobni družbi.
Pri plesu je politika veliko manj izražena. Ples je oblika, kf je realna, ampak Indirektna.
S plesom se misli in Ideje veliko bolj prepletajo in imaginarno razodevajo.
Koreografije predstav v Jugoslaviji:
ŠEHEREZADA v realizaciji Slovenskega mladinskega gledališča (U — 1989)
FAUST, gledališka predstava Slovenskega narodnega gledališča (MB — 1990)
IZGUBLJENI OPUS 2 — PLESNI TEATER LJUBLJANA (LJ — 1986)
ADAGIO MA NON TROPPO — PLESNI TEATER LJUBLJANA (KOTOR — 1987)
ter v Združenih državah Amerike, New York City-ju:
SYNSHESIS III — WHITNEY MUSEUM OF MO^ DERN ART
H. P. MADAME S PORTRAIT — CHATEDR/
JOHN THE DIVINE
FOUR LITTLE GS — CUNNINGHAM
WOMEN SEATED — CUNNINGHAM STUDIO
THE CLOSED DOOR — GREENWICH HOt
Maja Milenovič Workman plesalka, koreografinja In . dela med Mariborom in Nevv Yorkom.
Moderen ples je študirala v Londonu na
la, nato se je izobraževala v Plesr spoda Merca Cunninghama v Nevv Yorku
In
Reggie VVorkman je pred dvema letoma dobil nagrado (NY FOUNDATION FOR THE ARTS - COMPOSERS AVVARD), na katero je čakal dvajset let. V teh dvajsetih letih ni mogel delati tega, kar si je želel. Moral je štediti in garati ponoči ter ustvarjati svojo glasbo.
Merce Cunningham je eden največjih umetnikov ameriške plesne scene, žal pa je pri svojih sedemdesetih letih še vedno na odru. Tako
dobi dovolj denarja za predstave, tako se prodaja, publika ga še vedno želi imeti na odru. Še vedno je izviren in intuitiven, vendar je prestar za aktiven ples. Tako se prodaja. Sebe, svoj ples, izraznost, nove ideje sodobnega plesnega ustvarjanja.
Pri Faustu smo izoblikovali interdisciplinarno delo, poskušali smo se dopolnjevati in se izpolnjevati. Tako je tudi nastajala Šeherezada v Ljubljani. Uspeli smo, to upam tr-
fa. Igralci so zadovoljni z mojim delom, igra jim postaja lažja in odločnejša.
Sporočila FAUSTA je tudi naša avtobiografija. Oglejte si ga-
Lenka Jemeršič Edmund Turk
diti, ker smo tim, ki se zelo dobro ujema in tudi čutimo drug drugega. Čutimo, da delamo isto stvar. Govorim o ustvarjalcih predstave, drugo so seveda izvajalci.
Poleg giba sem prav tako vodila gibalno osveščanje vseh igralcev. Z njimi sem imela čisto realne »naturalistične- treninge. Morala sem jih tudi fizično usposobiti za predstavo. Moji treningi in priprave na predstavo so zlitje tehnike giba in TAI ’CHI CHUANA, ki je čiščenje telesa, osveščanje. Igralci tega do sedaj niso počeli, mislim pa, da je to poglavitna stvar uspeha dramskega dela. TAI 'CHI CHAUN je spoznavanje telesa, bukvalno rečeno igra^ lec spozna sestavo mišice, živčevja, njihov odziv, do duhovnega osveščanja, relaksacije, čiščenje telesa skozi počasen gib. TAI 'CHI CHUAN je v bistvu Kitajska plesno-boril-na veščina in umetnost. Ni agresivna, je pritajeno obrambna.
V Mariborskem gledališču se bo takšen pristop k pripravi igralca za nastop ustalil. Ta ustanova potrebuje koreogra-
S plesom se je sprva začela ukvarjati ženska. Za njo so sčasoma priplesali moški. Pa vendar, koreografi so večinoma moški. Tako je to.
Foto: Reggie Workman
New York Clty in Maribor. Kontrastni mesti oziroma okolji. Neponovljiva so doživetja in izkušnje, če lahko živiš In delaš v obeh. Imam občutek, da tvoja življenjska doba postaja večna. V Nevv Yorku je vrvež, vsi se bore za dominacijo nad drugim, močnejši uspejo. Velike so socialne razlike, zelo poudarjen je rasizem o obstoju nižjih (črnci) in višjih (belci) ras, droga predvsem manipulira z revnejšimi. Sredi vse te zmešnjave in potrošniške nuje, živita umetnik in njegova umetnost. Velikokrat brez odziva in predstavitve. Če ni »money ma-ker«, ne uspe, če ne omamlja množic, ni aktualna. Produktivnih šestdesetih let ni več. Mnogi še iščejo nove izrazne možnosti, nove umetniške poti, še neraziskana doživetja, vendar večino strah, negotovost in komercializacija uničijo, pogoltnejo.
Plesno področje je preplavljeno s koreografi In plesalci, vsi si žele uspeha in tudi finančnega dobička, žal pa je sreča naklonjena le nekaterim. Amerika oziroma Združene države Amerike niso nikoli bile obljubljena in darovana dežela.
Maribor je žalostno, tiho mesto. Pomembnejših dogodkov vsaj do danes ni bilo, oziroma so biti zelo redki. Plesna umetnost je pri nas pri črki »A«. Razvoj je prepočasen, ni ne prisile in ne konkurence.
New Yorka In Maribora ne želim primerjati, oba vedno želim elementarno živeti.
