Kulturni socializem. ii. Danes, dne 18. januarja 1919, ko pišem te vrstice, zboruje v Parizu prvič zmagovita demokracija, prvič so se zbrali strogl in pravični sodniki, da obsodijo najodurnejšega despota človeške zgodovine, da izreko obsodbo nad kulturnirn sistemom militarizma, da razglase oprostilni rek malim narodom in jih izpuste iz stoletnih ječ na svobodo. Počasi koraka usoda, stoletja rabi za en korak. A gorje njim, ki čakaje trpe in ginejo, ki umiraje gledajo, kako kasno in zamudno se bliža pomoč! Sodniki sede, bleda, stroga resnost jim dela obraze riekam tuje, skrivnostne; roke se gibljejo kakor tuje orodje, nekako trdo odpirajo zapisnike, kakor bi se hotele tresti. -Znamenit trenutek, znamenit prizor! Veselja in strahu se širi in krči gledalcu srce: načrt krasne palače je predložila povestnica tem možem, ali pa dobi načrt dobrovoljnih in sposobnih zidarjev? Ali ne sezidajo morda namesto solnčne palače ljubezni in miru le nove, nevarnejše ječe? Ali resnično vzide nad zeleno mizo mirovnih sodnikov solnce svobode in razlije toliko toplote po zemlji, da požene iz posušene in premrle ledine pomlad ljubezni? Ali se je socialni nagon ljubezni in simpatije tako okrepil v teh možeh ob gledanju gorja in trpljenja svctovne vojne, da pridere kakor zmagovit, pomladanski hudournik iz svobodnih gora in poruši vse ovire in jezove strasti in sebičnosti? Ali se ne bo marveč godilo socialnemu nagonu kakor vsaki veliki ideji, velikemu čuvstvu? Ali ni vsaka velika ideja, veliko čuvstvo samo ustvarna intencija, samo tipajoč, poizkušajoč načrt, po kateretn se delo šele začne in bogve kdaj izvrši? Da je velika razlika in razdalja med izrazom ideje in nje izvršitvijo? Seveda se resnica najprej spozna in izgovori, potem šele sledi pravo in glavno delo uresničenja. Vsaka ideja mora prehoditi trnjevo pot diskusije in organizacije, prebiti izkušnjo v ognju truda in boja. Družba idealnih mož se zveže, osnuje načrt in organizacijo, položi temelj organizacije v najožjem krogu prijateljev in somišljenikov, zasuče kolo, da se začne vrteti, a desetletja, morda celo stoletja poteko, preden pride na cilj. In baš to je neizbežna tragika vsake velike ideje, kakor pravi Hipokrat v prvem aforizmu: vita brevis, ars longa! Misel prijaha na blisku, uspeh prileze na polžu. Potrebno je spoznanje tega tragičnega razmerja, da pomiri nestrpno dušo in jo napolni s slastjo plemenite resignacije. Socialni nagon ljubezni in simpatije je samo špecialen slučaj splošnega psihološkega fenomena, psihološke indukcije. Duhovi ne vplivajo med seboj po kontaktu, ampak po indukciji, kakršna deluje tudi v fiziki kot električna in akustična indukcija: v istem prostoru zabrne vse enakomerno uglašene strune, če zazveni v bližini zvok z istim razmerjem tresajev. Indukcija je dano dejstvo, čeprav še ni dana razlaga. Tudi bistvo elektrike še ni razloženo, in vendar jo z izvrstnim uspehom vpregamo v najrazličnejše stroje, ravnamo se po principih objektivnega faktizma, in nitl na um nam ne pride, da bi prej počakali rezultat interpretizma. Narobe: interpretacija pride sama ob sebl kot zadnji rezultat praktičnega, izsledovalnega dela. Indukcija socialnega nagona deluje samo ob navzočnosti induktorja. Veliki socialni induktor je človeško trpljenje, človeška bolečina. Vsako trpljenje je izraz neke diference, socialno trpljenje izvira iz socialnih diferenc. Trpljenje preneha, če se izenači, izravna diferenca. V združitvi, v izravnavi nastopi namesto bolečine slast. V soclalnem nagonu se razodevasamo tista splošna sila. ki jo ljudstvo že davno pozna po imenu »ljubezni do bližnjega«, tista sila socialne ljubezni, ki nam izenači vse socialne diference trpljenja; isti dušni predmet se izraža v soznačnicah »socialni nagon« in »socialna ljubezen«. Ali pa ima socialni nagon kak splošen, stalen smoter, ali pa se izčrpa njegova moč in veljava že v konkretnem slučaju? Zasledujmo analitično, intuitivno način, kako se udejstvuje socialni nagon! Kjer to v celoti ni mogoč^ napravimo v duhu eksperiment in opazujmo ga do zadnje praktične konsekvence po metodi pi»gmatizma.  