102 ZGODOVINA ZA VSE vsem širši družbeno-ekonomski sistem in ne toliko po- litika. Državna politika pa lahko pozitivno izboljša to strukturno neenakost spolov, čeprav je ne more povsem odpraviti. Andrej Pančur VSAK ČAS IMA SVOJO POLITIKO • SVOJ CEREMONIAL Magdalena Hawlik-van de Water, Der Schöne Tod, Zeremonialstrukturen des Wiener Hofes bei Tod und Begräbnis zwischen 1640-1740, založba Herder, Wien- Freiburg-Basel, 1989,211 strani. Knjiga Magdalene Hawlik-van de Water je delo • "praznovanju" smrti na cesarskem Dunaju. Avtorica ra- ziskuje pogreb in žalovalno obredje na Dunajskem dvo- ru. Časovno se omejuje približno na čas med leti 1640- 1740, to je na čas od smrti cesarice Ane in njenega moža Matije in na čas izgradnje kapucinske grobnice (1633) in sega do nastopa vladanja cesarice Marije Terezije v leto 1740. Avtorica se v delu ne omeji le na posamezne običaje, ampak je predmet preučevanja in vrednotenja vse, kar je bilo povezano s cesarjevo smrtjo in pogrebom. (Obravnava na primer simbolno in mnogopomensko go- vorico sarkofagov.) Pogrebni obred je predpisoval ob- našanje vsakega posameznika, vse podrobnosti od ob- lek, voza, konjev, urejenosti kapele in druge opreme. Obred je upodabljal večni red. Avtorica seže pod ba- ročno fasado ceremoniala do njegovih simbolnih po- menov. Obred, kije utelešal tako dinastijo kot državo, je bil skozi vso svojo opremo in govorico knežja sa- moupodobitev inje reflektiral tako občutek za življe- nje takratnega časa, svetovni nazor in politično pre- pričanje. Predstavljal je obenem žalost in triumf. Bilje instrument gospostva. Dvorno kapucinsko grobnico, ki so jo začeli graditi leta 1622, avtorica predstavi le na kratko, saj je o njej pisala že v drugem delu.1 Kot primer žalnega ceremoniala do potankosti opiše obredje, ki je spremljalo smrt cesarja Leopolda I. leta ' Magdalena Hawlik-van de Water, Die Kapuzinergruft, Be- gräbnisstätte der Habsburger in Wien, Wien-Freiburg-Basel, 1987. 1705. Začne s časom, ko seje cesar začel poslavljati od življenja; poroča o njegovi slabosti in slabem apetitu, spovedi, smrti, obredih, balzamiranju; navaja točno do- ločen razpored čutja cesarskih komornikov in opiše po- grebni ritual in sam pogreb v cesarski grobnici. Zani- mivost: medtem ko so krsto s truplom pokopali v kapu- cinski grobnici, so žaro s cesarjevim srcem shranili v kapeli Marije Loretske v Auguštinski cerkvi. Vladar- ski paradni sprevod je bil dvorna predstava za ljudstvo, pogreb v grobnici paje bil omejen le na dvor. Avtorica posebej na osnovi vladarskih pogrebov habs- burške hiše v času baroka, preuči tudi obleke umrlih, pogrebni sprevod, pogrebe otrok, oblačila žalujočih, glasbo, zadušnice, stroške pogreba, kovance in meda- lje ter žalne pridige. Analizira vse od žalne mode do žalnega odra, ki je v svoji baročni mogočnosti segal celo do obokov cerkvene ladje. Izčrpno se posveti tudi glasbi, ki ob "praznovanju" smrti ni imela majhne vloge. Privilegiran položaj je v modi našel svoj pomemben izraz. Moda je bila sredstvo, s katerim so se predstav- niki dvora ločili od ostalih. Bila je del statusa plemiške družbe, tako kot insignije, navade in geste. Na dvoru so ločili več stopenj žalovanja, ki so se odražale tako v žalni obleki kot v pričeski, kozmetiki in drugi opravi (npr.: različnim stopnjam žalovanja so ustrezale raz- lične barve mečev). Žalne obleke so nosili ves čas žalo- vanja (običajno tri mesece). Najbolj znana vdova, kije nosila žalno obleko ves čas po smrti soproga (petnajst let), je bila Marija Terezija. Žalni oder (castrum doloris), ki so ga zgradili po načrtu arhitektov, je bil središče liturgije. Običajno so vzdignjeno mesto s krsto obdajali mogočni stebri z vi- sokim baldahinom, nanj in okoli njega so bili postav- ljeni številni kipi (angelov ipd.), grbi, mrliški simboli, prapori, cesarske insignije, številne sveče in bakle. Na mrliškem odru so našli svoje mesto tudi pomembni po- litični uspehi pokojnega in dinastije. Včasih so oder iz- delali celo v podobi slavoloka zmage. Oder je bil sre- dišče ne le zadušnic, ampak tudi pridig, ki so predstav- ljale hvalnico umrlemu in ciljem monarhije. Žalovanje pa seje lahko tudi prekinilo, na primer ob rojstvu, krstu, vladarjevem godu, obisku drugega vla- darja ali če je bilo na dvornem koledarju praznovanje (npr. pust). Avtorica meni, daje bilo dvorno življenje praznova- nje, ki ga žalovanje ni bistveno omejevalo - med praz- niki je dvorna družba dosegla pravo podobo, takrat se je ta družba predstavila kot tisto, kar je želela biti, ozi- roma kot tisto, kar je verjela, daje. Dvorno življenje je bilo veliko gledališče, kot sta zapisala Alewyn in Sälzc.2 