IR 1W ! r OTICIERO •• * •s- : .,. VSEM NAROČNIKOM IZVEN ARGENTINE TOPLO PRIPOROČAMO, da naroče Vestnik po zračili pošti. Ladijske zveze z Evropo, zlasti pa še z Združenimi državami Amerike in Kanado so tako slabe in počasne, da že izgubi revija svojo aktualnost, ko pride bralcem v roke. Doplačilo za letalsko dostavljanje znaša letno samo 3,50 dolarjev. Sporočite svojo željo po letalskem dostavljanju ali svojim poverjenikom ali naravnost upravniku Janezu Kralju, Ramdn Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Izdajanje Vestnika in sploh vse naše delo je popolnoma odvisno od rednega plačevanja članarine in naročnine. Drugih denarnih virov nimamo. Zato prosimo vse člane in naročnike, da brez posebnega poziva in opomina poravnajo svoje obveznosti pri odbornikih Zveze ali posameznih društev SPE. Tudi lepo prosimo, da dodajo nekaj za invalidski in tiskovni sklad Vestnika. S sredstvi invalidskega sklada pomagamo onemoglim borcem, ki so brez potrebnih sredstev za človeka vredno življenje. 'S sredstvi tiskovnega sklada pa je omogočeno pošiljati več izvodov Vestnika v domovino ter sezonskim delavcem in dijakom v Evropo. Članarina za člane DSPB v Argentini znaša letno 1.000 pesov. VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc, 7, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor: Miha Benedičič, Karel Mauser, Anton Skubic, Rudolf Smersu. Upravnik: Janez Kralj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Bs. Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redaetor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcdn 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar Naročnina: Argentina 700 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje. Tmprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213) Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 970.247. VESTNIK-NOTICIERO 1969/V — 31-8-69 Director: Eduardo Škulj, Ram6n L. Falcon 4168, Buenos Aires (7) Kegistro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 970.247 — 27-S-1968 Karel Mauser ŽIVIMO IZ DUHA! Zgodovina ni velika in mogočna samo zavoljo velikih zunanjih dejanj in dogodkov, velika je predvsem zato, ker je v njej skrit duh časa in duh ljudi, ki so posamezne zgodovinske dobe oblikovali. Zunanji dogodki v zgodovini so samo okvir duha, okvir idej, stremljenj in naporov tistih, ki so v svojem času živeli, delali in umrli. Tudi naša slovenska bližnja preteklost že postaja zgodovina. Posamezni dogodki in ljudje leže v njej mirno in nepremično, v naš čas sije le duh teh ljud, ki so dogodke oblikovali. Eno nam mora biti iz leta v leto bolj in bolj jasno, če hočemo, da ne bomo ostali samo v spominih, če nočemo, da bodo s tem rodom obledeli tudi spomini, potem je nujno, da vse, kar iz preteklosti za bodočnost zidamo, zidamo na duhu. Tako zelo človeško, tako zelo naše je, da vse dogodke in vse ljudi v naši slovenski zgodovini, sodimo predvsem z nekega posebnega gledišča ponosa. Vse, kar je zunanjega, močnega, udarnega, bi radi pozlatili in samo od tega bi radi živeli. In vendar je samo to za dolgotrajno slovensko življenje premalo, veliko premalo. Če hočemo, da naša zgodovina ostane živa, če hočemo, da se naši spominski dnevi v slovenski živelj globoko usidrajo, jih je treba zasidrati tja, kjer so se v preteklosti odvijali — v duha. Iz duha namreč je rasel upor, iz duha so rasle poti, ki so hotele v svobodna obzorja, iz duha so se dvignili tisoči in tisoči, ki so se združevali v vaške straže, v domobrance, v četniške skupine, iz duha je vztrajal posameznik, ki je kot talec čakal nekje v samotni celici, da ga odpeljejo v smrt, in iz duha, ki si ga ni pustil zlomiti, je vztrajal, osušen do kosti, človek v koncentracijskem taborišču. Samo ponos, samo volja, samo hotenje niso dovolj za življenje. Velike dobrine so te, toda če stoje samo na trhlem temelju človeškega telesa, ne ostanejo za vselej. Bilo bi bridko misliti, da so tisoči in tisoči v plasti slovenske zemlje, ki se niso mogli braniti na zadnjo uro, ki niti roke niso mogli dvigniti proti sovražniku, ker so bile z žico zvezane, bilo bi bridko misliti, da je nekdo sam padel pod streli in so ga v surovo stesani krsti nekje zagrebli, bilo bi bridko misliti, da je pepel nekoga veter raznesel in za njim ni ostalo, ničesar — niti kosti. Kaj so dosegli, kaj So spremenili s svojo smrtjo? ; t Vse, če gledamo v duha. Duh je, duh teh, ki so jim nasilno podrli trhlcne' posode teles v letih strahote, ki je nalomil čas doma, ki je nalomil surovost tolikih vodnikov doma, ki je odprl pot upiranja v mladih in pretresa temelje rdečega diktatorstva. v V tem je zmagoslavje mrtvih, ki jim ga nihče. ne. more vzeti. Surovi' pamfleti režimskih pisunov doma so se izpeli, mnoge laži so. se same sesedle, mladi rod včasih v naravnost norem beganju išče z duhom, za sproščenjem, za pogumom, povedati resnico — celo resnico. Duh ne zida naglo, toda zida trdno. Kar postavi, ni mogoče podreti; Tako lepo je misliti, da duh tisočev in tisočev, ki leže v plasti slovenske zemlje, sije po slovenskih tleh lcalcor ozimina. Nič telesnega ni ostalo za njimi, svetinjica morda, jagoda rožnega venca, spominek, ki ga je imel kdo pri sebi na zadnjo uro. Kosti so sprhnele — tako dolga leta so od tistega časp.— in vendar vsi žive. Nikoli še tako spokojno, nikoli še tako zmagoslavno, nikoli še tako ponosno. Nihče se jim pri njih pohodu duha ne more ustavljati, nihče jih ne more prestreči. Samo duh govori vekomaj. Vedno z istim jezikom. Vse, kar je zunanjega, vse, kar je trhlenega, telesnega ob svojem času mine, zakaj vše, kar cveti, ob svojem času rodi svoj rad, ki zrel odpade. Duh ostane. Dviga posameznike in dviga rodove, poji ideje, vliva vztrajnost, sije upanje. Iz duha gledano nobena stvar na tem svetu ni majhna, vse je posvečeno po duhu v to, da dopolni, kar mora po božji volji biti dopolnjeno. Naj bi postali Slovenski spominski dnevi dnevi duha, dnevi iskanja za tisto širino, ki je le v duhu mogoča. Naj bi bridkost v naših srcih za tisočimi in tisočimi nikoli ne zameglila jasnega in svetlega neba duha. Stali so, ne samo zavoljo tega, da bi z orožjem zmagovali, stali so predvsem zato, da bi svetu pokazali, da ni sile, ki bi mogla duha zlomiti, da ni sile, ki bi mogla duhu ukazati, da klečeplazi v suženjstvu. Samo z duhom smo svobodni. In to je najlepše, najmogočnejše — ne moremo umreti, če v duhu živimo. Ne bomo umrli. Ostali bomo, to najlepše, khr je bilo v tisočih in tisočih, kar je v nas — duh, ki vse zmore, ki vse prenese, ki lahko vsako žalost posveti, ki lahko vsako voljo dvigne do viška in iz ljudi ustvarja božje otroke. Živimo iz duha, da bomo mrtvim vsak dan blizu! Ne pustimo se begati. Vprašanje ni: ali Slovenija ali Argentina, ampak: ali ljubimo svobodo Slovenije in Argentine in celega sveta — ali ne? Ko pravi Echeverria, da gorje njim, ki se obotavljajo, kadar se prične v drobovju domovine roditi tiranija, je tudi njemu jasno, da nihče ne more biti borec za svobodo ene domovine, če mu ni mar, kaj se med tem godi drugje. Zorko Simčič v'«.: i.ii. *.'i'* ■ f Silvester S e le n e VOJSKA JE UDARILA MED NAŠE OTROKE I" V' Švjsedjo so videli, da je mlad vojak’'ge'’skoraj otroškega obraza, zavil 'k £Ml)n*c toVfrn, ki jih takrat ni bilo doma. Nikomur ni hotel zaupati sporočila ‘invije potrpežljivo čakal dolge' iire.v da'-osebno izpolni naročilo. Slutnja ■ j«'- btisnila sosede...' K’ ,Siivo'Sokne je padel v Vietnamu! ,n; ...Vojska je daleč, skoraj