Kušar: Kakšni so tvoji prvi spomini na otroštvo, sorodnike, tvoje talente, ki se začno skozi otroka vztrajno prerivati? Jovanović: O prvih treh, štirih letih bi gotovo več povedala moja mama, pa vendar: okruški nekih vonjev in barv, glasov in pokrajin, prostorov in obrazov vznikajo iz megle tistega davnega časa. Od četrtega leta naprej pa imajo barve, vonji in glasovi čvrstejše konture, poteze na obrazih so že lepo vidne, v barvnih in zvočnih nizih že razpoznavam posamezne odtenke … Kušar: Že kot otrok si bila popotnica med daljnimi kraji. Jovanović: Zemljepisje se da lepo ujeti v  mrežo, včasih resda ohlapno, med Ptujem, kjer sem se rodila, Izolo, kjer so živeli – in nekateri še ži­ vijo – sorodniki po materini strani, in Kosovom ter Beogradom, kamor smo hodili, za tiste čase kar pogosto, na obisk k sorodnikom po očetovi strani. Naj pojasnim: na Ptuju sta se spoznala moja mama in oče, ki že petnajst let počiva pod rušo: on, mlad oficir JLA, Črnogorec, rojen na Kosovu, poslan na svoje prvo delovno mesto v Slovenijo, ona, Sloven­ ka iz Istre, takrat komaj šestnajstletna, članica velike družine, ki so jo posledice vojne vihre naplavile na Ptuj, kjer so samevale vile nemških Meta Kušar s Klariso Jovanović Sodobnost 2017 1393 Pogovori s sodobniki meščanov in se, tako je menila tedanja oblast, ponujale za novo bivališče tistim, ki jim je okupator požgal streho nad glavo … Lahko si predstav­ ljaš, da izbira moje mame pri starših, torej mojih starih starših, ter pri njenih sestrah in bratih ni požela vsesplošnega odobravanja, kaj šele navdušenje. Zbadljivke, resda v poznejših letih zelo obrušene in včasih celo dobrodušne, ki so zadevale njegovo poreklo, sem prestrezala, dok­ ler je bil živ. Oče je bil pač južnjak, danes bi rekli jugos, z vsem dobrim in slabim, kar spada zraven, moje sorodnike in pogosto tudi znance in prijatelje pa je v njegovem obnašanju motilo vedno samo tisto, kar je bilo drugačno od pričakovanega vzorca. Ne, niso bili strupeni … no, na začetku že, pozneje pa samo zbadljivi, tu in tam. Nekateri so ga imeli radi, mene pa sploh, vsi po vrsti. Verjetno tudi zato, ker sem že zgodaj ugotovila, da kanček diplomacije v odnosih ni nikoli odveč, in sem na večna vprašanja o tem, koga imam rajši, očetove ali mamine sorodnike, dosledno odgovarjala: Vse enako. Niti enkrat se nisem zmotila … Kušar: Pa tako neskončno ljubka punčka, kot si bila! 1394 Sodobnost 2017 Pogovori s sodobniki Klarisa Jovanović Kl ar isa J ov an ov ić Foto: Maja Petrič Gombač Jovanović: Nagrade niso umanjkale: priboljški, izleti, darilca, pohvale … No, ja, včasih so mi očitali dolg jezik, danes bi temu rekli zgovornost … kajti tedaj, v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je vendarle še veljalo, da so pridne deklice lepo tiho in samo poslušajo. Jaz pa sem neskončno rada delila svoje mnenje o tem in onem, zelo zgodaj sem začela brati, v družbi odraslih sem prav rada pametovala in marsikdaj izustila, roko na srce, tudi kaj prav pametnega … Če so me tete in strici po mamini strani imeli srčno radi, so me vsi očetovi oboževali. Kaj morem za to? Pri njih sem kraljevala, dobesedno, kajti moj đedo me je klical kar Kraljica. Klarisa mu je namreč zvenelo preveč tuje. Tudi zgo­ vornosti mi niso očitali. Ko sem izustila kaj pomembnega, so kvečjemu vzkliknili: Vidi, kako je pametno ovo dijete! Skratka, ni mi bilo hudega, bila sem ljubljen otrok in šele veliko pozneje sem se zavedela, da nimajo vsi otroci te sreče. Seveda, po tistih časih srce še zmeraj bridko vzdihuje, kot je rekel Pesnik, le kako ne bi?  