Ivo Svetina
Marija
1.
Prvič sva se ločila, ko se ves sem bil od tvojega telesa, vonja in radostnih senc, spreletavajočih se nad mladim aprilom. S seboj vzel sem le nekaj kapljic tvojega znoja, nikdar lesketajočega se kot biseri, četudi bila bi ustrezna prispodoba zaklada, zakopanega v brlog mojega srca.
Nekaj spomladanskih tednov preživela sva, kot da bila bi sla sinjine brezdanje, razpenjajoče se tako nad Moskvo kot nad Kairom: vsak s kozarcem v desnici, da levica, nevesta srca, lahko je blodila po tolmunu sladkega spomina, časa ravnokar minulega, v katerem ljubezen vzcvetela je v vrtnico, v srcu nežno kot tvoje spolovilo.
Bil je praznik in mati je govorila množici,
zbrani pod baldahinom rdečih zastav,
tudi v Moskvi šumečih pred oknom hotelske sobe,
v kateri si se znova vdajala razvratu,
razkuženem z vodko in šampanjcem,
da utolažila bi žalostno zver srca.
Sladkost moja, metala si bisere svinjam in jaz sem bil med njimi _ slina zalila
je vse moje nerojene besede, da je kruljenje bilo edini spev, ki sem ga zmogel v tisti pomladi, ko znova sva ležala v tvoji čokoladni postelji, oba že v postkoitalnem dremežu, in si mi z zapeljivim šepetom opisovala, kako si se vdajala svinjam, da so pod njihovimi debelimi jeziki izginjale tvoje grenke, grenke solze.
2.
Bolan sem in vranici se znova reče - spleen. Kličem te sredi noči, četudi si se odselila na vzhodno stran mesta, tja, kjer se najine gore, bele, vsak dan bolj bele, dotikajo neba in silijo skozenj, da bi se dotaknile sedmega, odrešenje obljubljajočega neba, za katerim nešteta ljudstva hrepene po tistem, česar nikdar ne dosežejo, niti mrtvi.
Bolan sem in ti nočeš biti ženska, ki bi pozdravila mojo bolezen, saj praviš, da si roža, zala in zla, bi dejal pesnik, ki ne pozna tvoje duše, tako nežne, tako krhke, da lončar po njej nikdar ne bi zmogel zvrteti vrča. Zato zavijaš se v krzno polarne zveri, s krvjo barvaš si obraz, sredi zime žareč kot otroško meso. Nato popiješ molk in odreveniš kot soha boginje,
ki nekoč ime ji bilo je Živa, četudi nikdar oplojena, podarjajoča življenje, samo v pesmi trajajoče hip lepote in prevzetosti, zanosa in pijanosti, saj vse, kar napisano je bilo z verzi v prazne knjige, zasije kot onstranska glorija, nato pa potemni, bazalt, ki zemlja izbruhala ga je v dekliško naročje.
3.
Pozabi me, pozabi me, ponavljaš v spanju, iz katerega odhajaš v pokrajine deževne, med ptiče pisane, kričave, da spominjaš se joka najinega sina, ko utonil je v mehkobi tvojih dojk.
Pozabi me, pozabi, saj odrekla sem se življenju, plešoča z mečem, kot da bi bil najspretnejši ljubimec, ki že po petih minutah znoj z njega spere vso kri in z njo kratkotrajno sladkost ljubljenja, pogubljenja.
Pozabi me, pozabi me, šepečeš blazini, v katero vtisnila si najnežnejšo dolino, levo stran svojega obraza, na katerem še so sledi mojih zob in dlani.
Saj nikdar te ne bom mogel pozabiti, nikdar se osvoboditi tvojega telesa, sladke samice, v kateri je moja duša dozorela za poslednje dejanje: pozabiti nase in na veke ostati nezapisana beseda.
4.
Kamen se zdani in s tebe se odlušči senca, razkrivajoča smrtno bledi obraz deklice, izgubljene na poti k zlatemu templju: v jutru indijskem, podkletenem z mrtvo vodo, čez katero drsijo romarji, oviti v kožo, zardelo od pričakovanja in sončevega rojstva.
Ni vetra, ni glasov, ni molitve, le kraljestvo luči, nedosežne graditeljice mavričnih palač, ki čaka nate, da nedolžna kot plod kruhovca stopiš na rob tekočega zrcala in potrkaš na drobno srce bitja, zazidanega v vzhodno steno, popisano z besedilom, nikdar prevedenim.
Moji stebri so debla dreves, pod katerimi si legla, ko bila si utrujena sladkost in deklica, pobarvana rumeno, z barvo asketov in posvečencev, tiho, neslišno stopajočih v senco tvojega visoko privzdignjenega krila, v kateri drhti mala živalca, vsak hip vlažna in vroča, da vsakdo izmed njih zaželi si dotakniti je z jezikom.
5.
Še kdaj ogleduješ si praske, ki krasile so tvojo kožo, desetletja negovano od prstov spretnih vrtnarjev in drugih rokodelcev, ~etudi slepih, saj v temi so jim svetile zvezde ženskih bokov, prsi in napetih trebuhov?
Še kdaj vzklikneš zaradi bole~ine sladke, ko žerjavica poljubila je tvoji bradavici, da v je~i užitka bila si sama in te je trpljenje okronalo za kraljico naslade? In sem, znova de~ek, zrl v tvoje nago meso, sveto žival na vseh štirih pred daritveno mizo.
Še kdaj pomisliš na zgodnji ve~er, obdan z valovi in glasovi, cveto~ih na južnih otokih, ko nad slaš~i~arno legla sva in si bila školjka kokosovega vonja, plaze~ega se po moji koži, da od medenih obljub vzel sem v roko svoj ud in ti ga podaril kot v krvi utapljajo~ega se polža?
