Poštnina plačana v gotovini.
■ • i .■ - ' ' '
Štev. 8. 8. avgusta 1938. 34. letnik
MARIJIN LIST
mar i j i n list
Pobožen mesečni lisi. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdèsetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sy. Driižini v Siovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca /ezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1939 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Diihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slUžijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom driištvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp pleb.,Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
D A RI.
Na Dom Sv. Frančiška v Črensovcih so darùvali v Din. sledeči: Režonja Treza, Trnje, 4, Vučko Verona, Trnje, 1, Virag Marta, Žižki, iz Francije, 10, Trojok Katarina iz Francije 32 50, Sarjaš Marija iz Trnja v Franciji sv. Maloj Treziki v zahvalo za ozdravlenje, 25, Schreiner Agneš, Kramarovci št. 1. 10, Krampač Aga, D. Bistrica, 15, Horvat Verona iz Trnja v Franciji na čast sv. Maloj Treziki, naj jo čuva z decov, 8,^ Žalig Janoš, Črensovci, v zahvalo, ka stvar ne zbetežala, 50, Žalig Kata, Črensovci, naj sv. Anton občuva stvar, 5, Kolenko Katica, D. Bistrica iz Francije, 5910, Matko Marija, Odranci, 5, Horvat Marija, Črensovci, 5. Izdali zmo: za tobačni izvleček za škroplenje drevja, 32, 1 snopič čekov, 27-50. — Oča, povrni vsem obilno. — Odbor.
Na podporo Marijinoga Lista so darüvali v dinaraj sledeči : Virag Marta, Francija, iz Žižkov, 8, Krampač Aga, D. Bistrica, 5, Bojnec Mihal, Turnišče, 5, Matjašec Ana od Lipe v Franciji, 15, Šeško Konrad, župnik, Sv. Ana v Slov. Goricah, 10, Marton Treza, v zahvalo za srečno vrnitev iz Francije, 10, Benko Štefan, Domajinci, Nemčija, 5, Zver Štefan, Gomilica, 2. — Marija povrni vsem obilno. — Urednik.
Marijin List je naraseo meseca julija zà 14 komadov, odpadnoli so 3 komadi. Čisti narastek 11 komadov. — Iz srca se zahvalimo častivrednima slugama Antoni Martini Slomšeki i Frideriki Baragi za pomoč. Prosimo jiva, naj napunita s svojim diihom slovenski narod, njegove liste i je razširita. Sv. Ciril i Metod naj njima sprosita čast oltara, bodi naša stanovitna molitev.
LETO 34._8. AVGUSTA 1938._ŠTEV. 8
„/ prikazalo se je veliko znamenje na nebi: žena, obdana z suncom, i pod njenimi nogami mesec i na njenoj glavi venec iz dvanajstih zvezd11. (Razodetje, 12. 1.)
8. Zvezda.
Osma zvezda tvoje krone sveti se diihovnikom . . . V tvojem Srci najšli so, i bodo vsikdar mili dom . , . Jezuša si ti rodila, večni ki je svečnik, Zato sliši k tebi, Mati, vsaki njegov namestnik . . . Gda diihovnik Jezuš predgao, si ga ti posliišala, Gda je prvo mešo sliižo, ž njim si ti večerjala, Gda ga Judaš šteo odati, ti si ga pokarala, Gda nesrečen ga je odao, vtipe njemi zbfijala, Bridko, oj, obžaliivala večni njegov si pogin, Jočič si prosila, svete naj diihovne ma tvoj sin, Janoša si k sebi vzela, pravi tvoj je postao sin, Ar tak želo tvoj je Jezuš, doli s križa visočin, Petra si ti okrepila, naj zaviipa v smilenost, To si njemi ti sprosila, kak i mučeniško smrt, Ti vodila si pisavo svetih evangelijov, Prvo krono mučeništva splela si z molitevjov, Apoštolom zlate predge tvoja viista dala so, Ti skrbela, da ostali vsi so dobra zemle sO, Ti pozvala k svomi grobi za svedoke sladko vse, Da glasijo navuk sveti: diiša z telom v nebi je . . . Mati vsem si diihovnikom, vsi so driigi Kristušje, Vsi so tebi dragi sini, vsi so tebi Jezušje . . .
Srečen.
Šveti Rok.
Svetoga Roka dela 1 živlenje je bilo med svetom malo znano, Bog ga je odičo po smrti, kda je tomi odkrio njegove junaške jakosti.
Šveti Rok se je rodio na Francoskom v Montpellier, gde je njegov oča, Janoš, bio župan mesta i to proti konci 13. stoletja, okoli leta 1270—90. Mati je bila z Vogrskoga po imeni Liberija. Oba sta bila plemenitaškoga roda i brez dece, ar sta bila že priletna. A prosila sta pa dobroga Boga za dete, ki bi je odgojila za Bogar^òBra Mati Marija je posliihnola prošnjo dobre pobožne matere, porodila je sina, šteromi je dala ime Rok. Ar je dete bilo sad molitve, je dete iz zahvalnosti za to, ka jo je Bog poslühno, vzgajala v vseh jakostaj. Mali Rok je bio kak angelček, ki je predvsem liibo siromake i romare, štere je nazvao za prìjatèTè Bože. Mater je rad sprevajao k betežnikom v bolnišnice i njim prinašao tiste dare, do šterih je prišeo z zatajiivanjom.
Bogatih starišov sin bi si lejko privoščo dobre jestvine i pitvine, a Rok je raj vživao najprostejša jela pa se še poleg toga trikrat na tjeden posto kak mladenec. V šoli je bio prvi vu včenjej, a prvi tiidi v jakostnom živlenji.
