Filozofski vestnik Letnik/Volume XXIV • Številka/Number 1 • 2003 • 91-117 NAVZKRIŽJE* JEAN-FRANÇOIS LYOTARD 1. Povedo vam, da so bila z govorico obdarjena človeška bitja postavljena v situacijo, k i j e bila takšna, da vam zdaj o njej nihče izmed njih ne more ničesar povedati. Večina je takrat umrla, preživeli pa le redko govorijo o tem. Kadar pa o tem govorijo, se njihovo pričevanje nanaša le na neznatni del tiste situacije. - Kako torej veste, da je sama ta situacija obstajala? Mar ni sad domišljije vašega informatorja? Bodisi situacija kot taka ni obstajala, ali pa je situacija obstajala, a v tem primeru je pričevanje vašega informatorja neres- nično, bodisi zato, ker bi moral umreti oziroma bi moral molčati, bodisi zato, ker lahko priča - če že govori - samo o svoji posebni izkušnji, pri čemer pa je treba še ugotoviti, ali je bila ta izkušnja komponenta situacije, za katero gre. 2. »Analiziral sem na tisoče dokumentov. S svojimi vprašanji sem ne- utrudno nadlegoval strokovnjake in zgodovinarje. Zaman sem poskušal najti enega samega nekdanjega deportiranca, ki bi mi bil zmožen dokazati, da je dejansko, s svojimi lastnimi očmi videl plinsko celico (Faurisson, v Vidal-Na- quet, 1981: 227)1. »Dejansko, s svojimi lastnimi očmi videti« plinsko celico bi bil pogoj, ki nekomu podeli avtoriteto, da zatrdi njen obstoj in prepriča nejeverneža. Moral pa bi še dokazati, da je zadajala smrt v trenutku, ko jo je videl. Edini sprejemljivi dokaz za njeno smrtonosnost je ta, da si zaradi nje mrtev. A če si mrtev, potem ne moreš pričati, da si umrl zaradi plinske celice. - Tožnik se pritožuje, da so ga prevarali glede obstoja plinskih celic, to je, glede tako imenovane Končne rešitve. Njegov argument je tale: zato da bi lahko neki prostor identificirali kot plinsko celico, sprejmem kot pričo edino * Objavljeno besedilo j e prevod odlomka iz istoimenskega Lyotardovega dela {Le Différend), ki bo izšlo jeseni v zbirki »Philosophica« pri Založbi ZRC. Izvirno besedilo se nahaja v knjigi na str. 16-50; Les Editions de Minuit, Pariz 1986. (Vse opombe so pre- vajalkine.) 1 Cf. Pierre Vidal-Naquet, Les juifs, la mémoire, le présent, Maspero, Pariz 1981. 91 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD žrtev te plinske celice, toda če sledim svojemu nasprotniku, ni žrtve, ki ne bi bila mrtva - v nasprotnem primeru plinska celica ne bi bila tisto, kar trdi. Se pravi, da plinske celice ni. 3. Ali mi lahko poveste, sprašuje urednik, ki zagovarja svoj poklic, naslov kakega izjemno pomembnega dela, ki bi ga zavrnili vsi uredniki in bi zatorej ostalo neznano? Najverjetneje ne poznate nobene tovrstne mojstrovine, kajti če obstaja, je ostala neznana. Če pa menite, da poznate eno, ne morete trditi, da je izjemno pomembna, razen v vaših očeh, saj ni bila objavljena. Se pravi, da ne poznate nobene in urednik ima prav. - Ta argument ima torej enako obliko kot tisti iz prejšnjih odstavkov. Realnost ni tisto, kar je »dano« temu ali onemu »subjektu«, pač paje stanje referenta (tisto, o čemerje govor), kije rezultat izpeljave postopkov za dokazovanje, določenih s soglasno sprejetim protokolom, in možnosti, dane vsakomur, da ponovi to izpeljavo, kolikor krat se mu zahoče. Izdajanje knjig bi bil eden takih protokolov, zgodovinska veda pa drug. 4. Ibanskijanska2 priča bodisi ni komunist ali pa to je. Če je komunist, potem mu ni treba pričati, da je ibanskijanska družba komunistična, ker pri- znava, da je komunistična oblast edina pristojna, da izpelje postopke za ugo- tavljanje, ali je realnost te družbe po svoji naravi komunistična. Zanese se na- njo, tako kot laik zanese na biologa ali astronoma, ko gre za zatrditev obstoja virusa ali nebule. Če svojo privolitev odtegne tej oblasti, neha biti komunist. Vračamo se torej k prvemu primeru: ni komunist. To pomeni, da ne priznava ali noče priznati postopkov za ugotavljanje realnosti komunistične narave ibanskijanske družbe. V tem primeru ni mogoče njegovo pričevanje jemati za nič bolj verodostojno kakor pričevanje človeškega bitja, ki trdi, da je stopil v stik z Marsovci. »Zato ni nič presenetljivega, če ibanskijanska država vidi v delovanju opozicije zločinsko dejavnost, primerljivo kraji, gangsterizmu, špekulaciji itn... . To je apolitična družba.« (Zinovjev, 1977: 461) Natančneje, to je učena država (Châtelet, 1982).3 Ne pozna druge realnosti kot tiste, ki je ugotovljena, in ima monopol na postopke za ugotavljanje realnosti. 5. Razlika med komunizmom na eni strani in virusom ali nebulo pa je ta, da obstajajo sredstva za opazovanje slednjih - so spoznavni predmeti - medtem ko je oni predmet ideje zgodovinskopolitičnega uma, vendar tega predmeta ni mogoče opazovati (Notica h Kantu, 4, § 1). Ne obstajajo poljub- 2 Lyotard si sposoja izraz ivanien iz satiričnega romana Aleksandra Zinovjeva Les haute- urs béantes, Lausanne 1977, postavljen v izmišljen kraj - Ibansk - katerega ime je izpeljano iz stereotipskega ruskega imena - Ivan in glagola jebatj. 3 François Châtelet, L'Etat savant, Pariz 1981, tipkopis. 92 NAVZKRIŽJE no ponovljivi in s soglasno sprejetim protokolom določeni postopki, s pomoč- jo katerih bi na splošno ugotavljali realnost predmeta ideje. Tako na primer niti v astrofiziki ne obstaja protokol za ugotavljanje realnosti univerzuma, ker je univerzum predmet ideje. Na splošno velja, da predmet, kije mišljen pod kategorijo vsega (oziroma absoluta), ni spoznavni predmet (katerega realnost je mogoče podvreči nekemu protokolu itn.). Načelo, ki zatrjuje na- sprotno, bi lahko poimenovali totalitarizem. Zahteva, d a j e treba ugotavljati realnost stavčnega referenta v skladu s spoznavnim protokolom - če se razširi na poljuben stavek, zlasti pa na tiste, ki se nanašajo na neki vse [un tout] - je v svojem načelu totalitarna. Zato je pomembno razločevati stavčne rede, to namreč pomeni omejiti pristojnosti tega ali onega sodišča na to oziroma ono vrsto stavkov. 6. Tožnikov sklep (n° 2) bi potemtakem moral biti tale: zato ker ni druge priče razen žrtve, drugih žrtev razen mrtvih pa ni, nobenega prostora ni mogoče identificirati kot plinsko celico. Ne bi smel reči, da plinske celice ni, temveč da nasprotnik ne more dokazati, daje - že to bi zadostovalo, da spravi sodišče v zadrego. Na nasprotniku (žrtvi) je, da predloži dokaz za krivico, ki mu je bila prizadejana! 7. Krivica bi potemtakem bila škoda, ki jo spremlja izguba sredstev, s pomočjo katerih bi jo bilo mogoče dokazati. To se primeri, če je žrtev ob življenje, če soji odvzete vse svoboščine, ali svobodajavnega izražanja svojega mišljenja in mnenja, ali zgolj pravica pričati o tej škodi, ali še bolj preprosto, če je sam stavek pričevanja oropan avtoritete (n° 24-27). V vseh teh primerih se izgubi, ki ni nič drugega kakor škoda, pridruži nemožnost, da bi z njo seznanili druge, v prvi vrsti sodišče. Če hoče žrtev preseči to nemožnost in vseeno pričati o krivici, ki ji je bila prizadejana, trči na tole argumentacijo: bodisi do oškodovanja [dommage], zaradi katerega se pritožujete, sploh ni pri- šlo in je vaše pričevanje krivo; bodisi je do oškodovanja prišlo, ker pa o tem, kar vam je bilo prizadejano, lahko pričate, to ni krivica, temveč zgolj škoda, in vaše pričevanje je spet krivo. 8. Bodisi ste žrtev krivice bodisi niste. Če niste, potem se motite (ali pa lažete), ko pričate, da ste žrtev. Če pa ste žrtev, saj lahko pričate o tej krivici, potem slednja ni krivica, torej se motite (ali pa lažete), ko pričate, da ste žrtev krivice. Vzemimo, da j e p\ žrtev ste neke krivice; non-p: niste žrtev; Rp: stavek pje resničen; Np\ stavek p je neresničen. Argumentje: ali p ali non-p\ če non- p, potem Np; če p, potem non-p, torej Np. V antiki so ta argument poimenovali dilema. Dilema vsebuje mehanizem double-bind, ki ga je proučevala paloalt- 93 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD ska šola in kije gibalo heglovske dialektične logike (Notica k Heglu, § 2). Ta mehanizem konstituira uporaba dveh logičnih operatorjev, izključitve: ali... ali, in implikacije: če..., potem, na dveh protislovnih propozicijah, p in non-p. Se pravi hkrati: {{ali p ali non-p) in {če p, potem non-p)]. To je, kot če bi rekli hkrati: to je ali belo ali ni belo in če je belo, potem ni belo. PROTAGORA 1. »Pripovedujejo, d a j e Protagora nekoč zahteval h o n o r a r (misthos) od svojega učenca Evatla. Ker slednji ni hotel plačati, rekoč: 'Saj sploh še n isem zmagal {oudepo niken nenikeka)', mu j e Protagora odvrnil : 'Če dob im to p r avdo jaz (ego men an nikeso), potem mi j e t reba plačati, ker sem zmagal j a z (oti ego enikesa), če pa ti zmagaš, po t em m i j e t reba plačati, ker si dobil to pravdo'« (Diels in Kranz, 80 Al ; Capizzi, 1955,158). Zgodba ima didakt ično vrednost , o čemer priča pogos tnos t n j enega pojavljanja v raz- ličnih preoblekah (Capizzi: Apulej, Avlus Gelij, Amoni j , Diogen Laertski , Luki jan) . Vsebuje več paradoksov (Mackie, 1964; Burnyeat , 1976). Učitelj in učenec sta sklenila pogodbo : prvi bo dobil plačilo ed ino , če b o lahko drugi , zahvaljujoč pouku , ki g a j e prejel, p red sodiščem uspešno zagovarjal vsaj en pr imer v času t rajanja pouka . Alternativa j e p repros ta in sodba lahka: če j e Evatlos vsaj enkra t zmagal, plača; v nasp ro tnem p r i m e r u j e oproščen dolga. Ker pa ni zma- gal, mu ni treba nič plačati. Protagorov odgovor s svojo b rah i log ično kra tkost jo pre- oblikuje alternativo v dilemo. Če j e Evatlos vsaj enk ra t zmagal , m o r a plačati . Če pa ni nikoli zmagal, j e vseeno vsaj enkra t zmagal in m o r a plačati . K a k o j e mogoče trditi, d a j e Evatlos zmagal vsaj enkra t , če p a j e z m e r o m zgubil? Zadostuje, d a j e sedanja pravda [litige] m e d Pro tagoro in n j im vkl jučena v niz pravd, ki j i h j e t reba upoštevati, zato da bi se odločili , ali j e zmerom zgubil . V vseh prejšnj ih pravdah j e izgubil. Se pravi, da v pravdi zoper Protagoro , ki trdi , d a j e enk ra t zmagal , slavi zmagoslavje, ko trdi, da ni pravde n ikda r dobil . A če tako zmaga v pravdi zoper Protagoro, j e vendarle vsaj enkra t zmagal. 2. Paradoks se opira na zmožnost stavka, da samega sebe vzame za referenta. Nisem zmagal, rečem, in ko to rečem, zmagam. Protagora med seboj pomeša modus (pojasnjevalno predpono: Evatlos pravi, da) in dictum, negativno univerzalno sodbo, ki denotira neko realnost. (Evatlos ni niti enkrat zmagal). Zato da bi prepovedal tovrstno mešanje, Russell vpelje teorijo tipov: propozicija (tu razsodba v pravdi med učiteljem in učencem), ki se nanaša na celotnost propozicij (tu celotnost p r e d h o d n i h razsodb), ne more biti del te celotnosti. Ali pa neha biti per t inentna glede na negacijo (to se pravi, glede na načelo neprotislovnosti). Njene resničnostne vrednosti ni mogoče določiti. Stavek, katerega referent j e vsi stavki, ne sme biti del svojega re fe ren ta . Drugače j e »slabo narejen« [malformee] in logik ga zavrne. (To velja za pa radoks lažnivca v ob- liki: Laiem.) Logik se posmehuje sofistu, ki ne upošteva tega načela. Toda sofist ga ne prezre, pač pa omogoči , da se razkri je (in to v smehu, m e d t e m ko ibanski janska oblast spravlja vjok) (n° 4). Russellovski aksiom tipov j e pravilo za tvorbo logičnih stavkov (propozicij). 