na drugem’ koncu sveta. Ne slišimo streljanj'^ udarcev bomb, krika ranjenih... Ofntp'.in nesreča ljudi v daljnih krajih, naš. prizadenejo le kot uračunana ne-A izlipžnost vsake vojske. " ■ i: Krsta z mrtvim vojakom iz vojsko :je prišla v mimo soseščino. Z njo je prišla žalost. V svoji notranjosti uklepii' krik ranjencev na bojišču, tovariško pomoč in zvestobo v smrtni nevarnosti, vojsko; prinesle je sina, mrtvega soseda, mrtvega sošolca, mrtvega otroka, ki se je še pravkar z našimi igral na cesti. Krsta z mrtvim vojalccm v naši sredi je svarilo časa in nam vsem opomin, kako malo mislimo in molimo za tiste, ki v neznanskih težavah in neprestani smrtni nevarnosti tam daleč stražijo, da obvarujejo naše domove in družine pred trpljenjem in razdejanjem vojske. Kdor še sam ni preživel vojske, mu je težko doumeti obseg in globino vzrokov svetovnega trčenja ideoloških sil, da je v Vietnamu samo majhen ventilček, ki prepušča nakopičen pritisk sovražnih napadalnosti. Zaenkrat ta ventilček še regulirajo naši vojaki; če ga pa bodo morali i prepustiti sovražniku, se bodo sprostile njegove sile. Silvo Sekne je bil 11 mesečno begunsko dete, ko je pred 19 leti s starši prišel v Ameriko. INi mogel vedeti, zakaj so starši morali bežati in ga nositi tako daleč po svetu. Doraščal je z našimi otroci, sc z njimi igral, pretepal s fanti, skupaj so hodili v šolo. Itazborit, da je komandiral vse bližnje fante in že kot dečka ga je njegova kar prenapeta podjetnost na-, ravnost razganjala, čestokrat v nevoljo sosedov. Ampak že v majhnem fantku se je v njegovi naravi odražala tudi njegova dobra stran: vedno se je potegnil za majhne otroke, jih ščitil pred močnejšimi robavsi in se znal z manjšimi vživeti v njihovo otroško igranje. Tudi starši Silva Sekneta so se komaj mogli zavesti, da je njihov Silvo že odrasel in postal vojak... Ko je oče Florjan pred našo šentviško šolo opazoval vrišč in direndaj šolskih otrok, mi je rekel: ,,Saj se mi zdi, da še našega vidim med njimi... Pravkar se je še tukaj igral." Doslej neobčutena bolečina se je zapičila v srca naših otrok. Silvo ju mrtev! Niso mogli jesti in dolge ure so nemo strmeli v neznano. Silvo je padel... Kaj je vojska, zakaj tam daleč ?... grebe in vrta v dozorevajočih otroških možganih. Silvo Sekne je nepričakovano dozorel v resnega in premišljenega fanta. Od 11-mesečnega deteta naprej je po vsej priliki nekje v njegovi podzavesti lebdela begunska usoda, ki mu ni prizanašala niti kot otroku v igri z drugimi otroci, ker se je zgodaj moral postavljati, da se je branil pred posmehljivim DP zaničevanjem. Ko se je Silvo Sekne prostovoljno javil k vojakom, se je pred pisarno rekrutne komisije moral otepati umazanih dolgolascev, ki so tam protestirali zoper vojaške vpoklice. Enega je kar pošteno pretresel in mu ukazujoče svetoval: ..Odrasti vendar v moža!" Ta prizor so objavili amerikanski časopisi in je bil prikazan tudi na televiziji. Javni protesti proti vojski, hrupne demonstracije z zahtevo po večji svobodi, razdiranje reda po šolah, je po vseh normalnih pojmih izrabljanje prevelike svobode. Ali tem ljudem res ni mogoče dopovedati, da se nekdo mora žrtvovati in boriti tudi za ohranitev svobode, da je oblast dolžna svobodo poštenih državljanov ščititi in zavarovati in da naj vsak državljan spoštljivo sklone glavo tudi, akt) je potrebno žrtvovati življenje. Narod, ki ni pripravljen braniti svoje svobode, ni vreden svobode! Silvo Sekne je s polno zavestjo čutil v sebi klic dolžnosti svobodnega državljana, zato je s prostovoljno žrtvijo bil pripravljen varovati svobodo svoje nove domovine Amerike. Vsi sosedje, prijatelji in znanci izražamo globoko in iskreno sožalje družini Florjana in Marije Sekne. Jože Melaher POMLAD Tako je tiho, da slišim kapljanje vode v podzemlju, da slišim pokati brstje prvih kostanjev. in v blaženo tišino novega spočetja,' gruli grlica na vrtu. Ustavili so se vekovi Karel Mauser Peter Markeš Težko je biti zaveden Slovenec Dne 10. avgusta so imeli Slovenci v Kanadi svoj deseti Slovenski dan, ki je bil ena izmed največjih slovenskih kulturno-narodnih prireditev v Kanadi tako po številu udeležencev kot po programu. Slavnostni govor je imel g. Peter Markeš in ga zaradi tehtnih in aktualnih mislih objavljamo v celoti. Dočakali smo čase, ko je človek poletel v vsemirje, se približal luni, stopil na njeno površino, si jo ogledal in se nato vrnil nazaj na zemljo. Zgleda, kot da ni več težko iti na luno. Je pa prav v teh časih težko biti Slo -venec, dvakrat težko biti dober in zaveden Slovenec. Prvi astronavti, ki so šli na luno, so imeli mogočne sile, ki so jih dvignile med zvezde. Nad nami Slovenci so pa sile, ki nas pritiskajo navzdol, da nismo prosti, da to kar se imenuje slovenstvo ne more zaživeti v vsej polnosti. Sile, ki nam preprečujejo, da bi bili prosti so: naše okolje in naša miselnost; slovenski sosedje in njihova grabežljivost in končno politična sila diktature. Tudi mi nismo prosti; stiska nas okolje, ki slovenstvu ni naklonjeno. Samo slovenska zavest in pripadnost še nikomur nista pomagali do uspehov v širokem svetu. 'Naši otroci pohajajo iz slovenskih domov v tuje šole in te šole hranijo njihov duh s tujo učenostjo. Sitarši okušamo trdo usodo, okušamo, kako težko je lastnemu rodu dopovedati, da je lepo biti Slovenec, da je Slovenija najlepša zemlja na tem planetu, da je slovenska govorica pesem. Bojujemo borbo proti pritisku okolja. Na nas pritiska tudi miselnost tega sveta. Iz borbe za obstanek, s katero smo začeli v tej deželi, smo prešli v borbo za luksus. Pred zaposlenimi očmi so se nam zmedle vrednote; danes toliko veljam, kolikor hiš imam, ne pa kolikor je še poštenega in zavednega in razgledanega Slovenca v meni. Mrzle sape materializma nas prepihava jo: pri delu za slovenstvo nimamo več prostega pogleda, nam je zmanjkalo smisla, v telesni utrujenosti umira naš duh. To bi mogli povedati vsi, ki še opravljajo med nami kulturno tlako, bodisi pri Društvu Slovencev Baraga, pri Slov. gledališču, v slovenskih šolah in tečajih in pri STZ itd. Pa bo ob teh ugotovitvah mogoče kdo užaljen; res je namreč, da skoraj ni med nami nikogar, ki ne bi želel biti Slovenec, ki r.e bi želel imeti slovenskih otrok. Tudi sem prepričan, da smo vsi veseli, če slovenski dan vsako leto uspe. Toda če bi stopil med vas in vas poprosil za majhen prispevek za kritje tega dne, če bi vsakemu ponudil dobro slovensko knjigo, časopis in revijo, ali bi slovenske želje postale slovenska volja, volja podpreti slovensko stvar, žrtvovati nekaj za slovenski uspeh ? Okolje in skrivljeno mišljenje sta pripomogla, da nismo več prosti, da duh pravega slovenstva prikljenjen umira. Poglejmo k bratom na Koroško, v kraje prve slovenske države, k prestolu evropske demokracije; tudi tam slovenstvo že dolgo ni več prosto. Ne- nasitno nemštvo hoče zibelko slovenstva spremeniti v svojo domačijo. Menr da je temu nemštvu zaradi tisočletnih krivic prišel v kosti strah, da bo prišlo zaradi teh krivic maščevanje, zato se hoče znebiti soseda, da ne bo o njem ne duha ne sluha. Ni dosti lažje bratom in sestram pod Italijo. Tudi tam, kakor na Koroškem ni lahko biti Slovenec; slovenstvo nima prostosti. Ko bi jo imelo vsaj v deželi pod Triglavom! če vejejo nad nami mrzle sape, ki preprečujejo slovenstvu rast, potem piha nad Slovenijo smrtonosen veter, ki ne mori samo pravih vrednot slovenstva, temveč celo narodovo naravno rast. Tudi otroke v Sloveniji učijo