Gda je bio 20 let star, sta ujemi vmrla oča i mati. Oča njemi je na smrtnoj posteli pravo, naj ne navežiije svojega srca na veliko bogastvo, štero herba, nego naj gleda na sirote i njim pomaga. Sveti Rok je bridko objokavao smrt svojih starišov, a potolažo se je z očinskim zadnjim navukom. To je ravno vsikdar želelo njegovo srce: liibiti Boga i njegove siromake. Po oči-noj smrti je on herbao županstvo mesta, a to je odstopo strici Viljemi, svoje bogastvo pa je razdelo med siromake i v ponoše-noj obleki z romarskov palicov v roki je v tihoj noči zapiisto svoje bogastvo i šo, kama ga je zvala Boža Liibezen. Napoto je v Rim, kde naj bi na grobej mučenikov zadobila njegova liibezen do Boga i bližnjega povekšanje. Na poti, 100 kilometrov pred Rimom, v mesti Akvapendente, je naleto na veliko nesrečo. Kolera je kosila nesrečno prebivalstvo. Ne bilo nikoga, ki bi nesrečnim liidem pomagao, ki bi mrtve pokapao, ki bi dvoro v bolnici. Rok se je včasi poniido za pomočnika v bolnici i z naj-vekšov gorečnostjov je dvoro tem od postele do postele, vnoge je pa tak v bolnici kak na cesti taki ozdravo samo z pobožnov molitevjov i ka je je prekrižao. Celo mesto ga je melo za resitela. Naj se ogne vsake hvale, je mesto taki zapiisto, kak je pomor prestano.
Iz Akvapendente se je napoto sv. Rok v Piačenco. Tü je tüdi kosio pomor. A sveti Rok je istotak delao tü, kak prie v Akvapendente, dvoro je betežnikom i vnoge je ozdravo po svojih gorečih molitvaj. Po vnogom trüdapunom deli njemi Bog naznani, da zdaj pride na njega trplenje. I naglo je prišlo. Be-teg se njemi je spravo v levo nogo naglo edno noč. Bolečine
SO bile tak velike, da je omedlavao od njih. Prebivalci Piačence, šterim je teliko dobroga včino, so ga zavrgli, celo zapiistili i komaj napol živ se je privlekeo v šumo, kde je najšeo zavetje v ednoj zapiiščenoj kuči. Mučila ga je velika žeja i je proso Boga, naj njemi pošle par kaplic vode, da si žejo pogasi, ne pa proso, da bi se rešo betega. Za Jezuša je šteo trpeti. Bog ga je postillino i se je nabralo teliko deževnice, ka si je žejo za prvo silo pogaso, sledkar je pa dober Bog odpro edno vretinco poleg njega, v šteroj si je prao ranjeno nogo i z štere je dobivao pitno vodo. Jesti ne meo. A ar se je viipao v Božo previdnost, ga je Bog ne zapüsto. Poleg šume je stanüvao lastnik te v gradi Pallastrelli: Gothard. Pleminitaš, naj se reši küge, se je
Sv. Rok. Njegov god se obhaja 16. avgusta
priselo iz Piačence v svoj grad v šumi i tü hodo po lovini. Neki den pride eden njegovih lovskih psov k stoli, i vzeme dol s stola falat krüha i odbeži ž njim, držeči ga v gobci. Drügi den ravno tak napravi. Gothard zdaj začne kregati svoje sluge, zakaj ne dajo psom jesti, ka kradnejo dol stola. Hlapci so odgovorili, da njim dajo ravno tak kak prie. Te so misli Gothard, če ešče ednok vzeme pes krüh, bom šo za njim, da poglednem, kam ga nosi. I resan tretji den je pes pali vzeo falat krüha s stola i bežao ž njim v log. Gothard ide za njim i ga dojde v kuči, kde je ležao betežen Rok, komi je pes krüh noso. Betežnika pita, što je i kak je sem prišo. A rok njemi Odgovori, naj se ne zdržava pri njem, ar ga je kttžni beteg zgrabo. Gothard se pretraši i odbeži. DüSnavest ga je pa močno grajala: Viš, tvoj pes ma več srca do toga betežnika, kak ti, ki ti je te brat po Kristuši. Osramočen se je vrno k Roki i njemi priporočao, naj ide ž njim,
da ga Vzeme v svoj grad, kde dobi tirano pa vse, ka ležej ozdravi. Rok je ponüdbo zavrno i ostao v zapiiščenoj kučici. Gothard ga je neštetokrat obiskavao i med svetimi pogovori tak zliibo, da ga je za brata meo i ga je šteo naslediivati. Pitao je pa Roka, ka naj včini, da si diišo spopolni. Svetec njemi odgovori, da more najprle svoje bogastvo zapiistiti i je razdeliti siromakom. To se je Goihardi teško vidlo. Zato je na Rokov tanač samo poskiiso to delitev. Tak se napravo, kak da nikaj nebi meo i zato je šo v Piačenco i tam od hiše do hiše proso miloščino. Se zna, da so ga fest za svoje meli, |kak vüpa takšiiS bogataš kak je on, prositi miloščino. Po velikom ponižanji je^l veseo prišeo k Roki i njemi je povedao, ka se njemi je godilo. '* Te je bio zadovolen ž njim i sta sklenila skupno živlenje po zgledi svetnikov. Gothard je razdelo svoje imanje siromakom i z Rokom skiipno vživao nebeško veselje v siromaškoj kučici. Med tem časom se je pa beteg znova pojavo v Piačenci. Gda Rok za to zve, se odipravi v nezahvalno mesto i čeravno plan-tav, dvori betežnikom i je ozdravla. Piačencinci so se pa zdaj skazali za hvaležne, globoko so se njemi zahvalili za njegovo dobroto i občiidiivali njegove zvünredne jakosti. Tak daleč je celo prišlo, da se je več gorečih mladencov javilo, da bi jih Rok sprejeo za tovariše, ka bi skiipno živeli svetniško živlenje. I tak je tiidi včino. Lepo skiipno so živeli, kak angelje na grešnoj zemli za lepa nebesa. Bi se njihovo število jako povekšalo, če Bog ne bi meo z Rokom driigih namenov. Po angeli ga je v nočnoj prikazni opomeno, naj se vrne domo, kajti vöra njego-voga ozdravlenja jo prišla. Ozdravo je i se je vrno v domovino v Montpellier. Gothard je nameno ž