Zadeva dr. Žgeca. Iz Maribora poitačajo, da je gosp. dr. Zgeč v domači oskrbi in izven nevarnosti. To vest bodo z veseljem sprejeli vsi šte* vilni njegovi znanci in prijatelji med učU teljstvom, ki so trepetali za njcgovo življe= nje. Usoda dr. Žgeča je učiteljske kroge močno pretresla in tudi mi nc moremo rav= nodušno iti mimo slučaja, ki je preznačilen za razmere, v katcrih se mora pri nas uve= Ijavljati učitelj=idcalist in propagalor novih smeri v vzgoji. Nimamo mnogo takih mož, ki se iz čistcga idealizma posvetijo pedago* škemu študiju, zato jih vemo ceniti. O za* devi hočemo še spregovoriti, danes ugotav* ljamo samo, da je slučaj dr. Žgeča marsi* komu odprl oči za dejstva, mimo katerih je šel doslej brez zanimanja in razumevanja. Mnogo smo zamudili, ko se nismo dovolj zanimali za naš dijaški naraščaj in za po* goje in razmere, v katerih dorašča in zori. Zanaprej moramo podvojeno pozornost po* svetiti tudi temu vprašanju. Učiteljska iz« obraževališča morajo postati središča in ognjišča pedagoškega našega življenja. Danes priobčujemo samo izjavo učitelj= skega zbora prevaljske šole, kjer jc dr. Zgeč deloval kot učitelj pod vodstvom ranjkega Koširja, ki je slovel kot odličen pcdagog= praktik. Izjava nam osvetljuje en moment poleg raznih drugih, ki so dr. Žgeču otežko* čali in zagrenjali njegovo delo tcr ustvarili v njem ono duševno depresijo, ki ga je gnala do usodnega koraka. Z ozirom na govorico1, ki se je širila v nekih mariborskih krogih, da je bilo delo=> vanje g. dr. Žgeča na prevaljski šoli tako, da je o njegovih neuspehih govorila vsa Me= žiška dolina in da v svojem razredu ni imel nobenc discipline (!), izjavljamo podpisanci kot njegovi tedanji tovariši(ice) sledeče: Za to govorico smo izvedeli žal šele se* daj. Ogorčeni jo zavračamo, ker je absolut= no brez vsake osnove. Podpisani smo bili priča njegovemu de> lovanju in po našem prepričanju, naših iz« kušnjah in opazovanjih je bilo to delovanje vzorno. Velik je bil zlasti že po kratki dobi njegovega delovanja njegov vzgojni vpliv na izročeno mu deco. Pri hospitacijah smo imeli priliko opazovati tudi njegov meto= dični postopek, ki je bil v naših očeh vedno odličen, ne da bi bili pripisovali to samo njegovi skrajno vestni pripravi. Vse njego« vo delovanje tudi pri pouku posameznih predmetov je imelo odločno vzgojno smer in bilo prožeto pedagoške zavesti. Idealncjšega, skromnejšega tovariša, pridnega kot mravlja, si ne moremo preds stavljati, pa tudi ne resnejšega in temelji= tejšcga pedagoga kot je dr. Žgeč. Zal nam je vsem, da smo ga že po preteku petih mc> secev zopet izgubili. S svojo srčno omiko nas je vse priklenil nase. Vest o njegovi usodi nas je zato tudi globoko pretresla, saj smo poznali vsi nje* gov mehak in dober značaj. Poznali smo pa tudi njegovo brezprimerno požrtvovalnost za dobro stvar. Zato smo pričakovali baš od njega, da bo naše pedagoško polje do» bilo v njem vestnega orača. Kako je mogla torej nastati gornja govorica, nam je neumljivo. Predstavljati si moremo le, da se jc raztrosila iz zlohotnega namena. Ako se to ugotovi, potem hočemo brezobzirno povedati še več. Na Prevaljah, dne 17. maja 1927-. Karel Doberšek s. r. Franja Braz s. r. Janja Lebič s. r. Ida Pečnik s. r. Ivan Lebič s. r. Drago Domnik s. r.