13
Zgodba o njujorški Lovver East Side sceni, jer je nekakšen azil kreativnih marginal-cev, ki v zadnjih desetletjih delujejo na vseh poljih umetnosti, je v svoji glasbeni verziji najtesneje povezano z delovanjem saksofonista in skladatelja Johna Zorna, ki je v godbo post jazzovske sorte (za katero je značilno spoznanje, da je jazz mrtev) vnesel toliko radikalnih novosti, da je že prav skrajni čas, da ga predstavimo tudi na teh straneh, ki so namenjene kreativnim godbenim procesom našega časa.
Mit, ki ga uteleša dogajanje v East Villageu, je mit umetniške srenje, ki deluje na svojem času primeren način in jo krasi predvsem kozmopolitski multikulturni duh, ki je vezan na najnovejše tehnične možnosti sodobne produkcijske dejavnosti od filmskih in video montaž preko morda že malce zastarelih literarnih happeningov in izzivalnih slikarskih razstav do igračkanja z novimi, predvsem digitalnimi zvočnimi tehnologijami. Zmes ameriške podjetnosti in nezaustavljive kreativnosti je v kraju, kjer se stikajo silnice »taprave« Amerike in klasične evropske kulturniške miselnosti ob vplivih raznolikih kultur tega sveta, obrodila s sočnimi sadobi, ki jih spremljajo že dobro desetletje. Glasba je najbolj univerzalna umetniška govorica in zato je ravno glasbeno dogajanje v New Yorku prineslo vrhunske produkte eklektične kreativnosti.
V sedemdesetih letih je še zmeraj odmevalo delovanje Vel-vet Underground, šele novova-lovska revolucija (Patti Smith, Te-levision in Ramones) pa je povsem zdramila tiste glasbenike, ki so do tedaj sledili predvsem jazzovskemu dogajanju (predvsem takrat veličastnemu toku afroa-merškega kreativnega jazza in loft jazz sceni). Nekako v sredini sedemdesetih so začeli delovati Teenage Jesus And The Jerks z Lydio Lunch in DNA z odšteka-nim kitaristom Artom Lindsayem (ki je igral tudi na prvencu The Lounge Lizards). To je bil pravi impulz za kasnejše dogajanje, ki je še bolj zaostrilo zlitje radikalno zvenečega rocka, jazza, sodobne komorne glasbe (predvsem minimalizma Philipa Glassa, Теггуја Rlleya in Steva Reicha) in raznovrstnih zvočnih svetov etničnih etilemov iz celega sveta (zanimanje za VVorld Musič se torej ni začelo šele v osemdesetih!). Prav posebno mesto ima v dogajanju na njujorški zvočni sceni najpomembnejše glasbilo druge polovice tega stoletja, električna kitara, ki so jo nekateri skladatelji začeli uporabljati tudi v pravem komornem minimalističnem stilu (gre za kitarske simfonije Glenna Brance in skladbe za različno število električnih kitar ob spremljavi basa ter bobnov Rhysa Chathama).
Z električno kitaro pa je povezan še en glasbenik, ki ga prav gotovo poznate, saj je gostoval že tudi pri nas, to je angleški avantrockovski kitarist Fred Frlth, ki je v New York prenesel izkušnjo evropskega Rocka v opoziciji. Frith je nekje okoli leta 80 deloval kot katalizator pri nastajanju off off scene, predvsem po zaslugi odličnih Massacre, katerih Kllling Time je ena od ključnih plošč tistega časa. V Massacre je igral tudi Bill Laswell, ki je kasneje sodeloval na toliko projektih, da nad njegovim delovanjem ne moremo imeti celovitega vpogleda (še pomembnejše pa je njegovo producentsko delo).
John Zorn je v sedemdesetih letih s svojim saksofonom igral povsem neopazne vloge, potem pa je začel sodelovati s takrat znanim kitarskim improvizatorjem Eugenom Chadbourrejem, ki je kasneje igral v legendarnih Sho-ckabllly. sedaj pa nastopa predvsem kot najbolj odštekan izvajalec protestniških in country pesmi (njegove električne grablje bodo zagotovo prišle v kakšen muzej najbolj bizarnih glasbil). Leta 1979 je izšla prva plošča tega avantgardistično inprovizator-skega dueta z naslovom School, ostalo pa je že zgodovina. Kmalu sta izšli še dve zvočni diverziji, katere raztrgano glasbo je podpisal John Zorn, Pool in Archery. 2e takrat so bile vidne raztrgane
no glasbo, ki se giblje med svobodno improvizacijo, temami iz filmov groze, bukoličnimi japonskimi ljudskimi melodijami, be bop jazz linijami, račjim gaganjem in hreščečimi metal kitarami. Vse to je zlito v večno spreminjajoč se zvočni tok, v katerem je toliko sprememb in vratolomnih preskokov, da se v nekaj minutah zamenjajo elementi celotne glasbene zgodovine. Prav ta izredna mi-krostrukturiranost zvočnega toka, ki v ničemer ne ogroža celotne kompozicijske intence, je temeljna identifikacijska točka Zornovega naslednjega projekta z naslovom Cobra
Gre za dvojni album, na katerem najdemo isto skladbo (katere stavki sledijo klasičnim oblikam: allegro, largo, moderato in tako dalje) v dveh različnih verzijah: studijski in živi, ki pa se med seboj razlikujeta kot pomaranča in leteči krožnik. Neulovljiv glasbeni tok na tej plošči je tako bogat, da mu je prav nemogoče slediti v vseh vragolijah, ki se menjavajo po tekočem traku. Genialni pristop Johna Zorna seveda ne bi bil mogoč brez zaledja, ki ga predstavljajo glasbeniki, ki sodelujejo na Zornovih ploščah — samo omenimo jih: Jim Staley, Ze-ena Parkins, Carol Emanuel, Bill Frisell, Elliot Sharp, Arto Lind-say, Anthony Coleman, Wayne Horvitz, David Weinstein, Guy Klucevsek, Bob James, Chritian Marclay, Bobby Previte, Shelley Hirsch, Anton Fier, Ned Rothen-berg, Vernon Reid . .. Pisana druščina, med katero je cela vrsta samostojnih avtorskih osebnosti, ki izdajajo svojo plošče in nastopajo v raznih zasedbah.