njim iti, pa ne njemi je dovolo, nego dao njemi je lepe tanače za nadalno živlenje, Sterili se je tiidi verno držao Gothard. Rok pa je prišo v svojo rojstno mesto, te, kda je tü divjala velika svaja. Dve stranki sta se borile za oblast. On bi lejko povedao, što je, a ne je šteo. Ponižen je šteo ostati. Slokoga, od posta zmučenoga romara nišče ne držao za nekdašnjega kneza, nego niti za romara ne. Držali so ga za špijona i kak takšega je dao njegov lastni stric, ki se je njemi meo zahvaliti za krasno mesto varaškoga župana, v temnico vrči. Štiri leta je bio v vozi, kak navaden potepač. A pazniki voze so pa občiiduvali njegovo pokorščino i zadovol-nost. Čiili so se celo aladki nebeški glasovi iz voze, štero je včasi obkrožavala svetloba po noči kak da bi sunce sijalo v njej. Vse to se je začelo širiti med narod i te je postao nemiren pa se spitavao, zakaj pa ne püstijo na sloboščino toga voznika. A kesno je že bilo. Voznik je k sebi je dao pozvati ešče ednok svojega spovednika i se njemi je spovedao iz celoga živlenja. Te je spoznao v mirajočem deviško čistost, globoko ponižnost, gorečo lübezen do Boga i bližnjega. Po spovedi je Rok proso spovednika, naj ga püstijo tri dni pri miri, da se vtopi v pre-mišlavanje Kristušovoga trplenja i se täk pripravi na smrt. Postili so ga pri miri. Sveti Rok pa je želo biti zdrUžen že z Je-
zušom. Zato je poslao te svojega angela, šteri njemi je povedao ete reči: „Kristušov sluga! Gospod me pošila, da sprejmem tvojo zvoljeno dušo, glej, prišo je čas plačila. Če maš kakšo želo, prosi i Ji bo spunjena". Z zadnjimi močmi je etak molo sv. Rok: „Čenii dober Bog šče skazati še milost, ga prosim, naj ozdravi vsakoga, ki me bo proso, ali da se reši küge." Angeo je odgovora : „Naj se zgodi", i je odleto z diišov sv. Roka v nebesa, da tii vživa večno plačilo v kralestvi lübezni, ar je živo samo v lübezni.
Po smrti so pazitelje voze najšli svetnikovo telo vso bli-ščečo, kre niega sta gorela dva posveta i na tablo sta najšla zapisano: „Rok bo vaš zavetnik proti kiigi."
Nato so po imeni začeli iskati neznanoga voznika rojstni kraj i z začUdenjom prišli gor, da je to bratanec njihovoga župana. Te je taki dao telo odpelati v grad pokojnikov, kde se je nešteto naroda zbiralo več dni, dokeč ne bio zakopan v cerkvi. Njegovo češčenje je raslo od dneva do dneva, čtide so se po-množavale, zato ga je pa Cerkev postavila na oltar. Njegovo češčenje se je posebno te povekšalo, gda se je v Konstanci, gde je Cerkveni svetovni zbor držSo svoje seje, pojavila kuga i taki odpravila, kak se je opravila procesija njemi na čast, v šteroj so nesli njegovo podobo. Sveti Rok, reši nas telovne, predvsem pa duševne küge i nečistosti. Papa Vrban VIII. je do-ločo sv. Roki na čast molitve i sv. mešo. Njegov god se obhaja augusta 16.
Šesto poglavje.
Marija Magdalena v Provansi.
Jezuš ne prebivle več vidno na tom sveti. Zapüsto je apostole, svojo mater i prijatele svojega srca, tüdi tem je bio določeni čas živlenja i določena smrt. Sv. Peter vmerje v Rimi i to na križi kak njegov Gospod. Vsi apoštoli potrdijo svojo vero z mantrniškov smrtjov. Celo sv. Janoš je ne bio popunoma ob-varüvani pred mantrništvom. I gda je dokazao, da je za vero pripravlen dati tudi živlenje v mantrniškoj smrti, je bio čudežno rešen smrti. Potom je preživo svoje živlenje do visoke starosti
i to njemi je dalo čas, da je v svojem evangeliji najlepše po-pisao i nepremaglivo dokazao božanstvo Jezuša Kristuša. Bio je tiidi edini deležen pravice, da njemi je bilo dano s proroškim diihom gledati v prišestnost cerkve i nam je svoje nazveščenje zaptisto v Iepoj podobi, gde bodo mogli izvoljeni zadnjih dni najti razsvetlenje i oporo, da bodo vzdržali do konca. Nato je vmro ves v miri, potom kak je krščenikom skoro brez nehanja polagao na srce reči, štere je tiidi zapisao, da jih je Jezuš po-vedao svojim apoštolom: Deca, liibite se med sebov!
Tiidi dnevi Jezušove matere po vstajenji i vnebohodi liib-lenoga sina so bili kratki. Hrepenenje, ki je v globini njene diiše razvezalo vse vezi, ki nas privlačijo na te svet, jo je gnalo od-tec. Z diišov i telom je bila vzeta v nebo i povišana na tron za kralico ängelov i lüdi, ki jih lastna skrb za zveličanja pripela k večnomi živlenji.
Spodobno kak Jezušova mati i sv. Janoš, je tüdi Marija Magdalena svoje živlenje ne zaklUčila z mantrniškov smrtjov. Poteklo i vgasnolo njoj je v tihoj, mirnoj lübezni. Živela je pri nogah Jezušovih, čeravno je on že odišeo k svojemi Oči, kak negda v Betaniji i na Kalvariji, ar hrana njene lübezni so bili sladki spomini na srečanje i živlenje z Jezušom i ne je čutila, da bi njoj bilo šče kaj drügo potrebno, kak da v svojoj diiši misli na njega, šteroga je nekda gledala z mrtelnimi očmi, gda je prebivao na zemli.
Ali gde je zdaj kraj njenoga mirnoga bivališča? Gde preživi ostanek svojega blagoslovlenoga živlenja na zemli? Ali so püstinje na Vzhodi, ali obrežje Jordana, gora Sion, ali hišica v Nazareti ali v Betaniji? Gospod Jezuš je s svojov materjov ob-daro Jeružalem, s sv. Petrom Rim, s sv. Janošom Malo Ažijo. Komi pa je določo dediščino Marije Magdalene?
