keramiko, nadaljuje z italogrško reliefno, sledijo italske, galske, španske, afriške in ostale pozne sredozemske sigilate. Deveto poglavje je namenjeno španski slikani keramiki, sledi keramika tankih sten in glazirano posodje helenistične tradicje iz vzhodnih, italskih, galskih in rodanskih ter špan- skih proizvodnih centrov. Enakovredno finemu namiznemu posodju avtor predsta- vi namizno in kuhinjsko keramiko ter posodje za pripravo hrane. Posebno poglavje je namenjeno rdečemu pompejan- skemu posodju in afriški kuhinjski keramiki ter terilnicam. Vse te vrste preprostega, a vendar zelo kvalitetnega kuhinj- skega posodja srečamo namreč dokaj pogosto tudi na naših najdiščih! Kot se avtorju zelo znane knjige o amforah spodobi, je namenil izčrpno poglavje transportnemu posodju. Najprej je posebej pozorno analiziral španska proizvodna središča, oblike posodja in žige, ki se na tem pojavljajo. Sledi mali corpus žigov španskih amfor in poglavje o značilnostih trgo- vanja s španskim blagom. Sledi izčrpna tipološka tabela. Poglavje o navadnem transportnem posodju je kratko, pa nič manj pomembno, saj je običajno popolnoma prezrto. Prav zagotovo pa so pogosto uporabljali za transport poleg am- for tudi dolije, posebne vrče in pitose. Devetnajsto poglavje je namenjeno oljenkam. Najprej obrav- nava italske, sledijo afriške in španske s posebnim poudar- kom na tamkajšnjih pečatih in njih razprostranjenosti. Z velikim posluhom za manj izurjene preučevalce rimske keramike je poglavju dodana tipološka ekvivalentna razpredelnica od Dres- sla do Pavolinija. Sledijo keramične proizvodnje iz srednjega in poznega cesarstva vse do bizantinskega oz. arabskega obdobja. To so korintske in fokejske proizvodnje z vzhodno sigilato. Posebno poglavje je namenjeno dišavnicam in kadilnicam ter nazad- nje še posodju s premazom. Tretji del knjige je namenjen giganstkemu indeksu. Zbrana bibliografija obsega 44 strani, vendar ni pretirana. Sledi ti- pološka rapredelnica z refencami in geografski indeks. Vsako poglavje je opremljeno z vsemi potrebnimi karta- mi razprostranjenosti, seveda s posebnim ozirom na špan- ska najdišča, sledijo zelo bogato opremljene in izjemno lepo oblikovane tipološke tabele, izčrpna bibliografija in če je mo- goče tudi izvlečki posameznih petrografskih analiz posodja. Delo pa ima žal tudi slepo pego za ves tisti dragocen pris- pevek, ki so ga prispevali starejši in mlajši keramologi vzhodno od Trsta, z izjemo nekaj avstrijskih avtorjev. Zaman boste iskali celo ime znamenite E. Bonis! Prav tako ni sledu o ro- munskih raziskovalcih vzhodnih amfor in izginile so ruske objave črnomorskih najdišč. Pa natančno vemo, da so tudi tam najdene španske amfore in da med rimskodobno kerami- ko zavzema velik delež vzhodnomediteranska proizvodnja. Kljub omenjeni nemajhni hibi je delo izjemno bogata in lepa knjiga z razkošnimi tabelami in kartami, napisana z iz- jemnim razumevanjem rimskodobne keramične industije in ekonomike. Delo je nastajalo skozi dolga leta izčrpnega študija in na- pornega dela z rimsko keramiko in je sad velikanske zakladnice znanja. Kdorkoli se zanima za rimskodobno keramiko se mora seznaniti s pričujočo knjigo! Verena VIDMU PERKO in Bernarda ŽUPANEK A. Toniolo: Le anfore di Altiiio. Societii archeologica Ve- neta 14. Padova, 1991. 232 strani, 398 slik fotografij in risb. Delo sodi k vrsti publikacij o amforičnem gradivu sever- ne Italije. Med prvimi je nastal članek M. B. Carre in M. T. Cipriano (Note sulle anfore conservate nel Museo di Aqui- leia, Ant. Altoadr. 