94 NAVZKRIŽJE Diskurzivno zvrst, logiko, obmej i s pomočjo n jene finalnosti: odločanje glede res- ničnost i stavka. Pro tagorov a r g u m e n t ni sprejemljiv za logiko, ker onemogoča tako odločitev. Ali j e sprejemljiv v d r u g i zvrsti? 3. Celotnost , na ka tero se n a n a š a a rgument , j e serijska: obstaja n pravd, »zdajš- nja« m e d učitel jem in u č e n c e m j e d o d a n a p r e d h o d n i m : n + 1. S tem, ko j o Protagora upošteva, na red i : n = n+ 1. Res j e , da ta sinteza zahteva doda tno »dejanje«: (n+ 1) + 1. To »dejanje« us t reza Protagorovi sodbi. Zato slednji svojo odločitev formul i ra \phra- se] v aoris tu (enikesa), k i j e čas nedoločnega: Če zmagaš, potem sem jaz zmagovalec. Ker j e celotnost serijska, vključuje upoštevanje časa, k i j e iz logične zvrsti izključen. Ob- stajajo seveda logike časa, ki omogoča jo vsaj to, da pos tane ta vidik pravde očiten. S tega vidika Evatlova trditev ne bi bila: Noben mojih obrambnih govorov ni uspešen (univerzalna negat ivna sodba, označ imo j o z non-p), temveč: Noben obrambnih govorov ni bil uspešen. Zadnj i stavek, če ga fo rmul i r amo v časovni logiki (Gardies, 1975)4, bi l ahko zapisali: Za ves čas, predhoden zdaju, je res, da v tem času non-p. Protagora zato lahko reče: Obstaja vsaj en čas, in ta čas je zdaj ali pozneje, in v tem času je res, da p. Zdaj je prav zares isti časovni logični operator , četudi ni v Protagorovem stavku na istem mes tu v n izu kot Evatlov zdaj. Če j u si tuiramo glede na poljubni izvir, ta, po- tem se slednji i m e n u j e tp Pro tagorov zdaj pa t2. Toda arbi t rarni izvir / 0 j e prav tisto, č e m u r p rav imo zdaj. V tem oziru j e P ro tagora zgolj izrabil možnost, ki mu jo daje deiktični izraz za čas »zdaj«, d a j e n a m r e č izvir časovne serije (pred in potem) in hkrat i e lement te serije (Schneider , 1980)5 . Ko anal izira d iado p r e j / p o t e m v razmer ju do zdaj-a, Ari- stotel trči na isti p rob lem in ga obdela (Notica k Aristotelu). Paradoksnega stavka tu torej ni mogoče izločiti zgolj zaradi njegove nepravilne tvorbe [malformation]. Diskur- zivna zvrst, za ka te ro m o r a biti sprejemljiv, ni logika, temveč »fizika«, katere referent n i stavek, temveč vsak gibajoči se p r edme t (s stavki vred). Posplošena relativnost bo t emu stavku dala domovinsko pravico v fiziki univerzuma. 4. Stavki tvorijo fizikalni univerzum, če so dojeti kot gibajoči se objekti, ki tvo- ri jo neskončni niz. Stavek, ki se nanaša na ta univerzum, j e po temtakem po hipotezi del tega un ive rzuma: njegov del bo postal v naslednjem hipu. Če niz stavkov, ki so obravnavani na tak način , n a m r e č fizikalno, po imenujemo zgodovina, potem bo zgodovinar jev stavek »postal del« univerzuma, na katerega se nanaša. Težave, k i j i h povzročita h is tor izem in dogmat izem, izvirajo iz te situacije. Prvi razglaša, d a j e nje- gov stavek del svojega re fe ren ta , zgodovine; drugi , da njegov stavek ni njegov del. V razrešitvi an t inomi j čistega u m a ( K R V ) Kant zapiše, da vprašanje niza povza- me v sebi vse konfl ikte , k i j i h sprožajo kozmološke ideje. »Zadnji« stavek j e sinteza p r e d h o d n i h . J e ta stavek del njihove celotnosti ali ne? Dogmatizem odgovori nikal- no, empi r izem pr i t rd i lno . Krit icizem pr ipomni , da ni niz n ikdar dan (gegeben), tem- več zadan (aufgegeben), ker j e njegova sinteza zmerom odložena. Stavek, ki sintetizira niz (ak tua lna sodba, ki se n a n a š a na celotnost Evatlovih ob rambn ih govorov), ni del niza, ko »se zgodi« (kot pr ipet l ja j ) , toda vnaprej mu j e neogibno določeno, da bo po- stal del niza, ki ga sintet izira naslednj i stavek. Niz, ki ga tvori svet, zlasti svet človeške 4 Jean-Louis Gardies, La Logique du temps, PUF, Pariz 1975. 5 J ean Schneider, »La logique self-référentielle de la temporalité«, Pariz 1980, tipkopis. 95 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD zgodovine, n i ne končen ne neskončen (a rgument i ra t i j e mogoče tako za e n o kot za drugo) , toda sama sinteza niza j e »nedoločna« (KRV:: 471-476) 6 . 5. Protagorov a rgumen t j e antistréphon. J e reverzibilen. V inačici, ki j o navaja Avlus Gelij, poteka pravda med učiteljem in učencem pred sodiščem. Obnovil i bi ga lahko takole: Protagora: Če zmagaš (proti meni) , boš zmagal; če zgubiš (proti meni ) , saj vendar trdiš, da zmerom zgubiš (proti d rug im) , boš torej spet zmagal . Sodniki so zmedeni . Evatlos: Če zgubim (proti tebi), bom izgubil; če zmagam (proti tebi), saj vendar t rd im, da zmerom zgubim, b o m torej spet izgubil. Sodniki se odloči jo, da odložijo svojo razsodbo na pozneje. Zgodovina sveta ne more izreči pos ledn je sodbe. Zgodovino sveta tvorijo razsojene sodbe [jugements jugés]. 9. Biti žrtev pomeni ne biti zmožen dokazati, da ti je bila prizadejana krivica. Tožnik je nekdo, ki mu je bila prizadejana škoda in ki ima na voljo sredstva, da to dokaže. Žrtev postane, če ta sredstva zgubi. Zgubi pa jih, de- nimo, če se pokaže, da je povzročitelj škode neposredno ali posredno njegov sodnik. Slednji ima avtoriteto, da zavrne njegovo pričevanje kot lažno oziro- ma možnost, da prepreči njegovo objavo. Toda to je zgolj poseben primer. Na splošno pa tožnik postane žrtev, ko ni mogoč noben prikaz |présentation] kri- vice, za katero pravi, da muje bila prizadejana. In narobe, »popoln zločin« ni uboj žrtve ali prič (to bi pomenilo dodati nove zločine prvemu in še povečati težavnost zabrisanja vseh sledi), pač pa doseči molk prič, gluhost sodnikov in nekonsistentnost (norost) pričevanja. Nevtralizirate naslovitelja [destinateur], naslovljenca [destinataire], pomen [sens] pričevanja; potem je videti, kakor da ne bi bilo referenta (škode). Ce ni nikogar, ki bi predložil dokaz za to, niko- gar, ki bi ta dokaz priznal, in/ali če je argumentacija, ki podpira dokaz, raz- glašena za nesmiselno, je tožnik zavrnjen, krivica, zaradi katere se pritožuje, pa ne more biti dokazana. Tožnik postane žrtev. Če še naprej vztraja pri tej krivici, kot da bi obstajala, bodo drugi (naslovitelj, naslovljenec, strokovnjak, ki tolmači njegovo pričevanje) zlahka dosegli, da bo veljal za norega. Mar paranoja ne pomeša: Kot da bi se to primerilo s Primerilo seje? [Comme si c'était le cas avec le: C'est le cas]} 10. Toda ali se tudi drugi ne vedejo, kakor da se to ni primerilo, ko pa se je morda vendarle primerilo? Zakaj bi bilo manj paranoično zanikati obstoj plinskih celic kakor ga zatrditi? Zato, zapiše Leibniz, ker je »nič preprostejši in lažji kakor nekaj« (Leibniz, 1714: § 7)7. Tisti, ki trdi, da nekaj je, je tožnik; na njem je, da to dokaže s pomočjo pravilno oblikovanih stavkov in postopkov 6 Immanuel Kant, Kritik der reinen Vernunft, 1. In 2. Izdaja (A in B) Suhrkamp, Frankfur t /M 1986, zv. III in IV. 7 Gottfried W. Leibniz, »Principes de la nature et de la grâce fondés en raison« (1714) v Oeuvres choisies, izd. L. Prenant, Pariz 1940. 96 NAVZKRIŽJE za ugotovitev obstoja njihovega referenta. Realnost je zmerom tožnikova na- loga. Zagovorniku zadostuje, da ovrže argumentacijo in spodbije dokaz s pro- tiprimerom. To je prednost zagovora, kot priznavajo Aristotel (Retorika 1402 b 24-25)8 in strategi. Tako tudi ni mogoče reči, da je hipoteza verificirana, pač pa zgolj, da ni falsificirana, vendar le do nadaljnjega. Obrambaje nihilistična, obtožba zagovaija bivajoče. Zato je naloga žrtev taborišč za iztrebljenje, da to iztrebljenje dokažejo. Za naš način mišljenja realnost ni danost, ampak pri- ložnost, ko zahtevamo, da so izpeljani postopki za njeno ugotavljanje. 11. Do odprave smrtne kazni so pripeljali nihilizem, kognitivno obravna- vanje referenta, predsodek v prid obrambe. Možnosti, da se to ni primerilo, so večje od možnosti, da seje. Ta statistična ocenitev sodi v družino kognitivnih stavkov. Domneva nedolžnosti obdolženega, ki obvezuje obtožbo, da predloži dokaz za zločin, je »humanistična« inačica istega pravila igre za spoznavanje [règle du jeu de la connaissance]. — Ce so pravila igre preobrnjena, če je vsak obtoženec domnevno kriv, potem je naloga obrambe, da dokaže nedolžnost, obtožbi pa ni treba drugo kakor da spodbije argumentacijo in zavrne dokaze, ki j ih j e predložila obramba. Utegne biti nemogoče dokazati, da referent stav- ka nima take lastnosti, če nimamo pravice do spodbijanja stavka, po katerem referent ima to lastnost. Kako bom dokazal, da nisem razpečevalec mamil, ne da bi od mojega obtoževalca zahteval, da to dokaže in ne da bi njegov do- kaz ovrgel. Kako dokazati, da delovna sila ni blago, ne da bi ovrgli hipotezo, po kateri je blago? Kako dokazati tisto, kar ni, ne da bi kritizirali tisto, kar je? Nedoločnega ni mogoče dokazati. Nujno je, da je negacija negacija neke določitve. - Ta zamenjava nalog, kot ju pričakujeta ena in druga stran, lahko zadostuje za to, da se obdolženec preobrazi v žrtev, če nima pravice kritizirati obtožbe, kot to vidimo v političnih procesih. Kafka nasje glede tega posvaril. Nemogoče je - na sebi - dokazati svojo nedolžnost. Je nič. 12. Tožnik vloži svojo tožbo na sodišču, obdolženec pa argumentira tako, da pokaže ničevost obtožbe. Pride do pravde [litige]. Z navzkrižjem bi rad poimenoval tisti primer, ko je tožnik oropan argumentacijskih sredstev, zaradi česar postane žrtev. Če so naslovitelj, naslovljenec in pomen pričeva- nja nevtralizirani, je tako, kakor če škode sploh ne bi bilo (n° 9). Do primera navzkrižja med dvema strankama pride, ko poteka »poravnava« [règlement] konflikta, k i ju zoperstavlja, v idiomu ene izmed njih, medtem ko krivica, ki jo trpi druga, ni izražena v tem idiomu. Pogodbe in sporazumi med ekonom- skimi partnerji, denimo, ne preprečujejo, nasprotno, predpostavljajo, da j e 8 Aristote, La rhétorique, izd. in prev. Dufour, Pariz 1960. 97 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD in da bo delavec oziroma njegov zastopnik moral govoriti o svojem delu kot o začasnem odstopu [cession] blaga, katerega lastnik naj bi bil. To »abstrakcijo«, kot ji pravi Marx (izrazje slab, na katero konkretno napotuje?), zahteva idi- om, v katerem se ureja pravda (»buržoazno« ekonomsko in socialno pravo). Če delavec ne bi uporabljal tega idioma, potem v polju, na katero se idiom nanaša, ne bi obstajal, bil bi suženj. S tem da ga uporablja, postane tožnik. Ali zato neha biti tudi žrtev? 