Znamo že, da je Sin boži to zročo Franciji. Izročilo, zgodovina, spominske slike, vse to nam povsedi tak sporoča i Previdnost je štela svojemi svedočenji dati nepremaglivo dokazno moč. Nišče ne stopi na zemlo Provanse, da ne bi skoro pri vsakšem stopaji srečao kakšega spomenika sv. Marije Magdalene. Vsepovsedi jo najdemo. Ne je v zvezi samo v spomini na posamične dogodke, nego njeni spomin je navezani na najvekši dogodek, ki ma v zgodovini krščanskih narodov prvo mesto, na spreobrnitev lüstva. I brez dvojbe je ne nikši dogodek pognao tak globokih korenin v spomini naroda äli kakše dežele kak ravno ta spreobrnitev, ki je prinesla novi veličastni boži navuk, šteri je tak močno vplivao na versko gledanje i navade celoga naroda.
Zato tüdi nega krščanskoga naroda, šteri nebi ohrano spomina na svoje prve glasnike Kristušove vere, šteri ne bi častio njihov grob i ne bi njim na čast zidao cerkve i je proso pomoči i šteri ne bi verno brano toga izročila svojega lüdstva proti vsem brezverskim napadom.
Gda je krščanstvo prisvetilo v Provänso, je ta dežela že dugo več ne bila domovina kakšega divjega liidstva, bila je že nad sto let rimska provinca. Od Rima i Grčkoga je prevzela teva izobrazbo. Po Marseji je bila v zvezi z vsemi obalami Sredozemskoga morja, ladje so pogosto jadrale iz ednoga pristanišča v driigo.
I gda je zdaj prišeo prvi glas evangelija, se Provansa ne mogla vkaniti gledoč na tiste, ki so njoj od Vzhoda prinesli novo veliko nazveščenje. Spoznala je je i je presodila, i že prvle kak bi bila spreobrnjena k novoj veri, so njoj bila njihova imena tak sveta, kak do tistoga časa nikše ime ne. Što bi mogeo dvo-jiti v tom ? Što naj ne bi znao, da ma lüdstvo posebno v stvareh svoje vere bolši spomin kak posamični človek i da ga čas namesto, da bi ga släbio, ga vsikdar pomlaja? Ka je kak slii-žba Bogi na oltari i molitev v srce zapisano, duže trpi kak marmor i bron i imena kralov, ki so živeli i vladali v zgodovini, so na marmor i bron ne tak neizbrisno i nesmrtno zapisani kak imena apoštolov v diiše; narodov i liidstev.
Naši v Franciji zbrani I. 1937.»aprila 4. v Tigy.
Komi se ma Provansa zahvaliti za svojo vero? Što njoj je pred devetnajststo leti ob zarji novoga evangelskoga dneva pri-neseo prvi žarek istine, ki je vstanola i zasvetila v globoko tmico človeškoga roda? Za to milost se ma zahvaliti hvalevrednoj družini iz Betanije, štere gost i prijateo je bio Jezuš Kristuš, Läzari, Marti, Mariji Magdaleni i njihovima tovarišoma Trofimi i Maksimini. Ta imena so se navčili sinovje od svojih očov i so je očovje s hvaležnostjov sprijali od dedekov.
Za Marsej pravijo, da je bio sv. Lazar tam prvi piišpek ; Aiks ma za svojega prvoga piišpeka sv. Maksimina, v Arli pa je bio sv. Trofim. Avignon i Tarascon naj bi sv. Marta prebudila iz noči zmote, sv. Marija Magdalena, ki si je naj bolši deo
izvolila, pa živi v enakom spomini povsedi kak kralica apoš-tolskoga dela v celoj Provansi.
Njeno hvalo in češčenje iz prvejših stoletij so obnovili spomeniki. Zaman so se divje čete valile prek Provanse, zaman so v njo vdirali Saraceni z ognjom i klanjem: vsa ta večkratna piistošenja so ne mogla nikaj proti spomenikom, s šterimi je liidstvo štelo ovekovečiti spomin na ustanovitele njihove cerkve.
Marsej šče lehko dnesden vidi na obokaj opatije sv. Vik-tora votlino, gde so se pri Lazari zbirali kristjani te prve cerkve i gde je počivalo telo njihovoga prvoga piišpeka, dokeč je ne pred prodirajočim islamom v cerkvi v Autuni najšlo bole var-noga mesta.
Tarascon časti grob, v šterom so ohranjeni ostanki tela sv. Marte i na marmori, šteroga je čas ne mogeo pokvariti, spozna romar šče dobro ohranjeno sliko obiijenja Lazara. Dva driigi va šče znamenitejšiva nagrobniva spomenika, ki jiva je bratska liibezen v ednoj votlini zdriižila, spominata popotnika na to, da je počivala Marija Magdalena nasproti sv. Maksimi. Kraji so dali ime po sv. Maksimini. Tii je sv. Magdalena dokončala svoje zemelsko romanje, tii jo je pokopao sv. Maksimin v alabastrnom grobi v spomin na tisto alabastrno posodico, v šteroj je svetnica dvakrat čuvala dišeče olje, šterim je mazilila Zveličara. Tam je bilo k večnomi počitki položeno tiidi Maksiminovo telo na njegovo posebno želo, da počivle bliizi nje, štere srce je bilo tak drago Njemi, samomi Žveličari, angelom i liidetn, ki jo šče zdaj skoro po dvejezero letaj tak radi častijo i obiščejo.
Maksiminov nagrobni spomenik predstavla apoštolsko poslanstvo, štero njemi je bilo zročeno od Jezuša Kristuša. Spomenik Marije Magdalene pa nosi na sebi sledi iz živlenja Sina božega. I na ednom frizi, šteroga je liidska pobožnost že skva-rila, se je negda vido prizor, kak Marija Magdalena mazili Jezuša.