Ideja, ki se je pojavila v resnejšem studijskem delu po dolgotrajnih improvizatorskih izkušnjah ob vplivu najraznovrstnejših glasbenih zvrsti, je razmeroma preprosta in s tem genialna. Vzgle-dujoč se na aleatorično kombinatoriko pri Johnu Cageu se je Zorn oprl na teorijo iger, ki je bila v osemdesetih letih v modi v krogih, kiso izhajali iz strukturalizma in kulturoloških iskanj. Zorn je rehabilitiral sistem, ki je jedro vsake racionalno zamišljene glasbe, vendar pa je njegov sistem omogočil tudi skrajno nepredvidlji-vost. In ta nepredvidljivost je čar
igre, ki je iz glasbe izpuhtela takrat, ko je glasba postala resna in etabilno sakralna reč. John Zorn je glasbo raztreščil v črepinje, ki pa jih je potem sestavil v povsem nove strukture, polne mesa in krvi.
Naslednji projekt je bila plošča Spillane, ki se začne takole: »Odpira krik. Tempo 66 uvede high hat, potem klavir, godala, harfa « Nobenih notnih zapisov ni, nobenih grafičnih risb. Na plošči Spillane najdemo tudi komad Two Line Highway. na katerem sodeluje tudi blues kitarist Albert Collins, ploščo pa zaključi lucidna skladba Forbidden Fruit, kjer sodeluje tudi godalni Kronos Ouartet. Zorn v spremnem tekstu k plošči Spillane omenja vir njegovih fascinacij s kratkimi, dobesedno razrezanimi zvočnimi sekvencami. To je glasba za risanke, kakršno je pisal v štiridesetih letih Carl Stalling — ne moremo pa tudi zanemariti vplivov največjega skladatelja tega stoletja, Igorja Stravinskega V risankah so spremembe tako bliskovite, da jim mora glasbeni tok slediti s trenutnimi preskoki, pri čemer pa postaneta ritem in kompozicijska dinamika temeljni zvočni izrazni sredstvi.
Ritem pa je tudi jedro naslednje Zornove zvočne bombe, lani izdanega albuma Spy vs. Spy, na kateri izvaja s svojim kvintetom z dvema bobnarjema, basistom in dvema alt saksofonoma znane harmolodične skladbe enega od velikanov free jazza, Ornette Colemana. Toda Zorn se ne zadovolji s preprostim preigravanjem Or-nettejevlh skladb, ampak jih izvede vsaj dvakrat hitreje kot v originalu, pri čemer ne izpusti niti enega samega tona iz izvirnika. Enominutni udarni jazzovski strdki so izraz hardkorovske radikalizacije rocka v začetku osemdesetih. Povezava med hardkorom in free jazzom? Da, in še kakšna! To je plošča osemdesetih, ki je mrtvemu jazzu vdahnila največ, kar je premogla ameriška glasbena scena, hardcore. In krog je sklenjen: od improvizacij jazzovske sorte se je Zorn vrnil nazaj k jazzu (zmeraj je občudoval be bop) na neki novi ravni, dostojni nove dobe. Jazz torej lahko živi le še skozi hardcore — in prav je tako!
Rajko Muršič
 ШМШ—
JOHN ZORN
NEW YORK IN OFF OFF
EKLEKTICIZEM
sekvence, ki so kasneje postale zaščitni znak Zornovega kompozicijskega prijema. Povezavo z evropsko svobodno improvizirano glasbo je pomenil projekt Yankees z angleškim kitaristom Derekom Baileyem (ki je skupaj s saksofonistom Evanom Parker-jem skoraj dvajset let vodil neodvisno založbo Incus records — te izdaje so bile glavna ponudba angleške improvizirane glasbe) in pozavnistom Georgeom Lewi-som iz šole čikaške AACM.
Takrat se je že pisalo leto 1983 in off off scena je že bila v razcvetu. V bolj pop vodah so plavali Golden Palomlnos in Material, Zorn pa je začel okoli sebe zbirati lucidne izvajalce, tako da je leta 1984 izšla prva plošča za večjo zasedbo, Locus Solus, kjer se je Zorn prvič lotil kolektivne improvizacije z začrtano shemo in lastnim dirigentskim vodstvom. Glasba, ki jo improvizira nek večji orkester po sicer določenih pravilih, je v svojem bistvu enako nepredvidljiva kot je nepredvidljiv rezultat (in seveda potek) katerekoli igre. Za vsako igro pa potrebuješ rutinirane igralce, ki jih je John Zorn v East Villageu tudi našel.
Plodna leta so prinesla še tri plošče: The Classic Guide To Strategy Vol. I in II ter Ganryu Island potem pa se je pojavila prava bomba: The Big Gundovvn z Zornovo predelavo filmske glasbe Ennia Morriconea (saj veste: špageti vesterni Sergia Leo-neja). Tudi sam Ennio je bil presenečen nad Zornovimi predelavami, še najbolj pa se je čudil, da je njegova glasba kljub eklektični kratkosekvenčni obdelavi ostala jasno razpoznatna — toliko, da ni rekel, da je Zorn tu in tam stvari celo izboljšal. Vesoljna publika je ploščo seveda pograbila z odprtimi rokami in še dandanes velja za pravo kultno ploščo z Lovver East Side scene, ki jo občudujejo tudi tisti, ki jim sicer radikalen njujorški elekticizem nič kaj ne diši.