13. Hkrati s tem, ko postane tožnik, ostaja žrtev. Ali ima sredstva, s pomočjo katerih bi dokazal, d a j e žrtev? Ne. kako torej veste, d a j e žrtev? Katero sodišče lahko razsodi o tej zadevi? Dejansko, navzkrižje ni zadeva pravde [litige], ekonomsko in socialno pravo lahko poravna spor [litige] med ekonomskimi in socialnimi partnerji, ne more pa poravnati navzkrižja med delovno silo in kapitalom. S katerim pravilno tvorjenim stavkom in s pomoč- jo katerega dokaznega postopka lahko delavec uveljavlja na razsodišču za spore med delodajalci in delojemalci [magistrat prud'homal], da tisto, kar za toliko ur na teden prepusti svojemu delodajalcu v zameno za plačo, «¿blago? Bil naj bi lastnik nečesa. Je v položaju obdolženca, ki mora dokazati nebiva- joče [non-étant] ali vsaj neatribut [non-attribut]. Zlahka gaje mogoče spodbiti. Tako je, kakor da bi lahko to, kar je, izrazil samo v idiomu, ki se razlikuje od idioma ekonomskega in socialnega prava. V slednjem lahko izrazi samo tisto, kar ima, in če nima ničesar, potem to, česar nima, bodisi ne bo izraženo, ali pa bo izraženo na dokazljivi način, kakor če bi imel. Če se delavec sklicuje na svoje bistvo (delovno silo), potem ga to sodišče, ki ni pristojno, ne more slišati. Ta nemožnost dokaza opozarja na navzkrižje. Tistega, ki vloži tožbo, slišijo, tisti, kije žrtev in kije morda isti, je obsojen na molk. 14. »Preživeli redko kdaj govorijo« (n° 1). Mar ne obstaja pravcata lite- ratura pričevanj...? - Toda to ni to. Ne govoriti sodi v zmožnost govorjenja, kajti zmožnost je možnost in slednja implicira nekaj in njegovo naspro^e. Možno, da p in možno, da non-p sta oba resnična. Implicirati istočasno naspro- tji je prav definicija možnega. Iz tega, d a j e možno nasprotje govorjenja, ne izhaja nujnost molčanja. Moči ne govoriti ni isto kot ne moči govoriti. Slednje je nasilni odvzem, prvo pa manjkanje (Aristotel, De Interpretationen 1 b 12 - 17; MetafizikaW, 1022 b 22sq.)9. Če preživeli ne govorijo,je to zato, ker ne morejo govoriti, ali pa zato, ker izrabijo možnost ne govorjenja, ki jim jo daje zmož- nost govorjenja? Ali molčijo po sili [par nécessité] ali prostovoljno, kot se reče? Ali pa je vprašanje slabo postavljeno? 9 Aristoteles, Metafizika, (prev. V. Kalan), Založba ZRC, Ljubljana 1999. 98 NAVZKRIŽJE 15. Bilo bi nesmiselno domnevati, da »z govorico obdarjena« človeška bitja ne bi mogla govoriti v strogem pomenu besede, kot to velja za kamne. »Po sili« bi tu pomenilo: ne govorijo, ker jim v primeru, da bi govorili, grozi najhujše, ali pa takrat, ko je nasplošno neposredno ali posredno okrnjena njihova zmožnost govorjenja. Vzemimo, da molčijo zaradi grožnje. Predpo- staviti je treba zmožnost za nasprotno, da bi grožnja lahko bila učinkovita, kajti ta grožnja se nanaša na hipotetični nasprotni primer, tisti namreč, ko bi preživeli govorili. Toda kako lahko deluje grožnja, če pa je naperjena proti nečemu (tu proti možnosti, da bi preživeli govorili), ki sedaj ne obstaja? Kaj je ogroženo? Rečemo, d a j e to življenje ali sreča itn. tistega, ki bi govoril. A tisti, ki bi govoril (irealno, pogojno stanje), nima življenja, sreče itn., ki bi lahko bila ogrožena, ker je on sam irealen oziroma pogojen, dokler ne spre- govori - če drži, da sem zmerom zgolj naslovitelj aktualnega stavka. 16. Tisto, kar je podvrženo grožnji, ni posameznik, ki gaje mogoče iden- tificirati, temveč zmožnost govorjenja in molčanja [se taire]. Tej zmožnosti grozi uničenje. To je mogoče doseči na dva načina: onemogočiti govorjenje, onemogočiti molčanje. Ta dva načina sta kompatibilna: x-u]e onemogočeno, da bi govoril o tem (tako da ga, denimo, zaprejo), onemogočeno mu je, da molči o onem (tako, da ga, denimo, trpinčijo). Zmožnost je kot zmožnost uničena: x lahko govori o tem in molči o onem, toda o tem kot o onem neha biti zmožen bodisi govoriti bodisi ne govoriti. Grožnja: »Če bi o tem pripovedo- val (govoril), bi to bil tvoj zadnji stavek« ali: »Če bi o tem molčal [taisais], bi to bil tvoj zadnji molk [ton dernier silence]«, je grožnja samo zato, ker je zmožnost govorjenja oziroma negovorjenja poistovetena z x-ovim obstojem. 17. Paradoks zadnjega stavka (oziroma zadnjega molka), kije hkrati pa- radoks niza, bi morala x-u izzvati ne vrtoglavice spričo tistega, kar ne more biti ubesedeno [ce qui ne peut pas être phrasé] (čemur pravimo tudi strah pred smrtjo), temveč neovrgljivo prepričanje, da ni zadnjega stavka. Zato da bi stavek bil zadnji, j e potreben drugi stavek, da bi to razglasil, torej ni zadnji stavek. Oziroma ta paradoks bi vsaj moral pri x-u izzvati tako to vrtoglavico kakor tudi to prepričanje. - To pa ne onemogoča, da zadnji stavek ne bi bil zadnji, ki ga izreče x\ - Ne, je zadnji stavek, ki ima x-a za neposrednega ozi- roma »aktualnega« naslovitelja. 18. Morali bi reči: naslovitelj in naslovljenec sta instanci, naj sta obele- ženi ali ne, k i ju prikazuje stavek. Stavek ni sporočilo, ki gre od naslovitelja k naslovljencu, ki sta oba neodvisna od stavka (Lawler, 1977)10. Naslovitelj in 1(1 John Lawler, »Quelques problèmes de référence«, Langages 48. 99 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD naslovljenec sta situirana v univerzumu, ki ga stavek prikazuje, tako kot tudi njegov referent in njegov pomen. »x-ov stavek, moj stavek, tvoj molk«: ali mi, posamezniki, ki jih je mogoče identificirati, x, y, izrekamo stavke ali proiz- vajamo molke \faisons des silences] v pomenu, v katerem bi bili njihovi avtorji? Ali pa se stavki in molki dogajajo [ont lieu] (se zgodijo [arrivent], pripetijo [5e passent]), prikazujoč univerzume, v katerih so individui x, y, ti, jaz umeščeni kot naslovitelji teh stavkov oziroma teh molkov? In če je tako, za ceno katere pomote lahko grožnja, kije naperjena proti x-u, ogrozi »njegov« stavek? 19. Reči, d a j e JC lahko ogrožen zaradi tistega, kar lahko pove oziroma zamolči, pomeni predpostaviti, da je gospodar nad uporabo oziroma neupo- rabo govorice in da mu je torej z grožnjo mogoče odtegniti to svobodo upora- be. To ni narobe, to je način, kako govorimo o govorici, o človeštvu, o njunih razmerjih, ki se ravna po pravilih družine določenih kognitivnih stavkov (humanističnih ved). Stavek »z grožnjo, s trpinčenjem, v razmerah zapora, v razmerah 'senzorične deprivacije' itn. je mogoče narekovati govorno vedênje človeškega bitja« je pravilno tvorjen stavek in žal je mogoče navesti zglede, za katere lahko znanstvenik reče: to so primeri za to. Toda humanistične vede o govorici so kot porotniki razsodišča za spore med delavci in delodajalci. 20. Tako kot ti porotniki predpostavljajo, da sta nasprotnika, o katerih mo- rajo razsojati, v posesti nečesa, kar je predmet menjave med njima, tako tudi humanistične vede predpostavljajo, da so človeška bitja, kijih morajo spoznati, v posesti nečesa, kar je predmet komunikacije med njimi. In oblasti (ideološke, politične, religiozne, policijske itn.) predpostavljajo, da so človeška bitja, kijih morajo voditi ali vsaj nadzorovati, v posesti nečesa, kar je predmet komunika- cije med njimi. Komunikacija je izmenjava sporočil, menjava pa komunikacija dobrin. Instance komunikacije in instance menjave je mogoče definirati edino s pomočjo posesti [propriété]: posesti informacij, analogne posesti uporab. In tako kot je mogoče nadzorovati tokove uporab [flux d'usages], je mogoče nad- zorovati tokove informacij. In tako kot je sprevržena uporaba zatrta, je nevarna informacija prepovedana. Tako kot je odvrnjena neka potreba in ustvarjena motivacija, je tudi naslovitelj napeljan na to, da reče nekaj drugega od tiste- ga, kar je hotel reči. Problem govorice, postavljen v terminih komunikacije, pripelje do problema potreb in verovanj sogovornikov. Jezikoslovec postane strokovnjak pri delovnem razsodišču komunikacije [conseil de proud'hommes de la communication]. Bistveni problem, ki ga mora rešiti, je problem pomena, meaning, kot menjalne enote, neodvisne od potreb in verovanj sogovornikov. Tako je problem tudi za ekonomista problem vrednosti dobrin in uslug kot enote, neodvisne od ponudbe in povpraševanja ekonomskih partneijev. 100 NAVZKRIŽJE 21. Ali boste rekli, da so sogovorniki v istem pomenu žrtve znanosti in politike, ki govorico obravnava kot komunikacijo, kot je delavec spremenjen v žrtev, zato ker je njegova delovna sila priličena blagu? Ali bi si morali predstavljati, da obstaja »stavčna sila«, analogna delovni sili, ki se ne more izraziti v idiomu te znanosti in te politike? - Kakršna koli je že ta sila, je pri priči treba prenehati s tako primerjavo. Lahko doumemo, da je delo nekaj drugega kakor menjava blaga, ni težko doumeti, in zato, da bi ga izrazili, je potreben drugačen idiom od tistega, ki ga uporablja delovno razsodišče. Da je govorica nekaj drugega kot komunikacija informacij, ni težko doumeti, in zato da bi jo izrazili, je potreben drugačen idiom od tistega, ki ga uporabljajo humanistične vede govorice.Tu se torej primerjava neha: v primeru govorice se sklicujemo na drugo družino stavkov, v primeru dela pa se ne sklicujemo na drugo družino del, pač pa se spet sklicujemo na drugo družino stavkov. To velja za vsa navzkrižja, skrita v sporih, kakršen koli je že njihov predmet. Dati navzkrižju, kar mu gre [faire droit au différend], pomeni vpeljati nove na- slovljence, nove naslovitelje, nove pomene [significations], nove referente, zato da bi se krivica lahko izrazila, tožnik pa nehal biti žrtev. To zahteva nova pra- vila za tvorbo in povezovanje stavkov. Nihče ne dvomi, da je govorica zmožna sprejeti te nove stavčne družine oziroma te nove diskurzivne zvrsti. Vsaka krivica mora biti zmožna ubesedenja [doit pouvoir être mis en phrases]. Najti je treba novo pristojnost (oziroma »preudarnost«). 22. Navzkrižje je nestanovitno stanje in trenutek v govorici, ko nekaj, kar bi moralo biti ubesedeno, še ne more biti ubesedeno. To stanje vključuje molk, k i j e negativni stavek, vendar apelira tudi na stavke, ki so načeloma možni. Na to stanje naznanja tisto, čemur ponavadi pravimo občutek [senti- ment]. »Ne najdem besed« itn. Veliko je treba iskati, da bi našli nova pravila za tvorbo in povezovanje stavkov, zmožnih izraziti navzkrižje, ki ga razkriva občutek, razen če nočemo, da je navzkrižje pri priči zadušen v pravdi, alarm, ki ga sproži občutek, pa nekoristen. Zastavek literature, filozofije, morda tudi politike je, da priča o navzkrižjih, tako da najde idiome zanje. 23. V navzkrižju nekaj »zahteva«, daje ubesedeno [à être mis en phrases] in trpi zaradi krivice, ker ne more biti pri priči ubesedeno. Takrat človeška bitja, ki so mislila, da lahko uporabljajo govorico kot orodje za komunikacijo, ta ob- čutek bolečine, ki spremlja molk (in ugodja, ki spremlja izum novega idioma), pouči, dajih govorica kliče, a ne zato, da bi v njihov prid večala količino infor- macij, ki jih je mogoče posredovati v obstoječih idiomih, pač pa zato, da bi pri- znala, da tisto, kar je še treba ubesediti [phraser], presega tisto, kar lahko ta hip ubesedijo, in da jim mora biti dovoljeno ustvariti idiome, ki še ne obstajajo. 