Vsi ti nagrobni spomeniki, ki so med sebov povezani po časi, osebah i svetosti, nosijo na sebi značaj prvih dni krščanstva. Prav lehko se na njih spoznajo rimske oblike i tista posebna pomešanost krščanskoga naziranja z poganskimi podobami, ki je bila v tistom časi v navadi. Vsakši poznavalec stare dobe se tomi čiidi, pripoznanje takših, ki težko vervlejo, je dokaz za češčenje, ki je navezano na te častitlive spomenike.
Pa to so ne edini sami. Liturgija vnogih cerkev se ž njimi sklada, kak tüdi z izročilom. Nazadnje tiidi zgodovina da vsem tem znamenjom, izročili, spomenikom i liturgiji pečat istinskoga dokaza. Dugo so mislili, da se niti eden pisateo ne dotekno živlenja sv. Magdalene, da ga ne zapisao v večne strani zgodovine. Borili i upirali so se proti veri liidstva, proti nemomi sve-dočenji marmornatih spomenikov, proti svetkom i navuki cerkve, proti celoj vrsti dokazov i so proti njim postavlali mučanje zgodovinskih pisatelov. Spitavali so se, gde leži živlenjepis sv. Magdalene i če se pred edenajstim ali dvanajstim stoletjom v evrop-
skih knjižnicah ne našla nikša sled živlenjepisa sv. Magdalene i če se pred edenajstim ali dvanajstim stoletjom v evropskih knjižnicah ne našla nikša sled živlenjepisa žene, štera je mela tak privlačno srce i tak svetniškoga diiha.
Ali boža previdnost je čuvala nad tem. V ednom od štiri-dvajsetih kolegijov slavnoga vseučilišča v Oksfordi, ki šče zdaj nosi ime sv. Marije Magdalene, so pobožne roke odkrile rokopis, v šterom je imeniivani Rabanus Maurus, mainški piišpek, v začetki devetoga stoletja kak pisateo, i te rokopis vsebiije živ-lenjepis sv. Marte i sv. Marije Magdalene.
Pripomnimo samo to, da je bio Rabanus Maurus zavolo svojega znanja, svoje pobožnosti, svojega vpliva, svojega pozvanja i svojega dostojanstva eden izmed najpomembnejših liidi devetoga stoletja. Delao je dvajseti let kak opat v Fuldi, nato se je prostovolno odpovedao svojoj sliižbi i dostojanstvi, da odide v samoto, a je bio proti svojoj voli povzdignjen za main-škoga hercegpiišpeka. Odlikiivala ga je istinoliibnost i vernost v njegovih zgodovinskih spisih.
Njegov živlenjepis sv. Marte i sv. Marije Magdalene je ne-olepšavano popisavanje živlenja, ki ide stopaj za stopajom za evangelijskim sporočilom. I gda se evangelij z Jezušovim vne-bohodom zakliiči, se naslanja na kesnejše spise, ki so zazna-miivani kak vretine i podlaga za živlenjepis.
Zdaj so pa najšli kak njegov spis, tak tiidi te stare spise. Dobili so je iz pariških bibliotek. I telko dragocenejši i vrednejši so nam, ar če je primerjamo z delom Rabana Maura, najdemo v njih skoro iste reči zapisane. Kak misli Rabanus Maurus sam, so nastanoli ti spisi že davno pred devetim stoletjom, ar jih imeniije stare vire. Pa v istini nosijo na sebi znake starodav-nosti, tisto preprostost i kratkost, ki je značilna za starejšo dobo. Pripisiijejo je petomi ali šestomi stoletji, to je dobi, gda so bili šče vsi spomeniki apoštolskoga delovanja sv. Magdalene i njenih tovarišov v Provansi šče skoro novi, gda je šče ne bilo vpadov divjih narodov i Saracenov v to pokrajino. Zato v tis-tom časi ne bilo težko podati istinsko sliko od dela i živlenja teh svetnikov.
Tak je čas namesto, da bi zatemno slavo Marije Magdalene, jo je šče povekšao. Kak se to godi za knige i spise krščanstva, da vsakše stoletje za istino krščanstva prinese kakši novi dokaz, raznotak se je zgodilo tüdi za spise, ki vsebüjejo živlenje i delo sv. Marije Magdalene. Znanost je osvetlila izročilo z jas-nejšov svetlostjov. Zato, če bomo šče dale sledili živlenjskomi teki naše drage i slavne svetnice od praznoga Zveličitelovoga groba pa do njene smrti, se nam ne bo nikaj čUdno vidlo, če
jo najdemo na blagoslovlenoj zemli Provanse.
*
NA2flJvNfìR0CJE
mlfìtere cerkve.
GOSPA O'CONNOR.
Po rodi je bila Američanka, doma iz Kalifornije, po veri je bila luteranka, njeni mož pa katoličanec, po svojem zvanji sodnik. Občiitila pa je, da jo njena vera ne zadovoli, zato je večkrat šla k katoličanskoj božoj sliižbi. Kalcpa, vsega ne mogla razmiti, ka se je tam godilo, njeni mož se pa tüdi ne dosta brigao za to. Küpila si je nekaj katoličanskih knig, da bi se osvedočila, štera vera je prava. Njeno občudovanje nad veličinov katoličanske vere je rastlo od dneva do dneva. Kregala je svojega moža, zakaj njoj nikdar nikaj ne pravo od katoličanske vere, gda sama vidi, da je ta vera dosta bole popuna pa lepša i bole istinska kak luteranska.
Moža je bilo sram i pripoznao je, da se je že od svoje mladosti nikaj ne več brigao za vero. Žena pa njemi je nevstrašeno vrgla v oči:
„Kak moreš svojo vekivečno srečo tak po-stavlati na kocko (v nevarnost); naša najpogla-vitnejša skrb na zemli je, da se pripravimo za nebesa ... K sreči šče ne prekesno za tebe, da nadomestiš to, ka si zamüdo i se pali obrneš na dobro. Meni pa je šče Bog zročo driigo delo, da preiščem, na šterom kraji je istina, zato ka je nemogoče, da bi mele dve tak različnivi veri v sebi pravi Kristušov navuk, šteri vodi v blaženost." Tak je gospa 0'Connor stopila na pot
iskanja. Obiskala je bližnjega katoličanskoga diihovnika, se po-gučavala ž njim od vere i tak vdablala prave navuke. Pa ona ne sprejemala vse to brez lastivne sodbe, liki je vsakšo reč djala na vago i si dobro premislila prie, kak se za kakši navuk odločila. Gda sta pà pri verskih istinaj prišla do božega Tela, gde se spremeni kriih pa vino v Telo i Krv Kristušovo, ne štela dugo toga vervati.
