J. E. B o g o m i 1 :                                                                                 '
Skupil jo je.
----------ace Hvale je služil dolgo let pri železnici. Nesreca alj sreča je
Nhotela, da je moral zapustiti službo. Drugače bi že še bil, samo noge so mu odpovedale. In hoje je vendarle tudi pri želez-^n^gcg   nici precej.
^Sraaž^            Stopil je v pokoj. A njegova pokojnina je bila mala. Prav
kakor nalaše je umrl tiste dni grajski vrtnar v bližini njegovega rojstnega doma. Nace Hvale se je oglasil v graščini in je tam dobil službo.
V tej novi službi bi se bil počutil potem še zadovoljnega. Samo, da ni bilo tistega sitnega grajslkega Bogdana! Pa je bil — in povsod je bil, najrajši pa tam, kjer ga je bilo najmanj treba.
Nace se je velikokrat na tihem jezil. Glasno se ni upal. Rad bi bil prijel paglavca za uho in mu marsikaterikrat rad navil uro. A to je vedel: Bogdan bo cvilil kot na ražnju in se ctneril. Tudi hud bo — za pet minut — in grdo se bo držal, pa minulo ga bo kmalu. Toda gospod graščak in gospa graščakinja... 0, to sta pa drugačni vprašanji! Bolje premisliti in potnpeti.
Prišla je pomlad in z njo nenavadna suša. Nace je hodil po vrtu, zalival presajenim rastlinam in hvalil Boga, da ima grajski studenec še kar dovolj vode.
In takrat je bilo tole: Nace se je tistega dne ravno pripravljal, da zveže cev za namakanje z vodovodom. Bogdan se je pa podil za žogo po vrtu. Prav povsod ga je bilo dosti tudi tisti dan.
Ravno je pridirjal na tratico pred graščino. Kako bi bilo prijetno, ko bi tudi on zamakal travi in cvetkam! Visoko bi vzdignil cev, in voda bi švignila visoko v zrak in bi škropila kakor dež nazaj na trato in na presajene cvetke. In papa bi ga gledal skozi okno, in mama bi ga videla, junaka...
Ravno prav, da gre Nace proč! Zdaj bo pa kar priskočil... Držati pa cev že zna. Kolikokrat je že videl, kako to reč dela Nace! Pogum in sreča junaška!
Nace je odvil cev pri vodovodu. Voda je ubrala svojo pot po cevi in tiščala pred seboj in s seboj tisto pest zraka, kar ga je bilo ravno takrat
v cevi. Zrak pa se je upiral. In ko je slednjic le moral iz cevi, je bruhnil s tako jezo, da je kar počilo.
In to je bilo tisto! Bogdan ni vedel, kaj je to. Samo pok je slišal. Kdo ve, če ni v cevi sam parkelj notri? Ali grom in strela? In kaj bi bilo,
30
če bi se grom in strela spustila vanj in ga ubila? 0 joj, o joj! Bogdan Bogdan, kaj bo s teboj?
Od samega strahu ni mogel Bogdan izpustiti cevi. Tako lepi obrazek se je spačil, in potok solza mu je oblil lica. In kričal je, kričal kakor ptič v precepu in ni prej odjenjal, da ga je moral rešiti sam Nace. Nace je to rad storil. In še rajši bi bil to storil, ko bi bil videl, da ga gledata gospod in gospa... A ko je bil spet sam pri delu, je le vzdihnil:
»Žvirca sitnak
Bogdan je ipa tedaj k sreci že pripovedoval papanu in mami, kakšna »huda reč« je notri v tisti pišcali in kako hrope in pljuje, da je groza.