29, 1987, 479-484) med drugimi pa je sle- dila tudi vrsta člankov o amforah v reviji Quaderni di Ar- cheologia Veneta. Delo obravnava preko 600 celih in delno ohranjenih am- for iz muzeja v Altinu. Avtorica jih je obdelala po posamez- nih izkopavalnih akcijah sledeč kronološko topografskemu kriteriju. Razdelila jih je na italske, španske, galske, afriške egejske in vzhodnomediteranske. Obdelala je tudi žige, vedno sledeč tipu posodja na kateremu se pojavijo. Skupaj je zna- nih 106 žigov. Za lažje razumevanje so dodani zemljevidi izkopanih področij. Med italskim posodjem srečamo najprej pozno grško italski tip, Dressel 1, Lamboglia 2, Birndizi in sorodne, ovalno ja- dransko amforo, Dressel 6B, Dressel 6A, Dressel 2-4, po- sodje z ravnim dnom, sorodne rodoški vrsti, Schorgendor- fer 558 (ali z italijanskim izrazom anfora troncoconica da olive), oblika Cadi ali Dressel 21-22 za suho sadje, Portore- canati in Forlimpopoli ter njim sorodne. Od španske proizvodnje se pojavljajo le amfore oblike Dressel 7-11 in en primerek Dressel 20 za olje. Amfore za garum so v nasprotju s posodjem za olje številne, četudi dom- nevajo, da so za garum uporabljali tudi posodje oblike Dressel 6A. Priljubljenost španskih omak pa je izpričana tudi v poz- ni antiki z ohranjenim ustjem amfore oblike Almagro 50. Med egejskim posodjem srečamo poznorodoške vrste, kret- ske Dressel 43 in malo znane Dressel 25. Glaske amfore so zastopane z obliko Pelichet 47, ki so služile tako za vino kot za olje, v širokem časovnem razponu od 1. do 4. st. Afriške proizvodnje se pojavijo že zgodaj z obliko Mana C1 punske tradicije, za olive in olje, ki so sočasne starejšim grško italskim amforam. Morda so jih proizvajali tudi v juž- ni Italiji. K poznim afriškim pa sodita tudi cilindrična amfo- ra in špatejon. Vzhodnosredozemskega izvora so amfore LR 3 ali egej- ski vrč in narebrena amfora, za katero pa žal avtorica ne navaja mednarodne klasifikacije. Vse tipe je avtorica obravnavala zelo kratko in jedernato s priloženo risbo, z najnujnejšimi podatki o proizvodnji in v skladu z najnovejšim stanjem raziskav. Sledijo analize najdenega gradiva po posameznih krono- loško razvrščenih najdiščih iz petdesetih let naprej začenši z Marcellom, Vigna Bortoletto, Fornasotti, Zuccarello. Zaccello, Canalle Sioncello in dvema nekropolama, slede najdišča Si- lone, Ca'delle Anfore, Sequeslri in nazadnje sporadične najdbe. Vsako najdišče začenja z osnovnimi podatki in zgodovi- no raziskav. Sledi katalog amfor, ki je razporejen po tipih posodja in obsega najosnovnejše podatke (manjkajo barvne določitve po Munsellu) in fotografija oziroma risba amfor in napis ali žig. Seveda bi bile risbe amfor veliko primerješe, vendar tudi fotografije zadostujejo. Vsaka risba ali fotogra- fija posode je identificirana in opremljena z inventarno šte- vilko, napisi oziroma žigi so transkribirani. Objavo gradiva zaključuje avtorica z povzetkom, kjer se dotakne nekaterih problemov izvora in datacije posamez- nih tipov. To poglavje pa je posebnega pomena prav zaradi nove klasifikacije zgodnjih amfor oblike Dressel 6B, ki jih avtorica poimenuje ante 6B in ugotovi značilnosti ter isto- časnost obliki Lamboglia 2. To spoznanje pa je povsem novo in prinaša velike spre- membe v naše poznavanje zgodnjih amfor, še posebej ker se zdi, da je zgodnja proizvodnja neznana v Istri. Istočasne tem so tudi t. i. Adriatiea I in 2, kijih podrob- neje obravnava, tako kol tudi nekaj drugih jadranskih tipov zgodnjega transportnega posodja. Podrobneje obravnava tudi amfore tipa Portorecanati. Za obliko Schorgendorfer na podlagi petrografskih analiz za- nika islrski izvor. Podrobneje obravnava vinsko posodje Dressel 6A in Dressel 2-4, ter skuša ugotoviti vzroke za istočasni import vina v dveh različnih