Pa dühovnik njoj je mirno pravo: „Gospa, žao mi je, ali zavolo Vas ne bo Cerkev spremenila niti edne jote (slove) v svojem navuki. Ona je raj dopüstila, da je na priliko celo angleško kralestvo odpadnolo od nje, samo da je ostala verna sa-moj sebi i svojemi božemi poslanstvi".
Pa tüdi prek toga je šla i 1. 1883. je puna prekipevajočega veselja i hvaležnosti prestopila v katoličansko vero.
— Naša najpoglavitnejša skrb tu na zemli je, da se pripravimo za nebesa, je pravila 0'Connor svojemi moževi.
Si že gda premišlavao, dragi čtevec, da je čas, v šterom živimo, velki čas, v šterom si kovemo svojo prišestnost. Človek rad pozabi v sredini te babilonske zmešnjave na svoje dužnosti, štere terja od nas večna blaženost. Znaš, da je naše živlenje na zemli edno velko romanje proti večnomi domi, čiravno ka večkrat spadnemo, se spoteknemo, pa se pali zdignemo i romamo dale. Mi ne vemo, kakši bo obraz sveta v prišestnosti, ne vemo, ka nam prinesé prišestno leto. Zmešani smo, dostakrat iščemo poti tam, gde je nega. Dobro znamo, da nišče nemre nikomi vzeti tistoga globokoga mira, ki dobro zna, v koga zavüpa. To zavUpanje je Bog, šteri je isti včera i dnes. Vnogi, vnogi pa so pozabili na njega, kak mož té spreobrnjenke. Gde pa nega Boga, nega lübezni, gde nega lübezni, nega sreče, gde nega sreče, nega blaženoga zadovolstva.
Istina je tüdi, da nemarno zavüpanja v te svet i njegovo posvetno veselje, naša poglavitna skrb je, da zveličamo svoje dUše. Pa itak žive v tom sveti naš brat i sestra v Kristuši, šte-riva sta dostakrat lačniva pa nagiva, nagnimo se do njeva i po-mozimo njima. Velka istina stoji pred našimi očmi, da bomo ednok dayali odgovor, kak smo vršili slUžbo lübezni. Ne bogastvo, ne čast ali lepota, liki Bog je naše ravnilo, po šterom naravnamo pot svojega živlenja i svoje mišlenje. Vsakši den, vsakša vöra nam prinaša zadosta prilike za delo lübezni, gde je Bog središče.
Delajmo vsi za to z vsemi močmi, da bo Kristuš pali naše središče, da zavzeme v sveti tisto mesto, ki njemi kak Bogi pa Odküpiteli düS ide i najšli bomo tüdi mi za svoje preplašene dUše srečo pa mir.
Srečna fara, štera ma dosta pozvanj za dühovski stan ; ešče bole srečna je tista, štera ma dosta novomešnikov, najsrečnejša pa je tista, štera ma goreče duhovnike zà dušne pastere. Molimo dostakrat za vse to.
^^ Sv. IVAN BOSKO.
Kak je bio Don Bosko na ednoj strani neizprosen i oster v zatajiivanji samoga sebe, tak je z drüge strani skrbno pazo na potrebščine drugih, pa vsem lübeznivo pomagao, gde je mogeo.
V Oratoriji se je vzgojilo za časa njegovoga živlenja okoli 15.000 dečkov. Ešče dosta več je bilo dečkov, ki so v njegovih mladinskih domovih dobivali izobrazbo. Te vse, edne i drüge je segrevao žar njegove lübezni.
Don Rua pravi: „Vseh tak vnogovrstnih skrbi, štere njemi je nareküvala lübezen do sinov, skoro ne mogoče opisati. Vsem je po-stao vse. Če ne bilo mesta ali sltižbe v zavodi, je iskao i najšeo slfižbe pri drügih. Večkrat je sam dvoro dečkom v obednici. Če je bilo potrebno, jim je tüdi vlase rezao, celo kühao je. Bio jim je več kak oča, več kak mati. Če so zbetežali, jim je posveto najvekšo pazlivost. Pogo-stoma jih je obiskavao i lepo tolažo. Gda je šteromi šlo na slabše, je žrtvUvao za njega dneve i noči, da bi njemi s svojov navzoč-nostjov lejšao bolečine. Zato smo pravili vsi: „Kak sladko je vmeräti v zavodi, gde stoji kre smrtne postele Don Bosko."
Edna mati je zvedila, da njoj je zboleo v zavodi sinček. Popaščila se je, da bi njemi dvorila. Bojala se je, da tam mogoče ne bo meo potrebne oskrbe. A kak se je začttdila, gda ga je najšla, istina v velikoj vročini, ali obdanoga od skrbnih gospodov. S skuzami v očeh je djala: Dober Bog, razlej bogato svoj blagoslov na Don Boska i njegov zavod ! Ti pa, sinko moj, ostani tü! Štela sam te vzeti s sebov, a doma ne bi meo takše oskrbe, kak ti je tü dana. Te zavod je zaistino Gospodova hiža i Don Bosko je svetnik!
Do vsakoga gojenca je bio Don Bosko očinsko prijazen. — Ednok je pozvao k sebi dečka Sala. Te zapita, ka žele: „Rad bi spio v tvojoj drtižčini šalico kave," je odgovoro Don Bosko pa njemi jo prijazno ponüdi. Nato njemi pazlivo i previdno naznani smrt njegovoga očč. Dečkec prasne v bridek joč, a g. Ala-zonati njemi šepetne na vüho: „Potolaži se: vmro ti je eden oča, ostao ti je drügi." Don Bosko je bio pripravleni obdržati dečka
brezplačno v zavodi, Če domači nebi zmogli meseČnine. Ž doma, kem se je podao za nekaj dni, je pisao dečkec Don Boski: Verte mi, da se mi spremenijo skuze, štere točim zavolo očine smrti, v skuze tolažbe, gda se spomnim na Vas.