101 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD 24. Torej bi bilo mogoče, da preživeli ne govorijo, četudi ne bi bila ogrožena njihova zmožnost govorjenja v primeru, da bi pozneje govorili. So- ciolingvist, psiholingvist, biolingvist iščejo razloge, strasti, interese, kontekst teh molkov. Poiščimo najprej njihovo logiko. Ugotovimo, da so nadomestki stavkov. V pogovoru, v zasliševanju, v debati, v talkingseansi, v izpovedi, v kri- tičnem prikazu, v metafizični razpravi stopi molk na mesto stavka. Stavek, ki ga nadomesti molk, bi bil negativni stavek. S takim stavkom je zanikana vsaj ena izmed štirih instanc, ki konstituirajo stavčni univerzum: naslovljenec, referent, pomen, naslovitelj. Negativni stavek, ki ga vključuje molk, bi zatorej lahko takole formulirali: Ta primer ne sodi v vašo pristojnost, Ta primer ne obsta- ja, Ni mu mogoče dati pomena [signifiable], Ni v moji pristojnosti. En sam molk je mogoče formulirati s pomočjo več teh stavkov. - Vendar pa te negativne formulacije, ki zanikajo, da bi bilo mogoče referent, naslovitelja, naslovljenca in pomen prikazati v obstoječem idiomu, ne napotujejo na drug idiom, v katerem bi te instance lahko bile prikazane. 25. Če nekoliko poenostavimo, potem bi bilo treba reči, da stavek pri- kazuje to, za kar gre, primer, ta pragmata, k i j e njegov referent; tisto, kar je pomen tega primera, der Sinn11-, to, na kar oziroma na čigar naslov je pomen primera poslan, naslovljenec; to, »s« čimer oziroma v imenu cesarje to po- men primera posredovan, naslovitelj. Dispozicija stavčnega univerzuma je umestitev vsake izmed teh instanc glede na druge. En stavek lahko vsebuje več referentov, več pomenov, več naslovljencev, več nasloviteljev. Vsaka izmed teh štirih instanc je lahko v stavku zaznamovana ali pa ne (Fabbri in Sbisa, 1980)12. 26. Molk ne opozarja na to, katera instancaje zanikana, pač pa opozarja na to, da je zanikana ena ali več teh instanc. Preživeli molčijo, to pa je mogo- če razumeti, (1) da situacija, za katero gre (primer), ni zadeva naslovljenca (nima pristojnosti ali pa si ne zasluži, da bi mu o tem govorili itn.); ali (2) da se ni zgodila (tako molk razume Faurisson); ali (3) da ni o tem mogoče nič povedati (situacija je nesmiselna, ni je mogoče izraziti); ali (4) da ni stvar pre- živelih, da o tem govorijo (tega niso vredni itn.). Ali več teh zanikanj skupaj. 11 Lyotard se tu in na drugih mestih sklicuje na Fregejevim oziroma Wittgensteinovim razločevanjem - ki je v nemščini do neke mere zavajajoče - namreč razločevanjem med Sinn (ang. Meaning) in Bedeutung (ang. Reference). V nadaljevanju bomo - razen na me- stih, na katerih bo posebej opozorjeno - in v skladu z danes prevladujočo terminologijo francoski izraz sens prevajali s »pomen«, réfèrent pa z »referent«. 12 Paolo Fabbri in Marina Sbisa, »Models (?) for a pragmatic analysis,« Journal of Prag- matics, 4, 1980. 102 NAVZKRIŽJE 27. Molk preživelih ne priča nujno v prid neobstoja plinskih celic, kot verjame Faurisson oziroma se pretvarja, da verjame. Lahko priča tudi zoper pristojnost naslovljenca (nismo dolžni poročati Faurissonu), zoper pristoj- nost same priče (mi, ki smo se rešili, nismo pristojni, da o tem govorimo), in končno proti zmožnosti govorice, da bi dala smisel plinskim celicam (ne- smisel, ki ga ni mogoče izraziti). Ce hoče kdo dokazati obstoj plinskih celic, mora odpraviti štiri molčeče negacije: Mar plinskih celic ni bilo? Pač, bile so. Toda če so bile, tega ni mogoče formulirati? Pač, mogoče je. Toda če je to mogoče formulirati, potem vsaj nihče nima avtoritete, da bi to lahko for- muliral, in nihče nima avtoritete za to, da bi to lahko slišal (tega ni mogoče sporočiti drugim)? Pač, imajo. GORGIAS Argumentac i j a , ki ugotavlja realnost , po svoji obliki sledi Gorgijevemu nihili- s t ičnemu dokazovanju v O nebivajočem: »Nič ne obstaja; in tudi če obstaja, pravi, j e nespozna ten ; in tudi če obsta ja in j e spoznaten, ga vseeno ni mogoče sporočiti d ru- gim« (Anonymus, 979 a 12). O g r o d j e a rgumen tac i j e (n jena taxis) se opira na koncesijo, dano nasprotniku. P o i m e n u j m o ga x. x pravi: obstaja nekaj . - Gorgias: nič ne obstaja. x povzame: nekaj obsta ja in to neka j j e dojemljivo. - Gorgias: če bi kaj obstajalo, to nekaj ne bi bilo do- jemlj ivo (akatálepton anthrópó, zapiše Sekst Empirik, 65). x nadaljuje: to nekaj, kar ob- staja in j e dojemljivo, j e mogoče sporočiti d rug im. - Gorgias: ni ga mogoče sporočiti d r u g i m (anéxoiston hetérd, zapiše Sekst Empirik, 83; oistós, glagolski pridevnik iz phéró, nositi; A n o n i m n i pa zapiše: »tudi če bi [bitnosti] bile spoznavne, kako, sprašuje, bi j i h lahko nekdo razodel d rugemu?«) . Tu i m a m o opraviti z logičnim umikom (koncesijo) tako kot v »sofizmu« (tako ga p o i m e n u j e Freud) o kotličku. Tožnik xt rdi , d a j e obdolženemu (Gorgiju) posodil nepoškodovan kotliček, ki mu j e bil vrnjen pre luknjan. Dialektična argumentaci ja je : x: poso jen . - Gorgias: ni bil posojen. x: posojen nepoškodovan. - Gorgias: poso- j e n že p re lukn jan . x: poso jen nepoškodovan in vrnjen pre luknjan . - Gorgias: vrnjen nepoškodovan (Freud, 1905c: 65, 234)13. Tudi če obstaja neka realnost (posojeno), j e nep red ikab i l na (nepoškodovan /p re lukn jan) ; in tudi če je, pr imera , ki bi ustrezal a t r ibu tu (vrnjen p r e l u k n j a n / v r n j e n nepoškodovan), ni mogoče pokazati. Logični umik , ki j e nesmiseln , če ga izločimo iz poteka tožnikove argumentaci je , razkrije pravila kogni t ivne stavčne d ruž ine : določiti referent (kotliček, k i j e posojen ali ne), pripisati p red ika t subjektu izjave (posojen pre luknjan ali ne), pokazati primer, ki velja kot dokaz (vrnjen p re lukn jan ali ne). Pr ipomnit i velja, da Gorgias zastopa v tej pravdi o b r a m b o . Ba rba ra Cassin j e pokazala , d a »zagovarja« Parmenidovo tezo. Namesto da bi vztrajal pr i tem, da j o j e razodela boginja, poskuša konstruirat i a rgumen t v njen 13 Sigmund Freud, Der Witz und seine Beziehung zum Unbewussten, v Gesammelte Werke, zv. VI, S. Fischer, F r a n k f u r t / M 1961. 103 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD prid, a s t em j o ravno izniči. »Ni mogoče (ouk estiri) niti biti nit i n e biti.« To j e njegov sklep, do katerega g a j e pripeljala tale a rgumentac i j a : »Kajti če j e nebi t ne biti [kot zapiše Parmenid] , po t em bi, nič man j kot bivajoče, nebivajoče bilo: neb iva joče j e na- mreč nebivajoče, tako kot j e bivajoče bivajoče, tako da dejanske stvari (ta prâgmata) so, nič m a n j kot niso« (979 a 25 sq.). In doda : »Če pa nebi t j e , p o t e m bit, pravi, nje- govo nasprot je , ni. Dejansko, če neb i t j e , po t em j e bi mora l i reči, da bit ni.« Se pravi, nič ne biva, bodisi zato, ker sta bit in nebit eno in isto, bodisi ker nista. Če sta, j e to zato, ker j e bit nebit; če nista, j e to zato, ker bit ni nebit in j o j e mogoče a f i rmi ra t i le z dvojno negacijo. Gorgias po temtakem anticipira Heglovo a rgumen tac i j o iz prvega poglavja Wissenschaft der Logik. Kar Hegel po imenu je pos ta jan je kot Resultat, i m a n e n t e n tej argumentaci j i , Gorgias po imenuje »niti biti niti nebiti«. Gorgias »prezre« pravilo rezultata (Notica k Heglu), k i j e gibalo spekulat ivne logike. To pravilo predpostavl ja smotrnost Sebstva (nekakšnega aristotelovskega boga) , ki ne bi moglo prestat i gor- gijevskega spodbijanja. Logos, a rgument , v samem poteku svoje konstrukci je , izniči demon ičn i stavek, razodetje, s kater im se začne Parmenidova pesnitev. A r g u m e n t ne ovrže tega stavka, pač pa iz njega nared i stavčno druž ino . Ontologi ja , poiesis j e dovoljena, j e zvrst. Ta zvrst n i m a enakih pravil kot dialektična zvrst (v grškem p o m e n u ) . Predvsem pa boginja ni sogovornik, ki bi bil podvržen pravilom za spodbi janje . Zadostuje , da Parmenid nakaže, da sta misli odpr t i dve poti , po t biti [celle du est] in pot ne biti [celle du non est], da Gorgias eno in d r u g o sp remeni v tezo in ant i tezo, v pr id ka ter ih a rgumen t i r a t a pa r tne r j a v dialektiki, iz ka tere j e bog in ja odso tna in v kateri sta teza in antiteza podvrženi medsebojnemu spodbi janju . Dvojnost pot i j e za ontologi jo ne- znosna, implicira namreč nasprotnost in dovoljuje negat ivno dialektiko. Dialektika se ravna p o pravilih. (Aristotel s i j e dal za na logo, da j i h postavi, zlasti v Topiki in Sofističnih ovribah.) A kakršna koli so že ta pravila in na j j i h j e še tako težko postaviti, sama ta pravila predpostavl ja jo nekakšno metanače lo . Ba rba ra Cassin (ki ga poimenuje arhiizvir [archiorigine]) ga izpelje iz Razprave, ki j o p o d a j a Anonimni , in ponudi izvirno interpretaci jo spo rnega stavka: »Če torej nič j e , p o t e m demonstraci je rečejo vse brez izjeme (ei mèn oun oudén, tàs apodeixeis légein hâpanta)« (980 a 9). Prav s tega nihilističnega in hkra t i logologičnega gledišča p r e j m e m o in p reuču jemo vprašanje realnosti. Realnosti n a m ni oktroi ra la bog in ja s kazalcem, t reba j o j e »demonstrirati«, se pravi, zanjo j e t reba poda t i a r g u m e n t e in j o prikazat i kot pr imer, ko pa j e že dokazana, j e s tanje re fe ren ta kogni t ivnih stavkov. A to s tanje ne onemogoča , da čisto preprosto »nič je«. Tako kot za Wittgensteina j e tudi za Gorgi ja barva p a r a d i g m a za vprašan je re- alnosti. Stavke, kot so: »Za začetek, ne reče barve, pač pa izrekanje« (980 b 5) ali pa »Tako kot ni barve, ki bi j o bilo mogoče dojeti (dianoeisthai) ali videti, t ud i h r u p a ni. Je samo slišanje« (980 b 6), j e mogoče p r imer ja t i s stavki, kot so: »Kajti z g ledan jem se nič ne nauč imo o pojmih barv« ali pa »Predstavljajmo si p leme b a r v n o slepih ljudi, tako pleme bi namreč lahko obstajalo. Ne bi imeli enak ih pojmov za barve kot mi. Kajti četudi bi predpostavili , da govorijo, den imo , angleško in zato razpolaga jo z vsemi angleškimi besedami za barvo, bi j i h vseeno uporabl ja l i d r u g a č e kot mi in bi se tudi d rugače naučili']ih uporabljat i . Ali pa, če govorijo tuj jezik, bi n a m bilo težko prevesti njihove besede za barvo v naš jezik« ali pa: »Nočemo izdelati teori je barv (niti fiziološko, niti psihološko), temveč logiko pojmov za barvo. Ta pa izpolni tisto, 104 NAVZKRIŽJE kar l judje pogos to neuprav ičeno pr ičakujejo od teorije« (Wittgenstein, 1950-51: 172,1 13,1 22)14. 