Kušar: Kako je bilo na Ptuju, kjer si se rodila? Jovanović: Lepo meščansko hišo smo si delili s petimi družinami: tri so stanovale v prvem nadstropju, tri v pritličju. Mi smo stanovali zgoraj, tedanje mestne oblasti so iz enega stanovanja naredile tri: spomnim se prelepe zidane peči v spalnici in parketa, ki ga je mama loščila do onemoglosti, kopalne kadi z mačjimi tacami, umivalnika z ogledalom in bideja – stranišče je bilo skupno, na hodniku –, zidanega štedilnika v  velbani kuhinji …, radijskega sprejemnika, prvega kolutarja, ki ga je kupil tata in nanj posnel nekaj mojih pesmi … Posnel je tudi nono pa teto in strica, maminega brata, ki je pel tisto znano istrsko o cikoriji in kofe tu … Spomnim se hudih zim, ledenih rož na oknih in snega, ki je škripal pod čevlji … Spomnim se, da je bil hrib pod gradom vsako pomlad ves bel od zvončkov, spomnim se branjevk v širokih, nabranih krilih, ki so prodajale skuto in kislo smetano na tržnici pod Cerkvijo svetega Jurija … Spomnim se kurentov, ki so razgrajali po mestnih ulicah debel teden, če ne dva, pred pustom. Nekega poletnega popoldneva, ko smo se otroci igrali na dvorišču, je pritekel v vežo sosedov Boris, tulil je kot žival: “Niko, Niko,” je vpil, “Niko je utonil v Dravi!” Ta takrat še ni bila regulirana, ampak deroča, zahrbtna reka, polna vrtincev, ki so marsikoga potegnili na dno. Od tedaj besedo vrtinec povezujem z ledeno grozo. Spomnim se sošolke Micike iz Podvincev. V šolo je prihajala raztrgana in Sodobnost 2017 1395 Klarisa Jovanović Pogovori s sodobniki umazana, večinoma brez nalog, z razcefranimi knjigami in zvezki, v čev­ ljih brez vezalk, tiha in plaha, in ko je nekoč učiteljici pošlo potrpljenje in ji je ukazala, naj stegne roko in odpre dlan, je Micika ubogljivo stegnila roko in odprla dlan, učiteljica pa ji je s šibo naštela deset udarcev. Micika je držala odprto dlan, niti zastokala ni, samo obraz ji je zalila rdečica in njene oči so se vročično svetile …  Kušar: Povsem drugače si srkala obmorsko življenje Izole, ki je spet dru­ gače spodbujalo tvojo domišljijo. Jovanović: Tam sem preživljala poletne počitnice pri noni. Pravzaprav skupaj z mamo, tata se nama je samo tu in tam pridružil za nekaj dni. Bil je oficir, premeščali so ga sem in tja, s Ptuja v Varaždin, od tam v Celje, nato v Maribor, pa za pol leta v Kruševac na neko izobraževanje, potem v Zadar, v Ilirsko Bistrico, v Umag … Mami je bilo čakanja in selitev do­ volj, in ko se je nekoč v Izoli, bili sva na počitnicah, zazrla v neki razpis, se je bliskovito odločila: prijavila se je za vzgojiteljico v gostinski šoli, ki je bila obenem internat, in službo tudi dobila. Odtlej smo se obiskovali: oče je prihajal na obisk k nama, midve pa k njemu. Kušar: Veliko ljubezni in radovednosti imaš za starinske ostanke v življen­ ju, ker sprejemaš njihovo pomembnost. Jovanović: Najraje se spominjam nekega poletja v Zadru, bila sem v dva­ najstem letu. V starem mestnem jedru so si dali opraviti arheologi. Kot uročena sem gledala predmete, ki so po skoraj dveh tisočletjih znova uzrli luč sveta. Ni bilo prvič, da me je pritegnila daljna preteklost. Tudi na Ptuju sem se večkrat ustavila pred Orfejevim spomenikom in z od­ prtimi usti sem, drugošolka, poslušala zgodbe o kugi, ki je nekoč kosíla med Ptujčani. Na Ptuju sem tudi prvič stopila na oder, pela sem seveda na šolskih prireditvah in tudi na takšnih bolj splošne narave, nekoč sem dobila za nagrado čokolado in punčko, Marjan, ki me je spremljal na harmoniko, pa nič. In potem sem tekla za njim in vpila: “Vzemi, no, čokolado, nisem kriva, da ti niso ničesar dali!” Kušar: Kaj si takrat pela? Jovanović: Ljudske in umetne pesmi, tu in tam kakšno bolj lirično parti­ zansko, denimo Ob oknu, glej, obrazek bled ali V temnem gozdu ob tabornem 1396 Sodobnost 2017 Pogovori s sodobniki Klarisa Jovanović ognju. Tudi popevke, v slovenščini in srbohrvaščini, pa ljudske pesmi v teh jezikih. Pela sem tudi v Izoli; ko se je mama tam zaposlila, sem se vpisala v četrti razred in v vse mogoče krožke, ki so dišali po glasbi, gibu in gledališču. Kulturni dom v Izoli je bil takrat, ob vsaki prireditvi, tako poln, da je pokal po šivih, dobesedno. Izola mojega otroštva je bila mesto ribičev in … delavcev. Dišala je po ribah, algah, školjkah, soli … Predvidevam, da je podoben vonj udaril iz starorimskih amfor, ko so jih tedanji sladokusci odpečatili, da bi si postregli s tisto prelestno omako iz razpadajočih, ups, fermentiranih rib … Zdaj tega vonja že dolgo ga ni več, včasih vetrc z morja prinese njegovo sled, senco sence onstranske glorije, če naj si znova sposodim Pesnikove besede. V mandraču so se gugale – če niso bile ravno na morju – ribiške barke z nadvse prijaznimi imeni, Školjka, Lastovka, Val, Deklica, in ribiči so si krajšali čas z moro, stegovali so prste in vpili kot obsedeni: “Uno, tre, quattro, nove, moooooooora.” Tudi moj stric, mamin brat je bil med njimi. Vse sorodnike je oskrboval s svežimi, svežimi ribami, nam, otrokom, pa je prinašal morske zvezde, morske konjičke in sipine kosti. Njegova žena, moja teta, Istranka iz Pulja, bližnja sorodnica pred kratkim preminule igralke Crnobori, je sardone vlagala v sol in čez čas v olje. Nekoč sem se jih tako najedla, da so mi zaradi soli otekle ustnice. Kušar: Leta 1967 sem bila kot srednješolka mesec dni na praksi v tovarni Delamaris, spominjam se izvirnosti tega kraja. Kako je bilo na Kosovu? Jovanović: Kosovo pa je bilo drug planet, a me ni motilo, poleti sem neskončno uživala, v suši in vročini. Potovanje z vlakom je bilo prava epska pesnitev; za kak dan smo jo prekinili v Beogradu, kjer smo si pri očetovih sorodnikih malce oddahnili in se napojili, nato pa brž naprej. Malo preden smo prispeli v Đakovico, kjer so živeli moji stari starši ter očetova brat in sestra, smo se očedili, počesali, preobuli, mama me je preoblekla. Pred njimi smo se pojavili kot iz škatlice, kot bi bili prispeli tjakaj z letalom. Objemanju in poljubljanju ni bilo ne konca ne kraja in potem se je, vsaj zame, začelo uživanje. Tisto, čemur Otomani pravijo rahat in kar je pustilo svojo sled v slaščici, ki se ji reče ratluk ali rahat- lokum, in česar je bore malo v angleškem turkish delight. Mamo je tu in tam kakšna reč spravila iz tira in pod njenim vplivom je tudi oče včasih tečnaril, meni pa se je zdelo vse super, zato sem komaj čakala, da sta se vrnila v Slovenijo, jaz pa sem preostanek šolskih počitnic uži vala. Teti, najmlajši očetovi sestri, takrat še neporočeni, sem pomagala likati in Sodobnost 2017 1397 Klarisa Jovanović Pogovori s sodobniki zlagati rjuhe, lupiti jabolka za pito, lupiti pečene paprike in pomivati posodo. Po kosilu smo si vsi privoščili obvezno siesto: baba je zagrni­ la okna z rjuhami in tako zatemnila kuhinjo ter legla na divan, jaz pa sem odšla v zgornje nadstropje, v sobo za goste, in tam brala. Đedo je počival na klopi, v senci pod ogromnimi topoli. Pozno popoldne sva se s teto, če se je le dalo, odpravili na korzo, lepo, lepo oblečeni in po­ česani, in ko sva nekajkrat prehodili ulico, namenjeno srečevanju, sva odšli v slaščičarno na baklavo in bozo. V Beogradu sem si v slaščičarni po navadi naročila žito, ki je sicer obredna jed iz