Svetnik se ne bojao dela, ne ponižanj, če je šlo za to, da preskrbi svojim, ka jim je bilo potrebno, rekoč: „Glad, ki sili vuka, da ide iz brloga iskat hrane za svoje mladiče, žene tiidi Don Boska, da ide deleč, deleč iskat krüha za svoje sirote." Večkrat njemi je što prošnjo odbio na odüren način, ka ga je bridko bolelo, a ne se čiito zavolotoga razžaljenoga, niti njemi je to ne zmenšalo goreče lübezni. „Sam sam vido — pravi g. Rua — sramotilne odgovore na prošnje za pomoč njegovim si-romaškim gojencom. Ednok me je naproso, naj odgovorim na edno takše pismo. Odpiši njemi — mi je naročo, da je popunoma njegova stvar, če šče ali nešče pomagati mojim sirotam, da pa nikak ne dela dobro, gda me sramoti s psüvanjom, zato ka se jaz brigam za nje. Itak njemi izrazi moje poStüvanje i povej, ka sam ne čemeren na njega. Spominam se, ka so šli ti krotki na-vuki tistomi jako k srci i je postao Don Boskov prijateo."
Njegova lübezen se je znala prilagoditi potrebam, zmožnostim i značaji vsakoga posebi. Gda je srečao klerika, ki je bio boječega i malodušnoga značaja, njemi je, smeječ se, znao praviti: „Nikaj se ne boj Don Boska! Vej znaš, da ti on šče samo dobro. Za male pregreške se ne bo brigao, velike ti bo pa odpüsto."
Za vse se je zanimao, kak njihov pravi oča, za vse je meo prostorček posebne lübezni v srci pa tüdi njega so vsi jako radi meli. „Dovolite, da vam povem — je pisao sobratom v Lanzu — pa nišče naj se ne razžali: vsi ste ropari; ponavlam: roparje ste, vse ste mi vkrali. Gda sem bio med vami, ste me očarali s svojov dobrotlivostjov i lübeznivostjov, s svojov navezanostjov ste me vsega zvezali, samo to nevolno srce mi je ešče ostalo. Zdaj pa je prišlo ešče vaše pismo, podpisano od 200 dragih mi rok, pa se je polastilo tüdi srca. Nikaj več je ne ostalo v njem, samo goreča žela lübiti vas v Bogi, delati vam dobro, rešiti düSe vseh." Oblübo jim je, da bo opravo sv. meše po njihovom nameni i ešče dodao: „Vi pa mi böte izkazali uslugo i se me tisti den spomnili pri sv. obhajili, da bom mogeo tüdi jaz priti z vami vred v nebesa."
Ne mogoče povedati, kak je rad meo vsakoga od svojih. „Če bi me pitali, lübim li svoje sine, bi odgovorio: da, i vse vednako; ravno tak kak lübim svojo roko i vsakši svoj prst posebi; niednoga si ne bi püsto odrezati, zato ka so mi vsi dragi."
Prav posebno lübezen je gojio do tistih članov svoje drü-žbe, ki so meli izredne zaslüge. Trpo je pri misli, da je tomi ali onomi težko živeti deleč od njega, zato je nešternim sam plačao vožnjo, samo da so mogli priti v Turin ga obiskat. Do-keč so njemi moči doptiščaie, je pisao vsako leto pismo vsa-komi misijonari, tak dühovnikom kak klerikom i pomočnikom.
Pa kak prisrčno ! Gospodi Kaljeri je pisao mesečno po dve pismi. V tistom, šteroga je poslao tri mesece po njegovom odhodi, pravi med driigim: „Včera smo meli gledališko predstavo. Izpadla je sijajno. N. je spevao „Izgnančevoga sina"* z najbolšim uspehom; a miseo, da je skladateo te skladbe tak deleč, me je globoko genola. Med vsov predstavov sam mislo samo na svoje drage salezijance v Ameriki."
Za vse svoje sinove pa je pripravo Iiibeznivo pismo, ki naj bi se jim poslalo po njegovoj smrti. Med driigim pravi: „Ne se vam trbe žalostiti, da ste me zgiibili. Smrt je dug, šteroga moremo plačati vsi, za tem pa nas čaka bogato plačilo za ves triid, ki smo ga prestali iz lübezni do Jezuša. Mesto jokanja, rajši trdno sklenite, da ščete ostati stanovitni v svojem zvanji do smrti."	(Daie).
Hodimo k sv. prečiščavanji.
Bog se ponižava v sv. hoštiji, da bi se njemi tak z vekšim zavüpanjom približali, posebno pri sv. obhajili. Za nas je to najvekša sreča, da se smemo te bože večerje vdeležiti. Zakaj na to tak malo mislimo? Zakaj večina samo ednok ali dvakrat na leto pristopi k sv. obhajili?
• Prvi nema časa; ma toliko drü-gih, bole važnih opravil. Drügi pravi: Vej nemam greha, ka bom hodo k spovedi! Tretji se ne vüpa; pravi: nesam vreden. Štrti se boji, da ne bi včino preveč dobroga. Peti nema teka nad božim kruhom.
Vsi ovi ne poznajo darü božega. Vere nega, močne žive vere! Zato sv. hoštije ne cenijo, zato nemajo teka za njo, zato nemajo časa hoditi k sv. obhajili. Če verjemo, kaj mamo v sv. ho-štiji, potem vidimo, da so vsi izgovori, s iterimi se lüdje odtegujejo od sv. prečiščavanje, prazni. Poglejmo si ed-noga.
„Vej nemam greha, ka bom hodo k spovedi!" Te izgovor se večkrat čUje. Tisti, ki tak govorijo, so dvoje vrste. Nešterni màjo dosta grehov, samo da jih ne poznajo, düSnavest jih več ne peče, kak ne peče vuka, čiravno je ovco raztrgao. To so okorni. Od teh ne govorimo tU.