učenosti, ki je pravemu slovenstvu tuja, često celo sovražna. Da, ni lahko biti Slovenec v dobi, ko je lahko priti med zvezde. Toda, ali je bilo kdaj v naši 1400 letni zgodovini — če nič drur gega, je ta naš ponos — drugače, bolje, lažje, lepše? Ali ni vse lepo, kar občudujemo v slovenstvu in vse tisto naše, kar imamo tako radi, ali ni vse to sad vztrajanja v hudem, sad kljubovanja viharjem, sad garanja nekaterih skozi stoletja, sad upanja proti upanju; ali ni vse to biser porojen iz stisk in bolečin ? V to verujemo — ker slovensko reč ljubimo —, v bodočnost slovenstva tudi upamo. Letos smo v program slovenskega dne dali spomin na moža, ki je umrl pred 120 leti, star 49 let. Živeil je torej v dobi, ki je bila po razburkanju podobna današnji. Ta človek je bil dr. France Prešeren. Njegovi časi se tudi niso odlikovali po prostosti. On je je bil kot zaveden Slovenec deležen zelo malo. Tudi on je hodil v tuje šole, v katerih ni dobil slovenske zavesti, ne ljubezni do slovenstva, še slovenskega jezika mu niso dosti nudile tedanje šole. Slovenščina je bila tedaj še zelo okorno orodje za izražanje izobraženega človeka; bila je slaba posoda, kamor bi pesnik in mislec shranjeval tisto najlepše, kar mu je rodilo srce in možgani. Tudi na njega —- kakor na nas — je pritiskalo okolje. Koliko časa se je boril, da je prišel do poklica; niso mu hoteli dati advokatskega mesta, ker je bil zaveden Slovenec in je od kritosrčno ljubil prostost. Ni živel urejenega življenja in ni nikdar dosege! tistega, po čemer je vse življenje stezal roke: vdane nesebične ljubezni. Živel je bedno življenje; v njegovi dobi so celo rekli: grešno življenje. Pa kar je bilo na njem grešnega in slabega, ni prihajalo iz hudobije, temveč od pritiska okolja, od sovražne sreče, od človeške bede. V njem pa je bil velik duh in zlato srce in to dvoje je v toku trpečih dni ustvarilo Slovencem biser poezije. Ta Prešeren naj bo pokrovitelj današnjega slovenskega dne, naj bo zgled in vodnik, kako moremo tudi v sovražnem okolju delati za slovensko reč. Okrog tega Prešerna stopimo. 120 let je minilo, odkar je omahnil France Prešeren, šla je v pozabo vsa njegova revščina, njegove tegobe, njegovi grehi, vse kar je bilo na njem zgolj človeško-slabega. Slovencem pa so ostale njegove nesmrtne poezije. In v teh, tudi v teh poezijah je Prešeren tako zelo naš in nam danes tako zelo potreben, potreben, ker je pevec ljubezni, pevec svobode, prostosti, sovražnik tiranije, klicar ljubezni do domačije in pesnik miru med narodi. Prešeren je naš, ker nam je dal črtomira in njegov Črtomir je bi) junak odpora proti tiraniji, proti vsem tistim, ki so in še širijo svojo ipl-selnost s silo meča. „Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si sami volijo vero in postave/' In Prešernov Črtomir, ki je naš Črtomir, se je nazadnje spreobrnil, a spremenil ga ni meč, spreobrnila ga je ljubezen. Pri Savici je bil krščen, odšel je na tuje, a ni utonil v tujstvu. Dal se je poučiti in se je nazadnje vrnil med rojake in tam do smrti preganjal zmot oblake. Tako je storil Prešernov Črtomir in zato je tudi naš Črtomir. Kadar bo to storil tudi Črtomir kulturnih vrhov v Ljubljani, tedaj bomo lahko rekli, da je Prešeren last vseh Slovencev. Prešeren je v svoji Zdravljici postavil na začetek Boga: „Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere." Nato pa je zaželel svojemu rodu svobodo: „Prost, ko je bil očakov, najprej naj bo Slovencev dom; naj zdrobe, njih roke si spone, ki jih teže." Šele nato pride pesem o edinosti, sreči in spravi, o ljubezni do domačije in o bratstvu med narodi: „da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak". Mar ni to popolnoma krščanska lestvica vrednot! Bog in svoboda, to sta za Prešerna in za nas dve realnosti, o katerih se ne razgovarjamo, o katerih ne popuščamo, ki nista naprodaj, ker: Bog je vir in Stvaritelj tudi našega naroda, tudi slovenskih vrednot in lepot, tudi slovenske govorice in pesmi, tudi slovenske usode. Svoboda je pa njegov največ ji in najlepši dar; kdor jo tepta, Njega zaničuje, kdor jo prodaja, je vreden ni in Njega taji. Kadar bo Prešernova lestvica vrednot vzpostavljena tudi v deželi pod Triglavom, med dolenjskimi grički in belokranjskimi vinogradi, na Krasu, v Primorju in Prekmurju, na štajerskem in na Koroškem, ko bosta v vseh teh krajih prišli do polne veljave dve realnosti: Bog in svoboda, potem pot do edinosti, do narodove sreče in narodove sprave ne bo več dolga. Na nas vseh je, da delamo na tem noč in dan! SMISEL ZA ODGOVORNOST Žalostno je, ako katoličan trdi, da je koncil kriv zmed v sodobni Cerkvi in da novi pokoncilski duh še v večji meri razpihuje naša destruktivna na-gnenja. Prav nasprotno je res. Predkoncilska Cerkev je živela v svetu, ki ga že dolgo ni več. Na poti skozi zgodovino je v svojo strukturo privzemala elemente, ki so v svojem času bili sprejemljivi in morda celo koristni, a so danes popolnoma nemogoči in v ostrem nasprotju z evangelijem. Koncil je v luči evangelija in v skladu z današnjim časom začel obnovo te ogromne stavbe. Nevščenosti so neizogibne. Marsikaj bo treba žrtvovati, veliko spremeniti in dolgo ne bo prave jasnosti in miru. Ali imejmo zaupanje v moč evangelija. Starim oblikam verskega življenja bodo sledile nove/ bolj pristne. Obnova bo prišla od spodaj, ne od zgoraj. Vzgajajmo odgovorne ljudi, pa bo kmalu zasijalo novo obličje Cerkve. Rev. V. Jože Melaher Vetrinjska tragedija — del evropske tragedije Pri prebiranju razprav o vzrokih nesrečnega konca vseh protikomunističnih skupin leta 1945 vedno tudi najdemo obtožbe zoper krivce, ki bi naj bili odgovorni za prisilno vrnitev slovenskih protikomunistov in kot posledica tega bili krivi za vse slovenske žrtve, ki so jih komunisti po prisilnem vračanju domobrancev po vojni v domovini pobili. V svojem spisu o četnikih na štajerskem sem v Zborniku Svobodne Slovenije 1965 tudi zapisal: Zaradi olepšavanja zgodovine pa nikomur čisto nič ne pomaga zgodovinska dejstva svojim željam prilagoditi, napake olepševati ali celo krivdo zvračati na druge. Najvažnejši arhivi in podatki so skrbno zbrani v angleških, amerikanskih, itlijanslcih in nemških vojaških arhivih, ki bodo nekoč odkrili več, kot je kateremu koli danes znano. Sedaj smo dočakali, da se polagoma odgrinja zastor in nam dejanje za dejanjem odkriva ozadja evropske tragedije leta 1945, v kateri imamo tudi Slovenci svoj žalostni del v vetrinjski tragediji. V luč svetovne javnosti so porinjene osebe — državniki in vojaški poveljniki — ki so sklenili in izvršili doslej najgroznejše dejanje zmagovalca nad premaganim. Angleška in ameriška vlada še smatrata vse zadevne dokumente kot strogo tajne, ki niso dostopni javnosti, niti posameznikom v svrho študija. Nemška vlada je večino medvojnih dokumentov že dala javnosti na razpolago, na angleško in ameriško vlado pa se vrši hud pritisk, da to storita. Julius Epstein, član Hooverjevega »Instituta o vojski, revoluciji in miru" na Stanfordski univerzi v Kaliforniji, sestavlja dokumentarno razpravo: Nasilna repatriacija — zločin proti človečanstvu. Ker so mu ameriški uradni viri nedostopni, je Epstein vložil tožbo na Okrožnem sodišču v San Frančišku proti Stanley Resor-ju, ameriškemu sekretarju za Armado. Ameriška vlada drži vse akte o prisilnem vračanju beguncev in vojnih ujetnikov kot »strogo zaupne", posebno še ključne dokumente in direktive označene pod »Operation Keelhaul". Epstein pravi, da je