kuhane pšenice, a jo v beograjskih slaščičarnah ponujajo tudi kot slaščico, potreseno z orehi. Tam sem se počutila zelo svetovljansko: tako širokih cest, tako velikih parkov, tako visokih hiš pač ni bilo ne v Izoli in ne na Ptuju … Najlepše od vsega pa je bilo poslušanje zgodb, ki so si jih pripovedovali očetovi bratje in sestre. Takrat sem začutila veliko moč besede. Začarala me je. Nekoč mi je najstarejša očetova sestra, tetka Mileva, rekla: “Pridi spet, čim prej, bova skupaj šli v Podgorico, k tetki Makici. Ona pa res zna pripovedovati … Se bomo vse tri pogovarjale pozno v noč …” Kušar: Ko sem te prvič videla in slišala, sem začutila globino tvojih virov. V kakšnih okoliščinah si začela peti v skupini? Jovanović: V skupini sem prvič začela peti v vrtcu in, pozneje, v osnovni šoli, v Celju, tudi v zboru, včasih solo. Nekoč smo se odpeljali v Ljubl­ jano, na neko srečanje otroških zborov. Preden smo se zapodili v res­ nobno poslopje RTV­ja, nas je učiteljica poskušala umiriti, pri tem ji je nehote pomagal Frane Milčinski Ježek, ki je pred Turistom ravno takrat žulil svoje pivo. “Poglejte, kdo je tam,” je vzkliknila. “Ježek!” Seveda smo se zgrnili okoli njega kot vrabci okoli miz, s katerih padajo drobtine, in ga prav pobožno gledali in še bolj pobožno poslušali. Mislim, da se je pisalo leto 1963, hodila sem v tretji razred. Do konca osnovne šole sem pela v zboru, na gimnaziji pa nič več, zadeva me ni več veselila, repertoar se mi je zdel dolgočasen. Postala sem izbirčna, vedela sem, česa nočem, ne pa še, kaj hočem. V rokerski zasedbi si same sebe nisem predstavlja­ la, čeprav sem nekatere rokerje prav rada poslušala; v tistih časih pa je bila meni zelo ljuba akustika. A potisnjena na rob, vsaj pri nas. In sem utihnila. Zato pa sem glasbo s toliko večjim veseljem poslušala. Radio je bil takrat veliko pomembnejši od televizije, najraje sem ga nastavila na italijanski tretji program: tam so na veliko vrteli srednjeveško in renesančno glasbo, klasiko, stari dobri džez in ljudsko glasbo, danes bi 1398 Sodobnost 2017 Pogovori s sodobniki Klarisa Jovanović rekli: glasbo sveta. V Ljubljani sem, med študijem, za izbrane družbe pela v duetu s prijateljico, slikarko iz Makedonije, poleg makedonskih tudi srbske, bosanske, črnogorske pesmi, repertoar, ki mi je bil znan od otroštva, vsi sorodniki po očetovi strani so bili zelo muzikalni, moj tata se je, kjer se je le dalo, prerinil do mikrofona in kaj zapel, bil je rojen pevec in igralec, a ga je življenje odneslo drugam. Rojena pevka je tudi Draga Davitkova, Makedonka, ki si je tukaj ustvarila družino. Barva nje­ nega glasu in njen občutek za frazo sta izjemna, a je tudi njo življenje odneslo drugam. Po vsem povedanem sodeč, je kar dolgo trajalo, da sem začela peti s skupino. Ko sem se vrnila z dodiplomskega študija v  Atenah, kjer sem, med drugim, obiskovala tudi šolo za tradicijsko grško glasbo, sem se, še preden sem spoznala Vena Dolenca, odločila (in začutila), da je napočil čas, ko bo treba nekaj dati od sebe. Z Venom, ki je takrat, po razpadu svoje Sedmine, sameval, sva sprva nastopala kot duo, nato pa tu in tam z razširjeno zasedbo. Duma, manufaktura za poezijo in glasbo, je izvajala Venovo avtorsko glasbo, večinoma njegove uglas­ bene verze, Duma Levantina pa je bila moja in v njej so se vrstile pesmi z Balkana in iz Sredozemlja. Prelomno je bilo leto 2000, ko sem začela sodelovati z glasbeniki, s katerimi še vedno sodelujem pri nekaterih pro­ jektih: z Igorjem Bezgetom, Vaskom Atanasovskim, Ninom Mureški čem. Takrat je nastal album Hasret, meni izredno ljub, zlitje – bi morala reči fjužn? – raznorodnih elementov, ki zlasti v mojstrskih instrumentalnih solih diši tudi po džezu. Zadnjih deset let veliko sodelujem s kitaristom Luko Ropretom, ki predstavlja osnovo zasedbe Della Segodba (dela se godba, ne?), z njo sem v petih letih posnela tri albume. Smer je še vedno takšna, kot sem si jo začrtala in se je držim ne glede na to, ali pojem avtorske ali ljudske pesmi. Želim povezovati besedo in glasbo tako, da druga drugi na delata škode, tako, da druga drugi pomagata do veljave. To pa nikakor ne pomeni, da sem z vsem, kar naredim, zadovoljna … in danes bi vse, kar sem naredila pred nekaj leti, naredila drugače, toda … Tu in tam mi pa kaj le uspe in hvaležna sem svojim segodcem (Segodba!), da mi tako lepo stojijo ob strani. Kušar: Študirala si francoščino in primerjalno književnost, prevajaš pa tudi iz novogrščine. Kako so se te dodatne poti stekale v tvojo univerzitetno izobraževanje? Jovanović: Od otroštva govorim dva, resda sorodna, jezika in berem obe pisavi, latinico in cirilico. V osnovni šoli sem se, od četrtega razreda, Sodobnost 2017 1399 Klarisa Jovanović Pogovori s sodobniki ko smo prišli v Izolo, poleg angleščine učila tudi italijanščino, v kopr­ ski gimnaziji pa poleg pravkar naštetih tudi francosko, latinsko in eno leto celo nemško. Ne, z nemščino se ne ukvarjam, samo kak recept si upam prebrati. Po gimnaziji sem šla kot stagiaire aide familiale, nekakšna sezonska gospodinjska pomočnica, kot se je takrat reklo, v  Francijo, v Grenoble, in ko sem se vrnila v Slovenijo, je bilo tako rekoč samoumev­ no, da se bom vpisala na francoščino. Še vedno sem zaljubljena vanjo, zlasti v njen srednji vek. In ker me je, odkar vem zase, zelo zanimala književnost, sem si za B­študij izbrala primerjalno književnost. Toda – ni mi bilo lahko, kajti marsikaj me je neskončno zanimalo. In me še vedno zanima: arheologija, etnologija, orientalistika, klasična filologija, muzikologija, zgodovina, antropologija … Dan pa ima štiriindvajset ur in … je čas vojne in je čas miru, saj veš. Po drugem letniku sem za eno leto odšla v Grčijo, v Solun, vpisala sem se na francoščino in italijan­ ščino (katedre za primerjalno književnost takrat v Grčiji ni bilo) in se obenem na intenzivnem tečaju grščine učila jezik. Naslednje leto sem se nameravala vpisati na (novo)grščino, a sem prepozno zaprosila za štipendijo. In sem si rekla: končajmo to, kar smo začeli. Vrnila sem se v Slovenijo in po diplomi dobila mednarodno štipendijo za Atene. Še pred tem pa sem izkoristila možnosti, ki jih je takrat velikodušno ponu­ jala Filozofska fakulteta: dve leti sem hodila na tečaj španščine, eno leto pa na lektorat starogrščine. Latinščina je bila za romaniste tako ali tako obvezna. Zgodila se je tudi makedonščina; s prijateljico iz Makedonije sem sprva plaho, nato pa vse pogumneje začela govoriti makedonsko: njej je bilo prav, meni pa še bolj … Ja, v jezike sem zaljubljena. Nobenega se ne bi učila samo zato, da me v tujini ne bi prodali. Učenje jezika je zame prelepa, vznemirljiva avantura, vstop v nov svet, v nove barve in okuse, v novo zvočnost, ki je na meji med govorjeno in péto besedo. Kušar: Vsakokrat ko berem tvojo prvo knjigo, Zgiban prek Mure, ki je izšla leta 2007, vame pljuska smisel, prepojen z arhaičnostjo, izvori. Močan eros je v njej, prastara hrana, kot so mak, med in mleko, veliko je zemelj­ skega in podzemeljskega. Kako si začela pisati poezijo in kdaj? Jovanović: Prvič sem se zalotila s  svinčnikom v  roki v  drugem razredu osnov ne šole. Napisala sem pesmico o pustu. Dve štirivrstičnici, trohej