So pa zaistino lüdje, nemajo velikih grehov — a male po-greške ma vsaki človek — i zato mislijo, da jim ne trbe iti k
* Uglasbio Kaljero.
sv. obhajili, to so istina pošteni i pravični liidje — menjica njim pa liibezen do Boga. Menjka njim hrepenenje po zdriiženji z Bogom. To zdriiženje je glavno. Če smo z Bogom zdriiženi, smo bogati, samo na dobrom, vej je Bog vse naše bogastvo i naša sreča. V sv. prečiščavanji se diiša zdriiži z Bogom. Pri liideh, ki živejo v smrtnom grehi, je glavna sv. spoved. V spovedi se diiša z Bogom zmiri. Pri liideh pa, ki živejo v milosti božoj, je ne glavna, ne najpotrebnejša reč spoved, nego sv. prečiščavanje: zdriiženje z Bogom. K spovedi idejo takši pravični liidje ne zato, da se z Bogom zmirijo, nego, da si takrekoč zbrišejo prah s svoje diiše, da je bole vredna prijeti k sebi Boga.
Ešče nekaj povemo tem pravičnim. Človek, ki nema nik-šega smrtnoga greha, je pred sv. obhajilom ne dužen iti k spovedi. Lehko pristopajo den z dnevom, nedelo za nedelov k sv. obhajili brezi spovedi. To je navuk sv. Cerkve. Moremo ga vervati. Da pa se tiidi v svojem razumi osvedočimo, poglejmo sledeče:
K sv. obhajili smeš iti, dokeč si v milosti božoj. Gda si v milosti božoj? Kda nemaš smrtnoga greha, si v milosti božoj. Ki je v milosti božoj, je boži liiblenec, je bože dete. Dete ma vsaki den pravico jesti pri očinom stoli.
Se razmi, da se ne sme letati k sv. obhajili samo tak kak se ide okapat ali kiihat. Moramo meti sveto poštiivanje pred njim, a bole kak strah naj nas prešinja liibezen. Bog je neskončno veličasten, a v sv. hoštiji je svoje veličastvo skrio, vkrej djao. Tii je on sama ponižnost i sama liibeznivost. Zato se njemi približajmo tiidi mi z liibeznijov i veseljom!
Nova driižba „Molilk Marije Srednice".
Maja meseca leta 1928 je Rim potrdo Kongregacijo frančiškanskih redovnic „Molilke Marije Srednice", šterih glavni namen je Marijo vsigdar vredno častiti i to javno (podobnost s svetkom Kristuša Krala).
Pravila so tretjeredniška Pija XI. „Mila pravila", ki pa do-volüjejo posameznim kakše ostrejše dejanje. Navadno zdravje zadostiije. Sprejme se do starosti 40 let. Glede običajne dote, (ki je za nešterne samostane malo vekša), nega posebnoga pravila: se določi po razmeraj, glavno je pozvanje. Tiidi dovice se sprejmejo. Postulat trpi 6 mesecov, noviciat pa 2 leti. Oblečene so popolnoma belo, v znamenje, da so se posvetile Mariji. Vsaka ma svojo celico. Driižbo je priporočilo 65 cerkvenih knezov. Vsi njoj pripisiijejo veliko nalogo v našem časi, gda se delo tak preveč časti, pozabla pa na notrašnje živlenje...
Točnejša navodila davle: R. P. Samuel, 21. Berthier, Paris 17.
Dnevni red „Molilk Marije Sredniče".
Ob 5 viiri vstanejo.
Ob 5-40 viiri v kapelo : molitev, premišlavanje, Marijin oficij (prima i terca).
Ob 6-45 viiri sveta meša (štiri dni v tjedni „liturgično" molijo mešne molitve, driigi 3 dnevi so dovoljeni za osebno pobož-nost). Zahvala i kratko čtenje Marijansko.
Ob 7 45 zajtrk (tiho). Spoved prostovolne prelomitve pravil.
Ob 8 viiri razdelitev dela, kä zavolo pokorščine majo vekše zasliiženje.
Delo (zajtra navadno v celici). Tihota.
Marijina hvalnica. Gda do samostani meli zadostno število molilk, se bo Marijina hvalnica, ki te mora postati neprestana, začela včasi po zajtrki i se ne pretrgne do večera, v zaporednih skiipinaj.
Dokeč število še nezadostno, so viire hvalnic sorazmerne sküpinam, ki jih molilke morejo niiditi.
Ob 10 viiri dühovna zbranost.
Ob 11 viiri Marijin oficij (sexta in nona).
Ob 11-30 viiri zbiranje v obednici i obed; čtenje: sveto Pismo, katekizem, cerkvena zgodovina, živlenje svecov, marijansko čtenje po vsakšem obedi. Molba Najsvetejšega v kapeli. Spitavanje diišne vesti. Ponovitev jiitrašnjoga sklepa.
Odmor (v časi pokore i diihovnih vaj izostane).
Ob 1-30 viiri Marijanski oficij (vespere in kompletorij). Li-tanije sv. Frančiška. Spitavanje diišne vesti glede Liibezni i Diiha molitve.
Ob 2*15 viiri delo (navadno skiipno). Mučanje prekinjeno s kratkim čtenjom.
Ob 4 viiri j&žina (po potrebi, na priliko v betegi).
Ob 530 viiri velka tihota. Diihovno čtenje, vsakša posebi i prosti čas za dühovna opravila.
Ob 6 viiri konec velke tihote. Marijinski oficij (Matutinum in LaudesJ.
Ob 645 viiri večerja (čtenje: dokonča se živlenjepis svetca prišestnoga dneva). Odmor (ki izpadne v časi pokore i diihovnih vaj).
Ob 8 30 viiri v kapeli: Molitev. Priprava molitve za zajtro. Spitavanje diišne vesti. Velika tihota.
Ob 9 viiri v celice za počinek.
Ob 9-20 viiri se posveti vgasnejo.
Vsakši mesec en den velika tihota za mesečno obnovo.
Vsakše leto diihovne vaje celi tjeden.
Dobra Mati Marija, presodi to svojo cvetko tiidi v Slov. krajino.