28. Zato da bi ugotovili realnost referenta, je treba ovreči štiri molke [silences], na katere se sklicuje Gorgias, vendar v obrnjenem vrstnem redu: je nekdo, ki naj naznači referent, in nekdo, ki naj razume stavek, ki ga nazna- či; referent je mogoče naznačiti; obstaja. Dokaza za realnost plinskih celic ni mogoče predložiti, če niso upoštevana pravila za podajanje dokaza. Ta pravila določajo univerzum kognitivnih stavkov, to se pravi, da instancam: referentu, naslovitelju, naslovljencu in pomenu podeljujejo določene funk- cije. Tako naj bi si naslovitelj prizadeval doseči soglasje z nasloviteljem glede smisla [sens] referenta: priča mora pojasniti naslovitelju pomen [signification] izraza plinska celica. Naslovljenec naj bi dal svoje soglasje naslovitelju, ko nima pojasnjevalnemu stavku nič očitati: sprejme ali ne pomen, se pravi, razlago, ki jo daje naslovitelj. Ce je ne sprejme, naj bi predlagal drugo razlago izraza. Koje soglasje doseženo, dobimo pravilno oblikovan izraz. En in drugi lahko rečeta: strinjava se, da je plinska celica to ali ono. Samo takratje lahko obstoj realnosti, ki bi lahko ustrezala referentu tega izraza, »pokazan« s pomočjo stavka v tejle obliki: To ali ono je primer plinske celice. Ta stavek izpolni ostenziv- no funkcijo, k i jo ravno tako zahtevajo pravila kognitivne zvrsti. 29. Toda ali je res tako v znanostih? O tem je mogoče dvomiti (Feyera- bend, 1975)15. - Na to vprašanje sploh ni treba odgovoriti, če ni tako, kajti takrat igra, ki jo igramo v zvezi z zadevnim stavkom, ni znanstvena. To na- mreč trdi Latour (1981)16: igraje retorična, pravi. Toda kateri igri potem pri- pada ta zadnji stavek? Prej bi morali odgovoriti: na vas je, da podate dokaz, da ni tako, ampak drugače. To bo izvršeno v skladu z minimalnimi pravili za predložitev dokaza (n° 65) ali pa sploh ne bo izvršeno. Reči, da v znanosti de- jansko ni tako, pomeni obvezati se k temu, da boste ugotovili, kaj se dejansko dogaja, to pa je mogoče narediti edino po znanstvenih kognitivnih pravilih, ki omogočajo ugotavljanje realnosti referenta. Če je stavek, ki zatrjuje, da je znanost v resnici retorika, znanstven, potem smo pred izbiro: ali je tudi sam ta stavek retoričen, ker je znanstven, in torej ne more podati dokaza ne za realnost svojega referenta ne za resničnost njegovega smisla. Ali pa je raz- glašen za znanstvenega, ker ni retoričen. Se pravi, daje izjema glede na tisto, kar vendarle zatrjuje kot občeveljavno, zatorej ne bi smeli reči, da je znanost retorična, pač pa da je neka znanost retorična. 14 Ludwig Wittgenstein, Remarks on Colour, izd. G.E.M. Anscombe in G.H. von Wright, Basil Blackwell, Oxford 1977. 15 Paul Feyerabend, Against Method, NLP, London 1975. 16 Bruno Latour, »Irréductions«, v Les microbes: Guerre et paix, Pariz 1981 (tipkopis). 105 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD 30. Zakaj naj bi raje rekli »pravilno tvorjen izraz« kakor »stavek s pome- nom« [phrase significative]} Prvi je podvržen pravilom za tvorbo kognitivnih stavkov, pri katerih gre za resničnost oziroma neresničnost. Ta pravila pa so tudi sama predmet formalnologičnih raziskav in - v tisti meri, v kateri se stavki nanašajo na področja reference - aksiomatskih raziskav. Kar zadeva njihovo pravilno tvorbo, je irelevantno, ali so stavki, ki upoštevajo ta pravila, stavki s pomenom v istem pomenu kot v navadni govorici ali ne. Če so pre- vedeni v navadno govorico, se utegnejo zdeti nesmiselni. In narobe, stavki iz navadne govorice so lahko »stavki s pomenom« v tej govorici, niso pa pravil- no tvorjeni ali pa so vsaj dvoumni glede na pravila kognitivnih stavkov. x tele- fonira y-u, svojemu prijatelju, ki ga ni videl že dolgo časa, in mu reče: Lahko se oglasim pri tebi (n° 137, 139, 140). V zaostrenih razmerah lahko visok vladni uradnik ukaže svojim podrejenim: Ne izpolnite ukaza [Désobéissez]. Prvi stavek je dvoumen, drugi pa je nepravilno tvorjen, toda njuna naslovitelja sprejme- ta oba stavka kot stavka s pomenom. Tako tudi stavek: Smetnjak je poln ne bo logika ali znanstvenika napeljal na odgovor, ki je vendarle splošen: Prav, že grem (Fabbri, c. 1980)17. »Omejitve«, ki so naložene stavkom, sprejemljivim v znanostih, so nujne, zato da bi bila učinkovita verifikacija ali falsifikacija teh stavkov: določajo izvedljive postopke, katerih ponovljiva izvedba dovoljuje konsenz med nasloviteljem in naslovljencem. 31. To pravzaprav sploh niso »omejitve«. Ravno nasprotno, čim natanč- neje določamo pravila za validiranje [validation] stavkov, bolje razločimo različna pravila in dojamemo druge idiome. Igra z žogo ni ista, če pravilo določa, da se žoga ne sme nikdar dotakniti tal, ali pa če se lahko dotakne tal le enkrat na vsakega igralca ob menjavi žoge, ali enkrat samkrat na ekipo ob servisu, ali enkrat na vsako ekipo ob menjavi itn. Tako je, kakor da bi se spreminjali pogoji smisla. Vidal-Naquet navaja Luciena Febvra, ki navaja Cy- ranoja de Bergeraca: »O nekem človeku ne smemo verjeti vsega, ker človek lahko pove vse mogoče. O nekem človeku smemo verjeti samo tisto, kar je človeško« (1981: 268). Zgodovinar se sprašuje: »Kaj je človeško? Kaj nemo- goče?18 Toda gre prav za vprašanje, ali imata ti dve besedi še pomen.« Ali ne bi morali verjeti v nečloveško, o čemer poročajo pričevanja o Auschwitzu? - Nečloveško pomeni nezdružljivo z idejo človeštva. Ta pomen je pertinenten za družine etičnih, pravnih, političnih, zgodovinskih stavkov, v katerih je ta ideja nujno zastavek. V kognitivnih stavkih človeško predicira dogodek, ki za- 17 Paolo Fabbri v zasebnih pogovorih, 1980. 18 Nanaša se na L. Febvrov komenar Bergeracovega citata: »Lepo besedilo, nekoliko prepozno, j e iz leta 1654. Toda da nam priložnost, da v Franciji - končno - pozdravimo rojstvo novega pomena ... pomena nemogočega« (v: Vidal-Naquet, 1981: 268 sq.). 106 NAVZKRIŽJE deva človeško vrsto in za katerega je mogoče pokazati primere. Žrtve, rablji in priče iz Auschwitza sodijo v razred človeških bitij; sporočila, kijih od njih prejemamo, imajo pomen in so gradivo, ki gaje mogoče verificirati, četudi so nezdružljiva z idejo človeštva. Za sporočila, kijih pošilja VoyagerIIo Saturnu, bi lahko rekli, da so skorajda nečloveška v drugem pomenu, ker jih večina ljudi sploh ne razume in jih ne bi mogla potrditi, so pa človeška vsaj v prvem pomenu, saj jih sploh ne bi bilo, če jih ne bi zahtevala ideja o človeštvu, ki napreduje v svojem spoznavanju. 32. Četudi so postopki za verifikacijo precizirani, kot bi morali biti, ka- ko naslovitelj ve, da naslovljenec pravilno razume, kar mu hoče povedati, in da hoče tako kot on, d a j e ugotovljena resnica o tistem, o čemer govorita? - Naslovljenec to predpostavlja. Verjame, da je tako. Verjame, da tudi naslov- ljenec verjame isto zanj, za naslovitelja. Itn. - Zdaj pa ste začeli prakticirati »humanistične vede«, preiskujete menjenje [les vouloir-dire] (meaning), želje, verovanja, za katere predpostavljate, da so lastnost teh entitet, človeških bitij. S tem pa predpostavljate, da le-ti uporabljajo govorico za določene smotre. Ta predpostavka o instrumentalnem razmerju med mislimi in govorico je skupna psihologiji, sociologiji, pragmatiki in neki določeni filozofiji govorice. To razmerje se ravna po tehnološkem modelu: misel ima smotre, govorica pa misli ponuja sredstva. Kako lahko naslovljenec razbere nasloviteljeve smotre vjezikovnih sredstvih, uporabljenih v sporočilu? Za vprašanja govorice se zdi, da pertinentnost idej o Homo, o Homo faber, volji, dobri volji, ki sodijo na druga področja, ne zbuja nobenega dvoma! 33. Toda ostane, da se Vidal-Naquetu ne bo posrečilo prepričati Fauris- sona, d a j e stavek: Plinske celice so obstajale resničen, če je le-ta »zlonameren« [de mauvaise foi]. Zgodovinar z grenkobo ugotavlja, da na podoben način »še obstajajo antidreyfusovci« (1981: 269). Tudi glede primera, katerega realnost je bila dokazana, kolikor so to dopuščali postopki za ugotavljanje realnosti (ponaredek, ki ga je sfabriciral polkovnik Henry)19, lahko konsenz umanjka. Zla volja [mauvaise volonté1 ali zlonamernost [mauvaisefoi] ali slepo verovanje (ideologija Zveze za francosko domovino)20 lahko tako onemogočijo, da bi se 19 Avtor lažnega obremenilnega dokumenta v Dreyfussovem primeru, ki je bil napisan po prvem sojenju, in to z namenom, da bi kot del strategije prikrivanja francoske vojske, zato da bi preprečila ponovitev preiskave. Po razkritju nepristnosti dokumentä re Henry naredil samomor. 20 Ligue pour la Patrie française, skrajnodesničarska organizacija, katere veliko članov je bilo znanih po antisemitizmu, bili so razvpiti zagovorniki obsodbe Dreyfussa - in to celo potem, ko je bila njegova nedolžnost dokazana - zato da bi branili »svetost« in »avto- riteto« francoskih vojaških, pravnih in političnih institucij. 107 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD pokazala resnica in da bi bilo zadoščeno pravici. - Ne. Tisto, čemur pravite zla volja, itn., je vaše ime za to, da nasprotniku ne gre za to, da bi bila ugotovljena realnost, da ne sprejema pravil za tvorbo in validiranje kognitivnih stavkov, da njegov cilj ni prepričati. Zgodovinarju se ni treba truditi, da prepriča Fau- rissona, če slednji »igra« neko drugo diskurzivno zvrst, tisto namreč, v kateri tisto, za kar gre, ni prepričanje, to se pravi, pridobitev konsenza glede določe- ne realnosti. Če zgodovinar vztraja na tej poti, se bo znašel v položaju žrtve. 34. A kako naj vemo, d a j e nasprotnik zlonameren [de mauvais foi], do- kler ga nismo poskušali prepričati in dokler ni s svojim vedenjem pokazal svojega omalovaževanja znanstvenih kognitivnih pravil? - »Igramo igro«, kot jo določajo ta pravila, naslovljenčev protiodgovor pa pokaže, daj ih ne spoštu- je. - Kaj pa, če si nasprotnik prizadeva prikriti, da ne spoštuje pravil za spo- znavanje in ravna, kakor da bi jih spoštoval? V tem primeru bi moral poznati njegove namere... - Smo torej pred alternativo: ali stavki, katerih naslovitelj je, zadovoljujejo ta pravila, ali paj ih ne zadovoljujejo. Ne morejo biti dvoum- na v tem oziru, kajti ta pravila dvoumnost ravno izključujejo. - Lahko pa se kdo pretvarja, da ta pravila zadovoljujejo, da so enoumna: lahko izumi doka- zila [pièces à conviction]. Vrhovni štab21 se ni obotavljal to storiti. - Očitno, toda naloga obrambe je, da ovrže argument, da oporeka priči, da zavrne dokaz, to pa lahko počne tako dolgo, kolikor je potrebno, in celo, dokler obtožnica ni umaknjena. Potem bomo videli, d a j e tožnik igral drugo igro. - Nedvomno, toda ali ne bi bilo mogoče ogniti se navzkrižju, tako da ga anticipiramo? - Zdi se, da je to nemogoče. Kaj bi namreč razlikovalo tako anticipacijo od predsodka, naj bo ugoden ali neugoden, ki meri na osebo vašega naspro- tnika, na način, kako »tvori« stavke [phraser]? Toda predsodke izključujejo že pravila za znanstvene kognitive. - Kaj pa tisti, ki postavljajo ta pravila, mar ne podležejo predsodku, da so pristojni za to, daj ih postavljajo? In res, kako naj bi se ognili temu predsodku, dokler ta pravila niso postavljena in dokler jim zatorej manjkajo kriteriji, ki omogočajo ločevanje pristojnosti? PLATON 1. Močan in šibek. Melet, pravi Sokrat, j e na sodišču vložil tožbo zoper mene . Toda že dolgo j e te- ga, kar g a j e prehitela govorica, in te m e j e bolj s t rah: ukvar ja l naj bi se s sumljivimi raziskavami tistega, kar j e pod zemljo in na nebu ; znal na j bi najšibkejši a r g u m e n t spremeniti v najmočnejšega; učil na j bi, da ni t reba verovati v bogove (Apologija, 18 b, 19 b - c , 23 d). To so v resnici poglavitne točke obtožbe, ki j o naslovi prot i Sokra tu 21 V Dreyfusovem primeru. 