ta tožba prvi primer v ameriški zgodovini. Ta legalni postopek proti vladi temelji na novem zakonu o »Pravici do informacije" — Freedom of Information Act, ki ga je predlagal demokratski kongresnik John E. Moss iz Kalifornije. Ta zakon daje ameriškim državljanom možnost prisiliti vlado tudi s sodnim postopkom, da dokaže, da so gotovi dokumenti pravilno klasificirani in kot taki spadajo pod akte o državni varnosti. V tem primeru bo ameriška vlada morala na sodišču dokazati, zakaj dokumenti o prisilnem vračanju beguncev v letu 1945 še ogrožajo državno obrambo ia varnost v letu 1969. Epstein je bil na sodišču že dvakrat zaslišan in pričakuje, da bo kmalu tretja obravnava. Nekaj zelo značilnih okoliščin pa je že prišlo v javnost, ki nakazujejo, da prisilno vračanje vojnih ujetnikov in civilnih beguncev v komunistične države ni bilo slučajnostno, nepremišljeno dejanje, ampak načrtno izvrševanje dogovorov med ameriško, angleško in sovjetsko vlado. Posebno Amerikancem je sila nerodno, ker dokumenti razkrivajo neverjeten vpliv komunistov in levičarjev na takratno ameriško vlado, posebno še na samega predsednika Roosevelta, ki je v pogovoru Stalinu izjavil, da bi on (Roosevelt) Indijo reformiral od vrha do tal po sovjetskem vzorcu. Krivico pa bi delali Amerikancem, če pri tem ne bi omenili tudi odpora proti takim dogovorom s komunisti. Diplomatski boj proti vračanju beguncev se je začel že v začetku leta 1945. Tri dni pred začetkom jaltske konference je takratni poslevodeči ameriški državni tajnik Joseph C. Grew poslal sovjetskemu atašeju v Washingtonu Novikovu diplomatsko noto, da odklanja sovjetske zahteve, da se prisilno vrnejo sovjetski vojni ujetniki v Nemčiji, ki so bili pod poveljstvom generala Vlasova. Skliceval se je na določbe haske konvencije iz leta 1899 in 1907, kakor tudi ženevskega sporazuma iz leta 1928. Nič ni pomagalo! Roosveltova vlada je v letih 1944 in 1945 bila naravnost obsedena, da komunistom vse ugodi, za sebe pa nič ne zahteva. Nihče še doslej ni mogel ugotoviti točnega števila prisilno vrnjenih civilnih beguncev in vojaških ujetnikov. Po še površno zbranih podatkih cenijo te na okrog 5 milijonov. Večino so komunisti pobili, ostale so zaprli in poslali na prisilno delo, od koder tudi ni več povratka. Ameriška in angleška vlada skušata prikrivati to sramoto civiliziranega sveta v dvajsetem stoletju, zato kot strogo tajne zadržujeta dokumente o dogovorih in navodilih za vračanje beguncev. Sledeča eksekutivna odredba Eisenhowerjevega Glavnega stana zavezniških sil (Gen. Eisenhower’s Siupreme Headquaters, Allied Expeditionary Force) v navodilih za oskrbo preseljenih oseb (,,Guide to the of Čare Displaced Persons in Germany“) v maju 1945 nam dokazuje sokrivdo zapadnih zaveznikov: ,,Sovjetske preseljene osebe, ki jih bodo identificirali člani sovjetske komisije za repatriacijo, bodo vrnjene v njihovo narodno državo ali kjer so prej stanovali brez ozira, ali to želijo ali ne“ (After idcntfication by Sovict Repatriation Representatives, Soviet Displaced persons will be returned to their countries of nationality or former residencc without regard to their personal wishes). Prisilno vračanje beguncev sc je v amerikanski zasedbeni coni v 'Nemčiji vršilo še v veliko večjem obsegu kot v angleški coni. Enaki prizori, kot so ga vi jeli slovenski begunci v Lienzu v Avstriji, ko so ruski tanki med sv. mašo obkolili ruske begunce in so ženske z otroci skakale v deročo Dravo, kjer so nje in mnoge druge pokosile ruske strojnice, so se zgodile v mnogih taboriščih ruskih beguncev v Nemčiji. Tisoči so raje napravili samomor, kot da bi se predali ruskim vojakom. Amerikanci so vse dogovore izvrševali tako dosledno in strogo, da so bili iznenadeni celo oficirji sovjetske komisije. Izjavili so, da niso pričakovali, da jim bodo Amerikanci izročili starčka-lco-zašlcega generala Krasnova, ki so ga Rusi potem v Moskvi obesili. Sedaj tudi angleška in amerikanska poročila priznavajo, da je ta zločin še bolj podel, ker so amerikanski, kakor tudi angleški oficirji, z zvijačnimi pret- vezami o zaščiti dajali beguncem častne vojaške besede, da ne bodo prisilno vrnjeni. Po1 slavnem „Victory Day“ — Dnevu zmage 1945 — se nihče ni več brigal za tragedijo vzhodno-evropskih narodov, še manj za strašno usodo prisilno vrnjenih beguncev. Samo da imamo mir! Popolnoma enaka situacija pa je zopet nastala pri pregovorih o končanju korejske vojne. Kot pogoj za premirje so komunisti tudi tokrat zahtevali, da jim morajo Amerikanci vrniti vse vojne ujetnike. Po vseh okoliščinah sodeč bi takrat Amerika, samo da ugodi domači javnosti, ki zahteva končanje vojske za vsako ceno, brez pomislekov izročila komunistom vse vojne ujetnike, če se ne bi bala sodbe svetovne javnosti. Ugledne osebnosti so zato nastopile v zaščito kitajskih in severnokorejskih vojnih ujetnikov. Dne 20. avgusta 1952 je Bela hiša objavila pismo predsedniku Trumanu, ki ga je iz Koreje pisal kapetan USA Army Charles G. Eming: „Mi ne smemo uporabljati bajonetov, da prisilimo ujetnike v suženjstvo in gotovo smrt v rokah komunistov." Dne 24.'oktobra 1952 je takratni ameriški državni tajnik (zunanji minister) Dean Gooderham Acheson pred skupščino Združenih Narodov odločno nastopil proti komunistični zahtevi za vrnitev vojnih ujetnikov. Izjavil je: „Kolikor je meni znano, doslej noben član Združenih narodov — razen komunističnih držav — ni predlagal, da je pravično, pravilno, legalno ali potrebno, da se vojni ujetniki s silo vrnejo." Pri tem sc je skliceval celo na primer Sovjetske zveze, ki je v ultimatumu maršalu Paulusu v Stalingradu jamčila nemškemu maršalu, oficirjem in vojakom, da nihče ne bo proti svoji volji vrnjen v Nemčijo. Enako garancijo so sovjeti dali tudi nemškim četam na Madžarskem. Predsednik Eisenhovver, ki je maja 1945 kot vrhovni zavezniški poveljnik bil odgovoren za izvrševanje vladnih navodil o vračanju beguncev, je v korejskem primeru dne 7. maja 1953 v New Yorku na javnem zborovanju izjavil: ,.Ljudem, ki so postali naši ujetniki, v nobenem primeru in na noben način ne smemo odreči pravice do političnega azila proti političnemu preganjanju, ki ec ga bojijo... IConsekventno, prisiliti te ljudi nazaj in jih izročiti terorju in preganjanju, je dejanje, ki bi kršilo vsak moralni standard, ki smo ga v Ameriki navajeni. Zato tega ne moremo storiti." Takratni predsednik Južne Koreje Sigman Ree je dobro poznal nezanesljivost načelnih obljub ameriških politikov, ki po javnem mnenju menjavajo svoje stališče, je zato vkljub najvišjim zagotovilom dal odpreti vrata taborišč, da so se vojni ujetniki pravočasno razbežali na varno. Kmalu bo minilo 25 let po Vetrinjski tragediji. V milijonskih žrtvah evropske tragedije 1945 imamo tudi Slovenci svoje mučenike. Bog daj, da bi tudi mi preživeli kmalu spoznali globalni obseg človeških žrtev, trpljenja in preganjanja vseh ljudstev in narodov, ki jih je takrat ,,osvobodil" komunizem. čimprej se to zgodi, tem boljše za nas! Holandija, kam? V zadnjem času je holandska Cerkev v vidnem ospredju verskega zanimanja in tiskovnega poročanja, ki se nanaša na razvoj katoliške Cerkve po 2. vatikanskem koncilu. Mnenja o holandskem katolicizmu in še posebej o holandskem katekizmu segajo od skrajnosti do skrajnosti, so različni in so si nasprotna kot noč in dan. Eni obsojajo, dragi hvalijo, eni prerokujejo žalosten konec nekdaj tako cvetoče holandske katoliške Cerkve, drugi vidijo v sedanjih dogodkih pogoje za srečen preporod nekdaj pretirano konzervativne Cerkve na Holandskem. Eni pišejo o „težavah Cerkve na Holandskem", drugi poročajo o očitno pozitivnih sadovih holandskega pastoralnega koncila. Niti cerkvena lista ene škofije si o Holandiji nista edina. Tako beremo v koroški »Nedelji" (4/39) o tzv. holandskem katekizmu, da je naletel na ostre kritike s strani Vatikana, »Karntner Kirchenblatt" pa poroča komaj teden dni pozneje o istem holandskem katekizmu ravno nasprotno pod naslovom »Pohvala iz Vatikana za holandski katekizem." i Kako je sploh s holandskimi katoličani? Odgovor na to vprašanje nam daje poročilo o sedanjem položaju holandskega katolicizma, ki ga je Pastoralni institut holandske katoliške Cerkve po naročilu holandskih škofov meseca decembra predložil papežu Pavlu VI. Značilen je naslov tega poročila: »Riskantna Cerkev". V njem je povedano med drugim sledeče: »Holandski katoličani se čutijo tesno povezane s Cerkvijo. V letu 1967 je 63 od sto katoličanov izpolnjevalo nedeljsko dolžnost. Na 100 Nizozemcev pride en duhovnik, en redovnik ali ena redovnica. 