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 103 Ali kot je nekoč zapisal George Duby: "Lepe smrti so v vsakem času prazniki; razkrivajo se kot na odru, pred številnimi gledalci, ki pozorno spremljajo vsako gesto, vsako besedo, ki jo pričakujejo od umirajočega; pričakujejo, da jim pokaže koliko velja, da govori in se obnaša svojemu dostojanstvu primerno." Matevž Košir V ZAČETKU SO BILI PUBLICISTI Milko Mikola: Sodni procesi na Celjskem 1944 - 1951, Zgodovinski arhiv v Celju (Zbirka študije), Ce- lje 1995, 229 strani. Potem ko seje s koncem 80. let nekako unesla popla- va različnih "ran", "trilogij" in podobnega pisanja, ki je bilo mimogrede povsem soliden prvi poskus ovred- notenja nekega dolgo zamolčanega obdobja, je že bil čas, da o tem problemu (zlorabi sodstva v ideološke namene) spregovori tudi "zgodovina". Prvi strokovni teksti (pa naj je šlo za delo Janžekovi- čevc komisije ali za "dachausko komisijo" pod Bavco- novim vodstvom) so se ubadali predvsem z najbolj raz- vpitimi sodnimi procesi, medtem ko je večina "manj opaznih" še vedno čakala pravičnega ovrednotenja. Za resnično prelomnico v zgodovinopisju te "prevratne do- be" smemo žal šteti edinole delo dr. Jere Vodušek Sta- rič, ki je s svojim Prevzemom oblasti kolegom ponudi- la solidno osnovo za raziskavo povojnih (in medvoj- nih) anomalij, vezanih na obračun revolucionarnih sil s starimi strukturami. Medtem ko gre pri Prevzemu oblasti za globalen, mnogokrat kar suhoparen opis "pravnega" ozadja ome- njenih obračunov ter podrobno raziskavo razvoja ob- lastnih in sodnih instanc (in ustrezne zakonodaje), se knjiga Milka Mikolc ubada bolj z udejanjanjem nor- mativnih aktov in delovanjem sodnih (in oblastnih) or- ganov "na terenu". Avtor se v začetku prvega poglavja sicer nasloni na prej omenjeno delo (le toliko, kolikor je to potrebno za nujno seznanitev bralca z družbenim in pravnim okoljem, v katerega knjiga posega), kasne- je pa črpa predvsem iz svojih prejšnjih objav (partizan- sko vojaško sodstvo na Celjskem, izvensodne usmrti- tve med vojno in po njej - poboji). Novost so opisi pro- Alewn Richard, Sähe Karl, Das Grosse Weltlhealer, Die Epoc- he der Höfischen Feste in Dokumente und Deutung, Hamburg 1959. cesov pred vojaškima sodiščema mesta Celja in mari- borskega vojnega področja - senat v Celju (sodišči sta sodili med drugim tudi nemškim industrijskim podjet- nikom) ter opis procesov proti pripadnikom Slovenske- ga domobranstva (pred istima vojaškima sodiščema). Avtor se v nadaljevanju ukvarja s procesi pred sena- tom Sodišča slovenske narodne časti julija in avgusta 1945, končno pa preide na najobsežnejše gradivo, kije nastalo z delovanjem avgusta 1945 ustanovljenih na- rodnih sodišč (Okrožnega in Okrajnega sodišča v Ce- lju). Fond obeh sodnih instanc je bil za pisca prav goto- vo najzahtevnejši, saj je po lastnih besedah pregledal za obravnavano obdobje (1945 -1951) nad 10.000 sod- nih spisov. "Izplen" tega mukotrpnega dela nam avtor predstav- lja v naslednjih šestih poglavjih, v katere je združil pro- cese glede na udeležence: procesi proti industrialcem in obrtnikom, trgovcem, kmetom, delavcem, duhovni- kom in redovnikom ter procesi proti pripadnikom ile- galnih skupin in organizacij. Prav zadnji sklop (procesi proti "bandam") je bralcu s Štajerskega še posebno zanimiv. Razgrinja nam po- vsem nove poglede na povojne poskuse rušenja siste- ma "od znotraj" (v Sloveniji), hkrati pa nas seznani s celo vrsto usod, vzgibov in motivov, ki so vodili po- vsem običajne delavce in kmete, da so (mnogokrat ne- prostovoljno) postavili življenje (in imetje) na kocko ter poiskali (ali dobili) stik s skupinami, ki so pod raz- ličnimi imeni "operirale" po podeželju, oznanjujoč sko- rajšnji napad zahodnih zaveznikov, kraljevo vrnitev ali kaj tretjega. Nepojasnjena (in zato še mikavnejša) osta- ja tudi hipoteza o vlogi oblastnih (partijsko-vojaških) struktur pri formiranju (vsaj nekaterih) jeder tovrstnih skupin. Avtor svojo razpravo zaključi s kratkim opisom vseh v tekst "neuvrščenih" procesov - zlasti tistih s področja verbalnih deliktov, katerih sankcioniranje paje bilo itak vedno odvisno od trenutne ledene ali medledene dobe v družbenih strukturah (beri: Partiji). Kaj torej zapisati kot lastno videnje predstavljenega dela? Naj se na začetku omejim na samo "opremo" knjige. Pohvalna so tipično "arhivistična" pomagala (osebna kazala in seznami), avtorjev posluh za podajanje tema- tike pa bogato izpričujejo tudi številne druge priloge (fotografije, predvsem pa domiseln izbor arhivskih do- kumentov). Razbitost virov med številne institucije (Zgodovin- ski arhiv v Celju, arhiv MNZ, arhiv INZ) je prav goto- VSE ZA ZGODOVINO