Gre za pravo ameriško hibrid-
Morrtcone
<уутн.УУг •vFred Frith ; ;-!\’AritorFierX
.;.-Jody Harfiš-I ;■ Robert Quine;;-;.;.8ijl;FnsellX;l Toofs.Thielmanš! •Big John' Patton-; Diarngild? 6a|as; Christian Mar'clay ; Michiliiro Sato;
Jim Staley-;'.■ ; l Bobby Previte^; ;XTim:Beme;v: •;Guy KlucevšeV; ;; M elv iri; Gi b bš;; ;;Shelfey Hlnch!; ;-;Arto;Lindsay-;-.'■Лаупе Horvitz;; •Ned Rothenberg: •David:Weinsiein: Vgrnon ffeid v
14
PLEROMA: INSIDE
NEODVISNA PODJETNOST NA VINILU
SCHi DURING WARTIME
SARAJEVSKI SPOPRIJEM Z BALKANSKO BLAZNOSTJO
Plošče domačega rocka so na policah naših trgovin s ploščami že itak preveč zdesetkana zadeva (če ne gre ravno za osladnosti nekje med popoidno svinjarijo in sluzastim oberkrajnerstvom), tako da je pravzaprav skoraj vsaka izdaja neodvisne roc-kovskeplošče velik dogodek, še posebej če gre za projekt, ki ni deležen nobene podpore naše rahitične glasbene industrije.
Pleroma iz Ptuja so prva slovenska rock skupina, ki je v lastnem aranžmaju (torej z lastnim trudom in predvsem stroški) izdala vinilni prvenec. Že to bi bila poteza, vredna omembe, tudi če ne bi ponudili tudi godbe, ki se je ni treba sramovati.
Po predhodni izdaji kasete Pleroma pravzaprav ni obetala kaj prida, saj v svoji navezi zahodnjaškega darkerstva (črnuharstva) in slovenske melanholične patetike niso prestopili brega slovenske provincialne zaplankanosti. Zato pa je njihova plošča pravo presenečenje tudi za po-
slušalca, ki dark vvavea ne more poslušati brez resnih predsodkov, saj gre za profesionalno izgotovljeno zvočno ponudbo, ki v nobenem elementu svojega izraza ne plačuje davka nobeni provincialnosti. Nasprotno: izredno dinamično razvrščeni darni komadi, izvedeni z lucidno producentsko spretnostjo ha svetovni ravni, prinašajo veliko več od v flangerske zlitine vpetih kitarskih pompoznosti ali zombijevsko temnega vokala in apokaliptičnih tekstov.
In ta presežek, ki — kot v vsaki avtentični glasbeni dejavnosti — ostane neubesed-Ijiv ter ponuja gomilo izzivov, je najbolj izstopajoč element Pleromfnega pogleda v notranjost.
Kljub jasno koncipiranemu darkerskemu zvoku je v glasbi Plerome zaznati nekaj preteklih Dunkovskih izkušeni dveh članov zasedbe (prej pri Masakru), predvsem v izredno antimilitantni verziji Lilly Marleen in v ekspresivno brezkompromisni izvedbi Kosovelovih Meditacij. Pri vsem
tem jim angleških besedil zaradi nekakšne, skrbi za svetovno afirmacijo slovenščine ne moremo zameriti, saj ravno uporaba angleških (in francoskih!) besedil Pleromo odreši pred patetično nagravžnostjo slovenske duše.
Časi, ki so po nekaj desetletjih znova naklonjeni privatnim pobudam, se kažejo tudi na področju naše rockovske produkcije in samo upamo lahko, da Pleromin prvenec ni le ena sama lastovka, ki bi se raztreščila na pošastni nezainteresiranosti populacije, katere oči so uprte v dogajanje na satelitskih TV zaslonih. Če družbena distribucija plošč ne skrbi tudi za neodvisne izdaje, je najbolj zanesljiva pot do tega žlahtnega vinilnega primerka Klub MKC.
Rajko
Sarajevski SCH so na Novem rocku 1987 zažgali s svojim konceptom distorzičnega hardkora, po treh letih pa se širnemu občestvu predtavlja-jo s prvencem na 33 obratov, ki po njihovih besedah potrjuje »nedotakljivost dveh svetov v kulturi (subkulturi): tistega humanega in drugega mediokritetskega in tiranskega«.
SCH so verjetno edini jugoslovanski bend, ki v svojem zvočnem diverzantstvu uporablja hrup kot temeljno razdiralno prvino rock’n’rolla. S fuzz efektom izmaličujejo prav vse: vokal, kitaro, bas in bobne, z izpovedno močjo pa se lotevajo nevralgičnih tem naše sedanjosti (z afirmativnim vzgledovanjem po zahod-nojugoslovanski poti v Evropo), za katero je možna ena sama diagnoza: norost.
Triletni zamik je pač logična posledica stanja stvari pri nas: družbene gramofonske hiše takšnih »svinjarij« kot je During Wartime v svojem pravovernem poslanstvu ne morejo izdajati, pri naših dohodkih pa so tri leta, v katerih lahko prihraniš kapital za izdajo plošče v nekakšnem sa-mizdatu, nujna čakana doba.