108 NAVZKRIŽJE Aris tofan v Oblakih, p r e d pet indvajse t imi leti. K o m i k j e razen tega sokratikom očital spolno sprevrženost [inversion]. Proces mer i na p r e o b r a t [inversion] v načinu govorjenja, brezbožno diskurzivno zvrst. Aristotel pr ipiše Pro tagor i in Koraksu veščino sprevračanja najšibkejšega ar- g u m e n t a v na jmočne j šega (Retorika II 24: 1402 a 23); Evzebij, Sekst Empirik, Diogen Laertski, Filostrat, Hezihij , Platon in Cicero (Diels in Kranz, 80 B4, A12, Al , A2, A3, A23) pr ip isuje jo Pro tagor i izjavo, da zaradi pomanjkan ja časa in odsotnosti do- kaza, ki bi ga bilo m o g o č e pokazat i [preuve ostensible], ni mogoče vedeti, ali bogovi obsta ja jo ali ne, nit i kakšni so. Diogen, Filostrat, Evzebij še poročajo , da so Atene zaplenile in sežgale Protagorove knjige, Sekst Empirik pa, d a j e zbežal, zato da bi ušel kazenskemu p r e g o n u zaradi brezbožnosti (Diels in Kranz, 80 Al , A2, A4, A12). Z iz jemo bega sta v obtožbi o logičnem sprevračanju [renversement] imeni Sokrata in Pro tagore zamenljivi. Razrešitev vprašan ja brezbožnost i j e eden od zastavkov Platonovega dela. Gre za potrdi tev za tona ontologosa in za definici jo pravil novega logologosa. Stavek, ki pr ihaja k n a m o d P a r m e n i d a , j e stavek, ki g a j e Parmenid slišal iz ust boginje . Ontologija kot diskurzivna zvrst predpostavl ja to m r a č n o razsvetlitev: to, o čemer govori [phrase], bit, j e hkra t i to, kar govori [phrase] skozi njegova usta; referent j e hkrat i tudi naslov- ljenec. »Isto j e misliti in biti.« Ontološki stavek j e najpre j in predvsem prejeti [reçue] stavek, mislec biti pa j e naslovljenec, priča. Glede tega retor, sofist pozoveta pričo k izpovedbi, od nje zahtevata, da predloži svoje dokaze. Teh pa n ima bodisi zato, ker re fe ren ta sploh ni, bodis i zato, ker ga ni mogoče dojeti, ali pa navsezadnje zato, ker ni sporočljiv. Kar Gorgias t rd i o biti in nebiti, Protagora trdi o bogovih. Bit in nebit v prvem p r i m e r u , bogovi v d r u g e m so postali referenti , instance, ki j ih j e treba do- kazati. Prav to j e razlog, zakaj j e novi diskurz razglašen za brezbožnega; ne sklicuje se na razodet je , zahteva ovržbo (»falsifikacijo«), zato da bi bila ugotovljena realnost re fe ren ta . B rezbožnos t j e v tem, d a j e ins tancama naslovitelja in naslovljenca nalože- no b r e m e dokazovanja . Beseda logos spremeni pomen . Ni več reči-sprejeti [dire-accu- eillir], temveč reč i -a rgument i ra t i . P la tonu gre za postavitev argumentaci j sk ih pravil, ki bi onemogočala , da bi najšibkejši a r g u m e n t p remaga l na jmočnejšega s spremljajočimi ga učinki prepriče- vanja (začaranja , goeteia, [Menexenos 234 c - 235 a]). Ti učinki so opisani v Menexenuw zvezi z zvrstjo n a g r o b n e g a govora p o d kr inko pasticha (Loraux, 1974: 172-211; 1981: 267-332) 2 2 . Sokra t zaznamuje premesti tve instanc, k i j i h izvrši nagrobni govor. Lôgos epitâphios, vrsta epideikt ične zvrsti, ki postavi za svojega naslovitelja govornika, ki ga j e p red laga l Svet, za naslovljenca Skupščino državljanov, za referenta državljane, ki so umr l i v bo ju za domovino . Vzpostavljeni pomen takega govora j e hvalnica sled- njih. Njegov uč inek na nas lov l jenca je »očaranost« (poslušalcu se zdi, da s e j e znašel na O toku b laženih) . Temu obču tku us t reza zapored je premestitev imen glede na instance: smrt v b o j u j e »lepa smrt«; lepa smr t implicira »dobro« življenje; atenski način življenja j e dober ; Atenec, ki živi tako življenje, j e dober; vi ste dobri . Porazdelitev imen glede na ins tance v m a n i f e s t n e m un iverzumu, ki ga prikazuje epitâphios, j e takale: jaz, govor- nik, pravim vam (Skupščini) , da so tisti, ki so umrl i na bojnem polju slave, dobri . V -2 Nicole Loraux, »Socrate contrepoison de l'oraison funèbre. Enjeu et signification du Ménexène«, L'Antiquité classique 43. 109 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD sopr ikazanem [copresente] ( la tentnem) un ive rzumu p a j e porazdel i tev takale: pravim vam, da ste dobri. Če pa upoštevamo sklepno p ropospope jo (kjer mrtvi j u n a k i spre- govorijo), j e ta porazdelitev celo takale: prek pos redn ika (govornika) pravimo mi (mrtvi junak i ) n a m (živim državljanom), da smo (živi in mrtvi) dobr i . Naslovljenec v prvem univerzumu zasede tudi mesto re fe ren ta v d r u g e m . Refe ren t v prvem univer- zumu pos tane tudi naslovitelj v d r u g e m . (n° 156, 160) O d Skupščine ni pričakovati, da bo spregovorila, da bo a rgumen t i r a l a , niti tega ne, da bo razsojala. Epideiktika ni dialektika, ni niti p ravna ali de l ibera t ivna retorika, vse prej se nagiba k poetiki . Ne gre za to, da bi v naslovljencu izzvali stavke, temveč tiste kvazi-stavke, ki so nemi občutki . Če so se stavki zgodili, bi prej ali slej od- pravili dvoumnost patosa in izničili čar. (Tu lahko vidimo, d a j e v neka te r ih stavčnih d ruž inah , pesniških, zastavek naslovljenčev molk kot naznan i lo občutka) . Molk pa- tosa, vrtoglavica, ki j o opisuje Sokrat , izvira iz vsepričujočnost i porazdel jevanja imen po ins tancah: naslovitelj sliši tisto, kar j e o n j em povedano, kot da ne bi bil t am, kot da bi torej hkrat i bil živ kot naslovitelj in mr tev kot referent , kot d a bi bil ne smr t en . (To vsepričujočnost bi lahko poimenoval i izpolnitev želje, t oda to po imenovan je j e metafizično). V platonovskem besednjaku j e ta skupina para log ičn ih operac i j po imenovana : metabole, mimesis, peitho. Pri naslovljencu predpostavl ja dovzetnost [passibilite], paithe- ia, zmožnost biti af iciran, me tamor f i čno zmožnost (katere s imbol j e oblak); pr i na- slovitelju pa predpostavlja pretvar janje , zamračevanje , apokr ip t ičnos t (ne govorim jaz, pač pa bogovi, j u n a k i govorijo skozi moja usta: p rozopope ja mr tv ih , p rozopope ja parmenidovske boginje) . 2. Brezbožnost. Kako j e ta skupina operacij povezana z brezbožnost jo? Najpre j s tem, da bogovi nas topajo kot naslovljenci. »Noben človek, ki sk ladno z zakonu veruje v bogove, ne stori hote brezbožnega dejanja in nikoli ne izusti prot izakoni te besede . Če to stori, j e pod vplivom ene od t reh afekcij ipashdn)23: ali sploh ne veruje v bogove, ali, d rugič , veruje, d a obstajajo, da pa se ne meni jo za ljudi, ali pa, tretjič, veruje , da j i h j e mogo- če z dari tvami in molitvami potolažiti in si pr idobi t i njihovo naklonjenost« (Zakoni XX 885 b). Trije pr imer i brezbožnosti . Bodisi bogovi niso naslovljenci naših stavkov, ali pa, če so, nanje ne odgovorajajo, niso sogovorniki , ali pa so, če odgovar ja jo , pod - vrženi podkupovanju , strasti, niso pravični. Torej: bogovi ne obstajajo; če obstajajo, so nemi; če govorijo, rečejo tisto, kar hočemo, da rečejo. P revedene v d r u g o osebo, tisto, ki zaznamuje instanco naslovljenca, bi lahko na bogove naslovljene b rezbožne stavke zapored formuli ra l i takole: ne obstajate; ne govorite; govorite tisto, kar ho- čem, da rečete. V vsakem teh pr imerov pa ste m a n j močn i od mene , ki obs ta jam, go- vorim in rečem, kar hočem reči. Bogove t r ad ic iona lno po imenu je jo »najmočnejši« (kreittones), zlasti j u tako imenuje ta Aris tofan in Platon (Des Places: I, 299-300) 2 4 . Lahko si še brezbožen, ne zato, ker govoriš o bogovih, pač pa zato, ker govoriš bogovom. Bogovi so tedaj v položaju re fe ren ta stavkov, ki s i j ih l judje izmenjuje jo . To 2 3 [v slov. prev.: stališč]. 24 Edouard des Places, Lexiques platonicien, 2. zv., Les Belles Lettres, Pariz 1970. 110 NAVZKRIŽJE velja za veliko t r ad ic iona ln ih pripovedi, za mythoi: bogovi naj bi bil vzrok zla kakor tudi dobrega , spreminja l i n a j bi svojo podobo (torej lagali) - dva s imptoma šibkosti, k i j u p o t r j u j e j o mythopoioi kakor tud i logopoioi, to je , pesniki kakor tudi retorji in so- fisti (Država II 376 c sq.). Kanon ičn i stavek teh diskurzivnih zvrsti j e : Pravim ti, da so tako šibki kot ti in j az . To j e razlog, zakaj so tvorci stavkov [faiseurs des phrases] izgnani iz idea lne polis (Država) in obsojeni na najhujše v dejanski polis (Zakoni). Brezbožnost j e l ahko konec koncev tudi v tem, da izdamo resnicoljubnost bogov. Bogovi so v t em p r i m e r u postavljeni kot naslovitelji stavkov. Brezbožnost j e v tem, da j i m po lož imo v usta: Lažemo, va ramo vas, rečemo vam to, res pa j e ono. Tarča Pla- tonove kri t ike (Država III 392 c - 398 b) j e tu predvsem postopek, ki da bogovom besedo , in ne toliko tisto, kar hočemo, da rečejo; pre j mer i na lexis kakor na logos. Ta pos topek j e mimet ičen : s tem da postavi boga v položaj naslovitelja, zakrije »prave- ga« naslovitelja, k i j e pravi loma pripovedovalec. Cisti p r imer mimet ične poetike j e gledališče: avtor se sploh ne pr ikaže na od ru , ostaja skrit, apokrifen. Dit i ramb p a j e n a s p r o t n o n e p o s r e d n a pisava, ki o h r a n i sledi »avtentičnega« naslovitelja. Homerski ep meša mimesis in diegesis (ibid.) Mimes i s je nače loma t reba zavreči. Mimesis n a m r e č ustvarja d rugo naravo, pod- p i ra n e p r i m e r n o izražanje , s tem da množi preobleke in metabolai (Država III 395 d, 397 b). To, d a j e mizar v r a z m e r j u do postelje kot bog v razmer ju do ideje postelje, še gre. To j e dvojna, b e d n a , vseeno pa ontološka organizacija videza in bivajočega. Ko pa slikar t emu d o d a še p o d o b o postelje, dobimo pomilovanja vreden artefakt, ki sa- m o podvoji ontološko bedo , s tem da podvaja najbolj nestanovitno bivajoče, čutno. In vendar Sokrat uporab l ja isti artefakt v Državi (VII. knjiga). Ko bi moral pojas- niti, d a j e sonce v razmei ju do stvari kot dobro v razmeiju do idej, podvoji analogijo z ana logonom, ki ne bi mogel biti bolj mimetičen: j e kot ogenj, pravi, postavljen na za- četku votline, v razmei ju do nare jenih predmetov, katerih sence projicira. Sokrat si pri tem pomaga s tole okoliščino: morali bi prepovedati mimesis, vendar j e ne moremo. Dejansko ne zapopademo samih reči, temveč njihove podobe. Če bi namreč zapopadli stvari, po t em nam ne bi bilo treba govoriti [phraser]. Oziroma če ne bi govorili, potem ne bi potrebovali mimesis. Govorjenje poteka v manku biti tistega, o čemer j e govor. Govorica j e znak, da ne p o z n a m o biti bivajočega. Ko j o poznamo, smo bivajoče, to j e molk (VI I . pismo, 342 a). Z mimesis lahko torej zgolj sklenemo kompromis. S i m u l a k r u m vara kot idol (eidolon), če pa ga vzamemo kot eikos (verjeten), nam hkra t i kaže tudi po t resničnega, »pravega« (Faidros 261 sq.) Dozdevek j e treba regu- lirati. P o t r e b u j e m o d o b r e typoi, dobre kalupe, ki daje jo ustrezne simulakre (eoikota) (Država II 377 e - 379 a). Znak za to, d a j e posnemanje nujno, j e govorica, saj smo j o prejeli z zgodbami , ki so n a m j i h pripovedovale dojilje in ženske, ko smo bili majhni (ibid. 377 b) . Kako se m u ogniti? Lahko samo izboljšamo kalup. Kanonični stavek platonovske poet ike bi p o t e m t a k e m bil: Varam te tako malo, kot j e mogoče. 