Še kdaj spomniš se, ko zve~er pokli~eš spanec in mu daruješ nekaj solz, jutra avgustovskega, blagega in cvetli~nega, ko legla si name in si želela biti moški, da bi kon~no vendar zaslišala krike užitka in v rožnati notrini ujela prgiš~e kapljic son~nega dežja?
6.
Ena izmed petih sester Portinari, Marija, morda bilo je tvoje ime, saj vsaka druga v Toskani mora biti zaznamovana z Devico, da lahko rodi, ne da bi se njene nožnice dotaknil moški ud, vijoličast in ukrivljen.
Marija si in ena izmed petih sester Portinari, znanih najbolj po najmlajši Beatrice, ki pojem ti pesem, brez rim, a na robu obupa, saj odselila si se v pokrajino, nikakor ne kraljestvo, v kateri bolezen kraljuje in se igra s svojimi devicami.
Po kolenih se bližaš mojemu žezlu, biču, da udarim po ponižnosti in ubijem bolečino, še preden se je prebudila, speča lenoba, začarana s polnočnimi glasovi, ki vro iz zadrgnjenih vratov samomorilcev.
Četudi oba veva, da ime vrtnici še ne da vonja in da najina ljubezen umrla bo brez sonetov, se sladkava s strupeno pozabo, v kateri najdeva se, postarana otroka, oblita z ledeno mesečino. Morda pa najina nikdar rojena hčerka lahko bila bi spletična njej, ki božanski Pevec slavil jo je, da od vsakega verza se zjasnilo je nebo nad Toskano.
7.
(po Lermontovu)
V	polnočnem brezimnem breznu ležal sem hrom in s srcem v dlaneh, brez rane curela kri je iz mene -
in niso bile sanje! le globina črna.
V	bližini odpirala se je dolina, svilnat pesek in zasneženi vrhovi, nikjer sonca, saj ni bil ne dan ne noč,
da spal sem smrtni sen, kot od vina pijan.
V	sanjah, šumečih listih stare knjige, stemnil se je večer in ognji mladi pognali so cvetove za lepe ženske, ki s ptiči tekmovale so v plahosti.
Le ti se nisi vrtela v krogu zvezd, razsipajočih neznanost na prag doma, v katerega skriti se je želel vsakdo, ki preveč zaupljivo zrl je v temno nebo.
V	sanjah odpotovala sva v Dagestan,
na mejo med tu in nikjer, na kateri objela se bova v smrtnem krču in s krvjo potešila svojo nikdar utolaženo žejo.
8.
Po tridesetih letih odprl sem Musseta, sredi belega, bolnega časa podarjenega, da srce našlo bi gnezdo in v njem razigrane mladiče, dišeče po samici in maščobi, s katero negovana je dlaka perzijskih dirkačev.
Njena pisava je plašna, sinja, morda sramuje se svoje preprostosti, saj z njo je poškodovala verze, ki lovili so ravnotei^e na zlati osi. A kaj bi danes s spomini na njeno telo, v temi valujoče kot trop mladih volčičev!
Vse to so bežne sanje in še bežnejše besede, iskanje skladnosti med nikdar pozabljenim okusom njenih sramnih ustnic in vročico mojih zaprtih oči, saj jesti, ne ljubiti hotel sem kiparjevo hčer, v belem marmorju pomnoženo s sestrami, zasanjanimi in hladnimi.
Jutro majhno prikradlo se je v najino posteljo -kot že tisočkrat - oči spregledale so - in lepota bila je samo še slepilo, vonj izgubil je ime, kapljica sandalovine bleščala se je v popku, ko poljubil sem tvoje uho: mojstrovino očeta kiparja.
Štirje valovi črk tvojega imena napolnili so kozarec, ki danes ga objemam, saj odrešila si me spomina, nikdar odraslega, da ne slavim časa minulega s solzami, ampak z besedami, ki pred tridesetimi leti podarila si mi jih z Mussetom.
9.
Nocoj preštel bom hiše v Molivosu in v vsaki razgrnil od vetrov pretepeno jadro, ki prinesel sem ga s severa. Klanjali se mi bodo ljudje in oljke, ker dobrodejen bom in v meni videli bodo svojega očeta, združujočega družine in črede, menihe in glasove, puhteče iz prežgane prsti, vrčev in pladnjev, prepolnih za požrtijo, skromnih za svatbo.
Nocoj, četudi je še zima, oblekel se bom v vrabca in odletel na Lesbos, ker tam je ostal moj pesnik, piščal zlata, mrtvi Orfej. Leti, leti, ptič moj nežni, saj v tvojem srcu naselil sem se, ko vratolomno spuščaš se skozi vseh sedem nebes in že krožiš nad vonjivim vrtom tik pristana.
Mar lahko zanikaš, otrok moj, da tu, na tej skali, lahko zgradil bi kaj drugega kot mesto s sedemintridesetimi hišami, od katerih vsaj trideset jih ima okna, obrnjena proti Turčiji, proti jutrom, ki zjasnijo se v melodiji molitve?
Zrcalo položeno je v pristan, stopinje lažnih prerokov, oznanjajočih konec sveta, da le ne bi prišel sem, kjer ostati hotel sem še dlje od konca, dlje od tvojega poslednjega krika, saj tvoja nožnica postala je suha in ozka, da celo jaz ne morem vate in skozte, v pristan, v katerem že čaka me ladja okrašena in ljudstvo brezbrižno, četudi ga zapušča še en pesnik.