Če se v tem času nekatere stvari spremenijo, lahko bendu očitaš neaktualnost, ne moreš pa ga odpraviti z levo roko. Tako so SCH posneli povsem nov material, ki sicer sledi njihovi razvojni liniji »noi-ce rocka«, oddaljuje pa se od rock’n’rollersko hardkorov-skih prijemov in se naslanja predvsem na počasne repeti-cije, kakršnih smo vajeni od kakšnih The Swans in bombastičnost zgodnjega Laibac-ha. Ne glede na to pa nam SCH ponujajo razdiralni garažni rock in v priloženem tekstu pojasnjujejo, da je zvok na plošči prav takšen, kakršnega so si želeli: umazan do
nerazpoznavnosti. In ravno to je tudi v samem rocku povsem subverzivno početje, saj so potrošniška ušesa dandanes vajena predvsem kristalno čiste (sterilne) zvočne produkcije. SCH pa vztrajno rušijo vse naše predstave o lepem, skladnem in privlačnem. Nasprotno: grdi, neskladni in umazano neprivlačni so, z vztrajnimi repetici-jami pa afirmirajo svojevrsten psihološki nihilizem. Kaj pa je konec koncev pravi rock’n’roll, če ne nekaj odurno ponavljajočega se in neskončno hipnotično privlačnega?
Če se v vaših zmešanih glavcah oglaša vsaj še kanček subverzivne razsodnosti, se potrudite napisati nekaj vrstic in pripraviti 70 zamenljivih dinarjev ter pisati na naslov:
HADŽIMUSIČ SENAD, G. NOVAKOVIČA 10, 71000 SARAJEVO.
Rajko
sSSESS FRONTROCKOVSKI VINILNI TROJČKI
rockovske glasbe posebej pozdravljati. Mariborski Front Rock je v novo desetletje našega razkroja vstopil s tremi malimi ploščami in — upamo — najavil delovanje nove izdajateljske hiše gramofonskih plošč, od katere si lahko obetamo nekaj kvalitetne plastike, kakršne nam osrednje hiše ne privoščijo.
Na pravi pravcati tiskovni konferenci so v klubu MKC širnemu občestvu predstavili tri vzhodnoslovenske skupine. Nuit, Pridi-garje in CZD. Če je to verodostojna predstavitev rockovskega dogajanja v teh krajih, potem se nam za »sceno« ni treba bati; kajti dogajanje se mora iz manjših podeželskih klubov in kleti prenesti tudi v urbano okolje, ki je edini avtentični ambient rockovske
godbe (pri čemer je treba pouda- ško-kavbojsko ih narodnozaba-riti, da je Maribor s svojo kantrija- vljaško ter veselojesensko drisko
HC KONCERTNA PONUDBA
POMLAD 90
NUIT, PRIDIGARJI IN CZD
tet Bttit
HARDCORE BUBA po nekaj mesečnem koncertnem zatišju bombastično začenja pomladno-poletno sezono. In zgodilo se bo marsikaj... Prvi udarec koncertnemu mrtvilu bodo zadali angleški neo-hardcore heroji SNUFF. Bend prihaja iz Hendona v severnem Londonu in v zadnjih mesecih veljajo za najuspešnejšo skupino na otoku. Kako si drugače razlagati dejstva, da polnijo strani angleškega glasbenega tiska, predvsem pa zelo visoko kotirajo na neodvisnih lestvicah v New Mu-sical Expressu ali v Sounds. SNUFF so izdali single ploščo
»Not Listening«, kateri je sledil odlični album prvenec »Snuff Said«. V prid njihovi glasbeni neobremenjenosti govori tudi priredba »I Thing Were Alone now« (Tiffany), ter Hendrixova »Purple Ha-ze«, obe objavljeni na LP plošči, v živo pa ne zaobidejo niti Samanthe Fox s pesmijo »I Should Be So Lucky. Torej, prvovrsten h. c. rockovski žur na petek, 23. marca Kot predskupina bodo nastopili TARGET OF DEMAND, avstrijski hardkorovci. Ta hard-core double bili se bo odvijal v že znani koncertni dvorani KUD Franc Prešeren
Le nekaj dni kasneje, 29. marca, bodo v Ljubljani izgrali D. I. iz Los Angelesa. Za sabo
imajo nekaj LP plošč, pojavili pa so se tudi v že kultnem filmu »Suburbia«. Glasba D. I. je nadvse melodičen hardco-re s primesmi bazičnega rocknrolla in mnogokrat zelo satiričnimi besedili (Surfin'Ca-lifornia so predelali v Sur-fin 'Anarchy). Skratka, zaba-vljaška skupina, ki bo prav gotovo užgala.
Gremo naprej! 9. maja bodo Ljubljano že tretjič zatresli NO MEANS NO. Tega norega kanadskega tria menda ni treba posebej predstavljati, saj so v Jugoslaviji znani prav vsakemu, ki spremlja neodvisne glasbene tokove zadnja leta. V devetdeseta so šli NO MEANS NO z novo LP ploščo »Wrong« in tudi njihov tretji ljubljanski koncert je več kot obetavna napoved za to desetletje. Zadnji v seriji prepo-letnih koncertov bo nastop FILELITY JONES Bend deluje razmeroma malo časa, a imamo v rokavu kar nekaj adutov. Za založbo Dischord Records so izdali prvenec »Piltdown Lad«, jedro skupino pa predstavljata Tomas in Dug, sicer člana legendarnih free-core BEEFEATER. FIDE-LITY JONES bodo nedvomno glasbeno odkritje devetdesetih. Zakaj, pa se lahko prepričate na njihovem koncertu 9. ,jnija. Informacije sledijo ...