ski metrum, rima ab. V gimnaziji sem presedlala na prosti verz in nekaj pesmi celo objavila, pod psevdonimom. Pred pisano besedo sem imela strašen rešpekt, strahospoštovanje, če hočeš, kar še vedno velja in je pravzaprav 1400 Sodobnost 2017 Pogovori s sodobniki Klarisa Jovanović zanimivo … Ne oče in ne mati ne izhajata iz intelektualnih družin. Stari starši po očetovi strani so bili nepismeni, nona in nono pa sta za silo znala pisati, toda o književnosti nihče ni imel pojma. In vendar: odkar vem, so me obdajale knjige, mama in tata sta jih vseskozi naročala in jih celo brala. Ne rečem, da je bilo vse zlata vredno, vsekakor pa je bilo med njimi veli­ ko klasike in tudi sodobne literarne produkcije, izvirnega in prevodnega leposlovja. In res je, da je predvsem očetova žlahta recitirala Njegoša in ljudske pesmi, najmlajši očetov brat pa tudi ruske pesnike. Kušar: Ali med študijem nisi pisala pesmi? Jovanović: Nekaj malega že, proti koncu. Zdi se mi, da mi je seciranje lite­ rature vzelo tisto prvinsko veselje do branja in pisanja, ki je zaznamo­ valo moje otroštvo. Po diplomi je ta strast, hvalabogu, znova vzniknila, okrepljena in obnovljena, in danes vem, da mi je študij koristil, bil je kot prepih, ki odnese nekaj postane sape in posuši plesen, pomagal mi je poglobiti temelje, na katere se še danes opiram. Začela sem objavljati v  literarnih revijah in časopisih. V Primorskih srečanjih, Sodobnosti, Dialogih, v Novi Atlantidi, v literarnih prilogah Dnevnika, Slovenca, Go­ renjskega glasu, pa tudi na radiu. Poleg izvirne poezije tudi prevedeno poezijo in prozo ter pravljice. Kušar: Letnica prvenca kaže, da se ti s knjigo ni mudilo. Jovanović: Bo, ko bo, če bo, sem si govorila. Za današnje pojme, ko sta glavna imperativa kdaj in koliko, in ne kaj in kako, je to sila nenavadno. Morda bom nekoč, morda, pravim, zbrala pesmi, ki so bile objavljene, in tiste, ki ležijo po predalih in mapah, nekaj jih tiči tudi v wordu, in jih bom objavila v knjigi … Kakor koli že, moja prva knjiga poezije Zgiban prek Mure (Lepa beseda, 2007) je izšla, ko sem jih imela dvainpetdeset. Nominirana je bila za najboljši prvenec, čeprav v njeni dikciji ni nič za­ četniškega, verjetno boš to potrdila. Na vprašanje neke novinarke, kako to, da šele zdaj, sem v šali odgovorila, da sem svoje prve, opotekajoče se korake v svet poezije ohranila kar zase in, roko na srce, ne bi škodi­ lo, če bi se tega držal še kdo. Naj talent še tako sije in žari – za skrajno zgoščenost, ki jo terja prava poezija, za tisto vertikalo, okoli katere se pnejo besede tako kot bršljan, je potrebna zrelost, ki jo prinese, če jo prinese, samo čas. Da vsak verz še ni poezija in da tudi vsaka pesem še ni poezija, pa je menda jasno. Sodobnost 2017 1401 Klarisa Jovanović Pogovori s sodobniki Kušar: V knjigi se dogaja nenehna metamorfoza med žensko, Muro in moro. Gre za strašni eros, za podzemne bogove in za strašno dramo med moškim in žensko. Od kod ta nepomirljiva drama? Res, da je v Prek­ murju največ slovanskih arhaizmov in verjetno tudi drugih, a tvoji verzi zgodovino radi na prav poseben način oplazijo, kajne? Jovanović: Na roko mi gresta arheologija in zgodovina, tudi umetnostna zgodovina. Uzi in Kumani (Polovci) sta ljudstvi, ki ju omenjam, ker sta v zgodnjem srednjem veku pustošili po Madžarski in Prekmurju, ki je bi­ lo takrat del Madžarske, v ljudskem spominu so tudi v zapisih kro nistov. Ostali sta prej v  slabem kot v  dobrem spominu, podobno kot Turki v slovenski ljudski pesmi. Dva speva sta navdihnili freski Janeza Aquile: spev Ob prvi petelinji uri … je navdihnila freska iz cerkvice v Martjancih, Boj Svetega Jurija z zmajem, ki je v tem primeru ženska, neptič, nezmaj, nekača, spev Nazadnje boš obležal, brezimni … pa je navdihnila freska Kuman počiva v naročju ogrske deklice iz cerkvice v Turnišču. Freska je zelo zdelana, tu in tam komajda zaslutiš konture, vendar se vidi, da … ja, da divji vojščak, zmagovalec, Kuman, počiva v naročju ogrske deklice. Vendar, njen obraz je, kot sem napisala, na cerkveni steni komaj slutiti …  Kušar: Kaj pa moški in ženska? Jovanović: Zdi se mi, da je drama med moškim in žensko – to nenehno oplajanje in pustošenje obenem – v kali vsakega človeškega življenja. Ni naključje, da so božanstva plodnosti obenem htonična, da spočenjajo življenje in ga obenem jemljejo, ni naključje, da so bile žrtve, ki so jih terjala, zelo krvave. Resda smo se sčasoma civilizirali, toda v teminah človeške podzavesti še vedno ždijo in tu in tam povzročijo razdejanje, ker ne poznamo več obredov, s katerimi bi jih ukrotili. O tem erosu, ki je obenem thanatos, nam govorijo miti, ne le starogrški, bajke, ljudske pesmi, zlasti tiste starejše, pripovedne pa tudi t. i. rajalne igre, namenje­ ne otrokom, v resnici pa ostanki zarotitvenih obrazcev. Tista o beli, beli liliji in deklici, ki pleše v krogu, niti ni tako nedolžna in ljudomila, kot se zdi na prvi pogled. Pesnitev Zgiban prek Mure sem začela pisati kmalu po tem, ko sem se preselila v Prekmurje. Ta obrobna slovenska pokrajina, v marsičem še vedno arhaična, mi je odstrla svet, ki sem ga s pridom uporabila. Njena materialna pa tudi njena nesnovna dediščina sta se naravnost ponujali za pesniško obdelavo. In Mura, na videz leno tekoča, v resnici pa nenehno navzoča grožnja, ki melje in odnaša bregove in 1402 Sodobnost 2017 Pogovori s sodobniki Klarisa Jovanović s svojimi mokricami brazda kopno zemljo, kot da ji je struga pretesna … boljše metafore za ženski eros si takrat nisem mogla predstavljati. Na roko sta mi šli celo arheologija in srednjeveška zgodovina, pa slikarstvo Johannesa Aquile oziroma Janeza Akvile in običaji, seveda. Svatbene pogače, ki jih použijejo svatje, imajo obliko dojenčka. Hrana tudi kaže, kajpada: skuta in mak in buče, prispodoba za žensko zadnjico. Poigra­ vam se s frazemi, poigravam se z besedami – saj, tudi naslov Zgiban prek Mure je besedna igra, ki malce spominja na prekmursko gibanico: on se sklanja in guba in giba nad njo tako kot listi testa nad nadevom. Nikoli je ne more do konca použiti, čeprav se mu ves čas ponuja, nikoli je ne more ukrotiti, ker se mu ves čas izmika … On, brezimni Kuman, ona neptič, nezmaj, nekača. Tako je s tem. Civilizacijski lošč je zgolj utvara. Kušar: Naslednja knjiga, po šestih letih, je Kimono, na otip. Varčna z bese­ dami, knjiga haikujev. Jovanović: Je to mogoče? Po razkošno tekoči pesnitvi knjiga haikujev? Naj takoj povem, da se nikoli nisem nameravala ukvarjati s haikuji. Zdi se mi, da pravi haiku živi svoje polno življenje samo v japonščini. Toda – od kar pišem, me je silno vznemirjala misel, natančneje, vprašanje, ali je moč izraziti človeško dramo v borih treh vrsticah, ki jih povrhu tega omejiš z zlogi: 5­7­5. In sem se zadeve lotila. Najprej sem napisala pesem – in ko se je njen tok ustavil, sem jo začela klestiti ali lupiti kot čebulo. To sem v intervjujih in na literarnih večerih že večkrat povedala. Lupila sem jo do srčike, do tistega, kar se mi je zdelo bistveno. Bistvo neke drame sem torej izrazila v treh kratkih vrsticah, ki sem jih za povrhu vklenila v na­ tančno določeno število zlogov. S tem pa se, kolikor vem, ne ukvarja