3. Dialog. Prav v okviru te p rob lemat ike izgube ali po jemanja realnosti referenta se izobli- kuje jo pravila, ki na j bi omogoči la konsenz med par tner j i glede stavka, ki identificira svoj re fe ren t , kot j e t reba. Po t rebna j e nova vrsta diskurza znotra j same dialektične zvrsti. Pr izadevanje za konsenz ni regulativni ideal eristike, ki si prizadeva zmagati 1 1 1 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD za vsako ceno, niti sofistike, k i j e pod la k ramarska eristika, niti peirast ike, dialektike eksper iment i ranja , ki si prizadeva preizkusiti m n e n j a (Aristotel, Sofistične ovržbe: 2, 8,11). Pravila za tvorbo in povezovanje stavkov in predložitev dokazov še zdaleč niso postavljena in še zdaleč niso p redmet konsenza nit i za tiste, ki hoče jo prit i d o resnice s pomočjo razpravljanja. Razpravljanje j e pogos to p rek in j eno z: To ni poš teno . Po- stavitev teh pravil j e p redmet tudi za Topiko, Sofistične ovržbe in Retoriko. Sokrat ugovarja Polosu {Gorgias 4 7 l e - 4 7 2 b , 474 a sq., 475d-476a) , da n j u n a raz- prava ne sodi v zvrst pravne oziroma poli t ične retor ike, temveč v dialégesthai. Nismo na sodišču, »ne sodim med tiste, ki se ukvar ja jo s politiko«. Odvetn ik , t r i b u n mislita, d a j e mogoče doseči odločitev v svoj pr id z nava jan jem številnih prič. »Takšna ovržba, zatrdi Sokrat , je povsem brez vrednosti , kada r gre za resnico.« E d i n o pričevanje, ki zanj šteje, j e pričevanje Polosa, njegovega naspro tn ika . Kajti če Polos in on pr ide ta do soglasja (homología) glede stavka, j e to z n a m e n j e za resnično. Zahteva m o r a biti vzajemna: Sokratovo soglasje j e vse, kar mora hotet i Polos. Tre t ja p r i č a j e s t em zavr- njena: ed ino sprejemljivo pričevanje glede r e fe ren ta j e pr ičevanje tistih, ki, vtem ko si oporekajo glede referenta , precedi jo vsa pr ičevanja o n jem skozi sito ovržbe. V Državi (I 348a-b) Sokrat p red laga izločitev d r u g e vrste t re t jega, ki nas topa na sodišču ali pa v skupščini, n a m r e č sodnika . T raz imahu opiše an t i log ično zvrst: a rgumen t zoperstavimo a rgumentu , vsak odgovori , ko pr ide n a n j vrsta, na koncu pa j e treba prešteti in ovrednotit i a rgumente , p o t r e b e n j e torej sodnik , ki se odloči za eno stran (diakrinón). Toda »če se kakor prej že m e d samim razpravl janjem sporazu- memo [anomologoúmenoi, ki pomeni tudi: vtem ko se ne s t r in jamo] , p o t e m smo lahko hkrat i sodniki in besedniki [rhétores]«. Ta dvojna zavrnitev (oziroma ta dvojna zgostitev) osvobodi d ia log re tor ik in dia- lektik, ki ne meri jo na identifikacijo referenta . Obl ikuje se insti tucija - o d m a k n j e n a od javnega prostora. Znotra j te institucije pa zastavek ni zmagati , pač pa str injat i se. Agon med stavki j e pravilo deliberativne poli t ike (n° 210-215) in pol i t ičnega življe- nja. Znotra j Akademije p a j e pravilo, kolikor lahko o tem sploh sodimo, prej analog- no tistemu, p o katerem so se ravnali mathématikoí, posvečenci orf ično-pi tagorejskih krogov, vendar brez demoničnega razodet ja (Det ienne, 1963)25. Tudi politikoiso učili máteme, niso p a j i h skupaj z njimi razdelovali. Razlika v razmer ju do vednosti med ezoter ičnim s e m i n a r j e m in eksoter ičn im ekspozejem se u jema z razliko med us tn im d ia logom in knjigo. Pisanje p o m e n i smr t dialoga: ni svoj lastni naslovitelj in ne more se brani t i čisto samo (Faidros 275d); ne more izbirati svojih bralcev, tako kot lahko udeleženec dia loga izbere svoje p a r t n e r j e (275e); s pomočjo pisanih znakov napo tu je na f o r m a l n o in m e h a n i č n o m n e m o t e h - niko, ne pa n a aktivno a n a m n e z o vsebin, kot to stori glas (275a); učen je s p o m o č j o pisave poteka v s imul i ranem (kratkem) času, tako kot rast rastl in v u m e t n i h , tako imenovanih Adonisovih vrtovih, oploditev s p o m o č j o žive besede pa zahteva čas dia- loga, k i j e dolg in počasen, morda celo neskončen (276b-277a) . Kar j e zapisano žalovanju v pisanju, vlada politiki: če j e t reba zapisati zakone, j e tako, kot če zdravnik napiše recept, zato da bi se lahko p o nj ih ravnali v odso tno- sti tistega, ki ve, zdravnika, »kraljevskega človeka«, k i j e živi zakonodaja lec (Država 293a-295c). Razočarani pitagorejec opravi s svojim ontološkim in pol i t ičnim žalo- 25 Marcel Detienne, La notion de Daïmôn dans le pythagorisme ancien, Les Belles Lettres, Pariz 1963. 112 NAVZKRIŽJE vanjem; t reba j e pisati, vladati s pomoč jo pisanja, učiti s pomočjo pisanja, privoliti v p o s n e m a n j e (»Kajti tisto, kar j e s t rašno v pisavi, j e n jena podobnost s slikarstvom«,26 Faidros 275d) in dat i ins t i tucionalni status naslovljencu, nevrednemu dialoga, ki se imenu je politikos, bralcu. Zapisni pedagoški stavki so potrebni kot p e n d a n t govorje- n ih dia loških stavkov. 4. Izbira. Ni mogoče dovoliti, da bi kdor koli sodeloval v živem dialogu. »Sokrat« trči na to oviro pa r t ne r j a : kaj če j e bebec ali pa z lonameren [de mauvais foi] ? Nikdar ne na- stopi dvom o možnost i uresniči tve končne homología, le-ta je p redmet ideje, kajti ni t reba, d a se smote r udejanj i , zato da bi ostal smoter, še več, pre j bi bilo nujno, da se ne udejanj i ; to j e m o r d a tudi razlog, zakaj j e čas živega dialoga neskončen. Tisto, kar pa institucija d ia loga vendar le zahteva, j e vsaj soglasje par tner jev glede zastavka, to se pravi, glede iskanja soglasja. Aleksander iz Afrodiziade po imenuje konsenz glede m e t o d e koinologia: če m o r a j o biti teze na koncu identične, po tem mora jo biti vsaj idiomi obeh s t rank in nač in , kako j i h uporabljata , od začetka skupni. Predstavljajte si, da bi bil kand ida t za d ia log neotesanec, bedak ali goljuf - tak kandida t bi vendarle mora l biti izločen. Sokra t sprašuje Tujca iz Elee, kateri postopek namerava uporabi t i za razpravljanje: dolge govore ali vprašanja in odgovore. Tujec: »Lažja j e metoda v d ružb i z nekom, s pogojem, da odgovarja , ne da bi delal težav in d a j e vodljiv [euheni- os, izpel janka iz heñía, žvala]; d r u g a č e sam« (Sophistes, 2 l7c-d) . Tako, den imo, lahko razpravl jamo s prijatelji oblik, ti so namreč bolj »udomačeni« (pril judni, hemeróteroi) (ibid. 246c) kakor material ist i , ki vse speljujejo na telo. Materialiste bi bilo treba »ci- vilizirati« (nomimóteron), p r e d e n j i h j e mogoče pripustiti k dialogu. Toda dejansko (ér- go) to sploh ni mogoče . Zato b o m o ravnali, kakor da (logó) so civilizirani: govorimo na nj ihovem mestu , p r e i n t e r p r e t i r a m o (apherméneue) njihove teze (246d), na red imo j i h sprejemljive za dialog. Dejansko pa ne gre samo za izločitev nekaj topoumnih surovin, ki zase trdijo, da so zmožne dialoga, pač pa tudi, da v dialog pr i tegnemo in ukrot imo tiste uporne , ki noče jo dialoga. Simuliran dialog rabi kot vaba za slednje. Materialist ne stopi na oder dialoga, pač p a j e tam zastopan. Dobra mimesis j e tista, ki posnema koinologia, seveda logo, četudi n e obstaja érgo. Atenec iz Zakonov (X 892d sq.) skrbno opiše ta postopek. Klejniu in Megilu reče: p r e d e n začnemo razpravo o predhodnost i duše glede na telo, m o r a m o prečkat i reko z močnimi tokovi. Bolj sem športen in bolj izkušen kot vidva. Dovolita, da poskusim p r e h o d in ugotovim, a l i j e pr imeren tudi za vaju. Če ni, bom samo jaz tvegal. Mar ni to razumno? »tako j e tudi tole razpravljanje, k i j e pred nami, doka j težko in m o r d a presega vajine moči«, nista vajena odgovarjati na vprašanje, zgubila bosta oporo , »[zdi se mi ] prikladno, da se stvari takole lotim: najprej bom postavljal vprašanja sebi, vidva pa j i h bosta v miru poslušala; nato bom sam na vpraša- nja odgovarjal; tako b o m o ravnali skozi vso argumentacijo« (ibid.). In pri priči preide k de jan ju : »Na vprašanja, ki se v tej zadevi postavljajo name, se mi zdi najbolj varno odgovoriti takole. Če bi m e kdo vprašal: Prijatelj, ali [itn.]« Sledi simuliran dialog (893b-894b) , ki se sklene z: »Smo sedaj navedli vsa gibanja,. . . prijatelja [itn.]?« 26 V slovenskem prevodu: »Zakaj nekaj posebnega j e v pisavi, Faidros, in v tem je res podobna slikarstvu.