H. C. BUBA PRESS
pridigarji
ena sama velika vas, ki s tem niti v bodočnosti ne kani postati mesto).
Če bo MKC zares zaživel kot Mestni kulturni Center, potem se vsem črnogledim vizijam navkljub temu zavoženemu industrijskemu kompleksu končno zopet nasmiha Evropa, ne pa Blatni dol. Mlajša generacija je tista, v katere glavcah bi se končno enkrat morala spreobrniti provincialna miselnost v nekaj bolj človeškega in rock’n'roll je conditio sine qua non transformacije v zdravo družbo — zato pa je vsak projekt, ki v te kraje vnaša nekaj nezamorje-nega svetovnega duha več kot le lajanje v luno ali marginalno ona-niranje.
Majhen korak za Front rock in velik korak za štajerski rock’n’roll, bi rekli in se prepustili
Marš plastika
Sugarcubes — Here today tomorrovv next vveek (I — 8. 2, 11 — 15. 2.)
Lačni Franz — Tiha voda (I
— 9. 2., II — 16. 2.)
John Zorn — Spy vs. spy (I — 12. 2., II — 19. 2.) Van Morrison — Avalon Sunset (i
— 13. 2., II — 20. 2.)
Bad Brains — Ouickness (I
— 14. 2., 11 — 21. 2.)
Male plošče Front rock — MKC založbe — CZD, Nuit, Pridigarji (22. 2.) Einstiirzende Neubauten — Haus der Luege (I — 23. 2., II
— 2. 3.)
center
д.Л
vinilnim brazdam. Najprijetnejše presenečenje so pripravili ormoški Pridigarji, ki jim je uspelo na svoj prvi single stisniti kar štiri komade (s čemer nakazujejo, da imajo dovolj materiala tudi za večji kos plastike), vključno z zafrkljivim poklonom našemu velikemu prijatelju, Slobodanu Miloševiču. To pa je le en mamljiv ek-cesni štos, ki se brez problemov dobro umešča v siceršnjo ironično »nadrealistično« tekstovno usmeritev skupine. Sama glasba je precej nepretenciozna, izvedena« s simpatično robatostjo, vendar všečno poslušljiva, predvsem zaradi dopolnjujočih se pihalsko-trobilskih aranžmajskih prijemov. Gre pač za bend, ki ni priplaval po župci in ki ve, kaj hoče — to, da prihaja iz province, pa je edini razlog, da ne doživlja vseslovenske publicitete (če seveda odmi-
The Jesus and Магу chain
— Automatic (I — 26. 2., II —
5. 3.)
The Vladimir Chekasin Ouartet — Anti Show (I — 27. 2., II — 6. 3.)
Ramones — Brain Drain (I
— 28. 2. II — 7. 3.)
Pure Laine — (1. 3.)
Skini me! (gre za oddajo
priredb rock skladb, ki bo na sporedu vsak petek)
Info džungla (glasbena informativna oddaja bo na sporedu vsak torek in petek) uvanajstkrat na noč (v tej oddaji bomo ob sobotah predstavljali ključne rock
slimo arhaično zgražanje RTV-jevskih cenzorjev zaradi spotakljivih besedil, ki se ukvarjajo celo — pomislite! — z napadi na JLA). Njihov neobremenjeni rock (vzgledujejo se po The Pixies) je v naših krajih več kot dobrodošel.
Nuit, ki prihajajo iz Jurovskega dola pri Lenartu, so mlada skupina, ki deluje kakšni dve leti v prostoru, kjer daleč naokoli ni praktično nikakršnega rockovskega dogajanja. Morda je tudi to eden od razlogov, da fantje še niso ujeli samosvoje smeri in da jih privlači manj zahtevno strukturiran dark vvave. Oba komada, ki ju izvajajo na plošči, sta premalo, da bi si o njihovem početju ustvarili jasno sliko, upamo pa lahko le, da to ni njihov najvišji domet, saj predvsem v instrumentaciji ostajajo pod nivojem ponudbe povprečnega dark vvavea (malce izstopa le valčkast Chinese Dance). Posebej pa je treba omeniti njihovo vnemo pri iskanju spoz-norjev — to je pot, ki jo bo morala ubrati vsaka skupina, ki bo svoje početje vzela vsaj tako resno kot Nuit.