76 cd sio katoličanov bere kak katoliški časopis." Poročilo pa z vso odkritostjo govori tudi o krizi holandsko katoliške Cerkve. Napetosti, pravi, imajo svoj vzrok v nasprotju med tradicionalnim sistemom in zamislijo nove Cerkve, ki si pa šele išče nov jasen lik med odprtostjo in zaprtostjo, med enostranostjo in večstranostjo, med formalizmom in resnično osebno svobodo. In Cerkev v svoji novi obliki, kakršna vzhaja na obzorju, uživa odobravanje nizozemskih katoličanov. Vernih v tradicionalnem duhu je le še 40 do 50 procentov holandskih katoličanov. Posebne omembe vredno je, da holandske cerkvene avtoritete (škofje) raznih novih poizkusov nikakor ne ovirajo ali celo prepovedujejo, ampak sami stoje na čelu obnovitvenega gibanja. Utrechtski kardinal Alfrink je to zadržanje tudi utemeljil, ko je v uvodu k poročilu za Rim zapisal: »Bilo hi kaznivo vnemar puščati konkretne življenjske izkušnje katoličanov pri organizaciji Cerkve, njenega oznanila, njene liturgije, njenih duhovnikov in redovnikov." Ravno pri duhovnikih in redovnikih je (tako poročilo) neizbežna kriza, ki pretresa tradicionalno Cerkev, najbolj očitna, in to zaradi tega, ker so po njej direktno in osebno prizadeti. Znaki te krize so med drugim tile: število poklicev znatno nazaduje, izstopi iz duhovniške službe in iz redovništva so razmeroma številni. (Namen teh izstopov je povečini demonstracija za sodobnejši lik duhovnika in redovnika oz. redovnic brez preživetih anahronizmov v obleki in načinu življenja. Izstopajočim se prepočasi izvajajo po 2. vatikanskem koncilu izrecno ali vsaj na splošno napovedane spremembe na ustroju cerkvene organizacije, zato si iščejo vsak sebi tisti izhod iz zanje neznosnega položaja, ki se jim zdi primeren. O pomenu pastoralnega poročila za Rim je dejal direktor Pastoralnega instituta holandske katoliške Cerkve dr. Walter Godijn: „Mi Holandci ljubimo dejstva, v Rimu ljubijo ideale. Na Holandskem vprašujemo: Kako je? V Rimu vprašujejo: Kako naj je? Kako naj je, vemo tudi mi, mislimo pa, da do tega priti moremo le, ako izhajamo od danih dejstev... Sproti in brez olepšavanja obveščamo zdaj Rim o vseh razvojih na Holandskem. V Rimu vedno infantilizirajo, a mi nismo nikaki otroci. Ne bo ločitve od Rima, hočemo pa odkrito kot odrasli ljudje govoriti o vprašanjih Cerkve." To so jako samozavestne in jasne besede, ki tolmačijo miselnost naprednih holandskih katoličanov. Kako je prišlo pri holandskih katoličanih to takega stališča? Za odgovor naj služi, kar je zapisal namestnik glavnega urednika vatikanskega glasila „Osservatore Romano" Alessandrini, in je skrajšano prinesel „Kamtner Kirchenblatt" v zgoraj omenjeni številki z dne 2 februarja t. 1. Na vprašanje po razlogih za nemire zadnjih let v holandski Cerkvi odgovarja Alessandrini, da jih je treba iskati prav v bistvu religioznosti Holandcev. ,,Ako drugje ni podobnih pojavov ali vsaj ne z enako intenzivnostjo, potem to zavisi od različnih zgodovinskih pogojev, v katerih so živele katoliške skupine v teku stoletij. So dežele, v katerih se, izvzemši sporadične epizode, ni bilo treba nikdar za vero boriti in vere braniti. To se je smatralo kot darilo, ki pa ni vedno rodilo tistih sadov, ki bi jih roditi moglo in moralo; kajti kar prejmemo kot dar, to po navadi manj cenimo kot to, kar si moramo priboriti. N« Holandskem, kot tudi v drugih deželah, ni bilo tako. Vera je bila vsakdanja pridobitev, zaklad, ki ga je bilo treba ohraniti in braniti. Ta zavest terja ob določenem času neobhodno nujnost, da si zaklad natančno ogledamo, njegovo učinkovitost preskusimo, ga živimo. Je to katolicizem, ki po stoletjih iz zunanjih okoliščin povzročene strnjenosti ukazujoče začuti potrebo po ag-giomamentu (prilagoditev času), in to morebiti mnogo silneje kot kje drugje." O 3. zasedanju holandske pastoralne sinode v začetku januarja v Nord-vvijekorhoutu sporoča verski list „Bildpost“: ,,Edini, ki je na to zborovanje prišel v doslej običajni škofovski obleki, je bil nuncij, msgr. Felici. Holandski škofje, navzočih je bilo osem, so prišli tja v navadni črni obleki, duhovniki pa so prišli v civilu. (Nekateri so imeli v gumbnici majhen križec. Navzoča sta bila tudi dva škofa iz Nemčije, in sicer škof Heinrich Maria Janssen iz Hildesheima in muenchcnski pomožni škof Tewes. Škof Janssen je potem v svojem škofijskem listu sporočil svoje vtise: ‘^Skupaj s kardinalom Alfrinkom moremo samo obžalovati, da je o nizozemskem pastoralnem koncilu in o nizozemski Cerkvi sploh nastala v Nemčiji tako enostranska, Šesto negativna slika. Kdor je doživel vzdušje tega koncila, je mogel doslej za vsem čutiti veliko ljubezen do Cerkve ter odločno voljo, ravno iz ljubezni do Cerkve prispevati k njeni obnovi...”" Holandija, kam? Ta kratki pregled dogodkov in stremljenj v holandski Cerkvi pove, da se tam sicer vrši jako ostra ločitev duhov, da pa namen reorganizacije ni končni razkroj in propad, ampak temeljita prenovitev vsega, kar je zastarelo in kar zato pomeni oviro za živo verovanje sodobnih katoliških vernikov. V zvezi s tem holandskim aggiornamentom je zelo poučno mnenje zmerno naprednega jezuita, profesorja Karla Rahnerja, enega največjih sodobnih katoliških teologov: „Ako je kak katoličan potrdil in ljubil predkon-cilsko Cerkev, njeno življenje, avtoriteto prejšnjih koncilov, njih način mišljenja in življenja, ako doživlja Cerkev kot skalo resnice in svoje življenje, pa je zdaj naenkrat v njem samo protest in nezaupanje do zadnjega koncila in njegovih odlokov, tedaj je morda konzervativist, ni pa resničen katoličan... Taki zaskrbljeni katoličani naj se enkrat trezno vprašajo: Kaj je postalo drugače, kaj je v Cerkvi ostalo enako? Če so zares verni, morajo reči: Ostalo je vse, kar je bistveno za življenje in smrt: Jezus Kristus križani in vstali, njegova milost, krst, resnično telo in kri Gospodova v evharistiji, odpuščanje grehov, pričakovanje večnega življenja, stare vsakogar obvezujoče verske resnice, zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega', Je to malo? Ne, to je vse, kar v resnici mora biti. In vse to je ostalo, kar je staro in hkrati resnično novo." In kaj hoče holandska Cerkev drugega, kot pa iz lepih idej 2. vatikanskega koncila najti sklepe za realnost svoje dežele. Za sklep tega sestavka hočemo navesti izjavo holandskega kardinala Alfrinka časnikarjem. Med drugim