vrstah posodja in ugotavlja da je morda bilo posodje Dressel 6A večnamensko. Ostale tipe pa obravnava na kratko in navaja le osnovno literaturo. Poglavje zaključi s grafom, na katerem so prika- zani tipi amfor najdeni na področju Altina. Bibliografija bazira na italijanskih avtorjih, če izvzame- mo Callenderja, Keaya in Beltrana Llorisa in morda še dveh ali tri manj znana imena. Tudi citirana literatura je pičla in se praviloma nanaša na zadnje italijanske objave, kar je morda vendarle malce preozko. Naravnost moteče pa je neupošte- vanje tuje literature v primeru obravnavanja istrskih delav- nic, tamkajšnjih žigov in najdišč, ki so ključnega pomena za razvozlavanje proizvodnje posodja Dressel 6B in delavnic Lajkanija Basa. Vendar knjiga nima namena posegati v širok prostor, temveč je avotrica očitno hotela predvsem zadostiti potrebam obja- ve obsežnega depoja, kar je bilo narejeno dobro, pregledno in na tem nivoju takorekoč brezhibno. Da se je avtorica od- ločila za ta jedernat način objave, je hvalevredno, saj je do- segla zastavljeni cilj dovolj hitro in dovolj kvalitetno. Knji- ga bi lahko postala vzor uspešnega objavljanja starega de- poniranega gradiva! Predvsem pa je velikega pomena predlog za klasifikacijo zgodnjih amfor oblike Dressel 6B in natančna, kratka in je- dernata obravnava ostalih jadranskih tipov transportnega po- sodja. Vere na V1DRIH PERKO Tamas Bezeczky: Amforenfunde vom Magdalensberg und aus Pannonien. Kiirntner Museumsschriften 74. Archaolo- gisehe Forschungen auf dem Magdalensberg 12. Klagenfurt 1994. 195 strani, 12 tabel, 44 slik, s prispevkom o minera- loško-pctrografskih raziskavah S. Josza, R. Sauerja, G. Szakmanyja in T. Weizburga. G. Piccottini je v predgovoru izrazil svoje zadovoljstvo nad knjigo, ki je izšla le dobri dve leti po izidu publikacije V. Maier-Maidl, Slempel und Inschriften auf Amphoren vom Magdalensberg • Wirtschaflliche Aspekte, razširjene diplom- ske naloge. Oba avtorja sta namreč obdelovala domala isto gradivo in glede na dejstvo, da jc bil rokopis T. Bezeczkcga dokončan že leta 1990 (str. 20) je zamuda bolj obžalovanja kot radosti vredna. Se posebej zato, ker je prva knjiga V. Maier-Maidl izšla s številnimi strokovnimi napakami. V kratkem uvodu je avtor orisal zgodovino Norika in Šta- lenskega vrha in skušal pojasniti gospodarski in trgovski po- men kasnejše province zaradi naravnega rudnega bogastva. V prvem poglavju o poznorepublikanskih amforah je spre- govoril o trgovinski izmenjavi in priseljevanju italskih dru- žin na Štalenski vrh, kar je bil seveda poglavitni vzrok za porabo in stalen dotok italskih prehrambenih izdelkov kot so vino, olje in garum. Najzgodnejše sledi trgovske izmenja- ve predstavljajo amfore tipa Brindizi, Dressel 1 in Lambo- glia 2, ki pa jih avtor žal brez pravega vzroka ne predstavi podrobneje, kot npr. kasnejše posodje. Za primerjavo naj navedemo, da so v naših zgodnjeantičnih najdiščih neredklo prisotne tudi amfore oblike Lamboglia 2. To je bilo trans- portno posodje za olje in vino iz jadranskega in kampanj- skega območja. Prisotnost zgodnjih amfor avtor povezuje z zgodovinski- mi dogodki in trgovskimi potmi, v Iliriku posebej z jantar- sko potjo. Tako omenja, da je v Emoni komajda najden en sam odlomek amfor oblike Lamboglia 2. Menim, da je to preuranjena trditev, saj dobrega pregleda emonskega nasel- binskega gradiva sploh še nimamo. Prav tako na sliki št. 1 a) fotografija amfore iz Ptuja ni oblike Lamboglia 2, temveč pozno grško italska (glej A. Toniolo, Le anfore di Altino, So- cieta archeologica Veneta 14, Padova, 1991, si. 2, str. 16), ki pa je po vsej verjetnosti prišla v ptujski depo