ne japonski in ne evropeizirani haiku. Hvaležna sem Alenki Jovanovski, ki je te aksetske verze znala prebrati in jih je celo poimenovala antihaiku. Kaj je bistvo neke drame? Oh, spet ta beseda, očitno ne moreva mimo nje. O tem seveda lahko razpravljamo v nedogled. Bolečini se zagotovo ne moremo izogniti. Nobeden od obrazov, ki jih omenjam v Kimonu, se ji ni mogel: z njo so prepredli svoja dela in svoje dežele. In če se mi je sprva zdelo, da je Kimono zgrešil bralce, ki jim je bil namenjen, zdaj z veseljem ugotavljam, da se vztrajno in počasi množijo; marsikdo mi pove, da se znova in znova vrača k njemu, ki je kot tiha dekliška koža, gluha od modric. Sodobnost 2017 1403 Klarisa Jovanović Pogovori s sodobniki Kušar: Ko sem te na Dunaju slišala nastopati, me je prav uročila interpre­ tacija odlomka iz tvoje pesnitve Izgnana, kjer s škarjami pojeta: So posedale in s prstom kazale vame. In meni je bilo tuje in obenem toplo pri srcu. V kotlih je venomer brbotalo, ovce so se same ponujale v zakol. V zakol. Škarje so kar same, žk žk žk, strigle ovčje kodre, ovce so se, obnorele od strahu pred kovinskimi rezili, zaletavale v moška bedra, v primež moških stegen. Beeee, beeeee, beeee, je rezalo v polmrak, beeee, beeeee, beeeee, je rezalo, je hlipalo, je hlipalo, je rezalo, je hlipalo, je hlipalo, žk beee, žk beeee, žk beeee (Govorijo škarje: Ja, tako smo delale, tako, kot so nas gnale njih roke, njih roke pa so gnali ukazi, ki jih ženejo od začetka časov, brez milosti: žk, odrežemo, žk, pade koder, žk in nit se skrotoviči, žk in vrv pade, kot bi bila iz svinca, žk in popkovnica obvisi kot črevo v ženskih rokah, žk, obvisi v ženskih rokah in se razcveti: popek sveta. Me pa še naprej klestimo, klestimo njegove brste, klestimo njegovo listje: kdor preživi, se okrepi.) To je odličen rokopis, prepojen s  kolektivno podzavestjo ljudskega pesništva in pripovedništva. Saturn pri tebi rad prevzame besedo, ta mojster nad mojstri, ki je zemeljski in svinčen. Tvoja poezija je ame­ tistova. Trezna, kajne? Jovanović: Joj … trezna? Nikoli nisem tako razmišljala o svoji poeziji. Prav­ zaprav je nikoli niti nisem poskusila označiti z eno besedo. Toda, ko sva že pri stvari, recimo: snovna, zemeljska, to pa že … S pomočjo prizorov, 1404 Sodobnost 2017 Pogovori s sodobniki Klarisa Jovanović v katerih prevladuje predmetnost, poskušam izraziti tisto, kar me bo­ li. Kar me je presunilo, pretreslo, kar me obseda, kar me tišči, kar me razjeda, kar grebe po meni. Bolečina, zlata nit – kot je v spremni besedi h Kimonu napisal Milan Vincetič. A nikakor bolečina, ki je povezana sa­ mo z žalostjo. Bolečina ob soočenju z lepoto, s čudežem, z osuplostjo, z norostjo, z minevanjem, s končnostjo, s praznino niča – ki, ne glede na to, ali smo verni ali ne, nenehno nastavlja ogledalo človeški nečimr­ nosti. In potem je tukaj vse tisto, kar vznika iz najglobljega tolmuna srca, kar nima prav nič opraviti z razumom, kar me kruši in najeda. Če se pusti ubesediti, je to majhna, hipna zmaga nad neizrekljivim. Kajti pogosto, zelo pogosto iz grla pridejo samo neartikulirano zlogi. To je čas medmetov in ti pravzaprav najbolje izražajo tektonske premike, ki jih v človeški duši povzročajo iracionalni vzgibi. Kušar: Upamo na neko pomoč razdalje med dogajanjem v nas in pisanjem? Jovanović: Proces ubesedovanja seveda zahteva kar nekaj distance, in če tisto, kar rije po tebi, pogledaš z določene razdalje, si s tem pridobiš nekaj treznosti in tako lahko celo na lastno opitost pogledaš z očmi nekoga drugega. Sodobnost 2017 1405 Klarisa Jovanović Pogovori s sodobniki