je dejal, da se svetovna javnost vse preveč zanima za Cerkev na Holandskem in pri tem išče predvsem senzacij: to kažejo tako, kot da hočejo celo škofje Cerkev odtrgati od katolicizma in zato gleda svet na Holandsko z nekako obsodbo. Na drugi strani pa mnogi pričakujejo od Holandske rešilno pot v bodočnost Cerkve. Holandski katolicizem jim pomeni simbol obnove. Resnica pa je v sredini. Katoličani na Holandskem sami šele iščejo to pot in zato ni holandska Cerkev nobeno izvozno blago za druge krščanske dežele. To pot morajo katoličani drugod sami najti. Kajti v pokoncilski dobi Cerkev ni več uniformirana, temveč mora postati enotna v različnosti. Naj bi veljalo tudi za slovenske publikacije... V italijanski socialni reviji „Vita sociale" je zapisano: „Za nepodpisano članke odgovarja uredništvo. Za podpisane pa odgovarja pisec, toda uredništvo je soodgovorno." Pr. P. MRTVA PRIČA Bilo je v mesecu maju leta 1945. Okupacija in komunistična revolucija sta izmučili slovensko ljudstvo. Bodočnost je bila temna n neznana. In takrat je že brat bratu pripravljal neznani narodni grob. Od modrega Jadrana je prihajalo apokaliptično kričanje partizanskih brigad. Domobranska vojska se je začela umikati proti Koroški. Težko je bilo mladim, živim in oboroženim fantom zapustiti dom in svoje domače in se podaji prek slovenskih meja. Toda povelje je bilo dano in treba ga je bilo ubogati. Ko so že zadnje desetine domobrancev zapuščale domače vasi, je bil vojak Jernej ves vznemirjen, še nekaj sto metrov in bo šel mimo svoje rojstne hiše. Posloviti se bo šel, potem pa hitro naprej. Že postarani oče in mati bosta razumela, kaj je vojaška dolžnost, toda kako bo to prenesla mlada žena, kateri je obljubil zvestobo pred manj kot letom dni. V takšnih mislih je stopil v domačo vežo. Mlada žena Katarina ga s poljubom nežno pozdravi in mu skuša pomagati, da bi odložil težki nahrbtnik. Orjaški Jernej jo prime za roko in reče: ^Katarina, ne morem odložiti vojaške opreme. Soborci so se že nekoliko oddaljili in moram pohiteti, da jih dohitim in grem z njimi na Koroško." Katarini se orosijo oči, pogleda Jerneja in zašepeta: „Ostani pri meni, da bova največjo srečo najine ljubezni dočakala skupaj. Saj se bo v prihodnjih dnevih oglasil nežni otroški jok v najinem domu." Jernej že ni bil več vojak in je skoraj pozabil, da so rdeče predstraže že blizu. Svoji ljubljeni ženki je obljubil, da bo kmalu zopet prišel in ji je tudi povedal, kdaj bo prišel. Jernej je odšel po pobočju, ki je bilo poraščeno s starim hrastjem in se je kmalu ustavil v obširnem jelševem gozdu. Košata smreka mu je bila za streho, njene korenine pa za blazino. Ženi je obljubil, da jo obišče čez teden dni, pa se mu je ta teden zdel cela večnost. Večkrat je prešteval dneve in noči, ki ga še ločijo od snidenja z ženko in ko se je približal dogovorjeni čas, je ves vesel sam sebi napol glasno rekel: ..Nocojšnjo noč pojdem." Previdno se je podal na nevarno pot. Hodil je dobro uro in se ustavil na robu domačega vrta. še nekaj korakov in že je bil v izbi. Petrolejka je tako medlo svetila, da se ni moglo razločiti, kdo je v sobi. Katarina je privila leščerbo, zagledala Jerneja in ga vsa srečna pozdravila. Nato ga je rahlo povedla do male postelje in dejala: „Poglej, kako ljubka je najina Katica." Jernej kar verjeti ni mogel. Gledal je to malo živo bitje in se šepetaje pogovarjal z ženko. SFcoraj se je začelo že daniti. Katarina se je zavedla nevarnosti in je zaskrbljena rekla: ,,Veš, vsak dan hodijti rdeče Straže po vasi ter poizvedujejo po domobrancih. Zelo se bojim zate ‘1‘ Jernej je razumel, da se mora posloviti od ženke, ki je postala tudi mati, in posloviti od malega ljubljenega bitja, Katice, ki jo ima raje , kot ves svet. S Katarino se je dogovoril, da zopet pride prihodnjo soboto. Sklonil se je k posteljici male Katice. Kako rad bi jo dvignil in se poigral z njo. Za njegove močne roke je še prenežna. Zato ji je samo približal svoje kodraste lase, da so se male ročice zapletle vanje. Z desnico jo je pokrižal in pripomnil: „Tako boš bolj brezskrbno počakala na sveti krst." Na vratih se je še obrnil, bežno pogledal na vse in preko oči se je zasvetila solzna tenčica. Glas je ostal v grlu in skoraj neslišno je dahnil: ,,.Na svidenje, če Bog da.“ Previdno se je podal v svoje skrivališče. Saj ga je ravnokar draga ženka prosila, da naj se pazi, ker je slutila, da se bližajo težki dnevi. Med potjo je parkrat zadel s čevljem ob kamen, da je odjeknilo v temno noč. Končno je le srečno prišel nazaj v tišino gozda, kjer je nemoteno še in še premišljeval, kaj je doživel v pretekli noči. Ves maj in junij sta bila zelo vroča in ves ta čas ni padla niti kapljica dežja. Vsi majhni potočki in izvirki so usahnili. Skupina protikomunističnih borcev, ki se je skrivala v teh gozdovih in katerim se je pridružil tudi Jernej, je bila že nekaj dni brez vode in žeja je bila vedno bolj neznosna. Pet rdečih bataljonov je iskalo skupino domobrancev, ki so se skrivali v teh gozdovih. Obroč se je vedno bolj stiskal. Rdeči so dobili povelje, da morajo za vsako ceno izslediti skrivače in jih pobiti. To povelje je prišlo v roke te skupine, ki se je skrivala. Rdeči vojaki, ki so iskali domobrance, so bili iz južnih krajev Jugoslavije. Ker niso poznali krajev, so potrebovali pomoč domačih terencev — Juda Iškarijotov —> ki so jih vodili po gozdovih. Zastražili so vsa pota, vse steze in vse, tudi najbolj skrite studence. Domobranci so bili v strašnem položaju. Na eni strani jim je grozila smrt od strašne žeje, na drugi strani pa so se vedno bolj približevali partizani, ki jih bodo neusmiljeno postrelili. V tem položaju so se odločili, da se bodo približali nekemu studencu in da bodo — čeprav že skoraj onemogli — napadli partizanske straže in tako prišli do vode, da si z njo pogasijo peklensko žejo. Dobro so se zavedali, da je na partizanski strani premoč in da bo kraj ob studencu lahko njihov skupni grob. Kljub teinu so se odločili, da se podajo v nedeljo zjutraj ob prvem svitu k studencu. Ne bom danes opisoval, kaj se je zgodilo s to skupino, ki se je čudežno rešila. O tem morda kdaj pozneje. Danes hočemo spremljati Jerneja, kateremu so namenjene te spominske vrstice. Jernej se je drugače odločil kot njegovi soborci in je dejal: „Jaz sefu Katarini obljubil, da pridem danes zvečer k njej in h Katici, ki je verjetno že krščena." Fantje so se stisnili k njemu in ga skušali na iskren način prepričati, da naj se ne podaja na tako nevarno pot. Vsi so imeti od silne žeje že popolnoma izsušene ustnice in le s težavo so še govorili, vendar so mu prigovarjali, da naj opusti svoj načrt. Jernej se ni dal pregovoriti. J Enemu iz skupine je še povedal, da bo poskusil1 priti do tistega skrivnega štti- denca sredi gozda, za katerega le malokdo ve; morda le niso prišle tja rdeče •straže. Poslovil se je in se podal na pot. Ker je vedel, kako naporno je hoditi ponoči po gozdu, zato je skušal doseči planjavo vsaj ko bo legel mrak. Hodil je oprezno, napravil nekaj korakov in poslušal in zopet nadaljeval pot. Zahajajoče sonce je pošiljalo svoje zadnje rumene žarke skozi vrhove visokih sihrelc. Jernej se je vedno bolj bližal skritemu studencu, še nekaj sto korakov, pa se bo lahko napil sveže vode, da dobi moči za nadaljno pot. Katarina je bila ta večer vsa vznemirjena. Večkrat je stopila na ko nec vrta in se ozirala proti robu gozda, pa se je zopet vrnila v hišo in dopovedovala mali Katici: „Nocoj pride očka, zopet sc boš igrala z njegovimi lepimi lasmi." Vzela jo je v naročje, da bosta obe naenkrat padli Jerneju v objem. Ko je že bila noč, je začelo Katarini drhteti srce in prosila je Boga usmiljenja. Vsaka minuta čakanja je bila zanjo veliko trpljenje. Prav tedaj se je Jernej bližal vodni dolini. Ko je prišel do nje, je postal na robu, pogledal na vse strani, napeto poslušal. Vse je bilo tiho. Niti večerna ptica si ni upala motiti tega smrtnega miru. Spustil se je v dolino podoben žejnemu jelenu, ki hrepeni po studencu. Še par korakov in konec bo neznosne žeje. Na robu doline, skriti med smrekami in za skalami, pa so nepremično čakali rdeči stražarji. Že štejejo sekunde za strel in kazalci se že krčijo na prožilcih brzostrelk. Streli zagrmijo in orjaško telo Jerneja se je zgrudilo poleg izvirka sveže, hladne vode, njegova duša pa je splavala k večnemu božjemu neusahljivemu studencu. Izgledalo je, da rdeči stražarji — sami tujci — niso bili zadovoljni z opravljenim poslom. Vodnik straže je domačemu terencu, ki jih je pripeljal k temu studencu, dejal: „Ne kliči vendar cele armade na enega človeka." Tako je bil izdajalec osramočen pred lastnimi tovariši. To noč Katarina ni pričakala Jerneja. Niti ona niti oče in mati niso vedeli, kaj se je zgodilo z Jernejem, niso vedeli, da ne trpi več ne lakote ne žeje in tudi ne preganjanja. Saj niso slišali strelov. Ker ga ni bilo, so hoteli iti v gozd, da ga poiščejo ali živega ali mrtvega. Izdajalski terenec se je tega ustrašil. Zapovedal je, da teden dni nihče ne sme iti v gozd. V tem času bo skušal skriti Jernejevo telo, da bo lahko lagal, da Jernej ni bil ustreljen. Podal se je torej v tisto skrivno dolino, kamor je pred desetimi dnevi ponosno vodil skupino do zob oboroženih rdečih stražarjev. Sedaj pa hodi sam, s težkim grehom v duši. Pravo trpljenje mu je ta pot. Bolj se je bal mrtvega Jerneja kot se je Jernej bal živih stražarjev. Že od daleč zagleda Jernejevo truplo blizu studenca. Počasi se mu približa. Obleka je poškropljena s krvjo, trepalnice lahno zakrivajo napol odprte oči, roki sta hladni in beli. Srce mu stisne bolečina. Zave se, da je kriv smrti tega človeka. O, če bi ga mogel znova zbuditi iz tega smrtnega spanja. Toda to ni v človeški moči. „Ne, sedaj ni čas za take misli/1 si; je dejal izdajalski terenec „sedaj moram skriti Jernejevo truplo tako, da ga nihče ne bo našel." Blizu studenca je bilo globoko brezno in tjakaj je zavlekel Jernejevo truplo in pahnil vanj. Bil je prepričan, da ga tukaj ne bo nihče našel. Ob robu brezna ga je zopet vest zapekla, še pred dobrim letom sta si bila z Jernejem dobra prijatelja, sedaj pa je njegov ubijalec in skrivni grobar. Minulo je dvajset let in med tem se je marsikaj spremenilo. V nekdaj skrivni vodni dolini so mladi gozdarji pripravljali les. Opoldne so si blizu brezna poiskali prostor, da použijejo svojo hrano, ki so jo prinesli s seboj. Eden izmed gozdarjev pravi svojemu mlajšemu bratu: „Rad bi vedel, kako globoko je to brezno. Pojdiva in zmeriva njegovo globino." Poiskala sta dolgo preklo in jo počasi spustila v temno brezno. Začutila sta da je prekla prišla do dna. Počasi jo potegneta iz jame, in glej, na koncu prekle je nasajena človeška lobanja. Silno začudeno in skoraj prestrašeno gledata, ne da bi spregovorila kako besedo. Pokličeta očeta, ki je tudi gozdaril z njima in mu pokažeta lobanjo, ki sta jo potegnila iz brezna. Oče se je približal breznu. Prijel je lobanjo v roke in si jo natančneje ogledoval, čez čas pravi sinovoma: »Poglejta, v očesni votlini te lobanje je stekleno oko, ki so ga temu človeku vstavili, ko je imel osemnajst let. To stekleno oko je sedaj za mrtvo pričo. To je lobanja mojega sovaščana in prijatelja Jerneja. Po končani vojni se je skrival v teh gozdovih in govorilo se je, da je bil ustreljen tukaj v vodni dolini. Nič se ni točnega vedelo, ker ga niso našli niti živega niti mrtvega." Oče je obmolknil in zdelo se je, da kaj več noče povedati. To je zgodba mojega prijatelja Jerneja. Bog mu daj večni mir in pokoj! Otmar Mauser Komunistične metode osvajanja sveta Obkrožitev Združenih držav Amerike Zavzetje Kube po mednarodnem komunizmu je privedlo Leninov strokovni načrt za osvojitev sveta v tretjo in zadnjo fazo: obkrožitev Združenih držav Amerike. Ker nas to dobro pouči, kako komunizem izpodje in uniči napredno deželo, bom na kratko opisal, kako in zakaj je Kuba padla pod komunizem. Kuba je bila zavzeta s prevaro, infiltracijo in propagando — tremi smrtonosnimi orožji komunizma. Kastro, ki je po mojem mnenju najboljši igravec in največji slepar, rojen v dvajsetem stoletju (poleg maršala Tita, op. prev.), je igral važno vlogo pri prevzemu oblasti. Neverjetna masovna hipnoza je zajela večino Kubancev potom komunikacijskih sredstev, zlasti televizije. Težko je meriti silno moč, ki jo ima psihološka indoktrinacija nad tioveškim razumom, celo nad učenimi in izobraženimi ljudmi, ki so pogosto lažje nasedli komunističnim lažem kot pa manj šolani in manj izobraženi ljudje. Nekateri trgovci in trdni politiki so bili z lahkoto zapeljani. V' popolnem ignoriranju komunistične nevarnosti so bedasto verjeli, da bodo lahko z odkupninami in podkupninami dosegli s komunisti potrebne sporazume. Kakor v mnogih drugih deželah, so tudi oni postali žrtev prekanjenega komunističnega gesla: Naši komunisti so drugačni. Statistike in poročila, zbrana od mednarodnih organizacij, dokazujejo, da je kljub korupciji in političnim trenjem v Kubi, pred in med vladanjem Batiste, dežela dosegla v letu 1958 višek napredka. Ta izreden gospodarski uspeh je bil predvsem dokaz zmožnosti, volje in iznajdljivosti Kubancev. Mednarodna komunistična konspiracija, pod vodstvom Pidel Kastra, pa je imela povsem drug namen in cilj, katerega so skrbno prikrivali in hranili le za svoj ožji krog. Iz tega razloga se je Kastru pozneje očitalo, da je „izdal revolucijo". Zares, Kastro je izdal iskrene in zavedne — pa obenem silno naivne Kubance, — ki so bili pripravljeni boriti se za boljšo bodočnost svoje dežele, ni pa izdal komunistične revolucije, katero je pripravljal za hrbtom svojih narodnjakov. Na splošno je znano, da je bil 1. januarja 1959, ko so Batista in člani njegove vlade bežali, v Havani izvršen poskus zapriseči predstojnega sodnika vrhovnega sodišča kot vrhovnega izvrševalca oblasti, kakor to predpisuje konstitucija iz leta 1940. Toda izkušeno in čuječe poveljstvo komunistična konspiracije je takoj potlačilo ta zakonit in ustaven poskus s tem, da je dalo navodila Fidel Kastru za razne hitre akcije, med katerimi je bila najuspešnejša splošna stavka, katera je popolnoma paralizirala deželo. Stavka, s popolnim pomanjkanjem organizacije med patriotičnimi Kubanci, je dala komunističnim konspiratorjem absolutno kontrolo nad situacijo. Eden prvih in poglavitnih pravil marksizma-leninizma je: Oblast. Vso oblast komunistični partiji, vzpostaviti ..diktaturo proletariata" in tako komunistični totalitarni režim. Točno tako so storili na Kubi. Uničili so vse nekomunistične politične in revolucionarne grupe, katere so jim pomagale zrušiti Batistov režim. Ko so bili na oblasti, so takoj z vso naglico in učinkovitostjo pričeli uporabljati preizkušen sistem ,.pritisk od zgoraj" in „pritisk od spodaj" uničili osnovni koncept kubanske republike še predno se je narod pray zavedel, kaj se godi. Pozneje so Kubanci spoznali —< prepozno! — pomen Kas-trove dvoumne izjave, ki