Kdaj in zakaj trpi sočlovek? Če se ne more svobodno udejstviti njegova misel, čuvstvo, nagon ali potreba, če mu socialna diferenca predpisuje gotovo smer ali pa ga celo omejuje. Omejitev svobode rodi trpljenje. Hrepenenje po rešitvi trpljenja je hrepenenje po svobodi, je nagon svobode. Ob socialni diferenci delujeta istočasno v sočutnem človeku socialni nagon ljubezni in v trpečem človeku nagon svobode: dva nagona stremita istočasno proti skupnemu smotru svobode. Drevo človeške svobode ' raste iz dveh najjačjih korenin: iz socialnega nagona in iz nagona osebne svobode. Poglejmo sedaj v zgodovino in zasledujmo večtisočletni razvoj človeške kulture! Ali ne vidimo, da prevladuje vse šocialne energije elementarna energija svobode? V imenu svobode je zmagoval vsak napredek, v imenu svobode so izvršili historični heroji najplemenitejše čine. Svoboda je glavna gonilna socialna sila, razvoj zgodovine se giblje proti smotru svobode. Kulturna zgodovina nam torej dokazuje, da se socialni nagon ljubezni in simpatije ne izčrpa v konkretnem, posameznem slučaju, ampak da je samo valček, samo kapljica v splošnem toku svobode. Splošni smoter socialnega nagona se kaže — v svobodi! Razlikovati pa imamo prirodno in kulturno, osebno (individualno) in skupno (socialno) svobodo, n. pr.: narod kot skupina doseže popolno državno svobodo; če pa v okviru tega naroda izvršuje socialno oblast le ena oseba (despot), ali ena skupina (kapitalizem, militarizem) v svojo lastno korist, potem yečina državljanov nima svobode, nastala je prostaška contradictio in adjecto svobodne države z nesvobodnimi državljani, torej pravi lucus a non lucendo.Ne smemo namreč prezreti, kar se je doslej premišljeno in z dialektično lokavostjo preziralo, da pomeni svoboda predvsem osebno (individualno) svobodo. Dopolniti moramo torej prejšnjo definicijo in reči: splošni smoter socialnega nagona se kaže — v osebni svobodi. Kadar zaslišimo besedo svoboda, nam vstane v duši svetli ideal lastne, osebne svobode. Ker hočemo ostati trezni in objektivni, ugotavljamo, da znači osebna svoboda le zadnjo fazo razvoja, da vodi pot k zadnjemu smotru skozi fazo skupinske (narodne, državne) svobode. K e r je prinesla zmaga svetovne demokracije vsem narodom skupinsko svobodo, se prič e n j a n o v.a in zadnja faza boja za svobodo — pričenja se boj za osebno svobodo. Dalje razlikujemo prirodno in kulturno svobodo. Ostro se kaže razlika,- če opazujemo, kako udejstvuje svobodo nezrel otrok, neizobražen prirodnjak ali psihopat. Svoboda otroka in prirodnjaka deluje slepo, ne po svojem pravem bistvu,. Kulturna svoboda je namreč izvežbana sposobnost, voliti izmed več danih možnosti z ozirom na zadnjo, trajno posledico. Cloveška svoboda ni absolutna, človek v realnem obližju življenja in prirode je navezan le na gotovo, omejeno število možnosti, njegova volilna sposobnost (svoboda) je omejena. Kemična in fizikalična telesa nimajo navadno nobene svobode, nobene misleče volifve, njih delovanje se vrši po strogih, zanje neizpjemenljivih prirodnih zakonih, odpira se jim navadno samo en, strogo začrtan in določen tir. Tudi žival ni svobodna, vodi jo ukaz slepega instinkta. Človek živi svobodno, človek voli in izbira svojo reakcijo napram obližju, izvoli jo po konkretnem slučaju in vedno z ozirom na trajni uspeh. Samo od materije neodvisni duh ima absolutno svobodo, število njegovega izbora je neomejeno. Človek stoji nekako v sredi med determinizmom mrtve prirode in indeterminizmom duha. Svoboda ni apriorna, prirojena sposobnost, ki jo prinese človek gotovo na svet. Človek se rodi le z dispozicijo svobode, ki jo razvije, izvežba in utrdi šele ranionalna vzgoja. Dispozicija svobode ni pri vseh enako močna, dalje pa zaradi delitve dela ni mogoče, da bi se pri vseh neposredno in enakomerno izvežbala. Vsi ljudje se ne morejo do 35., do 40. leta posvetiti izključno vzgoji in samovzgoji, vežbanju kulturne svobode do najvišje popolnosti. Kdo bi potem: 1. opravljal drue. za obstoj države potrebne posle; 2. kdo bi pridobival ogromna vzgojevalna sredstva? Dane, le polagoma izpremenljive razmere bodo še dolgo časa omogočevale vzgojo v kulturni svobodi le malemu izboru posebno nadarjenih; večina drugih je postane deležna samo po vodstvu, posredovanju tega izbora. Ljudstvo samo izbere najboljše iz svoje srede in jim ustvari vse pocoje dolgotrajne vzgroje fn izobrazbe. Taka strokovna vzgoj^ Ijudskep-a nveta je potrebna pri vseh iavnih in državnih poslih, zlasti pri sklepanju zakonov, zakaj le strokovno izvežbana predvidnost prepreči zakone, ki bi s svrin i posledicami vedno ogrožali državljanski mir. D.