CZD so seveda stari mački (ob)mariborske scene in po odtrganemu HC ali postpunkovskemu garažnemu rocku s primesmi industrijskih destrukcij so se spremenili vsaj toliko, kot čas, v katerem delujejo: postali so tudi prav popoidno poskočni (Izdaja, Sovražimo vse, slovesov pa ne), pri čemer pa še zmeraj razvijajo tudi kompleksneje strukturiran samosvoj izraz, ki jih je zmeraj krasil (Dvojna igra), še posebej v času, ko so prejeli Zlato ptico. CZD se pripravljajo na izdajo še enega singla, ki bi mu naj sledila tudi velika plošča — samo upamo lahko, da bodo ostali zvesti svojemu nepredvidljivo svojskemu izrazu ne glede na to, v katero smer bodo zavili. CZD se pred zvočnimi stile-mi ne zapira v slonokoščeni stolp
plošče, ob nedeljah pa glasbo iz zgodovine rock glasbe (50' in 60' leta)
10. in 11. 2. — dve oddaji o najpomembnejšem, kar se je v rock glasbi zgodilo v letu 1989
17. in 18. 2.— dve oddaji o najpomembnejšem, kar se je v rock glasbi zgodilo v 80’ letih
24. in 25. 2. — rock’n’roll v letih 50’ letih Pritrkavanja 12. 2. Muzsikas (madžarska ljudska glasba)
NUIT:
»Mi se še učimo ... nismo še popolnoma zadovoljni s svojo glasbo. Zeto si želimo izboljšati kvaliteto svoje glasbe in zares igrati pravljični un-derground«
PRIDIGARJI:
»Mi se iz alter scene izključujemo. Ohranili bomo samo takšne tekste, ki bi palili med publiko, ne bi pa bili neumni, ostalo pa bi šlo bolj v smer popa, kot recimo The Jesus and Mary Chain, zabavati poslušalstvo. Pri nas manjka en bend optimizma, če gledaš Miladojko Youneed, Laibach, Borghesijo in podobne bende, ki so uspeli v tujini — saj, mislim, super so za naše razmere — samo več ali manj so vsi zamorjeni. Ni benda, ki bi zabaval, ki bi bil optimističen, ki bi ti dal voljo do življenja... To nam manjka in mi bi radi šli ravno kontra. Ko poslušam Pixies, je za mene to življenje. Tega mi ne moremo napraviti, ker smo preveč obremenjeni s to vsrano sceno pri nas.«
»Poslušaš lahko The Primi-tives — en kup bendov je, pri nas pa tega ni. Pri nas je samo tisti medei pop, ki je za ne vem kakšno publiko, za tiste res čudne, tiste diskače s fi-nočo... Ne vem, jaz tega ne štekam. Potem pa imaš takoj preskok na narodnozabavno, kar naj bi zabavalo ljudi. Mi pa bi radi napravili nekaj vmes.«
pravovernosti, ampak z odprtimi ušesi sledi zvočnim potrebam časa in prostora, v katerem deluje.
Front rock torej mi ga in samo upamo lahko, da se bo izdajanje vinilnih presenečenj nadaljevalo — prišepnemo vam lahko, da je v igri tudi plošča proslulega borca za človekove pravice Dr. Voicea. ki bo novosrbske epske pesnitve pel kar v cirilici.
Rajko
Scumšalter
13. 2. — Indepence I
20. 2. — Core is hard (S. N. F. U.)
27. 2. — Morbid Angel — Altars of madness
Godbe
14. 2. Stanley Clarke
28. 2. Evan Parker — Možakar in njegove san|e
Blue Mango Cafč
21. 2. Uvodna oddaja in predstavitev skupine Tange-rine Dream
7. 2. Vangells
MARIBORSKI RADIO ŠTUDENT
95,9 MHz UKV Stereo
Plin zdaj, Ruše ven, avtocesto v kanal!
Z mariborskim zrakom je tako, da odlašanja več ni. Ali drugače povedano: če parafraziram predvolilno geslo vse bolj rožnatih slovenskih komunistov, potem je treba to zadevo strniti v zahtevo človeka vredno mariborsko ozračje (oziroma plin) ZDAJ!
Bolj in bolj se mi dozdeva, da si mukoma porajajoče pluralne sile v štajerski Novi Huti svojih poslanskih stolčkov ne bodo zagotavljale predvsem s tem, koliko takoimenovanega kruha bodo obljubile (in zagotovile) vse bolj pauperiziranim »totim«, marveč koliko boljšega zraka (pa vode itd.) jim bodo lahko priskrbele. Zeleni bodo morali v mestu igrati osrednjo vlogo — pa pika.
Če bi me vprašali za na-, svet, bi jim odgovoril: po-; puščanja ni in to za nobeno • ceno. Že sam poskus, da biI mestna toplarna (TOM); skrenila s plina na olje, je; bogokletna. Morebitna; uresničitev tega peklen-; skega načrta pa bi bila že ' živ hudič.
Saj ne rečem, da se ljudje v Tomu nimajo pravice usmerjati po komercialnih interesih. Rešitev je predvsem v mestni (pa šele potem v republiški) energet-sko-ekološki politiki, ki se nima pravice izgovarjati na dolgoročnost Zelene preo-
brazbe. Zato da TOM ostane pri plinu, je preprosto treba zagotoviti pogoje ta hip kot se gretje mesta nasploh mora ta trenutek začeti hraniti s plinom. Že do prihodnje zime! izgovor, da ni pogojev oziroma denarja za to, ne velja. Če se dušiš, o čemer — ko gre za Maribor — ni nobenega dvoma, moraš ukrepati nemudoma, ne glede na ceno.
Plinizacija mesta je torej prvi in takojšen cilj, ki mu morajo vzporedno ali tik za petami slediti nekateri drugi neusmiljeni ukrepi. Recimo: ruško tovarno dušika je treba preprosto zapreti. Nobeni filtri, nobena sodobna tehnologija (kot je denimo zaprti proizvodno-energetski krog in podobno), nobena preusmeritev ne pride v poštev. S filtri ta dinozaver nad mestom fo-pa ljudi že najmanj dvajset let, pa je v zraku vse več ;... prahu in drugih primesi. Iv
A ne gre samo za zrak. y‘.
■ Ruški mastodont se je vse- X; • del na nekoč čudovita po-
: Ija ob nekoč čudoviti reki in
■ se širi, širi, in znova širi. :!*.!; Dobesedno požira zemljo v.;
■ in lepoto krajine. Ugonablja v'. '. ogromne količine bistre
; talnice in jo zamenjuje s Iv! ; strupeno godljo. Odlaga ’• kdovekakšne odpadke •>'. '. kdove kje vse. Golta elek-; trično energijo in priporno- X;
re, da se iz Šoštanja kadi še bolj kot bi se sicer.