jo je dal v svojem govoru v Havani 8. januarja 1959 potem, ko je prevzel vodstvo vlade: „Naša revolucija se pričenja sedaj." To je zelo jasna demonstracija, kako je internacionalna komunistična konspiracija zvodila kubanski narod v rdeče suženjstvo. Pred Jan Kozakom, Teta 1939, je kristalno jasno dejal Liu Šao-či v svojih direktivah „Icyolucionarji. Sledi šekratka zaključna beseda. . Prav je, da. gre čim. več izvodov te brošure v domovino. Toda prav bi bilo,- da lp jo prebrala tudi vsa slovenska mladina v. zamejstvu in zdomstvu. . T Srn K PREJELI SMO KRIVICE NIKOMUR! ■To me je tudi privedlo do mojega: „Oblegani tabor" (Vestnik II, 69), kot odgovor na članek g. P. B.: „Oblegani tabor" v reviji Tabor 11-68. ,10 dni prej, prodno nam je tiskarna dostavila Vestnik z mojim odgovorom, mi je član Tabora že obljubil, kako, da „jo bom dobil po glavi" glede mojega članka. Že iz tega sem videl, da tu ne gre več za resen dialog, ki je iskanje resnice. ... in toliko opetovani „udarec po glavi" je prišel s strani istega P. B. v Taboru št. 5-6, 69, pod naslovom „Oblegani tabor" (II). Nisem pričakoval, da bo moj odgovor povzročil toliko razburjenja Pri soborcu na severni polobli. Priznam, da je avtor strokovnjak v postavljanju besed, kar je dokazal s svojim II. Obleganim taborom, kjer dela videz popolnosti, vendar se odmika gotovim stvarem. Namreč, tudi človek, ki pove te del resnice, — govori resnico: to nam je jasno... G. P. B. uporablja v svojem drugem članku med drugim tudi te-le besede: „Žolčnost, znesti se nad nekom, neodgovorna zaletelost, itd." To so sicer originalne slovenske besede, ki pa prav gotovo ne spadajo v besedni zaklad človbka z ,,visoko srčno kulturo", posebno pa ne tistega, ki se na vso moč trudi pridobiti javno mnenje na svojo stran. c V svojem odgovoru sem zapisal, da „ta gospod ni prepričan v to, kar piše".... in v potrdilo tej moji izjavi naj navedem sledeče: G. P. B. piše v svojem prvem članku: „...napačno mnenje, da ZDSPB Tabor v resnici predstavlja, ali da bi morala predstavljati nek političen faktor v slov. emigraciji, Kje je vzrok temu mišljenju, je težko reči. Morda v številčnem stanju organizacije, ki je gotovo najmočnejša v emigraciji” (zadnje podčrtanje moje). V drugem članku pa se odmika tej trditvi, ko pravi: »iNavedba..., kjer je govora o številčnem stanju ene in druge organizacije, je seveda relativna" (podčrtanje moje). Nadalje pravi g. P. B. v svojem odgovoru: „šele ponovno branje mojega originalnega članka »Oblegani tabor”, mi je razjasnilo pojme (podčrtal jaz), ko sem prišel do stavka: „Prav zadnje čase “ — Iz tega vidim, da je bil g. P B potreben moj odgovor, ker je šele po njem prišel do spoznanja, kaj je pravzaprav hotel važnega povedati v svojem »originalnem” članku. Da je napisal to, kar mu je ležalo na srcu in obsega v »originalnem članku” le tri vrstice, je uporabil za uvod, 62 vrstic podtikanja in sumničenja, nezaupanja, poniževanja in izmišljevanja! Dragi g. soborec! Takih stvari smo v naši emigraciji že siti prav do grla, ker to je rušenje naše skupnosti! Kdaj vendar se bomo izkopali iz tega močvirja?! — (Vaš citat, podčrtal jaz.) Dalje: če g. P. B. ali organizacija, kateri pripada »vprega, oziroma izprega svojega Pegaza v, oziroma iz politične galeje”, to ni moja zadeva, nasprotno sem mnenja, da je višek javnega delovanja v politični opredelitvi I To drži tudi za organizacijo, če je to njen namen — in naša ima v pravilih točno določeni namen ter se ga zvesto držimo! Nimam navade loviti novic po slovenskih vogalih, ker nisem poklicni časnikar, še manj pa kak komentarist v radiju ali televiziji. O stvareh pa, ki jih v mestu, kjer živim, že vrabci čivkajo po žlebovih — sem poučen, ker sem živi ud slovenske skupnosti. Zato mi je jasen tudi 62-vrstični uvod g. P. B. v »originalnem članku”, kjer govori o »komunistih in sestankih v sobotah” itd. ter vem, »kam pes taco moli!”. Mojo primerjavo: »Gozdovnik ali borštnik” — v (malce neoriginalni) slabi slovenščini — ki je bila glavni vzrok, da sem bil deležen odgovora — in pa željo po polnem imenu sem postavil zato, ker sem prepričan, da sprejme javnost opozorila za nevarnost, ki ji preti, vse drugače, če pridejo ta s strani resne osebe •—• in po priimkih se med seboj poznamo! Mnenje posameznika spada samo v lasten dnevnik, če je pa za javnost, naj bo dostojno! Glede ponujanja roke v spravo za spet enotno borčevsko organizacijo, kot omenjam v svojem odgovoru, bom o tej stvari kaj več napisal ob drugi priliki, če že zaradi drugega ne, pa vsaj za registracijo in osveženjc spominov. ;S tem zaključujem neljubo razpravljanje o tej zadevi, ker jo g. P. B. s svojim II. Taborom napeljuje v osebno obračunavanje. To zadnje mi je neljubo, ker svojih eventuelnih nasprotnikov še ne smatram za svoje sovražnike. K umiku od te stvari pa me niso silile v začetku omenjene obljube, kot me ne bi kakšni osebni, prav zato, ker so le: »osebni komentarji na postaji WKEN-FM v Clevelandu”, kot je to svojča* zapisal g. Pavle Borštnik. R. Bras DAROVI Za Invalidski sklad: Cleveland Matija Plečnik ........... 15.— Neimenovani.......... .. . 25 — Anton Zgoznik............. 2.— Frank Rihtar ............. 5.— Neimenovani............... 5.— (Vse v dolarjih) Rev. Dolšina Janez ....... 5.— Rev. Vovk Jože ................ 1.50 Škrbec Janez .................. 2.50 Gorše Tone .................... 1.50 N. Z........................... 1.50 Drobnič Lojze ............ 6.— Glavan Mirko ............. 10.— Vrtačnik Lojze ........... 10 — Kanada Peter Markeš ............. Frane Jereb .............. (Vse v dolarjih) Argentina Člani in prijatelji DSPB v Mendozi zbrali ob spominski maši (v ar", pesih) .. . Za tiskovni sklad Vestnika: Združene države Amerike Bajda Pavel .............. Perčič Andrej ............ Sešek Vladimir............ Pučko Andrej ............. Menart Metod ............. Sodnik Miha .............. Dolenc Jože .............. Kuntara Viljem ........... Krule Franc .............. Tušar Anica .............. Zupančič Anton ........... Kanada 10,— Franc Jereb 20.- 20.— (Vse v dolarjih) Argentina Slavko Tršinar 700.— Franc Zupanč:č 500,— 6.100.— M. C Žumer Jože 300.— 100.— Bras Rudi 1.400,— Berlot Viktor 900,— Buda Stane 100.— 11 — 5,— Urbančič Rajko Žakelj Jože Stariha Božo 500,— 1.000.- 1.000,— r‘~ Pergar Franc 500,— 5.— Omizje Urbančičevih sorodnikov 1.000,— 2.— 5.— 5.— Na seji starešinstva DSPB zbrali 400 — 0.50 (Vse v arg. pesih) 2.59 Vsem iskrena hvala! Posnemajte! VSEBINA: Živimo iz duha (Karel Mauser) — Silvester Sekne (Jože Me-lalierl — Pomlad (Karel Mauser) — Težko je biti zaveden Slovenec (Peter Markeš) — Smisel za odgovornost (Rev. V.) — Vetrinjska tragedija — del evropske tragedije (Jože Melaher) — Holandija, kam ? (Dr. D.) — Mrtva priča (Fr. P.) — Komunistično osvajanje sveta (Otmar Mauser) — Ta burka je stara... (Pavle Rant) — Slovenski narodni vernih duš dan — Za sinom (Rudolf Maister) — V spomin: f France Prelog (Bogo Pregelj) — Za enoto organizacije borcev: Dokumenti — Knjige: Dr. Tine Debeljak, Začetki komunistične revolucije v Sloveniji — Prejeli smo: Krivice nikomur! (Rudi Bras) y 'U-\: . • - ' 'd Ot.!: . tič *.v.r . . ' % . -v ■ --.‘V, — ? v -■i. — ve ■ • * —»ec; . . . ^ "t — 00?,. . ... — m\ . . —X Si -■ 'x:j C-CM — C-Ov : / — V - M v""ty , : " 1 X- V! v .. njr "j © 7 ' - Propiedad Inteldctua! s I 1 tarifa REDUGIBA No. 970.247 - 27/6/1968 j 5 sl ■< Conctision No. r.^O Ramon Falcon 4158, Hs. As. j