iz privatne zbirke, izvirajoč nekje iz Jadrana. Isto domnevam tudi za omenje- no amforo oblike Dressel 1 iz Mestnega muzeja Ljubljana, ki pa je danes žal brez vsake dokumentacije izgubljena. Med zgodnjecesarskimi oblikami so najprej predstavlje- ne amfore za vino oblike Dressel 2-4. Zanimiva, a preohla- pana je ugotovitev, da so petrografske raziskave ptujske amfore z napisom dale zelo podobne rezultate kot amfore Lajkani- jeve delavnice, pa vendar kljub temu ne moremo izključiti, da gre za severno italsko provenienco. Torej domneva o iz- delavi amfor oblike Dressel 2-4 v Istri vsekakor ni potrjena. Tem ugotovitvam je treba dodati, da je med gradivom z brion- skega Kastruma, ki sva ga skupaj z avtorjem knjige pregle- dala letošnjo pomlad, odlomkov amfor tega tipa v primerja- vi z Dressel 6B zanemarljivo malo. Import amfor Dressel 2-4 na Štalenski vrh se začne v le- tih 15-10 pred Kr., se v poznih plasteh močno poveča in so običajno široko zastopane v najdiščih vzdolž jantarske ceste še vse flavijsko obdobje. Posodje oblike Dressel 5 je manj pogosto zastopano vin- sko posodje iz grškega področja. Znano je s Štalenskega vr- ha, iz Emone, Ptuja in Savarije. Poleg opisa oblike so nave- deni tudi rezultati petrografske analize, ki le potrjujejo že znano dejstvo o egejskem izvoru. Pojavljajo se med avgu- stejskim in flavijskim obdobjem. Oblika Dressel 6A je verjetno nadaljevanje starejše am- fore Lamboglia 2 in je prav tako jadransko posodje za vino. Odlomke med seboj težko razlikujemo. Amfora Dressel 6A je pogosta na najdišču Štalenskega vrha z dvema vrstama žigov M. Herenija Fajdima iz Pičena iz avgustejsko tiberij- skega obdobja in L. Tarija Rufa, prav tako iz Pičena iz tibe- rijsko klavdijevskega obdobja. Petrografske analize so potr- dile piccnski izvor gline le v prvem primeru. Datacija gradi- va pa je potrdila, da se ta tip posodja pojavlja še vse do sre- dine 1. st. po Kr. Obliki Dressel 6B, ki se pojavlja od avgustejskega do ha- drijanskega obdobja, je avtor posvetil največ pozornosti (bralce opozarjam na njegovo najnovejšo študijo. Amphorae and amp- hora stamps from the Laecanius workshop, Jour. Rom. Arclt. 8, 1995, 41-64). Podrobno je amfore obdelal z epigrafskega vidika in ugotovil njihovo časovno umestitev. Žig APIC, se pojavlja na avgustjesko klavdijevskem gradivu, APICI jc zgodnje klavdijski, C ATE N je tiberijsko klavdijski, COSAE avgustejski, COSTINI ti- berijsko klavdijski, CRISPIN istočasen, CRISPINILI avgu- stejsko klavdijski, FLAV.FONTAN tiberijsko klavdijski. Po- drobno so analizirani žigi iz delavnic Lajkanija Basa, za ka- terega nedokumentirano trdi, da je bil lastnik vil na Brijo- nih. Avtorje zbral žige Lajkanijevih vilicev v datiranih pla- steh. Žig BAR je tiberijsko klavdijski, FELIX poznoavgu- stejski do klavdijski, FELIX.PET liberijski do klavdijski, FEL.TVR zgodnjeklavdijski do flavijski, SPERAT zgodnje- klavdijski, VIAT poznoavgustejski do klavdijski, LAE libe- rijski do klavdijski. Ostali žigi na amforah oblike Dressel 6B pa so še MA ASVLI, kije zgodnjeklavdijski, L.TRE.OPTATI liberijski do klavdijski, VARI PACCI avgustejski do klavdijski, L.IVNI. PATIEN morda člani družine Cezernijcev, tiberijski do klav- dijski, SEPVLI.IVM iz okolice Padovc je tiberijski do klav- dijski, SISENAE istodoben. Bezeczky trdi, da je v amforah Dressel 6B prihajalo istr- sko olje, kar pa se ne ujema z ugotovitvami italijanskih ra- ziskovalcev (glej A. Toniolo, Le anfore di Altino, Socicta arc- heologica Veneta 14, Padova, 1991. str. 24). Sledi pregled odkritih lončarskih delavnic v Fažani in Loronu in izsledki petrografskih analiz, ki so pokazali razlike med posamezni-