Ruška tovarna je živa rana, je katastrofa. Zavoljo nje so zgradili falsko elektrarno in tedaj se je porušil ves ritem reke Drave. Nekdanje, z Meranom primerljivo podnebje je začela vse bolj najedati megla. Da ne naštevam dalje.
Zato mora ruški dinozaver izginiti z obličja tega sveta. Preprosto mora VEN (RAUS)! V prid mariborske in okoliške populacije, pa v prid ljudi, ki se mučijo pod njegovimi praznimi strehami. Tovarno je treba razprodati, z izkupičkom pa njenim ljudem ustvariti lepšo eksistenco. Samo na prostoru, ki ga sedaj zaseda in ki bi ga lahko revitali-zirali, bi lahko na razne načine (vrtnarije, prostpčasni rezervat in podobno) dobro in snažno žiyelo še in še ljudi.
Ven mora tudi Pinus. Namreč z Dravskega polja. Da ;• bo imel največji rezervat v pitne vode v Sloveniji že •; končno mir pred njim in Ir njemu podobnimi. Dravsko |* polje se mora spremeniti v v rezervat takoimenovanega •*. čistega pridelovanja hrane j: — brez pesticidov, umetnih I; gnojil in druge nesnage. Seveda tudi brez Kidriče- *• vega (ki bo kmalu znova le -I Strnišče).	>
Pišem o Dravskem polju, kolikor ga je pač še ostalo. Sedaj mu grozi novi rubež, namreč gradnja podaljška Pyrnske avtoceste od Šentilja do Zagreba. Če že mora ta cesta biti, potem imam zianjo najbolj sprejemljivo rešitev, ki bi ubila več ekoloških muh na en mah in bi bistveno prispevala tudi k revitalizaciji nekdanjega mariborskega podnebja.
Če bi mene vprašali, bi storil naslednje (in to čisto zares!): podrl bi jez v Melju pod štajersko Novo Huto (govorim kajpada še vedno o Mariboru) in vrnil dravski strugi čez Dravsko polje tisto, kar ji pripada. Iz reke-kripla bi znova nastala reka Drava. Ker v samem mestu ne bi bilo več vsiljenega jezera in posiljene reke, bi ta poskočila med obema mestnima bregovoma kot nekdaj. Obnovil bi se stalni in blagodejni zahodno-vzhodni pretok zraka, kar bi bistveno pripomoglo k odpihovanju onesnaženega zraka, kolikor bi ga po likvidaciji ruške tovarne, nesnažnega gretja in izločanja avtomobilskega prometa iz mestnega središča ; pač še ostalo.
In kaj bi storil s kanalom, ki Dravi krade vodo v Melju ter jo usmerja k zlatollškl
elektrarni? No, kanala ni mogoče kar tako zbrisati z
obličja zemlje. Zato bi morali po njegovem suhem dnu speljati tisto avtocesto, če že mora biti. S tem se ne bi dotaknili predragocene zemlje na dobršnem delu Dravskega polja. In kaj storiti s samo elektrarno v Zlatoličju? Sam bi jo prodal najboljšim ponudnikom, ki bi lahko v njej uredili motel, servisno postajo, bencinsko črpalko, pa tudi duty free shop in podobne zadeve. Zlatoliški lovci bi morda lahko v kakšnem njenem delu uredili svoj lovski dom, zaradi mene pa lahko v njenih bunkerjih gojijo tudi šampinjone. To bi pravzaprav bilo še najmanj škodljivo.
Blazna ideja? Morda. A zagotovo manj blazna od ideje, ki je pripeljala do vsega tega sranja, imenovanega jezero in jez sredi velikega mesta, kanal, elektrarna, posiljena reka itd., itd.
P. S.: Od prodaje ka-nalskega dna za avtoce-v/ sto ter zlatoliške elek-trarne bi se nabrali lepi !v! denarci, ki bi jih bilo mo-, goče s pridom vložiti v 1 Ivi alternativne vire energi-»I je, denimo v male elek-•Iv trarne ali male plinske •vi elektrarne. Naprej zato-IvI rej, zeleni iz totega me-;i>; sta in Se veliko sirses
•!v Vonvarts!
*•# %
Braco Zavrnik
• • • • *	•	m*	»(H*
Vi %•#	t < •••••••<
• • M« •	•	(H •■*•••••••••••
i JV #%••••••••••••••••
__iiwav j» • ••••••••••••••<
, rw sl	'
• и«
;V
JKviViv/iOK >ХВДОХ<>!*.!*!*1
• ••••••••• • -a. • тлш •	#	»Ч	I	%	#	•
’••••••••« •••• m .v I1	*	•	I	<
• •••••••••••••	%Vl	Ч*#	%•#
v.v.v.v/«v#\ • ••••••• •- •
.VAVi’.'.
.»••••••••••••s«'
••••••*•••••***•
•Iv!v.
*********	99999	inalHkk	i	i
H.v\v;v.v.v.v.v.*!v.*Iv H
 v. v
• st*
■ЛГ v'ii
шт
•V.V-VV.VI
ХШШ
»• • • •	•*	»s	,1
^* • • • t****» ■ J I.* • # r***t,t .
• # #V **ч\ -• •	••	vv
•••%•* • IH*# •	•
• • • •
• • • • • 9 9aM
• ••••• r
I ■PVTtl •9 9 S • •  ........ ikrvv« 9
9 trh 9 0 • 9 9 9 9 • 9 џ 9 9 •••••* 9 ••d9 m 9 9 9 9 9 9 9 *•••••••••• • % %
M.;*:.:*:*:#:*:*:«:*:* . чпМмММ