PESMI Julian Tuwim SPOMIN Imel sem sončno cesto, imel prečuden dom ... Tožno je mojemu srcu, tožno je mojim snom ... In v hiši bilo je okno, tega je že mnogo let, in gledal sem, gledal, gledal tja v daljni, tihi svet... Morda sem bil tam trenutek, morda iz veka v vek ... Le to vem: neko jutro je padal beli sneg. In smešno, belo, otroško se v soncu smejal je moj dom! Tožno je mojemu srcu in davnim, belim snom... ŽIDEK Poje na dvorišču, s cunjami ovešen, majhen, reven Židek, žalosten in smešen. V svet so ga pognali, bog se ni ovedel, zmešal mu je glavo, v vekih jezik zmedel. Praska se in pleše, joče siromaček, da se je izgubil in da je beraček. S prvega nadstropja pesnik norčka gleda: — Bratec moj ubogi, kakšna grenka zmeda! «* 771 Kam nas je zaneslo? Kje smo se zgubili, vsemu svetu tuji, vsem ljudem nemili? Glej, tvoj brat je pesnik, po vsemirju pleše, z glavo vso razvneto, da se pesem krese. In srce si vzame, ga v papir zavije, \rže na dvorišče, da se tam razbije. Naj ga Zidek drobni potepta z nogami! In potem po svetu — vsak po svoji strani. Na to naše davno, žalostno in blazno romanje v neznano, romanje nakazno. A nikjer pristana — kaj nam vsi napori? — Zidje vi pojoči, Zidje moji nori... ODGOVOR Torej: trezen se ne morem vrniti. Razumi in nikar ne bodi huda, saj je to delo pasje polno truda: da se sploh vrnem, se moram napiti. Resnično — treba je vse pustiti, zavreči dom, tebe, iti vse dalje, pratrebne so vse večje in večje razdalje, vedno se res ni mogoče vrniti. In zato se je treba napiti, da bi človek čisto pozabil nase, šele na stopnicah se zgrabil za lase, in se — kot jaz — po prstih vrniti. 772 UČNA URA Uči se, otrok, govori: To pred hišo — so grobovi, grobčki •— veliko grobišče ... To je tvoje učilišče. Tu na zasneženi prsti mračni križi v črni vrsti, mrak in žalost nad Varšavo, z znanjem polni svojo glavo. Z metežem vihar se daje, zmedo širi na vse kraje, z grozo sega v sanje tvoje ... Ne pozabi, dete moje! V snu ponoči krike seješ, ptice strašne v letu šteješ, zjutraj — v zemlji razorani prstki so ti pokopani. Uči razvalin se, žice, lepe poljske govorice, v svet mogočni, polna gneva, pesem tvoja naj odmeva. Pariz, 1939. SREČANJE V LETU 1952 »Pomnim ti deda, tako koščeno strašilo, kot da mu cepec je oče, lestev pa mati, brez zob, ves sestradan, v eni sami zaplati, namesto tobaka drobtine kadil je za silo. Od lakote nor, zapreden v revi neznanski... A ko se konjičku brez sedla na hrbet je stlačil in bose noge po zemlji za sabo je vlačil, bil pravi je pravcati I>on Kihot praslovanski. 773 In pomnim očeta, kako je na tisti zaplati žel in sejal — ne za vrabce, za šestero družine — in kot ded v tem garanju postal cel divjak iz divjine, tožil in jokal in stokal in bedaste klatil. A ko legionarsko strašilo mu glavo je zmedlo, da rad hi kot Hrabri bil stopil na ,tir zgodovinski', je vzdihal in kvasil, napil se v krčmi starinski in ,branit' šel Poljsko... Veš kam? V Kijev ga je privedlo. Še ni jib bil trideset, a kaj, ko je vid tam izgubil, vendar vas še troje je z materjo vašo zaplodil. Janka, Reziko krivo, zadnjo je tebe zarodil in slep vas je pestoval in na slepo vas ljubil. In ti? Še kar na tistem koščku berači je?« — Dvignila lepo je glavo, potem pa začela, v očeh zgodovina ji, up sta žarela: »Jaz sem — v Varšavi. Disertacijo pišem. Iz agrokemije.« Prevedla Erna Muser