« 113 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD Kdo sta ta prijatelja? Atenčeva s imul i rana sogovornika v njegovem enog lasnem dialogu [dialogue à une voix], ali »dejanska« sogovornika, Megil iz Spar te in Krečan Klejnias? Vseeno pa slednji v nadal jevanju naveže na fiktivna ali »dejanska« »moja prijatelja« z vprašanjem. Torej j e prečkal h u d o u r n i k . Poetolog p o i m e n u j e ta obra t metalepsa (Genette, 1972: 243)27, s p r ememba p r i j ema na ravni re fe ren ta . Aristotel preiskuje u p o r a b o translatio disputationis, k i j e meta lepsa (Topika II: 11 l b 31), toda pri- j em, katerega sp remembo opisuje, se nanaša na a r g u m e n t in ne na p a r t n e r j e . Tisto, kar o tem pove Genet te , in zgledi, k i j i h navaja, da je jo metalepsi d r u g a č e n p o m e n : gre za prekoračitev »spremenljive, vendar svete me je m e d dvema svetovoma: svetom, v katerem se pripoveduje, in svetom, o ka te rem se pr ipoveduje« (245). Navaja nekaj zgledov za to, nedolžne zglede iz Balzaca in Prousta , smelejše iz Sterna , Diderota , Pirandella , Geneta . Arhet ip metalepsis odkri je Gene t te v p reambul i k Theaitetu: Evklid p o r o č a Terpsionu o razpravi med Teajtetom, T e o d o r j e m in Sokra tom, o kateri j e n j emu , Evklidu, poročal Sokrat. A zato da bi se ogni l do lgočasnemu ponavl janju z n a m e n j za pripoved, kot so je rekel, je odvrnil, sem povedal, seje strinjal, je Evklid, k i j e p o s p o m i n u zapisal pogovor, v knjigi izpustil te obrazce. Terps ion in mi, Evklidovi bralci, b e r e m o torej Sokratov dialog s Teajtetom in Teodor j em, kakor da bi j i h on, Terps ion, in mi sami slišali brez posredovanja prenašalca pripovedi . To j e p r i m e r p o p o l n e mimesis: p r epoznamo jo po izbrisu pisca, po Evklidovi skritosti. Atenec iz Zakonov j e v svojem monološkem dialogu ohrani l vsaj znamen ja simulacije. A tudi pisec Platon se po- dobno izbriše iz dialogov, k i j i h be remo (in ki mu j ih pr ip isujemo) . S t em po vsej verjetnosti krši poe t ično zakonodajo, kot j o j e predpisal Sokra t v Državi, in si - iz fo rma ln ih razlogov, če že ne zaradi svoje teze - nakopl je ob tožbo brezbožnost i . Vendar pa uvodi v dialoge večinoma vsebujejo znamen ja za mizansceno: x pove y-u, d a j e srečal z-ja, ki m u j e povedal, da . . . Na jpomembne j še premesti tve ravni [décroc- hages de niveau] (Genette, 1972: 238sq.) tu variirajo: ena premesti tev ravni v Zakonik. (Platon) —» Atenec in njegovi sogovorniki; dve premesti tve ravni v Državi: (Platon) (Sokrat) —> Sokrat in njegovi sogovorniki; štiri premestitve ravni v Theaitetu: (Platon) —> Evklid, Terpsion - » Evklid, Sokrat —> Sokrat, Teodor , Teaj te t (pisno). Morali pa bi razen tega raziskati še spremembe oseb in razdalje (Genet te , 1972: 251, 183) v pro- imia. Množenje ravni veča naslovljenčevo (bralčevo) oddal jenos t od referenta . Tako sta Klejnias in Megil v zgoraj navedenem od lomku iz Zakonov n a p o t e n a z odra v dvo- rano, od koder poslušata Atencev fiktivni dialog s samim seboj. Kot bralci dialogov, ki j i h j e napisal »Platon«, smo deležni enake usode: ker nas operaci je za mizansceno odmakne jo od dogajanja, se zdi, da naša identifikacija s par tner j i dialoga zamuja. Ti opera tor j i narat ivne distanciacije imajo v platonovski poet iki a n a l o g n o vlogo kot izključitev, ki zadene tret jega v »sokratskih« dialogih: mi, bralci, ne m o r e m o biti nič bolj oziroma nič man j pr ipuščeni v napisan dialog kot Krečan in Spa r t anec v s imuliranega. Tako kot onadva smo tudi mi prešibki ozi roma kot material is t i preveč robati in uporn i . Nezmožni smo priti do soglasja glede dialoških pravil, m e d kate- rimi j e poglavitno pravilo, da m o r a m o glede re fe ren ta mi sami dobiti soglasje nas samih. Kar zadeva realnost , ver jamemo v odloči tev t re t jega . Mislimo, d a j e uspešnos t v očeh t re t jega znamenje resničnega. Ve r j amemo v agonist iko. Dovoljujemo, da s po- močjo določenih zvijač zmaga na jman j močan a r g u m e n t . 27 Gérard Genette, Figures III, Seuil, Pariz 1972. 114 NAVZKRIŽJE 5. Metalepsa. Med zagovorniki agonist ike in zagovorniki dialoga obstaja torej navzkrižje gle- de sredstev za dokazovanje realnost i . Kako uredi t i to navzkrižje? Z dialogom, trdijo tile, z agonom, t rd i jo oni . Ce os t anemo pri tem, se bo navzkrižje samo perpetu i ra lo , saj b o pos ta lo nekakšno metanavzkrižje: navzkrižje glede načina, kako uredi t i navz- križje glede nač ina , kako ugotavljati realnost. In zgolj zaradi tega načelo agonistike, da leč od tega da bi bilo e l imin i rano , zopet zmaga. Prav zato, da bi nevtraliziral g rožn jo tega vračanja , »Platon« uprizori metalepsa par tner ja , ki j e morda j e d r o pedagogike . Pa radoks te uprizori tve j e n a m r e č v temle. Dialog že v načelu odpravi zatekanje k t r e t j emu kot sredstvo za ugotavl janje realnosti referenta razprave. Zahteva konsenz pa r tne r j ev glede kri teri ja te realnosti , ta kriterij pa j e konsenz glede enega samega stavka o tej realnost i . Izločitev t re t jega se dogaja na prizorišču, ki j e že prizorišče dialoga. T o d a to prizorišče se obrača na tretje, tiste, ki so v dvorani, gledalce. Ti so prav tisti, ki so bili izločeni iz dialoškega prizorišča. Zavezani so agonistiki, to se pravi, ig ram v troje, t r ad ic iona ln im retor ikam, dialektikam in poe t ikam (zlasti gle- dal iškim). Postavljeni v položaj t re t jega glede na dialoško prizorišče, so pozvani, da pr iča jo oz i roma da razsodijo, ali j e ta ali ona replika, ta ali ona epizoda, ta ali ona sekvenca dia loška ali ne. A če j e tako, po tem ostaja dialog igra v troje, poet ična in re tor ična agonis t ika pa ostaja njegovo načelo. Prek Trazimaha naj bi »Sokrat« meril na občinstvo, ki posluša pogovor, na občinstvo bralcev, ki naj bi odločilo, kdo j e naj- močnejš i . N u j n o j e torej, da prav v tistem trenutku, ko mislijo, da posežejo vmes kot tretji , n e h a j o biti tretji , gledalci, pr iče in razsodniki dialogov, in zavzamejo položaj p a r t n e r j a v d ia logu . Metalepsa j e ta sprememba posega v razpravo. Ko j o izvršijo, ni- so več naslovljenci up r i zo r j enega dialoga, pač pa postanejo naslovljenci za »Sokrata« oz i roma za Atenca , postavljeni ob bok Traz imahu ali Klejniu, tako kot mi, ki smo sprva bralci, p o s t a n e m o naslovljenci v dialogu s »Platonom«. Je t reba pr iznat i d i n a m i k o dialoga, ki bi vsrkala navzkrižja s pomočjo metalepse in j i h pr ipel jala , če že ne do konsenza glede referentov, pa vsaj do skupnega jezika? Moral i bi p o t e m t a k e m pr iznat i , d a j e Eden močnejši od mnoštva in da konsenz išče- m o in dosežemo s p o m o č j o nesoglasij. Ni dokaza, ki bi ga bilo mogoče predložiti, za stavke, ki imajo tako kot tile vrednos t načel. Nikdar torej ni gotovo, niti ver jetno ni, da se b o d o pa r t ne r j i razprave, četudi so zgolj priče dialoga, spreobrni l i v pa r tne r j e d ia loga. Gotovo j e s amo to, d a j e dialog diskurzivna zvrst, d r u g a č n a od tradicio- na ln ih dialektik. Postavlja in hkra t i skuša postaviti pravila za tisto, čemur pravimo znans tveno spoznanje . 35. Toda ali ni tisti, ki nastopa kot priča, naslovljenec stavka: Obstaja tole, skratka, tožnik podvržen vsaj kriterijem pristojnosti, moralnosti (ethos pri Aristotelu), iskrenosti ali resničnosti, ki omogočajo odločitev o tem, ali je njegovo pričevanje sprejemljivo ali ne? - Vidal-Naquet se sprašuje, ali je sploh pooblaščen, da priča v prid realnosti plinskih celic. Čuti, da omahuje med dvema nagiboma: obvarovati spomin pred pozabo in maščevati se. Prvi nagib podvrže pričo zgolj pravilom znanstvenih kognitivov: ugotoviti dejstva člo- 115 JEAN-FRANÇOIS LYOTARD veške preteklosti. Drugi je popolnoma drugačen. Zgodovinar najde njegov arhetip v temle Chateaubriandovem stavku: »Ko je v molku zavrženosti slišati samo rožljanje sužnjevih verig in glas ovaduha, ko vse trepeče pred tiranom, in koje enako nevarno biti deležen njegove naklonjenosti kot nakopati si nje- govo nemilost, nastopi zgodovinar, ki mu je naloženo maščevanje ljudstev« (1981: 270). Tako je bilo, pove, dolgo časa njegovo pojmovanje zgodovinarje- vega dela. Toda zdaj, koje »vojna končana«, koje tragedija sekularizirana, ko »ljudstva«, vsekakor pa židovsko ljudstvo, niso več oropana sredstev, s pomoč- jo katerih bi dosegla, da bi bil slišan njihov glas in da bi dobila odškodnino, so nehala biti žrtve. S tem bi imeli opraviti s četrtim primerom (n° 26 in 27), v katerem je molk zapovedan, ker priča ni prooblaščena za pričevanje, ali pa z drugim primerom, v katerem ni referenta, tu žrtve, za katero bi pričal. Zgodovinarju bi torej ostala zgolj avtoriteta spoznanja, njegova naloga bi bila »desublimirana« (White, 1982: 12)28. 36. »Ni več žrtev« (n° 35). Prvič, enoje trditi, da židje niso več žrtve, ne- kaj čisto drugega pa je trditi, da ni več žrtev. Iz partikularnega ni mogoče sklepati na univerzalno. Drugič, stavek: Ni več žrtve (kije tavtologija, tako kot stavek: Ni več navzkrižij), ni kognitiven stavek in ga ni mogoče ne verificirati ne zavrniti s sredstvi, ustreznimi za ugotavljanje in validiranje kognitivov. Na primer, referent delovna silaje predmet pojma, toda, če rečemo s Kantom, ni predmet zora in zato tudi ne kontroverze in razsodbe pred razsodiščem spoznavanja. Njegov pojem je ideja (Notica h Kantu 3, § 2 in 3). Drug pri- mer: Martiničanje francoski državljan; lahko vloži tožbo zaradi kršitev svojih pravic kot francoskega državljana. Toda krivica, za katero sodi, d a j o trpi za- to, ker je francoski državljan, ni predmet pravde [litige] za francosko pravo. Lahko pa je predmet pravde v mednarodnem zasebnem ali javnem pravu, a zato bi bilo nujno, da Martiničan ne bi bil več francoski državljan. A to ravno je. Zato trditve, da trpi krivico zaradi svojega državljanstva, ni mogoče pre- veriti s pomočjo eksplicitnih in učinkovitih postopkov. Ti zgledi so situacije, prikazane v stavčnem univerzumu idej (v kantovskem pomenu), ideje naro- da, ideje tvorbe vrednot. Te situacije niso referenti spoznavnih stavkov. Ne obstajajo postopki, ki bi bili vpeljani zato, da bi potrdili ali zavrnili njihovo realnost v kognitivnem smislu. Zato so povod za navzkrižja. Formulacija sled- njih je paradoksna, vsaj v luči pravil za družino kognitivnih stavkov. 28 Hayden White, »The Politics of Historical Interpretation: Discipline and De-Subli- mation«, v Critical Inquiry 9 (sept. 1982). 116 NAVZKRIŽJE 37. Sprejmimo vašo hipotezo, po kateri je krivica posledica tega, da škoda ni izražena v jeziku, ki bi bil skupen sodišču in drugi stranki, in da to povzroči navzkrižje. A kako lahko razsodite, da gre tu za navzkrižje, če pa po tej hipotezi referent žrtvinega stavka ni predmet spoznanja v pravem po- menu? Kako lahko trdite (n° 1), da taka situacija sploh obstaja? Ker so priče za to? A zakaj verjamete njihovemu pričevanju, če pa po definiciji ne morejo dokazati realnosti tistega, kar trdijo? Bodisi ima navzkrižje za predmet neko že dokazano realnost, se pravi, da ni več navzkrižje, temveč pravda, bodisi če realnost predmeta ni dokazana, navzkrižje nima predmeta in torej sploh ni navzkrižja. - Tako govori pozitivizem. Pozitivizem pomeša realnost in referenta. A v veliko stavčnih družinah referent ni prikazan kot realen: Nad vsemi vrhovi gora/Je mir29, 2x2 = 4, Pojdite ven, Takrat je stopil na pot..., To je zelo lepo. Toda to ne ovira, da se ti stavki zgodijo. (Toda ali je zgoditi se isto kot biti realen? Sploh ne.) (n° 131). 38. Nekdo bolj trpi zaradi škode, prizadejane živali, kakor tiste, kije pri- zadejana človeku. To je zato, ker je žival oropana možnosti, da bi pričevala o škodi v skladu s človeškimi pravili za ugotavljanje škode, zato je vsaka škoda isto kot krivica in jo ipso facto spremeni v žrtev. - Če žival sploh nima sredstev za pričevanje, potem tudi ni škode oziroma je vsaj ne morete dokazati. - To, kar pravite, je prav definicija tistega, kar mislim s krivico: zagovornika živali postavljate pred dilemo (n° 8). Zato je žival paradigma žrtve. Prevedla Jelica Šumič-Riha "9 To j e seveda začetek znamenite Goethejeve kratke pesnitve/pesmi Über allen Gipfeln ist Ruhe. 117